Tanja Lamovec
UPORABNIŠKO GIBANJE
KOT REKONSTRUKCIJA SKUPNOSTI
V eni od prejšnjih številk sem prikazala
rezultate raziskave, ki so jo izvedli v Veliki
Britaniji in razgrinja temeljne značilnosti
življenja uporabnikov skozi njihove oči.
Izkazalo se je, in to potrjujejo tudi druge
raziskave, da se uporabniki psihiatrije, ki
živijo zunaj bolnišnice, le redko zares
vključijo v družbo. Največkrat ostajajo izo-
lirani in po pravilu ne navezujejo osebnih
stikov z drugimi ljudmi.
Položaj uporabnikov se v različnih
državah do neke mere razlikuje. Precej dru-
gačen je njihov položaj v ZDA, kjer so
uporabniki integrirani v (naj)nižji sloj,
slednji pa je kot celota izoliran od glavnih
tokov družbe. V okviru tega sloja, ki ga
sestavljajo tuji nekvalificirani delavci, osebe
z različnimi oblikami zasvojenosti, brez-
domci, begunci in vsi drugi najrevnejši in
najbolj ogroženi prebivalci ZDA, imajo
uporabniki psihiatrije enakovredno mesto.
Pripadniki tega sloja ne jemljejo več resno
ničesar, kar pride od strokovnjakov ali
administracije, kolikor to ni ček ali poziv
policije. Diagnoze tu ne obstajajo, vse pa
druži skupno zlo — revščina. Uporabnik, ki
ostaja znotraj tega sloja, torej ni stigma-
tiziran individualno, temveč kot pripadnik
sloja. To pa je velik napredek. Omogoča
spontano nastajanje številnih oblik vzajem-
ne pomoči, na primer skupno najemanje
stanovanj, izmenjave konkretne pomoči,
iskanje zastonj hrane in obleke itn. Rečemo
lahko, da je večina uporabnikov vključena
v kakšno tovrstno skupnost, v kateri lahko
vsaj do neke mere zadovoljijo potrebo po
varnosti in sprejetosti.
S sociološkega stališča je to getoizacija,
vendar moramo upoštevati, da se nanaša na
sloj, v katerem uporabniki niso v večini. Ta
sloj je precej bolj heterogen kot etnične
manjšine, ki so prav tako getoizirane. Ne
druži jih ideologija, vera ali kultura, temveč
potreba po preživetju. Ob zadovoljevanju
te potrebe pa se ustvarjajo široke mreže
medosebnih stikov, iz katerih nastajajo
nekakšna zavezništva, ki porajajo solidar-
nost. Tu velja absolutno pravilo vzajemnosti
in medsebojne odgovornosti. Član nefor-
malne skupine, ki v kritičnem trenutku
pusti svojega zaveznika na cedilu, ne da bi
imel za to resnično upravičene razloge, je
izobčen in se mora odseliti. Potem lahko
poskusi znova kje drugje. »7b live outside
the law you must be honest,« pravi Bob
Dylan, in to povsem drži. Brez tega ni
mogoče preživeti.
Spet drugače je v skandinavskih državah,
kjer imajo uporabniška združenja že tra-
dicijo in so razmeroma močna, ker jih drža-
va znatno finančno podpira. Tudi tam so
začeli kot getoizirane skupine uporabnikov,
ki pa so se sčasoma začele odpirati navzven
in povezovati z drugimi ljudmi in združenji,
bodisi na podlagi skupnih zanimanj ali pa
na sosedski osnovi. Videti je, da se skupina
pod ustreznimi pogoji lažje vključi v skup-
nost kot izolirani posameznik. Posameznik
se mora najprej vključiti nekam, pač tja,
kjer je zanj najlažje, da si pridobi vsaj
osnovni občutek pripadnosti. Izkušnje iz
ZDA so v tem pogledu dovolj prepričljive.
Zato se moramo odločno upreti idejam
strokovnjakov, ki jih »skrbi« getoizacija in
ne želijo, da bi se uporabniki preveč pove-
zovali. Getoizacija je mnogo boljša od izola-
cije in predstavlja prvi korak k resničnemu
vključevanju v skupnost.
121
TANJA LAMOVEC
Pogosto ostane le pri tem prvem koraku
in razvoj se ustavi. To se zgodi tedaj, ko stro-
kovnjaki prevzamejo vse vodilne funkcije
v dnevnem centru ali klubu in s tem one-
mogočijo razvoj spontanih povezav med
uporabniki, njihovo iniciativnost in organ-
sko rast njihove skupnosti. Taki dnevni
centri so navadno storilnostno naravnani
in so v tem pogledu pogosto uspešni, ven-
dar pa so zgrešili namen. Tak primer je pri
nas Ozara. Pozitiven primer so uporabniki
Senta, ki so prav zaživeli šele potem, ko so
izgubili klubske prostore in je vodstvo
prevzela uporabnica. Nekaj podobnega se
je zgodilo tudi v Altri, ko se je skupina za
samogovorništvo preselila v prostore VŠSD
in se tako izognila ozračju apatije in
brezbrižnosti.
