XXXII. MEDNARODNI KONGRES ČEBELARSTVA (APIMONDIA) DELO STALNE KOMISIJE ZA APITERAPIJO
Za to razmeroma majhno komisijo je bilo prijavljenih 25 prispevkov (okrog 7 odstotkov od vseh prijavljenih del za ta kongres). Od navedenega števila sta bili dve tretjini predvideni za plenarno sejo, ostalo pa za prikaz v obliki posterjev. V tej predstavitvi smo dela razvrstili po skupinah glede na sorodnost obravnavane tematike, ne pa glede na vrstni red le-teh v programu, kar ima določene prednosti.
V	zanimivem prispevku z naslovom »Antibakterijske lastnosti brazilskih medov afri-kaniziranih čebel in čebel brez žela« brazilska avtorja M. Cortopassi - Laurino in D. Gelli dokazujeta, da je med čebel brez žela
mnogo bolj učinkovit proti določenim bakterijam kot med afrikaniziranih čebel. Učinkovitost tega medu, testirana pri minimalni koncentraciji, prepreči rast bakterij, kar se v številkah odraža z 12,5 odstotkov, pri medu čebel brez žela pa s 5,5 odstotki. Torej, med čebel brez žela je pri preprečevanju razvoja bakterij 2,21 -krat bolj učinkovit.
Med afrikamizirane čebele izvira iz rastlin iz rodov mimoz in evkaliptusa, med čebel brez žela pa iz rastlin iz vrst Borreria mimoza in V. verticillata. Pri medu čebel brez žela je bila vrednost pH manjša, kar pomeni, da je med teh čebel bolj kisel.
Delo C. Hufschmida iz Argentine »Določanje adenozintrifosfata v mlečku« je pomembno ne le zaradi teoretičnih postavk, pač pa tudi zaradi možnosti natančnejšega laboratorijskega ugotavljanja naravnosti mlečka, ker je med posameznimi pridelovalci vedno več primerov ponarejanja.
Avtorji iz Francije (S. Sabatier s soavtorji) v svojem prispevku »Sončnični med - nov vir flavonoida« prikazujejo rezultate izolacije pomembnih fenolov (spojine z dvema aromatičnima vezema) z uporabo metode HPLC (tekoča kromatografija z visokimi performancami), kar kaže na izjemno visoko raven laboratorijskih raziskav in su-perekspertiz pri ugotavljanju kakovosti medu v svetu.
Dva kitajska prispevka o cvetnem prahu pričata tako o resnem raziskovalnem pristopu k tem problemom kot o tem, da se znanost LR Kitajske že dolgo ukvarja z njimi.
V	delu »Preučevanje prebavljivosti in absorbtivnosti cvetnega prahu z razbitimi in nerazbitimi stenami« sta Wang Weyi in Xu Ligen s preizkusi na opicah rezus (Ma-caca mulatta) pokazala, da razbitost ali nerazbitost sten zrn cvetnega prahu ne vpliva na spajanje amino kislin ter na količino C-vitamina in kalcija v cvetnem prahu.
Kitajska avtorja sta z dvema sodelavcema sporočila tudi senzacionalno vest o dozdevni antikancerogeni učinkovitosti nekaterih cvetnih prahov, kar zaenkrat temelji bolj na teleoloških in kvazilogističnih predpostavkah kot na objektivnih in prepričljivih znanstvenih dokazih.
Livtanski raziskovalec K. Kadziauskiens je skupaj s tremi sodelavci preučeval delovanje dolgotrajnega dajanja izvlečka cvetnega prahu na podgane, ki so bile zastrupljene z nitrati. Hidrofilni izvleček cvetnega prahu je bil v primerjavi z biofilnim trikrat učinkovitejši pri zmanjševanju nitratske koncentracije.
Kitajca Wang Weiyi in Chen Shaob sta »v živo« preučevala učinek delovanja cvetnega prahu repice na reakcijo proliferacije T-limfocita pri podganah. Dokazala sta značilno povečan imunološki odziv pri podganah, hranjenih s cvetnim prahom, v primerjavi s kontrolnimi živalmi.
V skupino senzacionalnih del spada po našem občutnem mnenju tudi prispevek Kitajca Li Zhongpuja, z naslovom »Preučevanje izboljšanja seksualne funkcije s čebeljim strupom«, v katerem avtor trdi, da je z neposrednim vnašanjem in vbadanjem čebeljega žela v določen akupunkturni vogal stopala ter z rednim jemanjem t.i. »akanto-panaksa« - ni navedeno, kakšen je njegov kemični sestav - dosegel zelo velike uspehe pri zdravljenju moške impotence.
