Naši nadzorniki. Z največjo nestrpnostjp je pričakovalo kranjsko učiteljstvo letošnje deželne učiteljske skupščine v nadi in trepetu, se li dobi mož med izvoljenimi delegati, ki bo imel pogum, stopiti pred forum najvišje šolske oblasti v deželi in odkriti tej največjo, vse učiteljstvo morečo rano, njega obupni, v smrt ga tirajoči in glavni vzrok neuspehov kranjskega šolstva, njega škandalozni gmotni položaj. Dobil se je. In ne samo eden, ampak govorili so z dejanjem vsi brez izjeme in razlike narodnosti, ki jim je bila prva točka naše prežalostno gmotno stanje. Pa ne le v srcih delegatov, v srcih nas vseh, (s kako neznatno izjemo, da se ne izplača govoriti) je bilo in ostane zapisano. Plačajtenas izsesane delavce, potem zahtevajte šele novega dela, novih bremen! »Te nekatere nepremišljene elemente ustvarja torej vse kranjsko učiteljstvo.« Gosp. deželni šolski nadzornik je s to izjavo obsodil in to trdo, grozno, brez preudarka in krivično obsodil nas, ki bi nas moral zagovarjati in ščititi. Gospod nadzornik je sam — kakor tudi namestnik deželnega šefa — v svojem nagovoru kot opravičeno priznal to, kar je naša glavna zahteva in česar ne moremo dognati ne izlepa ne izgrda ne s prošnjami in ne s tarnanjem. Ta obsodba nas boli toliko bolj, ker prihaja iz ust moža, ki je vanj zrlo vse učiteljstvo z največim zaupanjem kot v svojega skrbnega, ljubečega očeta. Z največjim veseljem je pozdravilo pred leti učiteljstvo njegovo imenovanje za deželnega šolskega nadzornika, ker je bilo umenja, da niso mogli izročiti ljudskega šolstva spretnejšim in boljšim rokam. Upali smo, da je z njim premoščen tisti prepad, ki loči večino učiteljstva od nadzornikov. Predobro nam jc v spominu doba, ko je vodil sedanji gospod deželni nadzornik Še kot okrajni nadzornik sebi podrejeno in več ali manj tudi drugo učiteljstvo. Vladala je tedaj najlepša harmonija. Njegov svet, njegova blagodejna beseda je razkadila vsak dvom, vsako nesporazumljenje pri zborovanjih, skupščinah in v osebnih zadevah. »Gospod Levec je rekel«, in zadoščalo je. In ta gospod, ki — priznamo odkrito, —• najbolj od vsakega drugega pozna naše ljudsko šolstvo, pozna vse ovire, ki mu je predobro znano naše mizerno obupno stanje, izreče nad nami tako obsodbol Bodi izrečeno še enkrat zagotovilo, da v tem slučaju niso odločevali le posemezniki, morda predlagatelj delegat Jelenc sam. Ne! Tukaj smo vsi edini, on je govoril v imenu nas vseh. Domnevamo, da je pritisnila na deželnega šolskega nadzornika višja moč, da tako razdere vse delo za most, ki naj bi zvezal učiteljstvo in nadzornike v najboljši barmoniji v prid in prospeh vsemu šolstvu. Znano je, da gotovi krogi tega ne marajo, in prilika se je nudila, da se pretrga še ta vez zaupanja, ki je spajalo vse učiteljstvo z deželnim nadzornikom in da se še poglobi prepad, ki zeva med učiteljstvom in okrajnimi šolskimi nadzorniki. Da ne vlada najboljše razmerje med učiteljstvom in okr. nadzorniki v posameznih, rekli bi, v največ okrajih, je med nami in zgoraj predobro znano. Zgoraj, to vemo, pripisujejo to nesogJasje le krivdi učiteljstva. »Zgoraj« pravimo. Osvetlimo malo to razmerje med gospodi c. k. okr. šol. nadzorniki in med siromašnim proletarijatom, med učiteljstvoml Kaj so naši okrajni nadzorniki ? Najbolje bo, če vsak vzame v roke zakonik in prebere dotični zakon, ki jasno govori o nalogi teh gospodov. Po tem zakonu bi morali