KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OD ATENTATA DO ULTIMA FA (OB PETDESETLETNICI) JURIJ MUSIC Letos je preteklo petdeset let od začetka prve svetovne vojne, v katero je bil zapleten tudi naš narod, ker je l)il takrat v sklopu bivše avstro-ogrske monarhije. Y tej vojni se je zadnjikrat v svoji težki zgodovini moral boriti proti svoji volji pod zastavami z dvo- glavim orlom in pretrpeti velike izkušnje in žrtve na raznih frontah in v zaledju, a nje- govo ozemlje je postalo po vstopu Italije v vojno ob Soči tudi bojišče. Prelndij te vojne se lahko deli na dva dela, in sicer na obdobje od sarajevskega atentata 28. junija do predaje ultimata Srbiji 23. ju- lija in na obdobje od tega datuma do vstopa Anglije v vojno 5. avgusta, ko je avstro-srb- ska vojna prerasla v svetovno vojno. Glede odgovornosti za to vojno obstoji ogromna literatura, uradna, znanstvena in memoarska. Težko je ugotoviti objektivne či- nitelje v tej literaturi, ker so celo uradne izda- je vojskujočih se držav (razne žolte. rdeče, črne itd. knjige) pisane subjektivno. Oba na- sprotna si tabora sta se namreč tudila, da bi se osvobodila te odgovornosti, oziroma da bi jo zvalila drug na drugega. Posebno Nem- čija se je trudila, da bi zavrnila odgovornost za vojno, ker je bila po členu 231 diktata v Versaillesu prisiljena priznati svojo odgo- vornost za vso škodo in izgube, ki so jih pre- trpeli zmagovalci v tej vojni. Izven dvoma je, da so osnovne vzroke za to vojno pred- stavljala globoka nasprotja med takratnimi velesilami Anglijo, Francijo, Rusijo, Nem- čijo, Avstrijo in Italijo, ki so izhajala iz eko- nomskih vzrokov, kolonialnih aspiracij in iz boja za svetovna tržišča. Zato je nastala tudi delitev velesil na dva nasprotujoča si bloka: Trojna zveza — Trojni sporazum. Vzroke za to vojno so iskali tudi v raznih pojavih, ka- kor na primer v težnji Anglije, da obdrži svojo svetovno dominacijo, v francoskem re- vanšizinu zaradi Alzacije-Lorene, v poskusu Rusije, da bi osvojila s svetovno vojno Cari- grad in morske ožine, pa tudi da bi rešila tako svoje notranje probleme, v avstro-ogrski agresiji proti Srbiji, da bi se na ta način dosegla rešitev jugoslovanskega problema v avstrijskem smislu, v nemškem prodiranju na svetovna tržišča, v tekmovanju v oboro- žitvi itd. A'^eiidar so bila vsa ta več ali manj točna dejstva samo sekundarnega pomena, komponente oziroma posledice glavnega vzroka, ki je bil v imperialističnih nasprot- jih evropskih velesil. Teh dejstev nikakor ne bi bilo treba podcenjevati, ker so ravno ta v kritičnih dnevih konec julija in začetek avgusta znatno prispevala, da se je avstro- srbski spor razširil v svetovno vojno. Analiza vzrokov za avstrijsko-srbski kon- flikt bi predstavljala poglavje zase in moj namen ni, da bi se na tej analizi kaj posebej zadrževal, ker so vzroki tega konflikta nam Slovencem dobro znani. Ta konflikt datira od leta 1903 in se je vse bolj zaostroval, tako da smo bili na pragu vojne že marca 1909 (kriza po aneksiji Bosne-Hercegovine), ter potem julija in oktobra 1913 (po obeh bal- kanskih vojnah), ker je monarhija že takrat hotela obračunati s Srbijo. Meseca julija 1903 je Nemčija zadržala monarhijo od vojne proti Srbiji, a marca 1909 in oktobra 1913 do vojne ni prišlo zaradi popuščanja Srbije. To digresijo navajam zaradi tega, ker julija 1914 Nemčija tega ni več storila, ampak je. kakor bomo videli, monarhijo še celo ohra- brila za to vojno. V tem svojem članku bom podal samo to. kar se je zgodilo pomembnega od atentata do ultimata Srbiji, v katerem se zrcali odlo- čitev odgovornih faktorjev monarhije, da se eliminira Srbija kot polit, faktor na Balkanu in