o It«*/ a MOHORJEV KOLEDAR Redna knjižna zbirka za leto 1985 PJAfl 1 n Redna zbirka MD za leto 1985 KMD 1986, Tisoč in en večer (Anton Dermota), Rada bi vam povedala (Erna Meško), Hodil po zemlji sem naši (Matjaž Puc) in Čmi svatje (Stanko Lapuh) Odbor, tajništvo in delovna skupnost Mohorjeve družbe želijo vsem naročnikom redne zbirke, vsem, ki kupujejo tudi druge naše knjige in jih berejo, mir in dobro ob božiču 1985, ki naj se po veselem praznovanju novega leta nadaljujeta v srečno 1986 in vas trajno spremljata. Celje, novembra 1985 Redna zbirka MD za leto 1986 (napoved): KMD 1987, Bemardkina pesem (Franz Werfel) Kuharica (Milena Motoh, Mira Šile. Anica Šušteršič) Kamen in srce (Lojze Kožar) 1986 KOLEDAR 1 S NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) E f> E (N M J2 w O XI . o o . • \D ■S.s- E >u c ._ 3 C. N O. U (D C co O 2 Č Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) • 3 P • Genovefa Pariška dev.; Anter, papež, muč. 4 S • Angela Folinjska, red.; Gregor Langreški, šk. S N 2. PO BOŽIČU (2) • Emilijana (Milena), devica Beseda seje učlovečila (Jn 1,1-18) 6 P Gospodovo razglašenje, sv. Trije Kralji (1) • 7 T Rajmund Penjaf., duh. (4) • Lucijan Antiohijski, muč. 8 S • Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 Č • Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 P • Viljem iz Bourgesa, šk.; Agaton, papež; Peter Orseolo 11 S Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat 12 N JEZUSOV KRST (2) • Tatjana (Tanja), mučenka Ti si moj ljubljeni sin (LK 3,15-16, 21-22) 13 P Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, dev. 14 T • Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 S • Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 Č • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci 17 P Anton (Zvonko), puščavnik (3) • Marijan, diakon, muč. 18 S • Marjeta Ogrska, redovnica; Priska, mučenka 19 N 2. NAVADNA (2) • Kanut (Knut), kralj Jezusov prvi čudež (Jn 2,1-12) 20 P Fabijan, pap. in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) • 21 T Neža (Janja), devica, mučenka (3) • Epifanij, škof 22. S Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica 23 Č • Emerencijana, mučenka; Ildefonz, škof 24 P Frančišek Šaleški, šk., c. u (3) • Felicijan, škof. muč. 25 S Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec 26 N 3. NAVADNA (2) • Timotej in Tit, škofa Jezusov govor v Nazaretu (Lk 1, 1-4; 4, 14-21) 27 P Angela Merici, devica (4) • Vitalijan, papež 28 T Tomaž Akvinski, duh., c. u. (3) • Peter Nolasko, red. 29 S • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 Č • Martina, dev., muč., Hiacinta (Jacinta) Marescotti 31 P Janez Bosko, red. ustan. (3) • Marcela, vdova Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca 07h44m 07h43m 07h42,n 07h40m 07h36m Zahod Sonca 16h27m 16h32m 16h38m 16h44m 16h51m Dolžina dneva 08h43m 08h49m 08h56m 09h04m 09h15m 07h31m 16h58m 09h27m 07h26m 17h06m 09h40m Do konca meseca se dan podaljša za 57 minut. o 9 1 n E E vo m o -O X! O o 0\ -rt __ I-S- £ r F s ■e o 2 u M 2 C "O 5 tO l- N CL v u i. i h 3 U j j B < v ■ i V 1 S • Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec 2 N JEZUSOVO DAROVANJE, SVEČNICA (2) • Jezusa prinesejo v tempelj (Lk 2, 22-40) 3 P Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) • 4 T Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec 5 S Agata, de v., muč. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa 6 Č Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, škof 7 P • Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci 8 S Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha; Prešernov dan 9 N 5. NAVADNA (2) • Apolonija, devica, mučenka Obilni ribji lov (Lk 5, 1-11) 10 P Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, puščavnik 11 T Lurška Mati božja (4) • Cedmom, red.; Pust 12 S + + Pepelnica (1) • Evlalija, mučenka 13 C • Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež 14 P + Valentin (Zdravko), mučenec (4) • Bruno Kverfurtski, m. 15 S • Jordan Saški, opat; Georgija, devica; Agapa, dev., muč. 16 N 1. POSTNA (1) • Julijana, mučenka Jezus zavrne skušnjavca (Lk 4,1-13) 17 P Sedem ustanoviteljev servitov (4) • Frančišek Clet, muč. 18 T • Simeon Jeruzalemski, škof, mučenec; Flavijan, škof 19 S • Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof 20 Č • Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof 21 P + Peter Damiani, šk., c. u. (4) • Maksimijan Puljski, škof 22 S Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska; Kvatre 23 N 2. POSTNA (1) • Polikarp, škof, mučenec Jezus se na gori spremeni (Lk 9, 28-36) 24 P • (Matija, apostol;) Sergij, mučenec 25 T • Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica 26 S • Matilda iz Hackeborna, devica; Porfirij, škof 27 Č • Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, šk. 28 P + • Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof Dan 1. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 07h25m ]7h07m 09h42m 07h19m 17h15m 09h56m 07hir 17h22rr iohir 07h04m 17h30m 10h26m 06h56m 17h36m 10h40m 06h47m 17h44m 10h57m 1 S • Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 2 N 3. POSTNA (1) Neža Praška, devica Jezus opominja k pokori (Lk 13, 1-9) 3 P • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca 4 T Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, mučenec 5 S • Janez Jožef od Križa, redovnik; Hadrijan, muč. 6 Č • Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. 7 P + Perpetua in Felicita, muč. (4) • Gavdioz, škof 8 S Janez od Boga, red. ustan. (4) • Beata, mučenka 9 N 4. POSTNA (1) • Frančiška Rimska, redovn. Prilika o izgubljenem sinu (Lk IS, 1-3. 11-32) 10 P • Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 T • Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. 12 S • (Gregor Vel., papež;) Doroteja (Rotija), mučenka 13 Č • Kristina, dev., muč., Teodora (Božidara), mučenka 14 P + • Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 S • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 N 5. POSTNA (1) • Hilarij in Tacijan, mučenca Jezus ne obsoja grešnice (Jn 8, 1-11) 17 P Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja 18 T Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) • Salvator, redovnik 19 S Jožef, mož Device Marije (1) • Sibilina, devica 20 C • Klavdija in tov., mučen.; Kutbert, škof 21 P + • Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec 22 S • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica 23 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA (1) • Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Lk 19, 28-40) Prehod na poletni čas 24 P • Dionizij in tov., mučenci; Katarina Švedska, red. 25 T • Gospodovo oznanjenje1; Dizma, desni razbojnik 26 S • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 27 C Vel. četrtek (1) • Rupert Salzburški, škof 28 P + + Vel. petek (1) • Bojan (Vojan), knez, muč. 29 S Vel. sobota (1) • Bertold, redovni ustanov. 30 N VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Kvirin Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) 31 P Velikonočni ponedeljek (1) • Modest Gosposvetski Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca 06h42m 06h32m 06h23m 06h14m 06h04m 05h54m 05h45' Zahod Sonca 17h48m 17h55m 18h03m 18h09m 18h15m 18h22m 18h29' Dolžina dneva llh06m llh23m 1 lh40m llh55m 12hllm 12h28m 12h44' Oi&M a 1 T • Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec 2 S • Frančišek Paolski, red. ust.; Teodozija, mučenka 3 Č • Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka 4 P • Izidor Seviljski, škof, c. u.; Zosim, puščavnik 5 S • Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 6 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Irenej Sir. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 7 P Gospodovo oznanjenje (l)1 • Saturnin, škof 8 T • Albert, škof, mučenec; Valter, opat 9 S • Marija Klopajeva, svetopis. žena; Tomaž Tol., m. 10 C • Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci 11 P Stanislav, šk., muč. (3) • Domnij (Dujam), škof 12 S • Lazar Tržaški, škof, mučenec; Zenon, škof 13 N 3. VELIKONOČNA (1) • Hermenegild, muč. Jezus z apostoli na Genezar. jezeru (Jn 21, 1-19) 14 P • Lidvina, devica; Valerijan in tov., mučenci 15 T • Anastazija, mučenka; Peter Gonzales, red. 16 S Bernardka Lurška, dev. (3) • Benedikt J. Labre, spok. 17 Č • Rudolf, mučenec; Inocenc, škof; Fortunat, muč. 18 P • Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec 19 S • Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, mučenec 20 N 4. VELIKONOČNA (1) • Hiida, devica Jezus dobri pastir (Jn 10, 27-30) 21 P Anzelm, škof, cerkv. uč. (4) • Konrad Parzham, red. 22 T • Leonid, mučenec; Agapit, papež 23 S Jurij, mučenec (4) • Vojteh (Adalbert), šk., muč. 24 Č Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof 25 P Marko, evangelist (2) • Ermin, škof, mučenec 26 S • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 N 5. VELIKONOČNA (1) • USTANOVITEV OF Jezusova nova zapoved (Jn 13, 31-35) 28 P Peter Chanel, duh., muč. (4) • Vital (Zivko), muč. 29 T Katarina Sienska, dev., c.u. (3) • Peter Veronski, muč. 30 S Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, redov, ustanov. Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 05h43m 18h30m 12*47«* 05h33m 18h37m 13h04m 05h24m 18h43m 13h19m 05h15m 18h50m 13h35m 05h06m 04h58m 18h57m 19h03m 13h51m 14h05m 1 Praznik Oznanjenja se zaradi velikega tedna_ praznuje letos na ta dan samo v bogoslužju (le kjer je to tudi cerkveni patrocinij, je zunanja slovesnost na belo nedeljo). 1 Č JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 P Atanazij, škof in cerkv. uč. (3) » Boris, kralj_ 3 S Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. 4 N 6. VELIKONOČNA (1) • Florijan, mučenec _Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14,23-29)_ 5 P Prošnji dan « Gotard, škof_ 6 T Prošnji dan • Dominik Savio, dijak 7 S Prošnji dan « Gizela, opatinja_ 8 Č Gospodov vnebohod (1) • Dezider, škof 9 P » Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage_ 10 S » Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca_ 11 N 7. VELIKONOČNA (1) • Sigismund, kralj_ _Naj bodo vsi eno (Jn 17, 20-26)_ 12 P Leopold Mandič, duh. (3) • Pankracij, muč._ 13 T • Servacij, škof; Mucij, mučenec 14 S Matija, apostol (2) » Bonifacij, mučenec_ 15 Č » Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet_ 16 P Janez Nepomuk, duh., (4) • Andrej Bobola, m. 17 S « Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat_ 18 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Erik, kralj_ _Prejmite Svetega Duha (Jn 20,19-23)_ 19 P Marija, Mati Cerkve (2) » Peter Celestin, papež_ 20 T Bernardin Sienski, duh. (4) • Plavtila, spokornica 21 S » Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tovariši_ 22 Č » Marjeta (Rjeta, Rita) Kasijska, red.; Renata, spok._ 23 P • Janez de Rossi, duhovnik; Evfrozinija, redovnica 24 S Kvatre; Marija Pomočnica (3) • Socerb, mučenec 25 B SV. TROJICA (1) • Beda Častitljivi, cerkv. uč. _Tri božje osebe so eno (Jn 16, 12-15)_ 26 P Filip Neri, duhovnik (3) • Lambert de Vence, škof 27 T Avguštin Canterburyjski, škof (4) » Julij, mučenec_ 28 S • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 Č REŽNJE TELO IN REŠNJA KRI (1) • Maksim, šk. 30 P • Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj 31 S Obiskanje Device Marije (2) • Kancijan in tov., mučenci Vzhod Sonca 04h49m 04h42m 04h35m 04h29m 04h24m 04h19m 04h16m Zahod Sonca 19h09m 19h16m 19h22,n 19h28m 19h34m 19h39m 19h44m Dolžina dneva 14h20m 14h34m 14h47m 14h59m 15h10m 15h20m 15h28m Do konca mcscca se dan podaljša za 1 uro 8 minut. 1 N 9. NAVADNA (2) • Justin, mučenec Jezus ozdravi stotnikovega služabnika (Lk 7, 1-10) 2 P Marcelin in Peter, muč. (4) • Erazem, škof, mučenec 3 T Karel Lvvanga in tov., muč. (3) • Klotilda, kraljica 4 S Frančišek Caracciolo, r.u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. 5 Č Bonifacij, šk., muč. (3) • Svetko (Svetopolk), m.; Igor, m. 6 P Srce Jezusovo (1) • Norbert, škof, red. ustanov. 7 S Marijino brezmadežno srce (4) • Robert Newm., op. 8 N 10. NAVADNA (2) • Medard, škof Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7, 11-17) 9 P Efrem Sirski, diakon, c.u. (4) • Primož in Felicijan, m. 10 T • Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovniški škof 11 S Barnaba, apostol (3) • Feliks, mučenec 12 Č • Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica 13 P Anton Padovanski, red., cerkv., uč. (3) • Trifil, škof 14 S • Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca 15 N 11. NAVADNA (2) • Vid, mučenec Jezus odpusti grešnici (Lk 7, 36-50; 8, 1-3) 16 P • Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kort, red. 17 T • Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 S • Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof 19 Č Romuald, opat (4) • Nazarij, škof 20 P • Silverij, papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spok. 21 S Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof. 22 N 12. NAVADNA (2) • Ahac, mučenec Peter izpove vero v Kristusa (Lk 9, 18-24) 23 P • Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik 24 T Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres • Favst, mučenec 25 S • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. 26 C • Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec 27 P Ema (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleks., šk., c.u. (4) • 28 S Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka 29 N PETER IN PAVEL, apostola (1) • Marcel, mučenec Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16,13-19) 30 P Prvi mučenci rimske Cerkve (4) • Emilijana, mučenka Dan_L_6._11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 04h15m 04h12m 04hllm 04h10ra 04hllm 04h12' Zahod Sonca 19h45m 19h49m 19h52m 19h55m 19h56m 19h57' Dolžina dneva 15h30m 15h37m 15h41m 15h45m 15M5"1 15h45' Do 21. junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 3 minute. IT • Tebald (Bogoslav), pušč., Estera, svetopis. žena 2 S • Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec 3 Č Tomaž, apostol (2) • Anatol, škof 4 P DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4) • Urh, škof 5 S Ciril in Metod, slov. ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh. 6 N 14. NAVADNA (2) • Bogomila, spokornica Jezus razpošlje učence (Lk 10, 1-12. 17-20) 7 P • Izaija, prerok; Vilibald, škof; Edelburga, devica 8 T • Kilijan, škof, mučenec; Prokop, mučenec 9 S • Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 Č • Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m. 11 P Benedikt, opat (2) • Olga Kijevska, kneginja 12 S Mohor in Fortunat, mučenca (4) • Nabor in Feliks, m. 13 N 15. NAVADNA (2) • Henrik (Hinko), kralj ~ Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) 14 P Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Šolan, redovnik 15 T Bonaventura, šk., c.u. (3) • Vladimir Kijevski, knez 16 S Karmelska Mati božja (4) • Evstahij, škof 17 Č • Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica 18 P • Friderik (Miroslav), škof, muč., Arnold, škof 19 S • Avrea (Zlatka), devica; Arsen, diakon, pušč. 20 N 16. NAVADNA (2) ♦ Marjeta Antiohijska, d„ m. ~~ _Marta in Marija (Lk 10, 38-42)_ 21 P Lovrenc iz Brindisija, duh., c.u. (4) • Danijel (Danilo), pr. 22 T DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) • ~ 23 S Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, škof, muč. 24 Č • Kristina, devica, muč.; Boris in Gleb, mučenca 25 P Jakob st., apostol (2) « Krištof (Kristo), mučenec_ 26 S Joahim in Ana, starša DM (3) • Valens, škof 27 N 17. NAVADNA (2) • Gorazd, Kliment, Naum in tov. ~ Jezus uči prav moliti (Lk 11, 1-13) 28 P • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof 29 T Marta iz Betanije (3) ' Olaf, kralj_ 30 S Peter Krizolog, škof. c.u. (4) • Angelina, kneginja 31 Č Ignacij Lojolski, red. ustan. (3) • Fabij, mučenec Dan_L_6._11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca 04h15m 04h18m 04h22m 04h26m 04h32m 04h37m 04h43m Zahod Sonca 19h56m 19h55m 19h52m 19h49m 19h44m 19h39m 19h33m Dolžina dneva 15h4P 15h37m 15h30m 15h23m 15h12nl 15h02m 14h50m CD 1 P Alfonz M. Ligvorij, šk., c. u. (3) • Makabejski bratje 2 S Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan, papež 3 N 18. NAVADNA (2) • Lidija Makedonska, žena > Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) 4 P Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena 5 T Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. -* 6 S Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. "V 7 e Sikst II., papež in tov., muč., Kajetan, duh. (4) • -V 8 P Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) • Cirijak in tov. v 9 S • Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 N 19. NAVADNA (2) • Lovrenc, diakon, mučenec Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32-48) 11 P Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč. 12 T • Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež 13 S Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca (4) • 14 Č Maksimilijan Kolbe, muč. (3) • Evzebij iz Rima, duh. -4 15 P MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarzicij, mučenec 16 S Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) • 17 N 20. NAVADNA (2) • Hijacint Poljski, redovnik Za Jezusa se je treba odločiti (Lk, 12, 49-53) 18 P • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste 19 T Janez Eudes, red. ustan (4) • Ludvik Toulouški, škof 20 S Bernard, opat. c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok 21 Č Pij X., papež (3) • Fidel (Zvest), mučenec 22 P Devica Marija, Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof 23 S Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik 24 N 21. NAVADNA (2) • Jernej, apostol Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22-30) 25 P Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) • 26 T • Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof 27 S Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof 28 C Avguštin, škof, cerkv. uč. (3) • Hermes, mučenec 29 P Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenika 30 S • Feliks (Srečko) in Adavkt, muč., Gavdencija, muč. 31 N 22. NAVADNA (2) • Rajmund Nonat, redovnik Jezus uči ponižnosti (Lk 14, 7-14) Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 04h44m 19h32m 14h48m 04h50m 19h25m 14h35m 04h56m 19h17m 14h21m 05h02m 19h10m 14h08m 05h08m 19h01m 13h53m 0545" 18h53" 13h38" 1 P • Egidij (Tilen), opat; Verena 2 T • Maksima, mučenka; Kastor, škof 3 S Gregor Veliki, papež (3) • Mansvet, škof 4 Č • Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 P • Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec 6 S Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci 7 N 23. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Regina, dev., m. Hoja za Kristusom (Lk 14, 25-33) 8 P Marijino rojstvo (2) • Hadrijan, mučenec 9 T • Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca 10 S • Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovnik 11 Č • Prot in Hijacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica 12 P • Gvido iz Anderlechta, spok., Tacijan (Tihomil), muč. 13 S Janez Zlatousti, škof, cerkv. uč. (3) • Mavrilij, škof 14 N POVIŠANJE SV. KRIZA (2) • Notburga, devica Sin človekov bo povzdignjen (Jn 3, 13-17) 15 P Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, mučenka 16 T Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneg. 17 S Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč. 18 C • Jožef Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, mučenki 19 p Januarij, škof, muč. (4) • Emilija de Rodat, redovnica 20 S Kvatre; Korejski mučenci (3) • Suzana, mučenka 21 N 25. NAVADNA (2) • Matej (Matevž) ap. in evang. Ne moremo služiti Bogu in mamonu (Lk 16, 1-13) 22 P • Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci 23 T • Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež 24 S • Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 25 C • Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof 26 P Kozma in Damijan, mučenca (4) • Nil, opat 27 S Vincenc Pavelski, duhovnik (3) • Hiltruda, devica 28 N 26. NAVADNA (2) • Venčeslav (Vaclav), mučenec Bogatin in ubogi Lazar (Lk 16, 19-31), Vrnitev na sončni čas. 29 P Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) • 30 T Hieronim, duhovnik, c. u. (3) • Zofija, spokornica Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 05h22m 05h28m OS^S"1 05h41m 05M7"1 OS1^"1 Zahod Sonca 18h41m 18h32m 18h22m 18h12m 18b02m 17h53m Dolžina dneva 13h19m 13h04m 12h47m 12h31m 12H5"1 12h00m ■ uM A S rA NH JN /ii M si JN A 1 s Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij 2 Č Angeli varuhi (3) • Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp. 3 P • Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec 4 S Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof 5 N 27. NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Flavija Jezus spodbuja k veri (Lk 17, 5-10) 6 P Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof 7 T Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež 8 S • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 Č Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) • 10 P • Florencij, mučenec, redovnik; Hugolin, mučenec 11 S • Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 N 28. NAVADNA (2) • Maksimilijan Celjski, škof Jezus očisti deset gobavcev (Lk 17, 11-19) 13 P • Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 T Kalist I., papež, muč. (4) • Gavdencij (Veselko), šk. m. 15 S Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3) • Avrelija, dev. 16 Č Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat 17 P Ignacij Antiohijski, škof, mučenec (3) • Viktor, škof 18 S Luka, evangelist (2) • Julijan, puščavnik 19 N 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA • Izak Jogues, muč. Prilika 0 sodniku in vdovi (Lk 18, 1-8) 20 P Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat 21 T • Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 S • Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 Č Janez Kapistran, duhovn. (4) • Severin iz Kolna, škof 24 P Anton M. Claret, škof (4) • Feliks, škof, mučenec 25 S' • Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 N 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • Lucijan, muč. Prilika 0 farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) 27 P • Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof 28 T Simon in Juda Tadej, apostola (2) • Cirila, mučenka 29 S • Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 Č • Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 P • Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec 1 Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. j nh43" llh43'r ! 71.33». llh26™ 17n24-n nhir 17h15m 10h55m 17h07m 10h40m 16h58m 10h24m Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 34 minut. mr *ir,fw,ii I ' I ■■ i V i ■■ i T ■ mv 3 1 I 11 I I 11 I 1 11 I s i 1 ■ ■■ i ■ « 11 I ■■ i M li Ji Dne 17. oktobra je popolni Lunin mrk. Viden je iz Evrope, Grenlandije, na Ailantskem oceanu, iz_ Azije, Afrike, na Indijskem oceanu, iz Antarktike, Avstralije, Nove Zelandije, iz vzhodnega dela Južne Amerike in na vzhodnem delu Tiheha oceana. Pri nas " je mrk viden. Začetek de|nega mrka je ob_ 18 29,3-, začetek popolnega ob 19h 40,8m, konec popolnega ob 20b 55,2 in konec delnega mrka ob 22" 06,71U. I A 5® ■ i§®H8PJš i I • m HM 1V9 r r i v- I ^ini - iMJ tmm i: Vm ■Kili lliil Mh| I i ^ ti?«? i mm-I wm ® M > ii mm ni S/ '• 1 V\ ' v - o \ 1 1 S VSI SVETI (1)« Cezarij, diakon, mučenec 2 N SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH (1) • Marcijan, puščavnik Jezus je vstajenje in življenje (Jn 11, 21-27)1 3 P Viktorin Ptujski, šk., muč.; Just, tržaški m.; Martin Porres, šk. (4) • 4 T Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agrikola, mučenca 5 S • Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krst.; Bertilda, op. 6 Č • Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec 7 P • Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 S • Bogomir (Mirko); škof; Deodat (Bogdan), papež 9 N ZAHVALNA; POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE (2) • Jezus pri cestninarju Zaheju (Lk 19, 1-10)1 10 P Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duhovnik 11 T Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik 12 S Jozafat Kunčevič, škof, mučenec (3) • Kunibert, škof 13 Č Stanislav Kostka, redovnik (4) • Homobonus, trgovec 14 P • Nikolaj Tavelič, mučenec; Lovrenc 0'Toole, škof 15 S Albert Veliki, škof, cerkv. uč. (4) • Leopold, knez 16 N 33. NAVADNA (2) « Jedrt iz Helfte, redovnica ~ Napoved razdejanja Jeruzalema (Lk 21, 5-19) 17 P Elizabeta Ogrska, redovnica (3) • Evfemija in Tekla, muč. 18 T Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok 19 S • Narsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec 20 Č • Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik 21 P Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež 22 S Cecilija (Cilka), devica, muč. (3) • Maver, škof, muč. 23 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • Kristus vlada s križa (Lk 23, 35-43) 24 P • Krizogon Oglejski, mučenec; Flora, devica, mučenka 25 T • Katarina aleksandrijska, devica, muč.; Erazem, muč. 26 S • Leonard Portomavriški, redovnik; Valerijan Oglejski, šk. 27 Č • Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, redovnik 28 P • Jakob de Marchia, duhovnik; Eberhard, škof 29 S « DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec 30 N 1. ADVENTNA (1) » Andrej, apostol__J Potrebna je čuječnost (Mt 24,37-44) JJ^M --— Dan_L_6._11. 16. 21. 26. j Vzhod Sonca 06h42m 06h49m 06h57m 07h03m 07h10m 07h17m Zahod Sonca 16h48m 16h41m 16h35m 16h30m 16h25m 16h22m Dolžina dneva 10h06ra 09h52m 09h38m 09h27m 09H5"1 09h05m VVIVV 4 ■—prvi dve nedelji 03 i/l D oo D M x/J ca > rt +-> u ■O o § O -a- O (N ■ O) 00 (U o "ffl1 •2..S S t- ■ — ■g "S it E>vcnska 5 P Marcelin 6 T Bruno_ 7 S Marija rožnov. i C Pelagija 1 T 2 P Verne ti uši' 3 T Just_ 4 S Karel 5 C Zaharija 6 P Lenart 7 S Engelbert 2 S Bibijana 3 C Frančišek Ks. 4 P Barbara_ 5 S Saba_ 6 M Ž. advoohia 7 P Ambrož 10 C Otokar 9 P Dioniz 11 S Olga 11 T Klara 11 P Eraa 10 S Hugolin » H Zahvalna 9 P Božidar 10 T Leon Vel. I T 9 S H N 28. nov., Emil. Valerija 10 C MelkijačT H N 15. n., Moh., Fort. 12 S Inocenc XI. 12 S Gvido 13 P Henrik 14 T Kamil 13 C Radegunda _ 12 P Maksimilijan 13 N M. n., Jan. II. 13 T Edvard, kr. 11 S Martin 12 C Jozafat 14 P Maks. Kolbe 14 P Pov. sv. Križa 14 S Kalist 13 P Stanislav K. 14 S Nikolaj Tav. 11 P 12 S 13 N 14 P Damaz Ivan Šant. Dušan 15 S Vladimir 16 C Karmelska MB 17 P Aleš_ 18 S Friderik 1» N 16. nov.. Arson 20 P Marjeta_ IS S Vel. šmaren 16 N 10. nov., »»k 16 S Ljudmila 17 P Hijacint 15 T Žalostna MB 15 C Terezija Vel. IS N 33. nov., PoUe 15 T Kristina 17 C Lambert 16 P Hedvika 16 P Otmar 18 T Helena 18 P Irena 17 S Ignacij Ant. 17 T Elizabeta 19 S Boleslav 20 C Bernard 1« N Misijonska 18 S Roman, m. 19 S Januarij 21 T Danijel 21 5 Dan vstaje 23 C Brigita Sved 24 P Kristina 25 S Jakob st.__ 26 N 17. nov., Ana 26 S Rufin 21 P Pij X. 20 M 75. n., Evstahlj 21 P Matej _ 19 P 20 T 21 S Etbin Vendelin 19 C NarseT 16 S Albina 17 C Lazar 18 P Gacijan 20 P Edmund Uršula 22 S Marija Kraljica 23 N 21. nav., Roza 22 T Mavricij 24 P Jernej 23 S Paternij 24 C Gerard 25 T Ludvik 25 P Avrelija 27 P Gorazd 27 Č Monika 29 S Marta 30 C Peter Kriz. 28 P Avguštin 26 S Kozma. Dam. 27 N 26. n., ViiK. P. 28 P Venčeslav 29 S Mu«. Jan. Krst. 29 T Mihael 30 N 22. nov., Feliks 30 S Hieronim 31 P Ignacij Loj._31 P Rajmund 22 C Kordula 23 P Janez Kap. 24 S Feliks, šk. 25 N Z»3Konjska 26 P Lucijan_ 27 T Sabina 28 S Simon. Juda 29 C Narcis 30 P Alfonz Rodr. 31 S Volbenk 21 S Darovanje DM 19 S 20 N 21 P Favsta 4. udvenlnu Peter Kan. 22 N Kristus Vladar 22 T Demetrij 23 P Klemen 24 T Križogon 23 S '. 24 C Viktorija Adam. Eva 25 S Katarina 26 C Peter Aleks. 27 P Virgil 25 P Božič 26 S 27 N Sv. Dnriina 28 S Eberhard 29 M 1. adv., P. rep. 30 P Andrej 28 P Nedolžni otr. 29 T David_ 30 S Rajner 31 Č Silvester Freske v Hrostovljgh Za letošnjo opremo koledarja smo izbrali freske v cerkvi oz. bolje rečeno cerkvici v Hrasto-vljah. Vas Hrastovlje v slovenskem delu Istre je zaradi teh fresk postala svetovno znana. Na majhni skalni vzpetini se dviga nad vasjo cerkev, ki je iz časa turških vpadov obdana z visokim obzidjem, tako da izza njega vidimo samo zvonik. Odkar je v Koper speljana tudi železnica, lahko potniki med velikim zavojem proge dalj časa opazujejo to cerkev najprej z ene, nato še z druge strani in pri tem niti ne slutijo, kaj se skriva za tem obzidjem. Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah je podružnica župnije Kubed in je zidana v romanskem slogu. Letnica nastanka ni znana, po slogu pa lahko opredelimo njen nastanek v čas od 12. do 14. stoletja (le zakristija je bila dozidana leta 1896), obzidje pa je cerkev dobila v času turških vpadov v 15. ali 16. stoletju. Leta 1949 so v cerkvi odkrili pod beležem stenske slikarije in po končanih odkrivanjih in urejanju notranjščine so ugotovili, da je cerkev od vrha do tal poslikana in da pri tem ni ostal neposlikan noben košček notranjščine. Ohranjen je napis, da je cerkev poslikal leta 1490 mojster Janez iz Kastva. Cerkvena slikarija je tipičen primer tega, kar so v srednjem veku imenovali »biblia pauperum«, to je sveto pismo ubogih, nepismenih ljudi. Zamislimo se v tisti čas, ko so freske nastale. Bogoslužje je latinsko, v koprski škofiji je bil tedaj v uporabi tudi starocerkvenoslovanski jezik, ki so ga pisali z glagolico (to dokazuje več napisov v tej cerkvi). Vsako nedeljo so verniki pri bogoslužju slišali v domačem jeziku berilo in evangelij. Ker v domačem jeziku ni bilo knjig, je maš-nik vsakič sproti prevajal svetopisemsko besedilo iz latinščine, če je bila maša latinska. Da bi te zgodbe, ki so jih slišali pri bogoslužju, bolje razumeli in si jih zapomnili, so v cerkvah slikali svetopisemske zgodbe na steno. Takšna »biblia pauperum« je nepismenim vernikom pomagala, da so utrjevali svoj spomin svetopisemskih zgodb. V Hrastovljah so imeli v cerkveni no- tranjščini naslikanih mnogo svetopisemskih zgodb, od stvaijenja sveta z Adamom in Evo, Kajnom in Abelom pa do pasijonskih prizorov s Kristusovim vstajenjem in vnebohodom, dalje slike apostolov ter drugih svetnikov in svetnic, seveda ne manjka upodobitev sv. Trojice, kateri je cerkev posvečena in pa Marijinega kronanja. Upodobljeni so simboli vseh 12 mesecev v' letu, največje zanimanje vzbuja Mrtvaški ples, edini primer take upodobitve na slovenskem ozemlju: v sveže izkopani grob, ob katerem še ležita moti-ka in lopata, vodijo človeški okostnjaki zastopnike posameznih stanov - papeža, kralja, kraljico, kardinala, škofa, meniha, trgovca, skopuha, mladeniča, berača in otročička. Koprski škof Naldini je leta 1700 zapisal, da njegova škofija nima nobene druge cerkve, ki bi se lahko primerjala s cerkvijo v Hrastovljah, saj bi ta lahko krasila vsako mesto. Če je pred skoraj 300 leti veljalo to za majhno koprsko škofijo, lahko primerjavo danes razširimo na vso Slovenijo, saj je dr. Marijan Zadnikar, ki je največ pisal o tej cerkvi, ugotovil, da so stenske slikarije upravičeno uvrstile cerkev v Hrastovljah »v sam vrh naše spomeniške posesti in je zdaj med vsemi slovenskimi umetnostnimi spomeniki mogoče najbolj popularna.« Knjige o Hrastovljah: M. Zadnikar: Hrastovlje. Ljubljana 1961 (Spomeniški vodniki. 2.) M. Zadnikar: Hrastovlje. Ljubljana 1973 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 39.) M. Zadnikar: Hrastovlje. Ljubljana 1973. 3 Koledar 86 Večni koledar Za štiristoletnico uvedbe gregorijanskega koledarja je Miloš Rybaf napisal v Mohorjevem koledarju prispevek in v njem osvetlil dogajanja ob reformi in po njej. Nedvomno je zbudil zanimanje bralcev, zato jih bo morda pritegnila tudi objava uporabne oblike koledarja, veljavnega za vsa stoletja. Res je, da trajni koledar ni kaka novost. Najdemo ga v večjih leksikonih, pojavlja se v reklamnih koledarjih podjetij, tudi v slovenskem Proteusu je bil objavljen; vedno pa v obliki bolj ali manj kompliciranega sestava tabel, ki se naslanjajo na nedeljsko črko, spremenjeno v števila 1 do 7. V njih poiščemo dan v tednu za julijanske ali grego-rijanske datume s preprostim računskim postopkom - seštevanjem. Seštevek da končni odgovor v tabeli dnevov meseca in tedna. Koledar, ki je v tej obliki prvič objavljen, in to v dveh variantah, ima le elemente datuma pa nobenih pomožnih števil. Namesto nedeljske črke (ta nam pove, na katere dneve v letu pride nedelja, če vse po vrsti oznamujemo s črkami od A do G) uvajamo njej nasproten pojem »dneva leta«, to je dneva v tednu, s katerim se leto začne (in tudi konča, ker ima en dan več kot 52 tednov). V vsakem letu se pomakne za en dan v tednu naprej (nedeljska črka pa za eno nazaj!). Prestopna leta imajo po dva dneva leta: prvi velja za januar in februar, naslednji v tednu pa od marca dalje. Po tem uvodu si lahko ogledamo prvo različico našega večnega koledarja. V sredini je pravokot-nik s 7 X 14 po vrsti napisanimi dnevi tedna, osrednji del koledarja. Okoli njega so razvrščene datumske sestavine. Levo so stoletnice (stotice) julijanskega, desno gregorijanskega koledarja. Kot vemo, seje ta začel na dan 15. oktobra 1582, identičnega s 5. oktobrom julijanskega štetja, petkom. Zgoraj so letnice v stoletju. V prestopnih letih, označenih z rdečimi številkami, upoštevamo za datume po 1. marcu drugo število. V križišču ustrezne vrste in stolpca najdemo »dan leta« in si ga zapopitijmo. Sedaj poiščemo pod osrednjim pravokotnikom mesec in v stolpcu nad njim dan leta, ki smo ga prej določili. Tako najdena vrsta kaže za cel tisti mesec razpored dni v tednu, kot so pri dnu koledarja po vrsti zapisani. Primer: 25. avgust 1716 (greg.). Gregorijan-ska stoletnica 17 je v prvi vrsti, druga 16 je v 8. stolpcu, križišče da četrtek. Mesec avgust je v 6. stolpcu, nad njim je četrtek v predzadnji vrsti, nad 25. dnevom v mesecu pa je v tej vrsti torek. Gregorijanske stoletnice 1700, 1800, 1900 niso bile prestopne, zato so tiskane črno, pri njih vzamemo za celo leto le drugi ničli, ki sta tudi črni. Pri julijanskih in rdečih gregorijanskih stoletnicah ravnamo kot pri ostalih prestopnih letih. Edino neskladje te variante je leto »0«, ki ga ni, pomeni pa leto 1 pred Kristusom (in je prestopno). " Druga različica se temu neskladju izogne in je -za spremembo - latinska. Stoletja so zapisana z rimskimi števili; ne smemo jih zamenjati s stoletnicami (stoticami) v prejšnji. Prvo stoletje po Kristusu se je začelo z letom 1 in končalo z letom 100, XX. stoletje z letom 1901 in se bo končalo z letom 2000. Stoletnica 00 00 je zato na koncu razpredelnice, le da je prva dvojica črna in samo njo upoštevamo pri čmih gregorijanskih stoletjih. XVI. stoletje je odi. I. 1501 do 31. XII. 1600, za gregorijanski koledar seveda v veljavi šele od 15. X. 1582 dalje. Kratice dnevov v tednu pomenijo: Sa(turni) dies ali Sa(bbatum) soboto, Do(minica) dies nedeljo, Lu(nae) dies ponedeljek, Ma(rtis) dies torek, Me(rcurii) dies sredo, Io(vis) dies četrtek, Ve(neris) dies petek. Pravijo, da se dajo ta poimenovanja po planetih slediti do prvega stoletja našega štetja. V rabi so sedaj pri Romanih. Kristjani smo dan Sonca preimenovali v Gospodov dan. Kot vidimo, je naš koledar v obeh oblikah resnično uporaben kot mesečni stenski koledar, če ustrezno vrsto vsak mesec uokvirimo ali drugače oznamujemo. Vedeti moramo le, koliko dni imajo meseci. Enaintrideseti dan in ustrezni meseci so zato tiskani rdeče. Če smo si obe varianti dobro ogledali in večkrat praktično preizkusili, nam je nedvomno zbudilo pozornost, da je v njih preprost red, ki si ga je prav lahko zapomniti. Edina izjema je navidezni nered razporeditve mesecev, posledica njihove različne dolžine. Nehote se rodi želja, poskusiti reševati naloge na pamet. Če že imamo dan leta, to ni težko. Dan leta pride še na 1. oktober, 2. april in julij, 3. september in december, 4. junij, 5. februar, marec in november, 6. avgust in 7. maj. Za prestopna leta je že povedano, da velja od marca dalje drugi dan leta. Pravilo sije lahko zapomniti po tromesečjih: 155 274 ali: 263 153 9,6,3, 8, 12, 10 za zadnji četrtletji, kot je zapisano v drugi različici. Ostale dni v mesecu najdemo s prištetjem mnogokratnika števila 7, ki nas pripelje najbliže k iskanemu dnevu. Npr. 18. november 1987: dan leta je četrtek, 5 (november) + 14 = 19 = četrtek, 18. je torej sreda. , Kako dobimo dan leta? Prvi januar leta 1 po Kr. je bil sobota, vsakih sto let se pomakne v julijanskem koledarju za en dan v tednu nazaj, v gregorijanskem pa je bil 1601 dan leta ponedeljek, 1701 sobota, 1801 četrtek, 1901 torek, 2001 bo spet ponedeljek in dalje v istem zaporedju. Za vmesna leta računamo tako-le: po štirih letih gre dan leta za dva dni nazaj (= 5 dni naprej), po 12 letih (3 x 5 = 15 = 14 + 1) za en dan naprej, enako po 40 letih (28 + 12); po 28, 56, 84 ostane isti. Gregorijanskih stoletnic se raje izognimo pri računanju, ali pa upoštevajmo, da niso vse prestopne. Primer: 15. junij 1389. Za leto 130,1 gremo od sobote za 13 dni nazaj ali za en dan naprej, kar je isto. Dan leta je nedelja. Prištejemo 84,1385 je spet nedelja. Prištejemo štiri in gremo za dva dni nazaj, to pomeni: 1389 je dan leta petek. 4., 11., 18. junij pride na petek, 15, torej na torek. Po uvedbi gregorijanskega koledarja moramo vedeti, katero štetje je bilo kdaj v kaki državi v veljavi. Angleži so npr. gregorijansko uvedli šele 14. septembra 1752, kije sledil 2. septembru; razlika je bila zaradi navadnega gregorijanskega leta 1700 tedaj že 11 dni. Sedaj velja julijanski koledar le še v ruski in srbski pravoslavni cerkvi. Ostale so leta 1923 v Carigradu sprejele gregorijanskega. (Po predlogu M. Milankoviča naj bi izpuščali sedem prestopnih let v vsakih devetih stoletjih namesto sedanjih treh v štiristo letih; prestopne stoletnice bi bile izmenoma na 400 in 500 let. Po gregorijansko: 2000, 2400, 2800, 3200, 3600, po »novem orientalskem« koledarju pa 2000, 2400, 2900, 3300, 3800). In prednost? Po gregorijanskem bo treba izpustiti en prestopni dan po 3319 letih, po orientalskem pa po 42553. Kot vidimo, bo »problem« aktualen leta 2800! In za konec: umetno oblikovan večni koledar bi bil lahko lep in trajen okras na steni. Janko Držečnik Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1985 je papež Janez Pavel III. imenoval generalnega vikarja mag. Metoda Piriha za koprskega škofa pomočnika. Na binkoštni ponedeljek, 27. maja 1985 je v koprski stolnici prejel škofovsko posvečenje iz rok svojega škofa dr. Janeza Jenka, slovenskih ordinarijev ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja ter drugih navzočih škofov. Novoimenovani in novoposvečeni škof M. Pirih bo do nadaljnjega pomagal svojemu škofu J. Jenku, pozneje pa bo sam prevzel krmilo koprske škofije. Pirihov rod, ki je danes razsejan po vsej Primorski in še dalj, od bližnjega Kanala in Nove Gorice do Kopra, Postojne, Ilirske Bistrice in Cresa na Hrvaškem, izvira iz Lokovca na Banjški planoti. Tam je ta rod pil lepoto narave in družinskega življenja, se koval ob trdem kmečkem delu in kovaški obrti, se pripravljal na odhod v svet v molitvi in zvestobi življenjskim vrednotam. Svežina Trnovskega gozda, brhkost modrozelene Soče, nezlomljivost očaka Triglava, bližina Sveto-gorske Kraljice, kraški svet, poln globeli in vrtač je oblikoval te ljudi, jim vtisnil svoj pečat in jih za vedno zaznamoval. Očetu Mirku, dolgoletnemu poštarju in materi Štefaniji, ki je skrbela za domače ognjišče, se je rodilo osem otrok. Jih je trdo življenje že od vsega začetka prekalilo, da so danes še vsi pri življenju? Kačarjev Metod, rojen 9. maja 1936 v Lokov-cu, se je po osnovni šoli v domačem kraju podal v Pazin v Istri na Hrvaškem, v malo semenišče. Tako kot mnoge primorske fante je tudi njega zvabila ,uka žeja' in želja, da bi postal duhovnik, med tuje ljudi. V letih 1949 do 1956 je opravil nekdanjo osemletno gimnazijo z malo in veliko maturo. Šesti razred je naredil kar med počitnicami, da ga ne bi doletela vojaščina že pred opravljeno maturo. Iz istih razlogov je skupaj s sošolci maturiral že 25. marca 1956. Jeseni leta 1956 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in po prvem semestru odšel k vojakom oziroma k .najpomembnejšim letnikom teologije in priprave na duhovništvo', kakor je imel navado reči tedanji rektor dr. Janez Ora-žem. Po vrnitvi je študij nadaljeval in 29. junija 1963 ga je škof dr. Jožef Pogačnik v ljubljanski stolnici posvetil za duhovnika. Na svoj god, 7. julija 1963 je v domačem Lokovcu zapel novo mašo, nato pa je eno leto kaplanoval v Solkanu. Ko je bil generalni vikar beograjske nadškofije dr. Janez Jenko imenovan najprej za apostolskega doministratoija slovenskega dela goriške nadškofije (20. aprila 1964), nato pa še slovenskega dela tržaško-koprske in reške škofije ter hkrati imenovan za naslovnega škofa (17. julija 1964) in posvečen v Logu pri Vipavi (6. septembra 1964), je Metoda Piriha imenoval za svojega tajnika. To službo je najprej opravljal na Kapeli (Nova Gorica), nato pa v Kopru, skupaj deset let. Jeseni leta 1974 je odšel za dve leti na študij v Rim. Na institutu ,Teresianum', ki ga vodijo očetje karrne-ličani, je študiral duhovno teologijo in opravil magisterij. Po vrnitvi iz Rima je bil - po dogovoru slovenskih škofov - imenovan za spirituala v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Bogoslovcem slovenskih škofij, ki se pripravljajo na duhovništvo, je bil skozi osem let duhovni učitelj in voditelj (1976-1984). Preteklo poletje(17. julija 1984)ga je koprski škof imenoval za generalnega vikarja v domači škofiji. V tej službi mu je tudi bilo naloženo novo breme škofa pomočnika (koadjutorja). Škofovsko posvečenje msgr. M. Piriha v Kopru na binkoštni ponedeljek 1985 je bilo svojevrsten praznik božjega ljudstva primorske in slo- venske Cerkve. Prostorna koprska stolnica, ena največjih cerkva v Sloveniji, ni mogla sprejeti vseh, ki so to želeli, čeprav so prihiteli iz vseh primorskih župnij, iz bratskih slovenskih škofij, iz sosednje Hrvatske, iz zamejstva - Trsta, Gorice in Koroške, ali še od dlje. Koprska stolnica je bila (verjetno) zadnjič priča podobnemu dogodku pred dobrimi 200 leti, najbrž leta 1776, ko je bil posvečen zadnji koprski škof Bonifacij de Ponte (škof od 1776 do 1810). Najstarejša slovenska škofija (iz VI. stoletja, verjetneje iz leta 750) je spet pozdravila sina slovenske in primorske zemlje kot svojega škofa. Molitev in petje, tiha zbranost in nepotešljiva radovednost, molk in ploskanje - vse to se je združevalo kot prošnja k Bogu za novega škofa. V Metodovem letu, ob 1100-letnici njegove smrti, tudi nov škof Metod! V tem je nakazana povezava z narodovo in krščansko preteklostjo, toda za sedanjost in prihodnost, kot naloga in obveznost. Tisočglava množica se kljub delavnemu dnevu ni takoj razšla. Na trgu pred stolnico je še dolgo - ob kapljici domačega vina - odmevalo veselje in slovenska narodna iri cerkvena pesem. V obnovljeni rotundi, namenjeni verskemu pouku in predavanjem, je bila pripravljena zakuska za domače, goste in duhovnike. Ni bilo ,prvih mest', tudi ne strogega protokola. Vsak duhovnik in še bolj škof je ,vzet iz ljudi in je postavljen za ljudi' (Heb 5,1). Grb novega škofa - izdelal ga je akad. slikar-grafik Lucijan Bratuš iz Vipave - ima v središčnem polju Marijin monogram in nakovalo. Oboje izraža povezavo z domačim krajem, ki leži v zavetju Svetogorske Matere božje in kjer so škofovi predniki in rojaki kovali železo. Geslo, zapisano v spodnjem polju, je vzeto iz psalma 143: »Vate zaupam!« Kot je pomen gesla razložil novi škof, je z njim hotel izraziti tako zaupanje v Boga, ki ga je doslej v življenju podpiral in ga bo tudi v prihodnje, kakor tudi zaupanje v človeka -v svoje duhovnike, vernike in vse ljudi dobre volje. Kdor pozna življenje in duhovno podobo novega škofa, ve, da te besede izražajo njegovo temeljno religiozno in človeško usmeritev. To spričujejo tudi poljudni in strokovni članki, ki jih je pisal za Družino, Božje okolje in Cerkev r sedanjem svetu. Dediščina, ki jo bo novi škof prevzel, z ene strani zbuja zadovoljstvo in zaupanje v prihodnost, z druge strani pa kaže na mnoga nerešena in čedalje bolj zapletena pastoralna vprašanja. Škofu J. Jenku je ob prizadevanjih domače duhovščine uspelo združiti dele posameznih škofij v enot- no koprsko škofijo (17. 10. 1977). Pa ne le administrativno. Duhovniki in verniki so med seboj povezani; družijo jih isti cilji in isti problemi. Prav nič niso zaprti v meje domače škofije ali državnih meja. Pravkar poteka 20 let, ko je zaključil svoje delo 2. vatikanski cerkveni zbor, na katerem je bil škof. Jenko med (slovenskimi) koncilskimi očeti, nato tudi začetnik koncilske prenove v svoji škofiji. Toda versko življenje v škofiji, zlasti na Obali in na Krasu, je vse prej kot rožnato. Stalne migracije prebivalstva prinašajo hude probleme, ki jih ni mogoče rešiti kratkoročno. Veliko število majhnih in izpraznjenih župnij je specifičnost koprske škofije. V zadnjih letih je tudi število bogoslovcev nekoliko upadlo in ne pokriva sprotnih potreb. Delo škofijskih svetov potrebuje novih pobud, zlasti pa sodelovanja laikov, kar je novi škof že poudaril kot eno izmed prioritetnih nalog svojega dela. Seveda so tu še številna pastoralna in druga vprašanja, ki jih je treba reševati skupaj z drugima slovenskima škofijama, prav tako tudi verska in narodnostna vprašanja v zamejstvu, zlasti na Tržaškem in Goriškem ter Benečiji. Dejavnosti, ki jih je novi škof doslej opravljal, so ga pripravljale na sprejem novih dolžnosti. Kot tajnik je nekajkrat prepotoval domačo škofijo in spoznaval njene gmotne in pastoralno stanje in potrebe, zlasti pa življenje duhovnikov in vernikov. Kot voditelj, učitelj in prijatelj bogoslovcev in njihovih družin si je nabiral dragocene izkušnje za delo in razumevanje mladega rodu. V duhovnih vajah je spoznaval posebnosti redovniškega življenja. Sodelovanje pri škofijskih in medškofij-skih svetih mu je odpiralo pogled v življenje in potrebe Cerkve na Slovenskem. Karizma za vzpostavitev osebnih odnosov z ljudmi, za dobrohotno razumevanje sogovornika pa je neprecenljiv dar, s katerim je obdarjen novi škof. Predstoj-niška služba pa je danes - bolj kot v preteklosti odvisna od tega, ali predstojnik zna delati z ljudmi, jim zaupa, jih zna spodbujati k delu... Uspešnost pastoralnega dela je v prvi vrsti odvisna od medsebojnega razumevanja pastoralnih subjektov in njihovega sodelovanja, pri čemer mora seveda vsak prispevati svoj delež. Bog daj, da bi se ti načrti in pričakovanja vseh izpolnila v čim večji meri! Rafko Valenčič 37 niurmw ^ Služili - samo to {e zares pomembno Razmislek po papeževem obisku v deželah Beneluksa Še ni tako dolgo tega, ko so imeli časnikarji takoj pri roki nasvet kolegu, ki se je preveč očitno bahal s svojimi poklicnimi sposobnostmi. »Pojdi in naredi intervju s papežem,« so mu dejali, »potem se boš lahko upravičeno hvalil«. Danes to ni več nekaj tako nedosegljivega, kakor bi otrok segal po luni in zvezdah. Znane so improvizirane tiskovne konference v letalih med papeževimi potovanji, ko se povsem sproščeno pogovarja s časnikarji in jim odgovarja na vprašanja. Spominjam se prvih daljših potovanj Pavla VI. Obširne opise z vsemi znanimi nadrobnostmi smo pripravljali za prve strani in vsako potovanje še nekaj časa komentirali. Podobno je bilo s prvimi potovanji Janeza Pavla II., ki so zaradi množičnih srečanj presegla vsa pričakovanja. Edini smo si bili v sodbi, da ima papež, ki »je prišel od daleč«, nenavaden vpliv na množice, posebno na mladino. Ker pa so potovanja postala del njegovega služenja Cerkvi in svetu, se pravi nekaj skoraj vsakdanjega, smo jim sicer še vedno posvečali dovolj pozornosti, kljub vsemu pa ne takšne kakor v začetku. Nekaj posebnega pa je bilo 26. potovanje papeža Janeza Pavla II. zunaj italijanskih meja, ko si je za cilj izbral dežele Beneluksa: Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg. Kar enajst dni seje odločil bivati v teh deželah: od 11. do 21. maja 1985. Že pred potovanjem so se po časnikih in v drugih sredstvih družbenega obveščanja pojavljati dolgi članki, komentarji, razmišljanja in tudi še dolgo po končanem potovanju se niso polegli. Kje torej tičijo vzroki za povečano zanimanje? Na prvi pogled pač potovanje kakor vseh petindvajset potovanj pred njim: srečanja z množicami, duhovniki, mladimi, bolniki, diplomati in državniki. Ker je zlasti v Belgiji sedež nekaterih evropskih ustanov, je bilo seveda pričakovati, da jih bo papež obiskal in nagovoril ljudi, ki delajo v njih. Pa je bilo kljub temu drugače. Belgija in Luksemburg nista bila nič posebne-• ga. V tednih in mesecih pred obiskom so pogrevali običajna in dobro znana jadikovanja, koliko bo vse to stalo in kje bodo dobili denar. Grožnje z atentatom tudi niso nič novega. In to je pravzaprav žalostno, saj se teroristi vseh barv kar kosajo, kdo bo uspel priti na prve strani svetovnega časopisja, ker pripravlja ali pa je samo rekel, da pripravlja atentat na Petrovega naslednika. Med njimi je seveda največ neuravnoteženih osebnosti, toda policija mora vsako grožnjo še kako resno jemati in tako se tudi papeževa potovanja spreminjajo v nadvse skrbno zavarovane sprevode. Tudi v Beneluksu je bilo veliko naklepanj v zvezi z varnostjo papeževe osebe. Nekdo si je celo privoščil razpis nagrade za morebitnega napadalca na papeža in je to izobesil na vrata neke cerkve. Kakor že, nuja zavarovanja nekega človeka, ki nikomur noče nič hudega, je po svoje zelo vznemirljiv znak bolezni neke civilizacije. Ustavimo se za trenutek še ob nekaterih dejstvih, ki so določala papežev obisk na Nizozemskem. Že pred odhodom iz Rima je nekajdnevno bivanje v deželi tulipanov povzročalo številna ugibanja, pa tudi sam papež se je zavedal, da odhaja na zelo težavno pot, morebiti najbolj težavno in zapleteno od vseh dosedanjih. Srečal se je namreč z verskim občestvom, ki je do skrajnih meja razbo-ljeno zaradi notranjih nesoglasij in med seboj nasprotujočih si duhovnih tokov. Od zunaj pa delno Cerkev na Nizozemskem stiska še naraščajoča sekularizacija. Med štirinajst in pol milijona prebivalcev je katoličanov okrog pet in pol milijona. Po rezultatih neke ankete (na takšne raziskave moramo gledati z dobršno mero previdnosti) so dobri trije odstotki pričakovali papeža z resničnim veseljem, 27 odstotkov je dejalo, da bodo mirno sprejeli obisk, drugi katoličani v 3700 župnijah pa se zanj ne bodo zmenili. Organizatorjem je mešal štrene tudi nekakšen »protipapeški odbor«, ki si je na vso moč prizadeval, da bi obisk preprečil. Ko jim to ni uspelo, so skušali organizirati množične demonstracije, da bi papežu pokazali, »kakšna je v resnici nizozemska Cerkev«. Demonstracije so sicer bile, vendar številčno zelo zelo omejene, proti koncu obiska pa so utihnili tudi največji kričači. Med nizozemskimi katoličani je precej ukoreninjen nekakšen protirimski občutek. Le-tega so jim v zadnjih letih še poglobila nekatera škofovska imenovanja, za katere so menili, da pomenijo merjenje moči. Nič bolje ni bilo pri drugih verskih skupnostih. Čeprav je bilo pred obiskom nekajkrat povedano, da gre za ekumenski dogodek, trezni opazovalci niso pričakovali spektakularnih sprememb. Judje so celo odklonili srečanje s papežem, kar je pri dosedanjih potovanjih gotovo nekaj edinstvenega. Resnici na ljubo ni šlo za dobesedno odklonitev, temveč za postavljanje nesprejemljivih pogojev. Če jih hoče papež videti, so dejali nizozemski judje, potem mora apostolski sedež priznati državo Izrael ter svojo sokrivdo pri preganjanjih judov med drugo svetovno vojno. Teh pogojev apostolski sedež seveda ni sprejel. Ko bi hoteli pod vsemi tistimi, ki papeža niso z veseljem sprejeli, potegniti skupni imenovalec, bi lahko takole zapisal: hoteli so se s papežem pogovarjati, z njim razpravljati, mu postavljati izzivalna vprašanja in, če je mogoče, ga spraviti v zadrego. Utrechtski nadškof kardinal Adrianus Simonis je že pred obiskom povedal, da papež ne prihaja na Nizozemsko razpravljati, temveč poglabljat vero. Obisk je vnaprej označil tudi sam papež, ko je pisal nizozemskim katoličanom: »Vem, da je v vaši Cerkvi veliko napetosti in da ste težko razumeli nekatere odločitve, prihajam pa k vam kot prijatelj in brat. Obisk naj bi prispeval h krepitvi prijateljstva, miru, veselja in upanja. Skupaj hočemo praznovati vero, ki jo človeštvo obnavlja v vseh časih.« Ko smo za Družino pripravljali prvi daljši zapis o obisku na Nizozemskem, smo mu dali naslov »Papež potrpežljivo oznanja«. Papež je pokazal, da zna mirno prenesti tudi žvižg ali kako drugače izraženo negostoljubnost, da zna očarati množico pa tudi nagovoriti ljudi, ki ga niso prišli poslušat z dobrohotno sprejemljivostjo. In zdi se, da je tudi Nizozemska doživela spremembo, ki je ni nihče pričakoval. Ko smo pripravljali zadnji zapis o bivanju v deželi tulipanov, smo mu morali dati naslov »Zadržanost se je prelila v navdušenje«. Nizozemski katoličani, tudi mladi, ki so papeža sprejeli s hladom, so se že pred slovesom spremenili v prijetno naklonjene gostitelje. Spoznali so (najbrž ne vsi), da pač obstajajo nekatera temeljna vprašanja vere in morale, o katerih tudi papež ne more debatirati, sicer bi zatajil svoje poslanstvo. Večina je razumela, da obstajajo drugačne priložnosti, ko je mogoče govoriti o marsičem in iskati odgovore na vprašanja. Najbrž pa tudi papeževo vprašanje »Ali ste res popolnoma prepričani, da vaša podoba, vaša predstava Kristusa povsem ustreza resnici?« ni izzvenelo v prazno. Nekaj dni po povratku v Rim je papež pri splošni avdienci spregovoril tudi o svojem potovanju. Med drugim je povedal: »Na vsaki postaji obiska sem poslušal o težavah in pričevanjih, poslušal sem vprašanja, ki so mi jih zastavljali nekateri laiki v imenu skupin, gibanj, organizacij. Ta vprašanja so mi tudi sedaj še pred očmi. Na nekatera od njih je Cerkev že odgovorila in to zelo točno. Za to je poskrbelo cerkveno učitelj-stvo in tudi zreli premisleki med škofovskimi sinodami. Odgovori o veri, morali, cerkveni disciplini veljajo za vso Cerkev. Ob vsem tem pa mislim, da je posebno pomembno moje služenje ne samo Cerkvam, ki sem jih obiskal, temveč vsej Cerkvi.« Drago Klemenčič Ko je človek osvojil vesolje in zasadil na luni prvo zastavo, je veselje prevzelo človeštvo. Zdaj nas več ne muči, da iz neskončnosti tam gori na tisoče prodornih oči neprestano opreza za nami. Živimo zaslepljeni in se popolnoma zanesemo na svojo belo palico. Za človeka je bilo orožje večne čase neizogiben podaljšek njegove prirojene žeje po moči. Mar ni skoval prvega meča samo zato, da bi se zaščitil pred vsakršnim zlom! Ampak kmalu je krenil v napad. Tako dajemo videz hinavcev, ki se skrivajo za belo palico. Ko je človek triumfiral nad vojno in z »little boyem« uveljavil mir, je veselje prevzelo človeštvo. Atom je presekal bitko. ^ Na žalost je brez povratka ta pot! 5 O Pa vendar obstaja še druga, | ^ ki nas vodi k zanesljivemu upanju, a bo Spustimo se brez zaslepljenosti "S ^ na tir medčloveških odnosov, 1Q kjer bela palica ni več potrebna. Mesec dni v Parizu Vožnja v malo zasedenem vlaku na silveštrovo preteklega leta je bila razkošno udobna. Do Divače nobenega sopotnika, tu pa je vstopil slovenski Parižan, izkušen poslovni človek, ki je vedel povedati marsikaj zanimivega o trenutnem javnem življenju v Franciji in koristnega o pariškem vsakdanjiku. Njegovo pripovedovanje je pomenilo svojevrsten prehod med našo in francosko deželo. Jutro v pokrajini, kjer so drevesa gosto naseljena s paraziti - belimi omelami in sive strehe v naseljih so pojasnjevale, da smo v Franciji. Ob prihodu v Pariz so skoraj neobljudeni Gare de Lyon, pičel promet okrog njega in prosti taksisti poudarjali, da je to novoletno dopoldne. Brez običajnega velemestnega vrveža so še bolj izstopali plakati in reklame ter oglašali med drugimi, da Francozi začenjajo novo leto s tednom dobrote, da je ta januar mesec fotografije in leto 1985 leto romantičnega pesnika Victorja Hugoja, umrlega pred sto leti. To pa se je, kot se je izkazalo pozneje, tudi ujemalo z utripom v umetnosti, kjer se marsikje oživlja romantika. Dežurni uslužbenec v recepciji Citeja Internationale des Arts je vedro razpoložen sameval pred televizorjem, kjer je Mireille Mathieu ob navdušenem ploskanju prepevala svoj novoletni program. Soba je presenetila s sijajnim razgledom na mesto. V široki veduti tri mogočne stavbe: katedrala Notre-Dame, kupola Sorbone in silna stolpnica trgovske hiše Lafayette - kot simboli treh dob z njihovimi vrednotenji. V ne posebno obiskani katedrali je bil proti večeru slovesni govor. Na vprašanje, ali je govornik pariški škof Lustiger, odgovori cerkveni redar pritrdilno in ogorčeno hkrati, češ da je treba izgovarjati njegovo ime po francosko, ko vendar ni nemški Zid temveč poljski. Škof govori o sodobni civilizaciji, ki da se zdi kot babilonski stolp naduta, zmedena in brezciljna, ter poziva k enotnosti. Govori skrbno in razločno, drža je preprosto svečana, izžareva jasnost, toplino in moč; njegova pojava je estetsko sodobna z nizko škofovsko kapo in enostavno leseno palico brez okrasja v slogu modernega deseigna. Blizu kipa Madone se na tleh nekaj blešči. V tlak je kot medeninasta intarzija vdelan napis, ki pojasnjuje, da je na tem mestu osemnajstletni Paul Claudel doživel spreobrnjenje. - Drug sodobnejši poudarek v srednjeveškem okolju so moderne jaslice za oltarjem: marionete v flores-cenčnih barvah, ki žarijo kot stekla prvotnih vi-trojev v ozadju. Prodajalne spominkov ob katedrali opozarjajo na iznajdljivo francosko domišljijo in okus na modnem področju; razpolagajo pa tudi z mnogimi kičastimi izdelki za vsemogoče okuse. Ladje na Seini so polne turistov in bogato opremljene z močnimi reflektorji, ki dajejo staremu Citeju nove, fantastične poglede in ga približajo. V smeri latinske četrti začudi odprta knjigarna. Sladokusni ameriški ljubitelj knjig je srednjeveško stanovanje urejeno natrpal s knjigami, starimi in novimi. Obiskovalci lahko vstopajo ob katerem koli času, sedajo tudi na kavč med družino in druge obiskovalce, ki svobodno listajo po knjigah. Potegnejo si jih s polic, nameščenih v vseh kotih bivališč, tudi nad štedilnikom in pod mizo, s toaletne in nočne omarice. Sproščeno se razpletajo pogovori: o literaturi, o človekovem razvoju, o značilnostih pariškega prebivalstva, kjer so Francozi redkejši. Vsakdo lahko pristopi in doda ali načne svoje. Nobena misel se ne zdi neumestna. Vse sprejemajo odprto. Vrvež delovnih dni še bolj razkriva raznorod-nost Parižanov. Že polt jih izdaja. Pa vendar je domorodcem uspelo