24-URNI POHOD
Ahac, Limberk, Ilova gora, Pugled... nepretrgana pot, dolga 80 km
Pa smo ga učakali, 24-urni pohod namreč. Letos je bil že tretjič. Člani Planinskega društva Grosuplje se vsakič s posebnimi občutki pri-pravljamo nanj, pa naj bo to kot organizatorji ali kot ude-leženci. Kar tehten pomislek je potreben, da se odločiš za nepretrgano hojo po skoraj 80 kilometrov dolgi poti...
Letos smo si za začetek po-ti izbrali Šmarje. V Majolki se nas je zbralo dvanajst, de-set domačinov in dva Ljub-tiančana. Zadnje priprave: pogled v nahrbtnik, če bi se še kaj lahko pustilo doma, slačenje odvečne garderobe, saj se bomo takoj podali v klanec in se ogreli, pa še požirek izbrane pijače in pr-vi žig v kartonček. Veseli smo lepega vremena, nasme-jani se poslovimo od prijate-]jev, ki so nas prišli pogledat na start.
Odpravimo se na pot proti jugu. Kmalu je za nami Huda Polica. Med hojo po gozdu nam prijetno šumi pod noga-mi odpadlo listje.' Pa tudi polno raznih gob opazimo. Kar nabirali bi jih, pa bi jih bilo treba le predaleč nositi. Bomo pa naslednjič šli na gobarsko turo...
Prvič smo se ustavili pri cerkvi svetega Petra. Malica! je bila skoraj prva beseda, ki se je potem ponavljala skoraj vsaki dve uri. In kakšen lep razgled po bližnji in daljni okolici je s te točke. Nas so najbolj zanimali vrhovi, na katere se bomo povzpeli na današnjem pohodu. In res so se videli prav vsi: Gora, Lim-berk, Stari grad, Polževo, Kucelj...
Na gori Turjačunov
Ali že koga bolijo noge? Nihče ne potarna. Spet so nahrbtniki na ramah in ob enajstih smo že na Gori, ki ji ponavadi rečemo kar Ahac. Ta gora se lepo vidi iz večih vasi okrog Grosuplja. Cer-kev na njej pa se ne vidi, po-gled nanjo zakriva visoko drevje. Spomnimo se, da bo čez tri leta 400-letnica velike bitke med turško in sloven-sko-hrvaško vojsko, ki se je končala z našo zmago. In kakšno zvezo ima ta dogo-dek z Goro? Cerkev na njej je preuredil in poimenoval po Sv. Ahacu turjaški grof Andrej, ki je bil poveljnik prej omenjene vojske.
Nadaljujemo s hojo. Mi-moidoči nas sprašujejo, kam smo namenjeni. V šašnjo jim odgovarjamo: Na Polževo na ples. Ali pa: Malo go ovinkih v Višnjo goro. Čudijo se nam, vsi pa se veselo smeji-mo in čas hitreje mineva. Na Malem Ločniku nam doma-čin postreže s travarico, ob-čudujemo napuljeno debelo korenje in petkilogramsko kolerabo.
Že je za nami Sloka Gora. Ob pol dveh smo v gostišču pri Taborski jami. Vesel kle-pet s Kandučem, ki že preko trideset let vodi obiskovalce po tej kraški jami, malo okrepčil, posipanje nog s smukcem, da ne dobimo prehitro žuljev...
Med pohodniki so tudi tri-
je fantiči, Klemen, Matej in Matija. Ne kažejo posebne utrujenosti. Zdaj eden zdaj drugi na glas zagotavlja, da bo zdržal celo pot. Potihem se čudimo njihovi trdni volji, saj še zase ne vemo, če bomo vzdržali. Se bomo o tem po-govorili y Čušperku, na Pol-ževem ali v Višnji Gori, jih pregovarjamo.
Ob vzpenjanju na Limberk občudujemo kar po sredi ce-ste rastočo oranžno skledico. Miro, ki se je danes precej navdušil za nabiranje gob, jih je celo fotografiral.
Kosmatinec
Ker sta pod vrhom Lim-berka dve jami, ki bi lahko bili zavetje medvedom, se držimo skupaj, kot da bi se res bali srečanja s tem ko-smatincem. Nekateri so celo opazili sveže »drekce«... Vsi jih nismo.
Hodimo po mehkih gozd-nih stezah. Noge nam še do-bro služijo, kot da bi vedele, da nas morajo popeljati še daleč.
Pri prihodu na Stari grad smo prijetno presenečeni. Razvaline starega čušper-skega gradu seveda še stoji-jo, stezice do njega pa so na novo urejene, razširjene, tla-kovane s kamni. Pred vho-dom v grad so postavljene nove lesene mize in klopi. Le kdo bi se tako potrudil? Menda člani novoustanovlje-nega planinskega društva iz Dobrepolja. Moramo se spoznati in kaj skupaj orga-nizirati.
