Škrlatni psalmi Dober dan, rečem. Kako je, soseda? Stopnice se vgrezajo. In jaz se vgrezam. Kot bi stopila iz prajame, vsa bleda me gleda. Kot tank bi bil. Kakor da plezam tam s »Trga miru« tja gori k MA-U, nesrečnemu pesniku, v bogve katerem krogu ozvezdij čepečem... »Joj, au!« - - »Gospa, saj ne streljam!« - kričim in nemiren tečem po mestu pred tabo, pred sabo, pred Vami, Gospa, v pragozdove na tujem, da utonil bi v neko brezdanjo pozabo, v pozabo, da rojen sem, da le stanujem v milijardnem mravljišču rdečega panja, zelenomodrikasto mežikajočega dna pogorišča vročičnega spanja duš nestrohnjenih, nemo vpijočega. In mimo beznice »A-kategorije« tečem, da srečam morda samuraja in se v podmostju do smrti napijem studenčnice z grbom »Ljubljanskega zmaja.« Lojze Krakar SREČANJE 1020 1021 Škrlatni psalmi MOJ DAN Zapiši: a) mleko, solata, krompir, prečrtaj pod b): Slovar esperanta, c): »Dela« ne kupi! Ohrani svoj mir, kaj briga te, če kdo pijan se zakanta pred hišo v električno štango! Odidi popoldan med drevje poslušat žgoleče otroke in vrabce, prijatelje obidi, saj se med vrabci boš zjokal od sreče neumljivega čivkanja in v sebi utišal klice nesmisla. In glej: zvečer vleče še veliki zvezdnati voz mrtvo ženo na ukradeni cizi na britof brezdanji... Zato si kar trikrat podčrtaj: VSEENO, če kdo ti laska z vsakim verzom si manji! SVIT Zbudi me strel v čelo. Zavpijem, zbudim se. NEZNANEGA Mojbog, saj sem živ! Me ni nekdo ustrelil? Potipljem. Pogledam: da, to so kulise sinočnje komedije. Sinoči pobelil je mesec ves strop ... So te stene zaresne JUTRA kot roki, ki tipljeta: se še drživa kosti in mesa/ Nekdo z vrati tresne. Mar nisem to jaz, prenapolnjen streliva strahu pred neznanim, ko tavam po cesti vsak dan vedno znova? Kaj bo, se sprašujem zvečer, ko se vrnem v podzemlje zavesti in padam, in padam, in zraven črkujem: o štiri, o deteljca štiriperesna, kje si, kam si skrila se v sonce aprila? A s sonca odzvanja že polnoč: nečesa ne uganem več. Padam. Odpadla so krila... A zdaj? Zdaj metuljček aprilski prhuta po stropu in s sten črne sanje visijo. O, čudež še enega novega jutra! In zvon zvoni jutranjo avemarijo... ZADNJI DAN Najlepšega meseca utrinki poslednji AVGUSTA (0> Zvezdni utrinki najlepšega dneva!) kot modreci ste, kadar najbolj vsevedni z grmad zro v ognjeno nebo, ki že zeva, da dih njih poslednji izžge in izniči, 1022 NEDELJA kar v potu obraza so naznanjevali mogotcem sveta-in kar so biriči škrlatno oblečenih kraljev ukazali pisarjem, naj v kronikah z zlato obrezo zapišejo, kje kaj nakradli so v slavo za hareme ljubic-in kaj svojim knezom še v krste slovesa so deli pod glavo... Iz mene izteka se kri vkup z avgustom, ko v svetlih nočeh sem v čolničku na vesla iz sanj krenil tja, od koder me v pusto novembrsko blato močvar bo odneslo. KMEČKI »SAMO, DA NAM NE BI...« Dež lije in lije. Tako, kot nebo bi hotelo poplaviti vsa ta čenčanja teh bitjic pod sabo. Kot v svojih bi sanjah vsehsvetna cipresa (nad davnimi Jobi vtopljena v molitev) že zrla v norije predpustnih divjanj in v svoje skovike srednočnih rafalov s TV s čudnim sijem gorečih teles-in poslušala krike gozdov, ki izdihajo, ker jim je pljuča prebil kanibal-šarlatan, da kot genij bi oznanjal, kako do nebeškega ključa se pride z mitnino, kako je poceni deviško meso in od žeje izžeti možgani iz lobanje masajskih kmetičev -in film, kjer uzreš, kako belo se sveti polarni sij smrti Eskimov in ptičev. . Samo, da nam ne bi na naše nebo pridrvel spet s točo sveti Elija, da ne bi po gobe nam grozdje šlo, da ne bi zgorela nam spet domačija, samo, da nam ne bi strela, podobna SS-u, prišvigala spet v naše kamre, da ne bi ob jami nam glasba nagrobna tulila v ušesa zlagane jamre, samo, da sin ne bi staknil kje žene z rdečimi nohti, da mogla roditi bi vnuka, ki od hiše zdrahe prežene, 1023 Škrlatni psalmi da frajerji iz mest (kot čep v sod zabiti!) prišli ne bi pridigat spet revolucije -in varji nas Bog vseh plazov resolucij! OB SEŽGANIH Ni nas več. Šli smo. Za zmeraj odšli... PISMU Vsak v svojo večnost. Vsak tja, kjer jo vidi. PRIJATELJEV „ • . ., ., vi - • Do rimskih cesta sem vas spremljal z očmi, do tja, kjer strmo smo odšli za prividi. Ah, koliko čudnih besed je umrlo! Pozdravov iz Indije. Iz San Francisca, Pariza. Varšave. Od tam, kjer se v grlo puščav pot izteka. Do tja, kjer zavriska na Eskimskem volk, ko se ženi... Strmeli smo vsa svoja leta v skaženo obličje mogotcev sveta. Preveč smo verjeli, da ni, kar zdaj je. Da je, kar zdaj nič je. Naj se vam zahvalim, da ste iz privida sporočali mi: prijatelj, nikoli ne iztrga pozaba nas s src zemljevida? Zgodi pa se zmeraj, kar ON nam dovoli... ON? Vsak ima svojega. Skozi trohnobe morda kdaj naš duh le pritava z neme globače na piknik v bleščeče se sobe ozvezdij brat verze brezkončne poeme ... HVALA TI, Hvala ti! Deliš nam milosti pozabe ŽIVLJENJE! m nas UCj§ drzati uzde in krmila, ko skozi ognje in vihre do varljive vabe drvimo v čudni smisel: ožgat v vulkanu krila. V vulkanu, ki se zdi, da iz njega bruha sreča tekočega zlata do dneva, ko otipa nač prst, da tista lava, ki je sinje rdeča, na koncu se pod nebom v siv pepel razsipa. Prisluhni kdaj šepetu zvezde, ki ugaša in zveš, da svoj zaklad na koncu človek najde, ko pod jesen skoz rdeče uvelo listje brajde prisije beli sij predzime, dragi Jasa ... (Ruskemu pesniku Jakovu Andejevu ob srečanju v Ljubljani, 3. 10. 1989.)