VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih protikomunistov je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramnon Falcon 1158, Sucursal 7, 1407 — Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jurc Vombergar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina Rcgistro de la Propiedad Intelectual No. 1,333 625 (22. 6. 1976) VSEBINA: — Pesem (Vladimir Kos) Aqui Eslovenia Libre (Emil Cof) — Živela svoboda! — Tako so umirali možje... (Milan Magister) — Krščanstvo, slovenstvo, slov. narod in vodniki (Sebastjan Kocmur) — Odprto pismo Pavleta Ranta Jožetu Brejcu — Dr. Cigan in črna roka (M. B.) Pretresljivo zmagoslavje naših domobrancev — Ob spominu na naše velike može — V spomin — Društvene vesti ------- Naši jubilanti — Nove knjige — Brali smo in pripominjamo — „Ukradeni“ Koper (Sni R) Urednik prosi za besedo — Tiskovni sklad Karla Mauserja — Darovi za Zavetišče. CtoOTOafe nonaeRO SLOUenSK.IH DomObRANCfiU IH DHUOIH PftOTt KOMUNI STOU JULIJ — AVGUST — SEPTEMBER 1979 7—8—9 PESEM ki jo morila le mi razumemo za zdaj Oj, mesec, odidi z okna, odidi! Da senca pokrije mejo morja, da nič več ne peče klic v violini, ki nanjo ob ladji veter igra. Saj veš. da za morjem daleč, na samem mi bolna, uboga mama leži. Vsak smeh iznad ceste up ji razvname. Pri bogku ob oknu tiho trpi. Oj, mesec, odidi z zlato svetilko — nocoj ti bo sova pela iz skal in veter bo tja veslal z violino! Ne morem nazaj. Ne bom se jim vdal. Vladimir Kos (V gozdovih pod Fudži 13. 8. 1979.) jAejni Eslovenia Libre! . . ‘ i Alocucion del teniente coronel Emil Cof por ltadio Antartida el dia 3-6-79: Cuando en el mes de abril de 1941 las naeiones del eje invadieron a Yugoslavia, los comunistas eslovcnos incitaban a los soldados yugoslavos a tirar las armas y no luchar a favor de los plutocratas occidentales. En aquel entonces, Alemania y la Union Sovietica eran aliados. Pero cuando el 20 de junio del mismo afio la Union Sovietica ataco a Alemania, estos mismos comunistas formaron el asi llamačo “frente de liberacidn” y co-menzaron a incitar a los eslovenos a formar grupos guerrilleros y luchar contra el invasor en ayuda de la Union Sovietica — “madre de los eslovenos”, declarando cualquier otro grupo de resistencia, quc no formara par-te del frente bajo su mando, como traidor. Pero, viendo las acciones de los gerilleros del frente, que practicamente no luchaban contra las fuerzas de la ocupacion — alemanas e italianas — pero si asesinaban a eslovenos influyentes en los ciudades y pueblos eslovenos, que no co-mulgaban con el comunismo y que impedirian a los comunistas que al ter-minar la guerra se apoderasen del p oder politico, se formaron en Eslove-nia grupos armados anticomunistas, legales e ilegales, llamados guardia-nes del pueblo y četniki, respectivamente. Su funcidn era defender al pueblo de los injustos asaltos de los guerrilleros, asi como tambien de las represalias del ocupador, a quien los guerrilleros provocaban atacando y matando algunos soldados suyos, lo que sin embargo, no definia la sucrte de las grandes batallas, pero si causaba gran dano al pueblo esloveno, ya que el invasor fusilaba 10 rehenes eslovenos par čada soldado suyo muerto. Cuando en septiembre de 1943 capitulo Italia, sus fuerzas de ocupacion entregaron sus armas a los guerrileros comunistas y tambien se unie-ron a ellos algunas unidades, especialmente de artilleria. Todos juntos atacaron a los grupos anticomunistas, que se habian concentrado en Turjak y Grčarice y, a pesar de la heroica resistencia, tomaron prisioneros a los sobrevivientes de la cruel lucha. Los comunistas los llevaron, atados con alambre, maltratandolos moral y fisicamente, a los bosques de Kočevje, donde mataron a la mayoria, tirando los cadaveres a las grutas alli exis-tentes. De los grupos que no estaban en Turjak y Grčarice y de nuevos adherentes, se formo bajo los alemanes, que reemplazaron a los italianos en la Provincia de Ljubljana, un nuevo grupo llamado “guardianes del hogar eslovenos” —slovenski domobranci— con las mismas funciones que los grupos antes mencionados. Quiero destacar que este grupo era completamente legal de acuerdo con las leyes internacionales de Haya. Ellos consiguieron derrotar a los guerrilleros, cuyo unico fin era, como ya lo mencione antes, apoderarse del poder politico sobre la nacion eslovena, gran parte de Eslo-venia, časi toda la Provincia de Ljubljana. Desgraciadamente, al terminar la guerra, lo consiguieron; pero no debido a sus victorias en los campos de batalla, los que nunca obtuvieron, sino gracias a la diplomacia de la Union Sovietica en las conferencias de Yalta y Teheran, donde los aliados occidentales cedieron a todas las pretensiones de Stalin. Ante el avance de los guerrilleros servios y croatas, que en los lilti-mos dias de la guerra en abril de 1945, venian en ayuda de los guerrilleros eslovenos, los grupos anticomunistas se retiraron a Italia y Austria para encontrarse con los aliados occidentales, a quienes consideraron tambien aliados suyos, ya que el prcsidente del gobierno britanico, Sir Winston Churchill, en maržo de 1941, despues del golpe de estado de Belgrado el dia 27, con el cual quedaba anulado el pacto del gobierno de Cvetkovič con Hitler, exclamo en el parlamento ingles: “Vugoslavia encontro su alma”. Sin embargo, nos equivocamos. No conocimos los tratados de Yalta y Teheran. Los ingleses nos recibieron en Austria, pero nos desarmaron y alojaron en el campamento de Vetrinje. En los liltimos dias del mes de mayo, anganandonos al decirnos que nos iban a trasladar a Italia, para que nos unieramos a las demas fuerzas anticomunistas yugoslavas, que se habian retirado a aquel pais, nos transportaron a la frontera de Vugosla-via y nos entregaron a los comunistas. Ese fue el destino de mas de 10.000 de nuestros companeros y de sus familiares. I’ocos nos hemos salvado de ese destino, pocos hasta de los que quedamos para el liltimo transporte. Los comunistas mataron sin juicio alguno a časi todos los entregados por los ingleses en varios bosques eslovenos. Nos duele el triste destino de nuestros companeros, pero no lloramos mas. Estamos orgullosos de estos nuestros martires, que con su martirio tambien aportaron algo para esclarecer la conciencia del mundo Occidental libre respeeto a los planeš y procedimientos del comunismo internacional. ;GIoria a nuestros heroes! Viktor Korčnoj: Živela svobuda! Zgodilo se je 7. novembra lanskega leta na buenosaireškem stadionu River Plate ob priliki svetovne šahovske oliimpijade. šahovski velemojster Viktor Korčnoj, oblegan po svojih občudovalcih, ne samo kot genialen šahist, ampak tudi kot žrtev sovjetskega režima, skorajda ni prišel do sape, ko je hitel polniti s svojimi podpisi ponujene liste in lističe. „Ata, ali iztrgam še jaz listič iz notesa in mu ga dam v podpis?", je vprašal sin svojega očeta, rešenca iz teharskega taborišča smrti. ,,Zakaj pa ne, samo ne praznega, zapišiva nanj ‘živela svoboda’ !“ Že je drsel Korčnojev mehanični podpis — kot pri vseh drugih — po iztrganem lističu, ko se je zdrznil, dvignil pogled, se nasmehnil in odločno podpisal: živela svoboda! Očetu in sinu pa je — ob tisti priliki edinima! — stisnil roko. * * * kfoMUNlZMU' $\l06oj)o HrR,OJ)U 1<$ lauLlo-H^ i d d Taisti prizor se je ponovil na buenosaireški pravni fakulteti na letošnjem turnirju mednarodnih šahovskih mojstrov, ki mu je botrovala znana tvrdka Konex CANON. Kot vedno, prijazen in uslužen — nič podoben podobi, ki jo o njem širi rdeče pobarvani tisk — je Korčnoj znova delil svoje avtografe. Drug Slovenec, kateremu je bil poznan zgoraj omenjeni dogodek, ga je znova „skušal“ in se približal mojstru, rekoč mu lepo po slovensko: Gospod Korčnoj, ali mi lahko tole podpišete ? Korčnoj počasi in pazljivo prebere, nato pa vpraša: „Ali ste Čeh?" ,,Ne, Slovenec sem." „A Slovenec, iz Jugoslavije," pokima, se nasmehne in odločno podpiše: smrt komunizmu! * * * Iz povedanega se torej ni čuditi gonji, ki jo sovjetski mogotci in njih opričniki kar naprej ženejo proti mojstru in njegovi družini. Tudi „neu-vrščeni" jugoslovanski veljaki pokorno hlapčevsko sledijo tovrstnim navodilom. Ko so namreč za letošnje leto pripravljali šahovski turnir svetovnih mojstrov v Banji Luki, je bil nanj povabljen tudi Viktor Korčnoj, ki je ponudbo in povabilo sprejel. Šest tednov pred začetkom turnirja pa so organizatorji turnirja Korčnoju pisemsko enostavno udeležbo »odpovedali" in med drugim navedli takle vzrok: „Več svetovnih šahovskih mojstrov želi svojo udeležbo na tem turnirju odpovedati v primeru, da se ga tudi vi udeležite." Ta sramoten postopek (kdo dvomi, da s strani sovjetskih igralcev in jugoslovanskih kimavcev?) in političen bojkot zanesen v vrste svetovne šahovske zveze je spodbudil udeležence šahovskega veleturnirja v Lone Pine (v severnoameriški Kaliforniji), da so v spomenici, ki jo je podpisalo 50 mojstrov s tega turnirja, naslovljeni na predsednika svetovne šahovske zveze, izrekli odločen protest proti temu bojkotu sovjetskih šahistov in ga pozvali, naj ukrene vse potrebno, da se taki postopki v bodoče v kali zatro. Odločno zadržanje Viktorja Korčnoja v odnosu do sovjetskih oblasti in njegove napore, da bi dosegel izpust svoje družine iz Sovjetske zveze, verjetno večina naših bralcev pozna iz poročil dnevnega časopisja. Ni pa toliko znano, da se nahaja že nekaj mesecev v južnoameriškem Čileju tudi Viktorjev brat Wolfhanv Korčnoj, kamor je prišel, potem ko je prestal sedem dolgih let v ječah Sovjetske zveze. Kot je sam povedal dnevniku „E1 Mercurio" (24. 2. 79.), je bil iz le-teh izpuščen po prizadevanju organizacije Mednarodna Amnestija in katoliške Cerkve. Wolfham Korčnoj je duhovnik ruske pravoslavne Cerkve in ima doktorat iz matematičnih ved. O svojih bratih ve povedati, da je Viktor začel igrati šah pri petnajstih letih, vendar ni tako dober, ker je šibek v matematiki in to se pri šahu pozna. Najboljši šahist v njihovi družini da je bil Viktorjev brat Boris, ki je pa, žal, umrl v sibirskem kazenskem taborišču. Wolfham ima v načrtu spisati knjigo, ki bo obravnavala stanje sovjetskih pripornikov v sibirskih jetnišnicah. Tako so umirali možje! Govor Milana Magistra na spominski proslavi v Slovenski hiši Odrejamo, „naj tako gredo od nekdaj in .sedaj sovražni ljudje na en dan z nasilno smrtjo v podzemlje in nam puste v prihodnje državo za vedno trdno in mirno." (Ester, 13, 7). Zapiše sv. pismo Stare zaveze v Este-rini knjigi. j,Tako se je načela množična likvidacija naših nasprotnikov. Prevladovalo je ozračje maščevalnosti... Med pomorjenimi jih je bilo veli ko, ki so bežali izključno iz ideoloških razlogov." (l)jilas v „Vojnem času".) Izdajstvo in likvidacija sta se začeli izvajati z lažjo in prevaro 24. maja 1945, ko je iz Vetrinja odpeljal prvi transport s 40 domobranci na Podrožčico. Ves peklenski naklep se je začel odvijati skozi ves zadnji teden cvetočega maja in se ni zaključil kmalu, kajti „OZNA je nadaljevala s poboji do poznih mesecev 1945, dokler ni menda tiran zakričal na zločince: Smrtna obsodba že nima več nobenega učinka! Nihče se smrti več ne boji...!" (Djilas) Ta ncustrašenost pred smrtjo, ki jo sovražnik priznava našim junakom je bila le poslednja stopnja junaštva, ne pa podaja pred njeno neizbežnostjo, ki jo je ustvarjala »mrzlica" »kolektivnih pobojev". • Domobranci, sinovi slovenskega naroda, so bili junaki v bojih, še bolj v smrti, še prej pa v svoji odločitvi. Ko je škof Jeglič v oporočnem govoru v Celju leta 1937. izrazil: »Upam pa, da vas, možje in fantje, ta hudobija ne bo niti zapeljala, niti uplošila, ampak da se boste z vso krepkostjo uprli njenemu prodiranju", so slovenski fantje junaško sprejeli ukaz za to zgodovinsko uro in se odločili za krščanstvo in slovenstvo, kajti že so bili spoznali nečloveški komunizem iz poročil o njegovem divjanju v Rusiji in že ho z vso vnemo študirali krščanski nauk in sv. očeta besede o brezbožnem komunizmu. Na prag domovine sta pljuskala fašizem in nacizem, med lastnim narodom pe je mednarodno Zlo novačilo slovenske sinove za rdečo revolucijo v Španiji. Ko je vojna vihra zagrabila v svoj vrtinec tudi Slovenijo in je komunist na račun nesreče drugih sonarodnjakov hotel ustvariti svojo srečo in raj, sta bila tudi v slovenskem fantu prepričanje in odločitev že zrela. Storil je edino, kar more storiti junak, kakor pravi Solženicin: »Kadar zatrobi trobenta, mora biti moški moški. Pa čeprav samo nasproti sebi tega ne morem dokazati." Slovenski narod je klical, njegov fant je odgovoril. Da je bila ta odločitev resna in do skrajnosti dosledna, nam razkriva martirologij slovenskih sinov, ki so padali pred samozvanim komu- nističnim rabljem. Beremo besede, izgovorjene pred nezakonitimi sodišči v Kočevju, ki nesporno dokazujejo zrelost in veličino krivično sojenega kaplana Malovrha Franca: „če pa je moje šivljenje potrebno, da ga dam za slovenski narod, potem sem tudi na to pripravljen." „če pa je potrebno, da dam tudi jaz svojo kri za slovenski narod, tukaj sem," odgovarja rdečim sodnikom drug duhovnik. „Za pravico smo se borili, zato se splača umreti!" je ponosno odgovarjal dr. Ludovik Kožuh. Usmrčeni so bili vsi trije, njihove besede pa razkrivajo veličino duha, ki je vodil njihovo krščansko in slovensko življenje do doslednega zaključka — mučeniške smrti. Tako so umirali možje! Topa zamislimo se v junaštvo mladega od 18 do 20 let starega domobranca, ki so ga mučili v Kočevskem Kogu, kakor pripoveduje priča. „Bil je že ves krvav, oči je imel razlite, glavo pa razklano in razmesarjeno. še vedno je bil pri zavesti, mirno je sedel in niti malo ni tarnal in zdihoval. Partizani so ga kar naprej tolkli, dokler se ni zgrudil po tleh." In kaj nam pripoveluje teharski martirologij o smrti domobranskih častnikov? Na dvorišče so privlekli naše častnike. Približno osemdeset jih je bilo. Itoke so imeli zvezane na hrbtu, glave so bile ena sama krvava rana. Lica so jim bila otekla, namesto oči smo videli samo krvave črte. Čeljusti so imeli prebite, zobe razbite in izdrte, sklepe izpahnjene, iz ust'je polzela kri. — Glave so obrnili na desno kot v pozdrav nam, svojim vojakom; usta so onemela. Nismo dolgo čakali. Zarežale so strojnice, vmes pa so pokale bombe, da je odmevalo daleč v teharske hribe. Domobranske častnike je čakala smrt v tankovskih jarkih." Smrt domobrancev ni bila le junaška, bila je tudi verna in docela zgledno krščanska. Priča iz Kočevskega Koga pripoveduje: „Najbolj grozno je bilo poslušati domobrance, ki so molili za svoje sovražnike. Na ves glas so kričali, naj jim Bog odpusti, saj ne vedo, kaj delajo. Strašno so doneli ti glasovi po votlino." In drugi: ,,Naši fantje so umirali z molitvijo na ustnicah. Na prste so molili rožni venec in vzklikali: Nikdar nas ne boste zmagali!. . . Oče, odpusti jim, saj ne vedo kai delajo." „Nismo zdihovali, ker bomo pobiti, ampak ker nas je tako strašno bo lelo. Na glas smo molili kesanje in se pripravljali na smrt. Začeli smo peti češčena si Marija..." Bog je na križu molil in odpuščal, tudi naši možje so molili in odpuščali lastnim morilcem. Sovraštva ni bilo med njimi, saj je nanje delovala ob smrti ista krščanska vzgoja, ki je bila tudi vzrok za njihovo prvo odločitev, upreti se protikrščanskemu in protislovenskemu marksizmu. Pokol slovenskih domobrancev je v luči zgodovine mogočno pretresljiv vrhunec in predstavnik vseh žrtev in smrti slovenske krščanske večine naroda, ki je v znamenju križa odgovorila na strahotno Hudobijo druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Grobovi, ki so se odpi rali od 1941 do 1945. leta po slovenskih pokrajinah in po vseh evropskih deželah zaradi obrambe slovenstva in krščanstva, so se v Velikem pokolu domobrancev sešli v eni sami veliki grobnici. Grobišča Kočevskega Roga in Teharij ovijajo v svojo veličino vse pobite in padle, ki so takrat prej ali poslej umirali za slovenski Križ. Tolika je vrsta uničenih življenj in toliko dejanj junaštva, mučeništva in skrajne zvestobe, ki so se namnožila v tistih tragičnih letih, da je samo tisočera množica smrti v junijskih dneh 1. 1945 s svojo neizmernostjo lahko poverjena, da predstavlja v slovenski zgodovini in v našem spominu poenoteno daritev Bogu, ki jo je doprinesel slovenski narod v protikomunističnem boju. Dan naših junakov se je završil v kraških jamah. Priča, ki je štiri dni preživela med mrtvimi v jami, poroča dobesedno': ,,Isi prvič pobegnil od doma. Razložil si mi, da ti gre urejeno domače življenje na živce, da tildi mene ne moreš več prenašati in da si si kratko malo izbral svobodo. Ko si drugič pobegnil od doma, je bilo tvoje pismo še bolj obišimo: razložil si mi, da boš šolo obesil na klin, da, se boš preživljal z denarjem, ki si ga boš sam zaslužil, in da si bo zato ustvaril svet po svoji, ne pa po moji podobi. Skratka, šlo je za večne spore med očeti in sinovi.“ J. Javoršek — Kako je .mogoče, str. 32-33 „S tvojim mrtvim telesom v naročju, som bil kot Mati sedmerih žalosti. ..“ J. Javoršek — Kako je mogoče, str. 33 „Zato vztrajam pri tem pogovoru s tabo, ker hočem, da je zavoljo svoje neizprosne iskrenosti dokument naše dobe." J. Javoršek — Kako je mogoče, str. 34 „Nobena duhovna televadba ne zaleže nič: branje trni postaja zoprno (pa saj tudi ne vidim,), vsako napol intelektualno delo že spočetka smešno, meditiranja se bojim kot hudič križa." J. Javoršek — Kako je mogoče, str. 55 „Čakal sem, da boš dorastel in da ti bom takrat zelo temeljito razložil, zakaj so me v naši socialistični državi tri leta po koncu vojne, ki sem se je udeleževal od začetka do zmage, zaprli." J. Javoršek — Kako je mogoče, str. 60 „Kdaj neki.se bodo tisti, ki so me zaprli, izčistili in zares samostojno začeli voditi življenje? Še dolgo ne." J. Javoršek — Kako je mogoče, str. 64 Ko se nekdo prodaja, je zato, ker ni nič vreden." '(Juan Bautista Diamante) Vzemi sekiro v roke in naskoči — nikdar ne doseže miru, ki pred bojem beži! (iz prastare pesnitve ,,Gilgameš") B. M. UR. CIGAN IN ČRNA ROKA Nadaljujemo s pričujočo razpravo, o kateri je uredništvo dobilo vrsto izredno ugodnih in pohvalnih sodb, kar nam je v veliko veselje in zadoščenje, najprej zaradi stvari same, potem pa zaradi pisca, kateremu bodo takšna priznanja veliko, čeprav edino plačilo za ves trud in napor. Bralce, ki niso imeli prilike, da bi tole razpravo poznali od vsega začetka, obveščamo, da je začela izhajati v 3-4-5/78 številki našega lista in je prekoračila že 65 strani drobnega tiska. — Ured. V. FABULANTSTVO Črv grobar Vidičeve verodostojnosti je tudi njegov odnos do resničnosti zgodb, ki jih podaja, in način dokumentiranja zgodb. Njegov odnos je tak, kakršen je dovoljen in je v navadi samo v fabulah, v pravljicah, basnih in romanih. Pravljičar si snov svojega pripovedovanja o preteklosti prosto izmišljuje ali ponavlja prosto izmišljeno od drugih. Zgodovinar pa pretekle dogodke le odkriva: ne zida in ne ruši mest, le opisuje jih takšna, kakršna so, ali jih izkopava. Kakor hitro začne zgodovinar pripovedovati dogodke in prizore, ki si jih je sam izmislil in so le proizvodi njegove domišljije, neha biti zgodovinar. Ker vsi vedo, da si pravljičar osebe, reči in dogodke prosto izmišljuje ali si jih je že pred njim prosto izmislil kdo drug, nihče ne zahteva od njega kakih prič ali navajanja dokumentov, za resničnost stvari, ki jih pripoveduje. Glavno je, da je zgodba zanimiva in prijetna, zabavna ali tragično napeta. Lahko jo predstavi brez kakršnegakoli navajanja vira, lahko jo predstavi kot obnovitev tega, kar je slišal od drugih. Lahko začne enostavno s pripovedovanjem: „Nekoč je živel neki kralj, ki je imel tri hčerke..." Lahko pa začne tudi z besedami: »Pravijo, da je nekoč živela kraf-ljična, ki je bila lepša kot jutranja zarja... Stara Srakoperka je pri ličkanju koruze povedala, da so nekoč živeli pesoglavci... Od dedka smo včeraj slišali, da so v tistem letu, ko so ribe še po suhem hodile..." in podobno. Zgodovinar si take vrste »dokumentacije" ne sme dovoliti, če je bil sam priča dogodkov, ki jih pripoveduje, mora povedati, da so mu znani iz njegove lastne izkušnje, in mora tudi povedati, kako in kdaj jim je bil sam priča. Če jih ne ve iz lastne izkušnje, marveč so mu znani le iz pričevanja koga drugega ali jih je razbral iz kakega zanesljivega zgodovinskega dokumenta, mora svoje bralce ali poslušalce kolikor je mogoče točno poučiti o virih, iz katerih je črpal svoje znanje o tistih dogodkih. S tem dokaže, da se ne boji ne kontrole glede verodostojnosti virov, iz katerih je črpal, ne glede svoje vestnosti v zasliševanju prič ali preučevanju dokumentov, ne glede svoje skrbi, da posreduje bralcem ali poslušalcem samo to in nič drugega kot to, kar so mu povedale priče ali kar je našel v dokumentih. Če se za dokaz resničnosti dogodka, ki mu sam ni bil priča, sklicuje na pričevanje drugih ljudi, pa nobenega ne imenuje, čeprav bi ga lahko imenoval brez težave in brez nevarnosti, in se rajši poslužuje brezimnega pričevanja (»pravijo... ugotovljeno je... nekdo je videl..."), kakor pravljičarji, izgubi njegovo pripovedovanje o tistem dogodku vso verodostojnost. Če prič, ki bi jih lahko imenoval, če bi hotel, noče imenovati, pomeni, da prič sploh nima, ali pa da potvarja njihovo izpoved in se boji, da bi ga zasačili v laži. Prav posebno previden in vesten v navajanju prič ali dokumentov mora biti zgodovinar, kadar pripoveduje o kaki zgodovinski osebi, da je zagrešila težke, naravnost neverjetne zločine. Če namreč nima popolnoma zanesljivih dokazov o krivdi, ki jim jo pripisuje, jim dela veliko krivico; če so še žive, pa jih povrhu izpostavlja javnemu sramotenju in maščevalnosti. Pri vseh civiliziranih narodih sveta velja pravilo: Čim hujši je zločin, ki ga tožilec očita obtožencu, tem bolj ga mora vsestransko utemeljiti in dokumentirati, če hoče doseči, da sodišče obtoženca obsodi. »Progresivni11 zgodovinar Jože Vidic pa se v svojem delu drži prav nasprotnega pravila. Čim strašnejše zločine pripisuje političnim, nasprotnikom, tem manj čuti potrebo, da bi jih utemeljil in dokumentiral. Najbolj nečloveška dejanja in besede, ki jih očita bodisi salezijancem bodisi drugim „črnorokcem“, sploh ne dokumentira ali pa jih »dokumentira11 kot se dokumentira resničnost pravljic (»Ugotovljeno je... vedo povedati... pravijo... Jevc mi je navedel imena prič11 itd.). Zadostovalo bi le par ugotovljenih primerov take »dokumentacije11, pa bi Vidičeva knjiga izgubila vso zgodovinsko verodostojnost. Pa je takih primerov nič koliko. Poglejmo si vsaj nekatere malo pobliže. Na str. 278-380 imamo opis štirih oseb družine Ukmar. Vidic ve povedati, kako je domobranski komandant v noči 24. novembra 1943 s petimi pajdaši vdrl v to hišo, tam vse razbil in razbrskal, nato gnal vse štiri člane Ukmarjeve družine, ki so bili doma, v Kozlarjevo goščo, jih med potjo ogovarja, zmerjal, nesramne opazke delal na račun hčerke Milke, nato pa so vse s puškinimi kopiti potolkli. Odkod ve Vidic, da je te ljudi pobil iški komandant s petimi pajdaši, odkod ve, kaj je delal s temi ljudmi po poti in na kak način jih je pobil ? Pri tej nočni predstavi so bile navzoče samo tele priče: nočna tema; štirje člani Ukmarjeve družine, ki po smrti niso mogli nikomur povedati ne -kdo jih je ubil, ne kako jih je ubil; komandant, ki ni bil tako neumen, da bi o tem komurkoli pripovedoval, najmanj pa Vidicu Jožetu; pet komandantovih pajdašev - domobrancev, od katerih gotovo prav nobeden ni izdal nič o tem umoru, saj je komandant izbral same najbolj zanesljive. Saj Vidic ne more navesti niti enega imena teh komandantovih »pajdašev11. S kakim veseljem bi navedel vsaj enega, če bi zvedel zanj! Odkod torej ve za ves tisti nočni dogodek, za vse besede in dejanja morilcev in žrtev? Le čudežna svetilka Vi-dičeve domišljije je iz časovne razdalje 30 let prodrla nazaj v tisto temino novembersko noč in mu pričarala pred oči ime komandanta morilcev, število njegovih pajdašev, vse besede in dejanja žrtev in morilcev! Na str. 380-382 opisuje Vidic umor Romane Ukmar in njene matere. Kot da je ves čas bil med morilci, nam je točno obnovil z vsemi podrobnostmi strašno nočno predstavo, ki so si jo privoščili iški komandant in še trije njegovi pomočniki pri rabeljskem poslu, kako so lepo Romano pred očmi matere počasi slačili, nato pa ubili, mater pa dali upepeliti v Auschwitzu. Romana in njena mati sta bili sami med rablji, nikogar drugega ni bilo blizu in bilo je itak ponoči. Komandant in trije domobranci niso nič povedali, saj Vidic sam pravi, da so izvrševali zločine v največji tajnosti in da so imena »črnorokcev11 bila še drugim domobrancem neznana. Romana in njena mati tudi nista mogli nikomur nič povedati, kaj sta pretrpeli, ker sta bili abe mrtvi. Odkod je torej Vidic črpal svoje znanje o tisti nočni predstavi 1. 