<2S 66 i« Iz knjige sirot. Josip Vandot V. /^p^^TH^Jesen je prišla v planinski svet. Gore so se svetile v belem, ^ETfi^lHi^i svežem snegu, v dolini pa je venelo listje in je padalo na j'$Pf^^LB.Jy zemijo. Izpraznilo se je polje, in hladen veter je vel preko &SW^5^IP strn'šč- Pastirjev je bilo po njivah polno: tuintam je gorel )fi§pi|lsPH ogcnj , in se je dvigal modrikast dim proti nebu. Kraj \XVf;||ff^^y ognja pa je sedel vesel pastirček. Pekel je krompir in pre- ^NsmP"^ peval žalostno in veselo pesem. Hišica gospe Amalije na širnem pašniku je bila že skoro gotova. Le nekaj dni še — in stala bo tam bela in lepa. Oospa pa se bo preselila tja in bo živela mirno in samotno. Potrkal bo tam na vrata ubog siromak in ne zaman. Radodarne roke gospe Amalije bodo sipale dobrote bogato okrog. Ljubili jo bodo vsi in molili zanjo. Lep jesenski dan je bil tisto nedeljo, ko se je pripravljala tnala Nežica za odhod v mesto. Z gospo sta pospravljali mnogo reči; kajti gospa se je namenila, da spremlja Nežico v mesto in ostane nekaj dni tam. Potem • se pa vrne in se preseli takoj v svojo novo hišico. »Nežica, tisto obleko pa kar pusti! Obleklajo boš jutri za potovanje," je dejala gospa, ko je mislila Nežica spraviti tisto obleko v odprti kovčeg. Deklica je položila spet vse nazaj na stol in rekla: MKam bom pa dejala to obleko, ki jo imam zdaj na sebi? Oospa. .." Gospa Atnalija jo je prijela za drobno uho in jo pokarala: „ Ali ti nisem že večkrat rekla, da mi ne smeš reči ,,gospa" ? Saj pravim, ti neubogljivka!" Nasmehnila se je Nežica. Pogledala je gospo vdano in odgovorila: ,,Odpustite mi, mama — moja zlata mamica! Nikdar več ne bom ne-ubogljiva." Gospa Amalija jo je poljubila na čelo, Oj, kako srečno se je čutila zdaj, da je vzela ubogo deklico k sebi! Tolažba ji je bila v nesrečnih in žalostnih urah. Privadila se je je deklica popolnoma. Prostodušno in veselo je kramljala z njo. Bila je kakor solnčni žarki: katnor pridejo, povsod je veselje in vse je lepo in svetlo . . . Ljubila jo je gospa kot svojo hčerko, in Nežica jo je ljubila kot svojo mamico. Pa je bilo obema lepo in veselo življenje. Le tega se ni mogla Nežica privaditi, da bi rekla gospe ,mama." Dolgo časa je bilo treba, preden se je temu privadila. Nič se ni Nežici poznalo, da je doma v ubožni kmetiški hiši. Bila je kakor pristno gosposko dekletce iz mesta. Njeno vedenje, njena postava, sploh vse na nji je bilo nežno in gosposko. Nihče bi ne bil verjel, da ji je tekla zibeika pod raztrgano kmetiško hišo visoko gori v hribih. Nihče bi ne bil verjel, da je lo Nežica, sestrica Črnetovega pastirčka Andrejca. ¦< res? 67 T53 H In danes se je pripravljala za odhod v mesto. In če se je spomnila ¦ tega, se je je polastil čuden nemir. Kako bo tam, oj, kako bo tam? Ali bo P vesclje in sreča? Ali žaiost in nesreča? \ Toda gospa ji je pravila toliko lepega o mestu, da se je deklica kmalu i potolažila. Radovedna je bila samo, kako bo tam, oj, kako bo tam! Pa se l je zamislila včasih in ugibala. .. Vse sta že pospravili z gospo, in vse je bilo pripravljeno za pot. Postarna gospodinja jima je prinesla kave in belega kruha. Sedli sta k mizi. Takrat pa je pogledala gospa Amalija slučajno skozi okno. ,,Glej, no, Nežica, ali ni tam Andrejec?" je rekla. Nežica je skočila k oknu in vzkliknila: 0Andrejec je, naš Andrejecl" Stopila je tudi gospa k oknu in ga odprla. nOj, Andrejcc, pojdi no k nama v sobo," je zaklicala. Resnično — tam ob plotu je stal Andrejec-trmoglavec. Ko je zapazil gospo, je zardel v zadregi in ni vedel, kaj bi storil. Klobuček je snel z glave kakor v cerkvi in ga je