sugerirati svoj ton obnašanja - z vljudnostjo in zadržanostjo vred. V gneči metrojev je tiho, da skoraj razveseli že kašelj kakega sopotnika. Gotovo se razni eksoti čisto drugače obnašajo v svojih domovinah. Nehote se človek spomni naše nacionalne slabosti, ki od priseljencev dostikrat prevzema tudi psovke in surovost. Nihče pa ne kaže začudenja in se ne zgraža, če kdo vendarle izstopa. Čisto resno mlado dekle je ob mandolini nenadoma zapelo rusko pesem. Ljudje vidno ne odreagirajo. V tem se zdi mešanica velemestne brezbrižnosti in francoskega svobodoljubja. - Pravijo, da je svobodnost najbolj izrazita francoska lastnost. Kaže se že pri ljudeh z dna. Berači še vedno polegajo po pločnikih na rešetkah, skozi katere prihaja toplota iz podzemske železnice, čeprav jim policaji prigovarjajo, da bi šli v domove, kjer je zanje preskr- bljeno. Za ogled občasnih kulturnih prireditev niti ni potrebno, da si človek kupi tedensko brošuro »Pariscope«, ki seznanja s tekočimi programi. Že na kratkem sprehodu skozi središče ali na vožnji z metrojem nas plakati obilno informirajo; ali pa mimogrede enostavno vstopamo v številne galerije in druge kulturne ustanove, med katerimi so posebno aktivni kulturni centri raznih dežel, ki prikazujejo svoje najboljše. Tokrat so na primer v belgijskem razstavljali dela velikega surrealista Magrita. Komaj se zvrstimo pred slikami, kjer se prepletajo poetični, filmski in psihološki elementi slikarjeve bogate umetniške narave. (Pri vsej svoji genijalnosti pa Magrit še ateljeja ni imel, kot je omenil prisotni belgijski slikar Marcel de Bac-ker.) - Jugoslovanski center z imenitno lokacijo nasproti Pompidoujevega prikazuje grafiko - po lepem kiparskem ciklusu na temo Tragos Stojana Batiča; sledi razstava Franceta Miheliča z neverjetnim odzivom za razvajeno in prenasičeno pariško občinstvo. Eksotična glasba in vonjava afriške kuhinje opozarjajo na maroški kulturni center, kjer so z naslovom Človek in prostor na vpogled dela Edgarja Degasa, ki je potoval tudi po Maroku. Glavnina razstave so listi iz skicirke 18; ti popeljejo stare poznavalce Degasa še v umetnikovo neposredno ustvaijalno satovje. -Polnokrvno angažirane risbe in grafike v centru Latinske Amerike dajo slutiti o intenzivnem razgibanem današnjem življenju teh dežel. - Japonci razstavljajo fotografije in plakate, kjer samo strmimo nad neizmerno domiselnostjo, inteligenco, izbrušenim okusom, pa poezijo in likovno kulturo sploh; tehnična popolnost je pri tem že kar samoumevna. Gledalcu se vsiljuje vprašanje, kako je mogoče pri tolikšni občutljivosti in pretanje-nosti obdržati še toliko ustvarjalne moči. Plakat na vratih neke papirnice je vabil na razstavo Saint Exuperyja v palači Rohan. Ne-ogrevani prostori tu so prazni, čeprav je zbrana kar najbolj izčrpna dokumentacija o pisateljevem delu: knjige, prevodi, risbe, korespondenca, ocene, filmi in zvočni posnetki njegovega pripovedovanja. Kaže, da ta plemeniti francoski duh tudi današnjemu človeku na splošno ni privlačen, čeprav ga strokovnjaki uvrščajo v veliko trojico spiritualnih pisateljev: Camus, Simone Weil, Sa-int-Ex, prirejajo simpozije o njem in predvsem -kljub sedanjemu pomanjkanju, vrednot, katerih glasnik je bil. Prijateljstvo, poštenje in dolžnost so mu bile najpomembnejše. O zadnji vojni pa je menil, da ni nobena vojna temveč norost! - (Med številnimi prevodi Malega princa je žal manjkal slovenski.) Trlo pa se je obiskovalcev na bajno razkošni razstavi Sodobna dekorativna umetnost v Grand Palaisu. Naravnost veličastna paša za oči ter informacija o uživaškem bivanju. Notranja oprema s poudarkom na tkaninah v materialih zdaj lahnih kot dih, zdaj težkih, gostih in slastnih, pa spet rafinirano rustikalnih. Z vzorci, kjer so prevladovali širokopotezni secesijski in pretanjenih ter opojnih barvah, ki so se bohotile do zlatih in srebrnih. Francozi so pač znali umno uporabiti vse najboljše, kar so na tem področju dali narodi sveta: italijansko lahkotno fantazijo, severnjaško domačnost ter intimnost, ruske odprte barve, južnoameriški temperament, afriški polni kolorit, zlato in srebro bližnjega in daljnega Orienta. Bilo u B s g S 3 je kot obisk na dvorih sveta iz sodobnih pravljic. Človek se je nehote vprašal, kaj znajo in delajo tisti ljudje, ki si lahko privoščijo takšno okolje, in kam se ta opojna estetika sploh še lahko stopnjuje. Kot bi vse kričalo po skorajšnjem koncu. Še isti dan pa so nekateri prizori odkrili drugačno plat življenja. Na metrojski postaji Chate-let je iz hodnika donel izredno lepo izvajan Frankov koncert za violino. Igral je mladi virtuoz, ki bi ga lahko bila vesela vsaka koncertna hiša. Nekoliko dalje v drugi smeri pa sramežljivo dekle. Ljudje so jo prav obkolili, tolikšno je bilo njeno mojstrstvo na violini. Tudi ko je skladbo končala, ni pogledala človeka in temno je zardela, ko se je od množice poslušalcev odlepila starejša žena, vrgla kovanec za pet frankov v nastavljeno violinsko škatlo ter izzivalno pogledala ostale, češ naj bi storili enako. Pa niso. Kakšna stiska je navedla izurjena, žlahtno čuteča umetnika k takšni prostituciji! Noč je pokazala še drugačno. Na pločniku ob Seini je v mrazu -15 stopinj ležala postarana prostitutka v črnih svilenih nogavicah z visoko dvignjenim krilom ter skrivala obraz med rokami. Prizor najnižjega in najbolj zapuščenega tu v tem mesecu. Med številnimi fotografskimi razstavami meseca fotografije bi se lahko reklo, da so bili pogosti socialni motivi, pa tisti iz eksotične narave in velemestnega življenja. Elitno likovno prireditev je pomenila razstava posnetkov Helmuta Newto- na v Palais d'Art Moderne. Svetovljanski fotograf, ki s svojimi deli polni velike modne revije ter beleži življenje pomembnih osebnosti iz sveta umetnosti, bogatega meščanstva in tudi politične prizore. S posluhom za resnično, zanimivo in človeško je tako približal Romy Schneider, So-phijo Loren, Catharine Deneuve, zdaj zelo popularno Nastasjo Kinsky, pa prvaka sodobnega angleškega slikarstva Davida Hockneya ter na starost čudno živahnega slovitega grafika in pedagoga S. W. Hayterja in druge. Mogotcem Beverly Hillsa so se pridruževali posnetki »visokega« starega sveta: baronice in kontese, dostikrat razgaljene v svojem bogatem okolju. Samozavestno razgaljene, čeprav nelepe. Mar je res tako močna težnja po neminljivosti, da razkazujejo celo hibe svojih teles, samo da so ovekovečene, kar njihovim poklicno ustvarjalnim vrstnicam, obdarjenim tudi s fizično lepoto, ni potrebno. - Pretresljivi so Nevvtonovi prizori intimnih srečanj ob berlinskem zidu. Zgovorneje od vseh pisanih podatkov govore o tragiki narodne razdvojenosti. - Posebno doživetje v Palais d'Art Moderne je bila fotografska razstava »Arthur Rimbaud v Parizu.« V naravni velikosti je prikazovala pesnika s pomočjo montaž v različnih delih mesta, kjer se je zadrževal in tako posredovala obdobje njegovega življenja. Fotografije na razglednicah in posterjih v knjigarnah in papirnicah so izpričevale, da so Francozi zdaj naklonjeni moderni klasiki. Kot v likovni umetnosti skoraj ni bilo zaslediti eksperimentov, in šokantnih novosti, tako so bile tudi tu upodobljene izbrane, že ustaljene vrednosti: igralci preteklih desetletij kakor James Dean, Marilyn Monroe, Elisabeth Taylor, Clark Gable itd. -Dosti redkejše kot pri nas so pornografske fotografije. Najbolj obiskovana pariška kulturna ustanova je vsekakor Pompidoujev kulturni center. K temu je usmerjen ritem pešcev podobno kot v Benetkah k Markovemu trgu. Do desetih zvečer se polnijo premične stopnice v steklenih ceveh, ki se kot gosenice vzpenjajo ob fasadi in nudijo z višin široko panoramo mesta. V pestrem likovnem programu od otroških kreacij iz odpadnih materialov do razstave predmetov za ovirane osebe sta pomembni razstavi leta retrospektiva Kandinske-ga in zbirka mecena Kahnvveilerja, ki je z nezmotljivim čutom za talente podpiral Picassa, Bra-quesa, Matissa, Vlamincka in druge mojstre moderne klasike. Največ pozornosti je deležen fantastični Kan-dinsky. Ob silnem razponu njegovega slikarstva od realizma po vzoru ruske ljudske podobe do revolucionarne abstrakcije človek pomisli, koliko so ruski umetniki dali umetnostni zakladnici človeštva. Izvedli so najbolj vratolomne odločitve in nakazali vse sloge umetnosti 20. stoletja. Po otvoritvi razstave v Centru International d'Art Contemporain se nas je znašlo skupaj v kavarni 6 ljudi in v sproščenem pogovoru je vsak pojasnil, zakaj je v Parizu. »V Barceloni, kjer imam hišo, sem se počutila tujko, pa sem pred 15 leti prišla sem, kjer smo večina tujci in mi je domače,« je vedro začela izredno komunikativna španska keramičarka Jo-sefina Soriano. »Jaz pa sem pesnik,« je nadaljeval bradati črnuh s širokimi ličnicami in ruskim priimkom. »Živim v naravi blizu Pariza; pesmi ne ustvarjam, tu so zame v zraku; samo registriram jih, ker sem zanje občutljiv, in jih beležim.« Nato je povzela prosojna Francozinja s poduhovljenim, spokojnim obrazom: »Zdaj sem izdala knjigo, s katero mislim, da bom mnogim pomagala k notranji svetlobi, ki sem jo sama tako težko našla. Imam defektnega otroka in ušla sem sadističnemu možu, ki me je mučil s svojimi demonijami.« Urednik pesniške revije »Most« je razložil, da je Čiljanec in doma ne bi mogel uresničiti svoje želje, da združi v reviji pesnike mnogih narodnosti. »Tudi jaz sem pesnik, sicer pa predvsem živim,« se je potem oglasil mladi Američan. »Žid sem in se doslej še nikjer nisem tako dobro počutil. Tu je toliko srečanj in Pariz je mesto soočanj.« Bilo je razpoloženje, kot da nismo v nikakršni državi temveč na neki ladji, vsi lahki, brez tegob stvarnosti. Podoben utrip življenja kot poleti v našem Dubrovniku: da smo pač nekje na svetu, vsi državljani sveta. Tinca Stegovec Grb in geslo škofa Vovka Škof Vovk je bil vnuk Mine Vovk roj. Prešeren, sestre pesnika Prešerna in je bil rojen v Vrbi (župnija Brezovica) v isti hiši kot pesnik; pri hiši se je po domače reklo pri Ribču (pesnik je bil Ribčev France, škof pa Ribčev Tone). Vse to je razvidno iz njegovega grba: spodaj je cerkvica sv. Marka v Vrbi, to je »bližnji sosed« Ribčevih, zgoraj pa najprej prebodeno srce (farna cerkev na Breznici je posvečena Žalostni Materi božji) in pa riba, ujeta v mrežo (simbol ribiča). Ob povišanju v nadškofa 1962 so se povečali grbni pridatki (cofi in križ), omenjeni simboli v ščitu pa so ostali nespremenjeni. Geslo »In Domino confido« pomeni »V Gospoda zaupam«. Pred 40 leti sta bila za škofa imenovana Anton Vovk in dr. Maksimilijan Uredništvo Mohorjevega koledarja me je naprosilo, naj bi kot priča iz tistega časa opisal dogodke po 9. maju 1945 v ljubljanski in delno tudi v mariborski škofiji. Nobena skrivnost ni, da je škof Gregorij Rož-man 5. maja popoldne zapustil Ljubljano. Mislim, da moram na ljubo resnici tu povedati, da škof nikakor ni nameraval oditi iz Ljubljane, čeprav se je zavedal, da položaj zanj tiste dni ne bo nikakor ugoden. Odšel je na izrecen pismen poziv koroških duhovnikov, ki so ga nekako moralno prisilili, da se je, ko se je prej še posvetoval s stolnim kapitljem, odločil v prepričanju, da se bo vrnil, kar je - kot pripovedujejo priče - tudi resnično poskušal, a so mu njegovi najbližji preprečili. Ko je škof Rožman 5. maja odšel, je bila ljubljanska škofija brez ordinarija. v skladu s kan. 429 je škof poskrbel za vodstvo škofije tako, da v njegovi odsotnosti vodi škofijo generalni vikar Ignacij Nadrah. Če bi bil ta oviran, prevzamejo vodstvo škofije stolni kanoniki po vrstnem redu kanonične starosti. Škofje na seji vprašal, kateri kanonik ne bi hotel prevzeti vodstva škofije. Takrat je imel stolni kapitelj 11 članov: prošt Ignacij Nadrah, stolni dekan dr. Franc Kimovec, kanoniki: Alojzij Stroj, Josip Vole, dr. Tomaž Klinar, Josip Šimenc, Anton Vovk, dr. Janez Kraljič, Ivan Gogala, Franc Koretič in dr. Jože Pogačnik. Trije kanoniki (Vole, Stroj in Šimenc) so se takoj oglasili, da ne želijo sprejeti vodstva škofije. Kanonik Gogala je bil penitenciar (škofijski spovednik) in po kan. 399 ni mogel sprejeti takšne službe. Trije kanoniki so tiste dni za škofom odšli v emigracijo (Klinar, Kraljič, Koretič). Tako so dejansko ostali samo štirje: Nadrah, Kimovec, Vovk in Pogačnik. Vedno naj bi bili trije pripravljeni. Če bi zmanjkalo kandidatov v kapitlju, sme kapitelj izbrati duhovnike, ki niso člani kapitlja. Tako sta bila kasneje privzeta v te »čakajoče« generalne vikarje profesor dr. Andrej Snoj in profesor dr. Ciril Potočnik. Generalni vikar Ignacij Nadrah je tako 5. maja prevzel vodstvo škofije in jo vodil do svoje aretacije 13. junija. Poskrbel je prve nastavitve po izpraznjenih župnijah. S takratno narodno vlado ni imel nobenih stikov in tudi na nobeno svojo vlogo ni dobil odgovora. Čisto nov položaj je nastopil 13. junija, ko so zaprli generalnega vikarja Nadraha. Po določilu kanonskega prava je tisti dan postal generalni vikar z vsemi pooblastili za vodstvo škofije dr. Franc Kimovec, naš znani glasbenik in umetnostni zgodovinar. Vsi, ki so poznali to umetniško dušo, nikoli ni imel ničesar opraviti pri vodstvu škofije, so bili enoglasno z njim vred mnenja, da ni sposoben voditi škofijo tiste dni. Zato je na seji kapitlja podal odpoved in jo je kapitelj sprejel. Vendar je nastal pomislek, ker bi njegovo odpoved moral sprejeti tisti, ki mu je to službo zaupal. To se je pozneje uredilo. Na tej seji, 14. junija, je naslednji po vrsti, kanonik Anton Vovk, sprejel službo generalnega vikarja. Vovk, ki je bil rojak in veliki prijatelj Franca Sal. Finžgarja, je bil s strani vlade ugodno sprejet. Takoj naslednji dan so mu poslali avto, ki ga je popeljal k takratnemu notranjemu ministru Poliču. Imeli so prve razgovore o položaju Cerkve v novi družbeni ureditvi. Vovk je najprej potožil težave, da ne more nastaviti duhovnikov, ki prihajajo iz izgnanstva na Hrvaškem in po Srbiji, nazaj na njihova prejšnja službena mesta, ki so jih ponekod (Kranj, Stara Loka) še vedno zasedali nemški duhovniki, ki so sicer bili zelo požrtvovalni in so jih tudi ljudje vzljubili. Vsak slovenski duhovnik, ki ob osvoboditvi ni bil na svojem službenem mestu, je moral prejeti od notranjega ministrstva dekret, da sme biti nastavljen na določeni župniji. To je Vovka stalo veliko truda. Ob tem prvem obisku je bilo škofu Vovku naročeno, naj bi predstavniki Cerkve dali izjavo lojalnosti. To je Vovk storil z izjavo 11. julija, ki ste jo brali v lanskem koledarju. Od maja 1945 do decembra 1946 škofija ni imela škofa. Velikonočne obrede leta 1946 in posvetitev olj na veliki četrtek je opravil na prošnjo generalnega vikarja Vovka zagrebški pomožni škof. dr Josip Lach. Birmovanja ni bilo leta 1945 v škofiji nobenega, naslednje leto pa sta nadškof dr. Ujčič iz Beograda (govoril je odlično slovensko) in škof dr. Lach birmala 40.000 otrok. Sredi januarja 1946 seje nepričakovano pojavil v Ljubljani novoimenovani regens apostolske nunciature nadškof Joseph Patrik Hurley, nadškof škofije Saint Augustine na Floridi. Njegovega prihoda smo se razveselili v upanju, da bo začel urejati tudi zadeve imenovanja novih škofov. Saj smo vsi videli, da tako ne bo moglo iti naprej, škofija mora dobiti vsaj pomožnega škofa. Spomladi 1. 1946 se je vračal iz Zagreba v Rim tajnik apostolskega delegata Marconeja, ki je bil med vojno dodeljen kot opazovalec Vatikana pri vladi NDH. Tajnik mi je rekel že takrat, da bo novi škof v Ljubljani generalni vikar Vovk. Nadškof Hurley je zelo rad obiskoval Slovenijo in kmalu je dobro poznal razmere v ljubljanski in mariborski škofiji, kjer je tudi škof dr. Tomažič zaradi oslabelosti prosil za pomožnega škofa. Proti koncu septembra 1946 je prišel Hurley v Ljubljano in je imel najprej razgovor z generalnim vikarjem Vovkom, kateremu je povedal, da bo imenovan za pomožnega škofa. Ko se je škof Vovk branil, da ni ne učen in ne zna tujih jezikov razen nemškega (rekel je: »Non sum dignus, non sum doctus«, govorili so latinsko) mu je Hurley rekel: »Vi boste škof za Slovence, ta jezik pa obvladate!« Ko je škof Vovk sprejel ponudbo, me je nadškof Hurley prosil, naj grem klicat dr. Držečnika, ki je bil takrat ravnatelj mariborskih bogoslovcev, ki so stanovali v Domu duhovnih vaj pri jezuitih na Zrinjskega cesti. Dr. Držečnik je šel k nunciju in čez nekaj časa je prišel od njega ves bled. Vsi smo takoj slutili, kaj se je takrat zgodilo. Ko sem šel čez nekaj časa v stolnico, sem tam našel dr. Držečnika, ki je dolgo molil pred oltarjem sv. Rešnjega telesa, nakar je šel pred oltar Marije Pomagaj in se zatopil v molitev. Zavedal se je bremena, kateremu je šel naproti. Na god svetega Luka, 18. oktobra, sta prišli poročili iz nunciature o imenovanju obeh škofov. Kmalu sta se dogovorila, da bo posvečenje v Ljubljani na prvo adventno nedeljo, 1. decembra, v Mariboru pa na 3. adventno nedeljo, 15. decembra. Oba škofa sta se predstavila na notranjem ministrstvu in je Slovenski poročevalec 25. X. 1946 o tem poročal tako: »Generalni vikar g. Anton Vovk in docent teologije g. dr. Maksimilijan Držečnik sta 23. X. obiskala ministra za notranje zadeve LRS tov. Borisa Kraigherja in sta se z njim pogovarjala glede imenovanja novih pomožnih škofov za Ljubljano in Maribor.« Začeli smo s pripravami na posvečenje. Ker je bil stari odred posvečenja škofa izredno dolg in zapleten, smo imeli skupne vaje za oba škofa v ljubljanskem semenišču, kjer je bil škof Vovk še rektor. Ko je bilo v škofijski okrožnici objavljeno, da bo posvečenje novega škofa 1. decembra, da naj po vseh cerkvah na večer pred posvečenjem slovesno pritrkavajo in je škof Vovk že odšel na Brezje, da bo v miru opravil duhovne vaje pred posvečenjem, se je nekaj zataknilo. Notranji minister Boris Kraigher je hotel imeti razgovor s škofom Vovkom. Ker ga ni bilo več v Ljubljani, je poslal po mene, ki sem bil takrat tajnik. V enournem razgovoru je minister hotel, da naj bi se posvečenje ne izvršilo, ker vlada ni bila vprašana za soglasje. Povedal sem mu, da za pomožne škofe niti v stari Jugoslaviji, ko še ni bilo ločitve Cerkve od države, niso nikoli zahtevali soglasja vlade, pač pa za redne škofe. Minister je ves čas vztrajal pri svojem in govoril o odporu ljudstva proti imenovanju škofa in da naj bomo pripravljeni na demonstracije. Ob koncu sem mu rekel, da jaz tega ne morem odločiti, zato grem takoj danes na razgovor k novemu škofu na Brezje. Res sem šel. Ko sem mu vse razložil, mi je dal naročilo, naj grem takoj v Beograd k nunciju in mu vse obrazložim. Z večernim vlakom sem se še tisti dan odpeljal v Beograd. Bila je nedelja dopoldne, ko sem prispel v Beograd, en teden pred nameravanim posvečenjem. Z nadškofom Ujčičem sva šla k nunciju,ki mi je naročil, naj ves razgovor napišem, ker bo naslednji dan šel k pomočniku zunanjega ministra Velebitu (odnosi s Sv. sedežem so v pristojnosti zunanjega ministrstva) in mu zadevo razložil. Rekel je, naj se vrnem v Ljubljano in naj čakamo njegove brzojavke. Ta je prispela šele v petek, dva dni pred konsekracijo. Glasila se je: Konsekracija škofa bo, vse zunanje slovesnosti naj odpadejo. Tako se je v nedeljo 1. decembra konsekracija izvršila. Posvečevalec je bil nuncij Hurley sam, soposvečevalca pa beograjski nadškof dr. Josip Ujčič in mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič. Navzoča sta bila tudi zagrebški pomožni škof dr. Josip Lach in novoimenovani škof dr. Držečnik. Stolnica je bila napolnjena do zadnjega kotička. Proti koncu dolgega obreda je nekdo spustil med množico solzilno bombo, da so morali nekateri iskati celo zdravniško pomoč. Dne 15. decembra sem se s škofom Vovkom udeležil tudi posvečenja v Mariboru. Bila je huda zima. Slovesnost je mirno potekla. Posvečevalec je bil škof Tomažič, soposvečevalca pa nadškof Ujčič in škof Lach. Naj bo to majhen pogled v zgodovino Cerkve v prvih letih po končani vojni in hvaležen spomin dvema slovenskima škofoma, ki sta v tistih časih odigrala nadvse pomembno vlogo vsak v svoji škofiji. Stanislav Lenič Dvajset let pe sklepu koncila Letos se lahko oziramo že na dvajsetletno obdobje, ki je preteklo po sklepu koncila, saj je 2. vatikanski cerkveni zbor 8. decembra 1965 doživel svoj slovesen sklep. Že 25. januarja 1959 je papež Janez XXIII. napovedal cerkveni zbor in presenetil vse, ki so ga slišali, s to napovedjo. Smeli bi reči, da je bil skoraj popolnoma osamljen s tem svojim velikim načrtom. Znani kardinal Lercaro je izjavil takrat: »Papež je ah povsem neodgovoren človek ali pa dobro ve, kaj hoče.« Nekoliko se je pozneje položaj spremenil papeževim načrtom v korist. In tako se je 2. vatikanski cerkveni zbor lahko začel leta 1962. Vendar so vsi, ki so bih v kardinalskem zboru koncilu nasprotni, od začetka štorih vse, da bi se vsaj nič ne zgodilo, kar bi pomenilo kakršnokoli oddaljitev od izročila in resnično prenovo. Seveda se je potem pokazalo, da so tiste sile v Cerkvi, ki so čutile potrebo po prenovi in so se odločno zanjo zavzemale, takoj prevladale, kakor hitro se je koncil začel. In tako je ob sklepu prvega zasedanja kardinal Ottaviani razočaran izjavil: »Upam, da bom še pred sklepom koncila umrl. V tem primeru bom namreč umrl kot kardinal svete rimske Cerkve in ne kot uradnik protestantske in prokomunistične Cerkve.« Ta izjava jasno izraža, kaj se je dogajalo v nekaterih koncilskih očetih ob vsem tistem, kar so na koncilu doživljali in česar niti malo niso pričakovali. Tolažila jih je vsekakor misel, da bodo po koncilu zopet uravnali življenje in delo Cerkve čimbolj po starih in pre-skušenih tirnicah, kolikor pač na koncilu ne bo mogoče preprečiti nekakšne prenove, ki jo je večina zahtevala. Drugi vatikanski cerkveni zbor se je ob sklepu lahko z zadovoljstvom oziral na delo, ki je bilo opravljeno. Vsi, ki so na koncilu sodelovali, pa so mogli spoznati, da delo za prenovo Cerkve ne bo lahko, čeprav so bile sprejete pomembne smernice. Pokazalo se je namreč, da bodo nekateri odgovorni v Cerkvi to delo poskušali zavirati ali celo ustaviti, čeprav se je tudi papež Pavel VI. odločno zavzel za koncilsko prenovo Cerkve. Nekaj let po koncilu se je zdelo, da se prenovi ne bo moglo nič ustavljati, kar je bilo potrebno prenove. Toda kmalu je prenova zadela ob ovire starih struktur, ki jih ni bilo mogoče tako preprosto spremeniti, kakor bi kdo utegnil misliti. Zato so nekateri kmalu začeli govoriti, češ da strukture niso pomembne, da je pomemben samo duh, in so prilagojevali duha starim strukturam, se pravi da so zaustavili prenovo ali jo vsaj upočasnili. Drugi pa so skušali obiti strukture in so uresničevali prenovo za vsako ceno, kar je seveda njene nasprotnike opogumilo, da so kazali samo na pretiravanja in nevarnosti, ki naj bi se sedaj pokazale, nevarnosti, ki so jih nekateri že predvideli na začetku koncila. In tako se je začelo zoževanje koncilskega duha s predpisi, ki naj bi natančno določili, kaj je v skladu s koncilom in kaj ne, ki naj bi koncilske smernice spremenili popolnoma v določila in preprečili, da bi bile samo izhodišče. Peščica je seveda šla še dalje in začela sploh zavračati 2. vatikanski cerkveni zbor in njegove odloke. Res je tedaj, da je prenova v Cerkvi po dvajsetih letih nekako obtičala na mestu. A kljub temu se je v tem času marsikaj zgodilo, kar pomeni resnično prenovo v duhu 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Nedvomno je splošno in najbolj vidna prenova v bogoslužju. Narodni jezik v bogoslužju je velika pridobitev, saj je samo tako lahko bogoslužje za vernike postalo'razumljivo in nekaj, kar naj ne bo zanje predstava, temveč izraz njihovega doživljanja in spodbuda za ustrezno življenje. Ne več samo poslušalci, temveč sodelavci naj bi bili verniki tudi pri bogoslužju, ki mora biti njihovo bogoslužje. Vprašanje pa je seveda, ali je prenova bogoslužja izpolnila pričakovanja koncila, ali ni ostala le pri jeziku in nekaterih manj pomembnih spremembah, ki so morda bogoslužje bolj osiromašile kakor obogatile in ga približale današnjemu človeku. Tudi glede bogoslužja ne bi smeli misliti, da je že vse storjeno, kar bi bilo v našem času potrebno, saj so kazalci, ki naravnost silijo, da razmišljamo o novih poskusih, kako naj približamo bogoslužje posebno mladim, v katerih najbolj odmevajo spremembe našega časa in določajo njihovo miselnost. Čut za skrivnostno se ne sme izgubiti zaradi razumljivosti in posameznik ne postati kakor kolesce v stroju bogoslužne-ga dogajanja in pravil tega dogajanja. In prav to se večkrat zgodi, zaradi česar postaja bogoslužje tudi v domačem jeziku ljudem tuje. Vernikom naj bi 2. vatikanski cerkveni zbor zagotovil njihovo mesto v Cerkvi, ki jim pripada, saj imamo v Cerkvi vsi enako temeljno dostojanstvo in je Cerkev božje ljudstvo: »Eno je torej izvoljeno božje ljudstvo: ,en Gospod, ena vera, en krst' (Ef 4,5); skupno je dostojanstvo udov po njihovem prerojenju v Kristusu, skupna je milost božjega otroštva, skupna poklicanost k popolnosti, eno zveličanje, eno upanje in nedeljena ljubezen. V Kristusu in Cerkvi torej ni nikake neenakosti, kar zadeva rod in narodnost, socialni položaj ali spol, kajti ,ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne prostega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste eden v Kristusu Jezusu'« (C 32,2). V Cerkvi naj bi se zato uveljavilo vedno bolj zborno vodstvo, oblast naj bi bila služenje. Verniki - laiki naj bi tudi »govorili« ne samo »poslušali«. Dajali naj bi pobude, soodločali in soodgo-varjali za vse, kar se v Cerkvi dogaja. Tako je bila ustanovljena škofovska sinoda in tudi sicer so rimski uradi po svoji sestavi postali bolj mednarodni. Po škofijah in župnijah so bili ustanovljeni pastoralni sveti, v katerih naj bi verniki skupno z duhovniki načrtovali dušnopastirsko delo in prevzemali naloge v poslanstvu Cerkve. Sploh je 2. vatikanski cerkveni zbor močno poudaril pomen laiškega apostolata in zato ni čudno, da se je vsaj na zunaj v tem pogledu po koncilu nekaj premaknilo. Vprašanje je seveda, koliko se je v resnici spremenil položaj vernikov v Cerkvi, koliko je Cerkev resnično postala »božje ljudstvo«. Podoba je, da je vse tisto, kar naj bi pomenilo zbornost v vodstvu Cerkve ali naj bi laike pritegnilo k soodločanju in soodgovornosti, vendarle ostalo bolj pri zunanji obliki ali celo zunanjem videzu, sicer pa se je zelo malo spremenilo. Pogovor se ne more prav uveljaviti, ker z ene strani ni zaupanja, z druge pa ne posebne vneme. Večinoma je med duhovniki in višjim vodstvom Cerkve navzoča neka zaskrbljenost, da bi na tak način nastala močna Cerkev »od spodaj«, kakor je ponekod že nastala. Čeprav je takšna Cerkev lahko samo v korist cerkvenemu poslanstvu, zahteva spremembo miselnosti med duhovniki in terja od njih drugačen slog dela, kakor so ga navajeni. In tako se zdi mnogim najbolje, da ostane vse pri starem, preskušenem, kakor pravijo. Kljub temu pa duha koncila ni mogoče ugasniti, ker pač ustreza tistim spremembam, ki o njih govori konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, ko pravi: »Človeštvo stoji danes v novem obdobju svoje zgodovine, kateremu dajejo pečat globoke in nagle spremembe, ki polagoma zajemajo ves svet... te spremembe pa s svoje strani spet vplivajo na samega človeka, na njegove individualne in kolektivne sodbe in želje, na način njegovega mišljenja in delovanja tako v odnosu do stvari kakor tudi v odnosu do ljudi« (CS 4,2). Znamenja časa govorijo v korist koncil-skemu duhu in koncilskim smernicam. Sicer pa je koncil od Cerkve naravnost zahteval posodabljanje vsega njenega življenja in dela. Cerkev naj bi dobila takšno podobo, ki bi jo tudi ljudem našega časa naredila privlačno in sprejemljivo. Drugi vatikanski cerkveni zbor omenja tako posodabljanje teologije in teološkega študija. »Naloga vsega božjega ljudstva, zlasti dušnih pastirjev in teologov je, da ob pomoči Svetega Duha razne načine govorjenja današnjega časa pazljivo poslušajo, jih razločujejo in razlagajo ter presojajo v luči božje besede; tako bo razodeto resnico mogoče vedno globlje dojeti, bolje razumeti in prikladneje podajati« (CS 44,2). In res je po koncilu teologija doživela pravo pomlad svojega razvoja. Nastale so nove smeri v teologiji, ki so v določenih razmerah odgovorile na znamenja časa in pokazale vernikom pot v ustrezno krščansko življenje. V sodobni govorici so spregovorile o evangeljskem sporočilu. Ljudje so v njih odkrili odgovore na žgoča vprašanja človeškega življenja kljub še tako spremenjeni miselnosti, ki sta jo povzročila »človekov razum in človekova ustvarjalna dejavnost«. Med najpomembnejše nove te- ološke smeri spadajo: teologija zemeljskih resničnosti, teologija sveta, politična teologija, teologija upanja, teologija osvoboditve in teologija revolucije. Morda je res, da so nekatere teh teoloških smeri šle preveč samo v eno smer, a kljub temu so prispevale velik delež k razvoju teologije nasploh. Zal pa so se mnogi zbali novih poti posodabljanja teologije ter so zato v zadnjem času začeli zaustavljati njeno rast. Ponekod so jo celo odločno zavrli v skrbi za pravovernost. Ostaja pa koncilsko navodilo: »Teološko raziskovanje naj teži za globokim spoznanjem razodete resnice, hkrati pa naj ne zanemarja stika s svojim časom, da bo moglo ljudem, ki so izobraženi v raznih strokah, olajšati boljše in obsežnejše poznanje vere« (CS 62,7). Cerkev naj bi se seveda tudi v drugih pogledih posodabljala. Vse to nakazuje že cerkveni zbor. Posebej pa so papeži v ta namen izdali pomembna navodila in okrožnice, ki so spodbujale k delu za prenovo Cerkve. Omenimo samo nekatere: O delu za razvoj narodov, Octogesima adveniens, O evangelizaciji, O človeškem delu. Še vedno pa je nedvomno najpomembnejša okrožnica Janeza XXIII. Mir na zemlji, ki pomeni temelj za 2. vatikanski cerkveni zbor. A zopet je podoba, kakor da je prevladalo mnenje, da je treba posodabljanje ustaviti. Zato nekateri danes že govorijo o potrebi »restavracije«. Zdi se, da ni več tistega zaupanja, ki je odlikovalo papeža Jeneza XXIII. Kar se tiče ekumenizma, moramo reči, da so bili doseženi lepi uspehi na področju teologije in v pastoralnem sodelovanju. Predvsem pa je med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi izginilo sovraštvo. Povsod je navzoča trdna volja po sodelovanju. A tudi na tem področju ni več tistega napredka, kakor smo ga mogli opaziti več let po koncilu. Nekateri koraki, ki so jih naredili odgovorni voditelji posameznih krščanskih Cerkva, so se pokazali kot nove ovire na potu k popolnejši edinosti med kristjani. Opraviti imamo s pojavi ponovnega zapiranja in izključevanja. Res pa je, da je med mladino navzoča ekumenska misel v tolikšni meri, da razlik med posameznimi krščanskimi veroizpovedmi sploh ne upošteva več. Med mladimi se te meje večkrat popolnoma zabrisuje-jo, ker pač upoštevajo samo temeljne krščanske resnice in življenje iz teh resnic. Dialog ali pogovor Cerkve s svetom je 2. vatikanski cerkveni zbor na izreden način poudaril. Priznal je samostojnost zemeljskih resničnosti in hkrati potrebo po medsebojnih stikih in sodelo- vanju Cerkve in sveta. Cerkev je del sveta, veliko je prejela od njega, je pa tudi zakrament sveta in. je poklicana, da mu prinaša odrešenje. Skupno s svetnimi ustanovami si mora prizadevati za razreševanje vprašanj, ki so pomembna za človeka in človeško družbo, pomembna za resnični napredek človeštva in edino popolnejše počlovečenje vse človeške družbe. Skupno s svetnimi ustanovami mora Cerkev zidati človeško družbo, v kateri se bodo uresničevale vrednote božjega kraljestva: pravičnosti, solidarnosti, svobode, bratstva, miru. V ta namen je potrebno sodelovanje z vsemi ljudmi dobre volje. Celo o ateizmu pravi zato koncil: »Čeprav Cerkev ateizem popolnoma zameta, vendar odkritosrčno izjavlja, da morajo vsi ljudje, verni in neverni, sodelovati pri pravilni graditvi tega sveta, v katerem skupno živijo; to se pa gotovo ne more uresničevati brez odkritosrčnega in razumnega razgovora« (CS 21,6). Kakor je bil 2. vatikanski cerkveni zbor dialoški, tako je Cerkev tudi po koncilu nadaljevala dialog. Seveda pa se je dialog v nekaterih deželah bolj uresničeval, v drugih zopet manj. Isto velja za posamezna področja cerkvene dejavnosti. A danes moremo reči, da kljub nasprotnim težnjam ni utihnil, saj ljudje vedno bolj uvidijo, da je dialog edina uspešna govorica našega časa. Tako bi smeli skleniti z upanjem, da bo tudi uradna Cerkev ostala zvesta koncilskemu duhu in kljub težavam ne bo omagala na tej poti, da bo ostala odprta Cerkev. Veliko upanje pa pomenijo danes v tem pogledu vsekakor temeljna občestva, male skupine, ki prinašajo v cerkveno življenje osvežitev v duhu 2. vatikanskega koncila. Veliko upanje pomenijo laiki, ki se zavedajo svoje odgovornosti za Cerkev in so odprti za znamenja časa. Vekoslav Grmič 1 Sedijo škofje Lach, Ujčič, Držečnik, Tomažič in Vovk; stojijo pa bogoslovci s svojim duhovnim vodite- ljem, jezuitskim patrom Lederhasom (med bogoslovci so npr. E. Veleberi, J. Lodrant, J. But, F. Jemec, F. Gačnik, J. Nanut, V. Grmič, F. Zdolšek). V Ljubljani se po posvetitvi 1. 