1943, da jo pozna do zadnje podrobnosti? Ali je bil med morilci ali pa mu je vse to pričarala čudežna svetilka njegove domišljije. Vidic ve povedati, da je domobranski komandant poslal Romanino mater v Auschvvitz s »priporočilnim11 pismom, naj jo upepelijo (ali kakorkoli drugače spravijo s sveta). Kje ima dokaz, da so imeli domobranski poveljniki pravico pošiljati ljudi v nemška taborišča, ki so bila izključno pod komando gestapa ? In odkod ve za »priporočilno11 pismo? Kvečjemu od čudežne svetilke svoje domišljije. Vidičeva čudežna svetilka — domišljija nam točno pokaže celo take zgodovinske dogodke, ki jih sploh noben človek na svetu ni mogel videti ne tedaj, ko so se godili, ne kdaj pozneje, recimo po tridesetih letih. Na str. 528 beremo o umoru medicinske sestre Mimice Pervanje, da bi mati Mimice ko jo je črnorokec spraševal, kje spi njena hčerka, „če bi bilo svetlo (črnorokec je luč v sobi ugasnil), videla, kako se je neznanec zlobno in sadistično nasmehnil. Mati Mimice torej ni videla smehljaja na morilčevem obrazu, ker je bila v sobi tema; morilec o smehljaju prav gotovo nikomur ni spregovoril. Vidic pa ga je po 30 letih videl, s pomočjo svoje čudežne sve^ tilke! Isto velja za dejanja in misli Kare (str. 183-184). Na str: 397 Vidic toži, da „se nam (Vidicu in njegovim sodelavcem, op. p.) je posrečilo sneti masko dr. Kraljiču šele po njegovi smrti." Kakšno masko so mu po smrti sneli in kaj so pod njo odkrili ? Na str. 395 nam je Vidic povedal, kaj je kanonik dr. Janez Kraljič skrival pod masko: „BiI je tisti, ki je v vohunsko službo pritegnil številne duhovnike, predvsem mlade kaplane, verne dijake, študente in intelektualce, pobožne kmečke mamice in mlade delavske in kmečke fante." Odkod Vidic to ve ? Niti sledu ne najdemo v vsej knjigi o kakem dokazu, o kaki priči, o kakem dokumentu, ki bi to Vidičevo obtožbo potrdil. Edini vir Vidičeva znanja o tej umazani vlogi iranonika dr. Kraljiča je spet čudežna svetilka. Na str. 485 beremo: ,,Ni skrivnost, da je ta kaplan (Anton šinkar, obsojen in umorjen na Kočevskem procesu 1. 1943, op. p.) svojeročno klal aktiviste OF in ujete partizane." S tako pravljičarsko »dokumentacijo", kot se je poslužuje Vidic pri obtožbi kaplana Šinkar ja („ni skrivnost, da. . .“), se da dokazati komurkoli na svetu karkoli. Tudi to: „Ni skrivnost, da je Vidic lastnoročno mučil in pobijal od Angležev izročene domobrance in celo njihove družine." Kaj bo Vidic na tako obtožbo odgovoril ? „če ni skrivnost, povej, kdo to ve, kje stanuje, kdaj me je videl mučiti in pobijati domobran ce. Če pa je skrivnost, če nihče ne ve, kaj sem počenjal z domobranci, kako potem praviš, da ni skrivnost?" Nadvse poučen je primer Vidočevega načina dokumentiranja kot ga najdemo v opisu napada na Valantičevo družino na str. 478-488. Zločin umora te družine podtika Vidic kaplanu Wolbanku, čeprav vsi znaki kažejo, da je Valantičeva hiša bila napadena od partizanov, ker so Valantičevi imeli v svoji delavnici nastanjeno posadko domobrancev. Kakšen dokaz ima Vidic za dokumentiranje svoje obtožbe proti Wolbanku, češ da je ta organiziral pokol cele Valantičeve družine, ki je stanovala ob delavnici? čez dva meseca so našli v Krki trupla članov te družine, ki so kazala rane, torej so bila pobita, preden so jih vrgli v reko Krko. Vidičeva čudežna svetilka je ugotovila, da so rane na truplih dokaz, da so to družino pobili domobranci, kajti partizani nikdar in nikoli ne bi prej ljudi pomorili in jih šele nato pometali v vodo! In ne bi družini postavili po vojni spomenika (ki je pomenil zvračanje krivde na domobrance! op. p.). Ni časa, da bi enega za drugim podrobno analizirali vse neštete slučaje, ki dokazujejo, da si Vidic sproti prosto izmišljuje najhujše zločine, da. mu ne zmanjka snovi za njegov obiširen roman o hudobnem domobrancu in o dobrem partizanu; o zverinskem črnorokcu, ki vedno le zverinsko davi in kolje, in o nežnem vosovcu, ki nikoli ne ubija, ampak le usmrčuje. Naj opozorimo bralca Vidičeve knjige le še na par takih primerov 'Vidičevega fa-bulantstva, da jih sam analizira in ugotovi, kako čudežno vsevedna zgodovinska priča je Vidičeva čudežna svetilka. Str. 489: odkod ve Vidic za besede Beceletove žene, če so njo in njenega moža izdajalci ubili, ko sta bila sama na polju ? Str. 507: odkod ve za besede, ki jih je učiteljica Mara prišepetavala Kolmanu? Str. 532: odkod, če ne iz svoje čudežne svetilke, ima Vidic podatke za svoje sramotne obtožbe proti dekanu Lavriču ? Str. 403: odkod ve, kje ima dokaze, da je cigančka ubil iški komandant. Str. 401: kdo mu je povedal, kaj je ta komandant govoril svojim »apostolom" ? Kdo, če ne njegova čudežna svetilka, mu je povedala, kako je prav isti ravnal z žrtvami? Str. 402: Od koga je zvedel Vidic, kaj je Grum počenjal s Francko: od mrtve Francke, od Gruma, od čudežne svetilke ? Od Gruma gotovo ne. Druge podobne primere iz trte izvitih obrekovanj, ki so dokumentirana edinole s čudežno svetilko stvariteljske domišljije ..zgodovinopisca", bo vsak količkaj kritičen bralec brez težave sam odkril, če bo vsaj nekoliko skrbneje pretehtal Vidičeve obtožbe. Vsak bralec lahko tudi sam ugotovi tiste številne primere, ko Vidic uporablja za dokazovanje najhujših obtožb pravljičarski način dokumentiranja. Naj navedem le par primerov: »Ugotovljeno je '(str. 388)... Starši in obveščevalci so mi povedali (389)... Ljudje so celo sumili (397)... žažar-ci pravijo (538). 'Zanesljivi dokazi, da si je Vidic pri izbiranju »zgodovinske" snovi za svojo knjigo velikokrat poslužil stvariteljske sile svoje domišljije, so tudi tile: zvračanje odgovornosti za najhujše zločine na mrtve, ker se ti pač ne morejo braniti; dokazovanje najhujših zločinov, ki jih komu pripisuje, z izjavami in dejanji prič, ki so že umrle in jih ni mogoče več zaslišati ter zvedeti od njih, če so res to in to naredile, to in to izjavile. Na Lisičjem je npr. bilo več salezijanskih duhovnikov. Vsi so imeli stike z okoliškimi ljudmi in nujno tudi z domobranci, ki so bili nastanjeni v gradu, kakor prej s partizani. Dva duhovnika sta spovedovala. Pa Vidic naredi za najhujšega »črnorokca" dr. Cigana, in izmed vseh salezijancev edino njega imenoma navaja. Zakaj ? Ker je že mrtev. Kanonika dr. Kraljiča naredi za glavnega mobilizatorja »črne roke" med duhovščino. Kdaj odkrije to njegovo vlogo? Ko zve, da je umrl. Kaplana Malovrha in šin-karja obtožuje, da sta kot črnorokca lastnoročno ubijala nedolžne ljudi in bila najhujši klerikalni propalici. Zakaj prav ta dva? Ker že od 1. 1943 eden in drug trohnita v zemlji, kamor ju je poslala »pravica" revolucionarnega sodišča. Kaplana Petra Križaja, domobranskega vojaškega kurata, ki ga je že 1. 1946 po strahovitem mučenju dalo usmrtiti revolucionarno sodišče v Ljubljani. Ko so se domobranci umikali iz Slovenije, se on ni hotel umakniti, čeprav so mu drugi to svetovali. »Vojne je konec", je rekel, »za kurata nisem več potreben, med domobranci sem vršil le svojo duhovniško službo, spovedoval in pridigal. To ni noben zločin, drugega mi pa tudi ne morejo očitati." Zgodovinar sme opustiti imena prič le v dveh slučajih: a) Če je dogodek, o katerem govori, tako javen, da je znan takorckoč slehernemu prebivalcu kakega kraja (tak je npr. požig farne cerkve, usmrtitev talcev na javnem prostoru, pred očmi vsega prebivalstva), b) če se z imenovanjem prič izpostavlja veliki nevarnosti ali zgodovinar, ki jih navaja, ali priče, katere navaja. Toda česa naj bi se bilo bati pričam, ki bi potrdile s svojo izpovedjo zločinstva, katere očita svojim političnim nasprotnikom komunistična partija v Vidičevi Zgodovini »črne roke"? še bogato nagrado bi dobile, če bi potrdile tista zločinstva in nihče tudi ne bi veliko poizvedoval, če govorijo resnico ali ne. Če pomislimo, kako neizmerno velik interes je imela partija, da pobitim domobrancem dokaže čim grozovitejše zločine, moramo reči, da je Vidičeva procesija prič proti domobrancem in njihovi »črni roki" pravzaprav beračija — procesija večinoma slepih »očividcev". LIBER LIBERAT! — SVOBODNI OSVOBAJA! (latinski pregovor) VI. MVERZANTSTVO Če je Vidičeva knjiga o „črni roki" z vidika zgodovinske znanosti res tako podpovprečna, tako malo verodostojna, kako je potem mogoče, da se je toliko slovenskih ljudi navdušilo zanjo in verjelo Vidičevim trditvam? Kako je mogoče, da je prva izdaja te knjige, čeprav je izšla menda v 7800 izvodih, bila v nekaj dneh ali mesecih razprodana in je avtor moral pripraviti takoj drugo izdajo? Predvsem je treba vedeti, da v državah z diktatorskim režimom (tudi v takih, ki svojo diktaturo krasijo z imenom ..demokratični centralizem") višina naklade in hitrost razprodaje kakega spisa še ni noben dokaz znanstvene ali umetnostne prvovrstnosti tistega spisa. Tudi ni še dokaz, da ljudje verjamejo v resničnost avtorjevih idej. Utegneta biti zgolj dokaz, da spisa ustrezata trenutnim direktivam režimskega ,,vrha“ ali je bil celo naročen od njega. Hitlerjev „Mein Kampf" ni bil nobeno čudo umetnosti ali znanstvene razgledanosti, pa je bil kljub temu ena izmed najbolj razširjenih knjig v Tretjem rajhu. Stalinovi spisi so zopet in zopet izhajali v milijonskih nakladah, dokler je on živel, pa ne zaradi njihove umetnostne ali znanstvene vrednosti. Vidičev spis o „črni roki" predstavlja trenutno najvažnejšo »zgodovinsko resnico" komunističnega diktatorskega režima v Sloveniji. Zato so mu pela slavo vsa javna propagandna in reklamna sredstva, iznašla so edinstvenost Vidičevega nepričakovanega zgodovinskega »odkritja", izražala občudovanje nad avtorjevo vztrajnostjo in vestnostjo v zbiranju dokumentov in zasliševanja prič. Nakup takega spisa je obvezen za vse šole, za vse druge vzgojne zavode, za vse državne knjižnice, za knjižnice neštetih kolektivov, za zasebne knjižnice vseh tistih od režima odvisnih občanos, ki nočejo veljati za reakcionarne, desviacionistične ali revizionistične. Štefke Podbevšek »Sv. Urh" je pravi mozaik zgodovinskih netočnosti, laži ali polresnic. Vendar je svoj čas bil best-seller, ker je predstavljal uradno »zgodovinsko resnico". Zdaj pa se ta best-seller nebogljeno valja po knjižnicah in čaka na usmiljenega bralca. Pa tudi to je treba upoštevati: snov Vidičevega spisa je kar se da »vroča". Dotika se najbolj žgočega problema vsega povojnega časa: problema tajnega pokola domobranske vojske. Saj je skoraj ni družine na Dolenjskem, ki ne bi imela vsaj enega mrtvega člana. Cele vasi so ostale takorekoč brez moškega prebivalstva. Ko je Kocbek 1. 1975 raztrgal zaveso, ki je državljanom SRS zabranjevala pogled v najsvetejšo skrivnost partije, v razbičana, pretolčena in razmesarjena trupla nad deset tisoč brez sodnega procesa na hitro poklanih Slovencev - domobrancev, so nanovo oživeli vsi bridki spomini na tiste strašne čase. Znova so zakrvavele in zaskelele še nedoceljene težke rane. Z njimi pa želja, zvedeti čim več o osebah kakorkoli zapletenih v tista dogajanja. Vidic pa je predstavljal slovenskemu bralcu svojo knjigo o »črni roki" kot vrhovno razodetje največjih tajnosti tiste dobe. Navajal je imena, podrobno opisoval kraje in okolnosti skrivnostnih umorov, kot prvi uradni zgodovinar je potrdil vrnitev in pokol »nekaj tisoč domobrancev". Njegov spis govori o najvidnejših predstavnikih enega in drugega tabora, razkriva tajne niti te ali one organizacije. Je pravi lovec na škandale, v katere naj bi bile zapletene osebe, ki so med slovenskim ljudstvom veljale za najbolj poštene in nesebične. Knjiga »Po sledovih črne roke" je kot ogromno smetišče najrazno-vrstnejših imen, dogodkov, zločinov, senzacij, škandalov izza časa »narodnoosvobodilne" vojne. Ni čuda, da je marsikdo segel po njej, upajoč, da iz tolikega kupa vsevrstne zgodovinske šare izgrebe vsaj kako drobtinico resnice o tem ali onem dogodku, o tem ali onem članu družine, o tem ali onem prijatelju in znancu. Tudi če ni imel najboljšega mnenja o verodostojnosti Vidičeve knjige. Vendar je treba priznati, da je marsikateri slovenski človek vsaj delno nasedel Vidičevemu prikazu dogodkov in oseb tistih tragičnih let. Posebno mladina in zamejski Slovenci. Vzrokov za to je več. 1. NEPOZNANJE KOMUNISTIČNEGA ,.NARODNOOSVOBODILNEGA" BOJA a) Radi časovne odmaknjenosti Mlajša povojna generacija nima lastnih izkušenj glede slovenske komunistične revolucije, imenovane ..narodnoosvobodilne" borbe. Odvisna je od pričevanja starejše generacije. To pričevanje pa ji je vsaj v matični Sloveniji dostopno le skozi filter enega od dveh taborov, ki sta se za časa okupacije borila med seboj na življenje in smrt: skozi filter začasnega zmagovalca, to je komunistične partije. Saj so monopol partije ali vsaj pod njeno kontrolo vsi pisani zgodovinski viri, vsa sredstva javnega obveščanja, vse šole in druge vzgojne ali kulturne ustanove. Samo partija piše zgodovino svoje krvave revolucije; samo to smejo državljani o tej revoluciji zvedeti, kar ona dovoli. Manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi ji je zaradi globoke psihološke spremembe v mlajših generaciji še lažje. Audio-vizualna sredstva so namreč znatno atrofizirala zmožnost samostojnega presojanja dejstev in smisel za sintezo. Obračajo se direktno na čutno zaznavanje, a ne razum; stvarnost prikazujejo v posameznih koščkih, s katerimi tako silovito zaposlijo in prevzamejo pozornost, da se v človeku nujno zniža zmožnost kritične presoje zgodovinskih trditev, posebno pa zmožnost ocenjevanja posameznih delov kakega zgodovinskega dogajanja v njihovem odnosu do celote. b) Zaradi drugačnosti partizanskega boja v zamejstvu Za Vidičevo uradno razlago so sprejemljivi posebno tisti deli slovenskega naroda, pri katerih ..narodnoosvobodilni" boj komunističnega tipa ali sploh ni bil poznan, ker ga ni bilo, ali pa se ni mogel pokazati v vsej svoji revolucionarni ostrini (kot imenujejo z olepševalnim izrazom neusmiljeno revolucionarno krutost komunisti), ker ni bilo pogojev za to. Niti v matični Sloveniji boljševiška revolucija ni bila povsod enako kruta. Na štajerskem, ki so ga Nemci imeli do konca vojne najbolj trdno zasedeno, se komunistično partizanstvo ni moglo razviti s tako silovitostjo kot v Ljubljanski pokrajini (Dolenjska, Notranjska, Bela Krajina). V Prekmurju, ki so ga imeli zasedeno Madžari, se komunistična revolucija sploh ni mogla razviti, bodisi zaradi odločnosti madžarskih zasedbenih sil, še bolj pa zaradi odpora prekmurskega slovenskega prebivalstva proti boljševizmu, ki so ga imeli priliko spoznati, čeprav le za kratko dobo, za časa komunistične vlade Bela Kuna na Madžarskem ob koncu prve svetovne vojne, ko je bilo Prekmurje še pod Madžarsko. Najbolj dovzetni so za Vidičevo razlago narodnoosvobodilnega" boja, kakršnega je vodila partija, zamejski Slovenci. Koroški Slovenci, živeči v mejah Avstrije, vse do konca vojne niso imeli prilike spoznati partizansko vojsko komunističnega (ljubljanskega) tipa. Ne starejša, še manj pa mlajša generacjia. Koroški ..partizani" so do konca vojne imeli le isto ime kot partizani matične Slovenije. Bili so čisto drugačna vojska, z drugačnim ciljem in •drugačnimi metodami. Niso bili niti ideološko niti organizatorno pod vodstvom komunističnega centra v Ljubljani. Bili so skrivači in dezerterji, njihov boj je veljal izključno nemškemu okupatorju. V avstrijski Koroški je vse do konca vojne, dokler niso prišli na koroška tla partizani ljubljanskega, komunističnega tipa, narodnoosvobodilni boj bil zares samo narodnoosvobodilni boj. Vrhovni cilj in smisel tega boja je bilo reševanje in obramba slovenskih življenj, slovenskega imetja, časti in svobode, uničevanje imetja in življenja „razrednih sovražnikov", lastnih rojakov. ..Narodnoosvobodilni" boj, kakor ga je v ljubljanski pokrajini pod krinko OF sprožila in vodila komunistična centrala v Ljubljani, pa je tak 1<> po imenu. V resnici je bila to pristna boliševiška revolucija na slovenski htleh. Izvajala se je dosledno po pračloveško barbarskih metodah, ki jih je v svojih spisih sistematiziral Stalin po vzorcu krvave revolucije bolj-ševiške stranke Rusije. V tistih letih so Jugoslovani, posebno pa slovenski komunisti vsi priznavali Stalina za svoje najvišje božanstvo na svetu, za svojega nezmotljivega idejnega voditelja in nezmotljivega vojaškega genija vseh časov; bil je njihov firer, z njegovim imenom na ustnicah so umirali, za razširitev njegove osrečujoče oblasti na svojo domovino in na ves svet so bili pripravljeni žrtvovati tudi svoje najdražje, očeta in mater, brate in sestre, celo ves narod. Kdorkoli je imel priliko biti neposredna priča tega partizanskega načina „boja proti fašizmu" in „osvobajanja naroda" ,bo brez oklevanja podpisal zgodovinsko sodbo, ki jo naj tu že enkrat pribijemo: Ni ga bilo v vsej zgodovini slovenskega naroda še nikoli sovražnika, ni ga bilo v drugi svetovni vojni na slovenskih tleh okupatorskega vojaka ali civila, ki bi s tako satanskim sovraštvom, s takim sadizmom in s tako brezskrbno hladnokrvnostjo uničeval življenje, zdravje, imetje, čast in svobodo slovenskega naroda, kot je to v imenu „narodnoosvobodilnetga“ boja delal slovenski komunistični partizan. Strahotna je ta zgodovinska sodba nad gibanjem, ki se je vsemu slovenskemu narodu in vsemu svetu predstavilo kot edini nosilec domovinske ljubezni in edini osvoboditelj slovenskega naroda. Toda sodba je neovrgljivo dokumentirana. Prvi dokument: strahotno uničenje slovenskega ozemlja, ki ga je ..osvobajala" komunistična partizanska vojska, desetkrat večje kot ga je in bi ga povzročil katerikoli od okupatorjev na svojem zasedbenem ozemlju. Drugi dokument: grozotno mučenje, sramotenje in pokol domobranske vojske po vojni, pokol otrok in žensk in tisoče drugih Slovencev; tako strašnega rodomora, združenega s tako grozotnim mučenjem ni izvajal noben okupator ob zasedbi slovenske zemlje, tega barbarstva nad lastnimi rojaki je v 20. stoletju po Kristusu bil zmožen le odpadnik od slovenske krščanske kulture, v boljševiški šoli azijske krutosti za fanatičnega janičarja prevzgojeni slovenski rojak, komunist-stalinist! Tretji dokument: nezaslišano barbarstvo razmesarjevanja trupel, prekopavanja in uničevanja grobov svojih žrtev, preprečevanje pokopa in groba. Že med vojno je komunistična partizansko justica svoje žrtve do golega slečene in cesto razmesarjene metala v brezna in jame ali jih zasilno pokopavala na skritih krajih, da jih domači ne bi mogli odkriti in jim narediti grob. Po