Ponoči.
Luna vtaplja'lice svoje
V mođi'o jezersko globino,
Y' liosff zarod slavcev poj"^,
Yeter dilia'čež đoliho.
Zdaj moj duh. prešinjen lune.
K<ij poslušaš pevce liostne ?
Iščeš li sočutne strune
V sr.i stvarnice ski'ivnostne ?
Črn (iblak pnglej v zrkalu —
Z luno sta si bližnja druga.
Slavci nehajo prekmalu
Vabiti slavice z juga.
.\ko v sebi nimaš leka,
Nikdar nima zemlja tiha
J?a t\-pače^ft čloj.eka... .
Ni odgovora, ni vzdiha . . .
Anton Medved.