Iz lastnih opažanj, ki so bolj naključna
kot sistematična, lahko rečem, da je pri nas
precejšen del uporabnikov izoliran, podob-
no kot v Angliji in še v mnogih evropskih
državah. Precej je takih, ki se zadržujejo v
ozkem družinskem krogu, nekateri imajo
morda še peščico prijateljev. Najdemo pa
tudi take, ki so čisto sami. Drugi del upo-
rabnikov se povezuje s kakšno drugo margi-
nalno populacijo, vendar ne na enak način
kot uporabniki v ZDA. Druženje je omejeno
na naključna srečanja na za to predvidenih
krajih in je podrejeno neskončnemu trgo-
vanju z različnimi kemičnimi substancami.
Vzajemna skrb je minimalna, prav tako pa
tudi poštenost na ravni medosebnih odno-
sov. Ozračje, ki ga ustvarjajo, je odbijajoče,
zato ne moremo govoriti niti o zametkih
kakšne skupnosti. Seveda najdemo take
skupine tudi v ZDA, vendar so razločno
razmejene, njihov teritorij je označen, tako
da običajni uporabniki z njimi ne prihajajo
v stik. Včasih se zgodi, da zavzamejo kakšen
uporabniški klub, se ga polastijo in z oz-
račjem, ki ga ustvarijo, izženejo prvotne
uporabnike. To sem videla v Itaki, ZDA, in
to sem videla v klubu Altre. V prvem pri-
meru se je vodstvo odz\^alo prepozno, zato
pa je uporabnikom dodelilo nove prostore.
V Altri bo problem rešila denacionalizacija.
Gibanje »duševno zdravje v skupnosti«,
ki so ga pred nekaj desetletji v svetu usta-
novili levo usmerjeno strokovnjaki, je imelo
dva cilja: deinstitucionalizacijo in integra-
cijo v skupnost. Prvi cilj so dosegli napol:
vsaj del uporabnikov je dobil »civilna« biva-
lišča in tako večjo možnost odločanja o svo-
jem življenju. Integracija v skupnost se ve-
činoma ni posrečila. Kjer je integracija vsaj
delno uspela, je bil to rezultat uporabniških
gibanje in ne prizadevanj strokovnjakov.
Skupnosti ne moremo umetno ustvariti.
Vsi se še spominjamo »krajevnih skupnosti«
in podobnih poskusov, ki niso nikoli prav
zaživeli. Če pa se je to že zgodilo, se je zato,
ker so občani prevzeli stvar v svoje roke.
Navadno so se zbrali na temelju skupnih
interesov in potem stvar ni bila več to, kar
naj bi bila. »Skupnost je, kjer se skupnost
zgodi,« pravi Martin Buber.
Beseda »skupnost« različnim ljudem po-
meni različne stvari, mnogim pa sploh ne
pomeni nič, ker si težko predstavljajo, kaj
bi to bilo. Zato si oglejmo, kaj o skupnosti
pravi Jože Bajzek (1977).
1. Iskanje skupnosti je zaznamovano z do-
motožjem, z nostalgijo. Neka slutnja je v nas,
ki nam pravi, da morata biti nekje dom in
domačija, ki nam pripadata, kjer se lahko
počutimo doma, kjer smo varni in sprejeti
[...]. Taka skupnost ne samo, da mi pripada,
ampak ji pripadam tudi jaz. S tako skupnostjo
se lahko poistovetim. {Op. cit.: 285.)
2. Pojem skupnosti se uporablja za to, da
nakaže življenje družbe, ki je organizirana
okrog tega, da zadovolji potrebe pripadnosti,
ki je urejena z občutki občevanja, vzajem-
nosti, istovetenja in sodelovanja. Predstavlja
živo življenje. To je mesto in kraj, na katerem
oseba sprejema zavest o sebi in se odpira
sama sebi, istočasno z odpiranjem drugemu
[...]. Družba postane skupnost, ko se poosebi.
Vsak posameznik v skupnosti je sprejet kot
oseba in kot vrednota. (Op. cit.: 273.)
3. »Skupnost« je beseda, ki vsebuje pojem
skupnega bivanja. Skupnost predpostavlja
tudi toplino in bližino ljudi [...]. Pripadati
neki skupnosti ne pomeni, da bivamo vedno
skupaj z določenimi ljudmi. Skupnost je bolj
občutek pripadnosti [...] Lahko je seveda tudi
duhovni pojem. (Op. cit.: 289)
4. Skupnost je pojmovana kot tista enota,
v kateri vladajo pristni človeški odnosi, kjer
je nekaj topline in razumevanja za posa-
meznika. (Op. cit.: 85.)
122
UPORABNIŠKO GIBANJE KOT REKONSTRUKCIJA SKUPNOSTI
5. Iščemo prostor, kjer bi lahko bili to, kar
smo, kjer nam ne bi bilo potrebno igrati
nobene vloge. To ni toliko prostor ali kraj,
to je prej nekdo, beka oseba ali nek krog
oseb, pred katerimi smo res lahko to, kar
smo. Nekoga, za katerega vem, da me sprejme
takšnega kot sem, kjer lahko razpredam svoj
najgloblji jaz, svoje upe, svoje poraze, svoje
sanje, kjer se lahko razjokam, kjer se ni
potrebno skrivati in pretvarjati, kjer ni
potrebno biti pameten ali na višini. {Op. cit.:
290.)