vojni pa je razbičane in razmesarjene protikomunistične slovenske borce metala v najbolj skrita brezna, rudnike in druge jame, jih nato dala razstreliti, morišča pa zastražiti, da svojci ne bi mogli iskati trupel svojih dragih, jih pokopati in jim izkazovati tisto posmrtno čast, ki jo pobitim sovražnikom dovoli celo večina divjakov. Tudi grobove tistih protikomunističnih borcev, ki so jih svojci našli in pokopali, so morali steptati v zemljo, da ne ostane sledu za njimi. Izkopali so tudi truplo dr. Ehrlicha, svetniškega voditelja akademske mladine, ki je padel kot žrtev njihovega atentata, ga nekje uničili ali skrili. Ljudje govorijo, da so ga poslali v tovarno za milo. Tudi, če ga niso, to barbarsko divjanje proti mrtvim nasprotnikom je v tem stoletju v takem obsegu verjetno edinstven pojav v Evropi. Te vrste ..osvobajanje" slovenskega naroda, kakor so ga v matični Sloveniji, posebno v Ljubljanski pokrajini, štiri leta izvajali od Stalinovih učencev v Stalinovih metodah izšolani komunistični partizani, koroški Slo- venci niso imeli prilike spoznati. Ti slovenski partizani boljševiškega kova so prišli med koroške Slovence šele na koncu vojne. Tedaj je bila bitka partije za uničenje domačega »razrednega sovražnika" v Sloveniji že zmagovito končana, Koroška pa je bila že pod kontrolo angleške zasedbene vojske. Slovenski komunistični partizani niso imeli na Koroškem možnosti, da razvijajo iste vrste narodnouničevalni boj, imenovan »narodnoosvobodilna" borba, kot so ga prej vodili v matični Sloveniji. Zato je naravno, da ogromna večina koroških Slovencev enostavno ne more razumeti, kako je bilo mogoče, da se je v matični Sloveniji našlo toliko »izdajalcev", toliko Slovencev, ki so bili proti »narodnoosvobodilni borbi"; kako je bilo mogoče, da so sprejeli celo orožje od okupatorja in se na njegovi strani začeli boriti proti »osvobojevalcem", proti partizanski vojski. Najmanj pa jim gre v glavo, kako je mogel celo njihov koroški rojak, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman z vso svojo duhovščino stopiti na stran »izdajalcev", obsojati Osvobodilno fronto in njeno »narodnoosvobodilno" vojsko ter na ta način sodelovati z okupatorjem pri zatiranju slovenskega naroda. Isto velja za goriške in primorske Slovence. Tudi med nje je »narodnoosvobodilna" vojska prišla šele proti koncu vojne, po italijanski kapitulaciji, in ni imela prilike razviti vse svoje strahotne revolucionarne ostrine proti »razrednemu sovražniku". Tam ni bilo cerkva, prosvetnih domov, župnišč, šol, sokolskih domov, gasilskih domov, kakih drugih kulturnih pbjektov, ki bi bili last »razrednega sovražnika", to je nekomunističnih ali protikomunističnih slovenskih »buržujev" in »kulakov", nosilcev »starega reda". Ni bilo slovenskih organizacij, kulturnih, pevskih športnih, prosvetnih, cerkvenih društev, ki bi utegnila predstavljati resno oviro partiji pri njenem poskusu zavojevanja absolutne oblasti nad slovenskim narodom pod krinko narodnoosvobodilnega boja. Vse to je že prej zatrl, porušil, uničil Mussolinijev fašizem. Stalinistični komunistični partiji Slovenije na tem slovenskem svetu ni bilo treba uničevati vse te sledove in predstavnike »starega reda". Zato ni imela prilike med temi Slo-vencil pokazati vse svoje neverjetne sle po uničevanju, vse svoje strahotne brezobzirnosti v ustrahovanju neoboroženega domačega prebivalstva. Pa še neko drugo dejstvo moramo upoštevati pri tako različnem obnašanju komunistične partizanske vojske na ozemlju italijanskih in na ozemlju jugoslovanskih Slovencev. Jugoslovanski Slovenci so videli temeljno nevarnost za obstoj Jugoslavije in za ohranitev slovenstva v komunistični partiji. Vsaj katoliški del (to je večinski del) slovenskega prebivalstva je bil dobro poučen o ciljih in metodah komunistične partije Slovenije oz. Jugoslavije. Verjetno bolje poučen kot katerikoli drug narod Evrope. Verske in prosvetne organizacije katoliških Slovencev so bile središče ogromnega obveščevalnega napora v zadevi socialnega vprašanja sploh in posebej še v zadevi tedanjega komunizma, to je komunistične stranke Slovenije in Jugoslavije, kakršna je bila tedaj, ko je bil pri naših komunistih na višku kult Stalina. Večina katoliških Slovencev je vedela, da je komunistična partija Slovenije in Jugoslavije sestavni del Kominterne, to je krovne organizacije vseh evropskih komunističnih strank, in da je Kominterna sestavni del ruske boljševiške stranke in kot taka obenem sestavni del sovjetske rdeče armade in sovjetske špijonaže, orodje Stalinovega imperializma. Vedeli so, da je vsak pristen komunist tistega časa gojil neprimerno globlje in smrt-nejše sovraštvo do domačega »razrednega sovražnika", do slovenskega »kulaka" (komunizmu nenaklonjenega kmeta) in »buržuja" (komunizmu nenaklonjenega meščana ali izobraženca), kot do kateregakoli tujca. Vedeli so, da je vrhovni cilj vsega delovanja slovenske komunistične stranke krvava revolucija, ki naj vso Slovenijo, vso Jugoslavijo, ves Balkan, vso Evropo in ves svet podvrže Stalinovemu režimu, ki je tedaj našim komunistom veljal za najpravičnejši, najdemokratičncjši, najidealnejši način vladanja, sovjetska Rusija pa za najsrečnejšo državo na svetu, zemski raj kmetov in proletarcev sredi kapitalističnega pekla, v katerem je živel ves ostali svet. Vedeli so tudi, da nobena ideologija na svetu ni tako nespravljivo sovražna krščanski kulturi kot boljševiški marksizem. Vedeli so tudi, da marksizem leninističnega kova smatra narodnost za proizvod kapitalizma; da je obsojena na smrt kot kapitalizem da je le v toliko vredna upoštevanja, v kolikor se narodnostna zavest in narodnostna čustva dajo izkoristiti za revolucijo, ki naj enkrat za vselej likvidira kapitalistični družbeni sistem in z njim prej ali slej tud narodnost. Katerikoli komunistični .pisec ali govornik, ki danes taji, da bi bila komunistična stranka Slovenijje, ki je sprožila ..narodnoosvobodilni boj“, taka, kot smo jo tu orisali, in da so se slovenski protikomunistični borci uprli kaki drugačni komunistični partiji Slovenije, laže. Proti sebi ima vso tedanjo komunistično literaturo, cel kup partizanskih pesmi in govorov na raznih medvojnih in povojnih mitingih. Proti sebi ima vse tedanje ukrepe in dejanja partije: odobravanje pakta med Hitlerjem in Stalinom, zasedbo Poljske, pokol poljskih oficirjev v Katynu (kakih 12.000), zasedbo baltskih držav, svojo gonjo proti „imperializmu“ proti državam, ki so bile v vojni s fašistično-nacističnim blokom), stavke, sabotaže za časa Hitlerjevega napada na Jugoslavijo, razkrojevalno delo med jugoslovansko armado, kolaboracijo z Gestapom in drugimi nemškimi zasedbenimi silami vse do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo. Lahko rečemo,'da v inobcni evropski deželi komunizem, ki je tedaj bil še čisti boljševizem Stalinove šole, ni imel opraviti s tako številnim in tako osveščenim kadrom Ideoloških nasprotnikov kakor v predvojni Sloveniji. Zato je naravno, da je tu moral nastopiti z vso revolucionarno uničevalnostjo, če si je hotel priboriti vrhovno vladarsko oblast. Med italijanskimi Slovenci vsega tega ni bilo, ker je fašizem surovo preprečeval kakršnokoli kulturno delo med Slovenci, ki ne bi imelo za cilj pofašistovanja in poitaljevanja. Ti Slovenci so nujno videli svojega najbolj neposrednega in najbolj nevarnega sovražnika v Mussolinijevem fašizmu, ne pa v Stalinovem komunizmu. Smatrali so za svojega zaveznika vsakogar, ki se je kazal pripravljenega, da jih povede v boj proti fašizmu. Ker na ozemlju italijanskih Slovencev do kapitulacije Italije ni bilo protikomunističnih posadk (..belogardistov"), ki bi same vodile boj proti partizanom, ga je po italijanski kapitulaciji nemška vojska pregazila in pogazila z neprimerno večjo brezobzirnostjo kot ozemlje ljubljanske pokrajine, kjer so že obstajale protikomunistične slovenske oborožene enote. Moško prebivalstvo je bilo ali odvedeno v koncentracijska, taborišča ali pobito ali je pobegnilo s partizanskimi četami v varnejše kraje. Tudi zaradi tega je razumljivo, zakaj Slovenci, živeči v mejah Italije, komaj razumejo kako so mogli Slovenci, ki so pred drugo svetovno vojno živeli v Jugoslaviji, prijeti za orožje proti ..narodnoosvobodilni" partizanski vojski. (Sledi) Trije cucki, francoski, angleški in ruski, so se pogovarjali. Angleški in francoski cucek sta rekla, da sta kar zadovoljna tam, kjer sta. Ruski je pa rekel, da bi rad šel v Ameriko. Francoski in angleški cucek sta se začudila in vprašala Rusa: ,,Kako pa to?" — „Vesta, od časa do časa bi pa le rad zalajal!" PRETRESLJIVO ZMAGOSLAVJE naših DOMORRANCEV na SLOVENSKIH ODRIH! Mesec junij in spominski dnevi na pobite junake, borce „za pravo vrednost človeka in svobodo zlato" so že daleč za nami. Odmev teh spominskih dni pa je, čudoma, iz leta v leto večji in glasnejši. Nemalo nas je že, ki verjamemo in verujemo, da je množični pokol pred „davnimi“ leti — po besedah našega Mauserja — sprostil neznansko veliko energijo duševne in nadnaravne narave, iz katere črpamo mi in bodo zajemali še pozni rodovi moči in milosti v borbi za življenje in svobodo slovenskih, otrok. Menda se ob teh junijskih spominskih dnevih res preobrnejo na glavo vsi znani in nepoznani zakoni, ki naj bi pokazali na počasno, a zagotovo usihanje njih spomina in poslednji ponik vere v pravično stvar, v plitkosti in zmedenosti današnjih dni. Zapisi o teh junijskih dnevih se na svetlih straneh slovenskih letopisov takole bleste: MRTVIM V SPOMIN IN ŽIVIM V OPOMIN je izzvenela domobranska proslava na osrednjem slovenskem odru na južnem koncu zemeljske oble: v Argentini. Slovenska hiša je sprejela že redke veterane in množični živi pomladek najprej v spominski cerkvi za sveto daritev, potem pa k svečanim besedam na odru dvorane, ki so domala vsakemu segle v najožje kotičke srca. Kot bi bile besede vojaškega kurata je starim borcem v pridigi spregovoril duhovni oče slovenske argentinske srenje Anton Orehar: pogumne, resne, svarilne in upapolne. Mladini je pokazal pot, ki so jo hodili predniki: težka ali lepa! Menda še nismo slišali pridige iz govornikovih ust, da se ne bi spomnil ljubljenega škofa Rožmana; za take prilike je zgled pokojnega škofa, ki je učil, bodisi da je bilo prilično ali neprilično, resda nadvse primeren. Tudi slovenski dušni pastir je govoril iz srca v srce: to so kraji, kjer duhovni tujcrodcc nima pravice niti besede, da bi dušil in motil ljudi enakega duha! Odrski prikaz, ki ga je umislil Zorko Simčič tako, da so nam kot eno zapeli bardi slovenske tragedije — Karel Mauser, Vladimir Kos, Marijan Jakopič in Stanko Majcen — je s tako silo pritisnil na gledalce, da je marsikdo znova pri sebi potrdil že zdavnaj dano zaobljubo: po naši pravi poti premočrtno naprej! Jermanov fant iz Hariloč, argentinskega paradiža neba, gora in jezer —, ki je zadeto nekje zapisal, da ombii nikdar ne more biti smreka — je v vitroju, postavljenem v ozadje odra, nagnil učlovečenega Kristusa, da je iz svoje smrtne stiske stegnil roke do naših pomorjenih domobrancev in jih iz zabrisanih grobov dviga v nezadržno poveličanje. Niso še izzveneli Mauserjevi stihi mrtvih živim — ko mesec je presvetlil zanje krošnje, smo bili z zlatom in krvjo obliti! — številnih mučencev in svetnikov je polno slovensko nebo! — ni še obledel opomin, ki je rdeče kot iz obcestnega semaforja brizgnil med nas — NE ZAPUŠČAJMO SVOJIH MRTVIH OČETOV IN BRATOV, DA NAS NAŠI LASTNI SINOVI NE BODO IZDALI ŠE ŽIVE! — in še zdaj nam z upanjem polni srce „sonce,, ki se igra v kupoli neba porajajoč naš dan!“ v verzu, ki nam ga je ustvaril Marijan Jakopič — tudi eden izmed domobranskih vrst. * * * Poleg osrednje proslave v trdnjavi na Ramon Falcdn, so častili spomin pobitih domobrancev tudi na drugih naših postojankah, zakoličenih v deželi Južnega Križa: SLOMŠKOV DOM iz Ramos Mejie je sklical svoje vrste za soboto 30. junija, ko so najprej v dvorani, kot eno zbrani stari, mladi in najmaljši, poslušali govor domobranskega veterana Janeza Brula in pesmi ramoškega cerkvenega zbora, fnato pa so se s svečkami v rokah zgrnili ob sloven skem znamenju, kjer so ob spominu na padle izpričali geslo, izbrano za letošnjo proslavo: 'Narod slovenski živi naj, živi! Postojanka v SAN MARTINU, obrobnem jnestu Velikega Buenos Airesa, ki nosi ime po osvoboditelju argentinske republike in drugih južnoameriških držav, je izpolnila svojo častno dolžnost naslednjega dne, v ne-deljoj 1. julija. Pri polnoštevilni udeležbi se je prpf. Alojz Zupan spomnil slovenskih junakov, ki so podlegli kot Grki v Termopilski soteski, „ker tako je veleval domovine ukaz." Lepo zapete pesmi in odrski prikaz so svečanost še ibolj povzdignili. Istega dne, !v nedeljo L julija, se je tudi naš mali, udarni odred v CARAPACHAVU strumno postrojil na svojem zbornem mestu. Misli, ki jih je v jedrnatih besedah izpovedal naš Jože Markež, so utrdile voljo starih borcev in novih rekrutov, da bodo šli za svetlim likom slovenskih junakov, dokler ne zažari iz njih krvi srečna zarja svobode. Lahko rečemo, da sc je vsa karapačajska posadka pri tem svečanem nastopu dobro izkazala. Za tiste Slovence, ki žive v senci andskih nebotičnikov, je padel vsakoletni spominski dan na to veličastno žaloigro na dan 24. junija. Nekdanji domobranec, zdaj kurat argentinske vojske, ki je zatrla rdeče zahrbtneže v tueumanskem pragozdu, je opravil sveto daritev. Njegov spominski cer kveni govor je izzvenel v opozorilo, da „je greh zoper ljubezen do Boga in do hližniega molčati o komunizmu in njegovi nevarnosti." Inž. agr. Marko Bajuk pa je v globoko zasnovanem govoru razpredel svoje misli o veliki vrednosti mučeništva in o liubezni do Boga in domovine, katero so izpričali na tako predan način naši domobranci. Zaključno petje Ocvirkove pesmi „I$og in Slovenija" pa je vse navzoče do ginjenosti prevzelo. „Bil bi že zdavnaj čas, da si zavihamo rokave in damo vedeti Sovjetski Zvezi, da ne moremo nič več dopuščati njenih predrznih pustolovščin, v katere se spušča pred našimi očmi po celem svetu.” (general Alexander M. ITaig, kateremu napovedujejo še važno vlogo v ameriškem javnem življenju) SPOMINSKI DAN V CLEVELANDU Vsakoletni spominski dan, posvečen spominu zavoljo komunizma pomorjenih Slovencev, predvsem iz Vetrinja vrnjenih domobrancev in četnikov, ki ga je obhajalo clevelandsko društvo slovenskih protikomunističnih borcev letos v nedeljo 27. maja, je za nami. Po treh dneh skoro nepretrganega dežja, se je v nedeljo končno vreme uneslo, vendar še nismo zaupali, da bo sv. maša možna na prostem. Odbor se je že odločil, naj se vrši v cerkvi, ki so jo udeleženci napolnili že pred napovedano uro, a jih je še vsaj toliko ostalo zunaj in za njih ne bi bilo prostora v cerkvi. Oblaki so se razmaknili, tu in tam je košček modrine obetal, da je nevarnost dežja manjša, in v zadnjem trenutku se je razvil sprevod iz cerkve do lurške votline, kjer je č. g. dr. Pavel Krajnik opravil sv. daritev. Na čelu sprevoda so odborniki nosili slovensko in ameriško zastavo in venec iz rdečih nageljnov v spomin žrtvam komunizma, in lepo število narodnih noš je spremljalo duhovnika na poti do oltarja pred votlino. Svečanost je pričel g. Jože Melaher z naslednjim uvodom: Prav teh dnevih mineva 30 let, odkar so prvi begunci, ki so si rešili življenje z umikom na Koroško in v Italijo, pričeli v maju 1949 prihajati v Ameriko in v teh dnevih se je začela pred 34 letih Vetrinjska tragedija v maju 1945, ko je bilo iz Koroške v smrt poslanih tisoče in tisoče slovenskih mož in fantov. Vsa Zahodna Evropa — Avstrija, Italija, Nemčija, Francija — se je spremenila v begunsko taborišče. Milijoni beguncev so se stiskali po barakah, košato drevo je za tisoče družin bila streha, kuhinja in spalnica. In prav v tistih dnevih je takozvani svobodni svet slavil zmago nad nasiljem. Zatiskali so oči pred bedo milijonov beguncev in mašili ušesa, da njih veselja niso motili smrtni kriki stotisočev mučenih in pomorjenih. Trpeči in preganjani niso mogli doumeti brezbrižnosti svobodne in civiliziranega sveta. Tedanji Poeple nobody wanted — ljudje, ki jih nihče noče. A v letu 1945 je bil le začetek, ker kljub vsemu mogočnemu orožju svobodnega sveta ni bilo duhovne odporne sile, se je isto gorje razpelo po vsej zemeljski obli. iše so izdani prijatelji in zavezniki ter prepuščeni mučenju in masovnemu pobijanju, še milijone ljudi beži čez meje svojih rojstnih domovin, zavračajo in odganjajo jih s puškinimi kopiti in s streljanjem, pehajo jih v morje — people nobody wanted — ljudje, ki jih nihče noče. Več kot 25 let imamo na tem mestu vsako leto sv. mašo v spomin na tiste čase, da v skupni molitvi za vse žrtve nasilja tudi sami v sebi utrdimo duhovne sile, ki jih že močno razjeda čas in dvomi. Molimo za vse žrtve v preteklosti in za nas same, da bomo v času nove preizkušnje močni in edini. Kajti le po naši duhovni iskrenosti moremo upati, da bo Bog usliši naše vroče prošnje, da prihrani vsaj našim otrokom gorje, ki je pred 34 leti prizadelo njih starše. Med sv. mašo je prepeval izmenoma mladinski pevski zbor pod vodstvom g. Mihaela Vrenka in moški zbor pod vodstvom g. Rudija Kneza. Č. g. dr. Krajnik je v pridigi naglasil razliko med načinom komunističnih metod za dosego cilja, ki je sovraštvo in uboj — in med krščanskim načelom ljubezni do Boga, naroda in resnične svobode, ki pa ima pravico do obrambe pred komunističnim nasiljem. Iz te pravice so nastale edinice vaških straž, četniki in domobranci ter idejna borba, ki se še nadaljuje. Zavoljo komunističnih načel pa, da se na poti za dosego cilja uniči vse, kar bi bilo ovira na tem pohodu in se ob tem ne izbira sredstev, Za spominsko proslavo okrašeno okno v Baragovem domu v Clevelandu. Maj-Junij 1979. ampak ravnodušno izvršuje tudi smrtne obsodbe ali mori brez njih, pa četudi med lastnimi družinskimi člani, so se namnožile tisoče žrtve med revolucijo in množični pokoli ob njenem koncu leta 1945. Ob koncu sv. maše je moški zbor občuteno zapel žalostinko Vigred se povrne... in sonce je posijalo na razhajajočo se množico, da smo lahko upali, da nam bo vreme naklonjeno tudi za popoldanski obisk pokopališča. Ob pol štirih popoldne so se zbrali številni rojaki pri velikem križu na pokopališču Vernih duš k molitvam za vse tiste, katerih smo se spominjali pri sv. maši in za vse Slovence, ki se jim je življenjska pot iztekla že v novi domovini in počivajo na tem ali kakem drugem pokopališču. Molitve sta vodila župnik sv. Vida, č. g. Jože Božnar in č. g. Jože Simčič, prepletalo jih je ljudsko petje pod vodstvom g. Martina Košnika, organista pri sv. Vidu. Nato smo skupno obiskali in molili še na grobovih Karla Mauserja, obeh v Vietnamu padla slovenska vojaka Joškota Intiharja in Silvestra Sekneta, na grobu dr. Miha Kreka in Marijana Jakopiča in vsakemu položili na grob šopek rdečih nageljnov, -šopek je bil položen tudi na grob gen. Prezlja. Ljudje so še povasovali vsak po svoje ob grobovih svojcev in prijateljev, ki so jih krasile slovenske zastavice, pripravljene za ta dan. V času spominskih proslav je DSPB tudi simbolično okrasilo okno v Baragovem domu, v središču slovenske naselbine v 'Clevelandu. Okenska polica, prekrita s „travo“ predstavlja grobišča, ki so imenoma označena, krasi jih preprost brezov križ s trnjevo krono (spleteno in prineseno od doma) na stanici okna visi bršljan na oporniku — lastavici, ki leti na tuje. Na zaslonu pa visi na slovenski trobojnici glinasti domobranski orel (izdelek bratov Hirscheggerjev, ki ga je poklonil g. Joža Markež Karlu Mauserju ob njegovem zadnjem obisku v Argentini; kalup je izgotovila Andrejka Dolinar por. Hrovat) in je preko njega razpet žalni pajčolan. Na zaslonu je tudi napis: Naša bolečina ste, naš ponos in naš zgled, tisoči bratov in sester po komunizmu pomorjenih. SLAVA VAŠEMU SPOMINU! Ob križu je slovenski šopek in svečka, kar naj nadomešča križ, cvetje in lučka na vsak zakrit, miniran in oskrunjen grob naših junakov v domovini. Slovenski spominski dan je tisti dan v letu, ki nas v duhu postavi nazaj v leto 1945 in nas načelno poživi in utrdi. Preživimo ga v svetem spoštovanju in molitvi za naše pomorjene brate in sestre ter sorodnike in znance, ki jih ta dan, dasi so že v večnosti, na prav poseben način srečamo. Lep obisk nam daje upanje, da se bodo še dolgo lahko ponavljali spominski dnevi in razgaljali svetu komunističen obraz. M. Mauser, poročevalka OB SPOMINU NA NAŠE VELIKE MOŽE: Gen. Leon Rupnik, tir. Lovro Hacin in sodelavci 4. 9. 1946 - 4. 9. 1979 Ta spominski dan tudi letos ni mogel mimo nas, ne da bi se jih spomnili ob njih smrtnem dnevu njih zvesti prijatelji insoborci. K sveti daritvi za večno srečo njih duš so prihiteli člani obeh borčevskih organizacij, pa tudi lepo število mladih in starih, katerim je še vedno svet spomin nanje in njih žrtev pred 33-leti še vedno kot najlepši zgled domovinske ljubezni. Naš dušni pastir, msgr. Anton Orehar, ki svoje duhovniško poslanstvo izvršuje prav po zgledu škofa Gregorija Rožmana, da nam pridiga in nas uči, bodisi prilično ali neprilično, nam je približno takole segel do srca: „Vsaka obletnica je poleg spomina za osebami, ki so odšle, tudi opomin tistim, ki so ostali. Vprašamo se, kako nadaljujemo nalogo, ki smo jo začeli leta 1941 in do danes ne končali odpor brezbožnemu komunizmu. Zgledovati se moramo ob Janezu Krstniku, katerega praznik mu-čeništva smo ta teden obhajali. Dobrih 400 let ni bilo med Judi že preroka, ko nastopi on. O mladosti malo vemo. Ko nastopi, odkrito pove, kaj hoče: pripraviti pot Odrešeniku. Vsaki skupini, ki se je ob njem zbrala, je dal navodilo za življenje, cestninarjem, vojakom in ljudstvu na splošno. Zagovarjati se je moral zaradi svojega nastopa, sprejel je mirno veličino Jezusovo, kateremu je odstopil mesto, doživel je tudi notranjo stisko ob Jezusovem nastopu, ali je On pravi ali naj še drugega čakamo, naj bo ta zaradi osebne Dalje na str. 183 V S P O Ml I H OB DESETLETNICI SMRTI FRANCETA ČRNUGLJA Dne 21. 