prisili v polit, odvisnost od monarhije. Za sarajevski atentat so odgovorni avstrij- ski vladajoči krogi takoj od samega začetka obdolžili Srbijo in se odločili, »da jo elimi- nirajo kot politični faktor na Balkanu ..., ker bo mir tako dolgo ogrožen, dokler bo ostalo nekaznovano leglo zločinske agitacije v Beogradu«. Grof Berchtold, bojeviti in ne- sposobni avstrijski minister zunanjih zadev, se ne zadovolji samo s tem, da označi Beo- grad kot center, ki je poslal atentatorje, tem- več sporoči grofu Tiszi, ogrskemu predsed- niku vlade, svoj namen, »da bo sarajevski zločin izkoristil kot povod za definitivno ureditev odnosov s Srbijo«. General Potiorek, takratni poglavar Basne-Hercegovine, je pa menil, »da bi mogla samo energična akcija na področju zunanje politike vzpostaviti v Bosni in Hercegovini red in tako tam nor- malizirati razmere«. Načelnik generalštaba avstrijske vojske, general pehote Conrad von Hötzendorf, je bil seveda tudi za to, da se takoj začne z vojno akcijo proti Srbiji, saj je to že prej nekolikokrat zahteval. Njegov vodilni motiv je bil, da je treba anektirati Srbijo, ki jo je imel za agresivnega in za- kletega sovražnika monarhije, in ki bi jo bilo treba uničiti v boju za njen obstanek. Ni se strašil niti pred rizikom svetovne voj- ne, ki bi se mogla razviti iz vojne akcije proti Srbiji. 134 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Berclitold in Conrad sta bila glavna zago- vornika takojšnje vojne akcije proti Srbiji, a sekundirali so jima Ballplatz (avstrijsko ministrstvo zunanjih zadev) in generaliteta z generalštabom na čelu. Franc Jožef je okleval. Bal se je odgovornosti za tako voj- no, v kateri bi se mogla proti Avstriji vzdig- niti Rusija, a eventualno tudi Italija in Ro- munija. 84-letni starček ni več mogel obvla- dati situacije in dal je svobodo akcije Berch- toldu in Conradu. Grof Tisza, ogrski mini- strski predsednik, je pa zavzel takoj od za- četka negativno stališče. Njemu kot Madžaru ni konveniralo povečanje slovanskega življa v monarhiji, ker bi se na ta način oslabil položaj Ogrov. Bal se je vtisa, ki bi ga iz- zval napad na Srbijo v ostalem svetu, ako se odgovornost uradne Srbije za atentat ne bi mogla dokazati. Razen tega ni imel za- upanja v absolutno zanesljivost Trojne zveze (Nemčija, Avstrija in Italija), kar vse je po njegovem mnenju zahtevalo potrebno oprez- nost. Odnosi z Romunijo so bili oslabljeni, Bolgarija pa je bila po dveh balkanskih voj- nah popolnoma izčrpana. Po njegovem mne- nju je bil trenutek slabo izbran in teren sla- bo pripravljen. Narodi heterogene monarhije so bili več ali manj indiferentni, a dober del slovanskih narodov — predvsem inteligenca — je simpatiziral s Srbijo in Rusijo. Vlada- joči krogi monarhije niso niti pomislili na to, da bi bilo treba kousultirati svoje narode, oziroma so se iz razumljivih razlogov temu upirali. Berchtold je predvsem hotel, da si zago- tovi podporo Nemčije, da bi na ta način mo- gel za svoje stališče pridobiti cesarja in ogr- skega ministrskega predsednika in da bi mogel definitivno odrediti smer svoje diplo- matske akcije. S tem pa je moral pohiteti glede na predvideni odhod nemškega cesar- ja Viljema, ki se je tiste dni pripravljal na običajno križarjenje po Severnem morju. Zaradi tega pošlje 5. julija v Berlin grofa Hoyosa, osebo svojega posebnega zaupanja, z memorandumom, ki so ga na Ballplatzu začeli snovati še pred atentatom in so ga po njem samo dokončali. Temu memorandumu je bilo priloženo lastnoročno pismo Franca Jožefa Viljemu. V njem je bila prikazana politična situacija, prilagojena že navede- nemu stališču grofa Tisze. V njem je bila naglašena tudi