le tn ik 2 4 (2 02 4) , š t. 2 2 2024 Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Dr. Bruno Hartman (1924–2011) (UKM, Zbirka drobnih tiskov) Dr. Bruno Hartman (1924–2011) (UKM, Zbirka drobnih tiskov) VINCENC RAJŠP: Versko dogajanje v Vzhodni Evropi od 16. do 18. stoletja. Slovenski pogled BERNARD NEŽMAH: Kako je poročanje o protiturški vstaji v Bosni in Hercegovini 1875–1876 oblikovalo osrednje slovenske časopise: Novice, Slovenca in Slovenski narod JURIJ PEROVŠEK: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne MIHA ŠIMAC: "Czech Brothers" in the Lord's Vineyard of the Diocese of Lavant: Czech and Moravian Seminarians in the Maribor Theological Seminary 1886–1893 TOMAŽ SIMČIČ: Primorska in borba za slovansko bogoslužje na prehodu iz 19. v 20. stoletje TOMAŽ KLADNIK in MATEJA ČOH KLADNIK: Slovanski jug v mariborskih spomenikih in imenih ulic KAJA MUJDRICA in GORAZD BAJC: Francoski pogled na slovensko-srbske spore leta 1989 ALEŠ MAVER, TIMOTEJ MAVREK in MAJ HORVAT: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino St ud ia H is to ri ca S lo ve ni ca Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review tudia istorica lovenica S H S tudia istorica lovenica S H S S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 24 (2024), št. 2 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2024 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Dravski tisk d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa sta omogočili Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Mestna občina Maribor. Co-financed by the Slovenian Research and Innovation Agency and the Municipality of Maribor. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents V spomin / In Memoriam IRENA SAPAČ: V spomin – ob stoletnici rojstva dr. Bruna Hartmana (1924–2011) ............................................................................................................................................267 Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says VINCENC RAJŠP: Versko dogajanje v Vzhodni Evropi od 16. do 18. stoletja. Slovenski pogled ...............................................................................................277 Religious Developments in Eastern Europe from the 16th to the 18th Centuries. The Slovenian View BERNARD NEŽMAH: Kako je poročanje o protiturški vstaji v Bosni in Hercegovini 1875–1876 oblikovalo osrednje slovenske časopise: Novice, Slovenca in Slovenski narod .....................................323 How Reporting on the Uprising Against the Turkish Rule in Bosnia and Herzegovina in the Years 1875–1876 Shaped the Most Important Slovenian Newspapers Novice, Slovenec and Slovenski narod JURIJ PEROVŠEK: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne ............................................................359 "Slovenian View on Bulgarians and Bulgaria from the End of the 19th Century to the Second World War MIHA ŠIMAC: "Czech Brothers" in the Lord's Vineyard of the Diocese of Lavant: Czech and Moravian Seminarians in the Maribor Theological Seminary 1886–1893 .....................................................403 "Češki bratje" v gospodovem vinogradu lavantinske škofije: češki in moravski semeniščniki v mariborskem bogoslovju 1886–1893 S H S tudia istorica lovenica TOMAŽ SIMČIČ: Primorska in borba za slovansko bogoslužje na prehodu iz 19. v 20. stoletje...................................................................................................443 Primorska (The Slovene Littoral) and the Struggle for Slavonic Liturgy at the Turn of the 19th to the 20th Century TOMAŽ KLADNIK in MATEJA ČOH KLADNIK: Slovanski jug v mariborskih spomenikih in imenih ulic.........................................................................473 The Slavic South in Maribor's Monuments and Street Names KAJA MUJDRICA in GORAZD BAJC: Francoski pogled na slovensko-srbske spore leta 1989 ............................................................................................509 The French Perspective on the Slovenian-Serbian Conflicts in 1989 ALEŠ MAVER, TIMOTEJ MAVREK in MAJ HORVAT: Dvoje vstopov v slovensko zgodovino .....................................................................................................................537 On Two Entries into Slovenian History Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 565 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 571 S H S tudia istorica lovenica 359 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2024-09 Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne Jurij Perovšek Dr., znanstveni svetnik, emeritus Andraž nad Polzelo 398, 3313 Polzela, Slovenija e-pošta: jurij.perovsek@gmail.com Izvleček: Prispevek obravnava poglede kulturnih in znanstvenih delavcev ter slovenske politike na Bolgare in Bolgarijo od šestdesetih let 19. stoletja do druge svetovne vojne. Temelji na historičnem publicističnem in časopisnem gradivu in znanstveni literaturi. Slovenci so se ozirali k Bolgarom in Bolgariji že od začetka omenjenega obdobja. Pri tem je imel veliko vlogo "oče bolgarske stenografije" Anton Bezenšek, ki je od nastanitve v Sofiji leta 1879 vneto deloval za južnoslovansko in posebej slovensko-bolgarsko zbližanje. Na Slovenskem so sledili vsem pomembnim stopnjam v bolgarskem razvoju in krepili kulturno- umetniške, društvene in druge stike med Slovenci in Bolgari. Do Bolgarije in Bolgarov je prevladoval naklonjen odnos, izražali pa so tudi želje po zbližanju s sosednjim slovanskim narodom na Balkanu. Ključne besede: Slovenci in Bolgari, avstrijsko obdobje, Anton Bezenšek, Kraljevina SHS/ Jugoslavija, jugoslovansko-bolgarska federacija, Anton Novačan, bolgarske vlade, Aleksander Stambolijski, Aleksander Karađorđević, Boris III. Koburški, kulturno-umetniški in društveni stiki Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 24 (2024), št. 2, str. 359–402, 165 cit., 11 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 360 Pogled na Bolgare in Bolgarijo v avstrijski dobi Slovenski pogled na Vzhod Evrope in v tem okviru na razmerje med Slovenci in slovanskim svetom opredeljujejo tudi Bolgari. In v razmišljanju o slovenskem odnosu do Bolgarov in Bolgarije je treba povedati, da je bilo stikov med Slovenci in Bolgari dosti več, kot se zdi na prvi pogled.1 Že od začetkov kontinuiranega slovenskega narodnopolitičnega gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja so se Slovenci živahno in z velikimi simpatijami ozirali k Bolgarom in Bolgariji. Slovenski časopisi – Novice, Slovenski narod in Slovenec – so pozorno poročali o razmerah "na Bolgarskem" (kot so sprva imenovali domovino Bolga- rov), pisali o bolgarski zgodovini, jeziku in literaturi ter se navduševali nad bol- garskimi uporniki proti osmanski oblasti in ruskimi zmagami v rusko-osmanski vojni v letih 1877–1878. Po miru v San Stefanu so vzneseno pozdravljali usta- novitev bolgarske kneževine in po berlinskem kongresu 1878 obžalovali njeno razdelitev na samostojno kneževino in osmansko provinco Vzhodno Rumelijo. Imenovanje Aleksandra Battenberga za bolgarskega kneza jih ni navdušilo, a so leta 1885 navdušeno pozdravili bolgarsko razglasitev združitve Kneževine Bol- garije in Vzhodne Rumelije v enotno bolgarsko državo. Glavno krivdo za srbsko- -bolgarsko vojno, ki je sledila, so pripisali srbskemu kralju Milanu, ki naj bi se – kot so pisali v Slovencu – obnašal kot Napoleon III. in želel Bolgarijo uničiti.2 Konec stoletja, ko so se pod vplivom zaostrenih nacionalnih odnosov v habs- burški monarhiji in vse bolj agresivnega nemškega nacionalizma slovenske poli- tične stranke začele še bolj kot dotlej ozirati k južnim Slovanom, se je zanimanje za dogodke na slovanskem jugu in s tem v Bolgariji, še povečalo. Časopisi so o tamkaj- šnjih političnih, gospodarskih in kulturnih razmerah razmeroma redno poročali in jih občasno tudi obširneje komentirali. Prevladujoče mnenje je bilo, da se mora Otomansko cesarstvo umakniti z Balkana, habsburška monarhija pa južne Slova- ne in Grke podpreti v boju za osvoboditev izpod otomanskega gospostva.3 Na kulturnem področju je imel veliko vlogo "oče bolgarske stenografije", Slovenec Anton Bezenšek,4 ki je od nastanitve v Sofiji leta 1879 vneto deloval 1 Matej Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji", v: Celjski zbornik 1964, ur. Gustav Grobelnik et. al. (Celje, 1964), str. 195 (dalje: Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji"). 2 Peter Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija v slovenskih očeh (1850–1914)", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 29, 38 (dalje: Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija"); Peter Vodopivec, "Slovenska ljudska stranka in Bolgari (1918– 1941)", Časopis za zgodovino in narodopisje 93=NV58, št. 2–3 (2022), str. 68 (dalje: Vodopivec, "SLS in Bolgari"). 3 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 29, 38. 4 Ivaylo Nachev, "Anton Bezenšek in Bolgarija – Slovenec, ki je povezal dve slovanski kulturi", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 197 (dalje: Nachev, "Anton Bezenšek in Bolgarija"). O Bezenšku glej Šr. (Janko Šlebinger), "Bezenšek Anton", v: Slovenski biografski leksikon: 1. zvezek, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana, 1925), str. 36–37; 361 S H S tudia istorica lovenica za južnoslovansko in še posebej slovensko-bolgarsko zbližanje.5 Že v prvih letih bivanja v bolgarski prestolnici je v Slovenskem narodu, kasneje pa še v Slovanu, objavil številne prispevke o bolgarskem političnem življenju, gradnji železnic, Mateja Matjašič Friš, "'Bog in Slovenci' : Anton Bezenšek v pismih prijatelju dr. Pavlu Turnerju", Studia Historica Slovenica 2, št. 2 (2002), str. 397–415; Mateja Matjašič Friš, "Anton Bezenšek", v: Andrej Rahten (ur.), et al., Nova slovenska biografija, Zbirka Življenja in dela 4, Biografske in bibliografske študije 3 (Ljubljana, 2009), str. 25–38. 5 Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji", str. 196. Anton Bezenšek (1854–1915) (Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 362 šolstvu, literaturi, novinarstvu in stenografiji ter pri tem vabil slovenske stro- kovnjake k zaposlitvi v "bratski bolgarski državi". O dogodkih v Bolgariji, nje- nih odnosih s sosedi in bolgarskem leposlovju je obširno pisal tudi v naslednjih desetletjih, obenem pa prevajal in za slovenske bralce prirejal članke bolgarskih avtorjev.6 Imel je tudi odločilno vlogo pri seznanjanju Bolgarov z delom Antona Aškerca.7 Aškerc se je v okviru svojih številnih potovanj, zlasti po slovanskih deželah in prostorih staroveške kulture, leta 1893 napotil v Carigrad in tedaj 6 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 11. 7 Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji", str. 196–201. Prim. tudi str. 203. Anton Aškerc (1856– 1912) (Wikimedia Commons) 363 S H S tudia istorica lovenica obiskal tudi Plovdiv, kjer je Bezenšek na srednji šoli poučeval filozofijo, etiko, latinščino, nemščino in stenografijo.8 Aškerca je tudi povabil, naj pride v Bol- garijo za dalj časa, in ga navdušil, da se je začel učiti bolgarščine. Pesnik se za daljše bivanje v Bolgariji ni odločil, je pa na podlagi literature, ki mu jo je poslal Bezenšek, napisal ciklus trinajstih pesmi z naslovom Rapsodije bolgarskega guslarja in jih leta 1902 objavil v Ljubljanskem zvonu. Pesmi je posvetil spominu na bolgarsko vstajo proti otomanski oblasti leta 1876.9 Aškerc je nato v Bolga- 8 Nachev, "Anton Bezenšek in Bolgarija", str. 202–203. 9 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 11. Franc Miklošič (1813–1891) (dLib, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 364 riji žel veliko zanimanje.10 Slovansko dobrodelno društvo v Plovdivu ga je leta 1905 razglasilo za "tolmača bolgarskih narodnih čustev", istoimensko društvo v Sofiji pa ga je imenovalo za častnega člana. Že leta 1884 so za častnega člana Bolgarskega književnega društva, ki se je leta 1911 preoblikovalo v Bolgarsko akademijo znanosti, imenovali avtorja prvega poskusa znanstvenega obdela- ve bolgarskega jezika jezikoslovca dr. Franca Miklošiča.11 Na slovenski strani je medtem leta 1895 obsežen prikaz bolgarske književnosti za revijo Dom in svet 10 O zanimanju za Aškerca in njegovi osvetlitvi v Bolgariji po letu 1902 glej Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji", str. 200–238. 