6. Jean Vanier (1994) pa pravi: Nekateri
pravijo, da se skupnosti začnejo v skrivnosti
in končajo v birokraciji; da se začnejo z veli-
kim navdušenjem in ljubeznijo, s hrepene-
njem po tv^eganju, končajo pa v administraciji
in v bogastvu, v pomanjkanju navdušenja in
strahu pred tveganjem. Bistvo izziva skup-
nosti, ki raste, je v prilagajanju struktur, ki
morajo biti vedno v službi rasti posameznika
in temeljnih ciljev skupnosti. (Op. cit.: 149.)
Naj bo dovolj. Ob branju teh opisov bodo
nekateri morda pomislili, da kaj takega
sploh ni mogoče. Veliko skupnosti seveda
ne izpolnjuje vseh opisanih zahtev v polni
meri, a zametke tega še vedno najdemo.
Nekateri se bodo morda spomnili na svojo
družino ali družino koga drugega. A danes
je vse več ljudi, ki nimajo družine, in s tem
bomo morali v prihodnosti vse bolj raču-
nati. Tudi za mnoge tiste, ki družino imajo,
to ni kraj, kjer te sprejemajo takega, kot si,
kjer se ni treba pogovarjati itn. Domnevam
torej, da ni posebno dosti ljudi, ki čutijo,
da pripadajo taki ali drugačni skupnosti, ki
bi imela vsaj večino opisanih lastnosti.
Domnevam, da takih skupnosti ne pogre-
šajo le uporabniki psihiatrije.
Če torej gora noče k Mohamedu, bo šel
pač Mohamed h gori. Zato smo uporabniki
iz vse Slovenije pričeli graditi svojo skup-
nost, točneje, svoje skupnosti. Vključujejo
ustanovitev svojega društva, kriznega
centra, zagovorništva, založništva in sa-
mozagovorništva, ki je eno od jeder teh
prizadevanj. Zdaj na začetku je to še
povsem naša skupnost, zato posvečamo
večino pozornosti medsebojnemu spozna-
vanjti, vzajemni pomoči in pridobivanju
znanja. Vzajemna skrb in pomoč bosta tudi
pozneje ostali naši osnovni dejavnosti ali,
bolje rečeno, vrednoti.
Ko bomo ustvarili razvejano in poglob-
ljeno mrežo osebnih stikov, se bomo začeli
intenzivneje odpirati tudi navzven, tako kot
so storili uporabniki skandinavskih držav.
V svojo sredo bomo vabili ljudi s podobnimi
cilji in vrednotami, in tedaj ne bo več po-
membno, kdo ima psihiatrično izkušnjo in
kdo ne. Potem bomo morda lahko dajali
zavetje, oporo in prijateljstvo vsem osam-
ljenim »normalnim« ljudem, ki bodo znali
ceniti naša prizadevanja. Najprej pa bomo
seveda pomagali drug drugemu. Gore k
Mohamedu ne bomo silili, čeprav se zdi ta
podvig ob sodobni tehnologiji precej bolj
izvedljiv, kot npr. doseči, da bi psihiater na
domu obiskal uporabnika ali kar je še takih
nemogočih stvari. Psihiatri naj kar ostanejo,
kjer so, mi pa gremo svojo pot. Povezovali
se bomo s sorodnimi organizacijami po
svetu, ne bomo pa se trudili po vsej sili
sodelovati s tistimi, ki nas ne jemljejo za
enakopravne partnerje in se ne menijo za
naše potrebe in predloge. Prepričani smo,
da se nam bodo iskreni ljudje pridružili, da
se kaj naučijo, bodisi kot prostovoljci ali pa
kot obiskovalci.
Ob iskanju modela skupnosti, s katerim
bi si pomagala pri načrtovanju uporabni-
škega modela, sem naletela izključno na
avtorje, ki opisujejo religiozne skupnosti.
Hočem reči, da je bilo vse drugo abstraktno
teoretiziranje, s katerim si nisem imela kaj
pomagati. Ko sem torej začela brati to
religiozno literaturo, sem ugotovila, da ta
izbor ni naključen. Osebe, ki jim manjka
predanosti in navdušenja, ne morejo zgra-
diti skupnosti. Nobena količina znanja in
strokovne usposobljenosti ne pomaga.
Seveda pa brez tega tudi ne gre, kajti ne
želimo delati eksperimentov, ko pa lahko
gradimo na izkušnjah drugih. Hladna
»strokovnost«, motivirana z željo po mate-
rialnih nagradah, statusu in čim udobnej-
šem življenju brez pretirane odgovornosti,
ni testo, iz katerega bi se dalo zamesiti živo
skupnost. Dokaz za to je klavrnost naših
organizacij duševnega zdravja v skupnosti:
Altre, Senta in Ozare.
Verske skupnosti še premorejo pre-
danost in navdušenje, vsaj nekatere. Ni
123
TANJA LAMOVEC
naključje, da se tudi številni uporabniki
zatekajo tja, čeprav tvegajo, da jim bo
psihiater povečal dozo, češ, da se jim je
»bolezen poslabšala« (primer je resničen).
Še eno skupno točko ali pa morda dve
imamo uporabniki z resničnimi verniki.
Prva so vrednote, ki so usmerjene k člove-
ku, osebni in duhovni rasti, čeprav je to v
liberalno-potrošniško-kapitalistični družbi,
kakršno smo si prislužili, že močno zasta-
relo. Prav presenečena sem, kako množično
je med uporabniki zanimanje za duhovno
rast in kako daleč so nekateri že napredo-
vali v svojem prizadevanju. Bojim se, da bo
zato prepad med njimi in okoljem še večji,
in razumem zaskrbljenost psihiatrov.