Upamo, da navedene informacije ne bodo zlorabili nekateri »znanstveniki«, visoko specializirani za »uporabno znanost« in »pridobivanje denarja«.
Eiana Varanda s sodelavci (Brazilija) je preučila morebitno radioprotektivno delovanje čebeljega strupa »Čebelji strup kot radioprotektivni agens pri podganah, obsevanih z gama žarki«. Pri živalih, ki so 24 ur pred obsevanjem prejele čebelji strup, je prisotnost celic s kromosomatskimi aberacijami znašala 9,5 odstotkov, pri podganah, ki so bile samo obsevane, je ta odstotek znašal 22,2, medtem ko je pri opazovanih živalih znašal le 2,4.
Cora Rosenthal in soavtorji (Izrael) so preučevali inhibitorni učinek propolisa na različnih slojih mikroorganizmov. Ugotovili so, da vodni izvleček nima učinka, medtem ko alkoholni (30-odstotni) povzroča različne učinke, pač glede na vrsto mikrobov (te učinke so opazili že prej, vendar so vedno boljši, bolj argumentirani).
V delu »Kompleksno zdravljenje kroničnega bronhitisa s čebeljimi pridelki« N. Čuhrienko s soavtorji (ZSSR) pravi, da so laboratorijsko analizirali 104 paciente s kroničnim bronhitisom, od katerih jih je 48 ob običajnem zdravljenju inhaliralo še med in propolis. Avtorji ugotavljajo, da sta med in propolis, ki so ju uporabili po določenem ključu, ugodno vplivala na te paciente, ki so zapuščali bolnico povprečno tri do štiri dni prej.
Dr. Stojko (sedaj novi predsednik te komisije) je skupaj s soprogo in H. Ostahom (predsednikom varšavskega kongresa leta 1987) prikazal rezultate preizkusov in kliničnih opazovanj v poljskem centru za apitera-pijo v Kamianih, pri katerih so uporabili
standardizirani propolis in zdravila na osnovi cvetnega prahu. Preizkusi so potekali od leta 1984 do 1988. V tem obdobju so v centru zdravili 4.573 pacientov, ki so oboleli za kroničnim vnetjem dihalnih poti, bronhialno astmo otrok in odraslih, sklerotičnimi spremembami na nogah, Bürgerjevo boleznijo, čirom in metaboličnimi boleznimi črevesnega kanala, vnetjem in erozijo ge-nerativnih organov pri ženskah, vnetjem prostate, vnetjem kože različnih vzrokov in drugim.
Rezultate so prikazali v 12 tabelah z različnimi uspehi ali neuspehi pri zdravljenju navedenih bolezni.
Članek bi lahko zaključili s prispevkom, že omenjenih poljskih avtorjev z naslovom »Vloga apiterapije v medicini«, vendar menimo, da bi bilo to delo smiselno objaviti v enem naših časopisov (ne le čebelarskih). Ko analiziramo vsebino navedenih in še nekaterih drugih del, dobimo vtis, da bi o »apiterapiji« lahko rekli še marsikaj ali pa ji oporekali! Napredek je opazen pri preobli-
kovanju in standardizaciji čebeljih pridelkov, sredstev in pripravkov, ki so se pogojno celo uvrstili med nekatera sodobna zdravila. Nekatera prej neupoštevana zdravila in sredstva, ki vsebujejo čebelje pridelke, so sedaj sprejeta (ne vsi) in potrjena tudi s strani uradnega zdravilstva nekaterih držav.
Čeprav apiterapija v zdravstvu nima zelo velike perspektive, je sedaj, ko jo preverjajo z modernimi laboratorijskimi analizami, vendar stopila na lastne noge in ima določene možnosti, »da shodi«.
Temu je v marsičem botroval položaj splošnega svetovnega onesnaženja, ki je sodobnega človeka prisilil, da se vrne k naravnim in čistim pridelkom, kot so tudi čebelji pridelki.
Usoda čebeljih pridelkov v prihodnosti bo odvisna predvsem od njihove kakovosti kot tudi od etične ravni novih znanstvenikov in čebelarjev, ki se bodo ukvarjali z navedeno problematiko. „ w _ .
Prevod: V. Schneider Pčelar 7/90