11 Rudolf Kolarič, "Miklošič (Miklosich) Franc", v: Slovenski biografski leksikon: peti zvezek, ur. Franc Ksaver Lukman s sodelovanjem uredniškega odbora (Ljubljana, 1933), str. 120, 121; Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 12. Glej tudi Rode, "Anton Aškerc v Bolgariji", str. 202, 205, 237. Začetni del Kovačičevega prikaza "Ogled po bolgarski književnosti" (Dom in svet 8, št. 8 (1895), str. 254) 365 S H S tudia istorica lovenica pripravil kasnejši profesor na mariborskem bogoslovju, teolog in zgodovinar Fran Kovačič. Bezenšek je dve leti kasneje objavil knjigo Bolgarija in Srbija, ki je izšla v ogromni nakladi dobrih 71.000 izvodov in bila med slovenskimi bralci dobro sprejeta. Njegova knjiga je bila prvi obsežnejši prikaz Kneževine Bolga- rije in Kraljevine Srbije v slovenskem jeziku. Predstavil je njuno geografijo, zgo- dovino, politično ureditev ter narodopisne, verske in tudi aktualne politične, gospodarske in kulturne razmere. Kot je opozoril Peter Vodopivec, to, da bi bili Slovenci v devetdesetih letih 19. stoletja o razmerah med Slovani in posebej Naslovnica Bezen- škovega prikaza Bolgarije in Srbije (Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija (Celovec, 1897)) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 366 med južnimi Slovani slabo poučeni, ni bilo povsem točno.12 Po ilindenski vstaji in njeni zadušitvi leta 1903 je na Slovenskem prevlado- valo mnenje, da bi si morali Srbija in Bolgarija Makedonijo sporazumno razde- liti, spreminjajoče srbsko-bolgarske odnose v makedonskem vprašanju pa so pozorno spremljali. Simpatije za Srbijo so se zlasti na liberalni strani povečale, za Bolgarijo pa ohladile. Vprašanju o narodni in jezikovni pripadnosti make- donskih Slovanov, kot so jih označevali, so se večinoma izogibali,13 leta 1913 pa jih je socialni demokrat Henrik Tuma označil za posebno narodnost.14 V prelo- mu, ki se je 5. oktobra 1908 zgodil z razglasitvijo Bolgarije za neodvisno kralje- vino ter kneza Ferdinanda za kralja, so v slovenski politiki videli dogovor med avstro-ogrsko in bolgarsko vlado oziroma dejanje, usklajeno z voljo velesil. Veljalo je prepričanje, da se bodo razmere z razglasitvijo bolgarske neodvisnosti na Balkanu še zaostrile. Katoliški Slovenec je ob tem pozdravil novo slovansko vladavino na Balkanu.15 V zadnjih dveh letih pred prvo balkansko vojno leta 1912 Bolgariji niso posvečali posebne pozornosti. Ohranili pa so se slovensko- -bolgarski kulturni stiki. V Sofiji so natisnili več prevodov slovenskih pesnikov (Franceta Prešerna, Simona Jenka, Otona Župančiča in Antona Aškerca), leta 1912 pa je liberalni Dan v več nadaljevanjih objavil prevod povesti Ivana Vazo- va Pod jarmom.16 Balkanske vojne Balkanske vojne v letih 1912–1913 so bile najpomembnejši dogodek tistega časa.17 S prvo balkansko vojno se je skupaj z drugimi protiotomanskimi zave- znicami (Srbijo, Grčijo in Črno goro) na prve strani slovenskega časopisja vrni- la tudi Bolgarija. Vojno so označevali za zgodovinsko prelomnico in "zadnje dejanje osvobojenja Balkana". Zmage protiotomanskih zaveznic so povzročile veliko navdušenje. O bojih na Balkanu in bolgarskih vojaških uspehih je samo Bezenšek za Slovenca napisal več kot šestdeset člankov.18 Leta 1914 je pripra- vil knjigo Balkanska vojska19 in objavil bolgarsko-slovensko slovnico (Bolgar- 12 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 12. 13 Prav tam, str. 31–33. 14 Jurij Perovšek, "Slovenski komunisti in vprašanje makedonskega naroda leta 1923", Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja 18–19, št. 1–2 (1978–1979), str. 34–35. 15 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 34; "Bolgarska in Turčija", Rdeči prapor, 7. 10. 1908, št. 80, str. 3. Prim. tudi "Za Mladoturke", Rdeči prapor, 10. 10. 1908, št. 81, str. 2. 16 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 36. 17 Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918: razprave in članki (Maribor, 2002 [i. e.] 2003), str. 560. 18 Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 36; Nachev, "Anton Bezenšek in Bolgarija", str. 206–207. 19 Anton Bezenšek, Balkanska vojska (Celovec, 1914). 367 S H S tudia istorica lovenica ska slovnica in čitanka s slovensko-bolgarskimi razgovori : priloženih 5 tablic s cirilsko pisavo).20 O svojih doživetjih med vojno so pisali slovenski prostovoljci (Mavricij Rus).21 Pod vtisom prve balkanske vojne je Ivan Cankar v svojem zna- 20 Andrej Rahten, Jugoslovanska velika noč: slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–1913) in jugo- slovansko vprašanje (Ljubljana, 2012), str. 237 (dalje: Rahten, Jugoslovanska velika noč). 21 B.(ogdan) Be.(nko) in M.(atej) Ro.(de), "Bolgarsko-slovenski odnosi", v: Enciklopedija Slovenije: 1, ur. Alenka Dermastia (Ljubljana, 1987), str. 319 (dalje: Benko in Rode, "Bolgarsko-slovenski odnosi"). Naslovnica Bezen- škove bolgarsko- -slovenske slovnice (Anton Bezenšek, Bolgarska slovnica in čitanka s sloven- sko-bolgarskimi raz- govori : priloženih 5 tablic s cirilsko pisavo (Sofija, 1914)) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 368 menitem predavanju Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913 v Ljubljani vojno označil za "jugoslovansko Veliko noč" in pozval k jugoslovanski zvezni repu- bliki Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov.22 V svoji Jugoslovanski veliki noči, odlični monografiji, ki jo je ob stoletnici balkanskih vojn in tedanjih slovenskih pogledov nanje pripravil Andrej Rahten, avtor opozarja, da so Bolgari in ne Srbi, opravili večino posla na bojiščih in tudi z največ žrtvami.23 Levji delež, ki so ga pri zmagi balkanskih zaveznic nad Otomanskim cesarstvom imeli Bolgari, so poudarjali tudi na Slovenskem. V ljubljanskih krogih je bila bolgarska vojska spričo svojih zmag izjemno priljubljena.24 Dr. Janez Evangelist Krek, sicer eden od redkih slovenskih politikov, ki so znali bolgarsko, je tedaj na enem od poli- tičnih shodov dal pobudo, da se tudi v Ljubljani začne tečaj bolgarščine. Ob veliki udeležbi ga je nato vodil slavist Ivan Mazovec.25 Sam je prevedel nekaj pesmi iz zbirke bolgarske pesnice Ljube Georgieve Stihovi od Ljuba, ki jo je 14. marca 1913 (na cvetni petek) srečal v Ljubljani, ko je spremljala svojega moža, ranjenega stotnika bolgarske vojske, na zdravljenje v Šlezijo. Opisal je tudi nje- govo vojaško izkušnjo.26 Z drugo balkansko vojno, ki jo je zaradi vprašanja delitve Makedonije z napadom na Srbijo 30. junija 1913 začela Bolgarija, je ta na Slovenskem izgubi- la precej simpatij. Že pred vojno je bilo glede srbsko-bolgarskega ozemeljske- ga spora srbofilsko razpoloženje precej prisotno, tudi v najmočnejši slovenski stranki – Slovenski ljudski stranki. To je vzpodbudilo Kreka, ki je sicer med prvo balkansko vojno podpiral Srbe, da je na seji strankinega izvršilnega odbora 16. junija 1913 predlagal, naj se stranka v bolgarsko-srbskem sporu izreče za Bolga- re, kar so soglasno podprli. Posredoval je tudi pri uredništvu Slovenca, naj pre- neha objavljati Srbiji naklonjeni članke. Krek je svaril pred velikosrbsko poli- tiko in poslej do Srbije imel kritično držo. Sicer ga je srbsko-bolgarski spopad razjezil: "Prav kakor če se dva psa koljeta za eno kost!", je bila njegova sodba.27 Primero – zapisal je "kakor dva psa, ki se začneta popadati ob najdeni kosti" – si je v svojih spominih izposodil Ivan Hribar, ko je opisoval svojo pot spomladi 1913 v Sofijo in Beograd, kjer je skušal posredovati med bolgarsko in srbsko stranjo.28 Na Slovenskem so obžalovali, kakor so ga imenovali, srbsko-bolgar- ski "bratomorni boj".29 Menili so, da je posledica avstrijskih spletk, pa tudi pre- 22 Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje (Ljubljana, 1976), str. 93. 23 Rahten, Jugoslovanska velika noč, str. 121. 24 Prav tam, str. 232–233, 239. 25 Prav tam, str. 238–239. 26 Janez (Evangelist) Krek, "Bulgarski večer", Slovenec, 22. 3. 1913, št. 67, str. 2–3. 27 Rahten, Jugoslovanska velika noč, str. 236–239, 240. 28 Ivan Hribar, Moji spomini, II. del (Ljubljana, 1984), str. 39. 29 "Bratomorna vojna na Balkanu", Slovenski narod, 11. 7. 1913, št. 157, str. 1; Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 37, Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 68–69. 369 S H S tudia istorica lovenica vzetnosti bolgarskih nacionalistov.30 Po bolgarskih porazih (proti Bolgariji so nastopile tudi Črna gora, Grčija in Romunija) in izgubljeni vojni so obžalovali njen težavni položaj in ponižanje ob sklenjenih mirovnih pogodbah.31 Slovenec je ob tem pripomnil: "Srbofili so veseli, bulgarofili potrti. Po našem mnenju ima nazveč [največ – op. J. P.] vzroka biti zadovoljen nekdo drugi. Vzdignila se je na Balkanu nova sila, novi Byzanc, brezobziren in lokav kakor stari, pa tudi močan. Ž njim bo odslej treba najbolj računati."32 Opozoriti velja še na stališče social- ne demokracije. Po sklenitvi miru v Bukarešti 10. avgusta 1913 je njeno glasilo Zarja zapisala, da rešitve problemov na Balkanu ne zagotavlja njegova delitev, ampak združitev, in sicer v republikanski federaciji balkanskih narodov.33 Zami- sel balkanske federacije je pred tem zagovarjal tudi eden najvidnejših predstav- nikov Jugoslovanske socialnodemokratske stranke dr. Henrik Tuma.34 Med sve- tovno vojno je federativno misel poudaril tudi drugi vidni socialnodemokratski voditelj Etbin Kristan. Leta 1917 je oblikoval t. i. Čikaško izjavo o federativni zvezi Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, ki je postala temelj sprva sloven- skega in nato jugoslovanskega gibanja v Ameriki.35 Svetovna vojna Misel o Bolgariji so na Slovenskem med svetovno vojno strnili v njen pristop k taboru Centralnih sil in napad na Srbijo 14. oktobra 1915 ter kapitulacijo 30. septembra 1918. Dva dneva pred vojno s Srbijo je liberalni Slovenski narod jav- nost seznanil s spomenico, ki jo je bolgarska vlada nekaj tednov pred tem raz- poslala po občinah in v njej pojasnjevala potrebo po pridružitvi k centralnim državam. Navedel je tudi njeno končno sporočilo: "Pomagati moramo Avstriji in Nemčiji iz 'svetega egoizma', da izvojujemo Veliko Bolgarijo. Pot do Velike Bolgarije, v Bitolj, Ohrid, Prilep in Skoplje, pa gre preko Niša in Belgrada."36 Narod je k temu 16. oktobra 1915 pridal, da hoče Bolgarija v vojni s Srbijo ure- sničiti svoj makedonski ideal, to je osvojiti makedonska ozemlja, 30 "Berchtoldove simpatije", Zarja, 14. 7. 1913, št. 631, str. 1; "Premagani", Slovenski narod, 11. 7. 1913, št. 157, str. 1; Rahten, Jugoslovanska velika noč, str. 241; Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 37, 38. 31 "Bolgarsko-turški mir", Zarja, 20. 9. 1913, št. 688, str. 1; Vodopivec, "Bolgari in Bolgarija", str. 37. 32 "Konec – zaenkrat", Slovenec, 17. 9. 1913, št. 213, str. 1. 33 "Mir, ki ni mir", Zarja, 13. 8. 1913, št. 657, str. 1. 34 Rahten, Jugoslovanska velika noč, str. 240–241. 35 "Chicaška izjava", v: Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije: tom V, ur. Moša Pijade (Beograd, 1951), str. 287–289; M.(arjan) D.(rnovšek), "Čikaška izjava ameriških Slovencev", v: Slovenska kronika XX. stoletja: 1900–1941, ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt (Ljubljana, 1995), str. 181. 36 "Zakaj je postala Bolgarija zaveznica centralnih držav", Slovenski narod, 12. 10. 1915, št. 234, str. 3. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 370 se maščevati nad dolgoletnim tekmecem ter z uničenjem Srbije razrušiti dose- danji balkanski sistem, ki naj se definitivno podredi veliki gospodarski, kulturni in politični organizaciji centralnoevropejskih držav. To so veliki državniški cilji kralja Ferdinanda, za katerega bo zmaga bolgarske armade najlepše kronanje nje- govega življen[j]skega dela.37 Po vesti o bolgarskem napadu na Srbijo38 je načelnik katoliške Vsesloven- ske ljudske stranke (VLS) dr. Ivan Šusteršič 18. oktobra 1915 v Slovencu posebej pozdravil "ta čin bratskega naroda bolgarskega". Izjavil je, da je srbska država izgubila pravico in možnost do obstoja, zato lahko v bodoče med Jugoslova- ni živita le dve narodni ideji – hrvaško-slovenska in bolgarska. Prva v okvi- ru habsburške monarhije, s katero stoji in pade, druga pa v okviru neodvisne Velike Bolgarije. Bolgarskim bratom kličemo: "Pozdravljeni! Skupno hočemo izvojevat[i] Veliko Bolgarijo in veliko, nadvse mogočno habsburško monarhi- jo – neločljivi prijateljici in zaveznici na veke. Slava Bolgarom!"39 Dober teden kasneje je tudi kot kranjski deželni glavar na seji deželnega odbora 26. oktobra 1915 izrazil "zadovoljstvo Kranjske dežele nad tem, da se je slovanska Bolgarija pridružila osrednjim silam in ojačila naše zmagoslavne armade". Znova je poz- dravil "junaško Bolgarijo" in v izraz odkritosrčnih simpatij predlagal prispevek 5.000 kron iz deželnih sredstev za bolgarski Rdeči križ. Deželni odbor, v kate- rem sta bila poleg predstavnikov VLS še predstavnik veleposestva (Nemcev) in liberalne Narodno napredne stranke,40 je njegov predlog soglasno potrdil.41 – Ob kapitulaciji Bolgarije, 30. septembra 1918, pa so se na Slovenskem najprej spraševali, kakšen bo njen nadaljnji razvoj in kaj je z bolgarskim kraljem Ferdi- nandom I. Koburškim in kraljevo rodbino.42 Po njegovi abdikaciji in vladarskim nastopom njegovega sina Borisa III. 4. oktobra 1918 so na katoliški in liberalni strani zgolj poročali o zamenjavi na bolgarskem prestolu.43 Socialistični Naprej je ob omenjenem poročilu pristavil, da se je Ferdinand zbal ljudske jeze in – da bi rešil dinastijo in Bolgariji omogočil drugačno politiko – meni nič, tebi nič 37 "Tretja srbsko-bolgarska vojna", Slovenski narod, 16. 10. 1915, št. 238, str. 7. 38 "Napredovanje na celi srbski fronti. – Nemške čete napadajo Požarevac. – Bolgari napadli Srbe", Slovenec, 14. 10. 1915, št. 235, str. 1; "Srbsko – bolgarska vojska se pričela 14. oktobra ob 8. uri zjutraj", Slovenec, 15. 10. 1915, št. 236, str. 1; "Vojna med Bolgarijo in Srbijo", Slovenski narod, 14. 10. 1915, št. 236, str. 1, "Bolgarija proti Srbiji", Slovenski narod, 15. 10. 1915, št. 237, str. 1. 39 Ivan Šusteršič, "Bratom Bolgarom", Slovenec, 18. 10. 1915, št. 238, str. 1. 40 Prim. "Kranjski deželni zbor", Slovenec, 5. 2. 1914, št. 28, str. 2. 41 "Kranjska dežela in Bolgarija", Slovenec, 27. 10. 1915, št. 246, str. 1. 42 "Bolgarija pred mirom", Slovenec, 1. 10. 1918, št. 225, str. 2; "Premirje z Bolgarsko podpisano", Slovenski narod, 1. 10. 1918, št. 224, str. 1; "Državljanska vojna na Bolgarskem?", Slovenski narod, 2. 10. 1918, št. 225, str. 1. Prim. tudi "Bulgarija je obupala", Naprej, 30. 9. 1918, št. 223, str. 1. 43 "Car Ferdinand odstopil", Slovenec, 5. 10. 1918, št. 229, str. 2–3; "Boris II[I]. car Bolgarov", Slovenski narod, 5. 10. 1918, št. 228, str. 2. 