stisnil pod pazduho. BNaka, ne grem noter," je pomislil in jo hotel kar odkuriti. ,Sram me je . . ." Takrat pa je že pritekla Nežica iz hiše. Prijela je bratca za roko in jtiu govorila: »Andrejec, ne bodi no tak, če te gospa kličejo! Pojdi z mano ..." Obotavljaje se, je stopal Andrejec za sestrico. A pri vratih se ji je hotel kar iztrgati. BNe grem ... no, če ne grem," je ponavljal. BSram me je . . ." A že so se odprla vrata. Prikazala se je gospa Amalija, in Andrejec ni mogel več nazaj. Plašno je stopil v sobo in zamrmral komaj slišno: nDober dan." BOlej ga Andrejca!" se mu je nasmehnila gospa. ,,Mimo gre, pa še noter ne bi bil prišel, če bi ga ne bili klicali. Oj, ti poredni Andrejec ti!" Ničesar ni odgovoril Andrejec. Samo smehljal se je v zadregi in ni vedel, kam bi se dejal. Gospa Amalija je odmaknila stol in je skoro s silo posadila nanj pastirčka Andrejca. V najlepši obleki je bil Andrejec in se mu ni bilo sramovati nikogar. Mirno je sedel tatn na stolu in se je še vedno smehljal. ; nKaj si prišel po slovo kNežici?" ga je vprašala gospa Amalija. "~ ,,Setn," je pokimal Andrejec in zardel. MPa si jo mislil kar odkuriti," se je nasmejala gospa. ,,Zakaj nisi prišel kar sem v sobo?" f^| nSram . .. sram me je bilo," je odgovoril pastirček s povešenimi očmi. nOj, mama, kolikrat sem tnu rekla, naj pride knama!" se je oglasila Nežica. nPa je govoril vedno in trdil, da ga je sram." Pogledal je začudeno Andrejec sestrico. Olej, rekla je gospe ,,mama", kakor nekdaj zlati mamici, ki spi tatn na pokopališču. Začudil se je Andrejec, ko je slišal to, in skoro ni mogel verjeti. Oj, sestrica ubogega Črnetovega pastirčka pravi gospe ,,mama"! Ali ni to neverjetno? ; 5* CLS> 68 «3 Še bolj se je začudil Andrejec, ko je prinesla gospodinja tudi zanj skledico kave. Pa tedaj se ga je polastila nova skrb. Oj, kako se pa je po gosposko? Kako naj prime drobno in majhno žličko, da bi ga ne bilo treba biti sram pred gospo? . . . Gledal je torej Andrejcc od strani sestrico in srebal tako kot ona. Pa se mu ni zgodilo nič hudega, in Andrejca nt bilo treba biti sram. Pogovarjali so se toinono, in Andrejca je tninui kmalu ves strah. Prostodušno je odgovarjal na gospejina vprašanja, in ni ga bilo več sram. Seveda, vse lažje je iam na širni senožeti. Tam lahko govori človek, če-tudi ga posluša samo neumna živina! A tu je treba paziti, da ne poveš kakšne nespametne. Nasmejala bi se mu pač gospa na glas, insram bi ga bilo, joj, tako sram! Nežica je bila oni dan vsa vesela, četudi je vedela, da je to leto morda zadnji dan v domačem kraju. Kramljala je prisrčno in je dražila bratca, ker je bil tako redkobeseden. A nazadnje se je razvezal tudi An-drejcu jezik. Vračal je sestrici vse poredne besede in nazadnje so se smejali vsi. BŠkoda, da smo pospravili že vse," je dejala potem Nežica. nJoj, naš Andrejec bi se lahko čudil. Pravil bi ciki in marogi jutri na senožeti o vsem, kar je videl tu." nNič ne dL," se je odrezal Andrejec. MBom pa pravil o Nežici. Po-redna je, bom pravil, pa mene samo draži." nKaj tnisliš, da bode prišla maroga za mano v mesfo?" se je po-smejala Nežica. ,,Misliš, da me bo oštela tam, zakaj te dražim?" nBodita no pri miru!" ju je posvarila gospa. ,,Saj sta danes zadnji dan skupaj." In domislil se je tega res tudi Andrejec, in ludi Nežica se je do-mislila. Neka tesna žalost se ju je polotila — in umolknila sta oba. Po-vesila sta glavi in se zamislila. Gospe Amaliji pa ni bilo to prav. Da bi ju spet razvedrila, jima je prinesla krožnik sladkega peciva. Pa se ju je po-lotila spet dobra volja. Lep dan je bil takrat vsem trem. Dobro