Ob šestih smo »že« v Ču-šperku pri Zabukovcu. Da-mo duška žejnim grlom, s smukcem si spet posušimo noge. Žutyev se vsi bojimo. Obišče nas oskrbovalna eki-pa iz Grusupljega. Domov ne gre nihče od nas.
Za varno hojo si moramo pot proti Ilovi Gori že osvet-ljevati s žepnimi svetilkami. Nebo je polno zvezd. Zveda-vim fantičem moramo razla-gati, kaj so zvezde, pa če je na nebu še kakšna taka zem-lja, kot je naša, pa marsovci in leteči krožniki... Pogosto vidimo zvezdne utrinke pa avione, ki letijo v različne smeri. Psi lajajo pri vsaki hi-ši. Kaj si le mislijo ljudje, ko vidijo premikajoče se luči?
V Ravnem dolu se ustavi-mo pri hiši s kmečkim turiz-mom, a ne vstopimo. Kmalu smo na krški cesti. Pred od-cepom za Vrhe pogledamo v globok opuščen vodnjak. Le kdaj je služil svojemu imenu in komu?
Na Vrheh pozdravimo Ma-tička, ki je Anki in Viliju de-lal ostrešje za hišo. Zaželi nam srečno pot.
Še zaplesali smo
Ob prihodu v hotel Polže-vo se gostje čudijo, kaj dela-mo tam ob tako pozni uri. Deset zvečer je že namreč. Mi pa se kar po domače po-sedamo okrog velike mize. Dobro nam tekne topla oba-ra. Kot da ni za nami že štiri-najst ur hoje, se nam privzdi-gujejo pete ob zvokih žive glasbe v preddverju. Nekate-ri res zaplešemo in tudi zapo-
jemo. Vera in Anka pravita, da bi ostali kar tukaj.
Iz Grosuplja nas prideta pogledat Minka in Milena. Minka odpelje domov tri po-hodnike, ki so se tako odloči-li, Milena pa se nam pridruži.
V Višnjo Goro se spustimo kar po cesti, ker je pot skozi gozd zelo strma in zato ne-varna. Mimovozeče avtomo-bile opozarjamo nase s priži-ganjem svetilk. Miličniki v službenem vozilu nas pre-poznajo: Aha, pohodniki.
Gostilna Pri Šerku, kjer dobimo naslednji žig, je kljub pozni uri še odprta. Družba se čudi našim name-ram, Miha nam plača pijačo. Pa še kaj pridite, nam ob od-hodu reče novi gostilničar.
Pri vzponu na Kucelj se nam pridružijo še štirje, med njimi tudi Janez, ki nam bo vodič proti Lipoglavu. Pri Rusovih v Leskovcu gori zu-naj luč, ker so nam obljubili ob dveh ponoči skuhati ka-vo. Nekaj časa smo posedali na njihovih stopnicah, buditi pa jih nismo hoteli. Za dobro voljo pa jim vseeno hvala.
Prihod na Kucelj je vedno lep, tudi tokrat ponoči. Vidi se proti Prežganju, Jančam in še naprej. Skoda, da se ne proti Grosuplju, pogled zapi-ra visoko gozdno drevje.
Zvezde izginjajo
Skoz Kužljevec in mimo Panc se povzpnemo na Veli-ki Lipoglav in na Pugled-Nekateri že čutimo v sebi čudno praznino zaradi utru-jenosti in noči brez spanja. Glasno nihče ne potoži. Raz-veselimo se prihajajočega ju-tra. Zvezde izginjajo. Na vr-hu Pugleda nas že obsijejo prvi sončni žarki. Miro prid-no žigosa vse naše kartonč-ke. Dva fanta sta nam za pet minut zaspala, a sta ob zna-ku za odhod hitro pokonci. Kar ob poti najdemo nekaj lepih gobanov. Te bomo pa nesli domov, ker smo že blizu.
Ustavimo se še pri Jakpp-cu na Malem Lipoglavu. Čas nas že priganja, zato gremo kar kmalu naprej. Še Mag-dalenska gora in spust v Grosuplje. Hojo zaključi-
Takšai smo bili videti na štartu v Smarju.
in takšni na cilju na Grosupljem.
mo v motelu. Pričakajo nas Rezka, Vera in Janez. Pode-lijo nam zaslužene značke. * Celotno pot so prehodi-li: Klemen Janežič, star ko-maj deset let, Vera Zajc, An-ka Balantič, Miro Pavič, Ja-nez Drobnič, Vili Fabjan ter Ljubljančana Sandi Oblak in
Lojze Piškur. Njihova pov-prečna starost pa je okrog štirideset let. Stirinajst ur hoje so vzdržali Matej Pavič, Matija in Janez Brodnik ter Danilo Rozman, deseturno hojo pa še Romana, Janez, Milena, Minka in TINA.
ANKA BALANTIČ