371 S H S tudia istorica lovenica zapustil prestol in deželo (umaknil se je v Nemčijo) ter svojemu štiriindvajse- tletnemu sinu odstopil bolgarsko pogorišče.44 Navedimo naj še pogled, ki so ga v Bolgariji Slovencem namenili po koncu svetovne vojne in vzpostavitvi slovenske samostojnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predsednik Slo- vanskega društva v Sofiji, politik, pravnik in član Bolgarske akademije znanosti in umetnosti dr. Stefan Savov Bobčev je novembra 1918 pozdravil svobodno Slovenijo z besedami, da je novica, da žarki politične svobode obsevajo Slovenijo, ki si je pridobila popolno narodno neodvisnost, /…/ vzbudila v Bolgariji največjo radost. Slovansko društvo bolgarske prestolice Vam pošilja bratski pozdrav. Lepa Ljubljana je lahko ponosna na pridobljeno neodvisnost in zamore obračajoč ponosni pogled na bodočnost ravno tako svobodnih sosednih slovanskih dežel delati za procvit slovenskega naroda, za zbližanje in vzajemnost slovanskih plemen, za vzore, katerih ena glavnih gibalnih sil je bila te dni Slovenija.45 V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS)/Jugoslaviji V jugoslovanski kraljevini so na Slovenskem sledili vsem pomembnim stopnjam v bolgarskem razvoju. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je bila Bolgarija soseda jugoslovanske države. O mirovni pogodbi, ki jo je Bolgarija sklenila 27. novembra 1919 v Neuillyju, je poročal socialnodemokratski Naprej46 (Bolgarija je morala Jugoslaviji odstopiti Strumico, Bosiljgrad in Caribrod in plačati vojno odškodnino). V zvezi z notranjepolitičnimi vprašanji v Kraljevini SHS pa se je januarja 1921 oglasil nekdanji predsednik liberalne Jugoslovanske demokrat- ske stranke (JDS) in tedanji ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. V članku Srbi in Bolgari je poudaril, da Srbi ravnanja bolgarske strani med drugo balkansko in nato svetovno vojno, ko so Bolgari "brez srca in brez bratske ljubezni sekali po srbskih telesih", niso pozabili in bo preteklo mnogo časa, predno bo do tega prišlo. Zato so nasveti tistih, naj sovraštvo med Bolgari in Srbi poneha, "naj se Bolgaru vse odpusti ter se ga sprejme v tisto hišo, v kateri je bolgarski bratec ropal in katero je zažigal še pred malo leti", odveč. Tavčar je s tem mislil na pre- dloge o jugoslovansko-bolgarski združitvi. Kot glavni zagovornici takih zamisli je navedel Slovensko ljudsko stranko (SLS, vanjo se je leta 1920 preimenova- la VLS) in Hrvaško republikansko kmečko stranko. Obe preveva sovraštvo do Srbov, vodi pa ju prepričanje, da je le-to v Bolgariji prav tako črno, kot pri njiju. 44 "Bolgarski kralj odstopil", "Odstop bulgarskega carja", Naprej, 5. 10. 1918, št. 228, str. 1. 45 "Bolgari pozdravljajo svobodno Slovenijo", Slovenec, 19. 11. 1918, št. 266, str. 2. 46 "Mirovna pogodba z Bolgarijo", Naprej, 2. 12. 1919, št. 249, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 372 Stvar je prozorna. Tajne srčne želje grejo na to, da bi se srbski del našega naroda pod krinko navideznega bratstva posadil med dva noža, ki bi se pri prvi priliki zasadila v njegov život. To Srbi prav dobro vedo, in kakor jih mi poznamo, ne pojdejo z lepa v to mesnico navideznega bratstva.47 Do srbsko-bolgarskega prijateljstva je še daleč. "Krivi pa so temu zgolj le Bol- gari, ki tukaj ne morejo zatajiti svoje madžarske, tatarske in turške primesi, ki še danes vpliva na značaj vsega naroda."48 Nekaj let kasneje je drugi avtor v Sloven- skem narodu podobno opozoril, da pri Bolgarih lahko opazimo lastnosti, ki jih zaradi izredno velikega pritoka mongolske krvi pri drugih slovanskih narodih ni. Zavrnil pa je tezo, da je krvoločnost bistvo bolgarske narodne duše in značaja.49 Tavčar je izrecno odklonil zamisel o jugoslovansko-bolgarski državni zvezi. Opozoril je, da se v času, ko je Kraljevina SHS v ustanovni dobi, z vmešavanjem bolgarskega vprašanja ustvarja samo balast in nove težave. To lahko Srbe pri- vede do tega, da prično dvomiti v enotno (jugoslovansko) državo, če opazijo, da Slovenci in Hrvati streme, naj Srbi nasproti Bolgarom stopijo pod kavdinski jarem (najgloblje ponižanje). Pravi jugoslovanski rodoljub bo bolgarsko vpraša- nje spravil z dnevnega reda.50 Nasprotno pa je SLS že v letih 1920–1921 izražala prijateljski odnos do Bolgarov in zagovarjala državno zvezo z njimi.51 Podobno je leta 1922 menil tudi nekdanji načelnik VLS dr. Ivan Šusteršič.52 Vprašanje jugoslovansko- in srbsko-bolgarskih odnosov je nasploh pritego- valo pozornost. Petega marca 1922 je Slovenski narod objavili razgovor svojega beograjskega dopisnika z bolgarskim poslanikom v Kraljevini SHS Kosto Todoro- vim. Todorov se je zavzel, da bi presegli krvavo preteklost, ki je označila razmerje med Bolgarijo in Srbijo v letih 1913 in 1915–1918, ter stopili na pot bolgarsko- -jugoslovanskega zbližanja. Zagotovil je, da z bolgarsko vlado ni povezana nobe- na makedonska emigrantska organizacija v državi, najsi je legalna ali ne.53 Narod je objavil tudi več prispevkov referenta za tuji tisk v Oddelku za tisk Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine SHS Stevana Ćirkovića (kasnejši znani mednarodni pravnik, diplomat in univerzitetni profesor) o zgodovinskem položaju Bolgari- je in njenem ravnanju v zadnjih vojnah ter jugoslovansko-bolgarskih odnosih.54 Ćirković je opozoril na boleče spomine iz preteklih vojn, glede jugoslovansko- 47 Ivan Tavčar, "Srbi in Bolgari", Slovenski narod, 16. 1. 1921, št. 12, str. 1. 48 Prav tam.. 49 "V razumevanju bolgarskega problema", Slovenski narod, 13. 6. 1925, št. 131, str. 1. 50 Ivan Tavčar, "Srbi in Bolgari", Slovenski narod, 16. 1. 1921, št. 12, str. 1–2. 51 Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022), str. 222–223. 52 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 70. 53 "Razgovor z bolgarskim poslanikom Todorovim", Slovenski narod, 5. 3. 1922, št. 53, str. 1. 54 O jugoslovansko-bolgarski odnosih v prvih letih po prvi svetovni vojni glej Desanka Todorović, Jugoslavija i balkanske države 1918–1923 (Beograd, 1979), str. 27–48. 373 S H S tudia istorica lovenica -bolgarske združitve pa menil, da gre za neminljiv proces zgodovinskega razvoja, za katerega je potreben še čas. V Bolgarih je po poreklu, jeziku in običajih videl Jugoslovanom najbližji narod na Balkanu, ki mu – slovanskemu bratu – ne moremo predpostavljati Albancev, Grkov in Romunov. Zahteval pa je, da Bolga- rija izpolni svoje finančne obveznosti, določene z neuillyjsko mirovno pogod- bo, in zaustavi proti Jugoslaviji usmerjeno delovanje makedonskih emigrantskih organizacij (makedonstvujuščih), nastanjenih na njenem ozemlju.55 Oglasila sta se tudi časnikar in pisatelj Ivan Podržaj ter nekdanji avstrijski ministrski in dvor- ni svetnik in član slovenskega dela jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci ter pomočnik delegata jugoslovanske plebiscitne komisije v Celov- cu dr. Ivo F. Šubelj. Podržaj je opozoril, da morajo zaradi dogajanja v preteklih letih Slovenci in Hrvati razumeti srbsko odklonilno čustvo do Bolgarov. Bolgari- ja mora tudi izpolniti obveznosti iz mirovne pogodbe in zaustaviti makedonske emigrante, kar bo omogočilo vzpostavitev prijateljskih jugoslovansko-bolgar- skih odnosov.56 Šubelj pa je poudaril, da sta za preseganje težkih let med Srbi in Bolgari potrebna čas in dobra volja z obeh strani.57 Slovenski narod je opozoril tudi na mnenje znanega poznavalca Južnih Slovanov in njihove zgodovine Her- manna Wendla. Wendel je delil že omenjena stališča in dodal, da so Bolgari del iste jezikovne in krvne skupnosti kot Slovenci, Hrvati, Srbi. "Bolgari, Srbi, Hrvati in Slovenci so in ostanejo plemena enega in istega naroda".58 Glavni politični poudarki v dvajsetih letih V dvajsetih letih so na Slovenskem največ pozornosti posvetili Aleksandru Stambolijskemu, predsedniku bolgarske vlade v letih 1919–1923. Stambolijski, ki so ga po državnem udaru meščanske opozicije, Vojaške lige in vrhovističnega krila v Bolgariji delujoče emigrantske Vnatrešne makedonske revolucionarne organizacije (VMRO) 9. junija 1923 med odporom njegovih oboroženih enot proti vojaškim enotam nove vlade 14. junija 1923 ubili, je vodil zaostreno, a nekomunistično družbeno reformno politiko, ki je dajala primat kmečkemu stanu. Izvedel je agrarno, davčno, finančno, prosvetno in druge reforme, usmer- jene proti velikemu kapitalu. V Sloveniji meščanske in delavske stranke njegovi kmečki stanovski politiki niso bile naklonjene. Socialisti so ga imeli za dikta- 55 St.(evan) Ćirković, "Naši odnošaji z Bolgarijo", Slovenski narod, 15. 3. 1922, št. 61, str. 1; St.(evan) Ćirković, "Odnošaji z Bolgarsko", Slovenski narod, 2. 7. 1922, št. 147, str. 1; St.(evan) Ćirković, "Dohod Bolgarske na Egejsko morje", Slovenski narod, 22. 8. 1922, št. 189, str. 1; St.(evan) Ćirković, "Stambolijski v Beogradu", Slovenski narod, 9. 11. 1922, št. 255, str. 1. 56 Ivan Podržaj, "Nekaj resnice o Bolgarski", Slovenski narod, 16. 7. 1922, št. 159, str. 1. 57 Ivo F. Šubelj, "Makedonija pa Bolgari", Slovenski narod, 2. 8. 1922, št. 173, str. 1. 58 "Jugoslavija in Bolgarija", Slovenski narod, 24. 11. 1922, št. 268, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 374 torja, reakcionarja, a človeka z izrednimi sposobnosti in izjemnega diplomata. Komunisti so mu očitali, da hoče uvesti kmečko diktaturo tudi nad proletari- atom in ostro napadali njegovo protikomunistično politiko. Izvaja beli teror kapitalizma in vaških bogatašev nad ročnim in duševnim delavstvom ter rev- nim kmečkim ljudstvom. Očitki s komunistične strani so bili utemeljeni, saj Stambolijskemu komu- nisti niso bili blizu. Na Slovenskem so tako v liberalnem kot v katoliškem taboru z navdušenjem poročali o njegovem zakonskem načrtu, da bi se morali komu- nisti v vsakem kraju – če bi jih bilo le deset – odreči svojemu premoženju in iz njega ustanoviti posebno zadrugo. V njih naj bi organizirali popolno komuni- stično gospodarstvo in tako dokazali pravilnost svojih naukov.59 "Skrajne ideje", 59 "Raznoterosti", Kmetijski list, 25. 4. 1923, št. 27, str. 3; "Sijajna zmaga bolgarske zemljoradniške stranke", Slovenski narod, 25. 4. 1923, št. 95, str. 2; "Razgled po slovanskem svetu", Slovenski narod, 3. 5. 1923, št. 101, str. 3; "Iz zunanje politike", Slovenec, 16. 5. 1923, št. 109, str. 2. Aleksander Stam- bolijski (1879– 1923) (Wikimedia Commons) 375 S H S tudia istorica lovenica je o njih dejal Stambolijski, "so kakor duševne bolezni. Zato pa te vrste bolnikov ne preganjamo in ne ubijamo. Da jih enkrat za vselej ozdravimo, smo jim omo- gočili najbolj ugoden položaj."60 Na liberalni strani so pristavili: komunisti niso Stambolijskove zamisli nič kaj veseli, "ker njih vrste so se kar čez noč posušile in sedaj noče biti nihče več komunist. Dajati je pač hujše, ko pa jemati. Bilo bi zelo priporočljivo, da bi tudi mi uporabili metodo Stambolijskega in komunistične slave bi bilo takoj konec. To je vse drugačno zdravilo, kakor pa zakon o zaščiti države (zakon, ki je leta 1921 v Kraljevini SHS prepovedal vsako komunistično dejavnost – op. J. P.)."61 Meščanske stranke so Stambolijskemu, kljub temu, da so dobro poznale ločnico med njim in komunističnim gibanjem, očitale skrajno levo družbeno in politično naravnanost. Jugoslovanska demokratska stranka ga je razglasila za agrarnega boljševika in opozarjala na nepremagljivo nasprotje med njego- vo agrarno politiko ter meščanstvom in inteligenco. Zanjo je njegova politika pomenila absolutno gospostvo njegove stranke – Bolgarske kmetske ljudske zveze – in izrazito kmečko razredno politično usmeritev. "Cela vrsta zakonov socialno-gospodarske narave priča, kako njegova trmasta glava hoče iz Bolga- rije napraviti preprosto, enostavno državo kmeta in samo kmeta", je zapisalo njeno glasilo Jutro.62 Stambolijskovo družbeno reformno dejavnost so odkla- njali tudi v katoliškem taboru. Označili so jo za agrarno-socialistično politiko kmečkega razrednega gospostva in razrednega hujskaštva.63 Stambolijskemu je bila naklonjena le idejno sorodna liberalna Samostojna kmetijska stranka. Navdušena je bila nad kmečkim značajem njegove vladavine. Po padcu njego- vega režima, ki je neizprosno izvajal svojo oblast, ga je branila s trditvijo, da "če se neenakosti ne dajo odpraviti drugače, je upravičena tudi diktatura. Notranja politika Stambolijskega ni bila torej napačna, temveč logična."64 V nasprotju z njegovo notranjo politiko pa so na Slovenskem pozdravljali Stambolijskijevo zunanjo politiko. Usmerjena je bila k sodelovanju balkanskih držav in zbližanju z Jugoslavijo. Posebej ugodno so sprejeli njegovo zagotovilo leta 1922, da se Bolgarija odreka vsem zahtevam po Makedoniji. Ko je leta 1921 Stambolijski letoval na Bledu, je Slovenski narod z njim opravil intervju. V njem se je Stambolijski zavzel za združitev Bolgarije in Jugoslavije v véliko Jugosla- vijo in obsodil delovanje VMRO, ki jo je označil za "tolpo". Stambolijski je bil nad Slovenijo in Bledom navdušen in ob poudarku, da si je vedno prizadeval za zbližanje s Srbijo, je izjavil, da bi, odkar je videl Bled, "hotel 'anektirati' vso 60 "Razgled po slovanskem svetu", Slovenski narod, 3. 5. 1923, št. 101, str. 3. 61 "Raznoterosti", Kmetijski list, 25. 4. 1923, št. 27, str. 3. 62 "Ljubljana, 15. junija", Jutro, 16. 6. 1923, št. 140, str. 1. 63 "Težavni položaj Cankova", Slovenec, 12. 7. 1923, št. 154, str. 2. 64 "Kmetska vlada", Kmetijski list, 4. 7. 