so se imeli vsi in so go-vorili veliko. Olej, pa je že zašlo solnce tam za Vitrancem, in iz temnih prepadov Razora je že vstajal mrak. Oj, čas je, Andrejec, da greš domov! Živina doma je že žejna in čaka mukajoča tebe. Gospodar Črne je hud, in njegovi prsti so trdi, če se dotaknejo rdečih ušesl In šel je Andrejec; a ni šel sam. Spremljali sta ga gospa in Nežica do doma. Ponosno je korakal Andrejec skozi vas, in tovariši so ga gledali zavidljivo. Ustavljali so se na cesti 1n gledali začudeno za njim. Oj, ta An-drejec-trmoglavec! Gre z mestno gospo po cesti, pa se ne boji čisto nič* Joj, pogumen je in prevzeten — ta Andrejec-trmoglavcc! . . . Ločili so se pred Črnetovo hišo, in Andrejec je moral obljubiti, da pride jutri na postajo po slovo. Kmalu potem je započil Andrejčev glasni bič in se je zaslišal njegov glas. Krave je gnal napajat in vpil je in pokal z bičem. | Gospa in Nežica pa sta krenili na pokopališče po zadnje slovo od dragih, ki počivajo v mirnem grobu. Bel in velik kamen se je svetil tam na grobu nesrečnega profesorja in je bil ovit z lepim, zelenim vencem. Pokleknili sta in molili gorko. Kmalu nato pa je že ležala nad planinskim svetom črna noč, polna jesenskih zvezd ... ¦ * Vlak je izginil drugo jutro tam za ovinkom, in Andrejec je ostal sam. Še dolgo je gledal tjadol, kamor se je izgubil že davno vlak. Samo košček dima je še videl, pa tudi ta košček se je manjšal, dokler ni izginil popol-noma. Prazno je bilo, prazno vse širomokrog. Le modro nebo se je smeh-Ijalo nad planinami, a drugo je izginilo vse dol za ovinkom. ln Bog ve, če se povrne še kdaj nazaj ? Hudo je bilo Andrejcu. Pa se je napofil žalosten proti vasi. Glej, zdaj je satn, tako sam! Starši mu počivajo tam na pokopališču, a scstrica je odšla daleč, daleč od njega v tuje mesto. Nikoli več je ne vidi zlate mamice in ljubega očka na tem svetu! Morda ne vidi tudi scstrice nikoli več . . . Samo to je mislil Andrejec, ko je spel proti vasi. Žalosten je oblekel doma svojo delavno, zakrpano obleko in žalosten je gnal živino na senožet. Zakuril je tam velik ogenj in se je vsedel poleg njega. Mrzel veter je vel preko doline in razpihaval ogenj. Sipal je kar trumoma rumeno listje z dreves gori v lesu. Andrejec je strmel nepremično v ogenj ... Oj, nikdar ni mislil, da mu bo tako hudo po sestrici, po ubogi Nežici! Zakaj jo je pustil? Zakaj ji ni rekel: BOstani, Nežica, pri meni, da ne bom tako sam in žalosten na senožeti!" Pa bi bila morda osfala v domačem kraju in tudi gospa bi bila ostala . . . Zdaj pa je šla dobra sestrica v tuji svet, in težko in bridko ji bo po dragem rodnem kraju. Odšla je pač žalostna in morebiti se ne vrne nikoli več ... Hudo je bilo Andrejcu, oj, tako hudo, da se je skoro razjokal. A stresel je z glavo, kot bi hotel odpoditi vse žalostne misli. Olej, ali ni prav, da je odšla Nežica v mesto v veliko šolo? Naučila se bo veliko in potem ji bo dobro. Vrnila se bo v domači kraj in bo ostala vedno pri njem. Še lepše jima bo življenje kakor zdaj — veselo in polno solnčnih žarkov . . . Andrejec, o Andrejec, nikar se ne žalosti, ampak z veseljem pričakuj tistega lepega časa! Ali čuješ, Andrejec? Nikar naj ti ne bo hudo; saj bo enkrat še vse dobro in lepo! Tako si je govoril Andrejec in tolažil samegasebe. Spomnil se je tudi svoje ljube živine in je pogledal po nji. Izgubila se je skoro vsa tam ob grmovju kraj šumeče Pišence. Poskočil je pastirček na noge in zgrabil svojo palico. V tistem trenutku pa mu je dospelo na uho neko daljno, lepo zvončkljanje. Postal je Andrejec in poslušal. Tisto zvončkljanje pa je prjhajalo vedno