zaskrbljenost zaradi razvoja politične situacije po obeh balkanskih voj- nah, povečanje prestiža Srbije zaradi njenih zmag v teh vojnah, vse močnejše prihliže- vanje Romunije Rusiji, slabljenje Turčije, ki je nehala biti protiutež Rusiji in balkanskim državam. Nadalje je bila v memorandumu posebno naglašena želja Rusije in Francije za ustanovitev zveze balkanskih držav, s ka- tero bi bila uničena »obstoječa vojna premoč Trojne zveze, spremenjen odnos evropskih velesil, in s premaknitvijo meja od vzhoda na zahod ogrožena teritorialna integriteta monarhije«. Posebno se je naglašalo, da je neobhodno potreben sporazum z Bolgarijo, ker bi se na ta način onemogočilo Romuniji, da se uvrsti med sovražnike v primeru kon- flikta z Rusijo. Čeprav se tako široko za- snovani mičrt ne bi mogel realizirati v krat- kem obdobju, dogodek v Sarajevu »impera- tivno zahteva, da monarhija odločno raztrga mrežo, ki jo sovražnik namerava razplesti nad njeno glavo«. V lastnoročnem pismu Franca Jožefa, v katerem so bile teze iz memoTanduma še po- tencirane, se ]ie predlaga več samo izolacija in teritorialno zmanjšanje Srbije ter ustano- vitev nove balkanske zveze pod okriljem Trojne zveze, kar bi seveda pomenilo »od- stranitev Srbije z Balkana kot političnega faktorja«. Tako je Franc Jožef predlagal svojemu cesarskemu kolegu, naj se Srbiji za- radi sarajevskega atentata da takšna kazen, ki bi bila enaka vazalstvu. Niti pismo niti memorandum nista imela podatkov o sodni I^reiskavi ob atentatu, ki je bila v teku. Te dokumente, ki jih je prinesel v Berlin Hoyos, je predal Viljemu avstro-ogrski am- Conrad von Hötzendort 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO basador grof Szeczeny v Potsdamu. Brž ko jib je ta prebral, je izjavil, »da je treba predvideti resno evropsko komplikacijo«, ob- Ijubuje svojo pomoč in svetuje, »da se takoj lotijo akcije proti Srbiji«. Prinašalec teh do- kumentov je pozneje takole opisal Viljemovo stabšče: »Zadržanje Rusije bo na vsak način sovražno, ali on s tem računa že nekoliko let. Ce bi iz tega nastala vojna med Avstrijo in Rusijo, smo lahko gotovi, da bo Nemčija stala na naši strani s svojo preizkušeno za- vezniško zvestobo. Ali Rusija sedaj še ni pripravljena za vojno in dobro bo premislila, preden bo uporabila orožje, bo pa proti nam nahujskala ostale velesile Trojnega spora- zuma (Francijo in Veliko Britanijo), ter pod- žgala ogenj na Balkanu.« Avstrijski ambasa- dor je na koncu svojega poročila Ballplatzu takole rezimiral Viljemovo stališče: »Ce smo se odločili za vojno akcijo proti Srbiji, bi ob- žaloval, če ne bi takoj izkoristili priložnost, ki je sedaj tako povoljna za nas.« Po Szeczenyjevem odhodu je imel Viljem nekaj razgovorov z raznimi šefi svoje voj- ske in mornarice, ki jih je obvestil o avstro- srbskem sporu. Ob tej priliki je izjavil, »da ne verjame v razširjenje tega spora, ker se car ne bo solidariziral z ubijalci nadvojvode, in da zaradi tega ni treba podvzeti posebne mere opreznosti«. Po teh razgovorih je Viljem odpotoval na svoje križarjenje po Severnem morju in ukazal, naj ga obveščajo o poteku dogodkov. Dne 6. julija sta imela Szeczeny in Hoyos še sestanek z nemškim kanclerjem von Beth- man-Hollwegom. Le-tä je v imenu svojega suverena ponovil obljubljeno pomoč Nem- Cesar Viljem čije, »kakršna koli bo naša odločitev«, kakor to navaja avstrijski ambasador v svojem po- ročilu, ter pristavil, »da njegov suveren želi takoj začeti z akcijo (te besede so podčrtane v originalu) proti Srbiji, ker je to najradi- kalnejša in najboljša solucija za rešitev na- ših težav na Balkanu. Kar se pa tiče med- narodne situacije, smatra sedanji čas za ugodnejši kakor kasnejši«. Glavna priča teh usodnih razgovorov, grof Hoyos, je pozneje takole sodil o teh razgovorih: »Smatram za svojo dolžnost izjaviti, da sva Szeczeny in jaz v Berlinu imela vtis, da so bili takrat nemški vladajoči krogi sporazumni z našo nameravano akcijo proti Srbiji, pri tem pa imeli predvideno tudi možnost svetovne voj- ne. Oni niso bili prisiljeni zavzeti tako sta- lišče, temveč bi mogli svobodno odgovoriti z »ne«, ter nas na ta način odvrniti od vojne akcije priti Srbiji...