1923, št. 37, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 376 Jugoslavijo z Bledom vred". Slovenski kraji so bili po njem "čudovita jugoslo- vanska Švica".65 Odtis, ki ga je pustil v slovenski politiki, pa je bil zaradi njegove- ga kmečkostanovskega ekskluzivizma nagnjen na negativno stran.66 V dvajsetih letih je bila Bolgarija v slovenski politiki prisotna tudi v okviru avtonomistično-federalističnih teženj, ki so jih izražali nasproti centralistični in unitaristični ureditvi Kraljevine SHS. V letih 1922–1923 so jugoslovansko federativno zvezo Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov zagovarjali skupina, zbrana ob glasilu Avtonomist ter v krogu Združenja slovenskih avtonomistov,67 v letih 1923–1924 so jo poudarili Slovenska ljudska stranka, Slovenska repu- blikanska stranka Antona Novačana in komunisti, svoj prostor pa je našla tudi med liberalno usmerjenimi intelektualci.68 Sredi dvajsetih let ji je pritrjevala revolucionarno usmerjena slovenska mladina, ki je kot posebno federativno enoto štela tudi Makedonijo.69 Razmišljala je tudi o balkanski federaciji z bol- garsko federativno enoto.70 O jugoslovanski federativni zvezi z Bolgari (Make- donci) je leta 1928 pisal tudi levi demokrat Lojze Udè.71 Bolgarijo je kot poseb- no federativno enoto videl tudi tedanji vodilni slovenski komunistični teoretik nacionalnega vprašanja inž. Dragotin Gustinčič, ki je leta 1923 razvil zamisel velike Podonavsko-balkanske državne zveze.72 Najbolj izvirno zamisel federa- tivne zveze z Bolgarijo je oblikovala Slovenska republikanska stranka. Zavzela se je za vzpostavitev Federativne republike Jugoslavije (FRJ), ki bi jo sestavljale Slovenija, Hrvaška, Srbija in Bolgarija. Skupne zadeve vseh štirih federativnih enot bi bile vojska, zunanje zadeve, zunanja trgovina, denar, carina in predse- dnik FRJ. Ta bi bil po vrstnem redu vsako mandatno obdobje iz druge federativ- ne enote – Slovenec, Hrvat, Srb in Bolgar.73 Pomena Bolgarov se je zavedal tudi vodilni slovenski politik v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, načelnik SLS dr. Anton 65 "Razgovor z bolgarskim ministrskim predsednikom Stambolijskim", Slovenski narod, 7. 8. 1921, št. 175, str. 2. 66 Jurij Perovšek, Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes (Ljubljana, 2019), str. 48, 53–57 (dalje: Perovšek, Slovenci in slovanski svet). 67 "Dopis iz Maribora", Avtonomist, 6. 5. 1922, št. 18, str. 2, "Hrvatje in mi", Avtonomist, 27. 5. 1922, št. 21, str. 1; Drag.(otin) Lončar, "Srbska kritika slovenske politike", Novi zapiski 1, št. 9–10 (1922), str. 195. 68 Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929) (Ljubljana, 1998), str. 82, 83; Jurij Perovšek, "Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 – april 1923)", Zgodovinski časopis 38, št. 1–2 (1984), str. 19, 24 (dalje: Perovšek, "Oblikovanje programskih načrtov"); Jurij Perovšek, Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941 (Ljubljana, 2012), str. 87 (dalje: Perovšek, Samoodločba in fede- racija); Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 71–72, 81. 69 Vinko Košak, "Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje", Mladina 3, št. 8 (1926/1927), str. 173. 70 Ivo Grahor, "Zbližanje z Bolgari", Mladina 3, št. 8 (1926/1927), str. 175. 71 Lojze Udè, "Desetletnica in dva osemletnici", Svobodna Mladina 1, št. 6–7 (1928), str. 124–125, 127. 72 Perovšek, Samoodločba in federacija, str. 83. 73 Perovšek, "Oblikovanje programskih načrtov", str. 24. 377 S H S tudia istorica lovenica Korošec. Leta 1926 je posebej poudaril potrebo po vzpostavitvi prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in Bolgarijo.74 Junija 1927 jo je tudi obiskal, da bi se seznanil z razmerami v sosednji državi.75 Sicer so jih na Slovenskem vseskozi spremljali, posebej ob menjavah vlad. 74 Anton Korošec, "Nekaj evropske politike", Socialna misel 5, št. 3 (1926), str. 50, 53. 75 Mateja Ratej, "Politika Slovenske ljudske stranke pred sklenitvijo blejskega sporazuma leta 1927", Prispevki za novejšo zgodovino 45, št. 2 (2005), str. 46–47. Glej tudi Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 73–75. Anton Novačan (1887–1951), avtor zamisli Federativne republike Jugoslavije ( W i k i m e d i a Commons) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 378 Spremljanje vladnih menjav V Bolgariji so se vlade menjavale na različne načine, najbolj odmeven je bil ome- njeni državni udar, ki je končal Stambolijskijevo vladavino. Stambolijskega je nasledil profesor politične ekonomije na sofijski univerzi dr. Aleksander Can- kov, ki je imel ključno vlogo pri njegovem strmoglavljenju. SLS je v udaru videla notranjepolitično zadevo sosednje države in menila, da se trenutnega položaja v Bolgariji še ne more objektivno presoditi.76 Na liberalni strani so ocenili, da je bil udar usmerjen proti Stambolijskijevi spravljivi zunanji politiki.77 Poudarili so, da se na oblast vračajo predstavniki tiste politike, ki je v zadnjem desetletju že dva- krat zakrivila strašne dogodke med nami (Srbi) in Bolgari.78 Tudi liberalno usmer- jeni narodni socialisti so vzrok za udar videli v Stambolijskijevi zunanjepolitični usmeritvi, obenem pa so opozorili na sovraštvo meščanstva do njegove razre- dne kmečke politike.79 V kmetijskem delu liberalne politike so, predno je izgubil življenje, izrazili podporo Stambolijskemu, v njegovi smrti pa videli zmago sve- tovne reakcije.80 Med marksisti je veljalo prepričanje, da nastop Cankove vlade pomeni zmago fašistov. Komunisti, ki so sprva dopuščali možnost, da bo puč premagan, so poudarili, da je v Bolgariji zmagala svetovna reakcija in bo drža- va odprta izkoriščanju mednarodnega kapitala. Socialisti so po prvih dvomih v uspeh prevratnikov za novi in nasilni režim našli oznako "vladni zmaj".81 Nemirna Bolgarija je bila kmalu zatem znova pred očmi slovenske javnosti. Septembra 1923 je prišlo do vstaje (Stambolijevskih) zemljoradnikov in komu- nistov proti Cankovem režimu. Poleg poročil o novonastalih razmerah se je vanje poglobil Slovenski narod. Opozoril je na nevarnost, da se lahko na Balka- nu pojavi prva sovjetska republika. Pomenila bi zanesljivo in ozemeljsko važno ekspozituro komunistične internacionale, ki bi nemoteno razpredla svoje mreže tudi v Jugoslaviji. Po drugi strani bi na oblast lahko prišli tudi makedon- stvujušči. S tem bi bilo konec bolgarske miroljubnosti in Makedonija bi postala ognjišče, kjer bi morala Jugoslavija stalno držati znaten del svojih oboroženih sil. Nobena od obeh možnosti ne obeta nič dobrega.82 Bojazni liberalcev so bile odveč, saj so vstajo zatrli. 76 "Revolucija v Bolgariji", Slovenec, 12. 6. 1923, št. 130, str. 1. 77 "Ob revoluciji v Bolgariji", Slovenski narod, 12. 6. 1923, št. 132, str. 1. 78 "Ljubljana, 11. junija", Jutro, 12. 6. 1923, št. 136, str. 1. 79 "Bolgarija", Nova pravda, 16. 6. 1923, št. 24, str. 2, "Bolgarska", Nova pravda, 23. 6. 1923, št. 25, str. 2. 80 "Državljanska vojna na Bolgarskem", Kmetijski list, 13. 6. 1923, št, 34, str. 3; "Ob smrti Stambolijskega", Kmetijski list, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1. 81 "13. junija", Glas svobode, 14. 6. 1923, št. 9, str. 1, "20. junija", Glas svobode, 21. 6. 1923, št. 10, str. 1; "Revolucija na Bolgarskem", Naprej, 15. 6. 1923, št. 131, str. 1, "Na Bolgarskem", Naprej, 7. 7. 1923, št. 147, str. 1. 82 "Kaj bo z Bolgarijo?", Slovenski narod, 27. 9. 1923, št. 220, str. 1. 379 S H S tudia istorica lovenica V času Cankove vlade je prišlo še do enega velikega pretresa. Štirinajstega aprila 1925 je skupina zemljoradnikov in komunistov poskušala izvršiti atentat na kralja Borisa III. Koburškega, komunisti pa so 15. aprila ubili poslanca Can- kovega Demokratičnega dogovora generala Konstantina Georgijeva. Naslednji dan je v stolnici sv. Nedelje v Sofiji med opravljanjem pogrebnih svečanosti za Georgijeva eksplodiral peklenski stroj. Podstavili so ga komunisti. Svečanosti so se udeležili zastopniki dvora, častniški zbor, člani vlade in velika množica ljudi. V napadu je bilo ubitih 134 ljudi, drugi so zaradi poškodb umrli pozneje. Skupno število žrtev je bilo 213. Ranjenih je bilo okoli 500 ljudi. Lažje poškod- be so utrpeli vsi člani vlade, med njimi tudi Cankov. Umrlo je 12 generalov, 15 polkovnikov, 7 podpolkovnikov, 3 majorji, 9 stotnikov, 3 namestniki in števil- ni državljani, tudi otroci. Svetonedeljska eksplozija je bila največje teroristično dejanje v zgodovini Bolgarije in v tistem času na svetu.83 "Burna, krvipolna zgo- dovina bolgarske prestolice še ni doživela takih strahotnih grozot", je poudaril Slovenski narod.84 Odziv oblasti na atentate je bil strahovit. Vlada je razglasila naglo sodišče in v prvih dnevih po eksploziji so usmrtili ali izvensodno ubili več tisoč ljudi. Kot je zapisala narodnosocialistična Nova pravda, se je začelo "neusmiljeno klanje. Ker drugače postopanja bolgarske vlade ne moremo imenovati."85 Časopisje vseh barv je poročalo o množičnih usmrtitvah političnih nasprotnikov, po Slovencu je vlada izdala tako stroge ukrepe, ki so možni samo v Bolgariji. Krvoželjnost "kot turška dediščina še globoko sedi v bolgarski duši".86 Na Slov- enskem so si bili tudi enotni, da je k atentatom vodila Cankova krvava vlada- vina, ki ni poznala za političnega nasprotnika nobene milosti in nobenega popuščanja, ampak samo pogin. Kar se ni hotelo v Bolgariji ukloniti njegovemu režimu, to je moralo izginiti. Neusmiljeno krutost sedanjega režima v Bolgariji najbolje označujejo prenapolnjene ječe doma, na tisoče političnih po vsem svetu razkropljenih bolgarskih beguncev in na stotine po nedolžnem žrtvovanih življenj.87 83 Атентат во црквата "Света Недела" – Софија, dostopno na: https://mk.wikipedia.org/wiki/% D0%90%D1%82%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%B0%D1%82_%D0%B2%D0%BE_%D1%86%D1%80 %D0%BA%D0%B2%D0%B0%D1%82%D0%B0_%E2%80%9E%D0%A1%D0%B2%D0%B5%D1%82%D0 %B0_%D0%9D%D0%B5%D0%B4%D0%B5%D0%BB%D0%B0%E2%80%9C_-_%D0%A1%D0%BE%D1 %84%D0%B8%D1%98%D0%B0, pridobljeno: 24. 6. 2024. 84 Bolgarska v revolucijonarnem metežu", Slovenski narod, 19. 4. 1925, št. 88, str. 1. 85 "Slovanska kri", Nova pravda, 25. 4. 1925, št. 17, str. 1. 86 "Dogodki v Bolgariji", Slovenec, 19. 4. 1925, št. 87, str. 1. 87 "Resen opomin", Slovenec, 24. 4. 1925, št. 91. str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 380 Cankov, "krvoločna bestija",88 je prišel na krmilo s krvjo in kri je najznačilnejše znamenje njegove vlade.89 Do tedaj so za njegove vladavine ubili okoli 16.000 ljudi.90 Na to se je navezovala tudi izjava, ki jo je dopisniku liberal- nega Jutra podal nekdanji (Stambolijevski) bolgarski poslanik v Kraljevini SHS Todorov. "Edini krivec strahovitega stanja v Bolgariji je zločinska vlada gosp. Cankova, ki se je do moči povzpela s krvjo, se vzdržuje s krvjo in tira nesrečno državo v anarhijo."91 Jutro je tedaj v svojem pogledu na Bolgarijo izjavilo, da v Evropi ni države, v kateri bi politični boj tako podivjal in zavzel tako strahotne oblike, kot v Bolgariji. "Morda bi celo Albanija ogorčeno protestirala, ako bi jo primerjali z nesrečno Bolgarsko."92 V nastalih razmerah so videli državljansko oziroma bratomorno vojno.93 V Samostojni demokratski stranki (vanjo se je leta 1924 pretvorila JDS) in pri socialistih so tudi menili, da so bila teroristična dejanja posledica delovanja III. internacionalne na Balkanu.94 Tako ni mislila SLS. Opozorila je, da glavnega vzroka dogodkov v Bolgariji ne gre iskati ravno v boljševiški agitaciji od zunaj, saj je bilo revolucionarnega netiva, ki ga je brez tuje pomoči kopičil Cankov režim, doma dovolj.95 Ponovno se je zavzela za jugoslovansko-bolgarsko federativno zvezo, ki je za Bolgarijo edina rešitev. "Miren razvoj, sigurnost, končna utrditev in nepregledne možnosti napredka vseh jugoslovanski narodov sploh pa tudi to zvezo neobhodno terjajo."96 Tako stališče je pobijalo Jutro, ki je trdilo, da se katoliška stran za federativno zvezo z Bolgari ne zavzema zaradi svojega jugoslovanskega čustvovanja, ampak zato, ker meni, da bi v tej zvezi prišli do moči.97 Sicer so dogodki v Bolgariji spom- ladi 1925 precej vznemirili slovensko javnost. Obžalovali so krvave razmere, v katerih se je pretakala bratska slovanska kri, in menili, da bi jih bilo potrebno prekiniti z najbolj energičnimi ukrepi. V to ni poklicana samo Evropa, ampak ves kulturni svet – vse, kar v človeku vidi človeka in brata. Cankov bo moral 88 "Kalvarija bolgarskih kmetov: krvoloki ubijajo kmete naprej", Kmetijski list, 29. 4. 1925, št. 20, str. 2. 89 "Resen opomin", Slovenec, 24. 4. 1925, št. 91. str. 1. 90 "Nered v Bolgariji", Slovenec, 17. 4. 1925, št. 85, str. 1; "Revolucija na Bolgarskem", Kmetijski list, 22. 4. 1925, št. 19, str. 2. 91 "Bolgarija nadaljuje hujskanje proti Jugoslaviji", Jutro, 25. 4. 1925, št. 97, str. 1. 92 "Ljubljana, 16. aprila", Jutro, 17. aprila 1925, št. 90, str. 1. Prim. tudi "V razumevanju bolgarskega proble- ma", Slovenski narod, 13. 6. 1925, št. 131, str. 1. 93 "V Bolgariji divja državljanska vojna", Jutro, 18. 4. 1925, št. 91, str. 1; "V Bolgariji divja državljanska vojna", Slovenec, 18. 4. 1925, št. 91, str. 1; "Revolucija na Bolgarskem", Kmetijski list, 22. 4. 1925, št. 19, str. 2; "Slovanska kri", Nova pravda, 25. 4. 1925, št. 17, str. 1; "Državljanska vojna na Bolgarskem", Naprej, 25. 4. 1925, št. 17, str. 1; "Divjanje belega terorja v Bolgariji", "Strahote fašističnega terorja v Bolgariji", Delavsko-kmetski list, 30. 4. 1925, št. 16–17, str. 2–3. 94 "V Bolgariji divja državljanska vojna", Jutro, 18. 4. 1925, št. 91, str. 1; "Državljanska vojna na Bolgarskem", Naprej, 25. 4. 1925, št. 17, str. 1. 95 "Resen opomin", Slovenec, 24. 4. 1925, št. 91, str. 1. 96 "Bolgarska tragedija", Slovenec, 23. 4. 1925, št. 90, str. 1. 97 "Umik klerikalcev v bolgarski aferi", Jutro, 30. 4. 1925, št. 101, str. 2. 381 S H S tudia istorica lovenica podleči svobodoljubju bolgarskega naroda, na katerega strani je vse pravično čuteče človeštvo.98 Po pokolih, ki jih je sprožil svetonedeljski atentat, se Cankova vlada ni stabilizirala. Cankov je postal osovražen celo pri lastnih pristaših in je 3. janu- arja 1926 odstopil. Naslednji dan je novo vlado sestavil pripadnik Cankovega Demokratičnega dogovora in vodja vladne parlamentarne večine Andrej Ljapčev.99 V Sloveniji so ga predstavili kot izkušenega politika, komunisti pa pristavili, da je manj krvoželjen kot njegov predhodnik.100 Po mnenju Jutra bi bilo vsekakor bolje, če bi nova vlada uvedla milejši režim, skušala rešiti vprašanje makedonske emigracije, vrnila veljavo zakonitosti in zagotovila zakonsko zaščito vsem političnim strankam in osebnostim.101 Zmernejši Ljapčev je vladal skoraj pet let in pol, po porazu na parlamentarnih volitvah 29. maja 1931 pa je mesec dni kasneje odstopil. Vladne menjave v tridesetih letih Devetindvajsetega junija 1931 je na mestu predsednika bolgarske vlade Ljap- čeva nasledil Aleksander Malinov, ki je vlado vodil že v letih 1908–1911 in 1918.102 "Po tolikem odlašanju se je končno vendarle zgodilo, kar je z največjo nestrpnostjo pričakovala ogromna večina bolgarskega naroda, a za kar skoraj ni mogla verjeti, da je resnica, da je namreč po osmih letih svoje strahovlade končno vendarle podala ostavko vlada Demokratičeskega sgovora (Demokra- tičnega dogovora – op. J. P.) z osovraženima politikoma Andrejem Ljapčevom in Aleksandrom Cankovom na čelu", se je oglasilo Jutro.103 Opozorilo je, da je bil predsednik Demokratske stranke Malinov ves čas njunega vladanja v opozi- ciji.104 Na nastop nove vlade je gledalo z optimizmom in želelo, da se nov duh, duh spravljivosti, prijateljstva, miru, reda in volje za gospodarsko obnovo, ki veje po Sofiji in državi, uresniči v prid izkušanemu bolgarskemu narodu.105 98 "Slovanska kri", Nova pravda, 25. 