biti nadzorniki v vseh zadevah učiteljstvu nekaki voditelji. Morali bi biti kot skrben oče za vse in za posameznika. Obupajočim bi morali biti najboljši svetovalci in tolažniki. V spornih vprašanjih bi morali poseči vmts s svojo dobrohotno besedo, vsakemu bi morali prepustiti svobodno mnenje. Tcga pa ti gospodje večinoma ne marajo in nočejo. Četudi izvečine prej sami učitelji, otresejo kot nadzorniki šolski prah s sebe pretrgajo kolikor le mogoče vsako vez z učiteljstvom, dobro — da ne rečemo predobro — se zavedajoč svoje moči in oblasti nad podrejenimi. Da bi ti gospodje izkušali pridobiti v okrajih učiteljstvo zase, da bi mu bili s svojim koncilijantnim nastopom pri nadzorovanju, v osebnem občevanju, v društvih in sploh pri vsaki priliki vodniki ter upoštevali le njegove želje, in te želje dalje navzgor priporočljivo izražali — to jim je ali preponiževalno ali pa tega ne smejo. In vendar, kakih zaslug bi si pridobil tak nadzornik! Koliko zla in nesoglasja bi na ta način odpravil! Učiteljstvo bi ga ljubilo, bi mu bilo vsestransko vdano, z veseljem bi sprejemalo njegove blagohotne nasvete ter se ravnalo po njih. Žal. trikrat žal, da ni tako 1 To dobro razmerje, ki vlada med učiteljstvom in nadzorniki, je le navidezno, neodkritosrčno, prisiljeno. Učiteljstvo spoznava v njih nekake skrivne čuvaje, ki preže na vsak najmanjŠi njegov prestopek in pregrešek in ga potem izrabijo v njemu v škodo. Učiteljstvo, odkrito povedano, se jih pri takih razmerah, če le mogoče, nekako ogiblje; njih navzočnost pri gotovih prilikah je nekaj morečega. In zakaj vse to? Odgovor je kratek in lahek: Zato, ker ti gospodje, četudi vzrasli med učiteljstvom, ne čutijo več z njim, nočejo pojmiti njega žalostnega položaja; ne vidijo njegovega zapostavljenja, so gluhi za zasmehovanje nasprotnikov; izkratka: nimajo več srcl Odtod ta grozni prepad, ta disharmonija! In kje se je to pokazalo v lepši luči, ko ravno pri zadnji deželni učiteljski skupščini? Če bi čutili ti gospodje z učiteljstvpm, bi smatrali za svojo sveto dolžnost, glasovati za nujni predlogo učiteljskih plačah. S tem bi si bili mnogo, mnogo pridobili med učiteljstvom. Mnogi izmed njih sost^em celo sami prizadeti. Pa kaj jim bedal Oni so to, kar drugi nismo in nikdar ne bomo — c. kr. okr. nadzorniki. Pomislijo pa naj oziroma bi bili lahko pomislili, da je na svetu vse minljivo, in tudi z nadzorniŠkega stolca vsak lahko zdrkne. Povemo pa iz vse duše, da bi nikdar tako ne ravnali, ko bi videli in vedeli za vso to bedo, ki vlada med nami, in naj bi nam tudi takoj v dvorani odvzeli stol c. k. okr. šol. nadzornika. Z vso silo bi povzdignili glas: Vsak delavecje vreden plačila in tudi učitelj. — Saj bi potem lahko obsedeli; nihče bi jih ne obsojal. Sedaj jih pa obsoja vse učiteljsttvo. In vzemimo, da bi bili nadzorniki učiteljstvu to, kar mu je bil dozdaj gospod deželni šolski nadzornilr, morda bi ne bilo prišlo tako daleč. Učiteljstvo bi imelo vsaj v njih zaslombo in zaupanje vanje. A ker nima nobene zaslombe niti tam, kjer bi jo moralo v prvi vrsti imeti, se je oprijelo sredstev, ki sicer ne ugajajo nekaterim gospodom, ki jih pa odobrava vse zavedno ljudstvo in vsa inteligenca. Pritrjuje temu koraku vse že probujeno delavstvo, simpatizujejo z nami celo naši politični nasprotniki. Tako stojimo t močni falangi vsi učitelji in vse učiteljice s parolo: »Vsi za vsakega, vsak za vsel«