—    179   —
Novičar iz slovanshih krajev.
Iz Primorja v Kastvi 31, maja. Želja, ktero eo Novice v 43. listu razglasile, da bi natanjcin pretres Babudroviga zdravila zoper stekljino resnico ali pa sleparijo odkril, tli tudi v našim sercu; teško čakamo, da bi se umni možje, zdravniki, ranocelniki in lekarji prebudili '!^*}.
Vera in zaupanje v leto zdravilo med našimi Primorci sta tako čudna, da dvojiti nad njim je greh, in dvojbo izgovoriti, prederznost. Očitno se pripoveduje, da v vsi naši Liburnii ni še nobeden po Babndrovim zdravilu stekel. Ni tega še 8 let, kar je pred našim mestam besni pes, pred kakor je iz neke štacune puška v njega počila, eniga berača in deklico FrančiskoPav-liničovo ugriznil. Beraču je naš verli domorodec dr. Vlah ugriz nanaglama izrezal, rano s smodnikam po-žgal, in ga tako srečno rešil. Dekle pa je steklo , in štirdeseti dan za grozovitno smertjo umerlo ; vsi drugi pa, pravijo, so se po Babudrovim zdravilu smerti oteli.
V priložnosti, ker je moj stričevič Matevž M. ugriz-njen bil, sim jez vso svojo moč napel, da bi v tem zdravilu kaj znaniga dobil; al j nisim nič druziga kakor menda   stolčene španjske  muhe  z   dvojnim nepoznanim
*)    Zelja se je deloma že spolnila v 43. in 44. listu.     Vred,
praham zamešane zapazil. Tudi zdravnik slavniga uspo-mina rajni dr. Lipič ga je enkrat pregledoval, in v Padovo, da bi ga kemijsko preiskal, sabo uzel; alj kaj Bi je od tega zdravila ta imenitni mož mislil, ne vem. Zvedilo se dalje ni nič.
Jez sim v zdravilstva ptujic; ne smem in tudi ne morem serpa v ptujo pšenico gnjesti: naj se tedaj modri in bistroumni zdravniki za korist človeštva na staro skušnjo naslonijo, nove poprimejo, in na natanjčni pretres uzdignejo. Menda je že čas, da se stara sleparija odkrije in kaznuje, ali pa resnica spozna in na-dari <^').                                                     Andrej Marotti.
Iz Brašlovc 31, vel.tr. (^Nove dela slovenskih umetnikov). Veselje je viditi, kako se umet-nija tudi med nami povzdiguje, in de dela vsake umet-nijske verste na svetlo izhajajo, ki so v resnici hvale vredne. Toliko veči veselje je pa tistimu, ki so ma take dela v vlast prišle. Med take srečne se šteje tudi Brašlovška fara,
v
Že v listu 51. tečaja 1848 je bilo po j^Novicah'' oznanjeno, kako verla stranska altarja sta nam gg, Langus in Tomic v cerkev spravila. Ta dva altarja lepoto velkiga, ki ga je leta 1773 Celjski podobar Galo umetno zdelal, in Banko iz Krajnja pozlatil^ mnogo poviksata. Od 9. tega mesca stoji pa tudi ena stranskih kapel ozaljšana, kakor si ne moremo lepši želeti. Umeten podobar Tomic iz St. Vida nad Ljubljane nam je postavil ves nov altar ^7 žalost D, M." s primernimi oboki in stebrama in prečudno lepimi podobami. Žalostne Matere podoba z mertvim Sinam v naročji bi se mende ne dala bolj po resnici izraziti. Poleg klečeča Magdalena še celo lepoto mnogo povzdigne. Take po resnici ste izdelane dve podobi ob straneh sv. Frančiška Saverijana in sv. Terezje. Kar tronu altarjevima posebno primerno stoji in mu vse lastno lice da, je 6 obrazkov, njih 5 okolj statve do naročja, eden pod njo.
Ta čisto nova Tomcova misel je dosihmal od mnogih pretresovavcov — ki vsi od kraja celo delo, kakor mu gre, hvalijo — še vso posebno hvalo dobila.
Tomic, pobožnosti bolj postreči, ni gledal na svoj dobiček, in je naprosil izverstniga izobraznika g. Pavla Kiinla izobraziti mu po dani meri 6 dogodb iz Ma-riiniga življenja, ki s statvo tistih 7 žalost kažejo, ki jih keršanska pobožnost že od nekdaj posebno časti. G« Kil nI je to delo slavno doveršil in se skozi in skozi praviga umetnika skazal.
Tako imaš, dragi bravec, altar pred sabo, ki bi v vsaki mestni cerkvi bil na svojim mestu. Tudi kinč z barvami je ves pristojin.
Je pa navada tu okolj, de bolj imenitni altarji razun trona še veliko sv. podobo v svoji sredi imajo. Pobožnim farmanam, ki so s toliko gorečnostjo skerbeli^ de bi se altar 7 žalost D. M. kolikor mogoče , vredno napravil, se želja ni mogla odreči, de bi tudi ta nov altar tako storjen bil; sosebno , ker je poprejšnji bil pe tem načina narejen.