« Na ta način je avstrijski poziv na nemško pomoč popolnoma uspel. Šarlatan in gran- doman v Potsdamu je držal takrat v svojih rokah ne samo usodo Avstrije in Srbije, tem- več cele Evrope, toda kakor se iz prednjega vidi, je usmeril usodo k vojni. Hotel je zopet blefirati, ali to pot se je zmotil, ker je bila Rusija mnogo bolj pripravljena na vojno, kakor je to mislil, a dinastični obziri ruskega carja to pot niso mogli priti do takšne velja- ve kot prej, ker so sedaj bili ruski odgovorni faktorji in panslavistični krogi (posebno ve- liki knez Nikolaj Nikolajevič, Izvolski, Sa- zonov in drugi) neomajno odločeni, da za- ščitijo Srbijo pred avstrijsko agresijo. Gotov si brezpogojne pomoči Wilhelm- strasse (sedež nemškega ministrstva zuna- njih zadev), je Berchtold 7. julija sklical se- jo avstro-ogrskega ministrskega sveta za skupne zadeve, na kateri so bili prisotni razen njega še avstrijski predsednik vlade grof Stiirgkh, ogrski predsednik vlade grof Tisza, skupni minister financ Bilinski, skup- ni vojni minister general von Krobatin in načelnik generalštaba general Conrad von Hötzendorf. Na tej seji, ki je trajala ves dan, je bilo končno odločeno, da se Srbiji postavijo takšni pogoji, ki bodo zanjo ne- sprejemljivi, kar bi omogočilo radikalno re- šitev tj. oboroženo akcijo. Vsi prisotni so glasovali za tako odločitev razen Tisze, ki je predložil, da je treba Srbiji postaviti sicer stroge pogoje, toda ne nesprejemljivih; da cilj vojne ne bi smel biti uničenje Srbije, temveč samo njeno zmanjšanje (da bi se onemogočila intervencija Rusije), ter da on kot ogrski ministrski predsednik ne more pristati na aneksijo niti enega dela Srbije. Tisza je popustil šele na popoldanski seji, na kateri je referiral načelnik generalštaba. Zapisnik o tej seji omenja, da je tudi on po 136 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tem referatu zavzel stališče, da je takojšnja oborožena akcija vendarle potrebna. Naslednjega dne, 8. julija, piše Berchtold Tiszi v Budimpešto: »Tchirsky (ambasador Nemčije na Dunaju) je bil ravno sedaj pri meni. Rekel mi je, da je prejel iz Berlina telegram, v katerem ga je njegov suveren pooblastil za najenergičnejšo izjavo, da Ber- lin pričakuje akcijo monarhije proti Srbiji in da Nemčija ne bi mogla razumeti, če bi te povoljne prilike ne izkoristiE«, in na koncu pisma: »Menim, da je poročilo g. Tchirskega tako daljnosežno, da bi moglo vplivati na Tvojo odločitev.« To pismeno uradno potrdilo Viljemove ustne obveze od 5. julija je še bolj utrdilo bojevitost Ball- platza. Z druge strani pa kaže na to, da Tisza še vedno ni bil popolnoma pridobljen za takšno akcijo proti Srbiji, kakršno sta si zamišljala Berchtold in Conrad. Torej v teh usode polnih dneh sta ta dva avstrijska mogočnika odločUa, potem ko sta si zagotovila blanko menico Nemčije in Ti- szov pristanek, da se izprovocira vojna s Srbi- jo s kratkoročnim ultimatom, in če ga ta ne bi sprejela, da se takoj objavi mobilizacija. Šele 14. julija obvešča Berchtold cesarja, da se pripravlja ultimat Srbiji in da sta s Tiszo odločila sklicati za 19. julij razširjen ministrski svet, na katerem naj bi se defi- nitivno določil