Danes je namreč »normalno«, da ljudje
navezujejo najintimnejše odnose s pred-
meti oziroma artikli. Za nekatere je to
računalnik, še zlasti pogosto paje ta mračni
predmet poželenja avtomobil. Zadnjič sem
se sprehajala ob reki in opazovala moškega
na drugem bregu, ki je ravno opral svoj novi
avto. Nekaj časa ga je občudujoče gledal,
potem pa je plaho stegnil roko in ga začel
božati. Ni me videl, ker sem bila skrita za
grmovjem. Mislil je, da je sam s svojo lju-
beznijo. Resnično je božal avto kot kakšen
zaljubljenec. Njegove kretnje so izražale
neizmerno nežnost in ljubezen. Nehote
sem pomislila na njegovo ženo, ki je seveda
ne poznam. Žal mi je bilo, ker ne bom mogla
videti njunega srečanja, ko bo prišel domov.
Bila je nedelja dopoldne. Žena je verjetno
kuhala kosilo. V moji zgodbi bo junak brez
besed sedel za mizo, odsotno potrepljal po
glavi svojega naslednika in nemudoma za-
čel pripovedovati o svojem avtomobilu. Kaj
hočete, človek je prav gotovo »normalen«.
Tisti pa, ki preživi psihiatrično hospi-
talizacijo ali kako drugo katastrofo, postane
drugačen, spremeni se v temeljih, vsaj
večina. Kot raztrgana embalaža pade z njega
ves zlagani blišč sveta, ki ga lahko na kratko
označimo kot bogastvo, slava, prestiž, moč
in kar je še teh besed. Norost je v resnici
razsvetljenje, ki pride prezgodaj. A potem
ne moreš ne naprej ne nazaj. Vrednote, za
katere si prej slutil, da so pravilne, se po-
kažejo kot edine mogoče. Že res, da ne-
kateri dovolijo psihiatriji, da jim spere
možgane, a popolnoma sprati se jih ne da,
pa tudi če uporabiš najbolj reklamiran
pralni prašek.
V današnjem svetu so verjetno najbolj
razširjene religiozne in terapevtske skup-
nosti. Za slednje je treba povedati, da so
povečini psevdo skupnosti. To se pravi, da
se ljudje v njih pretvarjajo, da živijo skup-
nost, ker so k temu iz tega ali onega razloga
prisiljeni. Njihov cilj ni živeti v skupnosti
zaradi skupnosti, temveč zato, da se otre-
sejo zasvojenosti. Vsi so vljudni in ravnajo
v skladu s pravili, ker pač morajo. Značilno
je govorjenje tja v tri dni ali pa na splošno,
da se izognejo soočenju s čustvi. Nekatere
terapevtske skupnosti so morda zelo blizu
pravi skupnosti in nekatere religiozne
skupnosti so psevdo skupnosti. Kljub temu
velja, da so religiozne skupnosti praviloma
najbolj vitalne skupnosti.
Seveda se pojavi vprašanje, ali je religioz-
nost res prvi pogoj za uspešno skupnost.
Mislim, da ne. S tem vprašanjem se je ukvar-
jal že Albert Camus, ki je v romanu »Kuga«
razvijal tezo o nereligiozni skupnosti,
nereligioznem »svetništvu« in solidarnosti.
Taka skupnosti je v zgodbi prav tako posle-
dica katastrofe. Slednja je morda v resnici
nujna. Morda se skupnost lahko zgodi le,
če gre za preživetje. Mejne situacije vedno
povzročijo preobrat v vrednotah, v skladu
z ameriškim pregovorom: »First things first,
when you get to the fire.« Tedaj pristanemo
na bazičnem. Tedaj vemo, kaj je v življenju
pomembno. Taka pa je tudi življenjska
situacija uporabnikov psihiatrije. Mnogi
nimajo ničesar več izgubiti.
V svetu, kjer je Bog mrtev. Človeku pa
tudi ne gre prav dobro, se zna zgoditi, da
tudi vedno več »normalnih« ljudi ne bo ime-
lo česa izgubiti. V zadnjem času že slišimo,
da je tudi Človek kot subjekt zgodovine že
mrtev in to ravno po zaslugi »človeko-
ljubnih« znanosti! Tako vsaj pravi Bajzek in
morda ima prav. Morda je res ostal le še
Sistem. Z logičnega stališča je to velik na-
predek, če upoštevamo, da je vedno človek
tisti, ki povzroča probleme. Se bomo pač
morali sprijazniti z dejstvom, da je Človek
mrtev, ostali so le še potrošniki in uporab-
niki. Morda ni pretirano reči, da so ravno
slednji še zadnji čuvarji razuma. Družbena
zaščita norosti je zato več kot potrebna.
124
UPORABNIŠKO GIBANJE KOT REKONSTRUKCIJA SKUPNOSTI
Preden strnem nekaj spoznanj o tem,
kako ustvariti skupnost in ohranjati njeno
vitalnost, bom opisala nekaj svojih izkušenj
s skupnostmi uporabnikov.