In tu nam je pervi malar na Slovenskim, gospod Langus v Ljubljani, podobo izrazil, ktere smo serčne veseli. V Mariinim obraza se vidi tista velika britkost, zravno pa popolna vdanost v Božjo voljo, kakor si je nad kraljico marternikov mislimo. Mertvo telo Izveli-carja , nja lega, britkost svetiga Janeza in Magdalene;, vse je pred tebo, kakor si dogodbo v resnici misliš. Vse te osebe storijo med seb5 gomilo, ki sama na sebi in v razmeri z okolico ničesar drugače želeti ne pusti, kakor je. — Altar je prečudno lep, naj se v sredi vidi podoba ali statva.
*)    Ravno to je tudi namen >>Novic« bil, ko so vzele to rec v svoj list.                                                          Vred.
—    180   —.
Ta popis je zato nekaj dalje razpeljan, de fare, ki bi si rade kaj k cerkvi pripravile, vedo, kam se oberniti smejo, de gotovo dobro delo dobijo. S tempa ne želim, de bi se kteriga družica podobarja ali izo-brazevavca čast le za las pomanjšala. Dan današnji se na mnogih krajih lepe nove dela po cerkvah najdejo, ki svojiga mojstra hvalijo; de mem grede leVranske farne cerkve opomnim, ki jo je g. Rosenberger s pomočjo g. Rangusa iz Gradca toliko verloozaljšal. Tudi podružnice Vranske fare so vse lepo prenovljene, ker so ondašnji fajmoster, častiti gospod škofijski sve-tovavec Andrej Zdolšek mnoge darove svojih pobožnih farmanov za Božjo čast modro obračali, in za pozaljšanje cerkva tudi velik del svojiga premoženja obernili, ki so si ga v boljših časih prihranili bili. Tudi moji g. umetniki drugim umetnikam niso dela nevoš-Ijivi, pa to je gotovo , de ga bodo dobro in pošteno do-veršili, kteriga prevzamejo.                   Mihael Stojan.
Od sv. Kriia pri Slatini 28. maja. Na veliko Križovo, 16. dan t. m., gre M. C, dervar, s svojo ženo v Kostrioniško faro k rani božji službi; pa ker sta 8e v kerčmi nekaj časa pomudila, prideta še le okolj poldne domii. Alj! kako sta se prestrašila, ko pridši blizo svoje dervarske bajte velik dim zagledata. Kar je mogoče hitita, pa ko do bajte prisopihata, je že vse prah in pepel, in dva sežnja proč najdeta svoje poldrugo leto staro dete, skorej vse sožgano in njega glavico od silne vročine razpočeno. Zdaj kličeta svojiga druziga 4 leta stariga sina , kar precej dalječ od po-goriša zaslišita žalosten glas; ko se temu približata, zagledata svojiga druziga tudi strašno opečeniga otroka, ki je pred ognjem bežal, pa čisto zmoten ravno na tisto stran, kamor je od vetra gnan plamen švigal. Tudi to dete je drugi dan po strašnih bolečinah umerlo. Ravno tem starišem je pred nekimi leti nar stareji sin po ognji na paši zgoril. — Stariši po kmetih! ali še nimate dosti žalostnih izgledov : Kako strašno se nemarnost in zanikernost ,,otroke brez varha pušati^^ kaznuje!                                Janez Kalin, nadfajmošter.
Iz Planine. Očitna hvala in zahvala! Hvalo in slavo verlih mož in sosebno iskrenih rodoljubov in šolskih prijatlov ste ^Novice" zmiraj rade razglasovale; tedaj tudi v takim primerljeju zaupljivo k Vam prihi-timo in Vam pričujoče verstice izročimo s prošnjo, da bi blagovolile jih v svoj list sprejeti.
Sram bi nas bilo, ako bi zamolčali, kaj je nepo-zabljivi gospod Janez Brence, ki nas je 6. dan t. m. zapustil in se v Komendo poleg Kamnika preselil, našim Planinskim otrokom bil, kterim ni bil samo prijazen učenik, temuč tudi njih mili prijatel, ki si je s svojo neizmerno ljubeznijo do otrok ne samo serca in popol-nama zaupanje šolarjev in šolarc, temuč tudi njenih staršev in cele Planinske fare pridobil; gosp, Brence je tudi revnišim otročičem černilo, peresa, popir in bu-kvice daroval, — jih zraven keršanskiga nauka tudi priljudnosti in lepiga zaderžanja zunaj šole, potrebne sadjoreje in marsikterih drugih dobrih reči učil, in verh vsiga tega še dva mesca 1. 1. boiniga učitelja dobrovoljno nadomestoval.
Resnično je bilo žalovanje staršev in otrok, ko je v nedeljo po sv. Filipu in Jakobu verli gospod od nas slovo jemal, svoje ljubljene otročiče Bogu priporočeval, in jih poslednjikrat danih naukov opominjal.
Dragi gospod Janez! vemo, da Vaša blaga duša očitne hvale ne ise, ktera dostikrat tudi nevredne doleti, — vunder nas živa hvaležnost sili, Vam s temi versticami serčno hvalo izreči in Vas zagotoviti, da za-volj čaHtivredniga vedenja in obnašanja sploh,  zlapti pa
za volj neutrudljiviga podučevanja šolske mladosti, Vas Planina nikoli zabila ne bo.   Bog z Vami? Predstojnistvo Planinske   soseske 30. meja   ISoZ.