bliže in je bilo vedno bolj razločno. Čudil se je lemu CSS 70 «i Andrejec. Hitel je preko senožeti proti grmovju, kamor je izginila njegova živina. Našel jo je lam in jo zavrnil nazaj na senožei. Zvončkljanje pa je bilo že čisto blizu, in Andrejec je obstal gori na vrhu. In glej, izza vogala onkraj deroče Pišence se je pokazala tropa ovac, za njo druga, tretja . . . četrta — bila jih je cela vojska. Pastirji z dolgimi palicami v rokah in za klobukom velike, suhe šopke, so letali okrog njih in jih zaganjali na pot. Za ovcami pa so stopale počasi rejene krave; dolgo so hodile. preden so prešle mimo Andrejca. Beketale so ovce, mukale so krave; vmes pa so zvončkljali zvonci na vratovih živine in so klicali pa-stirji. Tam zadaj za vsemi pa je stopal stari Jozov Grega, včliki planinskt pastir. Praznično je bil oblečen in na nogah ni imel več težkih lesenih cokeij. Kajti praznik je bil zanj danes, ko je prignal živino s planinskih pašnikov v dolino. Vso zimo se bo dolgočasil zdaj na vasi. Ko pa se pri-smeje pomlad, bo pa pohitel spet vriskajoč na veselo planino. Zagledal je Andrejec Grego onkraj gorskega potoka in se je vzradostil. »Pozdravljeni, stric Grega!" je zaklical. Ozrl se je vanj Jozov Grega. Privzdignil je svoj zeleni, s šopki okra-šeni klobuk in tnu odzdravil: BBog daj dobro, Andrejec Kovačev!" Potcm pa je hitel za živino in izginil kmalu za grmovjem. Dolgo je gledal v tisto stran Andrejec, dokler mu ni vse izginilo izpred oči. Zvon-čkljanje je postajalo tiše, vedno tiše; a naposled je potihnilo čisto. Le veter je še šumel mcd velim listjem. Andrejec je šel nazaj k ognju. Vrgel je nanj novih drv, in vcter jc kmalu razpihal velik plamen. Sedel je pastirček kraj ognja in se je spet zamislil ... Oj, vrnil se je Jozov Grega s planine, in zdaj se bo pričelo spet prijetno življenje. Edini njegov prijatelj je Jozov Grega, ki se vedno potegne zanj in ga ima rad. Vso zimo stanuje pri Črnetu v prijazni vežni izbici. Pipo lobaka kadi in dela toinono. Vedno je vesel in zadovoljen. Ob večerih pa sedi v veliki izbi kraj peči in pripoveduje povesti o pla-ninah, o škratih, vilah, rojenicah, volkovih, o risih in medvedih. Poslušajo ga vsi tako radi, posebno pa Andrejec, ki ga hoče kar pojesti z očmi. Ko pa je letos spomladi odhajal na svoje drage gore, je še rekel Andrejcu: nEj, Andrejec, če boš priden, pa te vzamen drugo leto s seboj. Pri-služil si boš na planini denarja, in dobro ti bo . . ." Oj, kako vesel je bil takrat Andrejec teh besedil Samo na planini bi bil rad — tam pri stricu Gregi. Kaj mu je bilo vse drugo na svetu! Kaj vsi zakladi in zlati gradovi tam daleč v tujem svetu! Samo na planino bi šel rad in živel tam pri dobrem Jozovem Gregi... Tako je premišljeval Andrejec kraj ognja in se je radostil. PaČ je šla sestrica daleč od njega, a zato mu je Bog poslal starega prijatelja, Jozovega Grego. Ne bo zapuščen in osamljen v domačem kraju. Sedel bo ob večerih pri peči kraj Grege in bo poslušal lepe povesti o planinah. Ali pa bo stopil k njemu v vežno izbico, ko bo kadil svojo pipo. Toinono bo pri-povedoval Grega; a čas bo gfinil in prišel bo Božič in prišla bo Nežica. CS2 71 S® Pomlad bo prišla — in takrat bo odšel z Orego na planino past vaško živino. Lepo bo življenje tam gori; oj, iako lepo! Dolg, neznosno dolg se je zdel danes Andrejcu dan. Komaj je že čakal večera, da bi smel gnati živino domov in bi poslušal spet starega planinskega pastirja. Ko je stalo solnce še za ped od gorskih vrhov, pa ni mogel Andrejec več zdržati. Pogasil je ogenj in spravil živino skupaj-Potem pa jo je pognal proti domu. (Dalje prih.)