Prvič sem se z eno takih skupnosti sre-
čala pred petindvajsetimi leti v Jeruzalemu,
v Izraelu. DeinstitucionaUzacija je bila šele
na začetku in nihče ni prav vedel, kako se
bo vsa stvar končala. Bil je to prvi tovrsten
poskus v Izraelu, vodili pa so ga ameriški
strokovnjaki, ki so se nanj zelo skrbno
pripravili. Zanje je bil to velik izziv, zato ni
manjkalo predanosti in navdušenja. Skup-
nost je sestavljalo 20 »kroničnih« uporab-
nikov psihiatrije, ki so preživeli v bolnišnici
vsaj 10 let. Živeli so v zasebnih stanovanjih,
po trije skupaj, čez dan pa so se udeleževali
različnih aktivnosti v klubu. Prišla sem na
obisk, potem pa sem ostala več mesecev kot
prostovoljka. Izkušnje, ki sem si jih tam
pridobila, me vodijo še danes. Seznanila
sem se z neštetimi podrobnostmi, ki jih je
treba poznati, še zlasti pa mi je ostala v
spominu pozornost, ki so jo posvečali
medosebnim odnosom. Tudi najmanjši
spor so vzeli resno in ga do kraja razčistili,
zato je bilo ozračje enkratno. Pozornost do
odnosov je sploh značilna za Američane, pri
nas pa jo le redko najdemo. Pri nas imamo
navado, da spore prikrijemo, utišamo, raz-
vodenimo, karkoli, samo pošteno razčistiti
jih nismo pripravljeni. Domnevam, da je to
eden od ključnih razlogov, zakaj je pri nas
tako težko ustvariti skupnost.
Tudi odnos osebja in prostovoljcev do
dela je bil neverjeten. OstajaU so v klubu,
dokler jih je kdo potreboval, in nihče se ni
spraševal, ali je to ali ono, kar se je po
naključju pojavilo, njegovo ali njeno delo.
Seveda so bile njihove redne naloge točno
določene. Kljub temu smo vsi naredili, kar
je bilo v določenem trenutku treba. Sama
sem vodila kuhinjo, kjer smo pripravljali
kosila. Dobila sem natančna navodila, kako
vključevati v delo uporabnike. Moje nezna-
nje jezika se je izkazalo kot prednost, saj je
bilo uporabnikom v veliko veselje, da so
znali kaj veliko bolje od mene in so me
lahko učili.
Pred začetkom projekta so uporabnike
leto dni pripravljali na spremembo. Že v
času mojega obiska so bili rezultati never-
jetni in osupljivi. Razen dveh ali treh, ki so
se želeli vrniti v bolnišnico, so se vsi drugi
naučili samostojnega življenja, čeprav so jih
psihiatri že razglasili za brezupne primere.
Vsi so se naučili skrbeti za svoje osnovne
potrebe in so lahko stanovali brez tuje
pomoči. To je bilo tedaj veHko odkritje.
Moadon Shalom je skupaj s številnimi dru-
gimi projekti, ki so v tistem času potekali
po vsem svetu, ovrgel zakoreninjeno pre-
pričanje o neizogibni in ireverzibilni
osebnostni deterioraciji oseb z diagnozo
shizofrenija. Ljudje so vidno napredovali iz
dneva v dan. Vodja projekta Mark Spivak je
verjel vanje.
Podobno presenečenje sem dobrih 20
let pozneje doživela tudi v stanovanjski
skupnosti Altre, čeprav sem vse to že ve-
dela. Vedno znova mi je odkritje, ko vidim,
da se kdo, ki je prišel iz Hrastovca, brez
posebnih težav, a ob precejšnjem priza-
devanju osebja nauči samostojno živeti. Ne
morem pa se nehati čuditi družbi, ki po-
stavlja toliko preprek ustanavljanju novih
stanovanjskih skupin. Že 25 let vemo, da
lahko večina uporabnikov z nekaj pomoči
živi samostojno, ljudje pa še kar naprej po
nepotrebnem vedrijo v Polju, Hrastovcu in
drugih ustanovah.
V razvitem svetu je navajanje ljudi na
samostojno življenje postalo rutinska stvar.
V centrih, ki jih v ZDA vodijo strokovnjaki,
vlada mrtvilo. Osebje se drži črk predpisov
in zavrača kot neprimerne vse uporabnike,
ki bi utegnili biti nekoliko bolj težavni.
Pogosto jih na spremembo ne pripravijo
vnaprej in jih ne vprašajo, s kom bi želeli
stanovati. Temu primerni so tudi rezultati.
Začetni uspehi prvih poskusov se niso
nikoli več ponovili. Ni res, da so najprej
deinstitucionalizirali najlažje »primere«, kot
piše v nekaterih knjigah. Bilo je ravno
narobe. V začetku so izbirali osebe z naj-
daljšim staležem.
Prepričana sem, da lahko pojasnimo to
neskladje s pomanjkanjem navdušenja in
predanosti ter razraščanjem birokratizacije.
V teh psevdo skupnostih se uporabniki si-
cer naučijo skrbeti za osebno higieno in se
znajti v mestu, ne naučijo pa se vzpostavlja-
ti odnosov. Noben trening socialnih veščin
ne more nadomestiti občutka skupnosti, ki
125
TANJA LAMOVEC
ga ustvari osebje, še preden se sreča z
uporabnikom.
