l>
Najusodnejši zmoti in prevari zapademo, če presojamo šund s stališča tako zvanega popolnega odraslega. Dejstvo pa je, da vsaka starostna doba na svoj način pretvarja »istinitost«, ozir. se odteguje in izmika realnosti čisto svojsko. Navajam le grobo razvojno črto, ki se začenja v iluzionarni realnosti pravljičnega sveta majhnega otroka, gre preko nekoliko bolj realistične faze tako zvane »Robinzonove dobe«; s predpuberteto zažare v psihi močni in zaenkrat skriti ter praduhovno-primitivni čuvstveni kompleksi, iz tega se izcimi nadvse značilna pubertetna doba, doba mladostnega doraščanja, večne renesanse, neprestanega prelivanja in prvih življenjskih eksperimentov. Sledi doba »zrelosti«, to je iztreznenja, a se človek kaj rad zopet vrača na infantilno bazo, ki je le na videz premagana. Vsaki navedenih dob je primerna določena duševna hrana, puberteti predvsem je pravi pravcati šund naravnost kon-genialen, struktura šunda se krije do podrobnosti s strukturo mladostnika. Svet senzacij in romantike, to se pravi svet otroške fantazije zna zbuditi iluzijo istinitosti, kakor odgovarja mladost -nikovi še tipajoči in poskušajoči usmerjenosti duha. Izživljanje ob šundu je zato zanj bistveno in neizbežno. Mimogrede pripominjam še, da za čisto umetnost in njene formalne vrednote mlad človek v teh letih še ni zrel.
Nepreudarna pedagogika in dosledna ideologija je skušala iti preko teh dejstev. Poskus pokaže, da so ta dejstva nepremakljiva in da ni mogoče bistveno spremeniti osnovne razvojne črte človeka. Zato je pravilno, da izberemo duševno hrano po označenih vidikih. Otroku vzeti za naše pojme lažnivi in malomeščanski pravljični svet je prav tako nezmiselno kot pubertetniku navsezgodaj ponujati Shakespeareja. Pedagoško moremo storiti le toliko, da »kvarne« vplive omejimo na minimum. Toliko o problematiki te točke. Sedaj pa še besedo o sociološko normativni strani.
Ocenjevanje šunda je relativno tudi še drugače, iz razlik v javnem mnenju, svetovnem nazoru in kulturno-političnem prepričanju in programu. Izrazit marksist bo smatral Krištofa Schmida za šund, istotako vsa dela, ki žive na račun vnanjega bleska in malomeščanske morale. Konservativec bo proglašal že vsak dih svobodnejšega življenja sumljivim, prav tako kot bo zavrnil umotvor s slično vsebino. Praktično mora biti naša naloga, da najdemo srednjo in srečno pot skozi te zapletene mreže; kjer treba odločno prijeti, se ne smemo izmakniti, a kjer je problematika očitna, je ne smemo prezreti in zanikati. Pravilno je, da si vzamemo za cilj izobrazbe idealnega človeka, ki bo vzvišen nad šund, a vedeti je tudi treba, da moremo ta cilj doseči posredno in z delom v globini.
Ne zagovarjam šunda, trdim le, da ima do neke meje pravico do eksistence, dokler močno ne prestopi svojih meja. Dočim je s kičem kompromis izključen, je s šundom zveza mogoča. Kič je absolutno negativna kategorija, prava umetnina pa v veliki meri more prevzeti funkcijo šunda. Na tej točki treba prijeti v boju zoper šund.
I                 NOVE KNJIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
F ran    Govekar:    Olga.   Vodnikova   družba   v Ljubljani, 1928. 131 strani.
Govekar je pisatelj, ki takoj osredotoči vso pozornost čitatelja in ga drži v napetosti do konca. Njegovi prsti čutijo utrip življenja, ki je pa največkrat življenje mesa, da mu pod mastno tolščo le stežka zaslutiš  slabotni  planienček duha.  To  ni  življenje,  ki si samo piše zakon svoj, to so cunje, ki plapolajo v vetru, katerega podpihuje pohlep po denarju in spolna strast. No, hotel je pokazati življenje po vojni razrva-nega rodu, ki v slepilnem begu zunanjih pojavov ne gleda na drugačno notranje ravnovesje, kakor mu ga nudita   ta   dva   najprimitivnejša   vitalna   motiva.   Ti ljudje resnično lažejo sebi in drugim, ne samo kon-vencionalno  nezavedno,  pa  se  niti  v  sanjali  ne  zavedajo svoje nesramnosti, avtomatje, ki reagirajo le na nagon, ki je nasprotje človeške individualnosti, na spolni nagon. Govekar gleda le živi tok krvi in ga prikazuje le nekoliko bolj umerjeno in lakonično kot kedaj. Osebe so iz bolje oblečenih krogov, bankirji, bogati  posestniki,  učiteljice in  duhovniki.  Tudi  par samomorov se izvrši. Zdi se, da prva polovica povesti več obeta, kot spolni druga, dasi je pisatelj na koncu v dveh parih naslikal nekako zarjo, ki naj oznanja lepši čas: Lepa učiteljica Olga, ki plava v sumljivem somraku  banalnosti  in  brezokusnosti   in  ni  poznala druge ljubezni kot prostitucijo telesa z bogatim tovarnarjem Stepišnikom, dobi skoraj po sili idealnega bogatega posestnika Novaka, ki jo je ljubil od mladosti, in je pripravljen pozabiti vse njene  grehe. Iz spoštovanja do vzdržnega Tolstojanca se porodi v nji nova ljubezen,  ki ni le  prostitucija telesa,  ljubezen žene do moža, da bo mati otroku. Lahkoživcu Stepiš-niku, zapeljivcu Olge, ki je pa iz praktičnih ozirov vzel bogato Elzo, a zraven držal še druge ženske, pa pokaže  žena  palico:   »Ali  boš  samo mene  rad  imel, ali  pa  si   mrtev  mož   brez  imetja.«  Stepišnik  se  je ustrašil  in si  rajši  njo  obdržal,  močno  ženo,  ki bo kmalu mati.