4. 1925, št. 17, str. 1; "V Bolgariji divja državljanska vojna", Slovenec, 18. 4. 1925, št. 91, str. 1. 99 "Cankov pade", Slovenec, 3. 1. 1926, št. 2, str. 2, "Nova vlada na Bolgarskem", Slovenec, 5. 1. 1926, št. 3, str. 2; "Padec ministrskega predsednika Cankova", Jutro, 5. 1. 1926, št. 3, str. 1; "Demisija Cankovega kabineta", Nova pravda, 9. 1. 1926, št. 1, str. 2; "Minljivost diktature in nasilja", Delavska politika, 5. 1. 1926, št. 4, str. 1; "Cankova vlada padla", Delavsko-kmetski list, 14. 1. 1926, št. 2, str. 2. 100 "Mednarodni pregled: Cankova vlada padla", Delavsko-kmetski list, 14. 1. 1926, št. 2, str. 2. 101 "Ljubljana, 4. januarja", Jutro, 5. 1. 1926, št. 3, str. 1. 102 "Izjava nove bolgarske vlade", Slovenec, 1. 7. 1931, št. 144, str. 1; "Novi bolgarski ministri", Jutro, 3. 7. 1931, št. 150, str. 2; "Nova bolgarska vlada", Delavska politika, 4. 7. 1931, št. 5, str. 1. 103 "Nov režim v Bolgariji", Jutro, 2. 7. 1931, št. 149, str. 2. 104 "Novi bolgarski ministri", Jutro, 3. 7. 1931, št. 150, str. 2. 105 "Nov režim v Bolgariji", Jutro, 2. 7. 1931, št. 149, str. 2. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 382 Po dobrih treh mesecih so na Slovenskem ponovno pisali o bolgarski vladi. Zaradi nesoglasij med vladnimi strankami je 12. oktobra 1931 Malinov odsto- pil, zamenjal pa ga je podpredsednik njegove stranke Nikola Mušanov. Ker so bila razmerja med strankami, ki so tvorile novo vlado nespremenjena, njen predsednik pa je izhajal iz Demokratske stranke, spremembi vlade niso pripi- sovali političnega pomena.106 Slovenec je le pripisal, da je kralj Boris "pokazal odstopivšemu ministrskemu predsedniku Malinovu svoje spoštovanje s tem, da se je s kraljico, princesinjo Evdoksijo in princem Cirilom z velikim spremstvom udeležil poroke Malinovega sina".107 V jugoslovanskem in bolgarskem notranjepolitičnem razvoju je prišlo tudi do stičnih točk pri reševanju posameznih kriznih vprašanj. Ko v Bolgariji spomladi 1934 niso našli rešitve za parlamentarno krizo, so vojska in t. i. Zve- narji pod vodstvom Kimona Georgijeva – pripadniki organizacije nekdanjih častnikov iz svetovne vojne, ki so se jim pridružili izobraženski krogi (profesor- ji, književniki, časnikarji) in kasneje tudi vodilni zemljoradniki – 19. maja izv- edli državni udar. Kralj Boris je imenoval diktatorsko vlado, ki jo je vodil dolgo- letni politik Georgijev, sestavljali pa so jo predstavniki vojske in Zvenarji. Novi režim je razpustil parlament in politične stranke. Podobno kot jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević ob svojem državnem udaru 6. januarja 1929, so na bolgarski narod izdali razglas, v katerem so sporočili, da je do spremembe vlade prišlo, ker so dotedanji režimi, oprti na egoizme in neplodna nasprotja političnih strank, državo privedli v nevzdržen položaj, ki ga po parlamentarni poti ni bilo mogoče rešiti. To je izzvalo splošno zmedo, slabšale so se gospo- darske in splošne socialne razmere. Demoralizacija in dezorientacija sta prodrli celo v državne ustanove, ki so včasih pričele delovati proti državi sami. Zato nobena vlada ni imela potrebne avtoritete in moči, da bi presegla ta položaj. Na čelo države so morali priti ljudje, ki so izven strank in njihovih brezplodnih obračunavanj ter prepirov, povezani samo z zdravim bolgarskim ljudstvom, ki bodo sledili njegovim dejanskim potrebam in zahtevam.108 Na Slovenskem – tedaj so že šesto leto živeli pod diktaturo kralja Aleksan- dra – so bili dobro seznanjeni z najnovejšimi političnimi dogodki v Bolgariji. Skladno z domačim političnim položajem so državni udar odobravali, glavno 106 "Nova vlada v Bolgariji", Slovenec, 13. 10. 1931, št. 232a, str. 1; "Novi predsednik bolgarske vlade", Jutro, 17. 10. 1931, št. 240, str. 8; "Bolgarska Malinova vlada je odstopila", Delavska politika, 17. 10. 1931, št. 83, str. 2. 107 "Nova vlada v Bolgariji", Slovenec, 13. 10. 1931, št. 232a, str. 1. 108 "Proglas nove vlade", Slovenec, 20. 5. 1934, št. 114a, str. 1. – Razglas kralja Aleksandra ob njegovem državnem udaru 6. 1. 1929, glej v "Mojemu dragemu narodu! Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem!", Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 7. 1. 1929, št. 3, str. [13] in tedanjem časopisju. 383 S H S tudia istorica lovenica vlogo v njem pa so pripisovali kralju Borisu.109 Slovenec je dan po udaru na prvi strani objavil njegov perorisbni portret,110 sicer pa se je veselil "vsakega ukrepa, ki bo osvobodil genij nam prijateljskega bolgarskega ljudstva za delo in blagor naroda in splošne kulture". Izrazil je željo, da bi zbližanje z Jugoslavijo pod novim vodstvom še napredovalo.111 Režimsko Jutro je ob tej priložnosti zatrjevalo, koliko časa je bilo potrebno, da so vsaj naši prijatelji v inozemstvu sprevideli in priznali ne le upravičenost, marveč tudi nujno potrebo našega prevrata. Naši 109 "Kralj in armada izvedla nenadni državni preobrat v Bolgariji", Slovenec, 20. 5. 1934, št. 114a, str. 1; "Državni udar v Sofiji", "Diktatura Zvenarjev", Slovenec, 23. 5. 1934, št. 115a, str. 1; "Državni udar in diktatura v Bolgariji", Jutro, 20. 5. 1934, št. 114, str. 1–2; "Bolgarska diktatura", "Nova bolgarska vlada na delu", Jutro, 23. 5. 1934, št. 115, str. 1; "Absolutizem v Bolgariji", Delavska politika, 23. 5. 1934, št. 41, str. 1. 110 Slovenec, 20. 5. 1934, št. 114, str. 1. 111 "Državni udar v Sofiji", Slovenec, 23. 3. 1934, št. 115a, str. 1. Perorisbni por- tret kralja Borisa III. Koburškega v Slovencu (Slovenec, 20. 5. 1934, št. 114, str. 1) J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 384 nasprotniki pa so nas še dolgo potem, ko so bili že jasno vidni koristni sadovi šestega januarja, obmetavali z blatom. Utihnili so šele, ko je po enaki ali slični poti šla država za državo in se je pokazalo, da je bila Jugoslavija le ena prvih, ki se je odločila za operacijo, ko se je pokazalo, da brez nje ne gre.112 Operacija, ki smo jo sami že prestali, nam omogoča, da s polnim razumevan- jem presojamo tudi dogodke v drugih državah, kjer se odločijo za isto ali podobno pot, je nadaljevalo Jutro. Razvoj dogodkov Bolgariji je za nas pose- bej zanimiv. Ne le zato, ker gre za našo sosedo, marveč še bolj zato, ker gre za bratski slovanski narod, ki mu želimo okrepitve in urejenih razmer, sebi pa tem bolj tesnejših odnosov z njim.113 Dobrega pol leta po nastopu Georgijeve vlade je prišlo do naglih vladnih sprememb. Leta 1935 so v Bolgariji oblikovali tri nove vlade. Najprej je v Geor- gijevi vladi prišlo do nesporazumov med njenimi vojaškimi člani in Zvenarji. Vlada je izgubljala podporo, tudi pri kralju, in Georgijev je na podlagi ocene, da razmer ne more rešiti, izkoristil neuspeh pogajanj na svetu Društva narodov v Ženevi, da bi dosegli olajšanje plačevanja bolgarskih dolgov, 22. januarja 1935 odstopil. Predsednik nove vlade je postal general Petko Zlatev.114 Jutro je ob tem zapisalo, da gre za režim močne roke, ki naj energično vzpostavi avtorite- to države, in nadaljuje politiko devetnajstega maja.115 Ob spremembi vlade je bilo zanimivo poročanje Slovenčevega sofijskega dopisnika. Pisal je, naj bi se v Bolgariji močno razširil komunizem. Obenem je zatrdil, da je pri državnem udaru 19. maja 1934 pomembno vlogo imel general Peter Midilev, ki je postal notranji minister. Midilev naj bi bil veliki mojster bolgarskih prostozidarskih lož, ki je ob udaru deloval po nareku zahodnih prostozidarjev. Nova vlada pa ne bo niti masonska niti ne bo odprta komunističnim celicam avanturističnih izobražencev.116 Nesoglasja v vladnih vrstah so vodila tudi h koncu Zlateve vlade. Kmalu po njenem nastopu je prišlo do vladne krize. Devetnajstega aprila 1935 je Zlatev odstopil, vlado pa je 21. aprila prevzel nekdanji bolgarski poslanik v Beogradu 112 "Bolgarska diktatura", Jutro, 23. 5. 1934, št. 115, str. 1. 113 "Bolgarska diktatura", Jutro, 23. 5. 1934, št. 115, str. 1. 114 Prim. "Padec bolgarske vlade", Slovenec, 23. 1. 1935, št. 19a, str. 1; "Zakaj so se zrušili 'Zvenarji'?", Slovenec, 24. 1. 1935, št. 20a, str. 1; "Bolgarija dobi vojaško diktaturo", Jutro, 23. 1. 1935, št. 19, str. 1; "Vlada močne roke v Bolgariji", Jutro, 24. 1. 1935, št. 20, str. 1; "Bolgarska diktatura v novi obleki", Delavska politika, 26. 1. 1935, št. 7, str. 1. 115 "Vlada močne roke v Bolgariji", Jutro, 24. 1. 1935, št. 20, str. 1, "Vlada generala Zlateva na delu", Jutro, 25. 1. 1935, št. 21, str. 2. 116 S., "Tajinstvena vloga komunizma", "Komunistična celica v ,Zvenu՚?", Slovenec, 25. 1. 1935, št. 21a, str. 1. 385 S H S tudia istorica lovenica Andrej Tošev.117 Njegovo vlado so označili za prehodno, njena vloga naj bi bila ukinitev obstoječega stanja in izvedba volitev, ki bi Bolgarijo privedle v novo reformirano ustavno življenje.118 Slovenec je zadnjih skoraj polnih ducat let dotedanjega notranjepolitičnega razvoja v Bolgariji dobro označil za čas treh diktatur, vzpostavljenih z državnimi udari v letih 1923, 1934 in Zlatejevim režimom v letu 1935.119 Tošev svojega dela ni mogel opraviti. Novembra 1935 so se razširile vesti o verjetnih spremembah v vladi in njeni krizi, 23. novembra pa je Tošev nepričakovano odstopil. Socialistična Delavska politika je pripomnila, da to "v Bolgariji sicer ni nič čudnega". Odstop je izzvala ostavka prometnega ministra in Cankovega pristaša Todorja Kožuharova. Novi predsednik bolgar- ske vlade je postal dotedanji zunanji minister Georgi Kjoseivanov.120 Kjoseiva- nov naj bi nadaljeval zastavljene naloge. Po poročanju slovenskih listov je bila njegova naloga izvesti potrebne ukrepe za prehod k normalizaciji političnega življenja, razpis parlamentarnih volitev in revizijo ustave.121 Kjoseivanov je vlado vodil dobra štiri leta, veliko dlje kot njegovi pred- hodniki v prvi polovici tridesetih let. Petnajstega novembra 1940 je odsto- pil, vzrok pa so ponovno bila medsebojna nasprotja v vladi. Pokazala so se že pred parlamentarnimi volitvami, ki so jih pripravili 24. decembra 1939 in na katerih je zmagala vladna stran, ter po njih, ko je v vladi zaradi ugovorov poražene opozicije prišlo do spora glede njihove izvedbe.122 Volitev niso izpel- jali na demokratičen način in kot sta zapisala Slovenec oziroma Delavska poli- tika, je moral Kjoseivanov po "preveč sijajni" oziroma, z navednicami označeni, "volilni zmagi", odstopiti.123 Po Delavski politiki podobno kot predsednik jugo- 117 Prim. "Andrija Tošev sestavlja prehodno vlado v Bolgariji", Jutro, 20. 4. 1935, št. 93, str. 1; "Likvidacija neustavnega režima", Jutro, 24. 4. 1935, št. 94, str. 1; "Bolgarska kriza", Jutro, 25. 4. 1935, št. 95, str. 1; "Nova bolgarska vlada", Jutro: ponedeljska izdaja, 23. 4. 1935, št. 16, str. 1; "Zopet vojaška vlada v Bolgariji", Slovenec, 20. 4. 1935, št. 92a, str. 2; "Odslej bo vladal samo kralj", Slovenec, 26. 4. 1935, št. 95a, str. 1; "Tošev sestavil vlado", Ponedeljski Slovenec, 23. 4. 1935, št. 16, str. 1; "Nova bolgarska vlada", Delavska politika, 27. 4. 1935, št. 33, str. 1. 118 "Likvidacija neustavnega režima", Jutro, 24. 4. 1935, št. 94, str. 1, "Bolgarska kriza", Jutro, 25. 4. 1935, št. 95, str. 1. 119 "V treh diktaturah: od 1923 do 1935", Slovenec, 20. 4. 1935, št. 92a, str. 2. 120 "Vladna kriza v Bolgariji", Slovenec, 23. 11. 1935, št. 270a, str. 1, "Nova bolgarska vlada", Slovenec, 24. 11. 1935, št. 271, str. 2; "Nova bolgarska vlada", Jutro, 24. 11. 1935, št. 273, str. 2; "Nova bolgarska vlada", Delavska politika, 27. 11. 1935, št. 94, str. 1. 121 "Nova bolgarska vlada", Jutro, 24. 11. 1935, št. 273, str. 1; "Nova bolgarska vlada", Delavska politika, 27. 11. 1935, št. 94, str. 1. Prim. tudi "Vladna kriza v Bolgariji", Slovenec, 23. 11. 1935, št. 270a, str. 1. 122 Prim. "Vladna kriza v Bolgariji", Jutro, 16. 2. 1940, št. 38, str. 1; "Bolgarija je dobila nova vlado", Slovenec, 16. 2. 1940, št. 38a, str. 1, "Po odstopu Kjoseivanova", Slovenec, 22. 2. 1940, št. 43a, str. 1; "Ozadje bol- garske vladne krize", Delavska politika, 22. 2. 1940, št. 22, str. 1. 123 "Po odstopu Kjoseivanova", Slovenec, 22. 2. 1940, št. 43a, str. 1; "Ozadje bolgarske krize", Delavska politika, 22. 2. 