Jezikovni pouk z ozirom na vzgojo. Človek ima zdrave čute, s katerimi zaznava vnanji svet. Iz zaznav nastanejo predstave, katere potem človeški duh na različen način predelava; vsled tega človek misli, čuti in hoče. Misli so podloga govoru ali jeziku, ta pa je glavno merilo duševne sile in omike kakega naroda. Razum in govor sta v zelo ozki zvezi mej seboj, kajti kar človek misli, to more drugemu na pravi način priobčiti samo z govorom. Od pravilnega razvitka govora ali jezika je zavisna tudi duševna omika. A jezikovne vaje imajo tudi veliko vzgojno vrednost. Ta duševno plodonosna cena pa se kaže le tedaj, kadar se obdelavajo metodično in v zvezi z nazorom ali s čitanjem. Jezikovno vzmožnost otrokovo vsovršavati, pravi se ob jednem, pospeševati skupno duševno vzmožnost taistega; pravi se, sosebno mogočno podpirati njegovo intelektualno in estetično omiko. Z vsako novo jezikovno pridobitvijo je združena ob jednem nova duševna pridobitev. Kakor mišljenje in čutenje, tako je tudi hotenje, teženje in dejanje človeško jako zavisno od pouka sploh, posebno še od jezikovnega. čutenje in hotenje je v človeški duši najtesneje združeno, kajti oboje izvira iz vkupne osnove, iz občuta. Ti občuti se pojavljajo in obnavljajo v naši notranjosti kot veselje ali žalost, poželenje ali mržnja. Te občute ureja pravi pouk, čisti in vlada taiste in pripomore, da vzbujena volja vodi prirodne nagone otrokove. Poleg morahiih momentov gre pri tem pouku paziti tudi na estetičoe vplive, kateri priporaorejo, da se gojencu tega sveta odpro ideali s svojo prostostjo in čistostjo. Kolik kvaten vpliv ima preobilica ali naopačnost v estetični izomiki na zdrav, krepak pouk, uči izkušnja sosebno pri ženskeni spolu. čim bolj pa napreduje omika, v tem čistejši in prostejši obliki se pokazuje idejalnost. Zato vidimo, da merijo na to pridobitev več ali manj vse znanosti. Mnogo ali največ se more v tej zadevi storiti l jezikovnim poukom, ker tu ima učitelj v berilih mnogo več tvarine, s katero more vplivati na otroška srca, nego pri drugih predmetih, čeravno vodijo v tem smislu vsi predmeti k vzvišenemu, k Bogu. Najvažnejši del jezikovnega pouka je slovstvo, kakoršno se nahaja n. pr. v berilih. Ako se iz splošnega slovstva jemljo le vzorne slike, ki obrazujejo duha in srce, ako vplivajo osobito besede pesnikove v pravera, plemenitetn in iskrenem pomenu na čustvo otrokovo ter ga navdušujejo za junake epične in dramatične, — če se razen tega daje otrokom prilika, da deklamujejo na nekak prosto - umeten način (seveda ne preumetno, brez efektov, brez mahanja z rokami, brez izpreminjanja obraza), — če se s takovim deklamovanjem razvija estetična vzmožnost, — potem leži gotovo v vsem tem precejšnja vzgojujoča sila, ki čaka le pravega raojstra, da jo oživi in na dan spravi. Ta lepi plod jezikovnega pouka pa bi pohabili, ako bi se n. pr. pri graniatičnem delu predolgo mudili. Tako tudi, ako bi hoteli materini jezik poučevati bolj s pravili nego z vzgledi, ako se spuščamo pri slovniških podatkih preveč v posameznosti ali če celo pesmi slovniško obravnavamo. Prav tako je škodljivo, ako vsako še tako lehko bcrilce razkladamo na dolgo in široko, lastne opazke dodajerao ter tako otroke spravinio ob blagodejno, srce ogrevajoče čitanje. Sairio ob sebi pa se umeva, da otrokom ne bodemo podajali ničesa, česar ne razumejo; pač pa moramo berilno tvarino tako razobložiti, da mu brez nobene težave preide v duševno lastnino. Pri tem pa iniejino veduo kot sveto evangelje na urnu, da ni treba vseb beril iz otrokove knjige tako nadrobno razlagati, da bi se ne dalo ničesa več iz njih žeti. Zoper to pravilo se le še prečesto pregrešava, zato pa se najde tako malo duševnega dobička. Kaj pomaga otroku, ako ve in zna berilce še tako umetno razložiti, ako ve kakemu izrazu vse sinonimne pomene, ako pa mu ostane pri tem srce prazno, nedelavno, ako se briga le za vnanjo obliko, o vsebini pa nima pojma. Zato tudi vidimo, da se do konca leta zato tako malo beril prebere, ker učitelj misli, da mora pri vsakem berilnem sestavku prodajati svojo modrost na vse mogoče načine. Posledica temu je, da se berilce otrokom popolnem zaraeri, in da ga le še prisiljeni pogledajo. Vefikrat bi že zadostovalo, da se kak odstavek samo prebere, kajti že iz načina, kako se bere, more se razznati, so li otroci razumeli in občutili berilo, ali ne. Najbolj bode jezikovni pouk deloval vzgojno, ako dovedemo otroke do zasebnega čitanja najboljšib. pisateljev. Kdor najde že v svoji mladosti okus na klasičnih rečeh, temu bode tudi še pozneje zoprno vse podlo in nizko v zabavi in literaturi. Lepo ia vzvišeno, kar smo se učili n. pr. v klasičnih spevih umevati, ceniti in ljubiti, vzpodbuja nas za vso bodočnost, da ohranimo teženje in hrepenenje po jednakem v življenji in v čitanji. Fr. Gabršek.