Govekar bi lahko napisal dober- družabni roman, ako bi se mogel oprostiti svoje manije, ki hoče vedno dokazovati razkrajajoče sile družabnega organizma, in ako bi hotel občutiti v svojih osebah najvažnejšo resnico, da v vsakem organizmu, tudi v družabnem, odseva daljni svit neopazno ustvarjajočega duha, po katerem se organizem preraja in obnavlja. Saj se marsikaj zgodi, pa vendar ni res, oziroma je brez pomena.                                                              Dr. J. Š.
Dr. Anton J e h a r t : Iz Kaire v Bagdad. Slike iz svetopisemskih dežel. Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu. Drugi del: Iz Gesena na Sina j.
Druga knjiga Znanstvene knjižnice Družbe sv. Mohorja v Celju, 1928/29.
Živahno pisani spis, pol potopis pol kulturna zgodovina, nas vodi najprej v Aleksandrijo, nato ob Nilu v Kairo, k piramidam, k razvalinam Memfisa, k razvalinam stovratih Teb, na Elefantine in v Kairo nazaj. Nato v Mozesovo deželo Gesen, v Suez in na
92

goro Sinaj. Obisk v samostane sv. Katarine in na gori Deseterih zapovedi. Potnim vtisom, ki nikjer ne prekoračijo tiste mere, ki je neobhodna, da dobi čitatelj zadostno impresijo o položaju, se ves čas pridružujejo kulturno-zgodovinski spomini, spomini na dogodke iz sv. pisma ali na Sinaju tudi zanimiv ekskurz v zakladnico slovanskih rokopisov v samostanu sv. Katarine, in učenjak, ki potuje, se skromno skriva za kramljajočega pripovednika, ki pa se sem-intja povzpne preko poljudnosti, ki ga odlikuje, do mojstrskega orisnika kulturnih in pokrajinskih sličic. To knjigo moramo prišteti dobrim sodobnim potopisom.                                                                      Frst. Fran Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana, Prosvetna zveza,  1928.
Prosvetna zveza je sklenila za svojo tridesetletnico izdati svojo zgodovino. V pravem spoznanju kričeče potrebe, da se končno enkrat zbere gradivo za zgodovino sodobnega katoliškega pokreta pri Slovencih sploh, pa je iz te namere izrasla Zgodovina katol. gibanja na Slovenskem. Razdeljena je na štiri velike oddelke, ki obravnavajo prve početke katoliškega gibanja v Sloveniji (1848—1879), oblikovanje slovenskega katoliškega gibanja (1879—1893), razmah katoliškega gibanja (1893—1906) in zmago katoliškega gibanja (1907—1918). Vsak oddelek je organiziran tako, da podaja najprej pogled avstrijske politike tiste dobe, nato slovenske in končno podrobno zgodovino katoliškega gibanja v Sloveniji in ozko ž njo zvezano zgodovino katoliške prosvete. Dočim se glavna poglavja pečajo predvsem z razvojem in stanjem v središču Slovenije, so vselej orisana v posebnem poglavju stanja slovenske politike v slovenskih obmejnih deželah, ki so se posebno v sled ozirov na narodnostni boj zelo različno niansirala. Vodivni Kranjski stopi ob stran kot najvplivnejša slovenska Štajerska, dokler katoliško gibanje končno ne zadobi v vseh ozirih izrazit splošno slovenski značaj, s katerim preide v novo državo. V sklepnem dodatnem poglavju se obravnava podrobna zgodovina ljubljanske Prosvetne zveze po osvobojenju.