1940, št. 22, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 386 slovanske vlade Bogoljub Jevtić leta 1935.124 Do nasprotij v vladi je prišlo tudi zaradi Kjoseivanovega zagovarjanja miroljubne politike, ki je uresničevanje bolgarskih nacionalnih teženj videla v okviru upoštevanju skupnih interesov vsega Balkana.125 Delavska politika je še opozorila, da ima bolgarsko ljudstvo nedemokratičnih režimov dovolj, svoje notranje razmere pa lahko ozdravi samo z vrnitvijo k demokraciji.126 Novi predsednik bolgarske vlade je postal dotedanji prosvetni minister, profesor na sofijski univerzi, njen nekdanji rek- tor in predsednik bolgarske Akademije znanosti dr. Bogdan Filov. Jutro je ob njegovi predstavitvi poudarilo, da je član pomembnih znanstvenih ustanov v tujini, v jugoslovanskih znanstvenih krogih pa poznan kot eden najuglednejših bolgarskih sodelavcev Balkanskega inštituta v Beogradu. Ker po njegovem opozorilu Bolgarija v političnem življenju ni več poznala strankarskega siste- ma, je menilo, da gre pri novi vladi bolj za nekakšno rotacijo oseb, kot pa spr- eminjanje političnih usmeritev.127 Filov je na položaju predsednika vlade ostal do leta 1943. Obiski kraljevskih dvojic Ob vladnih spremembah v Bolgariji so bili na Slovenskem vedno pozorni tudi na vprašanje jugoslovansko-bolgarskih odnosov. Vseskozi so izražali željo po prijateljskem razmerju med državama oziroma so, ko so jih podali, objavlja- li tako naravnane izjave bolgarske strani. Po nihanju medsebojnih odnosov v dvajsetih letih sta pobudo za zbližanje Beograda in Sofije leta 1933 vzela v roke oba vladarja.128 Kralj Aleksander se je 18. septembra 1933 na železniški postaji v Beogradu sestal s kraljem Borisom, že tri tedne po prvem srečanju v Beogra- du pa je ob križarjenju s parnikom Dubrovnik po Črnem morju Borisa obiskal v kraljevem dvorcu v bližini Varne.129 Od 10. do 13. decembra 1933 sta kralj Boris in kraljica Ivana uradno obiskala Beograd. Jutro je poudarilo, da obisk vzbuja simpatije in zadovoljstvo ter pomeni nov pomemben korak k utrditvi miru in prijateljstva na Balkanu, posebej pa k prijateljskemu zbližanju obeh 124 "Ozadje bolgarske krize", Delavska politika, 22. 2. 1940, št. 22, str. 1. – V navedenem članku so v Delavski politiki omenili še odstop predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića leta 1939, vendar ta ni bil neposredno povezan s predhodnimi parlamentarnimi volitvami v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije 11. 12. 1938. 125 "Po odstopu Kjoseivanova", Slovenec, 22. 2. 1940, št. 43a, str. 1. 126 "Nova vlada v Bolgariji", Delavska politika, 17. 2. 1940, št. 20, str. 1; "Ozadje bolgarske krize", Delavska politika, 22. 2. 1940, št. 22, str. 1. 127 "V Bolgariji ni nobene bistvene izpremembe", Jutro, 17. 2. 1940, št. 39, str. 2. 128 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 76. 129 Prav tam. 387 S H S tudia istorica lovenica južnoslovanskih držav. Prepričano je bilo, da se v bolgarskem narodu pojavlja nov duh, ki vzbuja vedno močnejša stremljenja po medsebojnem zaupanju in sodelovanju z drugimi balkanskimi narodi; predvsem z Jugoslovani, ki nas z Bolgari poleg skupnih interesov veže še slovansko bratstvo. Spomnilo je, da je v tej smeri v letu 1933 že prišlo do več dogodkov, ki kažejo, da nastaja nova doba. Jugoslovanski delegati so se udeležili mednarodnega kongresa svetovne zveze za prijateljstvo med narodi v Sofiji, bolgarski in jugoslovanski inženirji, gospodarstveniki, lovci in pravniki so izmenjali obiske v eni in drugi državi, politično najpomembnejša pa sta bila obisk jugoslovanskih novinarjev v Sofi- ji in bolgarskih v Beogradu.130 Maja 1933 je Bolgarijo obiskala tudi delegacija srbske pravoslavne cerkve.131 Obisk kraljevske dvojice je nov znak boljših dni na Balkanskem polotoku, predvsem v odnosih med obema bratskima in sose- dnjima balkanskima narodoma.132 Bolgarskega kraljevskega obiska na marksi- stični strani niso zabeležili, navdušeno pa ga je pozdravil še Slovenec. Videl ga je kot "sestanek pogumnih", zmago kraljev Aleksandra in Borisa v boju za mir med balkanskimi državami. "Črni list" balkanske zgodovine se je začel za vselej zapirati. Kraljevski sestanek pomeni pot k medsebojni spravi in pobratimstvu, medtem ko idejo zbližanja z Bolgari že zdavnaj nosimo v svojih srcih. Sedaj je napočil čas, ko se lahko Balkan postavi za zgled velikim evropskim državam v stremljenju po zbližanju med narodi. Samo geslo "Balkan Balkancem!" lahko Balkanu zagotovi mir.133 Enako navdušeno so na Slovenskem pozdravili tudi drugo srečanje obeh vladarjev, ko sta se kralj Aleksander in kraljica Marija od 27. do 30. septembra 1934 mudila na uradnem obisku v Bolgariji. To pot so o obisku pisali v vseh delih političnega prostora. Jutro je Aleksandrov obisk Sofije ocenilo kot zaključek prve stopnje zbliževanja bratskih sosednjih narodov.134 Slovenec je poudaril, da se s prijateljskim zbliževanjem Jugoslavije in Bolgarije začenja uresničevati politična sloga med Jugoslovani na velikem prostoru od Karavank in Sloven- skih Konjic do obale Črnega morja. Prepričan je bil, da se po tisočletni napeto- sti zapirajo temne in večkrat z bratsko krvjo poškropljene strani jugoslovanske zgodovine. Kot je že ob prvem srečanju obeh vladarjev zapisalo Jutro, je sedaj tudi Slovenec videl nastop nove dobe. V njej se bo gradila politična skupnost vseh Jugoslovanov, kar bo velik dogodek za vso Evropo. Jugoslovansko-bol- garsko prijateljstvo bo okrepilo prijateljske odnose med drugimi balkanskimi državami, ki bodo, če se bo njihov prijateljstvo trajno utrdilo, na politični teht- 130 "Ob posetu bolgarske kraljevske dvojice", Jutro, 10. 12. 1933, št. 288, str. 1. 131 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 76. 132 "Ob posetu bolgarske kraljevske dvojice", Jutro, 10. 12. 1933, št. 288, str. 1. 133 "Sestanek pogumnih", Slovenec, 12. 12. 1933, št. 282, str. 1. 134 "Pred posetom v Sofiji", Jutro, 27. 9. 1934, št. 222, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 388 nici Evrope kot složna politična skupina dobile vlogo velesile. Balkan ne bo več predmet tuje politike, ampak si bodo balkanski narodi svojo usodo in pri- hodnost krojili sami. Delo za čim tesnejše vezi med Jugoslavijo in Bolgarijo bo pripomoglo k utrditvi miru ne samo na Balkanu, temveč sploh v Evropi. Geslo "Balkan balkanskim narodom!" bo postalo aksiom vse evropske politike, ki bo v svobodnih balkanskih narodih imela eno najbolj zanesljivih jamstev tudi svo- jega miru in napredka. Sodelovanje med Jugoslavijo in Bolgarijo se bo sčasoma lahko razvilo v obliko prave življenjske skupnosti vseh Jugoslovanov kot ene celote, kakršno pač z zgodovinsko nujnostjo zahtevajo čas in potrebe, in kot odgovarja našemu davnemu nacionalnemu idealu. Ta zahteva prihaja iz globin našega narodnega bistva.135 Ob obisku jugoslovanske kraljevske dvojice v Sofiji je sožitje med Jugoslavijo in Bolgarijo pozdravila tudi Delavska politika. Zavz- ela se je za zvezo balkanskih držav, ki je ideal vseh prijateljev Balkana. Povsem logično je, da bo v mednarodni politiki le ves Balkan nekaj veljal, nikdar pa ne posamezne državice, ki so bile stoletja eksploatacijski objekt velikih držav.136 Drugi vidiki političnih pogledov na Bolgarijo iz tridesetih let V času do druge svetovne vojne je bila Bolgarija še večkrat v ospredju zanima- nja slovenske javnosti. Najprej ob podpisu prijateljske pogodbe med Jugoslavi- jo in Bolgarijo 24. januarja 1937 v Beogradu. O podpisu pogodbe je slovensko časopisje podrobno in z naklonjenostjo poročalo, Jutro pa je objavilo še poro- čilo o kongresu jugoslovansko-bolgarskih lig 16.–18. januarja 1937 v Beogra- du.137 Podpis pogodbe je posebej utemeljilo z geopolitičnega vidika. Opozorilo je, da "zadostuje že pogled na preprosti zemljevid, da se uverimo, kako važno mesto je odmerila priroda prijateljskemu sodelovanju med obema narodoma". Jugoslavija in Bolgarija zavzemata skupaj vse osrednje balkansko ozemlje. Tvo- rita ne le jedro, marveč vse poglavitno, vse pravo balkansko področje. Kar je pravega Balkanskega polotoka, to je vse ali vsaj domala vse vključeno v obe slovanski državi. Druge države imajo v posesti samo obrobne balkanske deže- le in so gospodar le obrobnih področij, Bolgari in Jugoslovani pa so v vsem 135 "Obisk našega kralja in kraljice v Sofiji je zgodovinskega pomena", Slovenec, 27. 9. 1934, št. 219a, str. 1; "Kralj Aleksander in kraljica Marija v prestolnici bratske Bolgarije", Slovenec, 28. 9. 1934, št. 220a, str. 1. Prim. tudi "Prijateljstvo med Jugoslavijo in Bolgarijo bo okrepilo mednarodni in balkanski mir ob popolnem spoštovanju in zaupanju drugih držav", Slovenec, 29. 9. 1934, št. 221a, str. 1. 136 "Balkan balkanskim narodom", Delavska politika, 3. 10. 1934, št. 78, str. 1. 137 "'Naj Bog blagoslovi današnji dan'" – "'Naj bo srečno in blagoslovljeno'", Ponedeljski Slovenec, 25. 1. 1937, št. 4, str. 1; "Utrjevanje bratstva z Bolgari", Jutro, 24. 1. 1937, št. 20, str. 1, 3; "Slovansko bratstvo na Balkanu", Jutro, 24. 1. 1937, št. 20a, str. 1; "Večni pakt prijateljstva z Bolgarijo", Delavska politika, 27. 1. 1937, št. 8, str. 1. 389 S H S tudia istorica lovenica širokem kontinentalnem predelu v izrazito osrednjem položaju. Obvladujejo popolnoma centralni položaj, kar jima daje neprecenljive prednosti, hkrati pa tudi nemajhne naloge in nelahke dolžnosti. Tega se v preteklosti na področju od Črnega do Jadranskega morja očitno niso zavedali. Sedaj moramo stopiti v naslednjo stopnjo razvoja, k zbiranju sil, ki je potrebno, da se izpopolni norma- lizacija razmer na Balkanskem polotoku.138 Medsebojno prijateljstvo in sode- lovanje Jugoslovanov in Bolgarov je najboljše jamstvo za njihovo srečno pri- hodnost in napredek in obenem močan steber miru in reda, ne le na Balkanu, temveč v vsej Evropi.139 Na dan podpisa prijateljske pogodbe je Slovenec objavil izjavo ministra za notranje zadeve Antona Korošca, ki je poudaril, da je sporazum podlaga nar- odoma, ki sta si tako zelo blizu ne samo po jezikovni skupnosti, ampak tudi po vseh drugih narodnih značilnostih, da v prihodnje korakata skupaj in nikoli več drug proti drugemu. Ne bo se več ponovilo, da bi si obe najhrabrejši vojski na svetu stali sovražno druga proti drugi, ampak, da bosta, če bo treba, tudi skup- no branili svojo skupno posest. Sporazum je mogočen korak k zgradbi miru, zlasti v jugovzhodni Evropi in pozdravile ga bodo vse države, ki si ga resnično želijo.140 Štiriindvajsetega januarja 1937 je Slovenec izdal tudi posebno Bolgar- sko prilogo z naslovom "Šumi Marica…", ki je obsegala osem strani. V njej so predstavniki bolgarskega političnega, gospodarskega, kulturnega, znanstvene- ga in cerkvenega življenja predstavili zgodovinski in tedanji trenutek Bolgarije, ponatisnjena pa so bila tudi poročila Slovenca iz leta 1877 o bolgarski vstaji med rusko-turško vojno.141 Na Bolgarijo so znova spomnili oktobra 1937, ko je Slovenec v obsežnejšem članku obeležil osemnajstletnico prihoda kralja Borisa na bolgarski prestol leta 1918.142 Naslednje leto je šestdesetletnico ustanovitve bolgarske kneževine v Jutru obeležil nekdanji urednik Slovenskega naroda in ustanovitelj Jugoslovan- sko-bolgarske lige za kulturno zbliževanje Rasto Pustoslemšek.143 Leta 1939 sta Slovenec in Jutro poročala o razgovorih predsednika bolgarske vlade Kjoseiva- 138 "Zgodovinski dogodek", Jutro, 24. 1. 1937, št. 20, str. 1. 139 "Po podpisu", Jutro, 26. 1. 1937, št. 21, str. 1. 140 "Zveza večnega prijateljstva", Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 1. 141 "Šumi Marica…: bolgarska priloga 'Slovenca'", Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 9–16. Priloga je objavlje- na tudi v Jurij Perovšek, "Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 97–104. 142 "Praznik bolgarskega naroda", Slovenec, 2. 10. 1937, št. 226a, str. 1. 143 Rasto Pustoslemšek, "Bolgarijo je osvobodila sila slovanske ideje", Jutro, 16. 4. 1938, št. 89, str. 12. O Pustoslemškovi vlogi pri ustanovitvi Jugoslovansko-bolgarske lige za kulturno zbliževanje glej Aleš Gabrič, "Simeon Hesapčiev – prvi lektor bolgarščine na Univerzi v Ljubljani", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 222 (dalje: Gabrič, "Simeon Hesapčiev"). J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 390 Naslovnica Bolgarske priloge Slovenca "Šumi Marica …"; v sredini naslovnice fotografija bolgarskega kraljevskega para kralja Borisa III, kraljice Ivane in hčerke princese Marije Luize (Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 9) 391 S H S tudia istorica lovenica nova s predsednikom jugoslovanske vlade dr. Aleksandrom Cincar-Markovićem 9. in 10. julija 1939 na Bledu. Tam se je Kjoseivanov ustavil ob vrnitvi z obiska v Berlinu v začetku julija.144 Jutro je v komentarju komunikeja, ki so ga izdali po razgovorih, poudarilo skupno voljo obeh strani za neodvisnost in nevtralnost Jugoslavije in Bolgarije. Pomembna je zato, ker se s tem obe državi v enaki meri zavedata nadaljnje potrebe, da še naprej živita v dobrih in prijateljskih odnosih z vsemi svojimi sosedi.145 Omenimo naj še, da je predstavnike bolgarskega tiska, ki so spremljali Kjoseivanova, 10. julija 1939 sprejel ljubljanski Pressbiro in jim priredil svečano kosilo. Bolgarske kolege so v imenu ljubljanske sekcije Jugo- slovanskega novinarskega združenja ter Jutra, Slovenca in Slovenskega doma pozdravili Božidar Borko, dr. Branko Vrčon, dr. Tine Debeljak in Jože Kessler.146 Kulturnoumetniški, društveni in drugi stiki med svetovnima vojnama Na Slovenskem so v času prve jugoslovanske države dejavno zanimanje za Bol- garijo pokazali tudi na drugih področjih. Leta 1927 so v Ljubljani in Mariboru navdušeno pozdravili predsednika Lige za zbližanje Bolgarov in Jugoslovanov v Parizu, advokata, publicista in nekdanjega poslanca Stambolijskove Bolgar- ske kmetske ljudske zveze v bolgarskem sobranju, dr. Mladena Kostova. Kostov je 4. aprila v Unionovi dvorani v Ljubljani in 11. aprila v Narodnem domu v Mariboru – vsakič pred več tisoč poslušalci – predaval o zgodovinski nujnosti jugoslovansko-bolgarskega združenja in oblikovanju Velike Jugoslavije od Soče do Bosporja, od Črnega do Jadranskega morja. Poslušalci so njegova izvajanja viharno pozdravljali, o Kostovu in njegovih pogledih pa so z veliko naklonje- nostjo pisala najvidnejša slovenska politična glasila. Mariborski Tabor je ob tej priložnosti objavil tri bolgarske ljudske pesmi – Kletev, Lepa Neda ter Zdravko in bazalka, ki jih je prevedel Alojzij Benkovič. Kostov, ki se je v Ljubljani mudil na povabilo akademskih društev na ljubljanski univerzi, se je 5. aprila 1927 v dvo- rani Narodnega doma sestal z njihovimi predstavniki in razpravljal o sodelova- nju akademikov za zbližanje jugoslovanskih narodov. V Mariboru se je mudil na povabilo tamkajšnje Jugoslovanske Matice in Ljudske univerze.147 Po obi- sku bolgarskega kraljevskega para v Jugoslaviji so leta 1934 v Ljubljani in Celju 144 "Dr. Kjoseivanov na Bledu", Slovenec, 11. 