12. 1946 niso fotografirali. Teologija osvoboditve v Latinski Ameriki V zadnjem letu in pol so začeli v Sloveniji pisati in govoriti o teologiji osvoboditve. To zanimanje je sprožilo Navodilo o nekaterih vidikih ,teologije osvoboditve', ki ga je izdala kongrega-cija za verski nauk septembra 1984. V istem mesecu je nastala afera Boff. V Navodilu opozarjajo na pomanjkljivosti in nevarnost marksizma pri teološkem snovanju in na njegovo škodljivost za človeštvo. »Milijoni naših sodobnikov upravičeno teže za tem, da bi spet prišli do temeljnih svoboščin, ki so jim jih vzeli totalitarni in ateistični režimi, ko so se po revolucionarnih in nasilnih potih polastili oblasti prav v imenu osvoboditve ljudstva« (XI, 10). Leonardu Boffu pa so očitali, da napačno pojmuje Cerkev, in so mu maja 1985 ukazali enoleten molk. V Rimu pogosto izdajajo različne dokumente in obsodijo sem ter tja kakšnega teologa, to pa ne vzbuja posebne pozornosti po svetu, še manj pa pri nas. Tudi marksizem ni več tako zanimiv, najmanj pa tam, kjer že mora biti obvezen šolski predmet. Kaj je torej ta teologija osvoboditve, kje je nastala in kaj hoče? 1. Zatirani in božje kraljestvo Različne teologije osvoboditve so vse kaj drugega kot kakšna šolska razprava o tem ali onem abstraktnem problemu. Sprašujejo se o mestu in vlogi zatiranih v človeški skupnosti in v Cerkvi. Njeni resnični tvorci in uresničevalci so revni kristjani v brazilski pušči, v barakarskih velem-stih širom po Latinski Ameriki, na pločnikih Manile in na afriškem podeželju. Vpliv in moč teh teologij je tesno povezan z obstojem in rastjo temeljnih cerkvenih občestev in skupin, ki poskušajo spremeniti nevzdržne in človeka nevredne duhovne in materialne razmere. Vera sproža re-volt in hrani upanje, da ne bi upadel pogum in bi se revni in zatirani resignirano vdali v usodo in čakali smrt. Ali imajo zatirani le načelno ali pa tudi dejansko pravico poslušati evangelij, ga oznanjevati in uresničevati v bratstvu, pravičnosti in svobodi? Ali se božje kraljestvo ne začenja že tukaj: ne le v> željah in srcih, ampak tudi med nami, v družbi? Ali niso zatiranje, revščina, krivice in zaničevanje nekaj, česar Bog noče? In če Bog tega noče, ali ni božja služba tudi boj proti temu? Kristjani v Latinski Ameriki so odgovorili pritrdilno na ta vprašanja. Vero so osvobodili iz zlate kletke naše notranjosti in ji vrnili presežne, občestvene in osebnostne razsežnosti in z njimi ustvarjalno in odrešilno moč. 2. Latinska Amerika med smrtjo in življenjem Teologija osvoboditve je pognala v Latinski Ameriki. Ta celina je kljub enemu imenu pravi mozaik ljudstev, kultur in jezikov. V Andih in v Srednji Ameriki so v večini Indijanci, razen v Cilu. Skoraj povsem evropski sta Argentina in Urugvaj, drugod pa so se ljudstva in rase tako prepletli, da so v večini mešanci in mulati. Vseh dvajset držav na tej celini pa pesti huda beda. Revščina je povsod. Primas Belgije, kardinal Danneels, je zapisal: »Revni ljudje prebivajo v lesenih ali prstenih kolibah, na stotine tisočev se jih stiska v zasilnih naseljih in barakarskih velemestih, kjer živijo na ,ulici' ter prenašajo mrzlo zimo in morečo tropsko vročino. Ljudje trpijo lakoto; veliko je bolnih in podhranjenih. In, za nameček, ni upanja za prihodnost. Vidnost in grozoto povečata že bližina bog^Jašev, ki stanujejo v neposredni bližini ali pa gradnja faraonskih spomenikov.« Umrljivost otrok je desetkrat večja kot v Evropi. Tako je na primer v Braziliji 1984. leta umrlo 388 tisoč otrok, rodilo pa se jih je okoli 4 milijone. Ta smrtnost ni povsod enaka. V Nordestu, državi na severu Brazilije, je položaj več kot tragičen: angelčkov - tako imenujejo umrle otroke -je kar 45%, podhranjenih pa 66% mlajših od šest let. V državi, ki šteje okoli 130 milijonov prebivalcev, je 32 milijonov otrok, ki živijo na ulicah, sami, brez vsega. Povsod vlada zakon močnejšega. Sociolog Jose da Souza opisuje položaj v Amazoniji. »Veleposestniki imajo čete najetih ubijalcev. Umorov nihče več ne šteje. Poleg tega opažamo povsod porast suženjstva. Sistem novačenja je pravo trgovanje s sužnji: kmetijski delavci ne morejo plačati svojih dolgov in morajo ostati. Če poskušajo uiti, jih lahko lastnik da ustreliti - so namreč tatovi: vzeli so mu delavno silo, ki jo je kupil. Suženjstvo je povsod, vendar se o tem ne sme govoriti in je pod nadzorom zvezne policije. Ko 4 Koledar 86 pride preiskovalna komisija, ni nikogar več, poslali so jih še bolj v notranjost krčiti gozd ali pa v smrt.« Grozljiva je usoda Indijancev. Tisti, ki so jih integrirali, propadajo danes po predmestjih Ma-nausa, Belema in drugod; delajo na velepose-stvih; se prostituirajo okoli velikih gradbišč, in če imajo srečo, jih uporabljajo kot atrakcijo za turiste. Tisti, ki so ostali v svojem okolju, so postali plen objestnih belcev. »Ko je neki kralj kakava v začetku leta 1980 sprejel Evropejce, jim je po izvrstni večerji ponudil za naslednji dan izbrano razvedrilo: lov na Indijanca. To ni redek dogodek in je del velike tradicije... Pred leti so v demokratični' Kolumbiji sodili veleposestnikom, ker so ubijali Indijance. Sodišče jih je oprostilo, ker niso vedeli, da je prepovedano ubijati Indijance.« Te neverjetne stvari opisuje R. Dumont v knjigi Slab razvoj v Latinski Ameriki. Papežev obisk je bil za Indijance velika zmaga. Oblasti so hotele folkloro, ples in petje, oni pa so hoteli govoriti. Ko so mu povedali, kaj počnejo z njimi ,branilci' krščanskega Zahoda, so ga vprašali: »Kristus bi bil zelo trd z vladarji te dežele. In Vi Gospod, ki ste za katoličane Kristusov predstavnik na zemlji, kaj jim boste Vi rekli?« 3. Cerkev z revnimi in zapostavljenimi Na zgornje vprašanje že odgovarjajo krajevne Cerkve. Posamezni škofje, duhovniki, redovniki in redovnice so najprej pomagali revnim in branili zatirane. Kmalu pa so spoznali, da to ni dovolj. Revne je treba prebuditi in spodbuditi, da bodo vzeli svojo usodo v svoje roke. Kristjane so začeli združevati in povezovati v majhna občestva, ki so dobila ime temeljna cerkvena občestva. Ta so razmišljala ob Svetem pismu, organizirala medsebojno pomoč in iskala izhod iz hudih stisk. Zavest dostojanstva božjih otrok, čut soodgovornosti in hrepenenje po pravičnosti, so naredili iz teh občestev kvas Cerkve in družbe. Sadovi dejavne in ustvarjalne vere so se kmalu pokazali v celi Cerkvi v Latinski Ameriki. Na celinski škofovski konferenci v Medellinu 1968 so škofje odločno stopili na stran revnih in »podprli vse napore ljudstva pri ustvarjanju in utrjevanju svojih pravic in pri iskanju resnične pravičnosti«. Določili so tudi, da je njihova naloga razkrinkati in obsojati krivice; prebujati ljudi k evangeljski zavesti; opravljati svoje poslanstvo v revščini in preganjanju; prilagoditi cerkvene strukture evan-geljskemu poslanstvu na Zeleni celini. Podobna konferenca v Puebli 1979 je to potrdila, pa tudi Janez Pavel II., ki je že šestkrat obiskal to celino. 4. Teologija osvoboditve »Zavzetost za revne se ni pojavila le na praktičnem področju, ampak tudi v teološkem razmišljanju, ki je hotelo osvetliti to angažiranje v luči vere. Različne tokove teologije osvoboditve v naši domovini je treba postaviti v okvir teh miselnih naporov« (35) so zapisali perujski škofje novembra 1984. Rekli so tudi, da »ni mogoče priti do resničnega spoznanja o težavnosti položaja revnih in njihovega boja za ohranjevanje in izboljšanje njihovega življenja, dokler ga človek sam ne deli z njimi v zadostni meri« (47). Tako so dejavna vera, bivanjska solidarnost z revnimi in zatiranimi in razmišljanje v luči vere neločljivo povezani, ko gre za teologijo osvoboditve. Eno osnovnih spoznanj te teologije je spoznanje o večrazsežni grešnosti. Perujski škofje pravijo v istem dokumentu: »Korenine tega stanja so globoke in njihovi vzroki so osebni in strukturni, gospodarski, politični in družbeni. V končni analizi izvira vse to iz egoističnega pojmovanja človeka in družbe, iz nebrzdane sle po dobičku in oblasti, iz prednosti stvari pred osebami, ki dela ljudi brezčutne za trpljenje najšibkejših bratov. To je zelo hudo grešno stanje v vseh svojih osebnih, družinskih in družbenih razsežnostih.« Življenje in rastoča duhovna in materialna revščina sta ovrgla teorijo o razvoju, ki bo zboljšal položaj. Dejansko je nerazvitost precej v obratnem sorazmerju z zahodno razvitostjo: razvoj enih veča zaostalost drugih. Odvisnost odvisnih je vsak dan večja in se razširja po vsej družbi. Gustavo Gutierrez, oče teologije osvoboditve, meni, da »samostojen razvoj Latinske Amerike ni uresničljiv v okviru mednarodnega kapitalističnega sistema.« Potrebna bo osvoboditev, ki pa ne bo le »preprosto preseganje gospodarske, družbene in politične odvisnosti. V bistvu je treba razumeti porajanje človeštva kot proces človekove emancipacije skozi vso zgodovino. Ta proces je usmerjen h kvlitetno drugačni družbi, kjer bo človek osvobojen vsakršne sužnosti in bo tvorec svoje lastne usode. (...) Da pa bo ta osvoboditev celostna in resnična, jo bo moralo uresničiti zatirano ljudstvo, izhajati bo morala iz njegovih vrednot.« Takšna teologija je tudi nov način teološkega razmišljanja. Clodovis Boff pravi, da »hoče biti teologija osvoboditve ,nov način' teološkega dela. Predlaga določeno držo duha ali poseben stil obravnavanja vere.« Poleg družbenih in gospodarskih mehanizmov upošteva teologija osvoboditve tudi zgodovinske in kulturne danosti. Pomembno je delo Argentinca Enrique Dussela, ki razmišlja o kulturnih razlikah med Evropo in svojo celino. »Evropejci so odkrili druge svetove in so jim vladali z orožjem, smodnikom, konji in karavelami. In zaradi te nadvlade so mislili tudi v teologiji s stališča svoje nadvlade. Nasprotno pa, če začnemo sedaj mi razmišljati iz našega položaja, iz ,podvrženosti' in gledamo navzgor, potem vidimo čisto drugače. Teologija, ki se jo mislili ,iz egiptovske sužnosti' sploh ni bila ista kot teologija, ki so jo izdelali faraon in njegovi duhovniki.« Teologija osvoboditve je sicer teologija v določenih okoliščinah, toda ne zapira se vase. Po eni strani priznava pravico do drugačnosti, po drugi strani pa se zaveda svoje odgovornosti do vesoljne Cerkve. Za to odgovornost sta dva razloga. Cerkev na tej celini ima posebno mesto v katoliški Cerkvi zaradi svoje številčnosti, ki obeta prihodnost Cerkve. Ta Cerkev pa je tudi na strani revnih in zatiranih, se pravi tistih, ki jih Bog najbolj ljubi. »Morda je naša usoda, je zapisal Dussel, nas zatiranih (...), da oblikujemo nove poti za vesoljno Cerkev in ne le za Latinsko Ameriko. In to zato, ker smo v priveligiranem položaju: ,Blagor ubogim'. (...) Nič nimajo, da bi si zadelali ušesa. So na najboljših položajih, da slišijo vznemirljive besede.« 5. Bog, Kristus in Cerkev v teologiji osvoboditve Ker se je Bog razodel v zgodovini, se tudi v njej zastavlja in obravnava vprašanje Boga. Juan Luis Segundo je pripravil Katekizem za danes, kjer pokaže, da prava alternativa ni vera ali nevera, ampak vera ali malikovanje. Malikovanje je namreč čaščenje boga, ki ga je ustvaril človek. Predstave, ki jih imamo o Bogu, so prav tako maliki kot poganski kipci in podobe. Te predstave so največkrat odsev družbe, ki nas obdaja in kjer živimo. Uspešen boj proti malikovanju vsebuje potemtakem tudi poznanje družbenih zakonitosti, ki človeka morda usužnjujejo. Seveda pa to spoznanje še ne osvobaja. Osvobaja Bog, ki »nam po svojem razodetju razkriva svoj obraz. In ta obraz, ki ga ni mogoče odkriti v sedanji družbi, je povabilo, ki ga slišimo v najbolj nenavadnih oblikah v tej isti dužbi«. V nauku o Kristusu poudarjajo teologi Jezusovo dejavnost. Boff pravi v knjigi Jezus Kristus Osvoboditelj: »Kristus se ni opredeljeval proti, zato tudi ni bil jokav. Bil je za ljubezen, pravico, spravo, upanje in popolno uresničitev človeške eksistence v Bogu. Če je bil proti, je to zato, ker se je najprej opredelil za. (... Oznanjal je pristno celostno strukturo revolucije, ki ni osvoboditev izpod rimskega jarma, upor revežev proti judovskim veleposestnikom, ampak popolna in celostna osvoboditev od vsega, kar odtujuje človeka: od bolezni in smrti pa do greha (...). Morda bi bil še najbolj primeren naziv Osvoboditelj, (...). Osvoboditelj žalostnega človeškega stanja v odnosih s svetom, drugim in Bogom.« Močno tudi poudarjajo hojo za Kristusom: Kristus osvobaja, ko mu sledimo. Ker pa ta osvoboditev ne bo tu nikoli dokončna, je treba oznanjati in pripravljati božje kraljestvo, ki ga je oznanjal Jezus. Božje kraljestvo je radikalna kritika vsega, kar je: tudi Cerkve. Pablo Richard pravi: »Pri obnavljanju institucij se sklicuje Cerkev revnih na afirmacijo božjega vladanja ali oblasti, ne pa na ohranjevanje cerkvenega vladanja ali oblasti.« Zato poudarjajo občestvenost in soodgovornost, kritizirajo pa določene oblike hierarhičnega vladanja v Cerkvi. V stiku s temeljnimi cerkvenimi občestvi se počasi spreminjajo tudi oblastniški odnosi v Cerkvi. O takšnem izkustvu pripoveduje kardinal Lorscheider: »Počasi sem se začel zavedati, da sem drugače opravljal svojo škofovsko službo. Vedno bolj sem bil nekdo v skupnosti, s svojo posebno službo, vendar pa se nisem imel in me niso imeli za šefa v občestvu, ampak za njegovega člana (...) Nisem bil več profesor, učitelj, ampak veliko bolj animator z njimi, animatorji.« Prav s kritičnim stališčem do določenega pojmovanja in uresničevanja oblasti v Cerkvi sije L. Boff zaslužil leto dni molka. Kot je znano, se je brezpogojno podredil, toda oglasili so se brazilski škofje. V skupni izjavi jih je deset zapisalo: »Kot škofje katoliške Cerkve v Braziliji smo dolžni javno oznanjati, da se ne strinjamo s kaznijo, ki jo je vatikanska kongregacija za verski nauk naložila našemu teologu L. Boffu. Ukrep kakor tudi način kako je bil uresničen, se nam zdita kaj malo evangeljska: kršita tako človekove pravice kot svobodo teološkega raziskovanja; nasprotujeta pričevanju krščanske svobode in ljubezni; motita napredovanje naših Cerkva in škodujeta soodgovornosti naše škofovske konference.« Ta odločna in pogumna izjava kaže, da so za škofe človeške pravice samo ene: v Cerkvi in v svetu; dvojnih meril nočejo poznati. Kljub temu, pa je Cerkev največkrat le branilec teh pravic. To poudarja L. Boff v sporni knjigi Cerkev, karizma in oblast. »Trenutno ni osnovni izvir konflikta v vernih občestvih, ampak v njihovem soočanju z avtoritarnimi državami. Zato ni treba, taktično gledano, oslabiti tožilno in preroško moč Cerkva. To so drugotna protislovja in jih tako tudi obravnavamo.« 6. Teologija osvoboditve in marksizem Ali ni teologija osvoboditve samo trojanski konj, ki uvaja marksizem v krščanstvo in ga kvari? se sprašujejo v Evropi. Vprašanje je vredno pozornosti, vendar pa ne sme prekriti vprašanj, ki nam jih postavljajo revni in zatirani kristjani po teologiji osvoboditve. Vprašanje marksizma v tej teologiji je zelo široko, ker je v njej več tokov in tudi marksizmov je veliko. Vsa poenostavljanja prinašajo več zmede kot koristi. Preštudirati bi bilo treba vse avtorje, da bi si lahko ustvarili ustrezno sodbo. Kaže, da je za zdaj še najbolj primerno zaupati kristjanom in njihovim pastirjem na Zeleni celini, in to toliko bolj, ker je njihova dejavna vera rodila obilne sadove. Že prej omenjeni belgijski primas je po obisku v Latinski Ameriki izjavil: »Čisto pošteno pa moram priznati, da vsega tega (kar pravi rimsko Navodilo) nisem videl med mojim potovanjem. V bazi - pri duhovnikih in laikih -nisem srečal tega smrtonosnega načina mišljenja. Seveda so specifični poudarki v teološkem izražanju in pastoralnem delu duhovnikov, redovnic in laikov in tudi pri škofih. Toda takšnega skrčenja vere na marksistično misel nisem nikjer opazil. (...) Prav toliko kot Cerkev se ti teologi trudijo, da revni ne bi zašli na brezizhodna pota, daleč od prave vere.« Perujski škofje so povabili svoje teologe naj »pomagajo ustvarjati vernikom solidno kritično sodbo o ideologijah, kot sta kapitalistični liberalizem in marksizem, ki imata vpliv v (njihovi) družbi«. Vse bolj postaja jasno, da Cerkev v Latinski Ameriki zavrača alternativo med Pino-chetovim Čilom in Castrovo Kubo. Odločila seje za revne in zatirane: skupaj z njimi in pod vodstvom Gospodovega Duha roma med to Scilo in Karibdo v božje kraljestvo. Kristus v ponču Po svoje je uporabil teologijo osvoboditve Adolfo Perez Esquivel, slikar in Nobelov nagrajenec za mir 1980. Ko je ustanavljal mirovno gibanje v Latinski Ameriki, je nekje v Ekvadorju sanjal o Kristusu, ki je bil oblečen v pončo, to je Indijansko oblačilo iz enega kosa. »Ko sem prišel sa____ iz zapora, pripoveduje Esquivel, sem začel risati Kristusa v ponču. To je Kristus revežev, Kristus brez obraza brez nog. Toda ta obraz, te roke in te noge so obrazi, roke in noge Indijancev in kmetov iz Latinske Amerike.« Teologija osvoboditve daje abstraktnemu, brezobličnemu Kristusu poteze in podobo zavrženih, izobčenih, izbrisanih, pozabljenih, drugorazrednih, nezaželjenih, drugačnih, ... Ali bo dano ljudem tudi danes, da bodo v svojem prostoru in času, na južni polobli ali pa v Sloveniji prepoznali Kristusa, ki bo imel poteze ... bližnjega? Teologija osvoboditve je med njegovimi predhodniki: kdo si bo zatisnil ušesa? Drago Ocvirk iela / ■ [■ y -meHra * . r«7n ena J -' ' /"s"- "' '"S' O svetlobnih pojavih v ozračju____________________________ Človek se pogosto ozira v nebo, posebno kadar se v ozračju dogajajo zanimivi pojavi. Ti so včasih tako izredni in čudoviti, da jih nehote povezujemo z božjimi posegi, kakor da bi Bog prek njih sporočal človeku svoje namene. Spomnimo se na krvavo rdeče sončne zahode, čudovito modrino neba v gorah, mavrico, polarni sij, barvne kolobarje okrog Lune in še in še. Beremo tudi o nenavadnih pojavih, ki so se v preteklosti dogajali ob različnih naravnih katastrofah, npr. ob vulkanskih izbruhih ali ob katastrofah astronomskih razsežnosti, ki so v tisočletni zgodovini prav gotovo zadevale in uničevale človeške civilizacije; o teh pojavih poročajo le posamični pisani viri, večinoma zaviti v mitična sporočila. V takih izrednih razmerah pride v ozračje nenavadno mnogo finega prahu ter drugih delcev (če npr. oplazi Zemljo kometov rep), na katerih se svetloba dodatno lomi in uklanja, tako da nastanejo nenavadni svetlobni pojavi. Ti ravno zaradi povezave z uničujočimi katastrofami vzbujajo v človeku kljub izredni lepoti strah in spoštovanje. Ni čudno, da jih človek povezuje z Bogom. Seveda je mogoče vse podobne pojave razložiti in pojasniti kot naravna dogajanja, pa zato niso nič manj veličastni in Bog nič manj božji, četudi ni neposredno odgovoren zanje. Ozračje, ki obdaja Zemljo in v katerem živimo, je pomembno za človeka ne le zato, ker mu omogoča dihanje, ampak tudi, ker ga ščiti pred pojavi iz okoljnega vesolja. Iz vesolja namreč stalno ter z vseh strani dežuje na Zemljo množica različnih fotonov ter drugih delcev (med njimi tudi večja telesa - meteoriti), ki prinašajo s seboj precejšnjo energijo. Če ne bi bilo ozračja, bi vsa ta ploha padala neposredno na zemeljsko površje in posledice bi bile uničujoče. Tako pa se kozmič-ni delci v zgornjih plasteh ozračja večinoma vpo-časnijo in razpršijo. Lep primer je utrinek, ki ga včasih vidimo kot kratkotrajen preblisk na večernem nebu. Ako ne bi bilo zraka, bi meteor (večji ali manjši kos snovi, npr. skala) padel na tla in verjetno povzročil pravo razdejanje. Med prodi- ranjem skozi ozračje pa se zaradi trenja razgreje, razžari in razpade v prah, še preden doseže spodnje ozračje. Za svetlobne pojave v ozračju je seveda najbolj pomembno sevanje, ki prihaja od Sonca. Sončno sevanje je elektromagnetno valovanje. Približno 45% sončne sevalne energije sestavljajo infrardeči žarki, 45% svetloba in 10% ultravijolični žarki. Infrardeči žarki so dolgovalovno elektromagnetno valovanje, za katero človeško oko ni občutljivo. Ti žarki predvsem segrejejo snov, na katero zadenejo, z njimi nas sonce ogreva. Oko tudi ne registrira ultravijoličnih žarkov; ti so kratkovalovni elektromagnetni valovi, energijsko zelo učinkoviti (omogočajo raznovrstne kemične reakcije); predvsem zaradi njih nas sonce porjavi ali celo opeče. Osrednji del sončnega sevanja sestavlja svetloba, to je tisti del elektromagnetnih valov (z valovno dolžino med 0,4 um in 0,8 um), za katere je človeško oko občutljivo, ki jih zazna kot posamezne spektralne barve. Razdelitev barv po valovnih dolžinah je približno tale: rdeče barve 0,78 - 0,64 ^m oranžne 0,64 - 0,62 |im rumene 0,62 - 0,56 fxm zelene 0,56 - 0,47 ^m modre 0,47 - 0,44 |j,m vijolične 0,44 - 0,38 um Rdeča svetloba je torej dolgovalovna, vijolična pa kratkovalovna. V spektru elektromagnetnih valov se svetloba na dolgovalovni (rdeči) strani nadaljuje v infrardeče žarke, na kratkovalovni (vijolični) strani pa v ultravijolične žarke. Barva svetlobe je izrazito fiziološki občutek in je zato odvisna tudi od vrste ter stanja očesa ter celotnega živčnega sistema v optičnem sektorju velikih možganov. Ni čudno, da se lahko o posameznih barvnih odtenkih prepiramo, pa tudi meje valovnih dolžin za posamezne spektralne barve, kot smo jih zgoraj navedli, so precej negotove. Kadar so v svetlobi prisotne vse spektralne barve, pravimo, da je svetloba bela. Bela svetloba torej ni barva, je le mešanica vseh spektralnih barv. Lahko tudi rečemo, da je neka svetloba bela, če nobena od spektralnih barv fiziološko ne prevladuje nad drugimi. Kaj pa čma barva! To seveda ni nobena svetloba; pomeni pač, da ni nobenega optičnega dražljaja. Če beli svetlobi odvzamemo vijolične barve, prevlada rumena in preostala svetloba učinkuje fiziološko kot rumena svetloba. Podobno se bela svetloba obarva oranžno, če izgubi modre spektralne barve, ter rdeče, če ji primanjkujejo zelene barve. Velja tudi obratno. Svetloba brez rdečih spektralnih barv učinkuje zelenkasto (to vedo potapljači v morskih globinah; med prehodom sončne svetlobe skozi vodo v globine se najmočneje absorbirajo rdeče barve, ki jih zato primanjkuje). Po tem kratkem uvodu o barvnih učinkih po-smeznih svetlob lahko začnemo razpravljati o tem, kaj se dogaja s sončno svetlobo, ko prodira skozi ozračje do zemeljskega površja. Ob vstopu v zgornje sloje ozračja je sončna svetloba bela. V ozračju (četudi razredčenem) se sončni žarki deloma sipljejo na atomih dušika, kisika itd., ki sestavljajo zrak. Siplje se predvsem kratkovalovna svetloba, se pravi, vijolične in modre barve. Bolj ko sončni žarki prodirajo skozi ozračje, bolj zaradi sipanja izgubljajo vijolične in modre barve. To je vzrok, da vidimo direktne žarke (ko gledamo neposredno sonce) v rumenkasti barvi. Sipana svetloba se z nadaljnjim sipanjem v ozračju razprši in kot difuzna svetloba neba prispe na zemeljsko površje z vseh smeri. To je svetloba neba, ki je modrikaste barve, v velikih višinah (npr. če opazujemo nebo z visokih gora ali iz letala) pa je temno modra, skorajda vijolična (slika 1). Sipane svetlobe (se pravi, svetlobe neba) seveda ne bi bilo, če ne bi bilo ozračja. Videli bi le direktne (bele) sončne žarke v smeri Sonca, v vseh ostalih smereh pa bi bilo nebo črno. Na zemeljskem površju bi bila svetla le direktno osvetljena mesta, drugod pa bi bila tema. Noč bi ob sončnem vzhodu hipoma prešla v bleščeč dan in obratno zvečer. Zgoraj omenjeno sipanje svetlobe v ozračju je izrazitejše, če je pot sončnih žarkov skozi ozračje daljša (npr. zjutraj ali zvečer, ko sprejemamo poševne žarke) ter če je v ozračju več drobnih delcev, na katerih se svetloba siplje, npr. če je zrak gostejši ter če vsebuje fin prah in podobno. Zadnje se zgodi predvsem jeseni, ko so zemlja in rastlinstvo presušeni in vetrovi razpihajo v ozračje množico drobnih delcev. Tedaj je sipanje svetlobe tako intenzivno, da se poleg vijolične in modre svetlobe siplje tudi zelena. Prepuščeni direktni žarki se zato obarvajo rdeče in nastanejo značilni krvavo rdeči sončni zahodi, ki so izredni predvsem na prostranih, ravninskih kmetijskih področjih. Po sončnem zahodu ne sprejemamo več direktnih (rdečih) žarkov, vidimo kvečjemu rdečo svetlobo, ki se razpršuje na visokih oblakih, ter seveda sipano modrikasto svetlobo neba (slika 2). Ob takih večerih mi je mama kot otroku pojasnevala, da je nebo rdeče zato, ker Marija peče kruh v nebeški peči. Ob izbruhu vulkana na indonezijskem otoku Krakatau (ob prelomu tisočletja), ko je razneslo več kot pol otoka, je prišlo v zgornje sloje ozračja izredno mnogo finega prahu. Tega so višinski vetrovi raznesli okrog Zemlje in tedaj so več let imeli rdeče sončne zahode. Poleg sipanja svetlobe na drobnih delcih je pomembno tudi sipanje na večjih delcih, npr. na vodnih kapljicah, delcih aerosolov itd., s katerimi je nasičen predvsem zrak nad industrijskimi, urbanimi področji. Značilno za tovrstno sipanje je, da je neodvisno od barve svetlobe; vse barve se sipljejo z enako verjetnostjo. Če je vpadna svetloba bela, je bela tudi razpršena (sipana) svetloba. Zaradi tega so oblaki (množica vodnih kapljic) videti beli. Tudi dvigajoči se dim je v začetku dviganja še bel. Ko pa med dviganjem njegove vodne kapljice hlapijo in se manjšajo, postane tik predno se razgubi v nebo, modrikast, kar pomeni, da so kapljice postale že tako majhne, da sipajo pretežno vijolično svetlobo. Bledo modrikasto nebo je znamenje, da je v zraku mnogo vodnih kapljic. Takšna barva neba je značilna za industrijska področja, posebno v hladnih, meglenih dnevih, ko se zrak nasiti z vsakovrstno nesnago. Različne signalne naprave, npr. stop signali, zavorne luči in podobno, delajo z rdečo svetlobo, kajti rdeča svetloba se v megli z drobnimi kapljicami mnogo manj siplje kot vijolična ali modra, pa zato prodre globje skoznjo. Tudi rumena svetloba, ki jo oddajajo avtomobilske meglenke ter reflektorji - halogenke, je primernejša za meglo kot običajna bela svetloba, saj