Potrditev za to sem našla tudi v kriznem
centru v Itaki, v ZDA, kjer sem pred dvema
letoma preživela 6 mesecev. V nasprotju z
drugimi opisanimi projekti krizni center v
Itaki vodijo uporabniki, kar je še vedno
dokaj redka stvar. Med zaposlenimi je ve-
čina uporabnikov in imajo z gosti centra,
to je tistimi, ki tam preživljajo krizo, dobre
odnose. Problem pa so odnosi med oseb-
jem samim, ki so polni prikrite sovražnosti.
Prav neverjetno je, kako vsa ta sovražnost
izžareva v prostor. Kadar so bili dežurni
samo tisti, ki so se med seboj dobro
razumeli, je bilo vzdušje zelo prijetno. Če
pa je bila navzoča ena sama oseba, ki ni bila
naklonjena drugim, je postalo ozračje
moreče. Vse to so čutili tudi gosti in se je
izražalo v njihovem psihičnem stanju.
Jean Vanier (1994), ki je 25 let deloval v
religiozni skupnosti za duševno prizadete
v Kanadi, je svoje izkušnje opisal v knjigi,
ki jo bom uporabila za nekakšno ogrodje
pri sistematizaciji lastnih izkušenj. Vanier-
jevo delo je koristen kažipot tudi za nas.
Čeprav opisuje bivanjsko skupnost, je
mogoče prenesti večino spoznanj tudi na
oblike skupnosti, ki temeljijo na rednem
srečevanju, kot so npr. samopomočne in
samozagovorniške skupine, dnevni centri
itn.
Vanierjeve ugotovitve so v marsičem
zelo podobne mojim. Pravi takole:
Ustvarjati skupnost pomeni bojevati se z
najrazličnejšimi težavami. Toda ko skupnost
nastane, lahko volja za boj splahni, člani pa
začnejo iskati zabavo in razvedrilo in se
spogledovati z drugimi vrednotami [...]. Volja
in moč, ki sta jim prej omogočali, da so se
spoprijeli z vsakovrstnimi problemi in s
težavami ljudi, sta izginili. Pride čas, ko se
skupaj počutimo preveč dobro [...]. Skup-
nost, ki postaja vse bogatejša in varnejša, ki
si prizadeva le za ohranjanje svojih dobrin
in svojega ugleda, umira [...]. Skupnost je
živa, ko je revna, ko člani čutijo, da morajo
delati skupaj in ostati povezani, medsebojno
odvisni, četudi le za to, da bodo jutri vsi imeli
kaj jesti! (Vanier 1994: 163-164.)
Naprej pravi:
Pogosto se zgodi, da so ljudje šele takrat, ko
je skupnost na robu propada, pripravljeni
pogovarjati se drug z drugim in si pogledati
voci. (Op. cit.: 164.)
To so temeljni problemi, s katerimi se
srečujejo vse organizacije duševnega zdrav-
ja v skupnosti. Po eni strani naletimo na
problem izgorevanja, a o tem kdaj drugič.
Po drugi strani gre za prekletstvo denarja,
ki lahko sčasoma postane temeljni cilj.
Veliko k temu pripomore tudi projektni ali
dobrodelni način financiranja, ki povzroči,
da se vse kar naprej suče okoli denarja.
Nenehno se je treba prijavljati na vse mo-
goče razpise, pri tem pa nikoli ne veš, ali
boš tudi drugo leto dobil denar. Ustano-
vitev kriznega centra, na primer, terja
ogromno priprav, tako organizacijskih kot
konkretnega preurejanja prostorov. Vsega
tega se seveda ne splača početi le za eno
leto, za kolikor imamo zagotovljenih sred-
stev. Prav zato nikjer ni toliko govorjenja o
denarju kot ravno v neprofitnih organiza-
cijah. Če izvzamemo banke, ki pa obstajajo
prav s tem namenom.
Tretji vidik problemov v zvezi z denar-
jem je v tem, da ga je lahko v določenem
časovnem obdobju celo preveč. To zbuja
najrazličnejša rivalstva, pohlep in spore o
tem, kako ga porabiti. Seveda denar za
najosnovnejše stvari mora biti. Treba je
plačati najemnino, elektriko, osebne do-
hodke. Dejstvo je, da pravo solidarnost
najdemo le med revnimi ljudmi, a ne smejo
biti preveč revni, vsaj toliko ne, da bi
stradali. V Kalkuti ni bilo prav nobene
solidarnosti med ljudmi, ko so čakali na riž,
ki so ga vsak večer delili lastniki gostiln, ker
jim je ostal. Sestradani ljudje so odrivali
šibkejše, še matere so odrivale svoje otroke.
Revščina najnižjega sloja v ZDA je očitno
pravšnja. Hrano lahko vsakdo dobi zastonj,
za stanovanje pa je treba primakniti kar lep
del socialne podpore, a nekaj je le še ostane.
126
UPORABNIŠKO GIBANJE KOT REKONSTRUKCIJA SKUPNOSTI
POGOJI, KI SO NUJNI
ZA ŽIVLJENJE SKUPNOSTI
1. Skupnost je varen kraj, kjer se vsi poču-
timo svobodne, da smo, kar smo, in da si
upamo povedati vse, kar živimo in mislimo.
2. Pravice in odgovornosti vseh članov
naj bodo natančno določene. Skupnost, ki
daje prostor brezdelnim ljudem, bo zaradi
njih propadla. Medosebni odnosi se začne-
jo krhati in zavzetost za delo se zmanjša po
načelu: »Če on ne dela, tudi jaz ne bom.«
3. Odprtost za resnico, zlasti takrat, ko
boli. Ne moremo rasti, če živimo v zlagano-
sti in iluzijah in se bojimo, da bi se izvedela
resnica o nas.