njegov tekst. Kakor je bilo predvideno, so tega dne na Ballplatzu do- končno določili tekst ultimata in odločili, da ga 23. julija predložijo cesarju v odobritev, ter da ga 23. julija ob 18. uri preda avstrij- ski poslanik v Beogradu z rokom 48 ur, tako da izteče 25. julija ob isti uri. Izvedelo se je namreč, da se bo zadržal predsednik fran- coske republike Poincare v Petrogradu samo do 23. julija zvečer. Niso hoteli, da bi oba državna poglavarja v Petrogradu diskutirala o vsebini ultimata, ker bi to moglo povečati možnost vojne intervencije Rusije in Fran- cije. V primeru zavrnitve ultimata po Srbiji, kar je bilo več kot gotovo, bi se objavila mobilizacija proti Srbiji ponoči od 25.. na 26. julij. Tako je bila tega dne že vnaprej odločena vojna akcija proti Srbiji, ne glede na mednarodne zaplete, ki bi mogli nastopiti v zvezi s planirano vojno proti Srbiji. Na tej seji se je Tisza ponovno izjavil proti vsaki aneksiji srbskega teritorija in dovolil, da se morejo izvršiti samo obmejne rektifi- kacije iz strateških razlogov ter predlagal, da se velesilam pošlje čimprej izjava, da se ne namerava anektirati niti en del Srbije. Prisotni so diskutirali o tem predlogu in Berchtold se je na koncu pridružil Tiszi, toda pod pogojem, da se Srbija z odstavi- tvijo tedanje dinastije, z vojno konvencijo z monarhijo in z drugimi ukrepi prisili v politično odvisnost. To je Nemčija s svojo biankomenico odobrila in vnaprej podprla. V končno redigiranem ultimatu se je za- htevalo: da srbska vlada na prvi strani svo- jega »Službenega lista« objavi svojo izjavo, v kateri naj obsodi propagando in zločinsko rovarjene proti monarhiji, a v svojem »Voj- nem listu« izda posebno vojno zapoved v tem smislu, podpisano od kralja; razpusti- tev tajnih organizacij; odpust kompromiti- ranih oficirjev in uradnikov; da se dovoli sodelovanje avstrijskih organov v likvidaciji subverzivnega gibanja, usmerjenega proti in- tegriteti monarhije; da se izvede sodna pre- iskava proti tistim članom zarote, ki žive na področju Srbije ter da po potrebi sodelujejo v tej preiskavi tudi organi, delegirani od avstrijske vlade itd. Za zadnji dve zahtevi je srbska vlada smatrala, da niso v skladu s suverenostjo Srbije ter jih v svojem od- govoru tudi ni v popolnosti sprejela. V nemškem ministrstvu zunanjih zadev so sprejeli tekst tega ultimata šele 22. julija zvečer, čeprav se utemeljeno lahko predpo- stavi, da so tam njegove glavne točke zve- deli že mnogo prej. Interesantno je, da so se tam začeli že nekaj dni prej kazati znaki bolj treznega presojanja situacije. Tako je von Jagow, podsekretar za zunanje zadeve, svetoval Ballplatzu, naj se pred predajo ulti- mata objavi promemorija, v kateri naj bi se obrazložil avstrijski postopek s podatki, ki bi dokazali opravičenost avstrijskega sta- lišča. Tudi je svetoval, naj bi obvestili itali- jansko vlado o avstrijskih ciljih in namenih Grof Berchtold 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ter se z njo sporazumeli. Ali Berchtold se je odločil, da do konca zadrži v strogi konspi- raciji načrt svoje akcije proti Srbiji, zato je poslal to promemorijo drugim velesilam šele 25. julija — namenoma prepozno! Tudi nem- ški kancler je s posebno noto 21. in 22. julija poskušal v Petrogradu, Londonu in Parizu delovati pomirjevalno, med drugim, »da bi velesile morale poskusiti vse, da se konflikt poravna med Dunajem in Beogradom«, in nadalje, »da želi Nemčija na vsak način lo- kalizacijo tega konflikta, ker bi mogla vsaka intervencija druge velesile imeti nedogledne pasledice«. Ti ukrepi nemških odgovornih faktorjev potrjujejo domnevo, da takrat res niso računali na možnost ruske