10. 1979 bo poteklo deset let, odkar je odšel v drugo, boljšo domovino, kjer so vse solze izbrisane, naš soborec Franc ČRNUGELJ, doma iz Bele Krajine. Ob njegovi nenadni smrti nismo o njem nič brali v naših publikacijah, kakor je navada. Morda je bil premalo časa med nami v Argentini ali je bil kak drug razlog, da ni bilo slišati besed v njegov spomin. Naj bo ta pomanjkljivost nekoliko popravljena sedaj ob desetletnici njegove smrti, posebno še, ker je bil izreden junak v borbi proti komunizmu, v emigraciji pa se je moral spoprijeti s tolikimi težavami, v katerih ni klonil, da smo ga morali resnično občudovati. Posebno mladini naj bi bil vzgled vztrajnosti. Rodil se je 8. 10. 1913. v Gabrovcu, župnija Metlika, kjer je tudi obiskoval ljudsko šolo. Prijavil se je predčasno k vojakom, da bi se mogel čim prej posvetiti umnemu gospodarstvu. Oženil se je s Stanko Nemanič iz Kozakovega, kamor se je priženil na posestvo, ki je bilo last treh tet, kakor jih je on imenoval, in s katerimi se je tako dobro razumel, da so ga imele kar za svojega sina (ena od njih še živi). Bil je napreden gospodar, vrtnar, vinogradnik in čebelar, s čimer je v zelo kratkem času krepko dvignil posestvo. V zakonu se jima je rodila ena hči. Ker je bil protikomunistično usmerjen in je živel na ogroženem ozemlju, se je moral že poleti 1942 umakniti v Zagreb. Ko pa so bili ustanovljeni Vaški stražarji v Metliki, sc je vrnil in se jim v novembru istega leta pridružil. Leta 1943 je izgubil desno roko v zapestju. Kljub temu je vztrajal v vojaški službi. Po 8. septembru leta 1943 se je z metliškimi in dru gimi belokranjskimi Vaškimi stražarji pomikal proti italijanski meji. Med potjo so večino le-teh zajeli partizani, ki so jih nekaj pobili, vse druge pa vtaknili v svoje vrste, črnuglju se je posrečilo, kakor le malokomu, ubežati jim in prispeti v Ljubljano. Tam je takoj vstopil k domobrancem in bil 21. oktobra 1943 že udeležen pri ofenzivi v Belo Krajino. V Ljubljano je pribežala tedaj tudi družina. Zaprosil je za službo pri policiji. Začudil sem se, kako naj bi on opravljal tako službo, saj je bil brez desne roke. Pokazal pa je tako voljo in spretnost, da je bil takoj sprejet. Policijski upravnik dr. Lovro Hacin je bil prav ponosen nanj. Imel je na skrbi politične jetnike in urejeval je njihove interne zadeve z vso vestnostjo in poštenostjo prav do usodnega maja 1945. V tem času je spravil v tek tudi pošto z golobi — kar je on dobro znal, tako da smo imeli zvezo med Ljubljano in Belo Krajino. Tudi je sam odšel na izvidnico v Belo Krajino, kar priča o njegovem izrednem junaštvu. Imel je to posebnost, da je v žepih nosil pesek, da ga je nenadnemu sovražniku vrgel v oči in mu zmešal račune. V maju 1945 ga je zadela enaka usoda kakor nas druge — umaknil se ie v Avstrijo in bil v taborišču v Spittalu. Januarja 1946 je prišel v Italijo in bil v taborišču Senigalia št. 9. Pa tudi v taborišču ni lenaril: sadil je paradižnike, od katerih je imela družina korist. Toda največ koristi mu je prinesla trgovina. Kupoval je namreč stare pokvarjene šivalno in druge stroje, jih popravljal in potem prodajal, da se je tako laže prebijal skozi življenje. Končno smo se začeli razhajati v prekomorske dežele. Argentina, ki je prva odprla vrata beguncem, ga ni sprejela, ker je bil invalid. Odšel je v Ekvador. Zatočišče je dobil pri duhovniku Križmanu, ki je dal družini stanovanje, še kaj več jim ni mogel dati, ker sam ni imel. Črnugelj je iskal delo kjerkoli in kakršnokoli je mogel, toda nihče mu dela ni dal, brž ko je videl, da je brez roke. Hrane skorajda ni imel. Vsak dan je pojedel samo po eno banano. Posledice niso izostale — postal je slep. Medtem je žena začela sprejemati od vsepovsod naročila za pakete in jih pošiljala v Slovenijo in tako so sc pretolkli. Ko je jedel izdatneje, se mu je povrnil vid in zopet je iskal delo. Svetovali so mu, naj dela tako kot drugi. Vprašal je, kako? Naj berači! To ga je prignalo skoro do obupa. Nekdo je imel čebele. Ponudil se je, da mu napravi čcbelne panje, 10 na dan. Oni je rekel, da mu to ne bo mogoče in je izdelavo panjev oddal drugemu. Ta je naredil 4 na dan. Končno mu je le za poizkus dal delati čebelne panje. Črnugelj je izdelal na dan 10 panjev, kakor je obljubil in izdelava je bila boljša od onega drugega. Led je bil prebit. Od tedaj naprej mu dela ni več manjkalo. Na zapestju je imel pričvrščene razne proteze, kakor kladivo, izvijač in še druga orodja, s katerimi je potem delal kakor drugi z rokami. Poleg tega je pa imel še umetno roko s prsti v rokavicah •— za parado. Kmalu je dobil delo v sladkorni tovarni kot delovodja. Poleg tega je imel že lastne čebele. Mislil je že na veliko izvažati vosek in med. Sadil je tudi riž, toda ujma ga mu je uničila. O njem je v Argentini pravil škof dr. Rožman, kot o nekem izrednem človeku, ne da bi vedel kdo da je. Njegovi uspehi so postali znani in nagovarjal ga je poslanik iz Venezuele, naj gre v Venezuelo, kjer da bo gospodarsko dobro uspel. Po nekaj več kot dveh letih bivanja v Ekvadorju je res odšel v Venezuelo in kupil veliko kmetijo in jo obgradil s pomočjo posojila, ki mu ga je nudila država. Nasadil je mnogo dreves in nakupil živino. Tedaj pa je prišla sprememba v državni upravi. Postali so naenkrat silno „narodno zavedni". Prišel je k njemu državni uradnik in mu ukazal, naj se umakne v treh dneh iz posesti in preda farmo v takem stanju, kot jo je dobil, to se pravi prazno, črnugelj je odgovoril, vzemite si jo, kakršna pač je sedaj, vam jo poklanjam. Ne, mi od tujca nič ne maramo. Tako je moral črnugelj najeti delavec, da so posekali tisoče mladih drevesc in ograjo podrli. Tedaj je spet ostal brez vsega, kot prvi dan emigracije. Izvršeni absurd ga je bolel tako, da se je žena bala zanj, bil je na robu blaznosti. Njena razsodnost in mirnost je tedaj rešila položaj. Poslala je moža daleč k nekemu znancu z naročilom, naj se vrne, ko mu bo ona to sporočila. S hčerko je tedaj v naselju — kakih 150 km od Caracasa — začela z majhno trgovinico. Po dveh mesecih je že sporočila možu, pridi, trgovina uspeva. Vrnil se je in se z novim zagonom posvetil trgovini, ki je naravnost cvetela. Blago je dobival z letali, ker tam ni bilo ne cest ne železnic. Med drugim je prodajal tudi čevlje in čudili so se, kako more prodajati tako poceni, ko je trgovec, ki je bil pred njim, zahteval dvojno ceno za čevlje. Razen tega je Indijancem čevlje še podkoval in popravil. Kljub temu, da je bil „tujec“, je zopet šel o njem dober glas. Neki dan ga je obiskal neki trgovec Jud in ga nagovarjal, naj bi začel trgovino z diamanti. Črnugelj sc mu je smejal, češ, saj jih ne poznam. Toda ta mu je obljubil, da ga bo že naučil tega posla. Tako se je tudi zgodilo. Odprl je legalno trgovino z diamanti. Zopetni finančni vzpon že ni bil več nemogoč, trgovina je uspevala. Iz njegovega življenja v Venezueli bi rad povedal še o dveh doživljajih. Kače niso tam nikaka redkost. Neko jutro, ko je žena privzdignila blazino na postelji, da bi jo prezračila, je bila pod njo zvita najbolj strupena kača, to se pravi, da so na njej spali vso noč. In ko so pogledali po stropu, je druga visela na enem klinu. K sreči ni bilo nesreče. črnueeli je bil vedno mož, zvest svoji preteklosti, in je tak tudi ostal v vseh prilikah življenja. V Venezueli so se borili proti „gverili“, kakor da se igrajo otroci, črnugelj tega ni prenesel in se je ponudil, da bi on vodil akcije proti komunistom in zagotavljal jim je uspeh. Dobil je značilen odgovor, da njim hi do tega, da bi komuniste popolnoma zatrli, ker dokler se borijo, prejemajo za borbo podporo ZDA, ki bi izostal?, v slučaju zmage. V umazanijo se zato ni več vtikal. Preizkušenj pa še ni bilo konca. Žena se je slabo počutila. Peljal jo je k zdravniku. Ta mu je zaupal, da ima raka in da bi mogla živeti še kaka tri leta ob zdravniški oskrbi in v miru. Odločil sc je priti v Buenos Aires, tako, da bi mogla žena preživeti še zadnje dni med Slovenci — tudi je imel Črnugelj v Buenos Airesu sestro iz predvojne emigracije —, ko sta bila že toliko časa vedno samo med tujci. Prodali so vse in prišli leta 1964 v Argentino. V mestecu Belgrano (Ezeiza) so kupili hišo in živeli d rente. Pred odhodom iz Venezuele se je zgodil tale zanimiv dogodek: Ko so čakali na letališču na odhod, je na vso moč tekel proti njim neki Indijanec in vpil: „Brat, počakaj, počakaj!" In ko je pritekel do njega, je potegnil ven denarnico rekoč, da mu dolguje še toliko in toliko, pa mu ni mogel tega prinesti preje, zato da naj oprosti! črnuglju se je milo storilo, vse mu je odpustil in še nekaj poklonil za spomin. Vedno je trdil, da so pravi Indijanci pošteni ljudje. V Argentini se mu ni bilo več treba boriti s tolikimi in raznovrstnimi težavami. Urejal je vrt in obiskoval znance in prijatelje, kakor oni njega, in hodil na slovenske prireditve. Toda srce ni bilo srečno. Dnevi zveste družice Stanke so se stekali in 9. aprila 1968 je dotrpela. Ostal je sam, ko je bila tudi že prej odšla hčerka z možem nazaj v Venezuelo, kjer je on v službi. Daši vsestransko sposoben, vendar brez roke je le pretežko živeti sam, saj so drobna dela, ki jih ni mogoče opraviti s kladivom. Doslej je bila vedno ob njem žena, sedaj, ko se bliža starost, pa je ostal sam. Ali sonce je zopet posijalo. Spoznal se je z gospodično Marico Mole, ki je bila pripravljena spremljati ga skozi bodoča leta življenja in dne 4. 10. 1969 sta stopila pred oltar. Vsak dan ji je hitel pripovedovati številne dogodke iz svojega pestrega življenja, kakor da gre za zadnje trenutke. Živel je v preteklosti s svojim pripovedovanjem in srečen je bil ob ženi v sedanjosti, toda le — 17 dni. Dne 21. 10. 1969 mu je nenadoma prenehalo biti srce. Umrl je nenadno, vendar pripravljen in brez smrtnih bojev. Dobrotni Bog gotovo ni bil skop pri plačilu svojega bojevnika Franca Črnuglja in tudi njegove žene Stanke, ki je vse težave vdano nosila. Skromni oris njegovega življenja pa naj da pogum vsem, ki so v težavah, poseben zgled pa naj bo mladini, da bo junaško sprejemala nase vse, kar ji življenje prinese, pa tudi borbo, če jo bo tudi od nje kdaj terjal Gospod življenja. Maks Loh t METOD MENART V Gilbertu (ZDA) je nepričakovano umrl naš zvest in deloven član g. -Metod Menart, blagajnik DSFB v Gilbertu. Bil je odločen protikomunist in zelo ugleden mož v vsej slovenski skupnosti, še dne 29. aprila t. 1. je na občnem zboru DSPB v Gilbertu čil in zdrav podajal blagajniško poročilo, a že naslednjega dne t, j. 30. aprila se je nenadoma zgrudil, zadet od srčne kapi. Pokojnik je bil rojen 21. maja 1911 v Logatcu. Že v mladosti se je pridno udejstvoval v raznih društvih (pri Orlu, Prosvetnem društvu, pozneje pri Fantovskih odsekih, v raznih gospodarskih organizacijah in pri SLS). Bil je zaposlen v Mlekarski zadrugi v Spodnjem Logatcu, pozneje pri Sv. Lenartu na Dolenjskem. Kot odločen domoljub je vstopil v notranjski četniški odred in držal zvezo z Vaškimi stražami in domobranskimi edinkami na notranjskem področju. Po končani vojni ga je begunska pot pripeljala v Gilbert, kjer si je postavil lep dom in kjer je kljub močni zaposlitvi vedno našel dovolj časa za javno delo — zlasti pri protikomunističnih borcih. Kako je bil pokojni Menart priljubljen, je pokazal njegov pogreb, katerega se je udeležila vsa slovenska skupnost v Gilbertu. Zapušča ženo Marijo in sina Tonija, katerima izrekamo globoko sožalje. Dobri Bog naj mu nakloni večni mir in pokoj! JOŽE REHBERGER UMRL Gospod Stane Pevec nam sporoča iz Anglije, da je tamkaj v mestu Bedford umrl g. Jože Rehberger. Pokopali so ga 20. avgusta; star je bil komaj 56 let. Pokojni je bil pri policiji v Ljubljani, odkoder se je leta 1945 umaknil na Koroško v Vctrinje. Po daljšem bivanju na Koroškem, se je leta 1948 naselil v Angliji. Največ je živel in delal v Bcdfordu, kjer se je kmalu osamosvojil, ko je začel z lastno tiskarno. Ves čas je delal in pomagal pri slovenskih organizacijah, posebno v Bedfordu, kjer je bil nekaj časa predsednik Slovenskega Društva. Vestnik je stalno dobival in prebiral. Čeprav je pretekla že lepa vrsta let njegovega zdomstva v Angliji, je Jože še vedno sanjal p „zemlji pod Triglavom”, pa mu ni bilo dano, da bi jo še enkrat obiskal. Ostala je žena Jožica s tremi hčerami: Jožico, Marjetico in Elico. Pogrebne obrede in sveto mašo je opravil tamkajšnji slovenski župnik L. Loth ob prisotnosti še drugega slovenskega duhovnika. Naj mu bo lahka zemlja angleška! DRUŠTVENE VESTI OBČNI ZBOR V GILBERTU Društvo na Gilbertu je imelo svoj redni letni 20. občni zbor 20. aprila 1979 ob 15 pri društvenem tajniku na Gilbertu. Občnega zbora se je udeležilo 12 članov, nekateri s svojimi ženami. Predsednik Krulc odpre občni zbor, ugotovi sklepčnost, pozdravi navzoče člane, posebno še č. g. župnika Šušteršiča, č. g. Janeza Dolšina, odmoli molitev očenaša v blag spomin za pok. zveznim predsednikom Karlom Mauserjem in drugih mrtvih soborcev in prijateljev. Prebere običajni dnevni red. Kot prva točka je tajnikovo poročilo in zapisnik zadnjega občnega zbora. Tajnik poroča, da je društvo imelo v preteklem letu 2 seji, prejelo je 5 dopisov, toliko jih je bilo tudi oddanih; v juniju 1978 je imelo društvo lepo uspelo spominsko proslavo v domači cerkvi. Po sv. maši z lepo pridigo in ljudskim petjem smo se zbrali v cerkveni dvorani in nadaljevali s programom. Č. g. Dolšina je nazorno podal nekaj svojih misli o zgodovini Slovencev in o življenju pok. Karla Mauserja. Zapeli smo tudi nekaj domovinskih pesmi. Tudi društveni piknik ob jezeru je uspel v splošno zadovoljstvo članov v zavesti, da nas to bolj povezuje. Blagajnik poroča, da je društvo imelo v preteklem letu dohodkov $ 235, izdatkov pa 182.69, prenos za leto 1979 je $ 52.89, v blagajni pa je $ Sl. Vestnik je plačalo 21 članov in članarino poslalo v Cleveland. Odbornik in preglednik Miha Lobnik izrazi, da so blagajniške knjige v redu in da blagajnik zasluži priznanje za vestno delo. Priomni pa, da se čuti, kako člani izgubljamo zavest, da nam je organizacija še potrebna. IV ASI JUBILANTI DANILO IIAVELKA — SEDEMDESETLETNIK Eden izmed protikomunističnih veteranov in zvestih članov našega Društva slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini — Danilo Ha-velka — je dne 9. avgusta v letošnjem letu obhajal svoj sedemdeseti rojstni dan. Ni namen teh vrstic, da bi podrobneje popisovali njegovo pestro življenjsko pot. Ta je že bila orisana v Vestniku (september 1959) ob njegovi petdesetletnici. Vendar naj ponovno poudarimo, da spada naš jubilant med tiste izrazite slovenske javne delavce, ki jih je vzgojila naša orlovska in pozneje fantovska organizacija pod vodstvom prof. Tomca, poznejšega škofa dr. Gregorija Rožmana, dr. Basaja, Iva Kermavnerja in dr. Začel je z delom v mladinskih organizacijah, pa je kmalu to delo nadaljeval v političnih. Bil je vodilni član mladinske skupine SLS, nato funkcionar stranke. Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je s številnimi dolenjskimi fanti priključil Slovenski legiji, ki ga je pritegnila v svoje vodstvo. Ustanovil je Vaško stražo v Stari Cerkvi, sodeloval s četniki, zbral v Kočevju veliko četo protikomunističnih prostovoljcev. V Ljubljani je bil s pok. svetnikom Škuljem soustanovitelj Kmečke pisarne, nato je postal narodnostni referent glavarstva v Logatcu, ter je tam po vseh svojih močeh pomagal domobrancem in četnikom. Po vojni se je po tavanju po italijanskih taboriščih preselil z družino (z ženo go. Marijo roj. Bah in petimi otroci) v Argentino, kjer je svoje javno delo nadaljeval v raznih društvih. Dolga leta je bil tudi odbornik DSPB in upravnik našega Vestnika. Sedaj živi v San Luisu. — Vsi njegovi prijatelji in znanci, posebej pa še vsi protikomunistični borci jubilantu iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo srečnih let. Srn R Predsednik se odbornikom zahvali za podana poročila s pripombo, da je treba poživiti delo, in da se že na nas pozna, da lezemo v leta, in s tem upada prožnost telesa in misli. Po poročilih odbornikov smo prišli na duhovno misel, ki nam jo poda duhovni vodja č. g. župnik Šušteršič, pridruži pa se mu tudi č. g. župnik dekan Janez Dolšina. Člani smo pozorno poslušali misli obeh gospodov, predsednik se pa jima za globoke misli toplo zahvali. Po tej točki preidemo na volitve. Član Kovač predlaga, da ostane stari odbor. Po kratki in zanimivi debati odbor sprejme naloge za novo poslovno dobo. Pri slučajnosti tajnik pripomni, da bi bila škoda, če bi bila duhovna misel samo za nas, in naj se da v objavo v Vestnik. S tem naj bi bilo poročilo zaključeno. Ali nesreča, ki nas je zadela, naj bo omenjena s tega mesta. Naslednji dan po občnem zboru, v ponedeljek 30. aprila, je, zadet od srčne kapi, pri žaganju drv v gozdu, umrl naš blagajnik Metod Menart. Vse nas je ta nesreča zelo pretresla. Zapušča žalujočo ženo Mici in sina Tonija. Kako je bil Metod spoštovan in priljubljen, je pričal njegov pogreb. Zelo pa ga bo pregrešalo tudi DSPB. Tako nastajajo vzreli, drug za drugim odhajamo z vprašanjem: kdo je pa sedaj na vrsti in kdo ga bo nadomestil ? Z bratskim pozdravom Franc Krulc, Pavel Bajda, predsednik tajnik 85-LET JOŽEFINE BEDENČIČEVE Naša slavljenka je 18. avgusta izpolnila 85 let. Doma je iz Grosuplja na Dolenjskem, iz Dolinškove družine, po domače pri Debelakovih. Na lepo domačijo se je priženil Alojzij in Bog je blagoslovil njun zakon s petimi otroci: Slavko, Vida, Marjan, Marta in Olga. Čeprav je Jožefa podpirala velikemu posestvu 3 ogle, ni opustila skrbi za dobro vzgojo svojih otrok. Na domačiji je bilo kruha vedno dovolj in mati ga je brezskrbno rezala tudi takrat, ko so otroci preskočili plot domače prvošolske izbrazbe in trgali klopi višjih šol. Globoko verna družina je srkala božji blagoslov... dokler ni naše domovine zasenčil temen oblak komunizma. Naj starejši sin Slavko je stopil na obrambo domovine med Vaške stražarje in žalostna usoda le-teh, ga je peljala na Turjak. Ko so se domači komunisti spajdašili z izdajalskimi fašisti, so se začeli rušiti zidovi starega gradu. Šele na obljubo amnestije so se vdali in Slavkota so z drugimi junaki odpeljali v Ribniške zapore. Po Kočevski sodniški burki je bil tudi Slavko odpeljan v Jelendol, kjer mu je komunistična justica namesto obljubljene amnestije naklonila točo krogel, ki so mu pretrgale premlado nit življenja. Omahnil je v skupni grob. Nanj je padel soborec Z., ki se je groba rešil in pri odkopavanju žrtev ga je s pomočjo domačih prepoznal. Strašna je bila bolečina očeta in matere, ko so izmaličeno sinova, telo polagali v domačo, blagoslovljeno zemljo na pokopališču v Grosupljem. Po Vetrinjski tragediji, ko sta zakonca prejela vest, da se je v Peharjih pridružil našim mučencem še drugi sin domobranec-Marjan, se je nezaceljena rana žalosti še širše odprla. Pred rablji sinov se je družina umaknila na Koroško v Celovec, od tam pa dalje v begunska taborišča v Italijo. „Za naše fante", je rekla Bedenčičeva mama, ko nam je v baraki neštetokrat ponudila kruha, ki ga nam je vsem primanjkovalo. Ko je rekla: „Za naše fante", vem, da je vedno mislila na domobrance, ko jim je rezala kruh na svoji domačiji — in v mislih božala spomin lastnih sinov. Leta 1948 se je družina naselila v Argentini, kjer je morala premo stiti vse začetne težave vsakega zdomstva. 