vsebuje manj vijolične barve. Sipana svetloba posebno nagaja voznikom avtomobilov, ko je na cesti gosta megla, saj ta ustvarja vtis, kot da je pred avtom svetal zid. Izkušen voznik ve, da je tedaj treba voziti s kratkimi, zasenčenimi lučmi, tako da svetloba pada navzdol na cesto in ne v glavnino megle. V prihodnjih sestavkih bomo razpravljali še o pojavih v zvezi z lomom in uklonom svetlobe v ozračju. Rudi Kladnik Sveti Brendan je odkril Ameriko že pred 1400 leti Kar je pisalo v starih šolskih knjigah in še sedaj mnogi ljudje verjamejo, so zgodovinske raziskave že zdavnaj ovrgle, da je namreč Krištof Kolumb odkril Ameriko. Že pet stoletij pred njim je Viking Leif Eriksson s posadko svoje ladjice stopil na ameriška tla. Še do 14. stol. so pluli Vikingi na »Vinland« (Vinsko deželo), kot so daljno deželo poimenovali po neki tam divje rastoči vinski trti. Nato pa je ta dežela, podobno kot njihova starejša kolonija na Gronlandiji, prešla v pozabo. Vikingi so se usmerili v druge, lažje dostopne dežele. Seveda pa so že v zgodnjem srednjem veku bila neka znamenja, da se je hrabrim pomorščakom morebiti posrečilo dolgo pred Normani doseči obale Severne Amerike. V Zahodni Evropi tedaj zelo razširjena rokopisna knjiga z naslovom Plovba opata svetega Brendana (Navigatio Sancti Brendani Abbatis) opisuje morsko plovbo tega svetnika, ki je v 6. stol. ustanovil irski samostan Clonfort in ga vodil kot opat. Kot mnogi irski menihi pred njim in za njim, ki so živeli predani Bogu v osamljenosti in domala brez človeških potreb kot skrajnje prednje straže krščanstva na majhnih skalnatih otokih pred Irsko, sije tudi sv. Brendan upal zapluti daleč na Atlantski ocean. Ali je bil opis plovbe, ki so ga zapisali in opremili s slikami v omenjenem rokopisu okoli leta 800 le rezultat domišljije ali pa je vseboval jedro resnice? Ali je predstavljala legenda morebiti prikrit in šifriran dnevnik plovbe? Obljubljena dežela svetnikov (Terra repromis-sionis sanctorum) je v Brendanovi knjigi ime za cilj menihov v neizmernih širjavah oceana. Četudi njene natančne lege niso poznali, pa ni bilo nikoli dvoma, da morajo pluti na zahod, da bi jo našli. Zanimanje za Brendanovo legendo in vera vanjo je bila tolikšna, da je obstoj »Otoka sv. Brendana« skozi stoletja veljal kot dejstvo. V kozmografijah, atlantih in na globusih je bil zapisan in zaznamovan. Vedno znova so ga skušali s CL najti. Zadnjo ekspedicijo s tem namenom so pripravili še leta 1721. Za raziskovalce, ki so se ukvarjali z zgodovino odkritij, je bila Navigatio sančti Brendani vedno uganka. Niso se mogli opredeliti, ali gre za pisateljsko domišljijo ali za resnico. Nekateri so se nagibali k mnenju, da je Otok sv. Brendana v resnici Amerika, drugi so to zavračali kot nevzdržno podmeno. V našem desetletju pa sta se mlad angleški zgodovinar zemljepisa in izvedenec za odkritja Timothy Severin in njegova žena Dorothy, izvedenka za srednjeveško književnost, ki zna brati take spise, kot je Brendanova plovba, pogovarjala na dopustu na Irskem prav o gornjem problemu. Menila sta, da pravzaprav ne uvidita, zakaj sv. Brendan ne bi mogel dopluti v Ameriko. Končno je Severin, ki zna tudi izvrstno jadrati na morju, sklenil, daje treba poskusiti. Da pa bi tak poskus imel dokazno moč, bi ga morali opraviti s tipom čolna oziroma ladjice, kot je bila v rabi tedaj in z materiali iz iste dobe. To se pravi, da je ravnal po pravilu znanega raziskovalca Thora Heyerdahla - najprej rekonstrukcija tipa ladje iz davno pretekle dobe in končno poskus; le tako se da postavljena podmena dokazati ali ovreči. Za pripravo plovbe in zlasti za izdelavo ladje na način kot pred štirinajstimi stoletji, je bilo treba veliko časa in denarja. Vendar je Severin povsod naletel na razumevaje, kar je nedvomno v zvezi s poudarjeno zgodovinsko zavestjo Ircev. Izdelava ladjice ni bila preprosta stvar. V ladjedelnici so uporabili deset let staro hrastovino in jesenovino. To ekspedicijo je podprla tudi angleška usnjarska industrija. Neka strojarna iz Cor-nvvalla, ki že tristo let na istem mestu in na isti način stroji goveje usnje s hrastovo strojino, je imela v svojih strojarskih jamah na voljo potrebnih petinštirideset volovskih kož take velikosti in kakovosti, kot sta bili potrebni za to, da so z njimi preoblekli enajst metrov dolgo in tri metre široko ogrodje ladje. Težava pa je bila v tem, da v Angliji in na Irskem ni več niti sto sedlarjev, ki bi znali delati z usnjem. Končno so le našli ustreznega mojstra. Prostovoljno so mu pomagali učenci neke londonske obrtne šole. Končno so le splovili usnjeno ladjico, krščeno na ime svetega Brendana, kot so jo uporabljali srednjeveški irski menihi, prvo po časovnem presledku približno štirideset rodov, ki je bila sposobna plovbe na širnem morju. Plovbo je začela posadka petih mož v okolju, ki spominja na svetega Brendana, le dan po njegovem godu 16. maja 1976, prav na istem mestu kot pred 1400 leti po legendi omenjeni svetnik. Ker se taka majhna ladjica iz lesa in usnja na radarskih zaslonih velikih ladij skoro ne odraža, lastni radarski reflektor pa je bil za neurje prešibak, je že v prvi noči plovbe malo manjkalo, da je ni povozil ribiški parnik. Ladjica pa je izvrstno prestala vse nadaljnje nevšečnosti na morju. Ladjica je bila resda izdelana na povsem starinski način, brez enega žeblja, vendar so na plovbo vzeli seveda nekaj sodobnih »pridobitev«: aparat za radijsko zvezo, splav za reševanje, zabojček s signalnimi baklami in seveda številne konzerve s hrano, zavite v plastične ovoje. Natančne smeri niso mogli držati, pluli so le v neko splošno smer, najprej proti severu, med Aranskimi otoki in Hebridi do Faroerov in odtod do Islandije. To je bila »Stepping Stone Route«, skakanje od enega kamna (otoka) do drugega, kot so domnevno delali tudi irski menihi. Na svoji plovbi so indentificirali več otokov, ker so bili s svojimi značilnostmi tako dobro opisani v legendi, npr. Otok ovac. Na prvi plovbi je ekspedicija pristala na Islandiji. Poleti 1977 je nadaljevala pot mimo južne konice Gronlandije, neprestano ogrožena od kosov ledu z ostrimi robovi, ki so plavali po vodi. Pluli so mimo »Kristalnega stebra in otoka z imenom »Debel bel oblak«. 26. junija 1977 zvečer ob osmih, se je ladjica Brendan ob obali Peckford Island v Novi Fund-landiji dotaknila Amerike - Novega sveta. Na svoji plovbi, ki je trajala skupno petdeset dni, je posadka »Brendana« dokazala, da je plovba čez Atlantik z natančno izdelanim posnetkom zgodnje srednjeveške irske usnjene ladjice mogoča. Tako tudi ni nobenih razlogov, da ne bi mogla v mitičnih slikah prikazana morska plovba svetega Brendana in njegovih menihov biti zgodovinska resničnost in s tem - prvo odkritje Amerike. J. M. Rak ni le posledica industrijskega onesnaženja_____ V nasprotju s pogostimi drugačnimi trditvami, ki pripisujejo dejavnikom okolja velik vpliv pri nastanku raka, pa za pretežno večino smrtnih primerov zaradi te bolezni ni kriva izpostavljenost kemičnim snovem na delovnem mestu, niti onesnaženje okolja. Vplivi okolja so sorazmerno skromni. S to ugotovitvijo želi prof. dr. Herbert Remmer z Inštituta za znanost o strupih univerze v Tiibingenu popraviti razširjeno zmoto, da je za rakava obolenja kriva predvsem življenju neprijazna industrijska družba. Pregled razpoložljivih podatkov pokaže, da gredo le trije odstotki smrtnih primerov zaradi raka pri moških na račun poklicnih obremenitev. Pri tem je najpomembnejši azbest, ki ga moramo glede raka šteti za najbolj nevarno snov. Tudi čedalje bolj onesnaženo ozračje prispeva le dva odstotka k smrtnosti zaradi tumorjev. Ustrezno temu seje smrtnost zaradi raka, razen pljučnega, v posmeznih starostnih skupinah v zadnjih letih izrazito zmanjšala, čeprav se je izdelava kemičnih snovi od začetka tega stoletja zelo močno povečala. Vse raziskave potrjujejo precejšen porast smrtnih primerov zaradi raka, katerim je vzrok kajenje. Skupno 30 odstotkov vseh obolelih za rakom sedaj umre zaradi modrega (tobakovega) dima, pri čemer pa še ni upoštevan vpliv pasivnega (nehotenega) kajenja. 43 odstotkov vseh smrtnih primerov zaradi raka pri moških in 15 odstotkov pri ženskah bi lahko preprečili, če bi tobakov dim izginil iz našega življenja, opazarja omenjeni strokovnjak. Pretirana zloraba nikotina ne pospešuje le nastanek pljučnega raka, temveč rast tumorjev tudi v drugih organih. J. M. O starosti Starost je stopnja v našem življenju, in ima kot vse druge življenjske stopnje svoj obraz, svojo atmosfero in temperaturo, svoje veselje in svoje težave. Mi stari z belimi lasmi, imamo, enako kot naši mlajši človeški sobratje, svojo nalogo, ki daje našemu bivanju smisel; tudi bolnik na smrtni postelji in umirajoči, ki ga ne doseže skoraj noben klic več iz tega sveta, ima svojo nalogo, mora izpolniti nujno in pomembno. Biti star je prav tako lepa in sveta naloga, kot biti mlad, učiti se umirati in umreti je prav tako dragocena funkcija kot vsaka druga, ob predpostavki, da jo opravimo s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja. Star človek, ki sovraži in se boji starosti, belih las in bližine smrti, ni spoštovanja vreden zastopnik svoje starostne stopnje, prav tako kot to ni mlad in krepak človek, ki sovraži svoj poklic in svoje dnevno delo in se jima skuša izogniti. Skratka: da kot starci izpolnimo svoj smisel in svojo nalogo, se moramo sprijazniti s starostjo in z vsem, kar je z njo povezano; k temu moramo reči da. Brez te pritrditve, brez vdanosti do tega, kar zahteva narava od nas, se izgubi vrednost in smisel naših dni - ne glede na to ali smo stari ali mladi - in mi goljufamo življenje. Vsakdo ve, da prinaša starost težave in daje na njenem koncu smrt. Leto za letom se moramo žrtvovati in se odpovedovati. Naučiti se moramo, da ne zaupamo našim čutom in močem. Pot, ki je bila pred nedavnim še kratek sprehod, postane dolga in utrudljiva, nekega dne pa je sploh ne zmoremo več. Jedi, ki smo jo imeli radi vse življenje, se moramo odreči. Telesna veselja in užitki postanejo redkejši in jih moramo plačati čedalje dražje. Potem pa še vse betežnosti in bolezni, oslabitev čutov, ohromitev organov, pogoste bolečine posebej v večkrat tako dolgih in tesnobnih nočeh - -vsega tega ne moremo tajiti -to je grenka resničnost. Toda revno in žalostno bi bilo, če bi se vdali edino temu procesu propadanja in ne bi videli, da ima tudi starost svoje dobre strani, svoje prednosti, svoje vire tolažbe in svoje veselje. Če se srečata dva starca, naj ne bi govorila le o prekletem protinu, o okornih udih in o naduhi, ko hodita po stopnicah; izmenjala naj ne bi le svoji trpljenji in neprijetnosti, temveč tudi svoja vesela in spodbudna doživetja in izkušnje. Teh pa je mnogo. Če spomnim na te pozitivne in lepe strani v življenju starih ljudi in na to, da stari poznamo tudi vire moči, potrpljenja in veselja, ki v življenju mladih sploh niso pomembni, potem mi ne pristoja, da bi govoril še o tolažbi vere in Cerkve. To je naloga duhovnikov. Pač pa lahko hvaležno imenujem nekaj darov, kijih daje starost. Menije od teh darov najdražji zaklad slik, ki jih po dolgem življenju nosim v spominu, in ki mi potem, ko mi je začela pešati aktivnost, pomenijo mnogo več in se jim posvečam bolj, kot kdaj prej. Postave in obrazi ljudi, ki jih že šestdeset ali sedemdeset let ni več na svetu, živijo v nas naprej, pripadajo nam, nam delajo družbo, nas gledajo z živimi očmi. Hiše, vrtovi, mesta, ki so medtem izginila, ali so popolnoma spremenjena, vidimo ohranjena kot nekoč. Daljne gore in obale morij, ki smo jih pred desetletji videli na potovanjih, vidimo ponovno v naši slikanici sveže in barvite. Gledanje, opazovanje, kontemplacija postajajo vse bolj navada in vaja. Neopazno prevzameta občutje in vedenje opazovalca naše celotno ravnanje. Skozi leta in desetletja našega življenja so nas, večino ljudi, podile želje, sanje, hrepenenja, strasti. Vihrali smo napeti, nepotrpežljivi, močno razburjeni zaradi izpolnitev in razočaranj. Zdaj, ko pazljivo listamo v slikanici našega življenja, smo navdušeni nad tem, kako dobro in lepo je, da smo ušli gonji in pehanju, in da smo dospeli v vita contemplativa. Tukaj, v tem vrtu starcev, cvetejo marsikatere rože, na katerih oskrbo prej skoraj nismo mislili. Tu cvete roža potrpljenja, žlahtna zel; postanemo mirni, prizanesljivi. Manjše ko so naše zahteve po poseganju v dogajanje in po dejanjih, toliko bolj sposobni postanemo, da gledamo in poslušamo življenje narave in življenje naših soljudi, da ju sprejemamo brez kritike, in da se vedno znova čudimo nad njima, da ju pustimo iti mimo nas, večkrat s sočutjem in tihim pomilovanjem, včasih z vedrim smehom, s humorjem. Zadnjič sem bil v vrtu, kuril sem majhen ogenj in sem nalagal nanj listje in suhe veje. Tedaj je prišla mimo glogove žive meje neka stara gospa, pač že blizu osemdesetih let, se ustavila in me opazovala. Pozdravil sem jo, ona pa se je zasme-jala in rekla: »Povsem prav imate z Vašim ogenj- čkom. V naših letih se moramo polagoma sprijazniti z vicami!« S tem je bil zadet tonski način pogovora, v katerem sva si potožila vse mogoče težave in odrekanja, toda vedno na šaljiv način. Na koncu najinega zabavnega razgovora pa sva si priznala, da kljub vsemu pravzaprav še nisva tako strašno stara, in skoraj ne moreva veljati za prava starca, dokler v naši vasi še živi naša najstarejša, stoletnica. Če se prav mladi ljudje, v premoči svojih moči in brez slutenj smejijo za nami in se jim zdijo naša težka hoja, naših nekaj belih las in naši žilnati vratovi smešni, potem se spomnimo, kako smo se nekoč, v posesti enakih moči in enako brez slutenj, smehljali prav tako. Ne zdimo pa se sebi poraženi in premagani, temveč se veselimo, da smo tej stopnji odrasli in da smo postali nekoliko modrejši in bolj strpni. Herman Hesse (Prevedel J. M.) Mamica, pusti me živeti_ Prvi pomladanski dan... Običajno se nam predstavi v svojem nebogljenem oblačilcu; prvi srajči-ci z navezenimi zvončki in trobenticami, obrobljeni z nežnimi travami ob spremstvu osvežujočega vetra in veselega ptičjega oglašanja. Danes pa leži debela megla. Iz nje rosi hlad in bolezen, pod njo se tali in izginja gnili sneg, ki je še pred kratkim s svojo bleščečo belino krasil naravo, ko je prekril med drugim tudi vse tisto, kar bi spadalo na odpad, pa je neukročena človekova dirka pustila ležati za neizogibno, nujno onesnaževanje okolja. Grda misel, še žalostnejša resnica. Pot me vodi na pokopališče. Mnogi pred menoj in iz moje generacije, ki so bili dragi mojemu srcu, leže tu pod varnim plaščem matere zemlje in molče opominjajo, da je treba misliti tudi na smrt. Nekateri so odšli nepričakovano, nekateri so padli kot žrtve vojne, drugi izžeti od dolgosti življenja, tretji naveličani življenja, strti od usode, ker jim je zmanjkalo vere in upanja v VSTAJENJE. Ustavljam se ob grobovih, pri vsakem posebej in berem imena, datum in sleherni mi stopi pred oči in v duhu, kot na filmskem platnu, drsi skozi moj spiomin podoba njegovega življenja. S tresočo kretnjo mi zariše roka znamenje križa čez gomilo, na kateri kljub vsemu - že kukajo prvi brstiči in kalčki, znanilci pomladi. Poslovim se z ljubečo željo: »počivaj v miru« in proti svoji volji slišim za seboj vabeči: nasvidenje! Ti, ki bereš to, oprosti mi. Toda tudi to je del stvarnosti in od časa do časa se ga je dobro spomniti, četudi bi ga raje črtali izmed postaj svoje življenjske poti. Prižgem svečko potem pa odhitim po vlažnem, poledenelem asfaltu. Sama hodim in premišljujem... Srce se še vedno ustavlja ob srečanju, ki sem ga doživela pred par trenutki. Iz premišljevanja me zdrami prijazen pozdrav mlade znanke. Za hip se ustavim. Iz obraza ji sije sreča, ko mi pove, kako »mali« dobro uspeva in kako ga imajo vsi radi. Pa je bilo tako hudo, preden je prišel na svet.. Koliko pa je takih ki nikoli ne zagledajo luči sveta. Koliko mater na katerih obrazu lahko prebereš samo žalost ali brezbrižnost. Koliko nežnih trupelc trohni v greznicah, medtem ko se njihovi vrstniki podijo po cvetočih tratah sledeč pisanim metuljčkom! Koliko ustec ni nikoli zaklicalo najlepše besedice: mama, koliko srčec ni nikoli občutilo materinske ljubezni, ker se ta za nje, zavržene, ni mogla nikoli roditi?! In tako lahko sprašujem koliko in zakaj - v nedogled, zato ker je človek slabši od živali... Vedno tiše in tiše zamira proseči glasek: mamica, pusti me živeti - in umre... Tisoč vzrokov skuša dokazati upravičenost splava. Ne moremo zanikati, da je v dosti primerih kriva stiska, pomanjkanje poguma predvsem pa pomanjkanje zaupanja v samega sebe in v božje usmiljenje ter pomoč. Revščina le malokrat botruje splavu. Ravno tisti ljudje, ki imajo velike možnosti in položaje, zavzemajo največkrat odbijajoče stališče do otroka. Mislim, da se ne motim, če trdim, da zaradi tega, ker bi se ob novem družinskem članu bilo treba odpovedati marski-kateri zabavi, mogoče celo lepi obleki ali nakitu in ne nazadnje brezskrbnemu počitku in spanju. Torej zaradi komoditete. Pa se vseeno tudi zgodi, da človek kljub dobri volji pade in greši. Toda, vstati je treba in se očistiti vsega, kar je poleg zunajosti omadeževalo predvsem dušo. V tisti neizmerni bolečini in pekoči vesti se spomnimo Nanj, ki je naš Oče, ki najbolj pozna našo nemoč, pa četudi je pravičen sodnik, je istočasno naš Odrešenik, neizmerno usmiljen in velikodušen v ljubezni, ki resnično skesanemu srcu vse odpusti rekoč: pojdi in ne greši več Erna Meško Življenje za letenje Ob 100-letnici rojstva Edvarda Rusjana Stoletje nas že deli od rojstva Edvarda Rusjana, ki mu je bilo dano preživeti le četrtino tega časa. Z delom, ki ga je v teh skopo odmerjenih letih opravil, pa se je vpisal ne le v narodno, marveč udi v svetovno zgodovino letenja. Rodil se je očetu Francu, sodarju, in materi Graciji roj. Garbas, izdelovalki copat, 9. junija 1886 v Trstu. Ko je imela družina največji obseg, je štela deset članov; Edvard je bil - za dve leti starejšim bratom Jožetom, najzvestejšim sodelavcem - drugi najstarejši sin. Pred hudo konkurenco se je oče Franc sklenil preseliti bliže h kupcem svojih izdelkov z vinorodnih Brd. Medtem ko si je urejal hišo z delavnico v Gorici, je živela družina osem let v Renčah, odkoder poteka Rusjanov rod. Od Edvardovega dvanajstega leta pa so živeli v svoji novi goriški domačiji v ulici Capella 8 pod Kostanjevico (hiša je sedaj na italijanski strani, v neposredni bližini državne meje). Ob preselitvi (leta 1898) v Gorico sta se brata Jože in Edvard že ukvarjala z letalstvom. Verjetno ju je k tej dejavnosti spodbudila smrt prvega uspešno letečega graditelja še brezmotornih letal, nemškega inženirja Otta Lilienthala (1. 1896). Leta 1900 sta že toliko napredovala, da sta naredila uspešno leteč model, katerega zračni vijak je poganjala urina vzmet. Po tem uspehu sta bila prepričana, da pred njima ni več resnejših zadržkov za gradnjo pravega letala. Tu domnevamo vpliv letalskih poskusov v Rusiji rojenega avstrijskega pionirja Wilhelma Kressa, ki je prav v tem času prešel od modelarskih poskusov h gradnji motornega letala. Za brata Rusjana pa je bil ta prehod težji in dolgotrajnejši - tradicija in skromne gmotne razmere so ju zadržale pri delu v očetovi sodarski delavnici. Ker pa je predvsem Edvard hotel več, si je dal duška najprej s športno, zlasti kolesarsko dejavnostjo. Ne le s svojimi telesnimi sposobnostmi, marveč še bolj z veliko željo, prebiti se naprej, je osvajal na dirkah najvidnejša mesta in medalje. Na letala pa brata ob tem nista pozabila. To bi tudi ne bilo mogoče, saj je bilo tedaj med ljudmi vse več zanimanja za to najnovejše spajanje tehnike s športom. Leta 1908 se je za Ameriko še v Evropi razmahnilo motorno letenje in tedaj je tudi v svojo tradicionalno obrt zazrti oče Rusjan pomislil, da je v letalstvu morda prihodnost za njegovo družino, in je sinovoma omogočil, da sta se po delu, s katerim so se preživljali, ukvarjala tudi z gradnjo letala. Načrtov sta imela že od prej veliko, zgolj na govorice pa je oprta domneva, da sta že leta 1908 poskušala tudi leteti. Vsekakor pa sta tedaj ali najkasneje v začetku naslednjega leta lahko spoznala, da jima za uspešno gradnjo leteče naprave manjka predvsem dvoje: boljšega poznanja tehnične izvedbe letala tudi v nadrobnostih in letalskega motorja. Ker nista imela denarja za nakup motorja, je Edvard predlagal, da bi si ga izdelala kar sama, kot sta to storila brata Wright v ZDA, kjer sta 17. decembra 1903 z letalom in motorjem lastne zasnove in izdelave tudi prva na svetu zares uspešno motorno letela. Najkasneje sredi leta 1909 se je Edvard Rusjan napotil s svojimi načrti za letalo in motor k torin-skemu tovarnarju Francu Millerju. Ta letalski navdušenec je v svoji tovarni omogočal delo sebi podobnim in je podprl tudi mladega slovenskega pionirja^ Predvsem pa je pomembno, da mu je omogočil obisk in ogled mednarodne letalske prireditve od 9. do 20. septembra v Brescii, kjer so se zbrali vrhunski letalski graditelji in piloti tistega časa. To je bila visoka šola Rusjanovega usposabljanja za letalsko delo: tu se je seznanil s konstrukcijo in letenjem najboljših tedanjih letal, razen tega pa se je osebno spoznal tudi z najpomembnejšimi osebnostmi na tem področju, med njimi z Louisom Bleriotom, slavnim po prvem preletu morja med Francijo in Anglijo (25. julija 1909), in Aleksandrom Anzanijem, tovarnarjem letalskih motorjev v Franciji. S slednjim se je dogovoril za sodelovanje: posredoval naj bi prodajo njegovih motorjev, Anzanijeve agregate pa naj bi vgrajeval tudi v letala, ki jih je nameraval izdelovati. Za začetek mu je Anzani omogočil poceni nakup že rabljenega motorja (kupnino je plačal oče Rusjan). Obogaten s potrebnim znanjem in motorjem, se je Edvard vrnil v Gorico in z Jožetom sta se nemudoma lotila dela. V dobrem mesecu dni sta končala letalo, ki je med gradnjo postalo podobno najbolj uspešnim dvokrilcem tistega časa (firme Curtiss ali Farman). Vendar pa pri prvih poskusih v začetku novembra še ni hotelo v zrak, dokler ga nista predelala po svoje. 25. novembra 1909 je to letalo na Rojah, vojaškem vežbališču na travnikih med Mirnom in Gorico, tudi prvič uspešno letelo - najuspešnejši polet tega dne je bil v človeški višini in 50 ali 60 m daleč. Ko je po pristanku Edvard skočil s pilotskega sedeža, mu je ena od sestra ovesila cvetlični venec, in tako se je na Slovenskem začelo motorno letenje. To je bil obenem tudi prvi polet z letalom lastne konstrukcije in izdelave na vsem sedanjem jugoslovanskem ozemlju z Balkanom vred in skoraj sočasna vzporednica s prvimi poskusi letenja v vsej Avstro-Ogrski. Bratoma pa ni šlo le za prvenstvo in tudi ne zgolj za samopotrditev. Na steno (zaenkrat notranjo) domače sodarske delavnice sta napisala (v francoščini!) Tovarna letal Rusjan. In to sta tudi zares hotela: izdelovati letala namesto sodov. Načrtovala sta, da se bosta z izdelovanjem in preskušanjem vse popolnejših letal dokopala do tako kvalitetnega izdelka, da bi ga bilo mogoče serijsko proizvajati za prodajo. Tako sta v naslednjih devetih mesecih izdelala kar sedem letal, na katera sta prenašala svoj motor. Prav pešanje tega motorja je sproti izničevalo njun graditeljski napredek, da pa bi prešla v serijsko proizvodnjo, razen denarja za nakup novega motorja tudi nista imela potrebnega zagonskega kapitala. Ko je konec leta 1909 Edvard razbil prvo letalo, Edo I, sta začela graditi trokrilno Edo II, ki je letela z repom naprej, z motorjem za pilotom in potisnim vijakom povsem zadaj, a se je zrušila že med poskusnim poletom. Eda III je bila spet dvokrilno letalo, zelo podobno Edi I, in seje tudi na podoben način razbila. O Edi IV manjka natančnejših podatkov. Eda V je bila majhno enokrilno letalo, s katerim je Edvardu že uspelo leteti 40 m visoko in zakrožiti nad goriškimi ter mirenskimi travniki. 28. marca 1910 bi moral Edvard leteti na prvi javni letalski prireditvi na Slovenskem, vendar je razočaral 10 000 gledalcev, ker Eda V z neustreznim vijakom ni hotela v zrak. Eda VI se je konstrukcijsko zgledovala po letalu, s katerim je Bleriot poletel iz Francije v Anglijo. Tudi to Rusijanovo letalo naj bi preskusili na javnem letenju, ki sta se ga udeležila s svojima tovarniško izdelanima Wrightovima letaloma Jože Zablatnik, prvi letalec slovenskega rodu (iz Celovca) s pilotskim izpitom, in njegov prijatelj Oskar Heim. 29. junija se je zbralo na Rojah 15 000 ljudi; gosta sta prikazala solidno letenje, domačin pa je znova razočaral svojo publiko, tokrat zaradi slabega delovanja motorja. Avgusta 1910 sta brata izdelala še Edo VII. Letalo je letelo, vendar to še ni bil prototip, po katerem bi bilo mogoče začeti serijsko proizvodnjo letal za prodajo. Za nadaljevanje letalskega dela je bratoma zmanjkalo denarja, še zlasti, ker bi bilo nujno kupiti nov motor, to pa je daleč presegalo njune možnosti. Že je kazalo, da se bosta morala odpovedati letalstvu in se vrniti k izdelovanju sodov, ko se je v Gorici septembra 1910 pojavil premožni zagrebški podjetnik Mihaj-lo Merčep in jima je ponudil družabništvo. Mer-čep, ki je bil v mladosti sam športnik in se je srečal z zgodnjimi letalskimi poskusi v ZDA, je imel enake načrte kot Rusjana: da bi izdeloval letala za prodajo. Sedaj naj bi združili svoje možnosti v skupno podjetje: Rusjana naj bi prispevala svoje graditeljsko znanje in izkušnje, Edvard še posebej pilotsko veščino, Merčep pa bi prispeval kapital, prostor ter poslovne sposobnosti. Brata sa privolila in družabništvo je bilo dogovorjeno. Merčep in Edvard sta se takoj odpravila v Pariz po nakup motorja in ogledih najnovejše letalske tehnike. Takoj nato se je začelo delo v Merčepovi zagrebški delavnici in 13. novembra 1910 je Edvard že letel z Merčep-Rusjanovim letalom nad Zagrebom. Prvo letalo iz Merčepove delavnice je bilo zgrajeno po Edvardovih načrtih na osnovi kon-struktorjevih dotedanjih lastnih izkušenj in po tem, kar je videl novega v Parizu. Delavniška dela pa je vodil njegov brat Jože. Letalo je pokazalo že pri prvih poletih dobre letalne sposobnosti. Tako se je dvignilo v zrak že po 28 m zaleta, kar je bil tedanji (neuradni) svetovni rekord. Njegovo krmilje ni bilo speljano na običajne nožne in ročne vzvode, marveč neposredno na pilo-tovo telo, tako da ga je Edvard vodil s premikanjem celega telesa — letel je dobesedno »kot ptica«. 26. decembra 1910 je Merčep priredil v Zagrebu letalsko prireditev, na kateri so pričakovali okoli 20 000 gledalcev, vendar pa jih je prišlo zaradi slabega vremena precej manj. Tistim, ki se niso prestrašili blata in mokrih nog, ni bilo žal -videli so za takratne čase vrhunsko letenje. Edvard je v 10-minutnem letenju večkrat zakrožil nad zagrebškim letališčem in ko je pristal, ga je navdušena publika dvignila na ramena. Po tem uspehu je Merčep načrtoval turnejo po Balkanu. Edvarda je bolj vleklo na zahod, kjer bi se lahko preskusil z najboljšimi letali in piloti, naposled pa si je želel uspešno nastopiti tudi v Gorici. Toda Merčep je mislil poslovno: v Srednji Evropi je bila konkurenca prehuda, na jugovzhodu pa je slutil bližnjo balkansko vojno in zato zanimanje tamkajšnjih vojaških štabov za nakup letal. Tako se je za začetek novega leta dogovoril za prikaz letenja svojega letala najprej v Beogradu, nato pa še globlje po Balkanu. Novo leto 1911 sta brata dočakala doma v Gorici. Edvard je tedaj še letel z Edo VII in silvestroval v družinskem ter prijateljskem krogu, nato pa se je odpravil v Zagreb, medtem ko je Jože ostal v Gorici. Edvard in Merčep sta spravila razstavljeno letalo na vlak in nato še sama odpotovala v Beograd, kjer sta doživljala splošno pozornost in naklonjenost. Pomembne razgovore sta imela s srbskim vojnim ministrom, nato pa ju je sprejel še kralj Peter I. Karadjordje. Edvard bi moral leteti vse tri dni pravoslavnega božiča, toda prva dva dneva sta bila tako vetrovna, da to ni bilo mogoče. 