7. 1939, št. 155a, str. 1; "Popolno soglasje Jugoslavije in Bolgarije", Jutro, 11. 7. 1939, št. 158, str. 1 145 "Po sestanku na Bledu", Jutro, 12. 6. 1939, št. 159, str. 1. 146 "Obisk bolgarskih novinarjev", Jutro, 11. 7. 1939, št. 158, str. 3. 147 Perovšek, Slovenci in slovanski svet, str. 44–45. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 392 ustanovili društvi Jugoslovansko-bolgarske lige za kulturno zbliževanje;148 lju- bljansko društvo je štelo 600 članov.149 Po obisku jugoslovanskega para v Bol- gariji so društvo Jugoslovansko-bolgarske lige ustanovili tudi v Mariboru.150 Že leta 1932 pa sta v znamenju prvih stikov med Bolgari in Jugoslovani Slovenijo obiskali priznani bolgarski pesnici Elisaveta Bagrjana in Dora Gabe. Bagrjana je nato večkrat bivala v Ljubljani in na Gorenjskem. Z njo je imel tesne stike književnik in umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar.151 Slovenec je kasneje zapisal, da sta Bagrjana in Gabejeva porušili zid med našimi in bolgarskimi srci. Od tedaj naprej so se vrstili številni prijateljski obiski na eno in drugo stran. Kot da so duše vseh južnoslovanskih narodov že davno čakale na onega, ki bo prvi spregovoril prijazno besedo, prvi povabil brata v svojo gostoljubno hišo. Prvi koraki so bili napravljeni. In zdaj si dan za dnem dopovedujemo, kako lažnjiv je bil oni dolgi molk ves povojni čas, kako rahel zid, ki ga je postavila politika med nas. Vse kar smo petnajst let zadrževali, se je spontano odprlo in danes si stojimo blizu, kot bi si morali po istih narodnih čustvih že od nekdaj.152 Leta 1934 je prišlo do več stikov med Slovenci in Bolgari na kulturnoumetniškem področju. Januarja sta v okviru srečanja južnoslovanskih PEN klubov v Sofiji Bolgarijo obiskala slovenska književnika Fran Albrecht in Ferdo Kozak. O svojem obisku sta nato v duhu bolgarsko-jugoslovanskega zbližanja pisala v reviji Sodobnost.153 Med 17. in 21. majem 1934 je ob 50. let- nici pevskega društva Slavec Ljubljano obiskalo in priredilo koncert najstarejše bolgarsko pevsko društvo Rodna pesen iz Plovdiva.154 Konec maja so bolgarski književniki v okviru obiska Jugoslavije obiskali Ljubljano in Bled ter se v Lju- bljani z "večerom bolgarske književnosti" predstavili v dvorani filharmonije.155 Konec novembra se je pevski zbor Glasbene matice podal na odmevno kon- 148 Pravila društev je banska uprave Dravske banovine potrdila 15. 2. in 4. 7. 1934. – Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 68, t. e. 36/3931–3932. Na omenjeni podatek me je opozoril akad. prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 149 Benko in Rode, "Bolgarsko-slovenski odnosi", str. 319. 150 Pravila društva je banska uprave Dravske banovine potrdila 3. 11. 1934. – ARS, AS 68, t. e. 36/3933. Na omenjeni podatek me je opozoril akad. prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 151 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 77. 152 "Bratom Bolgarom iskren pozdrav!", Slovenec, 18. 5. 1934, št. 112a, str. 3. 153 Fran Albrecht, "Po obisku v Bolgariji", Sodobnost 2, št. 1–2 (1934), str. 60–63; Ferdo Kozak, "Sofija", Sodobnost 2, št. 3, št. 4 (1934), str. 104–113, 164–167. Na omenjeni podatek me je opozoril akad. prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 154 "Bratom Bolgarom iskren pozdrav!", Slovenec, 18. 5. 1934, št. 112a, str. 3; "Bolgarski pevci v Ljubljani", Slovenec, 19. 5. 1934, št. 113, str. 3; "Sijajen nastop bolgarskih pevcev", Ponedeljski Slovenec, 22. 5. 1934, št. 21, str. 2 155 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 77. Prim. tudi "Obisk bolgarskih književnikov", Ponedeljski Slovenec, 28. 5. 1934, št. 22, str. 2. 393 S H S tudia istorica lovenica certno turnejo po Bolgariji.156 Naslednje leto je Bojan Adamič, eden od pionir- jev slovensko-bolgarskega kulturnega sodelovanja, v Sofiji dirigiral pevskemu koncertu skupine slovenskih učiteljic in učiteljev, ki so med obiskom Bolgarije 15.–27. maja 1935 nastopili v sofijskem vojaškem klubu. Koncertu so prisost- vovale visoke bolgarske politične osebnosti, jugoslovanski poslanik Aleksander Cincar-Marković in predstavnik jugoslovanskega prosvetnega ministrstva.157 Naslednje leto so v Ljubljani in Mariboru pripravili Teden bolgarske kulture.158 V letih 1936–1937 je prevajalec bolgarskih del Tone Potokar v Slovencu pred- stavil šest bolgarskih pisateljev v obliki "medaljona portretov", Alojzij Bolhar pa je leta 1937 predstavil prevajalca slovenskih pesnikov Dimitarja Panteleeva, ki je pomembno poglabljal kulturne stike med Slovenci in Bolgari. Panteleev je vodil tudi obsežno korespondenco s slovenskimi pisatelji. Leta 1937 je v Sofiji gostil Franceta Bevka, kar je Bevk opisal v potopisu Deset dni v Bolgariji.159 O potovanju po Bolgariji, njeni zgodovini, kulturnih spomenikih in geografskih značilnostih je po vrnitvi iz IV. kongresa slovanskih geografov in etnografov 16.–21. avgusta 1936 v Sofiji na ljubljanskem radiu 16. in 30. septembra 1936 predaval zgodovinar in geograf Silvo Kranjec. Svoje predavanje je v letih 1936– 1941 ponovil na srečanjih Ferialnega saveza in različnih prosvetnih društev v Ljubljani.160 Bolgarijo je leta 1939 obiskalo tudi 550 pripadnikov sokolske župe Ljubljana, ki so se v okviru jugoslovanskih sokolskih žup udeležili IX. vsejunaškega zleta 8.–12. julija v Sofiji.161 Jutro je zlet označilo za mogočno manifestacijo jugoslovansko-bolgarskega prijateljstva.162 Nova svetovna vojne in leto 1941 Med razvijanjem pogledov na Bolgare in odnosov z njimi je konec tridesetih let nastopila nova svetovna vojna. V času ko še ni zajela Balkana, se je med 2. in 4. februarjem 1940 v Beogradu sestal Stalni svet Balkanske zveze. Pogledov v zvezi z Bolgarijo na Slovenskem tedaj niso oblikovali, zanimivo opozorilo pa 156 Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik in Dušan Nećak (Ljubljana, 1997), str. 212–213. 157 Perovšek, Slovenci in slovanski svet, 46–47. 158 Benko in Rode, "Bolgarsko-slovenski odnosi", str. 319. 159 Željko Oset, "Izvolitev Dimitarja Panteleeva za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 209–212; Gabrič, str. 222–223. Omenjeni Bevkov potopis je izšel leta 1938 (France Bevk, Deset dni v Bolgariji: potopisne črtice (Gorizia, 1938)). 160 "Programi Radio Ljubljana", Slovenec, 16. 9. 1936, št. 212a, str. 5; "Programi Radio Ljubljana", Slovenec, 30. 9. 1936, št. 224a, str. 8; Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Zapuščina Silva Kranjca, Bolgarija. 161 "Bratstvo Sokolov in Junakov", Jutro, 11. 7. 1939, št. 158, str. 3. 162 "Mi in Bolgari", Jutro, 9. 7. 1939, št. 157, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 394 se je našlo v Slovencu. Ta je objavil poročilo dopisnika pariške tiskovne agencije Havas, da Bolgarija v Balkansko zvezo ne bo vstopila in bo ohranila svoje odlič- ne odnose tako z Nemčijo, kot s Sovjetsko Rusijo. To je važno v toliko, ker je sedaj jasno, da Bolgarija, čeprav politično ne bo sodelovala z ostalim Balkanom, dela Sveta ne bo ovirala in ne bo odpirala vrat, skozi katera bi mogla priti na Opozorilo Zadrugarja o sožalnih telegramih, prejetih iz Bolgarije ob Koroščevi smrti ("Dr. Anton Korošec", Zadrugar 17, št. 1 (1941), str. 4) 395 S H S tudia istorica lovenica Balkan nemški in sovjetski vpliv.163 Leta 1940 je prišlo tudi do svojstvenega stika med Slovenci in Bolgari. Ko je 14. decembra 1940 umrl Anton Korošec, ki je bil tudi predsednik Glavne zadružne zveze Kraljevine Jugoslavije, je Zadružna zveza v Ljubljani prejela sožalne telegrame tudi iz Bolgarije. Poslali so jih Naci- onalni komite bolgarskih zadrug, Osrednja zadruga Napred v Sofiji in Zveza narodnih zadružnih bank v Sofiji.164 Sicer pa se je Bolgarija opazno pojavila v političnem tisku ob njenem pris- topu k silam osi 1. marca 1941 na Dunaju.165 Glede na drugačna pričakovanja so na Slovenskem verjetno imeli nelagodne občutke, ko je Bolgarija dopustila, da je vanjo vkorakala nemška vojska. Njen napad na Jugoslavijo z bolgarske strani 6. aprila 1941 in Bolgari kot ena od okupatorskih sil je vnesel novo prvino v optiki slovenskega pogleda na južni del evropskega Vzhoda. Zaključilo se je še eno obdobje odnosa Slovencev do Bolgarije, nastopila pa so nova. Do nastopa druge svetovne vojne na Slovenskem je do Bolgarije in Bolgarov prevladoval naklonjen odnos, ki je izhajal iz čustva slovanske vzajemnosti in v jugoslovan- skem obdobju iz želje po zbližanju s sosednjim slovanskim narodom na Bal- kanu. 163 Vodopivec, "SLS in Bolgari", str. 80; "Velik odmev belgrajske konference po vsej Evropi", Slovenec, 4. 2. 1940, št. 28, str. 1. 164 "Dr. Anton Korošec", Zadrugar 17, št. 1 (1941), str. 4. 165 "Pristop Bolgarije k berlinskemu paktu", Jutro, 1. 3. 1941, št. 51, str. 1; "Pristop Bolgarije k osi izvr- šen", Jutro, 2. 3. 1941, št. 52, str. 1; "Izhod Bolgarije na Egejsko morje", "Zakaj je Bolgarija šla v tabor Nemčije", Slovenec, 4. 3. 1941, št. 52a, str. 1; "Bolgarska vlada je podpisala zavezniški pakt z državami osi", Delavska politika, 4. 3. 1941, št. 25, str. 1. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 396 Jurij Perovšek SLOVENIAN VIEW ON BULGARIANS AND BULGARIA FROM THE END OF THE 19TH CENTURY TO THE SECOND WORLD WAR SUMMARY Since the beginnings of a continuous Slovenian national political movement in the 1860s and 1870s, Slovenians have looked to the Bulgarians and Bulga- ria with great sympathy and liveliness. Slovenian newspapers reported close- ly on the situation "in Bulgaria", wrote about Bulgarian history, language and literature, and enthused about the Bulgarian rebels against Ottoman rule and the Russian victories in the Russo-Ottoman War of 1877–1878. In the cultural sphere, the "father of Bulgarian shorthand", the Slovene Anton Bezenšek, pla- yed a major role, and from the time he settled in Sofia in 1879 he worked pas- sionately for South Slavic and especially Slovene-Bulgarian rapprochement. He published numerous articles on Bulgarian political life, railway construction, education, literature, journalism and shorthand. He also played a decisive role in introducing Bulgarians to the work of the poet Anton Aškerc, who was of great interest in Bulgaria at the beginning of the 20th century. On the Slovene side, in 1895, a comprehensive account of Bulgarian literature was prepared for the magazine Dom in svet by Fran Kovačič, a later theologian and histori- an, who was a professor at the Maribor Theological Seminary. Two years later Bezenšek published the book Bulgaria and Serbia, the first comprehensive account of the Principality of Bulgaria and the Kingdom of Serbia in the Slo- vene language. Bezenšek also wrote about the First Balkan War of 1912–1913. In 1914, he edited the book Balkan Army and published a Bulgarian-Slovenian grammar. During the Balkan Wars of 1912–1913, the Slovenes were initially enthusiastic about Bulgaria as one of the anti-Ottoman allies, but after the Ser- bian-Bulgarian conflict in the Second Balkan War of 1913, they regretted the resulting "fratricidal struggle". Bulgaria's entry into the world war by attacking Serbia and joining the Central Powers in 1915 was seen as their reinforcement and a way of realising Bulgarian aspirations for Macedonian territory. After the capitulation of Bulgaria at the end of September 1918, a change in the Bulga- rian throne was reported when King Ferdinand I of Coburg abdicated at the beginning of October, leaving the kingship to his son Boris III. In the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugoslavia, all important stages of Bulgarian development were followed in the Slovenian territory. The fact that Bulgaria was a neighbour of the Yugoslav state also contributed to this. 397 S H S tudia istorica lovenica They paid considerable attention to the changes of government that charac- terised Bulgaria's turbulent political situation. The coup d'état against the gov- ernment of Aleksandar Stamboliyski on 9 June 1923 stood out in the 1920s. Stamboliyski was killed on 14 June 1923 during a revolt by his armed forces against the troops of the new government. Stamboliyski had pursued a harsh but non-communist social reform policy which gave primacy to the peasantry. The imprint he left on Slovene politics was tilted to the negative side because of his peasant-statist exclusivism. However, his foreign policy of cooperation with the Balkan countries and rapprochement with Yugoslavia was welcomed. In the 1920s, Bulgaria was also present in Slovenian politics in the context of autonomist-federalist tendencies, which were expressed in opposition to the centralist and unitarist system of the Kingdom of the SHS. The Yugoslav federa- tive union of Slovenes, Croats, Serbs and Bulgarians was advocated by social- reform oriented public workers and intellectuals, left democrats, the Catholic Slovenian People's Party (Slovenska ljudska stranka – SLS), Anton Novačan's Slovenian Republican Party (Slovenska republikanska stranka), communists and revolutionary-oriented Slovene youth. It also found a place among the lib- erals. The leading Slovene politician in the Kingdom of the SHS/Yugoslavia, the SLS chief Dr. Anton Korošec, was also aware of the importance of the Bulgar- ians. In 1926, he stressed the need to establish friendly relations between Yugo- slavia and Bulgaria. In June 1927, he visited the country to familiarise himself with the situation in the neighbouring country. In the mid-1920s, the Slovenian nation came to a standstill at the assassi- nation attempt by the Communists in April 1925. In the Cathedral of St Sunday in Sofia, where