1973 se je tudi oče Alojzij pridružil Večni sreči sinov. Jubilantka živi zdaj s hčerkama Vido in Marto, ki je poročena z Gu-stijem Jeločnikom, članom našega starešinstva. Tudi Olga je poročena. Njeno trnovo življenjsko pot razveseljuje sedaj 7 vnukov in 3 pravnuki. Je zdrava, zato ji je v veliko veselje, da lahko še sama vodi svoje gospodinjstvo. Redno zahaja k slovenskim mašam in pri vseh naših prireditvah je navzoča. Bere vse naše časopise, med katerimi ji je Vestnik zelo pri srcu. Ko so v borbi proti rdečimi prevratniki padali argentinski vojaki v Tucumanu, je predsednik države gen. Videla delil odlikovanja vdovam in materam padlih vojakov. Tudi Vam, draga Bedenčičeva mama, bi moral slovenski narod pokloniti medaljo v znak priznanja za žrtve, ki ste jih doprinesli v borbi proti zlu 20. stoletja, saj ste domovini darovala dvoje lastnih življenj, pa tudi priznanje in zahvalo za lep zgled dobre, verne in zavedne slovenske matere. Če Vam v slovenski javnosti do sedaj nikdar ni bilo dano priznanje in izrečena zahvala, pa naj Vam tele naše besede ob Vašem jubileju pričajo, da Vas slovenska zdomska srenja ni pozabila in se Vas posebno bivši domobranci ob Vašem lepem jubileju hvaležno spominjamo. Bog Vas živi še na mnoga leta! Rudi Bras. JV O V JE KNJIGE DR. RUDOLF HANŽELIČ — DRUŽINSKA VZGOJA drugi del — 256 strani je gotovo ena najodličnejših in najboljših slovenskih vzgojnih knjig. Vsebuje: Vodilne misli za pravo vzgojo; obširno poglavje o tem, da mora biti vzgoja vsestranska (telesna, razumska, estetska, moralna, socialna, spolna in verska. Enako obširno poglavje pa govori nato o vzgoji v poedinih razvojnih dobah (v predšolski in šolski dobi). Žal, da je prezgodnja smrt dr. Hanželiča preprečila izdajo tretjega dela Družinske vzgoje, v katerem je avtor želel obdelati tudi dobo spolnega dozorevanja. Cena knjige je po avtorjevi želji, da bi bila dostopna čim večjemu številu staršev in drugih vzgojiteljev, samo 4600 pesov oz. 4 dol. — Zoran * * * Prejeli smo v oceno od Slovenske Kulturne Akcije in od Baragovega misijonišča naslednje publikacije, ki jih za danes samo z veseljem naznanjamo: MEDDOBJE, številka 3, leto XVI, cena 6 dolarjev ali njih protivrednost. V izdaji SKA-je. MEDDOBJE, številka 4, leto XVI, cena 6 dolarjev. Izdala SKA. MEDDOBJE, številka 3, leto XVII. — Že zdaj opozarjamo na preroško pesnitev Juljusza Slowackijega iz leta 1848 o novem slovanskem papežu v bleščečem prevodu dr. Tineta Debeljaka. PIJ, FANT, GRENKO PIJAČO! — izpod peresa našega soborca, dr. JOŽETA KRIVCA. Cena broširanega zvezka 6 dolarjev, vezanega pa 8 dolarjev. V založbi SKA-je. TRENUTKI MOLKA, izraz globokih misli dr. JOŽETA SODJA, ki jih je izdalo Baragovo Misijonišče. Cena 3.000 arg. pesov za broširano izdajo in 4.500 pesov za vezani zvezek. Nekateri komunisti so kot krompir: zunaj rdeči, znotraj beli. (Pavliha) # * * Tista oseba, ki prikriva ali pa si ne upa povedati tega, kar misli, ni poštena oseba. (Jose Marti) BRALI SMO in pripominjamo: SVOBODA JE KAKOR ZDRAVJE! Uvodnik pod takim naslovom je prinesel goriški KATOLIŠKI GLAS v eni izmed letošnjih majskih številk izpod peresa svojega urednika. Večkrat, kadar začenjamo vrstice tele naše rubrike, smo v zadregi: izbira komentarja, s katerim naj odpremo tole naše pisanje, je skoraj vedno težka; potem pa pero že samo steče in misli se kar nekam same nanizajo v gotov red do končnega zaključka in zadnje pike. To pot je bila pa stvar lahka: tako se zgodi človeku, ki dalj časa svojim še ne prav jasnim mislim išče pravega izraza in zavrača enega za drugim, ker čuti, da ne ustrezajo temu, kar bi želel povedati, potem pa se kar naenkrat znajde pred besedo, za katero ve, da je prava. Svoboda je kakor zdravje! — Hvala uredniku Katoliškega glasa za ta izrek; zdi se, da je le lepa primera, pa vendar je najlepša definicija svobode v štirih besedah, ki smo jo kdajkoli slišali. Bogdaj, da bi te globoke besede, a vendar razumljive in na preprost način zapisane, prebral mladi rod znotraj meja „matične“ domovine, se ob njih zamislil, zdrznil in ovedel svoje revščine. Domovina, ti si kakor zdravje, je vzkliknil slovenski Cankar, a kjer ni svobode, zdravja ni in tam ni domovine! ..Svoboda je kakor zdravje!" — uvodnik, ki je vreden ponatisa: „Svoje vtise s kulturnega potovanja po ZDA bi združil v eno samo spoznanje: Svoboda je kakor zdravje. Marsikaj mi v Ameriki ni bilo všeč inbi, kar se mene tiče, ne želel živeti v ZDA. Toda eno mi je bilo neznansko pogodu in to je svoboda. 'Svoboda, ki jo dihaš na vsakem koraku, na cesti, v podzemski železnici, v avtobusu, v hotelu ali restavraciji in posebno ,še po družinah in v kulturnih domovih. Pritrditi moraš. Ti ljudje so zares svobodni. Toda, da se razumemo: svobodni so od političnega pritiska državne oblasti, oz. še boljše povedano, svobodni so pred pritiskom policije. Ob teh doživetjih so spomniš na življenje pod fašizmom, ko si moral povsod kazati osebno izkaznico, ko si na ulici ali v kavarni moral paziti, kaj govoriš, ker si vedel, da povsod kdo prisluškuje. Takrat sem se počutil še najbolj svobodnega v Rimu, kjer sem lahko s prijatelji govoril po slovensko, kar sem hotel, ker v Rimu ni bilo ‘poslušalcev’, ki bi razumeli slovenski. Spomin ti gre v novejše čase: na obiske, ki si jih naredil v kaki totalitarni državi sedanjih dni. Pa naj gre za ‘napredne’ režime sovjetskega kova ali za ostanke fašističnih režimov. Ko prestopiš mejo take države, te nekaj stisne za grlo. Čutiš, kakor da si stopil v kako bolniško kliniko. Tak občutek me je zajel v Španiji pod Francom, na Madžarskem in še kje drugje. Svoboda je kakor zdravje. Toda zdrav človek ni nujno tudi discipliniran, delaven, pošten. Je lahko tudi delomrznež, egoist, pijanec in zapravljivec. Toda dokler je zdrav, je vedno upanje, da se poboljša. Tudi svobodne družbe niso nujno disciplinirane, poštene, delavne, brez krivic. Vse to je res. Vendar, dokler so državljani svobodni, vse te neurejenosti lahko odpravijo in svojo družbo izboljšajo. Dovolj, da znajo izvoliti na vodilna mesta prave ljudi. Drugače je v diktaturah. Tam vlaki vozijo po voznem redu, letala odletijo po umiku. V šolah se morajo vsi učiti, v tovarnah vsi delati. Vse se mora držati reda in discipline, To nekaterim imponira. Spominjam se nekega slovenskega politika II. reda, ki nas je prišel obiskat iz Jugoslavije kmalu potem ko je Mussolini začel uvajati svoj red. Kako je ta ‘politik’ hvalil 'Mussolinija in njegov red. ‘Tako je prav, tako bi moralo biti tudi pri nas v Jugoslaviji,’ je izjavil. Bil sem tedaj še otrok, a vtisnile so se mi v spomin njegove besede in njegovo ponosno korakanje po sobi. Seveda, tudi v bolniških klinikah je red. Tam je vse predpisano: kdaj vstaneš, kdaj ti mrzlico izmerijo, kaj boš jedel, kakšne kapljice boš jemal, v kateri oddelek te dajo. Vsepovsod je red in disciplina in največkrat tudi snaga. Toda zdravja ni. Takšnim klinikam se mi zdijo podobne vse totalitarne, diktatorske države. V njih je red, disciplina, včasih tudi dovolj kruha in vsega ostalega. In vendar družba ni zdrava, ker ni svobodna. Ko so si Nemci na volitvah leta 1932 navezali na vrat Hitlerja, so postali najbolj disciplinirano ljud stvo na svetu; pred izbruhom druge svetovne vojne morda tudi najbolj sito ljudstvo. Če bi takrat živel zgoraj omenjeni slovenski politik, bi najbrž hvalil Hitlerja še bolj kot Mussolinija. Vendar, kam je privedel totalitarni Hitlerjev red Nemce, je vsem znano. Kam je privedel Stalinov ‘kult osebnosti’ sovjetske narode, ni potrebno razlagati. Kaj so si priborili v Vietnamu in Kambodži po 30 letih osvobodilne vojne, je stvar sedanje kronike. Kjer ni demokratične svobode, je tako, kakor kjer ni zdravja. Pravijo, da zdrav človek ne zna ceniti zdravja. To se dogaja danes italijanskim državljanom. Mnogi ne znajo ceniti demokratične svobode, ki jim je bila morda bolj darovana kot priborjena po drugi svetovni vojni. Zato se mnogim toži po novi diktaturi, enim po črni, drugim, teh je posebno veliko, po rdeči kot je v Sovjetski zvezi. V nedeljo 3. junija bomo vsi šli na volitve za novi parlament. Kako se bomo opredelili? Ali za to, da Italija znova postane bolniška klinika, to pot v oskrbi rdečih zdravnikov-partijcev z raznimi oddelki, tudi psihiatričnimi, z raznimi zdravilnimi recepti, tudi s pranjem možganov? Ali se bomo znova izrekli za svobodno demokracijo, ki ni brez napak, ki pa pomeni zdravje za italijansko družbo ? Tudi tvoj glas bo pri tem odločal. — K. H. “ * * -x Ko so letos v Sloveniji pokopavali jenega glavnih 'krivcev !za množični pokol slovenskih domobrancev, so „eno od številnih častnih straž dali tudi koroški Slovenci: dr. Matevž Grilc, mag. Jože Wakounig, Nužej Tolmajcr, dr. Franci Zwitter, Karel Prusnik in Janez Wutte.“ (Naš tednik, 7/79) šef kandidatu za službo: , K diplomi morate priložiti še rentgenski posnetek hrbetnice, da bomo videli, če jo znate upogibati." (tudi to je iz Ljubljane, seveda.) Po tistem dušeslovnem zakonu o povezavi predstav nam istočasno prihajajo na misel iše tisti stihi iz Menartove „Zaušnice“, ki jih je prinesel Glas Kulturne akcije in takole parežejo: ,,A tudi v meni pamet včasih Soče, / ko se na tihem prav sladko smejim, / na glas pa vneto ženem bedastoče / po smernicah, ki jih od kod dobim. — 7n včasih seže jok še bolj globoko — saj mi tovariš bog le dal je vest — ko proti poštenjaku dvignem roko, / čeprav bi šefu rad pokazal pest. / — In potlej so še bolj nevarni Jnevi, / ko pod capinstva dajem svoj podpis. / A kdo naj mi pomaga, ubogi revi: / da ga ne dam, bi šel od polnih miz." Janez Menart je bil zasluženo odlikovan s Prešernovo nagrado. Prešeren sam pa je že pred časom, kot nalašč za naš čas, grenko zaihtel: „Kako strašna slepota je človeka!" * * * TERORISTI ŠESTE KOLONE Glavno glasilo Zveze komunistov SFRJ dnevnik Borba je objavil vrsto člankov pod tem naslovom, s podnaslovom »Dokumentarna kronika o teroristični aktivnosti fašistične emigracije proti Jugoslaviji". Piše neki D. Ganovič, v stilu, ki je podoben svoječasnemu pisanju o tkim. črni roki na Slovenskem, v slovenskem partijskem tisku. V nadaljevanju št. 26 v Borbi z dne 25. februarja t. 1. pod naslovom »Protikomunistični borci" piše o slovenski politični emigraciji naslednje: »V protikomunistično in protijugoslovansko delovanje reakcionarnih sil na Zahodu je vprežena tudi fašistična emigracija iz Slovenije. To potrjujejo tudi strukture te emigracije, o kateri je dejansko možno govoriti kot skupini raznih grup fašistične emigracije z istim ciljem: uničevanje in rušenja reda v SFRJ. Sestavljajo jo ostanki fašiziranih predvojnih političnih struktur v Sloveniji, okupatorski kvizlingi tipa Ciril že-bot, pripadnik Bele garde, domobranstva in drugih vojaških in polvojaških kvizlinških formacij. Kakor druge fašistične emigrantske skupinice si je tudi ta zastavila za svoj glavni cilj ,izpeljavo subverzivno-terorističnih akcij proti Jugoslaviji’. Takoj po vojni so npr. 20. oktobra 1946 iz Avstrije poslali v Jugoslavijo skupino 40 teroristov, ki jih je vodil bivši častnik kvizlinških vojnih formacij v Sloveniji Štefan Belobrk. Isto leto se je ilegalno vtihotapil v državo tudi terorist Ferdinand Serenc, ki je bil dejanski vodja teroristične skupine. Diverzije in sabotaže na važnejših prometnih vozilih in drugih objektih ter atentati na vodilne osebnosti, vse to je bila naloga ilegalno vtihotapljenega terorista Janeza Topliškega avgusta 1963 v Jugoslavijo. S seboj je prinesel 15 kg eksploziva, 4 pištole, 2 radijski postaji, načrte objektov in seznam oseb, ki jih je bilo treba likvidirati, kakor tudi neko količino propagandnega materiala. Organizatorji te diverzije so bili pripadniki fa-šistlčno-teroristične organizacije ‘Zveza slovenskih protikomunističnih borcev’, Janez Zdešar in Ciril Turk (iz Nemčije), Franc Jeza iz Trsta in še neki drugi. (Toplišek je bil obsojen v Mariboru.) Zadnje čase se j'e fašistična emigracija iz Slovenije, povezana 'z neofašističnimi skupinami v Italiji, zoperstavila izvedbi Osimskih sporazumov." (AD-40, Strah ima velike oči) * * * Kratko pismo uredniku »MLADIKE", ki ga je pisal Tržačan, veliko pove: »Spoštovani gospod urednik, danes, ko sem dobil list Gospodarstvo me je zbodla kričeča nedoslednost v njem: uvodnik .proglaša načelo, da je ZEMLJA NAŠE BOGASTVO, na tretji strani pa ponovno poveličuje osimski sporazum, ki bo NA VELIKO KRADEL PRAV SLOVENSKO ZEMLJO. Kaj zamejci ne znamo šteti do pet?" Po osimskem sporazumu, ki ga je sklenil Beograd z Rimom, bodo na slovenskem Krasu postavili industrijske obrate, kamor bodo usmerili pritok delavcev iz jugoslovanskega in italijanskega juga. Kje |so tiste stezice, ki so NAŠE bile? ■K- * * Kogar hočeš prikleniti, prostega ga pusti biti! Tole se je zgodilo v eni izmed tovarn, -ki mrgole v širnih predmestjih Velikega Buenos Airesa. Med številnimi uslužbenci nas je bilo poleg domačinov in tujcev iz vseh vetrov, tudi precej Slovencev. Grem po tovarni in me sreča možakar srednjih let, obraz pa kot bi ga vzeli iz Gasparijeve galerije slovenskih podob: „Dober dan!“, me prijazno pozdravi. „0, dober dan,“ mu začuden odgovorim. „Kje ste se pa tega naučili ?“ „Kaj ne bom znal, saj je bila moja mati Slovenka, iz Trsta.'1 „A tako, oče je bil pa Italijan, ali ne?, si sam odgovorim, ker sem bil prepričan, da je bil njegov priimek — Vico — sam po sebi dovolj zgovoren. „0 ne, tudi moj oče je bil Slovenec, samo da se je prej pisal Cvetko!" O IZGUBLJANJU SLOVENSKIH PRIIMKOV je NOVI LIST v aprilski številki opozoril na ta veliki problem, ki je spodbudil tudi nas, da v celoti ponatisnemo zadevni članek, obenem pa tudi zastavimo vprašanje: Kaj čakajo primorski Slovenci in kaj pravi na to „matična“ domovina, da že ne terjajo poprave te najhujše krivice, ki jo je storil italijanski fašizem s tem, da je izmaličil slovenske priimke. Kdor ve, da se raznarodovanje začne z jezikom in da, lahko rečemo, narodnostna pripadnost z jezikom stoji in pade, bo zaskrbljeno gledal na to in še na druge vrste brezbrižnosti, o katerih govori omenjeni članek: »Slovenci smo se tudi v narodopisju vedno šli bolj vesoljne Slovane ali Hejslovane, kot se tudi pravi temu, kot pa Slovence, in tako smo danes v položaju, da nimamo raziskanih niti osnovnih narodopisnih, pa tudi jezikovnih dejstev in problemov, medtem ko smo ponižno in pohlevno sprejemali zaključke, ki so jih drugi delali o nas in naši zgodovini. Nikdar si nismo prišli na jasno o važnosti narodopisja za raziskovanje narodne preteklosti, izvora in identitete. Zato je tudi le malokdo kdaj opozoril na važnost in pomen slovenskih priimkov za ugotavljanje narodne preteklosti in tudi o njihovi važnosti za slovensko jezikoslovje, če se je že kdo spravil pisati o njih, je pisal površno in kot čist diletant, to se pravi, ne da bi bil resnično raziskal nastanek naših priimkov z jezikovne plati. V resnici bi morala biti to cela samostojna veja slovenskega jezikoslovja, kajti vsak slovenski priimek je hkrati tudi posebna in samostojna beseda slovenskega jezika, prav toliko pomembna in zanimiva kot vsaka druga slovenska beseda. Lahko bi se tolažili s tem, da bo kdaj pozneje nastopil čas, ko se bodo našli jezikoslovci, ki bodo raziskali tudi to plat našega jezika in narodopisja, toda na žalost se kaže nevarnost, da bo kmalu prepozno za to. Kajti danes smo priče pojavu, da množično ugašajo slovenski priimki. če bo hotel kdaj v bodoče kak slovenski etnograf ali jezikoslovec študirati izvor pristnih slovenskih priimkov, bo moral pritegniti kot pristen študijski material sezname Slovencev na Tržaškem, Goriškem, v Slovenski Benečiji in na Koroškem, v kolikor niso tudi v teh krajih že popačeni. poitalijančeni ali ponemčeni. Zato lahko dobimo danes najpristnejše slovenske priimke samo še v raznih imenikih in seznamih naših izseljencev v Ameriki, tako Severni kot Južni, in pa v seznamu naročnikov mo-horjevih knjig izpred prve svetovne vojne. Koledarji v tistem času so namreč objavljali vsako leto sezname vseh naročnikov mohorjevih knjig. To je danes dragocen etnografski pripomoček, kajti Slovenci se tedaj še niso začeli narodnostno tako mešati z drugimi narodnostmi. Na žalost se danes zgodovinske in jezikovne važnosti priimkov za etnografske in zgodovinske študije pri Slovencih le malokdo zaveda in prav tako si nihče ne dela skrbi, kaj storiti, da bi si ljudje obvarovali slovenske priimke. Vemo, kako brezbrižni so glede tega Slovenci na Tržaškem, ki jim je fašizem potujčil imena, še bolj brezbrižni so tisti, ki danes izgubljajo slovenske priimke zaradi ženitev v Sloveniji sami." SLOVENŠČINA V LJUBLJANI ŠE VEDNO DOVOLJENA! — Vsem tistim pesimistom, ki si slovenstvo tako ženejo k srcu, bo gotovo dobro storila tale pomirjevalna novica, za katero tudi urednik Vestnika zastavi svojo besedo: slovenščina bo letošnje leto v Ljubljani še vedno dovoljena! In ko govorim o Ljubljani, imam v mislih še kakšna druga slovenska naselja. Tako zagotovilo si upamo dati kljub govoricam in novicam, ki jih zasledimo tu in tam, nekatere smešne, druge resne. Najprej ena smešna (bralcem že znana, vendar le z resne plati): „Kot znano je bila v začetku maja v Bohinjski Bistrici velika proslava 60-letnice ustanovitve komunistične partije Jugoslavije. Proslave se je udeležil tudi predsednik Tito s člani centralnega komiteja. Slovenska republika je ob tej priložnosti kaj klavrno potrdila svojo ‘državnost’, saj sta oba slovenska govornika — France Popit in Stane Dolanc (ta v dolgem slavnostnem govoru) — spregovorila v srbohrvaščini." — KG, št. 22. *• * * Take smešne prizore poimenujejo v leposlovni znanosti z imenom ,,burka" — to pot burka na račun slovenskega naroda! France in Stane sta si to lahko privoščila, saj so menda zadji svobodni in pokončni Slovenci na slovenskih tleh izkrvaveli v prvih dneh titovine leta 1945. Zdaj pa druga resna, ki je nadaljevanje prve: »Vendar Slovenija ni ostala povsem tiho. Privoščila si je svojevrsten protest. V ljubljanskem dnevniku ‘Delo’ z dne 5. maja 1979 na strani 13 je med malimi oglasi pod zaglavjem ‘Inštrukcije iščem’ izšel tudi naslednji: INŠTRUKTORJA za slovenski jezik nujno iščem. Ponudbe na naslov: Franc Stane, Bohinjska 79, L j ubl jana-dVIurgle." — (KG, št. 22) (KG - št. 22) Res, svojevrsten »protest"! To je vse, kar še znajo in kar si še upajo! (KG 22) * * * STARA NAVADA rdečih prevratnežev je taka, da danes cinično zanikujejo to, kar bodo jutri, ko jim voda že ne bo več tekla v grlo, tudi cinično priznavali, ali pa se bodo s tem istim celo bahali. En nauk več za lahkoverne kaline na komunistične limanice: Ko je predsednik ZDA Nixon odredil 30. aprila 1970 vpad v vzhodno Kambodžo, je dejal, da je tam v mestu Mimot glavni stan Vietkonga za boje v Južnem Vietnamu. Nixonovi nasprotniki so trdili, da je Nixonova izjava brez osnove. Sedaj je Nixonovo trditev potrdil sam bivši predsednik vlade v Phnom Penhu, vodnik Rdečega Kmera. V svojem poročilu opisuje odnose med Rdečim Kmerom in Victkongom ter pri tem pove, da je bil glavni stan Vietkonga v Mimotu, da pa se je po vdoru ameriških čet v Kambodžo umaknil dalje v notranjost Kambodže. (Ameriška domovina) * * * ŽALOSTNO »ZNAMENJE" izhaja v Celovcu in naj bi bilo kulturno glasilo slovenskih kristjanov. Slikovitost slovenske pokrajine si je težko misliti brez tistih značilnih znamenj, ki so stala predvsem na RAZPOTJIH in KRIŽPOTJIH kot kažipot mimoidočim in blagoslov za pravo in srečno pot, pa tudi opozorilo verujočim in simbol krščanske vsepričujočnosti na Slovenskem. Celjsko »Znamenje", pa se zdi, kaže v drugo smer, kar nam potrjuje primer, o katerem govori KATOLIŠKI GLAS, ko prav pod tem naslovom — »Žalostno ‘Znamenje’ “ — ugotavlja naslednje: „S pisanjem in nazori revije ‘Znamenje’, ki jo s podporo kulturne skupnosti Slovenije izdaja celjska Mohorjeva družba, se že dalj časa nismo soočali. Opravilo, ki bi ga veljalo sicer vršiti pogosteje, a je dokaj neveselo in ga človek odlaga od meseca do meseca. Najostreje smo se spoprijeli s pisanjem ‘Znamenja’ ob zadnjih italijanskih državnih volitvah, ko je ta revija objavila grob napad na izjavo italijanskih škofov, po kateri glasovanje za stranke z brezverskim nazorom ni združljivo s krščanskim gledanjem posameznika. Izjava, katere vsebina je povsem naravna, toda celjsko ‘Znamenje’ jo je označilo za primer nove križarske vojne. Šlo je za težak primer vmešavanja v italijanske politične zadeve, ki pa očitno ni imel namena dajati naukov italijanskim škofom in katoličanom. Kolikšen del italijanske katoliške javnosti in škofov pa sploh ve, da obstaja neko ‘Znamenje’, ki jih je kritiziralo in bi si njegove pripombe vzeli k srcu? Kar nas je kot katoličane motilo, je bilo samo ozadje tega grobega napada: italijanske škofe postaviti pred slovensko javnostjo v slabo luč, ustvariti s tem nerazpoloženje dela te javnosti do škofov na splošno — zlasti pri tistem delu slovenske polinteligence, ki je veren, pa tudi kritičen do družbenega dogajanja, češ, poglejte, kaj delajo škofje ‘katoliške’ Italije. Ljudski glas pa že ve, da imajo prav ti škofje v syoji sredi tudi papeža. Za nadaljnje pomenske zveze pa poskrbi potem ljudska govorica sama. Napad na italijanske škofe v „Znamenju“ je hotel biti obenem svarilo slovenskim katoličanom oz. danes samo še „vernim“ kot jih uradno nazi-vajo — torej niti ne več ‘kristjani’, kot si je še zamišljal nekdaj pesnik Kocbek; ‘verni’ pa so lahko tudi tisti, ki verujejo v amulete in talismane, celo brezverci so lahko ‘verni’, ker ‘verujejo’, da Boga ni. Slovenski katoličani naj se torej varujejo skušnjave, da bi posegali v ‘politiko’ kot njihovi italijanski sosedje z novo ‘križarsko vojno’. S tem je bilo znova oživljeno vzdušje tihega psihološkega pritiska na slovenske katoličane, da si ne bi upali preveč glasno zahtevati kakega gradbenega dovoljenja za novo cerkev (v Ljubljani sami bi potrebovali npr. deset novih, pa ne dobijo dovoljenja, pač pa so ga velikodušno dali za gradnjo mošeje); ali pa, ker so bile od potresa porušene cerkve izločene iz dodeljevanja posojil za popotresno obnovo itd. Ob tej perfidni potezi ‘Znamenja’, ki se predstavlja kot krščanska revija, nismo mogli ostati brez pripomb. Prvič zato, ker so nekateri od napadenih italijanskih škofov postavni nadpastirji tudi slovenskim katoličanom v Italiji, največ v škofijah Trst, Gorica, Videm in Rim. Drugič, ker za kritična stališča do izjav italijanskih škofov ni poklicano ‘Znamenje’, ampak je v Italiji sami dovolj možnosti in kritikov. In kritike tudi ni manjkalor toda brez grobih papadov in primerjav s križarskimi vojnami (razen v kakih obskurnih listih, med katere pa bi se celjska revija menda ne hotela prištevati). Tretjič, če se v Sloveniji verski listi ne smejo baviti s ‘politiko’, potem naj bo tudi ‘Znamenje’ v tem pogledu dosledno. Naj pusti reševanje italijanskih zadev italijanskim ljudem samim. Revija prihaja tako sama s sabo v nasprotje, toda samo navidezno; vzdržuje se domače politike, a posega v tujo, toda ne za tujo, ampak za domačo rabo. Namen te slednje pa je, omajati zaupanje katoliških ljudi do škofov in cerkvenega učiteljstva z neodvgovornim enostranskim kriticiz-mom, prikazovanje v spačeni podobi ravnanje katoliškega škofa. S tem pa ta revija preneha biti krščanska, zakaj njen namen je prvenstveno v tem, da razširja idejno negotovost in prevaja katoliške ljudi na napredne pozicije, v duhu nekega nejasno zamišljenega socializma. Ta pa naj ne bi pomenil enakosti in sožitja vseh ljudi dobre volje, četudi različnih nazorov. Ta znamenjevski socializem naj bi predstavljal najvišjo stopnjo osvoboditve