9. januarja je bil zadnji praznični dan. Vreme se je sicer nekoliko izboljšalo, vendar je košava občasno še grozila z nenadnimi sunki. Poznavalci so v takem odsvetovali letenje, toda Merčep, ki je od uspešne predstavitve svojega letala v Beogradu pričakoval poslovnih uspehov, ni rekel ne, in Edvard, ki ni poznal strahu, se je odločil za polet. Startal je z zasneženega travnika pod trdnjavo Kalemegdan, hitro pridobil 100 m višine in se usmeril čez Savo nedaleč od njenega izliva v Donavo. Njegovo letenje je s savskega brega in kalemegdanskih strmin spremljalo okoli 20 000 gledalcev. Edvard je brez večjih težav preletel Savo, zaobrnil nad nasprotnim bregom in se začel vračati. Tudi ta del poleta je dobro potekal in vse je kazalo na srečen konec. Letalo se je že približalo bregu in se spustilo na 20 m višine. Tedaj pa je nenaden udarec vetra krhkemu letalu odtrgal krilo. Letalo je strmoglavilo na železniški nasip pod Kalemegdanom. Edvard se je znašel v razbitinah stisnjen med tla in letalski motor, imel je več smrtnih ran in zlomljeno hrbtenico; umrl je nekaj minut po padcu. Bil je 34. žrtev letenja z letali na svetu, prva v letu 1911 in sploh prva v Avstro-Ogrski. Pokopali so ga v Beogradu s častmi, ki gredo junakom, njegov pogreb pa je prerasel v manifestacijo prijateljstva med jugoslovanskimi narodi (Jugoslavije tedaj - leta 1911 - še ni bilo). Kljub smrti svojega družabnika in konstruktorja, je Merčep nadaljeval z delom. Jože Rusjan je ostal eden njegovih najvažnejših sodelavcev pri delavniških delih. Dragutin Novak je skušal zamenjati Edvarda Rusjana na pilotskem sedežu. Merčep je občasno pritegnil v svojo skupino še druge sodelavce, med njimi Slovenca Stanka Bloudka, ko je s pilotom Janom Čermakom prišel sredi leta 1911 pokazat svoje letalo Libela na sokolski zlet. Tedaj je Bloudek pomagal pri dokončanju drugega Merčepovega letala, začetega že za Edvardovega življenja (tako je bilo tudi to letalo Rusijanova konstrukcija). Naslednja letala (eno ali več) so bila zgrajena za srbsko vojsko - z njimi je naposled le uspelo uresničiti Rusjanovo in Merčepovo zamisel o izdelovanju letal za prodajo. Leta 1912 je prišlo iz Merčepove delavnice najuspešnejše letalo, »tip 1912«, pri katerem je še sodeloval Jože Rusjan. Morda je sodeloval tudi še pri zasnovah zadnjega Merčepovega letala, dograjenega leta 1914 in propadlega v prvi svetovni vojni. Jože Rusjan pa je sredi leta 1913 zapustil zagrebškega delodajalca. Zanesel se je na bratovo poznanstvo z Bleriotom, skušal se je zaposliti v francoski letalski industriji, toda tu so gledali v njem avstroogrskega špijona in s službo v Franciji ni bilo nič. Jože je razočaran odpotoval za sestrami prek oceana v Argentino in potem o njem ni bilo več slišati. Letala, ki so prišla v letu 1910-14 iz Merčepove letalske delavnice in so bila ali neposredno konstrukcija in izdelek bratov Rusjanov ali pa nasledniki teh letal, so vrhunski dosežek pionirskega letalskega obdobja v jugoslovanskih primerjavah. Ceno tega uspeha je plačal pred sto leti rojeni Edvard Rusjan s svojo ikarusovsko smrtjo: dal je življenje za letenje. Sandi Sitar 1 Načrtovalec, (skupaj z bratom Jožetom) graditelj in pilot prvih slovenskih motornih letal. Na sliki v pilotski obleki, na ramenih posebej ojačeni za pritrditev krmilnih vezi Merčep-Rusjanovega letala. To je bila ena poslednjih fotografij pred njegovo ikarovsko smrtjo. 2 Ob zračnem vijaku stoji Mihajlo Merčep kot finan-cer gradnje, pod motorjem kleči Edvard Rusjan, načrtovalec in pilot letala ter posebej zadolžen za motor, levo pod krilom stoji Jože Rusjan, vodja gradnje pretežno lesenega ogrodja. Letalo je merilo v razponu 14 m, poganjal pa ga je motor Gnome 36,8 kW (50 KM). 3 Prvo na Slovenskem narejeno motorno letalo, ki je 25. novembra 1909 z Edvardom na pilotskem sedežu na Rojah pri Gorici prvič poletelo. Bilo je dvokrilnik preproste lesene konstrukcije, krila so bila prekrita le na spodnji strani (!) - s papirjem (!). Razpon kril je meril 8 m, zračni vijak je poganjal tricilindrski Anzani-jev motor z močjo 18,4 kW (25 KM). Živeti z izpeljanim črevesom Vsako leto je pri nas operiranih mnogo ljudi, ki jim z operacijo skušamo vrniti zdravje. Mnogo bolezni je takih, da z operacijo odstranimo vzrok bolezni, pri nekaterih se stanje izboljša, v nekaterih primerih pa ostanejo posledice. Te posledice so včasih večja, včasih manjša cena za ozdravitev. Nekatere posledice poznamo kot invalidnost. Naša predstava o invalidnosti pa ni vedno jasna. Običajno si jo predstavljamo kot posledico poškodbe, manj domača pa vam je predstava, da je invalidnost posledica operativnega posega, s katerim smo dosegli ozdravitev. K takim posegom štejemo tudi operacije, ki zahtevajo izpeljavo črevesa skozi trebušno steno. Ljudi, ki z operacijo izgubijo možnost, da bi normalno izločali blato ali urin, je vsako leto precej. Narava bolezni, ki zahteva takšno operacijo je lahko različna (polipi, vnetje črevesne sluznice, rak, poškodbe črevesja in obolenja mokril), končni izid pa je vedno tak, da izločki odtekajo skozi odprtino na trebušni steni. Izpeljano črevo in okolna koža zahtevata posebno pozornost in skrb ter uporabo pravilnih pripomočkov za zbiranje telesnih izločkov. Zato si za lažje razumevanje najprej na kratko oglejmo sestavo in delovanje celega črevesa. Črevesje je pri človeku sestavljeno iz dveh delov: iz tankega in debelega črevesa. Tanko črevo se začne takoj za želodcem in ga najprej tvori dvanajstnik, šele nato pa je »pravo« tanko črevo. V njem se odvija poglavitni del prebave, zato je blato tu še tekoče in jedko. Tanko črevo prehaja v debelo, ki se končuje z danko (zadnji-kom). Je debelejše in krajše od tankega črevesa. Zbira ostanke prebavljene hrane, njegova naloga pa je tudi oddajanje vode nazaj v telo. Zato postane tu blato gosto (formirano). Bistveno je, da vemo, čim nižje proti izhodu (danki) se je na črevesju razvilo obolenje, ki zahteva kirurški poseg, tem gostejše (bolj formirano) blato bo izhajalo na trebušno steno. Na tankem črevesu obolevajo navadno mlajši ljudje. Mučijo jih hude driske s primesmi krvi in sluzi. Z driskami izgubljajo za organizem življenjsko pomembne beljakovine, vodo, mineralne snovi. Močno so skujšani in oslabljeni, poleg tega pa trpijo tudi psihično, saj jih nenehna driska sili, da se zadržujejo v glavnem doma. Za te bolnike je operacija odrešujoča, saj lahko svoje iztrebke poslej kontrolirajo, pa tudi izguba prebavnih sokov je manjša. Ponovno lahko normalno zaživijo doma, v službi in v družbi. Vse to pa ne velja za bolnike z obolenjem na debelem črevesu. Ti navadno predhodno nimajo nobenih težav, kar iznenada pa med blatom opazijo kri. Lahko jih spremljajo obdobja menjavanja drisk in zaprtja. Večjih motenj v prebavi navadno nimajo, zato ne morejo razumeti, da je zaradi take »malenkosti« potreben tako obsežen poseg. Sok je navadno tako velik, da bolnik sprva odklanja operacijo. Zapre se vase in premišljuje, v svojih mislih bi najraje izločil resnico, daje taka bolezen nastopila prav pri njem. Marsikdo si želi, da bi kar umrl. Sčasoma se le skuša sprijazniti z resnico. Ob pomoči zdravstvenih delavcev, ki naj bi ga na poseg pripravili poskuša razumeti, da je tak poseg neizogibno potreben in začenja graditi svojo novo prihodnost. Razumevanje in vzpodbuda svojcev mu je tedaj nujno potrebna. Zal pa se še vse prevečkrat zgodi, da mu prav najbližji obrnejo hrbet. Njihov mož ali žena, oče ali mati, sin ali hčerka se jim naenkrat zdi kužen, umazan, skratka - manjvredno bitje. Tedaj, ko bi najbolj potreboval njihovo roko, mu doma pripravljajo posebno sobico, kjer bo lahko sam preživljal preostali del življenja, ali pa se celo menijo, da bi ga dali v dom ostarelih. Pri mlajših je lahko to vzrok za legalno nezvestobo. Strah, ki obvladuje bolnika je razumljiv, saj se poseg in invalidnost tičeta njega samega. Strah, ki pa ga okolica čuti pred bolnikom, je samo posledica neznanja. Čustveni odnos do bolnika lahko ta strah premaga. Poleg tega moramo vedeti, da tak bolnik s pravilno nego in z našo podporo lahko ponovno normalno zaživi. Zato naj poudarim, da: - ti ljudje lahko dočakajo visoko starost in umrejo za popolnoma drugo boleznijo - žene z izpeljanim črevesom lahko rodijo in si ustvarijo družino - uspešno rehabilitirani bolniki lahko nemoteno opravljajo svoj poklic in se družbeno in kulturno udejstvujejo - ti ljudje se lahko ukvarjajo s športom, plavajo, potujejo, skratka - ohranijo svoje življenjske navade. Prav zato je zelo pomembno, da jim že pred operacijo posvetimo dovolj pozornosti. Zaupanje je osnoven odnos zdravstvenega delavca do bolnika, to pa je še zlasti pomembno pri bolniku z izpeljanim črevesom, saj sta pri bolniku v ospredju dve stvari: strah pred boleznijo in strah pred tem, ali bo sam lahko skrbel zase. Tema se pridruži še sram, ki mu je privzgojen v dolgih letih življenj^. Med bolniki samimi, še bolj pa med svojci je razširjeno mnenje, da so bolniki z izpeljanim črevesom še naprej neozdravljivo bolni in je samo še vprašanje časa, kdaj bodo umrli. Druga napačna predstava je do neke mere povezana z našimi kulturnimi navadami, ko razen pri mlajših otrocih ne videvamo črevesnih izločkov. Vse to se da s potrpežljivostjo in dobro voljo premagati. Če pa ima bolnik na voljo še dovolj pripomočkov, bo v rehabilitaciji hitro napredoval. Bolnik naj se neguje sam. Če pa je še preslaboten, naučimo svojce. Še vedno so osnovni pripomočki pri negi izpeljanega črevesa voda, milo in mehak toaletni papir. Stomo (tako na kratko s tujko imenujemo izpeljano črevo) namilimo, speremo in dobro osušimo. Priporočljivo je tudi tuširanje. Takšna stoma je pripravljena za namestitev vrečke. Razna razkužila so popolnoma odveč, saj stoma ni rana. Ostali pripomočki za nego stome so: 1. Samolepilne zbiralne vrečke: domače izdelave: Virkol (Tosama), Colostom (Plastor), Samolepilne vrečke za kolostomijo (TIK Kobarid), tuje izdelave: Coloplast (Danska), Hollister (ZDA), Adecol (Italija). Bolnik mora na svoji stomi stestirati vse vrste vrečk in se odločiti za tisto, ki mu najbolj ustreza. Odprtino na lepljivi površini naj izreže v velikosti stome-in nič večjo, ker sicer lahko blato draži kožo okrog stome. Bolnik s stomo na debelem ' črevesu si lahko vrečko po vsakem iztrebljanju zamenja z novo. Če pa je stoma napravljena na tankem črevesu, je blato zato tekoče in se pogosteje izloča ter ga je več, je priporočljivo, da izbere vrečko na izpust s sponko. 2. Kožne podloge: Varihesive in Stomahesive (SOUIBB - ZDA), Karaya (Hollister - ZDA), Combihesive (SWUIBB - ZDA). Varihesive in Stomahesive je lepljiva želatinasta gladka plošča, ki diha s kožo in se z njo tudi upogiba. Zato pride v poštev, kadar ima bolnik kožo vneto okrog stome. Na podlagi naj izreže odprtino v velikosti stome in jo nalepi na kožo. Nekaj minut naj jo nežno pritiska na kožo, da se segreje na telesno temperaturo in se dobro prilepi. Nato naj nanjo nalepi katerokoli samolepilno zbiralno vrečko. Pod Varihesive podlogo se koža v enem do dveh dneh popolnoma pozdravi, zato lahko bolnik poslej uporablja spet samo samolepilno vrečko. Combihesive podloga ima na plošči vstavljen obroč, na katerega se pritrdi posebna (priložena) vrečka in se zapira podobno kot patentni kozarec. Tehnika je enaka kot pri Varihesive podlogi, le da se namesto samolepilne vrečke pritrdi posebno vrečko. Karaya vrečka ima že nekakšen disk in hidro-filne smole, izboljšuje hermetičnost vrečke. 3. Irigator-set: Coloplast (Danska) in Hollister (ZDA). Je komplet pripomočkov, s katerimi si bolniki lahko vsakodnevno izpirajo črevo in s tem uravnavajo iztrebljanje, vendar ta način nege pride v poštev le pri bolnikih, ki jim je odstranjen najnižji del črevesa (danka). Večino teh pripomočkov je moč dobiti v naših večjih lekarnah. Ob zaključku bi rada poudarila, da v zadnjem času bolniki vse pogosteje izražajo željo, da bi težave, svoj strah in pomisleke odpravljali skupaj. Želijo se medsebojno povezovati, se srečevati, kar jim skušajmo omogočiti. Dokončno jim bomo vrnili samozavest mi zdravi, če bomo nanje začeli gledati kot na sebi enake. Smolič Marija Zavija metež med latami koč in skednjev, zavijajo zamedene steze okoli gričev, zavija snežna odeja dobrotno prezeblo vas, zavijajo sosednji psi vsak svoj napev, zaspano in zateglo. Takrat zavije tudi Marija Slevška v našo kajžo v vas. Tihi so ji koraki. Stopinje sproti zasipava veter. Ne trka. Vstopi. Kar naenkrat jo začutimo med sabo, u kot bi nam padla iz podobe. | g Ostane tu med nami in se nam smehlja, iS ^ ko je odmoljen še zadnji očenaš. g cf Šele potem, ko prsta utrneta stenj I l-~< pod podobo, tiho izgine. Nas objame sen. Beseda o Vatikanski knjižnici_ S svojim informacijskim bogastvom, dostopnim vsem raziskovalcem, ki z lučjo svojega uma raziskujejo prehojena pota številnih generacij našega kulturnega prostora in se trudijo razumeti po dokumentih časa rast naše civilizacije, od njenih oddaljenih začetkov pa vse do vstopa v sedanjost, je Vatikanska knjižnica svojevrsten in edinstven vir. Njen nastanek je neločljivo povezan z nastankom same katoliške Cerkve v Rimu. Najbrž so bili štirje evangeliji z apostolskimi deli prva zbirka dokumentov, s katerimi je začela ta knjižnica svoje življenje. Tem prvim rokopisom, od katerih se, žal, do danes ni ohranil noben v izvirniku, so se sčasoma verjetno pridružili še drugi dokumenti. Prvi kristjani so se dobro zavedali, da bo sporočilo, ki so ga sami prejeli, neokrnjeno prekoračilo mejo njihovega časa in prostora le, če ga bodo »utelesili«, ga zaupali črnilu, pisani besedi in pergamentu. Skrb za to predajo so čutili kot eno izmed svojih življenjskih dolžnosti. Veselo novico, ki jo je Kristus svojim oznanilom zaupal dvanajsterici in jo vsadil v zgodovino človeštva, so tako negovali ne le v svojih srcih ampak tudi na »pergamentni podlagi«. Skrbeli so, da se nič od tistega, kar jim je bilo zaupano, ne bi izgubilo. Zavedali so se tudi, da se on, ki ga mi kličemo Bog, razodeva v vsem, kar spremlja človekovo življenje. Ta zavest jih je pripeljala do tega, da so poleg skrbi za svetopisemsko izročilo posvečali vedno več skrbi tudi drugemu gradivu, ki priča o zmagah in porazih, o veselih in manj veselih trenutkih človeštva na poti skozi čas. Čeprav je neizpodbitno, da je knjižnica - četudi se spočetka ni imenovala tako - spremljala življenje mlade rimske Cerkve že od samega začetka, naletimo na najstarejši zapisek o njej šele v »aktih mučencev«. Znano je, da se je konec 4. stoletja sv. Damaz lotil obnovitve cerkvenega arhiva, v katerem so bili shranjeni različni dokumenti. O njem govori v istem stoletju tudi sv. Hieronim v svojem spisu »Proti Rufinu« in ga imenuje »chartarium« rimske Cerkve. To so tako Sti cd S C/5 u š-s 0* XI rekoč prvi pisani viri, ki neposredno govorijo o knjižnici Apostolskega sedeža. V stoletjih, ki so sledila, pa jo omenjajo vedno pogosteje. Tako je imel papež Agapit I. (535-536) svojo knjižnico, ki se je imenovala »Sveta lateranska skrinja« ali pa tudi »Arhiv sv. Petra«. Številni rokopisi, shranjeni v knjižni zbirki Apostolskega sedeža, so bili prave dragocenosti tako po vsebini kot tudi sami po sebi, zato ni čudno, da so jih imeli v srednjem veku pogosto za sestavni del zakladnice rimske Cerkve. Za to obdobje je tudi značilno, da je knjižnica vedno sledila papežu, pa naj se je selil znotraj rimskega mestnega obzidja ali pa zunaj njega. Konec 12. oziroma v začetku 13. stoletja se sled za knjižnico Apostolskega sedeža na vsem lepem izgubi. Znova jo zasledimo v času papeža Bonifacija VIII. (1294-1303). Leta 1295 je štela njegova knjižnica 443 dokumentov, a v glavnem so bili to rokopisi iz časa njegovega papeževanja. V avignonskem obdobju (1305-1378) najdemo tudi knjižnico Apostolskega sedeža v Avignonu. Po vrnitvi papeža Martina V. (1417-1431) v Rim pa se je na žalost z njim vrnilo le malo dragocenih rokopisov; šele leta 1902 so del te avignonske knjižnice ponovno uspeli vključiti v Vatikansko apostolsko knjižnico. Dejanski začetnik Vatikanske knjižnice, ki kot znanstveno informacijski center nepretrgoma nadaljuje svoje kulturno poslanstvo še danes, pa je * humanist Tommas Parentucelli, ki so ga izvolili za papeža Nikolaja V. Zgodovinski zapisi nas obveščajo, da je ob nastopu našel v Vatikanski knjižnici 350 latinskih ter nekaj grških in nekaj hebrejskih rokopisov. Po osmih letih njegovega vladanja pa je knjižnica štela že 1500 kodeksov. Zato ni pretirana trditev, da je bila v tistem času papeška knjižnica ena najbogatejših v Evropi. Nikolaj V. je pošiljal poslance na vse knjižne trge, da so odkupovali rokopise za njegovo bibli- oteko, imel pa je še vrsto izvedencev, ki so dragocene rokopise, katerih ni bilo mogoče odkupiti, prepisovali. Nikolaju V. je torej treba priznati, da je bil resnični začetnik današnje Vatikanske knjižnice, čeprav moramo reči, da je bil njen uradni ustanovitelj Sikst IV. (1471 - 1481). Z uradnim odlokom (bulo), ki se je začel z besedami »V slavo bojujoče se Cerkve (Ad decorem militantis Ec-clesiae)«, je Sikst IV. 15. junija 1475 določil sedež Vatikanske biblioteke in ji dodelil sredstva za njen nadaljni razvoj. Istega dne je tudi uradno imenoval Bartolomea Platino za svojega bibliotekarja. Pod tem papežem je dobila knjižnica štiri lepe prostore za knjige pa še urad, v katerem je delal knjižničar s svojimi tremi sodelavci in knjigovezom. Leta 1481 je štela Vatikanska knjižnica že 3500 rokopisov, njena vrata pa so na stežaj odprli vsem raziskovalcem, ne glede na narodnost, raso ali vero. Ve se, da so takrat brali rokopise v glavnem v knjižnici, vendar je iz dveh seznamov (Q>d. Vat. lat. 3964 in 3966) razvidno, da je biblioteka posojala svoje kodekse tudi iz hiše. Komaj sto let je minilo in že so razne zbirke dokumentov v vatikanski knjižnici tako narasle - 5 Koledar 86 v tem času se na trgu pojavi tiskana knjiga - da so postali prostori, ki jih ji je dodelil Sikst IV., pretesni. Za odlašanje ni bilo več časa, treba je bilo misliti na nov sedež. Papež Sikst V. (1585-1590) je uresničitev tega načrta zaupal arhitektu Domeniku Fontani, ki je v obdobju 1587-89 svoje delo tudi opravil. V novem poslopju, 70 m dolgem in 15 m širokem, so dobile razse-žen prostor do takrat zbrane bogate rokopisne in knjižne zbirke Vatikanske knjižnice. V njeno življenje je temeljito posegel tudi papež Pavel V. (1605-1621), kije ukazal vse dokumentarno gradivo osrednjih cerkvenih organov združiti v posebnih prostorih. Tako je dejansko ustanovil tisto, kar danes imenujemo Tajni vatikanski arhiv. V 17. stoletju se je Vatikanska knjižnica obo- • gatila z vrsto neprecenljivih dragocenosti. Vanjo so vključili več pomembnih knjižnih zbirk, med katerimi je za nas Slovence še posebej pomembna heidelberška Palatinska knjižnica, s katero je prišel v Vatikan tudi edini danes še obstoječi znani izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge (1565), ki ga je tu maja 1971 odkril dr. Jože Markuža. Žal pa je dr. Markuža vse preveč odlašal z objavo svoje najdbe - čeprav je svojevrojake v Rimu ustno o tem takoj obvestil -ker je nameraval napisati v zvezi z njo daljšo razpravo. Tako se je zgodilo - kakor se v znanstvneih krogih večkrat dogaja - da ga je z objavo o odkritju v Vatikanski knjižnici prehitel dr. Christoph Weismann. Poleg heidelberške Palatinske biblioteke so v tem času v Vatikansko knjižnico vključili še dragocene rokopise urbinskih vojvod, švedske kraljice Kristine in mnoge druge. Leta 1808 je tudi Vatikanska knjižnica doživela divjanje Napoleonove vojske, ki jo je nemalo prizadelo. Veliko dragocenih rokopisov in drugih predmetov neprecenljive umetniške in zgodovinske vrednosti, ki so jih odnesli Napoleonovi vojaki v Francijo, se leta 1815 niso več vrnili v vatikanske zbirke. Marsikdo misli, da so v Vatikanski knjižnici shranjene le knjige in rokopisi, kar pa ne drži. Tu je še vrsta drugih dragocenosti, ki dajejo tej knjižnici v svetu knjižnic edinstven pečat. Omeniti velja numizmatično zbirko, ki je ena najbogatejših na svetu. V knjižnico so jo vključili leta 1738, leta 1755 pa so ustanovili tudi Sveti muzej (Mu-seo sacro), v katerega so raziskovalci rimskih katakomb prinesli večino predmetov, ki so jih odkrili v rimskem podzemlju. Devet let pozneje so ta muzej razdelili v dva oddelka, v enem so dobili prostor predmeti z verskim motivom, v drugem pa posvetni. V 19. stoletju, ko je papež Leon XIII (1878-1903) dovolil zgodovinarjem in raziskovalcem z vsega sveta vstop v Tajni vatikanski arhiv, je tudi Vatikanska knjižnica na novo zaživela. Za obiskovalce, ki jih je bilo vedno več, so leta 1892 uredili novo, svetlobe polno čitalnico, nabito s knjigami, do katerih so imeli raziskovalci prost dostop, rokopisne in knjižne zbirke pa so dobile nove kovinske police. Podobo, kakršno ima Vatikanska knjižnica v glavnih obrisih še danes, pa je dobila, ko je kardinalski zbor postavil na Apostolski sedež v Rimu Pija XI. (1922-1939), kije bil pred tem sam nekaj let njen prefekt (direktor). Pij XI. je obogatil knjižnico z novimi zbirkami, posodobil je opremo in dal knjižnici svežo spodbudo, ki jo je čutiti še danes. To pa seveda še ne pomeni, da se je po tem papežu rast in nenehna obnova Vatikanske knjižnice zaustavila. Knjižnica ima danes okrog 100 tisoč rokopisov, preko milijon tiskanih knjig, med njimi številne prave redkosti, potem okrog 10.000 inkunabul, približno 300 tisoč medalj, starih in novejših kovancev, žigov, matic in odtisov in pa kakih 15.000 umetniških predmetov. V knjižnico nenehno prihajajo nove revije, knjige, rokopisi in drugi predmeti: med drugim si je mogoče ogledati kamenčke z Lune, ki jih je papežu Pavlu VI. podaril ameriški predsednik Nixori, med svojim uradnim obiskom v Vatikanu - v zadnjih letih pa je dobila še dve velikanski skladišči, eno za revije (1971), drugo pa za rokopise (1983). Uredili so tudi novo čitalnico za gradivo rokopisnega oddelka (1984). V nove prostore sta se preselila tudi sprejemni in kataloški oddelek, obnova in razširitev pa sta zajeli tudi restavratorski in fotografski laboratorij in numizmatičlni oddelek. Zdaj v knjižnici z veliko pozornostjo preučujejo možnosti za uporabo računalnika, s katerim bi se lahko vključili v mrežo sodelovanja z drugimi sorodnimi knjižnicami po svetu. Oglejmo si še nekaj statističnih podatkov iz leta 1984, ki nam bodo najlepše predstavili naglo * rast in razmah knjižnice. V tem letu so sprejeli 5090 novih knjig in 4313 zvezkov revij. Temu je treba prišteti še 475 rokopisov na filmih in 238 filmskih posnetkov knjig iz drugih knjižnic. Knjižnico je obiskalo 3615 znanstvenikov iz 45 držav. V rokopisnem oddelku so si izposodili 18.325 rokopisov, v knjižnem oddelku, kjer je 90.000 knjig neposredno dostopnih, pa so iz posebnih skladov izposodili 22.006 knjig. Založba Vatikanske knjižnice je izdala 6 novih znanstvenih del, ponatisnila pa je še deset knjig. Fotografski laboratorij je za uporabnike knjižnice napravil 642.023 fotografskih posnetkov iz 2957 rokopisov in 4135 knjig. Začel je tudi s preslikovanjem vatikanskega dnevnika Osservatore Romano, ki ga bo tako mogoče že v bližnji prihodnosti kupiti od prve številke naprej na mikrofilmu. V razstavnih prostorih knjižnice je bilo prirejenih več razstav, med drugim dela nemškega slikarja H. G. Bucherja z naslovom »Portae Redempti-oris«. Hkrati pa je Vatikanska knjižnica sodelovala s svojimi predmeti na številnih razstavah, organiziranih skupaj z drugimi ustanovami, bodisi v Rimu ali drugod po svetu. Prisotna je bila tudi na svetovni razstavi v New Orleansu, kjer so bili razstavljeni eksponati iz knjižnice v Vatikanskem paviljonu. Omembe vredna je še vatikanska knjižničarska šola, skozi katero gre letno približno sto študentov. V akademskem letu 1983-84 jo je obiskovalo 98 slušateljev iz šestih držav. Posebno pozornost posvečajo naslednjim predmetom: rokopisni dokument, zgodovina knjige in tiska, zgodovina knjižnic, bibliografija, katalogizacija in klasifikacija, ureditev knjižnice in bibliotekarska služba. Predavatelji vatikanske bibliotekarske šole so imeli leta 1984 predavanja tudi po drugih ustanovah, kjer šolajo kadre za knjižničarsko službo. V okviru Zveze bivših slušateljev vatikanske bibliotekarske šole so leta 1984 organizirali več seminarjev in študijskih dnevov, posvečenih problemom, s katerimi se soočajo današnje knjižnice. Za radovedneže še odgovor na zadnje vprašanje: koliko ljudi dela danes v tej knjižnici, ki ima preko 20.000 m2 površine? Človeka ima, da bi odgovoril: premalo. Z direktorjem vred je v knjižnici le 79 uslužbencev, poleg tega pa še deset zunanjih sodelavcev. Pa naj bi bilo v tej najstarejši kulturni ustanovi Cerkve zaposlenih še enkrat toliko ljudi, jih gotovo ne bi bilo preveč, če pomislimo, kakšne zaklade hrani in jih tako ali drugače nudi vsem, ki so posvetili svoje življenje kulturnemu dvigu človeka - in teh je gotovo mnogo. Ivan Rebernik Slovenci no Švedskem Ura je bila že četrt na dvanajst zvečer. V Alvangnu so se ravnokar prižgale luči mestne razsvetljave, ko sem zapeljal na cesto proti Gote-borgu. Na slikovito pokrajino Bohus, ki leži na zahodni obalfob Skagerraku, med Goteborgom in Svinesundom, mejnim fjordom med Švedsko in Norveško, se je obotavljaje spuščal mrak. Na večer iz petka na soboto, ki je najbližji prazniku Janeza Krstnika, na Švedskem obhajajo kresno noč. Noč sredine poletja jo imenujejo. V njihovi lestvici praznikov pride takoj za božičem, zato si ga radi izberejo za svoj poročni dan. V lični protestantski župnijski cerkvi v Starr-karru pri Alvangnu so bile v petek na predvečer praznika kar tri poroke. Med novoporočenci sta bila tudi Stanka in Kjell, ki sem ju jaz poročil. Med vožnjo domov v Goteborg sem premišljeval, kako hitro odrašča drugi rod slovenskih priseljencev na Švedskem, in slovensko izseljenstvo v tej severni evropski deželi že postaja zgodovina. Stanka je bila rojena v Italiji, a je že kot enoletna prišla na Švedsko. Tako kot še marsikoga je tudi Stankine starše pot na Švedsko vodila preko Italije, za druge je Avstrija bila taka vmesna postaja. Mladostna želja po pustolovščini jih je naredila za izseljence, vendar to ni bil najpomembnejši motiv. Večkrat je slišati različno niansirano, a v marsikaterih potezah zelo podobno izpoved, ki se glasi nekako takole: »Imela sva službo, vendar se je bilo po poroki s skromnimi dohodki težko postaviti na noge. Stanovanja ni bilo moč dobiti, zato sva se kakšno leto stiskala v tesnem .bivališču njegovih staršev. In ker ni kazalo na bjolje, sva začela sanjati o Ameriki, Avstraliji... Poskusila sva srečo... Ko se je izkazalo, da je mogoče iti na Švedsko, sva se odločila zanjo, ker je bližje doma. Tako smo sedaj vsaj v Evropi.« Vsak ima svojo zgodbo. In kako se mu zasvetijo oči, ko jo pripoveduje. Precej jih je prišlo sem okrog leta 1960, veliko pa v drugi polovici šestdesetih let, ko je tukajšnji delovni trg še vedno potreboval veliko delavcev in je bilo v tujino že mogoče iti s potnim listom. Zdaj živi na Švedskem od štiri do šest tisoč Slovencev. Domačini skušajo biti do priseljenca korektni, a so nasproti njemu zelo zadržani, tako da ostane med njimi vedno tujec. Slovenski otroci, ki so rojeni tukaj, se doma od staršev najprej nauče govoriti slovensko, v šolski dobi pa jim veliko bolj teče švedščina. Če jih pobaraš, kaj so, bodo prenekateri podobno kot otroci drugih priseljencev rekli, da so Švedi, češ da so bili rojeni na Švedskem. Ko pa doraščajo, začno navadno iskati svoje korenine. Tako se je štirinajstletna hči, Švedinja po materi, pri svojem očetu Slovencu začela zanimati za slovensko zgodovino, za navade in posebnosti njegove domovine. Bil je v zadregi, ker ji ni znal veliko povedati, saj je že sam odraščal tod. Pri iskanju sebe taki mladini silno veliko pomeni obisk domovine svojih staršev. Mnogi gredo med počitnicami vsako leto domov, ne le zaradi sorodnikov in znancev, ampak tudi zato, da podoživljajo svoje mladostne spomine, iz katerih človek živi vse življenje. Dopust v tukajšnji prostrani in redko naseljeni deželi, v bujni, marsikje še nedotaknjeni naravi, s številnimi jezeri in ob dolgih severnih poletnih dneh, bi jim prinesel veliko več počitka; a se raje odločijo za počitnice v Sloveniji, ker jih k temu sili notranja potreba, čeprav je to povezano z dokajšnjim naporom pa tudi sorazmeroma visokimi izdatki. Višje blagostanje nikoli ne nadomesti tistih zastonjskih vrednot, ki se jim je izseljenec ob odhodu od doma moral odpovedati. Ena od takih je sproščenost v navezovanju družabnih stikov. Švedi sami trpijo zaradi individualizma in osamljenosti, a si iz obojega ne znajo pomagati, ker ne poznajo modelov spontane družabnosti. Tem bolj tega pogrešajo priseljenci. In ko se v domo-tožju za lepimi starimi časi vračajo domov, večkrat z neko grenkobo v srcu ugotavljajo: tudi doma je vedno redkeje videti fante, ki se zvečer zberejo in zapojo na vasi. Na marsikaj se je enostavno treba privaditi, še najlažje na sladkan kruh, če kdo živi v manjšem kraju in v trgovini ne dobi drugačnega. Ne veselja in ne nejevolje tu ne kaže izražati preveč naglas, saj bi domačini, ki so po naravi zadržani in hladni, kar malo debelo gledali, če bi kdo preveč očitno in bučno kazal svoje razpoloženje. Življenje ni priseljenca izurilo le v prilagajanju, ampak mu je dalo možnost primerjanja dveh kultur in mu izostrilo čut za kritično opazovanje okolja. Tako je že slovenska mladina tukaj ponosna na to, da so v družini bolj povezani med seboj kot v njihovi soseščini in da znajo sami starejše ljudi bolj ceniti in spoštovati kakor njihovi švedski vrstniki. Po drugi strani pa ni čudno, da se naši ljudje, vajeni postrežljivosti in naravnost prisrčne prijaznosti tukajšnjih uslužbencev, zelo pogosto pritožujejo nad nevljudnostjo in togostjo uradnikov in trgovcev, ki jo doživljajo doma v času dopusta. Domači včasih niti ne razumejo, kako jih more motiti to, česar sami še ne opazijo ne ali se jim vsaj zdi opravičljivo. Švedska družba je verjetno ena najbolj sekula-riziranih na svetu, a kljub temu sprejemajo krščanstvo kot nekaj samo po sebi umevnega. Evangeličanska Cerkev ima status državne Cerkve. Krst, cerkven pogreb in pogosto tudi cerkvena poroka pa so za marsikoga zgolj.nekakšen mističen okras vsakdanjosti. Katoličanov je okrog 120.000 in so za švedsko državno Cerkvijo najmočnejša cerkvena skupnost, a vendar v primeri z več kot 7 miljonov evangeličanov velika manjšina, zato so naši rojaki večkrat v skušnjavi, da se prilagodijo tukajšnji obliki krščanstva, ki od ljudi malo zahteva in jim zato tudi malo daje. Med katoličani je priseljencev kar 80 odstotkov in to 40 različnih narodnosti. Čeprav so tukajšnji katoličani zbrani skoraj iz vseh vetrov Evrope, Južne Amerike, Bližnjega vzhoda in Vietnama na Daljnem vzhodu, so veliko na boljšem kot na primer pravoslavni priseljenci, ki imajo prav tako skupno veroizpoved, a ima vsaka od narodnih pravoslavnih Cerkva čisto svojo cerkveno strukturo, zaradi česar so materialno in organizacijsko v zelo težkem položaju. Stockholmski škofiji seje v zadnjih časih posrečilo odpreti več novih župnijskih središč, tako da ima Švedska danes 35 katoliških župnij. Če pomislimo, da jo je po površini za dve Jugoslaviji, to sicer ni veliko, vendar tukajšnji Slovenci navadno žive v večjih mestih, kjer je središče župnije ali vsaj maša enkrat na mesec. Naši rojaki so poleg Poljakov od vseh tukajšnjih priseljenskih skupin prvi dobili svojega izseljenskega duhovnika. Že leta 1962 je prišel g. Jo- s o že Flis, ki je ostal tu deset let. Pet let je dvakrat na leto za en mesec in pol iz Miinchna prihajal zdaj že pokojni jezuitski pater Janez Sodja. Trenutno sva tu dva slovenska duhovnika, g. Stanislav Cikanek, ki je lani prišel iz Brazilije in ima v Oskarstromu pri Halmstadu središče za slovensko misijo, ki obsega južno Švedsko. Sam sem prišel sem pred osmimi leti in bivam v Gotebor-gu. Največ Slovencev živi v Malmoju in Gotebor-gu ter v južni in zahodni Švedski sploh. Okrog 300 jih je v Stockholmu, manjše skupine pa so še v nekaterih mestih med Goteborgom in Stockhol-mom. Slovenska maša je na štirinajstih krajih, na desetih po enkrat na mesec. Bogoslužni shodi v zvezi s slovenskimi mašami so nekakšno dopolnilo tisti župnijski dejavnosti, ki so jo naši rojaki deležni preko rednega dušnega pastirstva in skupaj vzeto zberejo okrog 500 Slovencev. Njihov prvotni namen je, da v jeziku, v katerem smo zmožni najglobljih in najbolj doživetih izpovedi, ter s pesmijo, ob kateri zaigra srce, damo čast Bogu. Takšna srečanja pa nam prinesejo tudi košček doma sredi tujine. Posebej je to čutiti ob cerkvenih in družinskih praznikih kot so božič, velika noč, krst ali poroka. Naša oltarna občestva s petdesetimi, tridesetimi ali le desetimi člani so dejansko le ena izmed oblik danes pogosto ope-vanih malih občestev. Za binkošti se vsako leto nad dvesto Slovencev z vse Švedske zbere v Vad-stveni ob grobu največje švedske svetnice sv. Bri-gite. Letošnji shod je bil že dvanajsti te vrste. Ugledni duhovnik, domačin, je ugotovil, da smo si Slovenci za svoje romarsko središče izbrali najbolj posrečen kraj, ker je Vadstvena zgodovinsko gledano srce švedske kulture in duhovnosti. V letu 1986 bo to srečanje ponovno vodil stoc-kholmski škof Brandenburg, ki je na takem shodu enkrat že bil med nami. Od takrat se Slovencev rad spominja kot sproščenih in veselih ljudi. Včasih mislimo, da smo si daleč drug od druge- ga, a smo si vendarle blizu. Zgovoren je droben utrinek s poročne večerje v Alvangnu. Ker se družba nikakor ni znala razživeti, so zavrteli Av-senikovo ploščo. Nevestni sorodniki so zaplesali polko. Ženinova žlahta je izza omizja zadržano opazovala. Čez čas pa so ugotovili, da jim ta glasba zelo ugaja in da je polka, kakor so jo zaplesali gostje iz Slovenije, podobna njihovemu poletnemu plesu. Slovenija jim ne bo več dolgo neznana dežela, saj so jih ti, ki so bili do sedaj zanje tujci, od zdaj naprej pa so njihovi sorodniki, povabili, naj drugo leto pridejo k njim domov v Portorož na počitnice. Nekoč bo morda obmolknila slovenska govorica v senci brez ob prostranih švedskih jezerih, toda zavest od kod izvira rod nekaterih švedskih družin, bo še dolgo ostala. O tem nas prepriča velik švedski pesnik, Aškerčev znanec, Carl Sno-ilsky, čigar daljni prednik Janez Znojilšek je v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne prišel na Švedsko. V pesmi Ljubljana, ki jo je objavil leta 1865, izpoveduje, kako se je preko sedmih generacij ohranil v njegovi družini spomin na njene slovenske korenine: »Hm, Ljubljana, - o tem mestu (se mi zdi, da nekaj vem.)