Kako nam je bila ta knjiga potrebna, se prepričamo še prav posebno ob njenem branju, ko se nam začno odkrivati korenine dogodkov, ki smo jih ali sami doživeli ali sami pri njih sodelovali, a se jih nismo zavedali v njihovi historični zvezi. Marsikaka nerazumljiva poteza v naši sodobnosti nam oživi in je pojasnjena, posebno tudi marsikatera pogosto neprijetna posebnost slovenskega političnega življenja. Ne bomo sicer trdili, da se pisatelj posebno trudi, da prikrije svoje simpatije in antipatije — te kaže tako očitno, da v dvomljivih slučajih ne bo preslepil pazljivega čitatelja — vendar pa je ne-pobiten skrajno negativen rezultat te knjige glede metod in vloge t. zv. napredne ali liberalne kulturne struje v slovenskem življenju. Ne le, da se nam jasno pokaže, kako je objektivno stanje, motreno s stališča slovenskih kulturnih interesov, ampak spoznamo celo, da prav nič drugačno ni moglo biti. Tudi marsikaj zagonetnega v katoliškem gibanju samem se nam pojasni v zgodovinski kontinuiteti, v kateri tudi vloga in medsebojno razmerje osebnosti šusteršiča in Kreka pridobi svojo neizprosno logiko. Marsikdo izmed nas bo to in ono pogrešal, imel to  ali  ono  željo,  kako  bi  se  dala knjiga  izboljšati,
¦ snov ekonomičneje izgraditi v sliko, ki se nam kaže kot mozaik, katerega kamenčki se strnejo včasih v ne čisto določno zaznavno obliko, vendar ob veliki uslugi, ki nam jo je pisatelj naredil, m o r a m o molčati. Zunanja zgodovina katoliškega gibanja nam je podana, gradivo zbrano in razvrščeno in ustvarjen je s tem tudi osnovni predpogoj za tisto knjigo, ki mora priti za njo, za knjigo, ki nam bo podala razvoj katoliške ideologije pri Slovencih, za knjigo, ki bo zajela v polnost in z umetniško močjo podala velike vodilne osebnosti tega pokreta in zunanjim povodom dodala tudi njih rezultate v slovenski duhovni sferi.                                             Frst.
SRBO-HRVATSKO SLOVSTVO
Dragiša   S.  Lapčevič:   Teorija  književnosti
(osnovana na estetici) za srednje i stručne škole. Beograd, 1927. Štamparija »Merkur«.
Lapčeviča, ki kaže drugače razumno pojmovanje književnosti, in je razen te knjige še spisal okoli 41 tozadevnih razprav v srbskem, francoskem in nemškem jeziku, je ogrnil tiskar v dokaj komično obleko. Od nebrojnih tiskarskih pogreškov sta se mi posebno dopadla dva: Dostojevski je postal Dostijevski, kompozicija pa je postala opozicija, ki jo pisatelj poučuje: »Kod dobre opozicije jeste cilj, da svi delovi budu i dovoljno odeljeni, i opet lepo i jedinstveno spojeni.« Kot razlago mi je prijatelj povedal, da v srbskem tisku ni take točnosti kot v nemškem.
V raztrgani obleki je vendar razborita vsebina, pisana s toplim navdušenjem clo estetičnih vrednot v leposlovju, pač z ozirom na praktične potrebe formalne kulture mlade generacije, čeravno se je pisatelj menda večkrat oziral na rek: »Das Beste, was du wissen kannst, clarfst du den Buben doch nicht sagen.« Pri poglavjih o tragediji in komediji bi bil pisatelj moral vsekako omeniti Aristotela, ne le zato, ker mu stoji pred očmi klasični ideal, ampak ker je od francoskega in nemškega klasicizma naprej razvoj vse drame večinoma obračun z Aristotelovo poetiko in njegovimi definicijami. Kljub temu ta popularizacija pojmov iz književnosti ni pisana samo za srednje šole, za katere hvalevredno omenja poleg srbskih in 1 hrvaških tudi vse važnejše slovenske pisatelje in pesnike, ampak se ozira na vse literarne izobražence in našteva vsa važnejša imena iz svetovnega slovstva ter omenja in razlaga vse vrste književnosti.
Drevo spoznanja, ki se zove poezija, hoče gledati in pojmovati s stališča estetike, to je vede, ki pro-učava in išče zakone lepote. Nekdaj je vladala normativna estetika, ki je sprva aprioristično deducirala zakone lepega, pozneje pa z abstrakcijo pravil iz posameznih vrst poezije uveljavljala kanon, ki je učil, kako se umetnina tvori in kako se preraja. Estetična sodba, ki sloni na individualnem občutju človeka in dobe, je postala razumska in si prisvojila vso nemoč razuma, katerega delokrog je mrtva narava, iz katere je izgnal življenje. Umetnost pa je ustvarjanje novih individualnih organizmov, za katere ni pravila v I starih, ampak v vedno se obnavlja jočem procesu življenja. Zato je vsak porast umetnosti združen z za-metavanjem okusa predidoče dobe. Ustvarja se lepota novih organizmov, katero spoznaš z novim doživetjem, ne pa s starimi pravili in za katero je še treba
93