človeka (teologija osvoboditve) in obenem socialistič- \ nega razvoja. Toda v njem naj bi ne bilo prostora za tiste krščanske ljudi, ki priznavajo pokorščino škofom in cerkvenemu učiteljstvu v zadevah krščanskega nauka, niti ne za one, ki verujejo ne le v Boga, pač pa tudi v zakramente, častijo Marijo kot božjo Mater in priprošnjico, v moč molitve, zadoščevanja, v greh in božjo kazen. Takšno stanje, v katerem naj bi se zlivala tako socializem kot ‘pristno’ krščanstvo, osvobojeno vseh utesnjujočih cerkvenih organizacijskih struktur, se ne ozira več na nadnaravno, ampak le na bližnjega. Nadnaravno se je umaknilo tuzemskemu, se prelevilo v prvenstveno socialno filozofijo, ki je gotovo sprejemljiva za socializem, nevtralni ali brezbožni, toda ni ostala več krščanska. Takšna je danes ‘osvoboditvena’ smer pisanja celjskega ‘Znamenja’. Dobiva denarno podporo od oblasti v Sloveniji za svoje izhajanje, zato pa se mora držati prav te smeri. Ničesar dobrega ne objavi v prid Cerkvi kot božji ustanovi, ampak samo proti. Ob primeru Isolotta si je raztrgalo oblačila in ga stavljalo za zgled idealizma in ravnanja po vesti katoliškemu izobraženstvu in bogoslovnemu naraščaju v Sloveniji. Marksistično zagledanega opata Franzonija je poveličevalo do onemoglosti, dokler se ni javno zavzel za razporoko in za splav. Pri tem pa je ‘Znamenje’ o Franzoniju nenadno utihnilo, saj bi z nadaljnjim franzonovajem razgalilo svoje nelcr-ščansko ozadje. Poiskalo pa si je seveda druge oporečniške primere. Ko smo prvič zavrnilo ‘znamenjsko’ primerjavo izjave italijanskih škofov s križarsko vojno, nam je v naslednji izdaji istega odgovoril njegov glavni urednik Rafko Vodeb z besedilom, ki je nosilo naslov ‘Sprenevedanje in klevetanje’. Seveda smo njegove ugovore z naše strani znova zavrnili. Rafko Vodeb se je v svojem odgovoru skliceval na francoske škqfe, češ da ti niso bili dali podobne izjave. Toda ko so sledile čez kako leto francoske državne volitve, so prav francoski škofje izjavili isto kot italijanski. S tem seveda takrat ‘Znamenju’ oz. njegovemu uredniku nismo posebej postregli. Kar nas je tokrat nagnilo, da smo njegovo pisanje znova nekoliko prerešetali, je neokusno in žaljivo pisanje o sedanjemu papežu Janezu Pavlu II. članek je ponatisnjen iz italijanske revije ‘Rocca’, kar naj bi spet naivne slovenske ljudi zavajalo, češ, če si ‘katoliški’ Italijani lahko, potem si pač lahko dovolimo takšno pisanje tudi mi. Članek je oduren poskus vtikanja v zasebno življenje sedanjega papeža, prav v stilu nekdanjega liberalnega tabora. Članek je napisala Adriana Žari, ki jo ‘Znamenje’ na drugem mestu predstavlja kot najpomembnejšo italijansko teologinjo in prinaša odlomke iz njenih spisov. Toda v omenjenem članku je kaj malo teološkega, zato pa več vulgarskega in pocestnega. Naslov: ‘Miselnost vzhodnega škofa', začenja pa se takole: škoda. Kako bi nam ugajal papež, ki bi imel v mladosti kakšno simpatijo, kakor vsi normalni ljudje. Pa ne: v Vatikanu so odločno zanikali. Nobene mladostne ljubezni. Seveda pa ostane vprašanje, če je bilo tisto zanikanje utemeljeno. Morda je papež Wojtyla imel kakšno mladostno simpatijo, toda njegovim sodelavcem to ne gre v račun in so ga prepričali, da je bolje taka ‘sramoto’ zanikati. V Vatikanu vlada čudna miselnost. Najbolj pozitivne in prijazne stvari imajo za neprimerne in jih zanikajo, pogosto pred očitnim dejstvom. Kot na primer pluralizem... Člankarica potem opleta s celibatom, s splavom (papež naj se umakne iz italijanske politike) in sklepa: Papež Wojtyla bo moral imeti dobre svetovalce, da se bo mogel znebiti miselnosti vzhodnega škofa; morali bodo biti boljši kot tisti, ki ga obdajajo v Vatikanu. S ponatisom tega članka je hotelo nuditi ‘Znamenje’ svojim bralcem po eni strani poslastico, po drugi pa porušiti znova enega od tabujev, ki naj bi doslej veljali: nobenega obzira ne pred papežem ali kom drugim, vsi smo samo ljudje! .. Toda-v tern drastičnem primeru,ne gre za slednje, pao.-pa- za ntšakjfšno načelo dostojnega in resnega pisanja. <5e so ‘Znamenjevi’ -Sodelavci do' sledni, zakaj se ne razpišejo še o svojih mladostnih ali, kakršnih koli. simt patijah ? Zakaj se ,s pomočjo italijanske, iteologinje’ spravijo nad papeža, iznašajo domneve o njegovem zasebnem življenju, le svojega .ne razgalijo pred javnostjo ? In če se tega držijo, naj še papeža Wojtyla pustijo -pred slovensko javnostjo v miru. V isti številki ‘Znamenja’ je uvodnik posvečen spominu pokojnega Edvarda Kardelja, utemeljitelja teorije jugoslovanskega samoupravljanja. Kardelj ni bil veren človek, kar sicer ne pomeni, da sc ga v ‘Znamenju’ ne bi smeli spomniti. Toda ob tem uvodnem resnem članku izpade za celo številko revije bulvarsko smešenje papeža toliko bolj burkasto in neokusno. Revija je očitno izgubila še zadnjo sled občutka za etiko in estetiko. Sodimo, da bo učinek njenega pisanja prav nasproten kot pa si ga med slovensko javnostjo "želi.“ * * * Iz govora dr. Draga Štoka, tajnika SSk (Slovenska Skupnost na Primorskem), ki ga je imel letošnjega maja v Gorici na „Taboru slovenske mladine", posnemamo naslednje: „Biti danes vseskozi zaveden Slovenec pomeni biti predvsem oporečnik vsemu in vsem, ki še vedno mislijo, da sta narodnost in zavest pripadnosti nekemu narodu nekaj preživelega, oziroma reakcionarnega. Mi pa se kot pripadniki zamejstva in narodne manjšine zavedamo, da ni in ne more biti to res. In prav zato, ker se tega z vso silo svoje biti zave damo, hočemo pravičnejši svet povsod, kjer živimo in delamo. V tovarni, kjer hočemo, da je mlademu delavcu omogočeno slovensko misliti in govoriti. Zato nas boli dejstvo, da naše sindikalne organizacije prevečkrat pozabljajo na slovenski jezik, ki mora biti v tovarni enakopraven italijanskemu, tudi na oglasnih deskah, napisih, na zborovanjih. V dno duše smo se čutili ranjene, ko srno se morali boriti z vsemi zakonitimi sredstvi za slovenski napis na spomeniku nad 400 padlim iz tržiške ladjedelnice, ko pa je vsem znano, da so bili partizani v ogromni večini Slovenci, pa jim niso organizatorji v začetku sploh namenili slovenskega napisa« Jezi nas dejstvo, da smo v večini naših tovarn še vedno zapostavljeni, kar se tiče našega materinega jezika. Mi nočemo, da so tovarne potujčevalnice, te morajo postati za delavce v njih, njih drugi dom. Isto mora veljati za naše uradnike v občinskih, pokrajinskih, deželnih upravah, v državnih uradih. liiti enakopraven v svojih pravicah drugim državljanom, pomeni biti enak drugim v družbi, pomeni imeti svoje pravice povsod tam, kjer jih imajo državljani drugega jezika. To je naš boj za globalno zaščito, ki je obenem boj za našo staro pravdo. Dragi prijatelji, prav tako moramo biti budni v današnjih dneh glede političnega terorizma, ki divja v Italiji. Kdo je kriv, da je Italija zašla v slepo ulico, se povsod vprašujemo. Odgovor je sila enostaven: vladne stranke so krive, vse stranke ustavnega loka pravzaprav, saj so do danes dajale potuho vsem, ki so v državi zganjali nered. Najprej niso znale eliminirati fašističnih gnezd, kakor so jih znali takoj eliminirati v skoro vsej Evropi. Potem so bile te stranke popustljive do vsega, kar se je dogajalo na skrajni levici: dobrohotno, so te stranke govorile in skušale opravičevati brezsmiselne stavke, razbijanje v tovarnah, v trgovinah, bedaste stavke na šolah — pomislimo samo na nesramno početje na neki šoli na Tržaškem, kjer so dijaki — na ukaz bogvekoga —- razbili razpelo in ga vrgli v smeti — pa ni nad tem dejanjem --- razen SSK — nihče protestiral! Toda pri nas se vandalizem ni — hvala Bogu — nadaljeval! V Italiji pa je šlo naprej — začelo se je š pretepanjem, potem streljanjem v no- ge ljudem, ki so hoteli misliti s svojo in ne s kolektivno glavo, potem uboji, umor Mora, agentov, delavcev v tovarnah, napad na sedeže strank: za vse to nosijo odgovornost stranke, ki so bile doslej na oblasti! Mi, kot pripadniki neke narodne skupnosti, moramo gledati naprej, za desetletja naprej: mi moramo biti neke vrste kažipot današnji Italiji, tako kot smo bili to od leta 1918, ko je prvič prišla Italija v naše kraje! Prvi smo se zoperstavili fašizmu in ko naše fante streljali na bazoviški gmajni, na Opčinah, ko so dajali strupa Bratužu, je ves italijanski tisk ali to odobraval ali molčal. Mi pa smo šli naprej, dokler ni fašizem za vedno propadel, predvsem po naši zaslugi, ker smo ga prvi in najgloblje minirali... (Novi list) ! Marsikaj lepo in prav povedano! Radi pa bi poznali tudi tistega jij-naka, ki bi prav isti slovenski mladini, in ob podobni priliki, vedel povedati tudi to, da so vse hujši vandalizem kot ta, ki ga zdaj zganjajo teroristi v Italiji, zganjali med slovenskimi ljudmi pred več kot tridesetmi leti današnji slovenski oblastniki in, da smo bili mi zdomci prvi, ki smo se zoperstavili komunizmu, ko je naše fante pobijal v dolenjskih in gorenjskih gozdovih in je verjetno marsikdo iz tržaške ladjedelnice to odobraval ali pa molčal. * * * »NEVARNA RAZMERJA" Jožeta Javorška tistim, ki smo pri polni zavesti preživeli boljševiško revolucijo na Slovenskem, ne bodo pokazala nič novega. Nedvomno pa imajo lahko zdravilen učinek na vse tiste, ki so takrat živeli ob robu dogodkov ali pa jim zibelka življenja še ni bila stekla. Iz ust vnetega zagovornika »osvobodilnega" divjanja je slišati tudi takele besede o »ekscesih" slavne partizanske vojske. Na splošno Javoršek ni v zadregi, kadar mora reči bobu bob, grozodejstva rdečih krvnikov pa tako nežno z »ekscesi" poimenuje! »Gre torej za ekscese. Le ti so se v partizanski zgodovini nenehoma kazali. Levi partizanski ekscesi so se prikazali na pomlad in v zgodnjem poletju leta 1942... Zanimivo je, da so se v tem nedorečenem in imenitnem obdobju ponašali z levimi ekscesi samo partizanski komandanti in polit-komisarji, ki so bili po svojem socialnem poreklu meščani in hkrati intelektualci. .. Ko je bil Ahac kazensko prestavljen v Belo krajino, kjer naj bi v zelo težkih okoliščinah začel z mobilizacijo belokranjskih fantov ter postavil temelje partizanstvu, ki ga do tistih dob v Beli krajini sploh še ni bilo, je kmalu postavil Belokranjski odred ter postal njegov politični komisar. Brž ko je preživel najhujše in najusodnejše dni..., se je dal spet zavesti v svoje veličastje, spet mu je oblast premotila glavo in spet je začel ves goreti v takem revolucionarnem ognju, da se je ob njem vse opeklo. Zlasti vse, kar ni bilo njegovih misli in kar se mu ni podrejalo. In tako je storil v Beli krajini nekaj takih grozodejstev, pred katerimi si zgodovina narodnoosvobodilnega boja zakriva oči. I*a ni bil sam. V podobne leve ekscese so zapadali še marsikateri drugi partizanski komandanti in politični komisarji, a značilno je bilo, da so bili vsi intelektualci. Vsi so bili predvsem nasilni, ker so nenadoma-začutili v svojih rokah nekaj, o čemer prej še sanjati niso mogli: oblast, če pa niso bili nasilni, kakor je bil nasilen Vitomil Zupan, ki je bil nasilen po svoji naravi, so si nasilstvo izmišljevali, ker so mislili, da je nujna oblika revolucije in se morajo z nasiljem odlikovati." * * * Odkod se je vzel Andrej Inkret (ki naj bi si rajši zamenjal vrstni red zlogov v svojem priimku), da je v svojem »Amerikanskem dnevniku", objavljenem v ljubljanskem „Delu“ na račun slovenstva takole blebetal, ni težko odgovoriti: iz socialistične poturčene družbe pač! Izblebetal je pa tole: .........profesor govori... govori.,. zagnano in pobožno... o ‘slovenstvu’ in o naraščajočem zanimanju mladih Ameri-kancev daljnega slovenskega porekla za svoje ‘korenine-the roots’, govori in nas pelje skoz univerzo, restavracije in galerije in predavalnice, govori o slovenstvu venomer, neutrudljivo, pa o ‘etničnih študijih’ — in vendar vseskoz o slovenstvu kot nekakšni ‘vrednoti’, slovenstvo, slovenstvo, slovenstvo..." Ko to beremo, se vprašujemo: ta profesor, ki govori tako „zagnano in pobožno" o slovenstvu, je izšel iz vrst povojne ..izdajalske" emigracije, tovariša Inkreta pa je vzgojila »Osvobodilna" fronta slovenskega naroda — ali more še kdo, ki še nima opranih možganov, verjeti v rdeče pripovedke o belih izdajalcih? •* * * Popolnoma drugače kot Andrejček Inkret piše Nobelov nagrajenec za leposlovje, amerikanski Jud, Isaac Baševis Singer: „A se tudi bojim, da bi postal Amerikanec, zakaj to bi pomenilo izguba moje identitete. Manjšina se zmeraj prilagodi večini. Slabotni se prilagodi močnejšemu. Vendar, kdor se resnično zaveda svojega dostojanstva, ta se ne trudi, da bi posnemal druge. V glavnem govorim idiš... Mislim, da je ideja o stapljanju jezikov zgrešena. Nobenega razloga ni, da bi pozabili na svoje korenine, če naj uporabim izraz, ki je zdaj v modi. Lahko poženemo nove, pri tem pa ostanemo zvesti svojim..." (Po »Mladiki", 2/3-1979) * * * Urednik avstralskih “MISLI” je postal kar pogosta tarča za ljubljanske in tudi avstralske rdeče pisce in pisune, kar je vsekakor dobro znamenje. Ker smo pa že v deželi kengurjev, se pogosto te strupene puščice spremene v nevarne bumerange, ki jih urednik pater Bazilij spretno suče: F'.. P-ju se zahvaljujem za pošiljko osemnajste strani ljubljanskega »Nedeljskega dnevnika" z dne 14. januarja letos. Celotna stran pod naslovom »Domovina je čedalje bliže" govori o Avstraliji oz. avstralskih Slovencih. Poročilo je napisal 72-letni IVAN KREFT, doma iz Radgone. Samo tri skromne dni je preživel v Sydneyu, pa je bil o slovenskih razmerah v Avstraliji (ne samo v Sydneyu!) tako »dobro" poučen, da se je usodil napisati prilično dolgo reportažo. In ker je očitno poslušal ali vsaj registriral samo eno plat zvonjenja (tisto, ki jo sme slišati tudi domovina!), je Članek kaj enostranski tudi po vsebini, ne samo po dolžini ene časopisne strani. Ker Ivan Kreft ni le »znani slovenski publicist", ampak tudi »bivši politik" in večletni »član osrednjega odbora Slovenske izseljenske matice" (tako ga je predstavil 19. decembra 1978 Jože čuješ na slovenski strani v »Novo doba"), je te enostranske linije vajen in mu ni moč zameriti. Bolj so zamere vredni njegovi avstralski gostitelji, ki so mu tako enostranska in v mnogočem krivična ter neresnična poročila servirali. Naravno, da udari Kreft po »političnih izseljencih" med nami, ki so se silno »kompromitirali" in nimajo v ekonomski emigraciji »nobene opore". Te vrste klofut so danes moderne in ob vsaki priliki nujno lete po vseh tistih, ki se še niso uklonili pritisku režima iz domovine. Po Kreftu je politična emigracija pri nas »izgubila že. skoraj ves ugled, tudi »zaradi grdega izkoriščanja tistih, ki se ob prihodu na to oddaljeno celino, brez znanja jezika in poznavanja razmer, niso znašli, pa so bili prepuščeni na milost in nemilost vrhovom sovražne politične emigracije." Tudi na dru- gem me^tu- reportaže je še enkrat poudarjeno, da ta del naše narodne skupine v,yjzgubl ja. podporo izseljencev*1, kajti ,,vsaj v prvih letih bivanja v Avstraliji sq marsikaterega priseljenca iz. Slovenije vodilni politični emi-granti hudo izkoriščali tudi gmotno. Za vsako še tako malenkostno .uslugo je moral seči globoko v žep.“ Pri omembah izkoriščanja nekako v isti sapi Kreft udari tudi po naštim obveščanju. Ob prvi omembi imenoma omenja mesečik MISLI, ki ..popačeno prikazujejo življenje v socialistični domovini,** pri drugi pa dokazuje, kako ..izmišljenim zgodbam o slabih razmerah v domovini naši vse manj nasedajo, saj vse pogosteje obiskujejo domovino in si tako sami razkrivajo laži, s katerimi jih skušajo politični emigranti odvračati od Jugoslavije..." Zanimive in silno posplošene ugotovitve. Ne le o današnjih „izmišlje-nih zgodbah" ter „lažeh“, tudi in celo o grdem gmotnem izkoriščanju no-vodošlih priseljencev. Ker ni imen, leti na vse vidne osebnosti. Tudi na gostitelja Jožeta čuješa, ki se je tista leta še prišteval med vodilne politične emigrante. Vsaj on naj bi Kreftu (tudi v svoj zagovor) dal stvarnejšo sliko. Ker v isti sapi poročevalec udari tudi po naših MISLIH, preko katerih s privolitvijo urednika politična emigracija „širi napetost med našimi izseljenci", upravičeno sklepam tudi lastno opredelitev med takratne iz koriščevalce. Zares zanimivo! Zlasti še ob temle dejstvu: ko me je prišel sydneyski konzulat prvič snubit, je bilo takratnega vicekonzula sama hvala, kaj vse sem že dobrega storil za priseljence. Celo prosta vožnja na počitnice v domovino mi je bila ponujena (in v moje strani odklonjena) z zahvalo. . . Mesečnik MISLI je po Kreftovem „političen v klerikalnem smislu", ki „napada predvsem našo družbeno ureditev, ni pa mogoče reči, da bi bil proti Jugoslaviji kot državi, če bi imela meščanski družbeni red." Ob vsem tem zveni kar nekam tolažilno Kreftova ugotovitev, da ..popačeno" poročanje MISLI priseljenci „vse bolj odklanjalo". Na to bi kot urednik odgovoril tole. 1. Razmišljam, kako neki bi se mogle MISLI rešiti političnega pečata, ki ji ga od časa do časa — zadnja leta vedno pogosteje — pritisnejo od doma? Zaključek je, da najbrž z enim samim korakom: z rdečo zvezdo na platnicah in z vsebino v podporo režimu. Kajti politika je vse in samo to, kar se ne pusti vpreči v propagandni voz domače diktature. Očitek klerikalizma bi potem sam od sebe odpadel. 2. MISLI so list slovenskega zdomstva: poudarjajo svobodno slovenstvo in se brez potrebe ne zaletavajo v bivše državljanstvo. Nikoli pa ne bo list zagovornik kakršnekoli diktature (četudi se skriva pod naslovom ..družbene ureditve"), kajti rodil se je v svobodnem svetu ter ima vso pravico in dolžnost svobodnega obveščanja. Ravno to režim doma silno boli. Celo vsaka še tako mila kritika v ljubljanskem „Delu“ je, ponatisnjena v MISLIH, že hud „napad“ in ..mazanje domovine". — Pri svobodnem poročanju pa MISLI nimajo in niso nikoli imele namena prati bravcem možgane: vsak ima svojo pamet in si svoje politične ideje sam izbira, če bi pa kdaj v bodočnosti prišlo do narodnega razpotja, bodo gotovo tudi MISLI zdomcem znale povedati svoje mnenje. Kar bodo rekle, bo vsekakor v prid slovenstvu in domovini, ne tujim interesom. 3. Nihče avstralskih Slovencev doslej ni bil prisiljen k naročbi MISLI, kakor je ob obisku domovine marsikdo prisiljen na sramotni intervju, ki naj ga malo preplaši in zmehča v prid režimu. Kljub temu imamo veliko ..dokazov", kako ,,popačeno poročanje" MISLI izseljenci „vedno bolj odklanjajo". Med njimi je gotovo dejstvo, da smo z novim letom spet dvignili naklado. Okrog 300 novih plačilnih 'naročnikov v zadnjih treh letih (in že' teh prvih tednih noveoa leta kar 14 novih) kaže res v smer splošnega ,.odklanjanja MISLI". Prav tako dolga vrsta naročnikov, ki prostovoljno do- dajajo v Tiskovni sklad (mnogi celo več kot znaša naročnina), da ' s tem MISLIM podaljšujejo svobodno življenje. Kaj praviš, tovariš Kreft? To je pa — vsaj glede MISLI —t. druga plat, za katero ob kratkem obisku ni bilo posluha. — Urednik , # * * ZAMOLČEVANI DNEVNIK „SLOVENEC“ — Pred nekaj meseci je Rado Bordon v sobotni prilogi ljubljanskega Dela zagnal velik hrup. Kaj se je zgodilo? V hčerkinem slovenskem berilu je pod podpisom nekega športnega dogodka v 30. letih zagledal oznako l‘o „SIovencu“. Vsi odgovorni za tisto knjigo so bili namah pritisnjeni ob zid in obtoženi, da obujajo nekaj, kar je zmagovita OF dokončno likvidirala in se tisto torej niti ne omenja več. Na žolčno polemiko, ki se je razplamtela, mislim z neve-seljem. Jasno, da so se „Slovenca“ vsi obtoženi plašno izogibali in govorili o drugih stvareh: jezikovnih in pedagoških. Ostalo pa mi je razočaranje nad Radom Bordonom, ki je bil pred petimi ali koliko leti podjeten fak-totum pri celjski Mohorjevi družbi. Bil sem namreč prepričan, da je resnično spoznal in vzljubil krščansko izročilo slovenske kulture. Pred kratkim mi je prišla v roke ..Zgodovina Slovencev. I. del. Od začetkov do 1918“, ki jo je pripravil prof. dr. Valentin Inzko. Izšla je v založbi celovške Družbe sv. Mohorja 1978 na 160 straneh in se rabi v zadnjih treh razredih državne gimnazije za Slovence v Celovcu (,)Schulbuch Nr. 151“). Prebral sem ta učbenik in ga ne povsem zadovoljen odložil. Ni me toliko motilo, da je v njem zgodovina koroških Slovencev prikazana podrobneje kot pa ostalih — o Andreju Einspielerju ima npr. poldrugo stran, Bleiweis pa je le dvakrat omenjen. Bolj me motijo druge vrzeli. Tudi v tej knjigi ljubljanski dnevnik „Slovenec“, ki je kot politično glasilo katoliških Slovencev izhajal od 1872 do 1945, nikjer ni naveden. In vendar: koliko slovenskega življenja je v tistih 74 letnikih! (Ni pa pozabljen nekajletni Laibacher Tagblatt, glasilo Taffejeve vlade na Kranjskem...) Enako ne najdemo Ljubljanskega zvona (1881-1941) in Doma in sveta (1888-1945), vodilnih naših literarnih revij. O razcvetu leposlovja v razdobju 1880-1918 je v knjigi komaj nekaj besed. Prof. dr. Val. Inzka poznam in cenim. Lahko da ga je priganjal čas ali omejeval prostor. Vendar je bil ob pripravi ..Zgodovine Slovencev. I. del“ po mojem preveč odvisen od zgodovinskih učbenikov, ki se po 1945 rabijo v Sloveniji in jih na koncu kniige navaja celo vrsto. (Vemo, kako zna totalitarna država kot inženirka duš v svoj prid krojiti podobo preteklosti.) Spet pa bo držalo, da toplih odstavkov o Družbi sv. Mohorja, o Slomšku, o Janezu Ev. Kreku itd. ni mogel vzeti iz niih. Vedno bolj se čuti potreba, da izpričan strokovnjak pa seveda pogumen demokrat na kratko in pregledno, v eni knjigi, popiše zgodovino Slovencev vsaj do leta 1941: nam v spodbudo, svetu pa, da nas spozna. (K. Glas, št. 20) — V. Beličič * * * AMERIŠKA DOMOVINA, neuklonljivi pobornik svobode in pravice, ki izhaja v Clevelandu, je dobila novega, glavnega urednika. Dosedanji urednik nrof. VINKO LIPOVEC je prepustil svoje mesto 39-let staremu dr. RUDOLFU M. SUSLJU, ki je tako prevzel nase težko in odgovorno nalogo, da vodi list, ki je bil vedno glasnik KATOLIŠKIH in SVOBODOLJUBNIH SLOVENCEV, po varnih in neonorečnih poteh k še večjemu razmahu. Novemu uredniku čestitamo k odličnemu imenovanju, mu želimo vso srečo pa zagotavljamo tudi našo simpatijo pri delu in naporih za take ideale. * * * Iz Ameriške domovine, št. 35: „Jutri, v soboto 24. marca 1979, bo AMERIŠKA SLOVENSKA KATOLIŠKA JEDNOTA — KSKJ, največja slovenska katoliška organizacija na svetu, obhajala 85-LETNICO svoje ustanovitve in svojega delovanja. Ameriška slovenska katoliška jednota je najpomembnejša in po številu največja organizacija katoliških Slovencev v naši deželi in tudi izven nje. Tekom dolgih let svojega obstoja je bila vedno prizadeto pri vseh dejavnostih katoliških Slovencev v tej deželi, vsa leta se je vztrajno zanimala za Slovenijo in življenje slovenskega naroda na domačih slovenskih tleh. Podpirala je slovenske narodne cilje v prvi svetovni vojni, v letih po njej, v drugi svetovni vojni in po njej pomagala njenim številnim žrtvam, zlasti tudi onim, ki so morali zaradi svojega katoliškega prepričanja zapustiti svoje domove in si iti iskat ter ustvarjat nove na tujem." Častitljiv jubilej (4. aprila 1894 — ustanovni dan) kaže, da je bila organizacija postavljena na trdne temelje, vsa njena zgodovina pa priča o živosti in nesebičnem delu njenih članov. VESTNIK sloveskih domobrancev in drugih protikomunistov se veseli tega jubileja, čestita KSKJ, ji izreka vse najboljše za bodočnost in se ji zahvaljuje za vso gmotno in moralno pomoč, ki je prišla iz njenih vrst za preživele slovenske borce za svobodo. * * * Pričujoča številka VESTNIKA prinaša poročila o letošnjih proslavah vseh tistih znanih in neznanih junakov, ki so izkrvaveli po krivdi Rdeče fronte. Veliko je bilo trpljenje vseh teh, ali nemalo bridkosti so užile predvsem tudi matere s pretrpko izgubo svojih sinov in 'hčera. človeku se trga srce, ko prebrere spominske vrstice na svojega sina, SILVESTRA VIKTORJA SEKNE-ta, ki jih je zapisala njegova mati v Ameriški domovini letos 12. aprila. Viktor Sekne je padel pri Quang Na-mu, v Vietnamu, 12. aprila leta 1969, kot ameriški vojak, ki je branil svobodni svet pred komunizmom in bil na koncu koncev za svojo borbo ogoljufan in izdan. Tudi njemu in vsem njegovim slovenskim vrstnikom izkazujemo čast, da jih vključimo v nepregledno vrsto svetlih in nepozabnih imen. Lep spomenik je s svojimi vrsticami postavila Marije Sekne svojemu sinu, pa tudi vsem tistim očetom in materam, ki so kot oni dobivali žalostna sporočila: „. . ,with grčat regret. .