... (Na LJUBLJANO me spomin) osebno veže. (Iz LJUBLJANE je izšel moj rod,) od tu poreklo je imena.« Jože Drolc To je takrat, ko sonce odžarja medeno toploto in pajki lačni prežijo ob mrežah, ko žabe mrzle lazijo čez cesto, ko soparica tišči kol v glavo in je nasmeh prepreden z molkom, hočem reči, to je takrat, ko je voda v skodelici večera sama sebe £ žejna. « s -w j ® i ^ a »s Na mejah Baragove dežele Poleti 1984 sem za dober poldrugi mesec spremljal koprskega škofa dr. Janeza Jenka, ko je po Združenih državah in Kanadi obiskoval slovenske rojake. Skupaj sva se udeležila tudi Baragovih dni v Chicagu in se seveda srečala z vrsto ameriških škofov. Obiskala sva tudi generalna konzula SFRJ v Clevelandu Zofko Klemen-Krek, v Torontu pa Petra Toleva. Ob večerih, ko sem po utrujajočem dnevu ostal sam v svoji sobi, sem skušal v uri ali dveh vreči v beležnico nekaj vtisov. Nobenih posebnih namenov nisem imel s tem pisanjem; najbrž je bila to samo oblika pogovora s samim seboj. Vedel sem, da teh zapiskov v Družini nikoli ne bom mogel objaviti, vsaj do takrat ne, dokler bo imela samo osem strani obsega. Toda ko dobim iz ZDA ali Kanade kartico, ko se kdo oglasi po telefonu ali me celo obišče na uredništvu, takrat pa spet polistam po nekoliko zmečkani beležnici in spet sem tam, onstran luže, med rojaki, ki jim je Novi svet ponudil tudi novo domovino, a jih s staro vežejo še močne in globoke čustvene vezi. Naj bodo ti utrinki s srečanj skromno priznanje vsem tistim, ki so si s trdim delom izborili svoj prostor na soncu, pri tem pa so ohranili svoje slovenstvo in svoje krščanstvo. Drugo srečanje z New Yorkom je bilo manj prijetno od prvega (če po nekaterih poročevalskih načelih začnem s koncem). Z New Yorkom pravim samo zato, ker enemu največjih zračnih pristanišč na svetu, ki nosi ime po Johnu Fitzge-raldu Kennedyju, pravijo tudi newyorško letališče. Kakor ob prihodu iz Evrope sta tudi tokrat v megleni soparici bolj slutila kot videla obrise newyorških nebotičnikov. To je bilo tudi vse, kar sva imela od tega velemesta, polnega presečnikov v slabem in dobrem pomenu. Ne bo držalo, da je bilo to vse: imela sva srečanje s skupino rojakov, ki so nam hoteli krajšati ure čakanja pred odhodom domov. Dopoldne sva s TWA priletela iz Chicaga in po nekaj urah naj bi z JAT-om odpotovala proti Ljubljani. Tistih nekaj ur se je hudo raztegnilo in po dobrih šestih urah zamude smo se tam nekje okrog polnoči le dvignili v nemirno nevihtno ozračje. Kljub utrujenosti in rahli nervozni sva pred odhodom le preživela nekaj prijetnih ur med rojaki. Frančiškan p. Robert Mazovec jih je pripeljal. Videl sem, da pozna vsak kotiček ogromnega letališča, ki je v resnici kar srednje veliko mesto. Natanko je vedel za vsak terminal, večjo čakalnico ali primerno prodajalno. »Kaj hočete,« je dejal, »saj se včasih sam sebi zdim kar nekakšen servis za čakanje rojakov na letališču, na katerem se ni lahko znajti.« Popotnike sprejemati, sem si mislil, spada med dela usmiljenja. Če so jih včasih sprejemali s kruhom in soljo na pragu domače hiše, je enako ali morda celo večje delo usmiljenja pomagati jim v vrvežu velikanskega letališča. Človek namreč ni nikjer tako zelo osamljen kakor v anonimni množici, v kateri se nihče ne zmeni zanj. Pa dr. Ludvik Burger s simpatično družino, ki se zelo zanima za slovensko šolstvo in cerkveno glasbo; Tone Osovnik, ki ga je bolezen močno zaznamovala, a ima v svojem stanovanju vse, kar med slovenskimi časniki in revijami izide doma in po svetu. V prijetnem klepetu sem pozabil na dolge ure čakanja. Pozabil sem tudi, da rjava tekočina v skodelici pred menoj samo po imenu spominja na našo turško ali italijanski espresso. Najbrž sem se zaradi tega srečanja manj jezil, ker smo namesto v Ljubljano leteli v - Beograd. Cleveland še vedno zasluži vzdevek »ameriška Ljubljana«, čeprav tiste avenije v starem delu mesta nimajo več tako zelo slovenskega videza. Stari naseljenci, ki so pognali korenine okrog slovenske župnije sv. Vida in morda še Marije Vnebovzete, še vztrajajo, mlajši pa so se naselili po okoliškem gričevju, kjer uživajo bližino mesta, hkrati pa tudi vse prednosti podeželja. Sv. Kristina pa ni več slovenska. Naš živelj se je ali umaknil ali pa ga je potegnil vase ogromen topilni lonec »ameriške nacije« ... Sveti Vid pa je še tako naš. Že na prvi pogled je to cerkev, ki ima na sebi nekaj evropejskega, trdnega, solidnega. Ameriške cerkve (razen redkih izjem) so sicer zelo uporabne, praktične, toda nič več. Kakor bi jim ustvarjalci ne imeli dati tiste sakralne razsežnosti, ki je značilna za vse naše cerkve, tudi zadnjo hribovsko podružnico. Ob prihodu v ZDA je bil Cleveland najina prva postaja. Topel sprejem, pri katerem ni manjkalo para v narodnih nošah in slovenskega šop- ka. Zapozneli ameriški potniki so hiteli segati po fotoaparatih in kamerah, da bi zabeležili nevsakdanji prizor. Ob Primorcih, ki so bili najini gostitelji, sta bila seveda tudi duhovnika od Sv. Vida Jože Božnar in Jože Simčič. Božnar je pravi Američan, saj je odrastel v sosednji Kanadi, v Cleveland pa ga je pripeljal sedaj že upokojeni župnik msgr. Baznik. Za ves čas bivanja v Cleve-landu sta nama ponudila gostoljubno streho žup-nišča-in zares sva se počutila kakor doma. Kolikor nama je dopuščal spored obiska, ki so ga pripravili Primorci iz društva »Simon Gregorčič«, sva se tudi vključevala v župnijsko življenje. Že v nedeljo zjutraj se nisem počutil posebno prijetno, ko se je škof usedel v prvo klop in nadvse pazljivo poslušal mojo pridigo. So pa slovenske maše pri Sv. Vidu zares slovenske. Sodelovanje, petje, kakor bi ga poslušal v veliki župniji sredi matične Slovenije. Te ugotovitve prav nič ne spremeni dejstvo, da župnijski zbor vodi Peter Johnson, po poreklu Norvežan. Da dobro pozna slovensko cerkveno glasbo, sem ugotovil, ko me je prosil, naj mu poskrbim kakšne note iz obdobja med Gallusom in Riharjem. Dobro je poznal Premrla, Tomca, Trošta. Clevelandski škof Pilla je mlad človek, komaj kakšno leto čez štirideset. Zaradi pojave in temperamenta ne more skriti svojega italijanskega porekla, za pogovor pa smo le morali uporabljati angleščino; priznal je, da italijanščine ne obvlada več. Škofija je v strogem mestnem središču, »downtownu«. Skupaj s pomožnimi stavbami nosi zveneče ime »Catholic Center«. Vse skupaj je skrajno praktično urejeno: telefoni, tajnice, avtomatske ključavnice. Škofova tajnica je starejša simpatična gospa s pohabljeno desno roko in nogo. Povedala nam je, da je škofova kuharica Slovenka, Ivanka Tominec, doma nekje blizu Ljubljane. Tudi škof se je pohvalil z njeno odlično kuhinjo. Kjč vse najdeš rojaka! No, sicer pa tudi Pepca, ki že dolgo vodi gospodinjstvo pri Svetem Vidu, gotovo ni slabša kuharica; iz dneva v dan je naredila vse, da bi se v župnišču zares dobro počutili. V benediktinsko opatijo Latrobe sem si zelo želel. Vedel sem, da tam preživlja starost dr. Ludvik Cepon, upokojeni profesor na kolegiju sv. Vincencija. Pred dobrimi štiridesetimi leti je bil nekaj mesecev župnik moje rojstne župnije in od takrat ga nisem več videl, čeprav me je v Ljubljani nekajkrat iskal. Sredi široke doline nedaleč od Pittsburga v Pensylvaniji kraljuje na razpotegnjenem griču mogočna opečnata stavba. Po arhitekturi sodeč ni stara, je pa kar precej počrnela, sicer bi na prvi pogled utegnila spominjati na Monte Cassino. Sprejeli so nas s pravo redovniško gostoljubnostjo. Ko smo izmenjali najvažnejše novice, sva se z dr. Čeponom potopila v spomine. Čeprav so minila dobra štiri desetletja od njegovega kratkega župnikovanja, se je še spomnil mnogih imen, povpraševal, naročal pozdrave. Presenetil nas je opat Paul Maher. Nenavadno dobro je poznal Slovenijo. »Pa ste gotovo že bili kdaj pri nas?« sem ga vprašal. »Ne,« je odvrnil z nasmehom, »pač pa sem jo neštetokrat preletel, ko sem med vojno letel v bobniških eskadriljah iz oporišč v Italiji nad Nemčijo.« Med vojno je bil vojaški pilot, sedaj je benediktinec in opat velike meniške družine. Imena slovenskih krajev in vasi pa še vedno izgovarja povsem natančno. »Saj smo jih morali poznati,« se smehlja, »to je med vojno za nas pomenilo preživetja.« Posebno doživetje je bil seveda obisk Minnes-sote in znancev pri katerih sem se že nekajkrat mudil. Brata Janez in Stanko Dolšina sta s škofom Jenkom povezana že pol stoletja in čez: Janez je bil njegov sošolec, Stanko pa njegov študent v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Sredi brezbrežnih gozdov in voda (tej zvezni državi Američani pravijo »Dežela desetti-soč jezer«), v okolju, ki so mu današnjo podobo v dobršni meri dajali tudi naši rojaki, bi lahko rekli, da se skriva košček Slovenije. Prav sedaj rudarski okoliš praznuje stoletnico prodora v zgmljina ne-dra in med prvimi, ki so tam vihteli\rovnice, so bili naši rojaki. Chisholm, Hibbing, Aurora, Elly, vse to so bila naselja, ki so bila nekoč skoro povsem slovenska. Danes niso več, toda kljub temu naletiš tu in tam na trdno slovensko korenino, človeka, ki mu govorica zapoje v zvenečem narečju domače vasi: Mirni Štrukljeva daleč tam čez Mississipi v svoji trgovini, ki jo zlasti poleti oblegajo turisti, pa Kruljčeva družina v Aurori in še mnogi drugi. Že zaradi takšnih se je splačalo na poti iz Clevelanda menjati tri letala. Dolga cesta, popolnoma brez ovinkov, da jo vidiš, kako se v eni sami točki staplja z obzorjem, avto ki je tiho predel med zelenjem, vse to je ustvarjalo vzdušje za tih in prijeten pogovor, kakršen je v navadi med prijatelji. Ja, pa »polka-maša«, seveda! Le kje bi si jo lahko drugje izmislili kakor v Ameriki. Tisto nedeljo, ko so me povabili k takšni maši, sem škofu priporočil, naj med tem časom obišče župnijo Marije Vnebovzete in se nam pozneje pridru- ži na pristavi. Prepričan sem bil, da bi mašo ob takšni glasbeni spremljavi težko prenesel. Jaz sem jo, toda z nasmehom. Kako bi se ne namuznil, če slišiš sicer lepo darovanj sko pesem (v angleščini) na melodijo »Ko psi zalajajo« in če na koncu maše Vadnali krepko urežejo »Adijo, pa zdrava ostani«? Nič kaj pobožnih asociacij nisem imel, ko sem sedel pod veliko lopo, kjer je bila maša. Drugi udeleženci so bili očitno bolj pobožni; gotovo niso poznali izvirnih besedil, ki spadajo k melodijam. Iz Chicaga mi je ostala najbolj v spominu slovenska procesija po mestnih ulicah. Župnik pri sv. Štefanu - p. Vendelin Spendov - jo je domiselno vpletel v slovenski del praznovanja Baragovih dni. Razvila se je od cekve sv. Štefana do najbližje cerkve, ki je bila nekoč središče nemške župnije, sedaj pa je tam okoli največ špansko govorečih prebivalcev. Na čelu procesije, v katero se je zvrstilo blizu dva tisoč ljudi, je počasi korakal policaj s pištolo nizko ob stegnu. Pravi šerif z nekdanjega divjega Zahoda, mi je prišlo na misel. Za njim je vozil policijski avto s prižganimi modrimi lučmi, nato pa dolg sprevod, razdeljen po društvih in župnijah z zastavami in znaki. Nekje v sredini je vozil avto z ojačevalci. V njem je skupina duhovnikov in fantov molila rožni venec in pela litanije, množica pa je ubrano odgovarjala. Cesta, ki je sicer precej prometna, je bila za to priložnost popolnoma zaprta. Tako, sem si mislil, čikaška policija, ki je nekoč imela čez glavo dela s preganjanjem gangsterjev, je navsezadnje dobra tudi za kaj drugega. Pa tudi sicer je Chicago naredil name dober vtis. Pred leti sem samo za nekaj ur ustavil na letališču in nisem niti šel v mesto, zato sem bil prav hvaležen p. Vendelinu in p. Kalistu, ki sta me ob prostih urah tu in tam odpeljala v mestno središče. Loop ali zanka ga imenujejo zaradi cestne železnice menda, ki okrog strogega središča naredi nekakšno zanko. Mesto je naredilo vtis urejenega naselja, dokaj čistega in s precejšnjim smislom za lepo. Drugi del Baragovih praznovanj se je odvijal v angleščini, čeprav so bili razen vodstva Baragove zveze in domačih škofov skoro vsi ostali udeleženci Slovenci. Vedno bolj se mi je vsiljevala misel, da bomo Barago izmolili na oltar Slovenci, da pa bo bolj ameriški kot slovenski svetnik. Pa še ena misel mi je v tistih dneh nadležno brenčala v glavi: ameriške škofije, zlasti Marquette, premalo naredijo za Barago. V to »premalo« bi seveda moral vključiti tudi ljudi, ki se v Ameriki bolj ali manj poklicno ukvarjajo z Baragovo be-atifikacijo. Te vtise so mi utrjevali še pogovori z drugimi rojaki, ki so večkrat potožili, da je premalo navdušenja za resno delo. Po drugi strani pa je Baraga v ameriški javnosti še premalo znan. Celo nekateri škofje ne kažejo nobenega zanimanja za enega utemeljiteljev ameriške Cerkve. To se je pokazalo tudi pri odgovorih na vabila na Baragov dan. Mislim, daje prav v Chicagu v nekem pogovoru padla misel, da bi bilo treba o Baragu pripraviti temlejito in poklicno dobro narejeno televizijsko oddajo in jo spraviti na spored v najbolj gledanem času, šele potem bi lahko upali, da ga bo začela ameriška javnost pravilno vrednotiti. Kakorkoli že, sklepna slovesnost, ki jo je vodil kardinal Bernardin, je bila lepa in dobro pripravljena. P. Vendelin je imel na koru svoj zbor, ki zna zapeti zares ubrano in kulturno, pa tudi sicer je bila slovesnost na primerni višini. Kardinal Bernardin je v priložnostni pridigi zelo lepo ovrednotil nekatere Baragove lastnosti in njegovo sporočilo ljudem našega časa. Od občnega zbora Baragove zveze, ki je bil v velikem hotelu v samem mestnem središču, sem več pričakoval. Zdel se mi je prej družabna kakor pa delovna prireditev. Tistim, ki so bili poleg, najbrž ni bilo mogoče ničesar novega povedati o Baragu, treba bi bilo torej z informacijami o tem velikem slovenskem škofu, misijonarju in kulturnem delavcu stopiti ven, na trge, na ulice, na strehe. Na povratku domov sem za šalo sešteval, koliko letališč smo obiskali med bivanjem v Severni Ameriki, s katerimi letalskimi družbami in katerimi tipi letal smo se vozili, pa se je sešlo kar zajetno število. Povsod pa so bili dobri ljudje. Prav kakor bi nama s svojo dobroto blagoslovil pot župnik, v čigar župniji leži zagrebško letališče. Ko sva ob odhodu s škofom čakala, da nas pokličejo v letalo, je stopil k nama mlad moški v športni obleki in z nasmehom pozdravil: »Dober dan. Mi smo kolegi, sem župnik tukajšnje župnije. Menil sem, da morebiti potrebujete prevoz v mestu; zunaj na parkirišču imam avto.« Zahvalila sva se mu za dober namen in povedala, da šele odhajava. Zaželel nama je srečno pot, toda bolj kot tista želja je gotovo blagoslavljala najino pot dobrohotna pripravljenost pomagati. In prav dobrota je tisto najlepše, kar lahko ponudimo soljudem in oni nam, pa naj nas pot zanese kamorkoli. Drago Klemenčič O to >tsf •Ni Tam sredi polja križ stoji, ves od dežja izpran, na njem pa križani visi, od sonca fcbsijan. In deklica prek polja gre, kjer tisoč rož žari, na Križanega se ozre z nedolžnimi očmi. Zasmilil se ji je trpin, iz cvetk mu venec stke! Namesto krone trnjeve zdaj glavo mu krase! S c^ Čez polje Križani strmi | ^ in blagoslavlja svet! ^ da bi jih položil v vodo, SJ da bi stopil k meni in rekel: 2 O J § Jaz sem zeleno drevo. jS "S Pozdravljen, brat. SN Odslej bova rasla skupaj. Dež oživlja posušeno travo. Veter preganja oblake z neba. Sonce razigrava otrple martinčke. Pastir išče izgubljeno ovco. Čemu bi se bala, nebeški oče, ob misli nate vstopiti v nov dan. Dr. Andrej Snoj Ob stoletnici rojstva Prav je, da ohranjamo spomin na »vrle može« preteklih časov, ki so veliko storili, da bi približali božjo besedo našemu ljudstvu. 2. decembra 1986 bo preteklo sto let od rojstva dr. Andreja Snoja, prevajalca in razlagalca Svetega pisma. Vse njegovo življenje in delo je neločljivo povezano z Biblijo, zlasti z Novo zavezo. V trojki Jere-Pečjak-Snoj, ki jo pod naslovom omenjajo številne izdaje Nove zaveze (prva 1925-29), delne in popolne, je bil on tisti, ki je poleg sodelovanja pri prevodu predvsem pripravil uvode in opombe. Preden je umrl, je sodeloval še pripravi četrtega zvezka »mariborske izdaje« Svetega pisma (1961), ki vsebuje isti prevod. To je bil prvi slovenski katoliški prevod iz izvirnega grškega besedila. Življenjsko delo profesorja Snoja pa je seveda mnogo širše od tistega, kar nam pove njegovo ime v izdajah Nove zaveze. Profesor dr. Andrej Snoj, tudi častni kanonik, je bil in zadnja leta še papeški prelat, se je rodil pred sto leti v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče progovni delavec na železnici. Kmalu je oče dobil mesto železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta kraj je bil Andrejev Nazaret. Po končanem bogoslovju v Ljubljani je študiral še na Dunaju, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja teologije. Novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah v juliju 1910. Po enoletni službi prefekta v Šentvidu na prvi slovenski gimnaziji je poučeval na realki v Idriji (1914-1920). Potem pa so ga povabili na novoustanovljeno ljubljansko univerzo. Vse do svoje smrti je na no Teološki fakulteti predaval predmete, ki so povezani s študijem Nove zaveze. Tudi po državni upokojitvi leta 1952. Vmes seje šel izpopolnjevat v svoji stroki, najprej v Rim (1922-1923), nato še v Jeruzalem (1935-1936). V prvem semestru akademskega leta 1962-1963 je predaval le nekaj ur, potem pa je moral v jeseniško bolnico. Tam je nekam odmaknjen prestopil prag večnosti 29. decembra 1962. Prek štirideset let je torej dr. Andrej Snoj učil in vzgajal študente teologije v Ljubljani, rodove duhovnikov in oznanjevalcev. Ker je bil sam izredno marljiv raziskovalec, je tudi od slušateljev zahteval podrobno znanje. To je očitek, ki sem ga večkrat slišal od njegovih študentov: da je bil profesor Snoj »natančen«, namreč pri izpitih. In vendar ne moremo mimo dejstva, da je bila splošno znana in priznana profesorjeva skromnost in ljubeznivost. Tako ne preseneča misel, ki jo je ob Snojevi smrti zabeležil pisec spominskega članka v Družini: »On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim.« To pričevanje se sklada s tem, kar je tedaj zapisal tedanji dekan Teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar: »V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in po-strežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja.« Celo njegovi daljni sorodniki so bili deležni te profesorjeve dobrote, kadar jih je obiskal ali sprejemal v svojem stanovanju v Rožni ulici. Zaradi svoje evangeljske dostopnosti in smehljaja, ki je razodeval srčno toplino, je bil priljubljen tudi kot dušni pastir. Mnogim je bil duhovni voditelj in spovednik pri sv. Jakobu v Ljubljani. Če je le mogel, je šel pomagat, kjer se je pokazala potreba. Vestno je pripravljal duhovne vaje, številne novomašne pridige in govore o raznovrstnih drugih cerkvenih slovesnostih. Razen že omenjenega dela pri prevodu in izdajah Nove zaveze je profesor Snoj napisal številne strokovne razprave in izdal tudi nekaj samostojnih del. Ko se je na svojih potih po bibličnih pokrajinah mudil v samostanu sv. Katarine pod Mojzesovo goro na Sinaju, je katalogiziral vse staroslovanske rokopise iz te znamenite knjižnice. Nato je oskrbel fotografije znamenitega gla-golskega rokopisa Euchologium Sinaiticum iz istega samostana. Preden ga je odkril dr. Snoj, je veljal za izgubljenega. Tako je akademija znanosti v Ljubljani mogla izdati fototipično izdajo tega rokopisa (1941) za svetovno slavistično javnost. Ni dvoma, da je tudi ljubezniva osebnost profesorja Snoja pripomogla, da so sinajski menihi, znani po svoji nezaupljivosti, odprli svoje zaklade. Dr. Snoj je izdal tiskan učbenkk Uvod v sv. pismo Nove zaveze (1940). Pri Mohorjevi družbi je izšel njegov poljudni potopis Križem po Palestini (1938). Danes so še posebno zanimivi tisti odstavki, ki govorijo o etničnem, verskem in političnem položaju v Palestini v času med obema svetovnima vojnama. Leta 1943 je izšla njegova evangeljska harmonija 'Jezus Kristus. Tudi v ci-klostirani knjigi za šmarnično branje Po Marijinih stopinjah v Sveti deželi (1960) Snoj živo opisuje palestinsko pokrajino in krščanska svetišča v njej. Do zadnjega semestra svojega zemeljskega popotovanja je skrbno zasledoval dogajanje v svoji stroki, kolikor je bilo to v povojnih letih seveda mogoče. V tiskanem Zborniku Teološke fakultete (1962; prejšnji so bili samo tipkani) je dr. Andrej Snoj objavil razpravo o rokopisnih najdbah ob Mrtvem morju in v Egiptu ter o njihovem pomenu za preučevanje Nove zaveze. Vsaj omeniti moramo tudi njegovo dejavnost v Apostol-stvu sv. Cirila in Metoda za edinost Cerkve. Ta njegova skrb in bolečina ob dejstvu razdeljenosti kristjanov sta opazni tudi v njegovem palestinskem potopisu. Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni. Ni se silil v ospredje, pa je veliko naredil. Njegov spomin naj bo opomin in spodbuda! Marijan Peklaj Pred 150 leti se je rodil Jožef Štefan Dne 24. marca 1985 je minilo 150 let od rojstva slavnega fizika, leposlovca in velikega prijatelja Mohorjeve družbe Jožefa Štefana, nekdanjega profesorja in rektorja na dunajski univerzi in člana dunajske Akademije znanosti. Jožef Štefan se je rodil pri Sv. Petru blizu Celovca. Na celovški gimnaziji je bil Janežičev učenec, zaveden Slovenec pa je ostal vse življenje. Na dunajski univerzi je od leta 1853 študiral matematiko in fiziko, posebej pa se je zanimal tudi za astronomijo, kemijo, botaniko, redno pa je hodil k predavanjem slavista Frana Miklošiča. Že v gimnazijskih letih se je naučil srbohrvaščine, češčine in ruščine, v letih vseučiliškega študija tudi francoščine. Bil je izredno nadarjen, saj se je poleg znanstvenega dela ukvarjal tudi z leposlovjem, kot visokošolec je bil celo pevovodja slovenskega pevskega društva na Dunaju. Ko je bil v zadnjem semestru, je že predaval na univerzi eksperimentalno fiziko za farmacevte, odlično je opravil izpit iz matematike in fizike in že jeseni 1857 je postal profesor na zasebni realki na Dunaju, hkrati pa predaval na univerzi višjo matematiko, fiziko in hidromehaniko. Naslednje leto je bil promoviran in je nastopil službo privatnega docenta na dunajski univerzi za matematiko in fiziko. Po svojih razpravah iz mehanike in toplote je 1860 postal dopisni član dunajske Akademije znanosti, dve leti pozneje pa redni član. Leta 1865, ko je bil star komaj 30 let, je postal redni član Akademije znanosti in umetnosti, deset let pozneje je bil izvoljen za tajnika njenega matematično naravoslovnega razreda, leta 1885 pa za podpredsednika Akademije. Kako so cenili njegovo znanstveno delo, potrjuje, da ga je filozofska fakulteta dunajske univerze v šolskem letu izbrala za dekana, naslednje leto pa je postal njen rektor. Jožef Štefan je napisal več kot 80 znanstvenih razprav, ki jih je v večini objavil v poročilih dunajske Akademije. Njegovo znanstveno delo sega v področje mehanike, fizike, akustike, elektrike in magnetizma. Leta 1879 je odkril po njem imenovani zakon o toplotnem sevanju, znan kot Štefanov sevalni zakon. Na osnovi tega zakona je zračunal temperaturo na površini Sonca. Dejstvo je, da ima Jožef Štefan največ zaslug, da je zaslovel fizikalni institut dunajske univerze skoraj po vsem svetu kot edinstvena »Dunajska fizikalna šola«. Kot leposlovec je že na celovški gimnaziji, kjer mu je bil profesor slovenščine Anton Janežič, sodeloval s pesmimi pri dijaškem listu »Celovška Slavija. Njegove pesmi so večinoma lirske, razpoloženjske, ljubezenske, domoljubne; v nekaterih živo izraža kmečko občutje. Prevajal je tudi iz ruščine, češčine in nemščine. V prozi je objavil zanimiv in živahen potopis Obrazi iz Serbie. Napisal je tudi več prirodopisnih sestavkov. V raznih dopisih z Dunaja in v zapisih v Slovenskem glasniku in v Slovenskem šolskem prijatelju je dajal pobude za lepoznanska, strokovna, zgodovinska, fizikalna in razna poljudnoznastvena dela. Jožef Štefan je dobil tudi več mednarodnih priznanj; bil je član Akademije v Uppsali, dopisni član akademij v Munchnu in Wurzburgu; leta 1883 je bil izvoljen za prvega predsednika elektrotehničnega društva na Dunaju. Društvo se je velikemu znanstveniku oddolžilo ža njegove zasluge s tem, da je ob 75-letnici njegove smrti ustanovilo nagrado, zlato Štefanovo častno medaljo, ki jo podeljuje avstrijskim in tujim znanstvenikom za pomembne zasluge na področju teoretične in praktične elektrotehnike in elektrogospodarstva. Zadet od kapi je Jožef Štefan umrl 7. januarja 1893 in je pokopan na dunajskem centralnem pokopališču. Le nekaj mesecev po njegovi smrti, 31. maja, so na slavnostni seji dunajske Akademije znanosti in umetnosti, posvečeni njegovemu spominu predstavili njegova znanstvena dela. Na tej seji je takratni generalni tajnik Akademije E. Suess v svojem govoru posebej poudaril Štefanovo slovensko narodnost. Dve leti pozneje so mu v arkadah dunajske univerze odkrili doprsni kip. Vodilna slovenska znanstve-no-raziskovalna ustanova, nuklearni institut je poimenovan po Jožefu Štefanu. Iz strokovnih pobud Jožefa Štefana Mohorjevi družbi, ki jo je med Stafanovimi gimnazijskimi in visokošolskimi leti odlično vodil celovški profesor Anton Janežič, so že ob njenem nastanku in v prvih letih delovanja stali ob strani razgledani svetovalci, ki so ji želeli s svojimi pobudami, nasveti in predlogi pomagati k hitremu razvoju, predvsem pa k njenemu programu, ki naj bi bil usmerjen ne le v versko in leposlovno, marveč tudi v strokovno in poljudnoznanstveno književnost, ustrezno času in potrebam slovenskega naroda. Poglede in pobude dunajskega vseučiliškega profesorja dr. Jožeta Štefana, napisane v Šolskem Prijatelju leta 1855 (izdajala gaje Mohorjeva družba), bi lahko primerjali z nekaj let poznejšim Levstikovim programom na področju leposlovja. Takole spodbuja: »Ako so ravno naše moči le slabe, imamo vendar lastno literaturo, ki jo še dosti marljivo obdelujemo. Naše slovstvo se ne sme primerjati nobenemu drugemu, zakaj razmere našega naroda so take, v kakršnih ni noben drug narod... Naše slovstvo ima vobče dvojno nalogo. Prva in tudi imenitnejša je, da se po njem narod omika. Vse na svetu koraka naprej. Nekdanja navada tako delati, kakor sta delala ded in oče, mora izginiti... Kmetija in obrtnija nista več pod vlado ostarelih in mnogokrat lažnivih pravil, vlada ju zdaj zdrava misel in ne od nekdanjih časov pri- hranjena navada... Naravske vednosti so se vzdignile na visoki prestol in vladajo zdaj tudi ves kmetijski in obrtnijski svet... Poglejmo samo Nemce, koliko izdajo prosto-narodnih ali popularnih knjig v nemškem jeziku.:. Take knjige se zdaj povsod berejo... Tudi mi ne smemo zaostajati, sicer bodo sosedi naše kmetijstvo in naše obrtnije zadušili... Tudi našim ljudem je treba odpreti oči... Vse hvale vredno je počenjanje tistih blagodušnih pisateljev, ki se trudijo po bukvah pobožnega zapopad-nika narodu vcepiti dušno žlahtnost in ohraniti v njem pravo in čisto vero... Pa naši časi terjajo še več, ne samo duša, tudi telo hoče svojo pravico imeti. Tudi tem potrebam mora naše slovstvo zadostiti.. .Naše slovstvo ima hoditi praktično pot, tega naši pisatelji ne smejo pozabiti. Imamo sicer že nekaj takih bukev. Spisal nam je Vrtovec Kemijo in Vinorejo, prineslo nam je lansko leto lepo in zelo potrebno knjigo Zalokarjevo o kmetijstvu, še nekaj drugih je, vendar to je vse premalo. Imamo tudi Novice, vendar te ne morejo prinašati obširnih spisov o naravi. Umno kmetovati ni lahka reč... Dobro bi bilo marsikatero reč znati o živalih, o rastlinah in o kamenju. Kemija je tako imenitna, da Vrtov-čeva skoraj ne zadostuje več sedanjim potrebam. Mnogokrat je poštenemu človeku kaj iz fizike vedeti treba, vendar kje se bo tega naučil? ... Tisti, ki bodo zapustili šolo, bodo marsikaj že znali... kadar bi imeli pripravnih knjig. Želimo tedaj, da bi si to zapazili tisti Slovenci, ki so znajdeni v teh rečeh, želimo pa tudi, da bi ne jemali takega dela na svoje rame taki ljudje, ki ne poznajo ne predmeta, o katerem hočejo pisati. Take žalostne kvante so do zdaj naši pisatelji radi uganjali. Pa našim ljudem je še več treba ... Vrtovec je bil pravi mož za Slovence. Stopil je sicer mož na noge, ki vredno dodeluje njegovo občno zgodovino, pa še zmeraj čakamo zastonj na moža, ki bi se Slovencev usmilil in jim napisal domačo zgodovino ... Tudi zemljepisa bi potrebovali, pa ne samo suhoparnega naštevanja držav in imenitnejših mest v njih. Treba bi se bilo ozirati na kmetijstvo in obrtnijo, vobče na statistiko. Posebno bi tudi potrebovali fizičnega zemljepisa, ki je toliko imeniten. Kadar bi Slovenci imeli knjigo, ki bi jim razlagala cesarske postave, ki bi jim razkladala njihove dolžnosti in pravice, ki jih imajo kot državljani, bi bilo tudi jako dobro... Pa take knjige spisovati je težka reč, treba je mož, ki imajo znanosti v glavi in kaj ljubezni v srcu... Človek bi mislil, da je omikanje naroda (slovenskega slovstva) edina naloga, vendar pri nas je še ena. Naše slovstvo mora omikane Slovence spet nazaj peljati k narodu, iz katerega so se rodili. Višje šole ne morejo biti slovenske. Zato se pa tudi tisti, ki hodijo v take šole, slovenščine malo odvadijo... Kako bi povesti, ki bi bile vzete iz življenja našega naroda, ugajale! Pa zdaj še nismo imeli nobenega, ki bi nam kaj lepega pripovedovati znal...? Obljubljena nam je bila zapuščina Josipine Turnograjske... Njene povesti, akoravno so le kratke, so vendarle mične in lepo v narodnem duhu spisane. Ker pa že izvirnih ni, zakaj bi pa ne prestavljali! Vendar prestavljati ne smemo takih prežvekanih reči, katerih se drugi narodi celo sramujejo... Kamor človek le pogleda, povsod vidi, da še to in ono manjka... Polje je veliko, delavcev na njem pa malo.