intervencije v avstroogrsko-srbskem konfliktu. To je tudi razvidno iz nekaterih prejšnjih izjav Vilje- ma in njegovega kanclerja, da Rusija še ni gotova z reorganizacijo armade, da car ne bo stal na strani atentatorjev in podobno. Znano je, da je takoj drugi dan po pre- jemu ultimata Srbija prosila pomoč od Ru- sije in da je isti dan ruski minister zunanjih zadev Sazonov srbskemu poslaniku v Petro- gradu Spalajkovicu izjavil, da Rusija ne bo dopustila nobene agresije proti Srbiji, kar je isti dan potrdil tudi nemškemu ambasadorju v Petrogradu. Srbija je pa na to zagotovilo ruske pomoči že tri ure pred iztekom ulti- mata objavila mobilizacijo svoje armade (12 pehotnih in 1 konjeniške divizije), čeprav je sprejela skoraj vse zahteve avstrijskega ultimata. Odgovor nanj je predal avstrijske- mu poslaniku v Beogradu Pašicev zastopnik Paču. Avstrija je pa nato še isti dan zvečer objavila delno mobilizacijo svoje armade, na- menjene za »kazensko ekspedicijo« proti Srbiji. Mobilizirala je 7 armadnih zlx)rov oziroma 22 pehotnih in 2 konjeniški diviziji, odrejenih za to akcijo ter tudi naš domači in. armadiii zbor (Gradec), ki pa ni bil po- Grof Tisza slan proti Srbiji, temveč je ostal začasno v svojih mobilizacijskih mestih ter potem po- zneje prepeljan v Galicijo. Čeprav to več ne spada v okvir tega članka, menim, da so tudi ti podatki potrebni, da bi se dobila za- okrožena podoba o poteku avstro-srbskega konflikta in ruske pomoči Srbiji. Medtem je pa v obdobju med predajo ulti- mata in objavo mobilizacije srbske in dela avstrijske armade tudi že začela usodna di- plomatska igra, obremenjena z vsemi v mi- nulih desetletjih nakopičenimi nasprotji, ki je v zadnjih dneh julija in prvih dneh av- gusta razširila avstro-srbski konflikt v sve- tovni požar. Usoda je hotela, da so v teh kritičnih dneh prevladali relativno malošte- vilni faktorji, ki so hoteli vojno iz raznovrst- nih razlogov; to sem že omenil. Ce se podrobneje analizirajo navedeni po- datki, vidimo predvsem, da so avstrijski pri- stojni krogi, posebno Berchtold in Conrad, na vsak način hoteli vojno akcijo proti Srbi- ji, ne glede na riziko, da bi se ta akcija mogla spremeniti v svetovno vojno. Taka agresivna politika ni bila v skladu z vojnim potencialom nacionalno heterogene, preživele in za vojno na več frontah ne dovolj pri- pravljene monarhije. Še večja od avstrijske pa je bila odgovor- nost nemških vodilnih krogov, posebno nem- škega cesarja Viljema, ker je dal v svoji nadutosti in nepreudarnosti plein pouvoir (polnomočje) svojemu slabotnemu partner- ju. Ta njegova obveza od 5. julija je bila usodepolna, ker je gotovo, da se monarhija brez te obveze ne bi upala nase prevzeti rizi- ko vojne proti premočni Rusiji. Na koncu bi še opozoril tudi na to, da je v Avstriji in Nemčiji pa tudi v Rusiji in Franciji takrat odločevalo samo nekaj ljudi o usodi svojUi držav oziroma narodov. Nikjer se ni predhodno iskala soglasnost ljudstva, ki je teh nekaj ljudi gotovo tudi ne bi nikoli dobilo, posebno pa ne v monarhiji, v kateri so Slovani predstavljali skoraj polovico nje- nega prebivalstva. Tako je monarhija v tej zadnji svoji vojni tudi naš narod, kot že to- likokrat prej v naši temni preteklosti, po- vedla v boj proti mnogoštevilnim in premoč- nim svojim sovražnikom. To pot je pred- zadnji Habsburžan po tragičnem zgodovin- skem naključju zahteval od naših fantov in mož, da se bore celo proti bratskim slovan- skim narodom: Srbiji, Črni gori in Rusiji. OPOMBE Lirteratura: Camille Bloch, Les causes de la guerre mondiale, Paris 1955; Victor (Margueritte, Les criminels, Paris 1926; Milan Zefenika, Prvi svetaki rat, Beograd 1965. 138