še bolj pa tistim, ki iz slovenskih gozdov take osmrtnice nikdar niso prejeli. * * * „0 zadnji svetovni vojni so izšle neštete knjige o vojaških operacijah, publikacije o skrivni strani tega vesoljnega spopada, v katero spadajo špijonski podvigi, delovanje pete kolone, ki je odznotraj spodjedala odporno moč svojih žrtev, načrtno in uradno dopuščeno širjenje lažnivih poročil ter satanska krutost totalitarnih režimov, pa so bile šele zadnje čase dovoljene. Dejansko pa je celoten potek te vojne spremenila peščica mož iz poljskega podtalnega gibanja, ki je Nemcem za Angleže ukradla nek poseben aparat, imenovan ENIGMA. Ta aparat je služil Nemcem za šifrirano zvezo med Berlinom in nemškimi vojnimi poveljniki. Aparat sam je bil podoben navadnemu pisalnemu stroju z vrsto okroglih ploščic na elektronski pogon, ki so dopuščale tisoče različnih kombinacij, katere je bilo nemogoče razrešiti, če enota z radijskim sprejemnikom ni poznala kombinacije teh ploščic. Z izredno iznajdljivostjo se je angleški obveščevalni službi posrečilo priti v posest vseh Hitlerjevih ukazov in odredb, poleg tega pa ji je uspelo tudi obdržati to skrivnost v najstrožji tajnosti še trideset let potem." (Correo de la Semana, št. 2195) * * * Sobotna priloga ljubljanskega „Dela“ od 14. julija t. 1. je prinesla celostranski razgovor svojega urednika Vlada šlambergerja s sekretarjem predsedstva CK ZKS (Cekazekaes, ali nekaj takega). Povod za ta turnir vprašanj in odgovorov jima je dal „dolgo časa v tujini živeči duhovnik Franc Itode,“ ki je v pismu uredništvu Dela med drugim zapisal: »Vernik se pogosto počuti drugorazrednega. S tem, da je veren, mu je apriori onemogočen dostop do tiste vloge, ki je pridržana članom ZK.“ Stavek med navednicami je pa tudi vse to, kar si je „Delo“ upalo in smelo priobčiti iz Rodetovega pisma. Šetinčev samogovor pa je spet tako dolg in utrujajoč, pa tudi tako vpoprek s preprosto logiko, ki je mi navadni zemljani poznamo in priznavamo, obenem pa preoln farizejskih trditev, da resnično občudujemo pogum in dobro voljo Franceta Rodeta in njegovo pripravljenost na nekakšen dialog z »domačimi" marksisti, ki najbolj očitna dejstva cinično prevrnejo na glavo. Nekaj primerov: Pravi Šetinc: Najbolj demokratično vzgojo v šoli omogoča marksistična znanstvena vzgoja, ki zahteva razmah vseh človekovih sposobnosti, kritičnega mišljenja in zadovoljstva v obdobju, ko se mlad človek v zahtevnem procesu telesnega in umskega razvoja usposablja za svojo svobodo. Svoboda pomeni spoznavanje in obvladovanje sveta, okolja, odnosov med ljudmi in zakonitosti v razvoju človeške družbe, saj sta le tako možna človekova svobodna ustvarjalna aktivnost in odločanje. Zato lahko trdimo, da je marksistična znanstvena vzgoja pristno demokratična, humana, angažirana in drugačna tudi ne more biti. In, kot sem dejal, marksizem ni religija, zato je tudi brez pomena govoriti, da ima v šoli konkurenčno prednost pred religiozno vzgojo, ker gre za dvoje različnih stvari, ki ju ni moč primerjati. Šola je znanstveno marksistično usmerjena po svoji metodi dela, zato je razumljiva zahteva, naj bo vsak učitelj sposoben vzgajati skladno z marksističnimi znanstvenimi spoznanji. Vprašanje je le, če je učitelj sposoben objektivno in prepričljivo znanstveno razpravljati o vsem, tudi o religiji kot o objektivnem družbenem pojavu, ne da bi kršil globoko demokratično naravo marksističnega kritičnega mišljenja in znanstvenosti pouka. Zato je prav, da vsakdo, ki se odloči za pedagoški poklic, dobro premisli in dožene, če ne bo pri tem odgovornen in občutljivem delu sam sebi ovira in se ne bo zaradi intimne pripadnosti onesrečil. Sprašuje »Delo": Ali bi lahko med negativne pojave vključili tudi delovanje nekaterih ekstremnih veroučnih skupin in medškofijskega odbora študentov, ki so začeli širiti svojo dejavnost tudi čez religiozne okvire ? Odgovarja Šetinc: Vse več znakov je, da poskušajo te skupine vzgajati in organizirati »mladce", da širijo svojo dejavnost na neverska predvsem ideološka in politična področja, da se je začelo v njih širiti politikantstvo. Kam lahko pripeljajo poskusi, da bi organizirali »mladce", vemo iz zgodovine. Zato bi se moralo tudi vodstvo rimskokatoliške cerkve na Slovenskem zamisliti nad tem. ("•e si nekateri mlajši duhovniki in »mladci", ki bi radi skalili odnose med rimskokatoliško cerkvijo in družbo, še niso razjasnili pojma klerikalizma, bi bilo dobro, da to čimprej store. Ako se bodo kaj hoteli naučiti iz zgodovine klerikalizma, vsaj od Mahniča naprej, bodo videli, da Cerkev in duhovščina tudi danes nista imuni proti tej nevarnosti. Konča pa Šetinc: Marksizem in program Zveze komunistov Jugoslavije pa pozivata — in bosta še pozivala — k odstranjevanju družbenih pogojev, ki silijo člo- veka v to, da išče odgovore in rešitve svojega položaja v iracionalnem svetu. Takemu boju se ne bomo nikoli odrekli. Borimo pa se tudi proti religiji, kadar je ta spremenjena v ideologijo, v lažno platformo, ki direktno onemogoča boj za osvobajanje, kadar služi reakcionarnim silam, oziroma kadar je predmet politične zlorabe. Najlepše bi po naše in po domače Šetinc povedal takole: Pravica, da si marksist in komunist je drčavljanom zajamčena. Vse, kar je vpovpre-ki z našo znanostjo, je prepovedano. Na tem svetu je edinozveličavna marksistična znanost •— prav v tem določenem zgodovinskem trenutku — Franca Šetinca in njegovih. Klerikalizem je borba za oblast, zato našim stolčkom škodljiv in neprimeren. Vsak vernik lahko misli in veruje, kar hoče, samo da tega kdo drugi ne izve. Svoboda misli je zajamčena, za komuniste tudi svoboda govora. Šetinc lahko razpravlja na dolgo in široko v „Delu“, ki se tiska v tiskarni, na znanstven način oropani slovenski katoliški skupnosti. Drugorazrednih državljanov ni — to je zgolj leporečje iz ust dobromislečega Rodeta — pač pa obstaja prvi razred komunistov in zatirana množica parij — slovenskih katoličanov! * * * Z ozirom na to svojevrstno polemiko marksistične baze, ko ima ena stran pravico do tiskane besede, ne bi bilo odveč ponovno priklicati v spo-imn besede nadškofa Pogačnika na letošnji novoletni dan v ljubljanski stolnici: „...Pri nas, hvala Bogu, nimamo terorizma, te moderne oblike totalne vojne. I)a bi pa vsi, verni in neverni, živeli med seboj v miru in zadovoljstvu, bi pa bilo potrebno, da bi se vse instance zvesto držale naše ustave, ki zagotavlja vsem občanom svoboščine in pravice. Proti naravnim pravicam vernih staršev je, če se njih otroci vzgajajo v ateističnem duhu. Če je vera zasebna stvar, je tudi ateizem zasebna stvar. To danes priznavajo tudi marksisti. Proti pravicam katoličanov je, če se otrokom v šolskih učbenikih podaja neresnična, karikirana podoba krščanstva. Ustava pravi, da so vsi občani v pravicah in dolžnostih ne glede na veroizpoved enaki in da je vsakemu občanu dostopno vsako službeno mesto in vsaka funkcija v družbi. Protiustavno je torej, če se za službo zahteva politična kvalifikaciia oziroma partijska legitimacija. Na dan miru naj omenjam te nepravilnosti, ki kalijo zadovoljno sožitje vernih in nevernih v naši družbi...“ Nekaj dni pozneje pa je v „Družini“ duhovnik Ivan Likar pogumno in kar preveč dostojno in resno ugovarjal Šetinc-Šlambergarjevim domislicam takole: V osrednjem slovenskem dnevniku Delo (21. decembra 1978) je Vlado Šlambergar objavil članek, v katerem je razvil nekatere misli Franca Šetinca. Posebej sem se razveselil že večkrat citirane trditve, da ,,religija ni nikakršna ovira za enakopravno vključevanje človeka-vernika v socialistično življenje družbe." Poštena trditev, za katero upam, da bo na vseh ravneh tudi pošteno uresničena. V članku je govor o klerikalizmu in sektaštvu. Oba pojava sta na isti ravni: vedno gre za odstopanje ali zlorabljanje linije. Med aktualnimi oblikami klerikalizma je omenjen »poskus vcepljanja v zavest človeka-vernika, da je drugorazreden državljan, da je zaradi svoje religioznosti zapostavljen v družbenem življenju... Nesmiselno je govoriti, da imamo pri razvejanem političnem sistemu socialistične samoupravne demokracije, v samoupravnih organizacijah občane drugega razreda." In ravno ob tej trditvi bi se ustavil z nekaterimi nasprotnimi argumenti. 1. Vernik kot vernik (ali skupina vernikov, ki je del Cerkve kot taka) nima nobene možnosti vplivati na programsko politiko radia in televizije. Tako moramo loviti najrazličnejše tuje postaje, da ujamemo eno božično pesem ali na televiziji en sam prizor iz verskega življenja. Listina OZN o človekovih pravicah je jasna: „Vsak človek ima pravico svobodno izražati svoje mišljenje; ta pravica obsega svobodo, da se nemoteno oklene mišljenja ter išče, sprejema in širi novice in ideje z vsemi sredstvi sporazumevanja ne glede na meje“ (19. člen). Tudi ustava SFRJ je nedvoumna: ,,Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja. Občani, organizacije in društva lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, izdajajo tisk ter širijo obvestila z drugimi sredstvi javnega obveščanja" (167. član). 2. Dejstvo je (nesmiselno bi bilo zanikati ga), da imajo v naši samoupravni socialistični družbi veliko večino višjih in odgovornejših služb komunisti. Komunisti pa so pri nas le ateisti. Torej verniki omenjenih služb ne morejo dobiti. Dejstvo je v očitnem nasprotju z ustavo, žal pa takšen odnos radia in televizije ter odgovornih v kadrovskih službah do vernih obča nov ni več sektašenje, temveč postaja že kar linija. 3. Ateizacija na naših šolah postaja vedno bolj očitna. Za primer bi navedel poglavje iz učbenika za 8. razred osnovne šole „Družba in socialistična morala". Podobna poglavja pa imajo še nekateri učbeniki za srednje šole. Omenjeni učbenik govori o veri, Cerkvi in krščanski morali tako, da se vernik, ki ga prebere, ne čuti samo v ..drugem razredu", temveč kar zunaj razredov — kakor parijci v Indiji ali nekdaj raja pod Turki. Besede Franca Šetinca o ..poskusu vcepljanja v zavest človeka-vernika, da je drugorazreden državljan", so s tem učbenikom postale bumerang. če mi tu in tam kakšen otrok prinese k verouku učiteljičin nasvet, naj bi se raje učili, kot pa da hodijo k verouku in naj ne ližejo oltarjev t— to lahko imenujemo sektaštvo te ali one tovarišice. Žal pa omenjeni učbenik za 8. razred (in njemu podobni) postajajo ali so — linija. Tale moj prispevek bodo različni ljudje različno ocenjevali. Naj bo kakorkoli že, zame je le prispevek v borbi za človekove pravice in za boljše sožitje vernih in nevernih v naši samoupravni socialistični družbi. Če se samo za hip znova poustavimo o zgoraj zapisani trditvi, kako da je ..nesmiselno govoriti, da imamo pri razvejanem (sic! — ured.) političnem sistemu socialistične samoupravne demokracije, v samoupravnih organizacijah občane drugega razreda", — nas resnično obide dvom, ali ni bil ta Šlambergarjev članek namenjen za objavo v ,,'Pavlihu", listu s pogostimi humoristično-komičnimi dosežki, pa je pomotoma zašel na svečano tiskane strani „Dela“ ? * * * Padel je zastor šele nad prvim delom DRAME V NIKARAGVI, zdaj se začenja drugo dejanje kljub najboljšim željam scverno-ameriških in venezuelskih demokratov. Veliko hrupa, krika in vika po celem svetu, ki se je zgražal nad SOMOZE-jevo diktaturo, še več pa nad ..grozodejstvi" ni karaguaških Narodnih straž; mednarodno ozračje je bilo prenasičeno radijskih in televizijskih poročil o sandinističnih podvigih — samo da se je neki sandinist (recimo, da) prestopil iz ene noge na drugo, že se je sprožila takoimenovana verižna reakcija javnih občil. (Zakaj neki ima besedica ,.javno" v slovenščini slab prizvok?). Zdaj pa, ko je prvi del drame zaključen, pa se (verjetno že) odvija drugi, tihi in svetu nepoznani list žaloigre. Organizacija MEDNARODNE AMNESTIJE, ki se večkrat ukvarja z argentinskimi prekrški, bo verjetno prišla pozno na nikaraguaško prizorišče, kot se ji je zgodilo v Kambodži, Južnem Vietnamu in drugod. Amerikanci pa so tudi v tem primeru dokazali, da se zvesto drže že leta in leta —• najmanj od prvih let zadnje svetovne vojne naprej -— tistega absurdnega „visokopolitičnega“ principa, da pomagajo svojim sovražnikom in tolčejo po glavi svoje prijatelje. Vsi tisti, 'ki komunizem res poznajo — ne samo pp vrhu in v njegovih teorijah, prirejenih za maso — so si že ustvarili približno sliko o tem, kar čaka Nikaragvo. Nova komunistična vlada, s Tomas Borge-jem na čelu, ki je najožji Castrov pajdaš, seveda obljublja demokratizacijo osvojene dežele. Smrtna kazen da bo (uradno) odpravljena, vlada seveda ne bo odgovorna za posamezna »maščevalna dejanja" posameznikov, ki jih seveda (to je po naše!) predvideva in jim bo dala proste roke. Je samo vprašanje časa, ki bo pretekel, preden bo ostali svet zvedel o načrtnih in množičnih, skrivnih likvidacijah sandinističnih nasprotnikov. En tak primer smo brali v dnevnem časopisu, seveda da je bil prikazan drugače, kot si ga pa mi tolmačimo. Buenosaireški »Clarin" Od 1. avgusta prinaša naslednje: »Najvišji voditelji FSIN-eja (Sandinistične fronte za narodno osvobojenje) so danes zapustili svoje protokolarne posle, da so lahko odpotovali na sever dežele, koder so po uradnih poročilih preostanki Narodnih straž zagrešili strahoten poboj. Kot ve povedati ta uradni ‘komunike’, je bila tamkaj popolnoma uničena skupina kakih 25 pripadnikov razpuščene Somozejeve Narodne straže, potem, ko je zagrešila ta zločin. Po teh poročilih so Narodni stražarji prišli kot sandinisti, zamaskirani z rdečimi robci okoli vratu, v neko obrobno vas. Tam so zbrali vse prebivalce v zbor in jih pozvali, naj tisti, ki so jim pomagali v njihovi slavni revoluciji, stopijo v iz vrste. Vsi mladi moški so stopili iz vrste, Stražarji pa so jih oddelili in pokosili s strojnicami. Preživeli, katerim se je posrečilo ube- žati, so se zatekli h sandinističnim kolonam, ki so prihitele na pomoč, obkolile Stražarje in niso pustile niti enega živega." Po naše povedano: za ta množični poboj teh Narodnih stražarjev si novi oblastniki že zdaj perejo roke in razglašajo to izmišljeno povestico. Če ni tako — zakaj pa ne povedo ime kraja, kjer se je to zgodilo, pa tudi imena vseh pobitih, na eni in na drugi strani ? Ta »poboj", ki naj bi ga izvršili Narodni stražarji, je prav lahko spraviti v pravo zvezo s poročilom, ki ga je iz Managve poslala agencija UPI, 26. julija, rekoč: »Pravi lov na ljudi je baje v teku v celem severnem predelu Nikaragve, kar ima za posledice, da štejejo že na stotine (H) mrtvih med bivšimi privrženci Somozejevega režima. Sovraštvo in maščevalna strast sta se zarotila proti vojaškim pripadnikom Somozejevih edinic in njihovim sorodnikom (!!!), tako je bilo že na stotine teh javno usmrčenih ali pa jih kot zveri preganjajo od hiše do hiše ali iz kraja v kraj po hribovskih krajih." Drug tak primer, verjetno s popačeno resnico zapisan: »Neka ženska, ki jo je bil oskrunil nek častnik Somozejeve vojske, je vlačila (tega reveža) več ur po ulicah mesta Leona, ga razkazovala in trpinčila, na koncu koncev, po tej dolgi ‘paradi’ pa je svojemu skrunilcu z bajonetom prerezala vrat." (Clarin, 27-7-'.'9) * * * Na obeh straneh berlinskega zidu so se igrali otroci. Pa je začela klicati ena skupina drugi. Zahodni: »Mi imamo pa banane, vi jih pa nimate." Vzhodni: ,jMi imamo pa komunizem, vi ga pa nimate.‘‘ Zahodni: »Tudi mi ga bomo kmalu imeli." 1 Vzhodni: »Potem pa tudi vi ne boste imeli banan." (Iz Naše luči) Prejeli smo SLOVENSKI GLAS, št. 7/79, ki ga, kot je znano, izdaja borbena skupina mlajših Samoslovencev. S to številko je Slovenski glas izpolnil prvo leto svojega izhajanja. Kot pravijo v uvodniku (podpisani dr. Marijan Drevenšek, inž. R. Rozman, Anica Gostenčnik in Srečko Zareč), je to ..svobodni glas podjarmljenega in med štiri sovražne države raztrganega naroda, ki ga (Glas) postavljajo pod mogočno varstvo Karmelske Matere božje. Ni tu mesta za komentarje, to bo enkrat povedano kje drugje,*« obljubijo na koncu uvodnih besed. Stališče in smer tega novega soborca na slovenskih in protikomunističnih okopih je za nas zdomske veterane največkrat spodbudno, večkrat pa tudi novostno in presenetljivo. Ker nam je prišla ta prva številka, ki nam jo skupina pošilja, v roke šele potem, ko so bili rokopisi za naš list že oddani v tiskarno, nam je bil onemogočen širši in globlji komentar. Za danes izpisujemo nekaj značilnih in pomembnih misli, ki bodo našim bralcem nudile dovolj snovi za prvo presojo: ,,Ako neka stranka ali gibanje kljub vsem prizadevanjem ne more pridobiti zase večine ali vsaj znatnega števila somišljenikov, takrat se mora nujno povezati s tujo silo, katera ji stavi na razpolago moralno, denarno in dejansko pomoč. Taka tuja sila so bili za naše komuniste Jugoslovani. Komunisti slovenskega rodu so bili skoz in skoz zagrizeni Jugoslovani in ko so jih slovenski domobranci vrgli in pregnali za Gorjance, so se mogli Vrniti šele 1945 z ‘jugoslovanskim’ ojačenjem t. j. bosanskimi, bolgarskimi, črnogorskimi in srbskimi brigadami.