4. Cilj skupnosti je rast osebne zavesti
in svobode in ne kolektivne zavesti in var-
nosti. Skupnost kot taka nikoli ne sme imeti
prednosti pred posameznikom, saj je na-
menjena ljudem in njihovi rasti. Osebna
svoboda ne sme veljati za izdajo.
5. Zastonjskost. To pomeni, da spodbu-
jamo ljudi k prostovoljnemu delu. Nagrade
pogosto zmanjšajo notranjo motivacijo za
delo in povzročajo spore.
6. Skupnost zares zaživi tedaj, ko večina
članov neha spraševati: »Kaj lahko stori sku-
pnost zame?« in se preusmeri na vprašanje:
»Kaj sem pripravljen storiti za skupnost?«
7. Jedrna skupina. Sestavljajo jo ljudje, ki
so v skupnost dobro vraščeni.
8. Odsotnost razlikovanja med tistimi, ki
pomagajo, in tistimi, ki potrebujejo pomoč.
9. Priznavanje talentov vsakega člana,
ugotavljanje, za kaj je kdo dober, in omo-
gočanje razvoja. Stremenje k enakosti ni
koristno, ker zbuja tekmovalnost, ljubosum-
nost in zavist. Ljudje, ki so prepričani v svoje
talente, pa ne bodo zavidali drugim.
10. Jasnost ciljev: življenje skupnosti
lahko uspe samo, če ima cilj zunaj sebe.
11. Skupnost naj se zaveda svojega po-
slanstva, a ne v smislu večvrednosti, ki se
lahko izrodi v fanatizem.
12. Skupnost potrebuje tako vizijo kot
neposredno koristnost za člane. Treba je
najti ravnotežje med obema.
13. Skupne vrednote in življenjska filo-
zofija.
14. Temeljni cilj skupnosti ni, da proiz-
vaja stvari zunaj sebe. Je kraj edinosti, kjer
ti ni vseeno za druge in drugim ni vseeno
zate.
15. V skupnosti se podirajo meje, videz
in maske padejo. Skupnost nastane, ko se
ljudje več ne skrivajo, pretvarjajo ali dokazu-
jejo svoje vrednosti drug pred drugim. Od-
krivajo svojo šibkost, ranljivost, bolečino.
16. Bistveno je »biti z«, ne »delati za«.
17. Razlika med prijateljstvom in skupno-
stjo je v tem, da je v skupnosti zaveza o
medsebojni pomoči in skrbi jasno izrečena.
18. Ljubezen se kaže v dejanjih: ljubezen
je, kar ljubezen počne.
19. Sprejemanje lastnih in tujih slabosti
ter potrpežljivost s samim seboj in z
drugimi.
20. Navezovanje stikov z okolico —
sosedje morajo videti, da skupnost prinaša
korist tudi zanje.
21. Potrebne so povratne informacije
naklonjenih zunanjih opazovalcev, ki pod-
pirajo in svetujejo vodstvo.
PROBLEMI, KIJIH MORA SKUPNOST REŠITI
1. Soočanje in razreševanje napetosti.
Največkrat nastopijo zaradi razlik v vred-
notah, razvoja skupnosti, ki zahteva novo
ravnotežje, zaradi nesprejemanja dejstva, da
ima vodilna oseba napake, in ob odslovitvi
člana. Osebo, ki seje razdro ali poskuša
izrabljati druge, je treba odsloviti, če več-
kraten pogovor ne zaleže. To odločitev
sprejmejo odgovorne osebe v skupnosti in
njeni dolgoletni člani. Osebe se ne sme od-
sloviti zato, ker moti ali ima težaven značaj.
Ne smemo pa dovoliti, da kdo razdira
skupnost in jo odvrača od prvotnih ciljev.
2. Zamere in odpuščanje. Odpustiti po-
meni tudi razumeti klic, skrit za obnaša-
njem. Oseba želi nekaj sporočiti. Morda
čuti, da ni sprejeta, da je nihče ne posluša,
ali pa se ne zna izraziti.
3. Strah pred bolečino drugih je treba
prevladati.
4. Tekmovalnost zmanjšamo tako, da ima
vsakdo svoje delo in odgovornost, in z
usmerjanjem v sodelovanje.
5. Elitizem, občutek nekaterih članov,
da so boljši od drugih — usmerjanje v vza-
jemnost.
127
TANJA LAMOVEC
6. Oblastiželjnost uravnotežimo s po-
vezanostjo in občutkom poslanstva.
7. Vsega ne moremo načrtovati vnaprej.
Dopustimo, da se razvije skupna vizija,
ohranimo fleksibilnost.
8. Skupnost ima navadno drugačne
vrednote kot okolica. Zato je potrebna
določena odmaknjenost od družbe, hkrati
pa mora ostati nekaj odprtosti.
9. Pomembno je sprejemati obiskovalce.
Ljudje, ki obiskujejo skupnost, posrkajo
vase napetost, ki je posledica zaprtega
kroga.
10. Pravila in strukture so nujne, brez
njih tudi izjeme niso mogoče. Zavedati pa
se moramo, da so pravila zaradi življenja
ljudi, ne ljudje zaradi pravil.
