Janko Samec
Netopir.
Skoz noč prhuta neiopir in isče, išče sooj kvariir — n v temi ga ne vidi!
Pa bntne z nosom ob dreoo, zavpije sodu: »Ohoho — /c sem, 1e sem ne pridi!« —
In spet zaplnva v črni mrak: tam spi zoerina — oolkodlak ... In smuk! v ulio mu skoči.
A volkodlak, kot da je gluh, zagodrnjaosa: »Uf, uf, uf ... kar zgiibi se mi o nocUn
Potem obesi se na dreo
ier zakriči pred suinjski hlev:
»Je kaj prontora. zame?«
Skoz noč zacoili pujsek mlad: »Jaz, boter, res bi vzel vas rad, a ni donia še mameln
Pred sabo ugleda noetlo luč,
in v noč zaškriplje d uratih ključ.
¦»No, zdaj pa bo!i si misli.
A revček spet se zmotil je: le člonek se napoiil je počivat sam na soisii.
Odplul je nefopir drugam, potrkal iu, poprosil tam — nihče ga ne usliši!
Se dobri Bog je nanj ozrl, in z jutrom lino mu odprl — zdaj spi v Njegooi Iiiši!
152