** . .Takoj po dejanski zasedbi jugookupacijskih čet se je namreč v Sloveniji, kateri so licemersko ‘priznali’ značaj ‘samostojne republike’, začelo izvaiati politično jugoslovanstvo v vseh panogah javnega življenja, kar je prineslo s seboj: a) načrtno biološko uničevanje slovenskega naroda, b) hoteno gospodarsko upropaščanje Slovenije, c) nezaslišano kulturno nazadovanje in č) popolno ohromitev in razkroj verskega življenja. UGAŠANJE SLOVENSKIH ŽIVLJENJSKIH SIL — Načrtno biološko uničevanje Slovencev v Jugoslaviji se je začelo leta 1945 z množičnim pobijanjem političnih nasprotnikov, predvsem pa z zverinskim pokolom slovenskih domobrancev, kateri predstavlja najtežjo povojno biološko izgubo Slovenije. Ako se zazremo v strašni in neskončni seznam pobitih domobrancev, bomo takoj opazili, da so visok odstotek teh nesrečnih in izdanih rojakov predstavljali mladi in neporočeni fantje, kateri bi v normalnih razmerah bili ustanovitelji številnih in zdravih slovenskih družin. Ako vzamemo za pobite Slovence demografsko merilo pred II. svetovno vojno, ko so .naše kmečke družine imele povprečno po štiri otroke, takrat zpaša naša biološka izguba, računajoč samo pobite domobrance, ne 12.000 ampak 48.0000 dragocenih slovenskih življenj, kajti domobranci so bili pretežno nravno zdravi kmečki fantje. Se razume, da je ta številka prej višja kot nižja. Rezultat teh pokolov je , da je že tako zaradi italijanskih, madžarskih in nemških eksekucij število slovenskega moštva strašno padlo in je Slovenija dobila nenaravno visok presežek žensk. Ta presežek pa znova ne pove nič manj kot kruto resnico, da je bilo tisoče in tisoče slovenskih žena in deklet oropanih naravne pravice in možnosti si ustanoviti lastno ognjišče in družino. Ta skrajno neugoden biološki razvoj Slovencev so hitro spoznali na jugu in ga tudi spretno izkoristili. Na eni strani so neomožene Slovenke in slovenske vdove skušali zaposliti izven mej slovenskega etničnega ozemlja, predvsem na jugu v Srbiji in Makedoniji, na drugi strani pa so pričeli vztrajno in smotrno naseljevati v slovenskih mestih, kjer je ta problem najbolj pereč, večje število samskih Albancev, Bosancev, Hrvatov in Srbov, sprva kot stalnih uradnikov, nameščencev in častnikov, a pozneje že tudi cele družine. Na ta način se je sicer ženski presežek v slovenskih mestih nekoliko znižal, toda nikakor v slovensko, temveč izključno v ‘jugoslovansko’ korist. Slovenka, ki se je poročila z južnjakom, se je do gotove mere izolirala od svojega slovenskega okolja in vzgajala običajno svoje otroke pod pritiskom moža in oblasti (ki je v takih slučajih nevidna zato pa se da tembolj občutiti) že v tujem jeziku in duhu, kar jugoslovanske oblasti zelo velikodušno podpirajo. Za slovenstvo popolnoma izgubljen pa je ves biološki prirastek iz mešanih zakonov na jugu, posebno v Bosni, Metohiji, Makedoniji in Srbiji. Izgubljen ne samo narodnostno, temveč tudi versko." „Roko v roki z biološkim uničevanjem Slovencev gre tudi gospodarsko uničevanje Slovenije. To se vrši v 'Sloveniji z novodobno centralizacijo gospodarskega ustroja, ki je napravil Slovenijo ne samo odvisno od juga, tem-vetč resnično kolonialno področje megalomanskih Srbov. Najprej so seveda s kolektivizacijo razbili zdrave slovenske kmetije in slovenski kmečki stan, nekoč najmočnejši stanovski in politični činitelj Slovenije ter ga v sociološkem oziru ponižali na stopnjo poljedelskega proletariata. Poseben način izkoriščanja Slovenije predstavlja prisilno (tzv. ,,dobrovoljno delo") delo bodisi političnih kaznjencev, bodisi doraščajoče mladine obojega spola v tkzv. ..Mladinskih brigadah". „Samo v lanskem letu (1960) je 38.000 slovenskih mladincev opravilo 230.000 delovnih ur v vrednosti 22 milijonov dinarjev. In kje so opravljali to faraonsko prisilno delo? Pri graditvi ‘Avtoputa Bratstva i Jedinstva’ in na lokalnih akcijah v Srbiji." To in še več je zapisal publicist Pistivšek že 1. 1961. * * * V odgovor na svoječasno SIJ-evo OCENO o Slovenskem glasu, po kateri (med drugim) Slovenski glas „ne sprejema misli o pluralizmu, v katerem naj bi bilo mesto tudi za komunistično stranko," Slovenski glas takole razloži svoje stališče: „Ta stavek se v celoti strinja z našo miselnostjo, ki je tako jasno izražena v našem listu, ni pa s tem rečeno, da nismo za pluralizem, kot bi kdo utegnil iz tega sklepati. Nasprotno: v tretji številki letošnjega 'Slovenskega glasa’ smo se v uvodniku ‘Naše množinstvo’ jasno in odločno izrekli za množinstvo t. j. pluralizem, podali našo razlago pluralizma ter še enkrat poudarili, da v tem pluralizmu marksizem nima kaj iskati. Zakaj ? Zato, ker je marksizem skupek prevratnih in nespametnih nazorov, kateri so spojeni v eno prevratno in zmotno ideologijo, katere cilj je podjarmljenje in poguba človeštva. Kaj nastane tam, kjer je prišla ta ideologija na oblasti, vidimo najlepše v naši lastni slovenski domovini. Marksizem je v svojem bistvu nekaj tako odvratnega, zdegeneriranega in pokvarjenega, da ga ne moremo niti tolerirati, a še manj sprejeti. Tisti, ki so ga doma spoznali od vseh strani, dobro vedo, kako pravilna je naša trditev. Marksizem ali če hočete ‘socializem’, komunizem, krščanski socializem, trockizem, leninizem, evrokomunizem, tercermundizem itd. je mogoče ali sprejeti v celoti, kot so ga sprejeli komunisti ali pa zavreči v celoti kot ga zametujemo mi. Srednje poti, t. j. poskus nadeti socializmu ‘človeško obličje’, sploh ni in ne more biti, kajti čim dodamo socializmu nekaj človeškega, smo si morali tisto prvino izposoditi iz krščanstva. Če pa smo to pozitivno prvino dodali marksizmu, pa to ni več čistokrvni marksizem, tem- več miselna brozga in pa seveda samo miselna taktika za goljufanje lahko-vernežev. Ker so dejstva dokazala in še dokazujejo, da tam, kjer zavlada marksizem, človeku ni mogoče živeti (kar vprašajte današnje vietnamske begunce zakaj zapuščajo svojo domovino), zato smo mi to miselno bedarijo v celoti zavrgli, ker nima nobenega misla, niti kakšno krpanje, pranje ali ‘počlovečenje socializma’. Pluralizem pomeni svobodno soobstojanje različnih mnenj in nazorov. Vsi ti nazori pa morajo imeti neko skupno izhodišče, skupne nravne vrednote, skupne meje in skupne cilje, namreč resnično izboljšanje obstoječih življenjskih pogojev. Vsega tega pa socializem nima, zakaj naj bi še potem užival tisto svobodo, katero je odpravil povsod, kjer je prišel na oblast? Isto velja tudi za jugoslovanstvo. Danes je povsem jasno dokazano, da jugoslovanstvo stremi za odpravo slovenstva in slovenskega naroda. Takšne amoralne in avtoritarne miselnosti pa ne gre tolerirati, temveč jo moramo pobijati z vso odločnostjo, kjerkoli se pojavi!..." * * * Pod naslovom ..Jugoslovanski običaji v Ljubljani*1 poroča Slovenski glas o vlomu jugoslovanske policije v stanovanje ameriškega diplomata Stro-vasa, medtem ko se je ta mudil v Parizu. Ob nepričakovano hitri vrnitvi domov je nekatere zlikovce zasačil pri „delu“, pa so se mu izmuznili. Med drugim je seveda odkril čisto nov prisluškovalni aparat, ki so mu ga zastonj vzidali v steno zadaj za zaveso. Na protest tega diplomata je ta od Kaleziča, uradnika v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu, dobil zagotovila, ki jih SG takole komentira: „Kaležič je izjavil, da vsa tozadevna poizvedovanja policije niso prinesla nobenega uspeha, pač pa ima Strovas svoboden dostop v ljubljansko kaznilnico, v kateri sedi več vlomilcev. Če bo spoznal med njimi tistega, ki ga je udaril po glavi, ga bodo jugoslovanske oblasti posebej obtožile zaradi vloma v stanovanje ameriškega državljana. Amerikanci nato niso drezali dalje, saj so spoznali, da se je Kaležič s svojo izjavo ponorčeval iz njih in da se nahajajo v državi, v kateri imajo krimnialni zločinci vodilna mesta." * * * V članku z naslovom „Titovi nasledniki srbski generali" Slovenski glas razvija tezo, da srbski generali počasi in vztrajno privzemajo vodstveno in gospodovalno vlogo v državi. Iz galerije ..portretov** teh generalov, ki jih Slovenski glas razkaže, smo kopirali podobo ..jugoslovanskega Berija": „Gre za generalnega polkovnika Ivana Miškovica (naravno Srb), ki je nedavno bil imenovan za predsednika Sveta za civilno obrambo ter kot tak postal naslednik admirala Bogdana Pecotiča. Ko so v Jugoslaviji slišali njegovo ime, se je mnogim izvil iz prsi težek vzdih. Ta general je namreč tudi zahodnim tajnim službam znan kot krvolok in sadist. ‘Miškovič je bil namreč že prej dolga leta šef jugoslovanske tajne policije ter istočasno tudi Titov osebni svetnik v vprašanjih notranje varnosti. Ko je pred šestimi leti (1973) Titova hostarska družica Jovanka izzvala njegov padec, se je oddahnila vsa Jugoslavija, celo tisti komunisti, ki so se ogrevali za liberalnejše postopanje z državljani. Kdo je torej zloglasni Miškovič? Miškovič je kot večina vodilnih jugoslovanskih komunistov ‘faliran’ študent, kateri svojih študijev na pravni fakulteti v Beogradu ni nikoli končal. Tem bolj pa je bil usposobljen za rabeljsko delo med partizani, h katerim je prišel že leta 1941. V svojem zločinskem poslu, predvsem v pokolih v Makedoniji, se je tako odlikoval, da je bil leta 1945 ob koncu vojne že šef OZNE pri 6. slavonskem korpusu Titove ustrahovalne vojske. Kmalu nato je postal .šef KOSra, t. ,j. vojaške protivohunske službe v, Jugoslaviji. , V poletju 1960 je Miškovič inšpiciral tudi Titovo zasebno stanovanje in pri tem odkril skrivne prisluškovalne aparate, katere je zaukazal inštalirati Titov ‘prestolonaslednik’ razvpiti Aleksander Rankovič, šef UDBE, ki je konkurirala s KOS-om. To je bila za oficirski korpus ura budilka, ki je ponudila generalom zaželjeno priložnost. Vojska je razbila Rankovičev obroč okrog Tita ter strmoglavila tudi Rankoviča samega. To odkritje je učinkovalo na Tita kot šok. Vojska je psihološki trenutek sijajno izkoristila in ponudila Titu svoje varstvo pred ‘nezanesljivo partijo’. Miškovič je bil za čuječnost nagrajen s tem, da je postal najprej tajnik Varnostnega odbora pri jugoslovanskem državnem prezidiju, a kmalu zatem tudi osebni svetnik maršala Tita. S tem je Miškovič postal šef celotne jugoslovanske tajne službe tudi reorganizirane UDBE, ki se je preimenovala v SDB (Sekretarijat državne bezbednosti).“ * * * Iz pregleda o dogodkih v mesecu juliju 1979, ki ga prinaša ta številka Slovenskega glasa, izpisujemo: „Ker ameriški kongres odlaša z ratifikacija SALT II pogodbe, je Moskva že sedaj sprožila veliko tozadevno kampanjo. Komunistični ‘Welt-friedensrat’ je namreč ustanovil posebno organizacijo ‘Amerikansko gibanje za SALT II’, ki bo znalo organizirati nevedne amerikanske množice. Te bodo, ne vedoč, kaj podpirajo, zahtevale čimprejšnjo ratifikacijo." * * * Moskva je zaukazala, da se morajo „Koordinacijskemu središču" v Bruslju podrediti vse od sovjetov podpirane teroristične organizacije ETA, IRA, PLO, RAF, Rotgardisti, Tupamari, Montoneros, Sandinisti, Svvapov-ci itd. in sicer zaradi lažjega nadzorovanja. Moskovski namestnik v Bruslju je šef kubanske misije Gustavo Masorra, ki tudi daje povelja, kje in kako ima nastopiti kaka teroristična skupina. * * * Egiptovska tajna služba je ugotovila, da se Libija pripravlja za nenadni napad na Egipt. Sovjeti bodo za ta napad dali Libiji 400 bojnih leti ter 10.000 oklopnih vojaških vozil. * * * V italijanski KI* se širi vznemirjenje. V komunističnem glavnem stanu po namreč trdno prepričani, da je papež Janez Ravel II., ki pač bolje pozna komuniste, kot kateri koli drugi papež pred njim, odločno odsvetoval Zaccagniniju in Fanfaniju vsako taktično sodelovanje s komunisti in s tem preprečil ..zgodovinski kompromis". ■x- * x- Venezuelski pesnik Ali I.ameda, nekoč navdušen komunist, je prostovoljno odšel v rdeči raj v severno Korejo, kjer so ga pa kmalu zaprli in obsodili na 6 let prisilnega taborišča. V deželi čistega marksizma brez vsake krščanske primeri pa so tepcu hitro odprli oči. Sedaj po vrnitvi v domovino, ko je ozdravljen od vsakega socializma, pripoveduje o strahotnih doživetjih v socialističnem peklu. Srečala sta se dominikanec in jezuit in se spustila v pogovor. Ob slovesu pa je dominikanec še nagajivo vprašal: „Ali je res, da vi jezuiti na vsako vprašanje odgovorite z drugim vprašanjem in se tako izvijete iz zadrege ?‘‘ „Kdo vam je pa to rekel?" se je izvil jezuit. Cilenški advokat Pablo Rodriguez je nedavno zapisal v časniku „La Tercera“ med drugim tudi tole: „ZDA so ‘najsldbši zaveznik, ki ga more imeti neka država... Dogodki v Vietnamu, Iranu in sedaj v Nikaragvi so najlepši dokaz za pot, ki vodi v samouničenje. Pomilovanja vreden je bedak, ki se zanaša na vojaško moč Pentagona ter diplomatski vpliv ameriškega zunanjega ministrstva." Italijanski analitik terorizma Giorgio Boc-ca (59) je nedavno izjavil brez ovinkov: ,,Predpodoba vseh teroristov je komunizem. Organizacijski vzorec Rdečih brigad je napravljen po navodilih Lenina in Stalina.'1 Bocca gotovo ne laže, saj je bil med drugo svetovno vojno komandant komunističnih partizanov. •x- * * Ko ameriški državni predsednik J. Carter ni vedel več, kaj naj še napravi, se je obrnil za nasvet do nekega Billa Fisherja v Pittsburgu, ki je Carterjev stari znanec in prijatelj. Evropski listi z milijonsko naklado pa so odkrili, da je Carterjev „svetovalec“ B. Fisher človek s kriminalno preteklostjo, saj je bil obsojen zaradi požiga in pijančevanja ter je bil celo nekaj časa v — poboljševalnici. Seveda je po publikaciji te novice Carterjev ugled v Evropi, pa tudi v ostalem svetu, še bolj padel. * •» Rdeča Kitajska je uradno potrdila, da se je na strani Vietkongov bojevalo proti Amerikancem 300.000 kitajskih vojakov v Vietnamu. Nadaljevanje s 154. strani. negotovosti ali zaradi svojih učencev, poslal je odposlance k Jezusu, ki naj mu to pojasni. Desetletja je tlelo pri nas neko nezadovoljstvo in odpor proti krščanskemu nazoru o življenju posebej med izobraženci in delavstvom, na tihem pripravljeno po komunizmu, butnilo je na dan ob najbolj tragičnem momentu naše zgodovine — času okupacije. Voditelji tega nemira v svojih spominih danes povedo, koliko časa so vse to pripravljali. Nujen je bil v takih razmerah spopad s skupino, ki je hotela braniti resnično svobodo prepričanja in življenja. Tudi vas so od začetka do danes zadevalavprašanja, zakaj ste to storili. Objektivni zgodovinar bo priznal, da nihče, ni hotel bratomorne vojne in ubijanja. A kljub tej ugotovitvi nedolžnosti je padlo toliko tisočev žrtev in koliko jih še danes trpi. Na vas je, da se danes ne sramujete te odločitve in ne pozabite žrtev, ki so v tej borbi padli, zato mislite na nje z mašami, katerih je prav, da se zlasti soborci udeležite. Naloga vam je tudi ostala, da v novih generacijah pojasnite smisel odpora in potrebo njegovega nadaljevanja, ker nevarnost marksizma ne le, da ni premagana, ampak se je povečala tudi za vse, ki živimo v svobodi.” Sklenili smo ta spominski dan ob spomeniku padlih domobrancev, kjer nas je s svojim izklesanim, izredno uravnovešenim in tragične poezije polnim govorom resnično presenetil domobranski častnik in član bratskega društva TABOB, Ivan Korošec. Ker je prosto govoril, žal, nimamo posnetka tega govora, a nam je Korošec obljubil, da bo skušal povedane misli spraviti na papir za objavo v našem listu v prihodnji številki. „Ukradeni44 Koper ,,Dani ca", glasilo hrvatskih frančiškanov, ki izhaja v Chicagu, je v letošnji številki z dne 18. maja 1979 zopet priobčila neutemeljen in krivičen napad na Slovence izpod peresa Karla Iliniča. Že večkrat je bilo v slovenskih publikacijah povedano, razloženo in z dokazi podprto, da imamo mi Slovenci svojo obalo v tržaškem zalivu — od reke Dragonje na severu Istre pa do Štivana •— že nad 1000 let, da tega prostora nikdar v zgodovini niso imeli Hrvati v lasti in da so v vseh teh krajih (razen v središču Trsta) imeli Slovenci veliko večino. iPri obravnavanju tega vprašanja smo navajali tudi hrvaške vire (npr. prof. Nikola Žica), ki pišejo, da je bila reka Dragonja jezikovna meja med Hrvati in Slovenci v severni Istri. Čemu torej piše Karlo Ilinič o ..ukradenem" Kopru, ko pa leži Koper na slovenskem ozemlju, nad reko Dragonjo. Po avstrijskih, italijanskih in jugoslovanskih ljudskih štetjih ni bil Koper nikdar hrvaški. Nekaj Hrvatov je vedno živelo v Kopru in tudi v Trstu in so se vedno s Slovenci zelo dobro razumeli, niso pa sestavljali niti kake vidnejše narodne manjšine. Tudi ni v hrvaški publicistiki najti trditve, da bi bil Koper hrvaški in da so ga torej Slovenci ,,ukradli" Hrvatom. To trditev sedaj v emigraciji stalno iznaša Karlo Ilinič, ki s takim pisanjem škoduje dobrim odnosom dveh sosednih bratskih narodov, ki sta sedaj oba žrtvi komunističnega totalitarizma. Krivice, ki jih delajo danes komunisti Hrvatom in tudi Slovencem, izhajajo od komunistov, pa naj bodo ti katerekoli narodnosti. Teh krivic pa ne dela slovenski narod, zato so splošni napadi na Slovence krivični in neutemeljeni. Sm R ISKRENO ČESTITAMO! Na veliki slovenski župniji Sv. Vida v Clevelandu je bil imenovan za župnika g. Jože Božnar, zelo priljubljen pri clevelandskih Slovencih in še posebej pri protikomunističnih borcih. Slovesna umestitev je bila dne 24. maja in se je je udeležila velika množica Slovencev kljub slabemu vremenu. Novi župnik je bil rojen 19. marca 1944 na Pristavi pri Polhovem gradcu v znani Božnarjevi družini. Slovenski protikomunistični borci iskreno čestitamo g. Božnarju in mu želimo mnogo božjega blagoslova pri odgovornem delu, ki mu je bilo naloženo. UREDNIK prosi za besedo: Valentin Potočnik: spominski članek na domobrance pomorjene v Kočevskem Rogu, je, žal, prepozno prišel na uredniško mizo, da bi lahko bil objavljen v junijski številki. — Hvala tudi za poslane rime, katerih recitacija bi bila primerna za priložnostne prireditve, za tisk bi pa potrebovale še nekaj pile. Zdi se nam, da ste v prozi veliko močnejši. — Lepe pozdrave! ZARADI NEPREMOSTLJIVIH TEŽAV, KI JIH JE IMELA TISKARNA S POMANJKANJEM TOKA IN TUDI ZAPREK DRUGE VRSTE, JE TALE ŠTEVILKA „VESTNIKA“ IZŠLA Z VELIKO ZAMUDO. IZ PRAV ISTIH RAZLOGOV SMO MORALI SPRVA NAMENJENO DVOJNO ŠTEVILKO, KOT JE BILA ŽELJA PREMNOGIH BRALCEV, RAZŠIRITI V ZOPETEN TROJEN OBSEG. ZA VSE TO PROSIMO NAŠE PRIJATELJE BLAGOHOTNEGA RAZUMEVANJE. — Uredništvo in uprava. Tiskovni sklad Karla Mausvrjja (v dol.) Rudi Kolarič ................... 3 ga. Marija Mauser ............. 10 Ijojze Drobnič ................ 4 Jože Tominc .................... 4 Franc Šega ..................... 4 Janez Košir .................... 4 Henrik Kremžar ................. 4 Tone Oblak ..................... 4 Janez Ovsenik .................. 4 č. g. Jože Ferkulj ........... 3 ga. Amalija Krek .......... 15 (v arg. pesih) č. g. Anton Rant ............. 2.500 V spomin na pok. Bogota Preglja: Pavle Rant .................. 10.000 N. N. Moron .................. 3.000 V spomin na pok. Jožeta Cestnika Slavko Urbančič ............. 10.000 Za zavetišče škofa Rožmana so darovali Od 1. 4. 1979 do 30. ti. 1979. (v arg. pesih) N. N., Capital ................ 1.400 Tome Tine .................... 10.000 Brelih Janez .................. 4.000 Stanet Stane ................. 30.000 Matičič Tomaž ................ 10.000 Dermastja Franc .............. 15.000 Rev. Guštin Jože: cerkvena nabirka pri sv. maši 8. aprila 1979 v Zavetišču .................. 33.100 čisti dobiček pri kosilu in prostovoljni prispevki v Zavetišču dne 8. aprila 1979 .......... 423.000 N. N., Lomas de Mirador . 10.000 Prodaja domobranskih plošč v korist Zavetišča: dar Zveze D9PB Tabor .................. 240.000 Bizjan Štefan ................ 10.000 Blejec Ema .................... 4.000 Leskovec Alojz ............... 20.000 DoUič Dobrila ............... 100.000 Kosilo v Zavetišču: 10.6.1979 18.900 V sp. na umrli dobrotnike Zavetišča: Štefančič Jože ............... 10.000 V spomin na pok. očeta umrlega v domovini: Ecker Mira .................. 100.000 V spomin na pok. starega očeta u-mrlega v domovini: Ecker Damjan ............. 200.000 V spomin na pok. inž. Maksa Ocvirka Dr. Zupanc Franc—družina 10.000 V spomin na pok. prijatelja Pavla Fajdiga: Borštnik Maks ............... 50.000 V spomin na pok. mamo Zupančevo: Jagodic Florjan in Ivan . . 30.000 Dolenc Vencelj .............. 10.000 Šivic Srečko ................ 10.000 Rovan Tone ................ 10.000 Vspomin na pok. Jožeta Cestnika: Dolenc Vencelj ............. 10.000 Rovan Tone .................. 20.000 V spomin na pok. Cecilijo Smerajc: Repar Marija ................ 10.000 Mesto cvetja na grob pok. Angelc Makovec: Družine: Šušteršič—Brumen 30.000 V spomin na pobite domobrance: Buda Stane .................. 10.000 (v dol.) Mrak Stanko .................... 10 Petrič Lojze .................... 7 Jakoš Kati ..................... 10 Hren France — družina .... 20 V spomin na pok. Janeza Valanta: N. N., Kanada .............. 40 V’ spomin na pok. očeta Veider: Mohar Lojze — družina .... 5 Vspomin na pok. očeta Jarem: Mohar Lojze — družina .... 5 Obvestil« za vse naše naročnike in dobrotnike! Uprava “VESTNIKA” je hvaležno sprejela ponudbo KREDITNE ZADRUGE SLOG E, ki ho našim naročnikom in dobrotnikom izredno olajšala plačevanje naročnine in prispevkov v Tiskovni sklad Karla Mauserja, upravi našega lista pa odvzela istočasno nemajhno breme poslovanja. Pismo, ki nam ga je glede tega poslala SLOGA; način poslovanja in ugodnosti, ki nam jih nudi, najbolje obrazloži, zato ga objavljamo v vednost vseh na ših braleev: Upravi “Vestnika"! Na občnem zboru naše zadruge SLAGO je bilo ponovno sklenjeno, da ponudimo vsem našim publikacijam ter organizacijam možnost, da naročniki listov oz. člani organizacij plačujejo svoje letne obveznosti naravnost preko naše pisarne. Mnogi Vaši naročniki so tudi udje naše zadruge in bi z navadnim sporočilom, ali celo zgolj telefonskim klicem mogli naročiti plačilo svojih obveznosti. Poleg naročnine in članarine spadajo v to področje tudi darila našim dobrodelnim in javnim ustanovam. SLOGA nudi to svojo pomoč brezplačno tako za vaše naročnike, kakor tudi za vas. Če se želite tega našega sodelovanja poslužiti, ni treba drugega, kakor da nam sporočite letno naročnino, da pošljete provizorična potrdila ter da to olajšavo sporočite v Vašem glasilu. Pisarna SLOGE bo izdala začasno potrdilo, katerega kopijo skupaj z denarnim zneskom boste prejeli v teku enega' tedna po prejemu plačila. Možno pa je tudi s .temi plačili v naši zadrugi odpreti račun, kakor praktično z nekaterimi' našimi organi zacijami tudi že poslujemo in v tem primeru bi dospeli denar bil vložen in obrestovan, dokler ga pač ne želite dvigniti. V upanju, da gre za zamisel, ki bi nrihranila Vašim naročnikom čas, prihranila pa posle tudi Vam samim, Vas prisrčno pozdravljamo! KREDINA ZADRUGA SLOGA Z O. Z. PROSIMO, TOREJ, POŠILJAJTE ODSLEJ NAPREJ DENAR IN VSA DENARNA NAKAZILA ČISTO PREPROSTO NA IME “VESTNIK” in SAMO na tale naslov: SLOGA LTD., Bme. Mitre 97 — 1704 — Ramos Me iia, |‘ria. de Buenos Aires, Argentina, ker nam s tem napravite res veliko uslugo. To velja za naročnike s celega sveta. .V A ROČNI N A za leto 1979: Za LETALSKE pošiljki' je treba doplačati 5 dolarjev. Argentina ................................. 5.000 pesov Južna Amerika ............................. 0 dolarjev Evropa .................................... 7 dolarjev (ali ustrezna valuta) Kanada in Sev. Amerika .................... 7 dolarjev (ali ustrezna valuta) e 8 5 TARIFA REDUCTOA Propiedad Inteleetoal ■: S i N* 1.333.625 — 22-6-1976 o $?<» •< Concesičn N* 6830 R. Falcon 4158,1407 Be. Ae.