11. Med člani skupnosti se pojavljajo
simpatije in antipatije. Skupnost deluje
dobro, ko se večina članov zavestno odloči,
da bo premagala te ovire.
VLOGA USTANOVITELJA
Ko skupnost nastane, nastane po zamisH
ustanovitelja. Ko se začnejo ustvarjati vezi,
se začnejo kazati tudi sposobnosti posa-
meznih članov, ki so za nekatere stvari bolj
sposobni od ustanovitelja. Tedaj se začne
začetna zamisel dopolnjevati z nasveti
članov. Nastane občutek skupnosti in člani
prevzemajo vse več zadolžitev.
Ustanovitelj ostaja vezni člen, koordi-
nator, ki potrjuje in podpira druge v njiho-
vih odgovornostih in skrbi, da se ohranjata
duh in edinost skupnosti. Še vedno je
poklican, da v trenutkih krize uveljavi svojo
avtoriteto, saj je zadnja odgovornost nje-
gova. Ko popusti disciplina, je dolžan
poklicati druge k odgovornosti. Koristno je,
če ima namestnika in si zagotovi nasled-
nika. Njegova končna vloga je v tem, da se
umakne in prepusti vodstvo drugemu.
Pomembno je, da člani čutijo cilj kot svoj
lasten in ne kot cilj ustanovitelja. Tudi člani
naj imajo svoje načrte in odgovornosti, ki
jim omogočajo, da prevzemajo pobudo. Te
načrte pa mora potrditi skupnost, saj se
morajo skladati s skupnimi iskanji in odlo-
čitvami. Sicer lahko nasprotujejo usmeritvi
skupnosti in so le načrti posameznikov, ki
hočejo dokazovati, da so pametnejši od
skupnosti ali da vanjo ne sodijo. Nihče ne
bi smel čutiti potrebe, da bi druge prepri-
čeval ali jim vsiljeval svoje ideje. Če vsakdo
prisluhne vsakomur, se bo rešitev prej ali
slej našla. To sicer lahko traja nekaj časa,
vendar je vredno truda. Za tak načrt je
namreč vsak član osebno zavzet.
Ni dobro, da je ustanovitelj posameznik,
bolje je, če ima skupnost na začetku dve ali
tri osebe, ki že od vsega začetka skupaj
iščejo in delijo odgovornost. V nasprotnem
primeru je ustanovitelj v nevarnosti, da se
v celoti vrže v lastno stvaritev, da vse naredi
sam in si začne lastiti skupnost. Ne prenese
kritike in posluša le tiste, ki se z njim
strinjajo. Skupnost se zaduši, če ustanovitelj
tlači razumnost članov, jim ne zaupa ali jim
odreka udeležbo pri odgovornosti in ustvar-
jalnosti. Skupnost je namenjena ljudem, ki
se z njo enačijo, ne ustanovitelju. Preden
se kdo odloči ustanoviti skupnost, je pripo-
ročljivo, da gre najprej živeti v kakšno že
delujočo skupnost.
ZNAMENJA PROPADANJA
IN RASTI SKUPNOSTI
i
Skupnost je v nevarnosti:
1. Kadar člani nočejo hoditi na sestanke.
2. Ko se ne pogovarjajo več med seboj.
3. Ko se bojijo povedati, kaj mislijo.
4. Kadar skupino nadvlada ena sama
močna osebnost.
5. Ko se člani umikajo v zunanje dejav-
nosti, namesto da bi sodelovali v skupini;
ko niso več radi skupaj in iščejo nado-
mestila.
6. Ko ves čas govorijo le o svojih težavah
in ne o ciljih.
7. Ko se skupnost začne bati novih čla-
nov in postavlja številne omejitve, tako da
skoraj nihče ni več primeren.
8. Ko začne zavračati člane z najtežjimi
problemi.
9. Ko se pretirano usmeri v varnost ali
kopičenje denarja in se poskuša znebiti
vsega, kar bi pomenilo tveganje.
Če se pojavi večje število teh značilnosti,
potem to ni več skupnost, temveč postaja
le še uspešno delovno mesto (Vanier).
128
UPORABNIŠKO GIBANJE KOT REKONSTRUKCIJA SKUPNOSTI
Zdrava skupnost, ki je usmerjena v rast,
deluje kot magnet. Novi člani ostajajo,
obiskovalci prihajajo z veseljem. Zdravje
skupnosti se značilno kaže v načinu, kako
sprejema nepričakovane goste in osebe, ki
potrebujejo pomoč. Še zlasti pa se kaže v:
1. veselju in preprostosti medsebojnih
odnosov,
2. stopnji zaupanja v težkih razmerah,
3. ustvarjalnosti in odzivanju na tiste, ki
so potrebni pomoči,
4. gorečnosti in zvestobi ciljem.
Pomembno je, da je skupnost pozorna
tako na znamenja razkroja kot tudi na
znamenja poglabljanja. Treba je namreč
veliko časa in modrosti, da zgradimo skup-
nost. Zelo malo pa je treba, da jo uničimo,
tako da dopustimo, da naduta in razdiralna
oseba, ki si žeH oblasti, postane njen član,
samo zato, ker morda ne najdemo primer-
nejše osebe (Vanier).
Literatura
J. Bajzek (1977), Od skupine k skupnosti. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
J. Vanier (1994), Skupnost: kraj odpuščanja in praznovanja. Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.
129