funeral ceremonies were held after the assassination of Gen- eral Konstantin Georgiev, also by the Communists, an infernal machine was set up. The explosion killed 213 people, injured around 500 and caused minor injuries to all members of the government. Dozens of senior officers, including 12 generals, died. The Saint Sunday explosion was the largest terrorist act in the history of Bulgaria and the world at that time. The reaction of the authori- ties was terrible. The government declared a rush to judgment and in the first days after the explosion, thousands of people were executed or extrajudicially killed. Slovene newspapers of all colours reported the mass executions of polit- ical opponents, and according to the Catholic newspaper Slovenec, the govern- ment issued measures of a severity only possible in Bulgaria. Bloodthirstiness "as a Turkish heritage still sits deep in the Bulgarian soul". It was agreed that the bloody rule of Dr. Aleksander Tsankov, who succeeded Stamboliyski and played a key role in his overthrow, led to the assassinations. The Yugoslav and Bulgarian internal political developments have also seen points of convergence in the resolution of particular crisis issues. When no solution to the parliamentary crisis was found in Bulgaria in the spring of J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 398 1934, the army and the so-called Associates (Zvenarji), an organisation of for- mer World War II officers, with the support of King Boris III of Coburg, staged a coup d'état. Slovenes, then in their sixth year under the dictatorship of King Alexander, approved of the coup with "full understanding", in accordance with the domestic political situation. The issue of Yugoslav-Bulgarian relations has always been at the forefront of governmental changes in Bulgaria. They have always expressed their desire for a friendly relationship between the two countries, or, when they have, they have published statements to that effect from the Bulgarian side. After the fluctuations in relations during the 1920s, an official meeting of the Yugoslav and Bulgarian ruling duo took place in Belgrade and Sofia in 1933–1934. The visits aroused sympathy and satisfaction among the Slovene political public. They were seen as an important new step towards consolidating peace and friendship in the Balkans and, in particular, towards a friendly rapprochement between the two South Slav states. The Yugoslav-Bulgarian Treaty of Friend- ship, concluded in 1937, was also given great prominence. On the day of its signing, 24 January, the newspaper Slovenec published a statement by the Min- ister of the Interior, Anton Korošec. Korošec stressed that the agreement was a basis for the two nations, which were so close not only in language but also in all other national characteristics, to march together in the future and never again against each other. At the same time, Slovenec published a comprehen- sive Bulgarian supplement "Šumi Marica…", in which representatives of Bulgar- ian political, economic, cultural, scientific and ecclesiastical life presented the historical and contemporary moment of Bulgaria, and Slovenec's 1877 report on the Bulgarian uprising during the Russo-Turkish War was reprinted. Bulgaria was again recalled in October 1937, when it commemorated the eighteenth anniversary of the accession of King Boris to the Bulgarian throne in 1918. During the first Yugoslav state, Slovenians also showed an active interest in Bulgaria in other areas. In 1927, Mladen Kostov, President of the League for the Rapprochement of Bulgarians and Yugoslavs in Paris, was invited to Ljubljana and Maribor; in 1932, the renowned Bulgarian poets Elisaveta Bagryana and Dora Gabe visited Slovenia, marking the first contacts between Bulgarians and Yugoslavs; and in 1934, the Yugoslav-Bulgarian League for Cultural Rapproche- ment was founded in Ljubljana and Celje. In the same year, within the frame- work of the meeting of the South Slavic PEN clubs in Sofia, the Slovenian writ- ers Fran Albrecht and Ferdo Kozak visited Bulgaria and wrote in the magazine Sodobnost in the spirit of Bulgarian-Yugoslav rapprochement, while Bulgarian writers visited Ljubljana and Bled as part of their visit to Yugoslavia. In the mid- 1930s, Slovenian and Bulgarian singers performed in Bulgaria and Slovenia, several Bulgarian writers and the translator of Slovenian poets, Dimitar Pant- eleev, were featured in Slovenec, and a Week of Bulgarian Culture was organ- 399 S H S tudia istorica lovenica ised in Ljubljana and Maribor. In 1937, France Bevk visited Bulgaria, which he described in his travelogue Deset dni v Bolgariji (Ten Days in Bulgaria). In 1936–1941, the historian and geographer Silvo Kranjec lectured several times about his travels in Bulgaria, its history, cultural monuments and geographical features. In 1939, Bulgaria was also visited by 550 members of the Ljubljana Sokol Organisation, who took part in the IX International Sokol Meeting in Sofia as part of the Yugoslav Sokol Organisation. As views of and relations with the Bulgarians were developing, a new world war broke out in the late 1930s. Bulgaria featured prominently in the political press on the occasion of its accession to the Axis Powers on 1 March 1941 in Vienna. Given the different expectations, there were probably uneasy feelings in Slovenia when it allowed the German army to invade. Its attack on Yugo- slavia from the Bulgarian side on 6 April 1941 and the Bulgarians as one of the occupying forces introduced a new element in the optics of the Slovenian view of them. Another period of Slovenian attitudes towards Bulgaria came to an end, and a new one began. Until the outbreak of the Second World War, a favourable attitude towards Bulgaria and the Bulgarians prevailed in Slovenia, based on feelings of Slavic reciprocity and, in the Yugoslav period, on the desire to draw closer to the neighbouring Slavic nation in the Balkans. J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 400 VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije, AS 68, t. e. 36/3931–3932, AS 68, t. e. 36/3933. Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Zapuščina Silva Kranjca, Bolgarija. Avtonomist – Ljubljana, letnik 1922. Delavska politika – Ljubljana, Maribor, letniki 1926, 1931, 1934, 1935, 1937, 1940, 1941. Delavsko-kmetski list – Ljubljana, letnika 1925, 1926. Glas svobode – Ljubljana, letnik 1923. Jutro – Ljubljana, letniki 1923, 1925, 1926, 1931, 1933–1935, 1937–1941. Jutro: ponedeljska izdaja – Ljubljana, letnik 1935. Kmetijski list – Ljubljana, letnika 1923, 1925. Naprej – Ljubljana, letniki 1918, 1919, 1923, 1925. Nova pravda – Ljubljana, letniki 1923, 1925, 1926. Ponedeljski Slovenec – Ljubljana, letniki 1934, 1935, 1937. Rdeči prapor – Ljubljana, letnik 1908. Slovenec – Ljubljana, letniki 1913–1915, 1918, 1923, 1925, 1926, 1931, 1933–1937, 1939–1941. Slovenski narod – Ljubljana, letniki 1913, 1915, 1918, 1921–1923, 1925. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti – Ljubljana, letnik 1929. Zarja – Ljubljana, letnik 1913. Атентат во црквата "Света Недела" – Софија, dostopno na: https:// mk.wikipedia.org/wiki/%D0%90%D1%82%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%B0%D 1%82_%D0%B2%D0%BE_%D1%86%D1%80%D0%BA%D0%B2%D0%B0%D1%82% D0%B0_%E2%80%9E%D0%A1%D0%B2%D0%B5%D1%82%D0%B0_%D0%9D%D0 %B5%D0%B4%D0%B5%D0%BB%D0%B0%E2%80%9C_-_%D0%A1%D0%BE%D1% 84%D0%B8%D1%98%D0%B0, pridobljeno: 24. 6. 2024. …………….. Albrecht, Fran, "Po obisku v Bolgariji", Sodobnost 2, št. 1–2 (1934), str. 60–63. Be.(nko), B.(ogdan) in Ro.(de), M.(atej), "Bolgarsko-slovenski odnosi", v: Enciklo- pedija Slovenije: 1, ur. Alenka Dermastia (Ljubljana, 1987), str. 317–319. Bevk, France, Deset dni v Bolgariji: potopisne črtice (Gorizia, 1938). Bezenšek, Anton, Bolgarija in Srbija (Celovec, 1897). Bezenšek, Anton, Balkanska vojska (Celovec, 1914). Bezenšek, Anton, Bolgarska slovnica in čitanka s slovensko-bolgarskimi razgovori : priloženih 5 tablic s cirilsko pisavo (Sofija, 1914). 401 S H S tudia istorica lovenica Cankar, Ivan, Očiščenje in pomlajenje (Ljubljana, 1976). "Dr. Anton Korošec", Zadrugar 17, št. 1 (1941), str. 2–4. D.(rnovšek), M.(arjan), "Čikaška izjava ameriških Slovencev", v: Slovenska kronika XX. stoletja: 1900–1941, ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt (Ljubljana, 1995), str. 181–182. Gabrič, Aleš, "Simeon Hesapčiev – prvi lektor bolgarščine na Univerzi v Ljubljani", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 219–233. Grahor, Ivo, "Zbližanje z Bolgari", Mladina 3, št. 8 (1926/1927), str. 173–175. Hribar, Ivan, Moji spomini, II. del (Ljubljana, 1984). Kolarič, Rudolf, "Miklošič (Miklosich) Franc", v: Slovenski biografski leksikon: peti zvezek, ur. Franc Ksaver Lukman s sodelovanjem uredniškega odbora (Ljubljana, 1933), str. 118–122. Korošec, Anton, "Nekaj evropske politike", Socialna misel 5, št. 3 (1926), str. 49–54. Košak, Vinko, "Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje", Mladina 3, št. 8 (1926/1927), str. 172–173. Kozak, Ferdo, "Sofija", Sodobnost 2, št. 3, št. 4 (1934), str. 104–113, 164–167. Lončar, Drag.(otin), "Srbska kritika slovenske politike", Novi zapiski 1, št. 9–10 (1922), str. 185–195. Matjašič Friš, Mateja, "'Bog in Slovenci' : Anton Bezenšek v pismih prijatelju dr. Pavlu Turnerju", Studia Historica Slovenica 2, št. 2 (2002), str. 397–415. Matjašič Friš, Mateja, "Anton Bezenšek", v: Rahten, Andrej (ur.) et al., Nova slovenska biografija, Zbirka Življenja in dela 4, Biografske in bibliografske študije 3 (Ljubljana, 2009), str. 25–38. Melik, Vasilij, Slovenci 1848–1918: razprave in članki (Maribor, 2002 [i. e.] 2003). Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik in Dušan Nećak (Ljubljana, 1997). Nachev, Ivaylo, "Anton Bezenšek in Bolgarija – Slovenec, ki je povezal dve slovanski kulturi", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazare- vić in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 197–207. Oset, Željko, "Izvolitev Dimitarja Panteleeva za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 209–217. Perovšek, Jurij, "Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slo- venski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 – april 1923)", Zgodovinski časopis 38, št. 1–2 (1984), str. 5–27. Perovšek, Jurij, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929) (Ljubljana, 1998). Perovšek, Jurij, Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vpraša- nje 1920–1941 (Ljubljana, 2012). J. Perovšek: Slovenski pogled na Bolgare in Bolgarijo od konca ... 402 Perovšek, Jurij, Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes (Ljubljana, 2019). Perovšek, Jurij, "Slovenski komunisti in vprašanje makedonskega naroda leta 1923", Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 18–19, št. 1–2 (1978–1979), str. 17–44. Perovšek, Jurij, "Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 83–104. Rahten, Andrej, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022) Rahten, Andrej, Jugoslovanska velika noč: slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–1913) in jugoslovansko vprašanje (Ljubljana, 2012). Ratej, Mateja, "Politika Slovenske ljudske stranke pred sklenitvijo blejskega sporazu- ma leta 1927", Prispevki za novejšo zgodovino 45, št. 2 (2005), str. 43–58. Rode, Matej, "Anton Aškerc v Bolgariji", v: Celjski zbornik 1964, ur. Gustav Grobelnik et. al. (Celje, 1964), str. 195–250. Šr. (Šlebinger, Janko), "Bezenšek Anton", v: Slovenski biografski leksikon: 1. zvezek, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana, 1925), str. 36–37. Todorović, Desanka, Jugoslavija i balkanske države 1918–1923 (Beograd, 1979). Udè, Lojze, "Desetletnica in dva osemletnici", Svobodna Mladina 1, št. 6–7 (1928), str. 124–131. Vodopivec, Peter, "Bolgari in Bolgarija v slovenskih očeh (1850–1914)", v: Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi, ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič (Ljubljana, 2016), str. 9–38. Vodopivec, Peter, "Slovenska ljudska stranka in Bolgari (1918–1941)", Časopis za zgodovino in narodopisje 93=NV58, št. 2–3 (2022), str. 66–83. Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije: tom V, ur. Moša Pijade (Beograd, 1951). DOI 10.32874/SHS.2024-09 Author: PEROVŠEK Jurij Ph.D., Research Counsellor, Emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenia Title: SLOVENIAN VIEW ON BULGARIANS AND BULGARIA FROM THE END OF THE 19TH CENTURY TO THE SECOND WORLD WAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 24 (2024), No. 2, pp. 359–402, 165 notes, 11 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Slovenes and Bulgarians, Austrian period, Anton Bezenšek, Kingdom of the SHS/Yugoslavia, Yugoslav-Bulgarian Federation, Anton Novačan, Bulgarian governments, Alexandar Stamboliyski, Aleksandar Karađorđević, Boris III. Coburg, cultural, artistic and social contacts. Abstract: The article examines the views of cultural and scientific workers and Slovenian politicians on Bulgarians and Bulgaria from the 1860s to the Second World War. It is based on historical journalistic and newspaper material as well as scholarly literature. From the very beginning, Slovenians looked at Bulgarians and Bulgaria. Anton Bezenšek, the "father of Bulgarian shorthand", played a major role in this, and from the time he settled in Sofia in 1879 he worked passionately for South Slavic and especially Slovene-Bulgarian rapprochement. In Slovenia they followed all the important stages of Bulgarian development and strengthened cultural, artistic, social and other contacts between Slovenians and Bulgarians. There was a favourable attitude towards Bulgaria and the Bulgarians, and they also expressed their desire for rapprochement with the neighbouring Slavic nation in the Balkans.