« Danes po 130-letih, kar je Jožef Štefan zapisal te spodbudne besede, lahko rečemo, da je samo Mohorjeva družba uresničila njegove velike zamisli. V naslednjih desetletjih je znala zbrati okrog sebe izvrstno družino pisateljev, znanstvenih in strokovnih delavcev, torej može, ki so imeli znanje v glavi in ljubezen v srcu. Mohorjeva družba ni le naučila slovenski narod brati, stop-njema ga je pomagala voditi do sedanje kulture. To pomeni, da mohorska knjiga ni bila le za duševno hrano, za razvedrilo, tako rekoč za mimogrede. Mohorska knjiga, ki je že pred sto leti prodrla do zadnje gorske koče, je obravnavala vsa tista vprašanja, vsa tista področja, ki so slovenski narod izobraževala, mu širila obzorje, krepila narodno zavest. Čeprav je bila mohorska knjiga namenjena predvsem preprostim ljudem: kmetom, delavcem, obrtnikom, nikoli ni manjkalo med udi tudi množice slovenskih izobražencev. To delo je opravljala in še opravlja oprta na tiste temelje, ki iz njih živi slovenski narod, na tiste temelje, ki so v časih najhujših nevarnosti za posameznika in narod zdržali in nam bili pomoč v trpljenju, luč v temi. Ob tem zapisu enega naših največjih znanstvenikov, njegovih pobudah in željah, lahko danes zapišemo, daje bila Mohorjeva družba vso dolgo dobo svojega obstoja začetnica leposlovnega, strokovnega, umskega izobraževanja, oblikovalka kulturne podobe slovenskega naroda, -nc. > Tudi od rojstva Vladimira Levstika mineva že sto let_ Bogato duhovno ozračje slovenske Moderne ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so poleg štirih največjih njenih predstavnikov: Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja, Josipa Murna in Otona Župančiča, katerih rojstne stoletnice smo Slovenci praznovali v zadnjih nekaj letih, soustvarjali še nekateri pesniki, pisatelji in kritiki približno istih let ali le malo mlajši. Ti so izročilo Moderne dalje razvijali in prenašali na naslednji rod. Med nje sodi tudi pesnik, pisatelj, esejist in književni prevajalec Vladimir Levstik, od čigar rojstva bo v januarju 1986 minilo že sto let (rojen je bil 18. januarja 1886 v Smihelu nad Mozirjem), od njegove smrti pa v letošnjem decembru tudi že osemindvajset let (umrl je 23. decembra 1957 v Celju). Tako kot za Ivana Cankarja je tudi za njegovega deset let mlajšega dobrega prijatelja Vladimira Levstika značilna vsestranska delavnost poklicnega književnika. Pisal je pesmi, novele, povesti, romane, literarne eseje, članke, kritike, ob tem pa ves čas, zlasti pa v svojih zrelih letih prevajal v slovenščino pomembna dela iz tujih književnosti. Med njegovimi izvirnimi pripovednimi deli je najbolj znano Gadje gnezdo (1918), v katerem prepričljivo opisuje, kako tudi poostreno preganjanje Slovencev med prvo svetovno vojno, pred razpadom avstroogrske monarhije ni moglo uničiti zdravih sil slovenskega ljudstva. Od drugih njegovih pripovednih del velja omeniti še nekatera: zbirko novel Obsojenci (1909), kratki roman Zapiski Tine Gramontove (1919), obsežni satirični roman Višnjeva repatica (1919), duhovito novelo Rdeči Volk in Minehaha (1924), roman Hi-larij Pernat (1926), pa tudi obe povesti Pravica kladiva (1926) in Dejanje (1934), v katerih protestira zoper nasilje ter se zavzema za narodno in socialno svobodo. Marsikatero od njegovih del je bilo natisnjeno samo v revijah ali celo samo kot podlistek v časnikih. To velja zlasti za njegove novele, ki bi jih bilo vredno v primernem izboru izdati v knjižnem ponatisu. Prav tako bi bilo primerno, ko bi za današnje slovenske mlade bralce izbrali in v knjigi ponatisnili njegove mladini namenjene črtice in povesti, ki jih je objavljal v Zvončku in Mladem Jutru. Nekatere od njih je že sam izdal tudi v knjigi Deček brez imena (1924). Knjižni ponatis bi zaslužila tudi njegova povest Peter in Kostja, ki opisuje prijateljstvo med slovenskim in ruskim dečkom. Napisal jo je tik pred drugo svetovno vojno po dogovoru z Josipom Ribičičem, ta pa jo je tiskal kot uvodno povest v vseh zvezkih zadnjega letnika mladinske revije Naš rod 1940/41, da bi v času, ko so se nad slovenskim narodom zbirali grozeči oblaki tujega nasilja, okrepil v našem najmlajšem rodu slovensko in slovansko svobodoljubje. Enako kakor vsi ostali književni delavci prelomnega rodu slovenske Moderne je tudi Vladimir Levstik poskušal čim bolj na široko odpreti preprosto, včasih že zatohlo slovensko ozračje duhovnemu in družbenemu prepihu Evrope in širokega sveta, seznaniti Slovence s svetovnimi literarnimi tokovi. Že kot mlad literat je šel v Pariz (1906-1907), da bi v tem »Babilonu svobode«, kakor ga je sam imenoval, od blizu spoznal evropske kulturne tokove, o katerih je potem tudi pisal. Bogato poznanje svetovnih slovstev ter izostreni čut za jezikovno pristnost in za tenkočutno izražanje, ki si ga je pridobil z nadvse skrbnim oblikovanjem svojih pesniških in pripovednih tekstov, sta Vladimiru Levstiku omogočila, da se je uvrstil med najboljše mojstre književ- 8 Koledar 86 nega prevajanja pri Slovencih, v isto vrsto z Otonom Zupančičem, Antonom Sovretom, Josipom Vidmarjem in Miletom Klopčičem. Po številu prevodov pa je Levstikovo prevajalsko delo celo obsežnejše kakor delo kateregakoli od starejših slovenskih prevajalcev, saj smo Slovenci prav v Levstikovih prevodih dobili celo vrsto najpomembnejših del svetovnih literatur, zlasti francoske, angleške in ruske. Iz francoščine je prevedel dela velikih romanopiscev G. Flauberta (Gospa Bovaryjeva), P. Merimeeja (Carmen), H. Balzaca (Zgubljene iluzije, Kmetje), G. Maupassanta (Lepi striček), A. Mauroisa, Ch. de Costera (Ti-la Ulenspiegela in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodivščine v deželi flamski in drugod); iz angleščine W. Scotta (Ivanhoe), L. Ste-vensona, J. Londona, Indijca R. Tagoreja ter Šveda A. Muntheja (San Michele). Še številnejši so njegovi prevodi iz ruščine. Prevajal je pripovedna dela A. S. Puškina, N. V. Gogolja, M. E. Saltykova-Ščedrina, L. Andrejeva, M. Gorkega (Mati), Alekseja Tolstoja (Trnova pot), V. Kata-jeva, N. Ostrovskega in drugih, zlasti pa vsa najpomembnejša dela F. M. Dostojevskega (Ponižani in razžaljeni, Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma, Besi, Selo Stepančikovo, Bratje Kara-mazovi) in L. N. Tolstoja (Ana Karenina, Vstajenje, Vojna in mir, Kozaki, Hadži Murat). Večina teh prevodov, zlasti iz Dostojevskega in Tolstoja je bila natisnjena večkrat. Levstik je svoje prevode pred vsakim ponovnim natisom popravljal in predeloval, samo da bi bile umetniške vrednote teh del čim bolje in čim verneje predstavljene tudi Slovencem. Za Levstika prevajanje ni bilo obrt ampak pravo ustvarjalno književno delo, poustvarjanje vrednot tuje besedne umetnine v slovenskem jeziku. Znal je namreč krotiti svoj osebni temperament ter se z občudovanja vredno vestnostjo in zvestobo vživljati v mišljenje in čustvovanje, skratka v slog tujega ustvarjalca ter ga skušal čim verneje preliti v slovensko jezikovno podobo. Znal je doseči, da iz njegovih prevodov zavonja original, pa se vseeno tudi v slovenščini zelo gladko in lepo berejo. Služba slovenski besedi je bila del osebnega bistva Vladimira Levstika. Iz kroga svoje generacije, ki je ob začetku našega stoletja iskala pot iz utesnjenih slovenskih razmer v širša obzorja, v politično zedinjenje jugoslovanskih narodov in pri tem v zanosnem slovanskem rodoljublju kdaj pa kdaj zanihala čez rob, je tudi Levstik enako kot mnogi drugi slovenski razumniki istih let zaradi zakoreninjenosti v rodni grudi ter intimne navezanosti na slovensko besedo vedno bolj zorel v smeri, kakršno sta izpovedala že ob vidna glasnika iz ljudstva: J. E. Krek kot oče majske deklaracije in Ivan Cankar v svojih znamenitih predavanjih, v katerih je z odločno besedo zavrnil nezrelo in prenagljeno hotenje, da bi morali Slovenci ob političnem zedinjenju z drugimi jugoslovanskimi narodi žrtvovati svoj jezik in svojo kulturo. V svojem eseju Poslanstvo besede, objavljenem leta 1934 v Ljubljanskem Zvonu, je Vladimir Levstik z zrelo samozavestjo zapisal: »In poslanstvo naše besede še davno ni končano. Nemogoče je, da bi pomenila Prešernova prerokba samo razbitje nemškega jarma in ne tudi višje, najvišje izpolnitve v Jugoslaviji naše vere in naših sanj, v prosvetljeni, umirjeni, z duhom močni Jugoslaviji, v kateri bodo vse dobre sile složno in neovirano dovrševale delo človečanske oplemenitve, delo duhovnega osvobojenja iz jarma nevednosti, sebičnosti in materialističnega šušmarstva na ro-vaš večnih vsenarodnih dobrin.« S takim zanos-nim poštenjem je lahko gledal na osnovna slovenska vprašanja le književnik in razumnik, ki je iskal pot za osvobojenje človeka v delu kot najmočnejši gonilni sili napredka. Vlado Novak ;> tU g J* * 2 1 i En roženkranc za Micko, da b'še taka bla, pa za Gustelna pa Pepco, še ta druga dva. »Ki se je pod križem martrov«, za duše v vicah > . in za moj ga ta rajncega, da bi prej svoj Ion dobu, ^ da bi kmal vkup gor' S nebeško glor'jo uživala. 400 let od Trubarjeve smrti Obletnice spominjajo in opominjajo. Vedno hočejo obračun. Ko gre za obletnice smrti, toliko bolj. Toliko bolj tudi takrat, ko pomeni smrt usodni prelom: s Trubarjem je v nekem smislu šla v grob slovenska reformacija in slovenski prote-stantizem. Vse, kar je bilo v polstoletni dobi storjenega, je leglo v grob. Po Trubarju slovenska reformacija životari, dokler se po mnenju Fr. Kidriča že 1595 dokončno ne poslovi, čeprav bi mogli s Huterjevo poliglotsko biblijo podaljšati njeno življenje še za štiri leta. Kaj je ostalo po slovenskem 16. stoletju! Kulturni molk, ki gaje s svojo ognjevitostjo udejanila protireformacija in si katoliška obnova po požigu protestantik ni znala ustvariti svoje literature. Katoliška obnova ni bila naklonjena slovenski književnosti, čeprav jo opravičujemo z njeno bojaznijo pred branjem biblije in je vse do Japlja dovoljevala samo duhovnikom rabo Dalmatinove Biblije, ko je izdala zgolj lekcionarje za cerkveno rabo in le nekaj molitvenikov in nabožnih del (le deloma v 17. stoletju, bolj v 18. stoletju, a še v začetku 19. stoletja naletimo na odkrit odpor cerkvene hierarhije). Zato ji tudi »katoliški« literarni zgodovinarji (I. Grafenauer) zamerijo, da ni hotela in znala nadaljevati protestantske tradicije. Šele s Slomškom, potem ko je Kopitar že slovenski in evropski kulturni javnosti razkril dela slovenskih protestantov, je v katoliški prostor prodrla zavest o pozitivnem deležu slovenskih protestantov pri oblikovanju narodove kulturne in politične zavesti in s tem seveda tudi verske obstojnosti, saj je Slomšek povezoval narodnost in vero v neločljivo enoto. Vendar se je slovenski katolicizem branil Trubarjeve dediščine še v začetkih 20. stoletja, da bi še danes občutil ob slovenskem protestantizmu nelagodje in ga zavračal v njegovi religiozni obliki, če ga že mora sprejeti v njegovi kulturni, narodnozavestni in politični obliki. Slomšek pa je pokazal, da ne gre ločevati vere in narodnosti, zato je slovenski katolicizem v zadregi, ko mora sebi in svojim vernikom pojasniti in apologetično zavrniti kakršnokoli zvezo s protestantizmom. Kolikor pa je 2. vatikanski cerkveni zbor omogočil ekumenska gibanja na osnovi spoznanj o Kristusovem odrešilnem delu za vse ljudi, je tudi slovenski katolicizem v pokoncilskem obdobju začel počasi spreminjati svoja apologetična izhodišča in iskati nove poti k razlagi slovenskega 16. stoletja. Seveda je bilo to mogoče, kolikor so raziskave o našem 16. stoletju globlje posegle tudi na teološko področje in osvetlile ozadje teološkega spora v evropskem prostoru, ki je imel svoj odmev v slovenskem. Tako se prav v pokoncilskem času rojeva počasi, a vztrajno, spoznanje, da s slovenskim protestantizmom ni vse tako narobe, kot so prikazovali od protireformacije dalje zavzeti nasprotniki vsakršne zveze s protestantskim 16. stoletjem. In tako je mogel V. Truhlar zapisati besedo »rehabilitacija«, ko je v članku o izkustvenosti Trubarjevega krščanstva (BV 1975, 420-427) skušal opravičiti Trubarjevo reformacijsko dejavnost. Čeprav je njegovo razumevanje Trubarja povezano z razumevanjem Lutra in njegove reformacije in ju nehote med seboj primerja, le najde pri Trubarju tiste verovanjske prvine, ki ga v očeh pokoncilskega katolicizma »rehabilitirajo«. Kolikor je Trubarjeva teologija, in za to predvsem gre, slovenska in zraščena s slovenskimi tlemi, pa hkrati polemična v duhu takratne teologije na- sploh, je morala odgovoriti na vprašanja, ki so bila tipično slovenska, čeprav ne povsem slovenska, temveč se je vključevala v evropski prostor. Trubar je šibal napake znotraj slovenskega katolicizma. V. Truhlarju se zdi, da je Trubar dojel smisel Lutrove bistvene ideje: ponotranjenost ob negaciji pozunanjenosti, in je pri Trubarju našel značilno mesto, ki pa se v njegovih predgovorih še in še ponavlja v različnih, a tako podobnih enačicah: Slovensko ljudstvo »je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ... Toda preveč in premočno je praznover-no, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri devici Mariji in pri svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo, s palmami, s kajenjem in krop-ljenjem, z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva. S tem hoče odvrniti tudi vse nesreče, vse božje kazni, vsakovrstne bolezni, draginjo, vojsko in nevihto, pregnati hudiča iz oblakov, s polja, z dvorišča, od živine, iz hiše in od postelje in tako doseči dobro letino, veliko žita, vina, živine, mir pred Turki in dobro življenje ... In če kdo v hiši zboli, napravi bolnik ali kdo drug namesto njega, npr. oče ali mati, zaobljubo, da hoče prinesti in dati veliko darilo devici Mariji ali kakemu svetniku v tej ali oni cerkvi, bodisi govedo, vola, teleta, ovco, nekaj funtov voska ali ustrezno vsoto denarja, in najlepšo bolnikovo obleko ali pa da pojde na daljno romanje... Sezidali so in še zidajo poleg svojih župnih cerkva skoraj na vseh posestvih, hribih ... cerkve... In tolikšno pogansko in nepotrebno zidanje uganjajo samo na prigovarjanje in povelje lahkomiselnih, norih in nepoštenih ljudi, ki jim namreč trdijo in pravijo, češ da se jim je prikazala v sanjah, v snu ali sploh ponoči devica Marija ali kak drug svetnik ali svetnica. Nekateri se podnevi zgrudijo pred ljudmi, kakor bi imeli božjast, in po dolgem tresenju in cepetanju začno pripovedovati, da jih je devica Marija ali kak drug svetnik ali svetnica tako vrgla, z njimi govorila in ukazala, naj se zdaj na tem mestu, zdaj na onem hribu, v dolini ali gozdu sezida cerkev, naj hodijo tja s križi, naj darujejo, bero maše in romajo, če pa tega ne bi storili, tedaj hočejo Marija, svetnik ali svetnica, ki so se prikazali, pobiti s točo vse žito na polju in vinograde ter poslati tako smrt na ljudi in živino, da ne bo ostal niti tretji del živ...« V. Truhlar je tako našel Trubarjevo mesto v slovenskem katolicizmu. Trubar more še danes opozarjati slovenske katoličane na nevarnost po-zunanjenja in jih spodbujati k ponotranjenju in to povsem v skladu z mnenji 2. vatikanskega koncila. Ne da bi zavračali zunanje obrede, so vendar »akcenti reformacije« že nekdaj pomenili »višjo vrednost in višjo pomembnost«. V. Truhlar vzpo-reja protestantizem s katolicizmom še nekoliko drugače: ne gre zgolj za primerjavo ponotranjenost - pozunanjenost, temveč tudi za teološke kriterije samih izhodišč. Tako je V. Truhlarju pomembno tole: božje ljudstvo je koncilski pojem, a je že dolgo živel v protestantizmu z vsemi atributi, ki so določevali vlogo in pomen laika v Cerkvi; prav tako splošno duhovništvo, domač jezik v bogoslužju; popolnost ni več monopol enega samega stanu; pravilno umevanje vloge odpustkov; kritika napačnega češčenja Marije in svetnikov. Tako je koncil, zaključuje V. Truhlar, vključil v svoje gledanje marsikaj, kar so protestantske Cerkve bolje razvile od katoliške (Leksikon duhovnosti, 491). Kar velja za vesoljno Cerkev na splošno, velja posebej po V. Truhlarju za slovenski katolicizem. Če je Truhlarjev sestavek nastal skoraj desetletje pred petstoto obletnico Lutrovega rojstva, pa je že daljnovidno zrl v našo prihodnost, ko je papež Janez Pavel II. zapisal v svoji poslanici tudi tole: »Lutrova globoka religioznost (je) oživljala goreča zavzetost za vprašanje večnega zveličanja.« Pa še to: »Postalo je tudi jasno, da ni mogoče pripisati razpada cerkvene edinosti niti samo nerazumevanju pastirjev katoliške Cerkve niti nezadostnosti Lutrovega umevanja pravega katolištva...« (Ob petstoletnici rojstva Martina Lutra, BV 1984, 63-64). Matija Trost je svojo latinsko primerjavo Martina Lutra in Primoža Trubarja sklenil takole: »Prava naj cerkev se nemška ponaša s pastir-stvom še takim, vseh pastirjev prvak zmeraj bo LUTER ostal: prava se cerkeve slovenska ponašaj s pastirstvom še takim, vseh pastirjev prvak zmeraj bo Trubar ostal.« (M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 1966, 379). Se danes moramo prav dati pesniku slavospeva, ne le zaradi Trubarjevih zaslug za slovensko kulturo nasploh, temveč predvsem zaradi kritičnega odnosa do napak v katolicizmu 16. stoletja. Tako je Trubar za katoličane v slovenskem prostoru enako pomemben kot Luter za vesoljno Cerkev. Pred desetimi leti je bila izgovorjena beseda »rehabilitacija«. Odkril jo je in potrdil znani slovenski teolog in pesnik. Ni izrekel besede, ki ima svojo težo posebej v katolicizmu, ne da bi je utemeljil. Zato je treba njegov sestavek prištevati k začetkom globljega ekumenskega preučevanja slovenskega protestantizma s katoliške strani. Po štiristo letih smo razumeli Župančičev »Veš, poet, svoj dolg?« in ga parafrazirali: »Veš, kristjan (katoličan), svoj dolg?« A. Breznik je nekoč govoril o Trubarju velikanu (1917), jpa gotovo ni kar tako zapisal besede »velikan«. Čemu je ne bi spregovorili danes in po štiristo letih počastili spomin tistega, -ki nam je odprl oči za narodno in versko prebujo! In ga rehabilitirali. Božidar Raič Šestega junija 1886. leta je v Ljubljani umrl slovenski rodoljub, narodni buditelj na Štajerskem in v Prekmurju, jezikoslovec, borec za zedi-njenje, za narodni, politični, gospodarski in kulturni razvoj slovenskega naroda. V ta namen je prehodil severovzhodno in vzhodno mejo slovenstva, vzgajal ljudstvo in budil v njem narodni ponos, obenem pa glasno in pogumno nastopal proti vsem, ki so si prizadevali Slovence odtujiti njihovemu narodnemu bistvu. Rojen je bil 9. februarja 1827 v kmečki družini na Žvabu v župniji sv. Tomaža nad Ormožem. Osnovno šolo je obiskoval doma, gimnazijo pa v Varaždinu v letih 1838-44. Tuje poslovenil svoje ime iz Matija Reich v Božidar Raič. Nato je študiral dve leti filozofijo v Zagrebu, od leta 1846 do 1850 pa bogoslovje v Gradcu, kjer je bil tudi posvečen. Njegov študij na Hrvaškem je bil pomemben, ker se je tam seznanil z ilirskim gibanjem, ki mu je ostal zvest do smrti, naučil pa se je dobro tudi madžarščine, tako, da so ga vabili celo v bogoslovje na Madžarsko. Na Hrvaškem se je njegovo zanimanje docela obrnilo k slovanstvu, in je že v Zagrebu izdal rusko slovnico Temelji ruškega jezika po češki Vaceslava Hanke. V Gradcu se je hitro pridružil slovenskim bo-goslovcem, ki so se že živo zanimali za vsa važnejša javna vprašanja, zlasti pa se je v njih že prebudil slovenski in slovanski duh ter ponos. Duša jim je bil Radoslav Razlag, poznejši pravnik in politik in stalni Raičev prijatelj. Po posvetitvi za duhovnika je odšel najprej za duhovnega pomočnika v Ljutomer, od 1851-53 leta pa je služil kot kaplan v Slivnici pri Mariboru. V sosednjem Framu je kaplanoval takrat jezikoslovec Oroslav Caf in ob njem je Božidar Raič izpopolnjeval svoje slovanske študije, ki jih je začel že v Gradcu. Poleg slovenskega je študiral tudi ostale slovanske jezike, predvsem staro cerkveno slovanščino, ki mu je kasneje služila pri poskusih reformiranja slovenskega knjižnega jezika na starocerkvenoslovanski in panonski podlagi. Veliko njegovih prizadevanj se je resnično tudi uveljavilo v slovenskem knjižnem jeziku. 1853 leta je odšel za profesorja na mariborsko gimnazijo, kjer je poučeval tudi slovenščino. Tu je poživil in razširil pouk slovenščine in dosegel, kar je bilo za ta čas edinstveno, da se je slovenščina na mariborski gimnaziji začela poučevati slovensko. Tu je uvedel tudi pouk stare cerkvene slovanščine. Ko je bila 8. avgusta 1859. leta objavljena odredba, s katero je bil preklican cesarjev ukaz od 9. decembra 1854. leta, po katerem je bila v višjih razredih nemščina učni jezik, je to vzpodbudilo Božidarja Raiča k odločnejšim nastopom. V »Novicah« je objavil članek, v katerem je hudo napadel ponemčevanje slovenske mladine. Ko je vlada zahtevala mnenje gimnazijskih učiteljev glede poučevanja domačega jezika (pri nas slovenščine), ga je skupaj s še dvema slovenskima profesorjema napisal tudi Raič. V svojem mnenju je poudarjal, da je predvsem potrebno, da se razširi pouk slovenščine kot obvezni učni predmet na vse učence, kot je to veljalo za jezike v drugih kronovinah... pouku slovenščine v nižji gimnaziji pa naj bi se določilo toliko ur, kolikor jih ima nemški jezik, da bodo tako lahko napredovali učenci v obeh jezikih enako. Da se Jože Rajhman pa doseže učni namen, nadaljuje Božidar Raič v »mnenju«, ni zadosti, da se učenci pečajo samo s slovnico in berili, temveč je povsem potrebno, da se tudi nekateri predmeti poučujejo v slovenskem jeziku, ker taka vaja daje moč, jakost in gotovost v izrazu, pripravlja jasno mišljenje in urnost v govoru. Taki predmeti so bili verouk, zgodovina in narodopis. O vlogi jezikov piše: »Mi radi spoznavamo in odobravamo povsem nemški jezik kot vezilo in porazumelo narodov v avstrijski državi živečih, pa samo tako in nikakor kot njih omikovalo... Mi Slovenci kot narod, kateremu je dovolila tudi milost božja, da na zemlji živi in ga je previdnost pridružila avstrijski državi, menda smemo pričakovati po ukazu 8. 8. 1859 imenovani poboljšek, da s tem ne samo mi, temveč tudi preprosto ljudstvo pridobiva v omiki, da v nji napreduje ... Mi spoštujemo vsak narod in smo pravični proti vsakemu, zato pa tudi zahtevamo ravno to od njega; tedaj odvračamo očitno in naročito vsak upor kakega Neslovenca zastran uvedenja slovenskega narečja kot učnega jezika v nekaterih predmetih. Gospod vseh gospodov podelil je bla-govestnikom dar jezikov predno jih je odposlal k raznim narodom... Hočejo li nas osrečiti z omikanimi blagovestniki drugega omikanejšega naroda, treba je tudi za to skrbeti, da se odpošljejo vede jezik onega ljudstva, kamor nameravajo omiko nesti. Že davno bi bilo treba vedeti, da vednost od vzhoda prinesena ni se Grkom nikakor inače delila kakor v grškem, in grška veda-Rimljanom ravno tudi v latinskem jeziku... Dokler bodo imeli narodi uzrok trepetati za svojo narodnost, toliko časa ne bode v Avstriji zadovo-ljnosti in miru.« To je bilo mnenje Božidarja Raiča. Od ministra za prosveto pa je sledil odlok: »da učitelji s takimi pedagoškimi nazori ne morejo službovati na srednjih šolah.« Zapustil je gimnazijo ter zaprosil in dobil mesto kaplana pri sv. Barbari v Halozah, kjer je postal 1870 leta župnik in ostal do svoje smrti 1886. leta. Raič je v naslednjih letih nadaljeval z narodnim delom. Izkoristil je vsako zakonito možnost pri narodnem delu. O narodni problematiki, krivicah, ki se Slovencem gode in pravicah, ki jim gredo, je dopisoval v vseh tedanjih slovenskih časopisih (Novicah, Napreju, Slovencu, ki ga je izdajal Einspieler na Koroškem), od 1867. leta naprej v Slovenskem gospodarju, od 1868 pa v »Slovenskem narodu«, prvem slovenskem političnem časniku, ki se je obdržal, ki je bil liberalno usmerjen in katerega soustanovitelj je bil. Nazori glede slovanstva in slovenstva, ki so ga pri njegovem delu vodili, so bili: »Vseslovanstvo, slovansko uzajemnost in edinost slovanskih narodov mislimo si na naravni in porabni način tako, da ni treba nikakršne enoličnosti niti v verskem, niti v politiškem niti v slovstvenem oziru k slovanski edinosti in uzajemnosti, nego samič skupne podpore proti skupnim sovražnikom, kolikor dopuščajo okolnosti. Slovenci moramo na vse kriplje delati, da se brže bolje zedinimo v eno zemljepisno in politiško skupino ter ljudstvo primerno izobrazimo, brez primerne ljudske omike bi vsi skisnoli.« O slovenski inteligenci pa piše: »Slovenski razumniki ne smejo več biti cicljavci in šušljeki, ktere vsaka najmanjša neprijazna sapica povali, kterev vsako neprijetno betvo zmoti in odvrne od pomaganja na napredek, nego možje značajni brez ozkoprsja našega zatiranega in tlačenega naroda; kdo ne zna, da je narod toliko slobode in toliko pravic vreden, kolikor si jih sam pribori in braniti ve?« Za vzgojo in omiko Slovencev je delal z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Širil je knjige Mohorjeve družbe in Slovenske matice in v njih pisal, učil je iz prižnice, svoj veliki trenutek pa je doživel v času taborskega gibanja, kjer je zaslovel med najbolj priljubljenimi govorniki. »Slovenski narod« je zapisal: »Kaj naj rečemo o velikih narodnih svečanostih - taborih, ki so prebudil* Slovence za vselej iz spanja. Odsluživši jutranjo službo božjo svojim župljanom, odpeljal se je čestokrat kot pravi apostol po več ur daleč učit in prepovedovat tisočem zbranega naroda.« Na taborih je govoril o potrebi, da se Slovenci zedinijo v eno politično skupino, o enakopravnosti slovenskega naroda z ostalimi narodi v državi, o gospodarskih zadevah in o šolah. Zahteval je šole s slovenskim učnim jezikom kot osnovno narodno pravico in edino učinkovito sredstvo za izobrazbo ljudstva. Samo nemške in mešane osnovne šole je odklanjal, ker so ohranjale otroke, ki nemško niso znali, na nizki izobrazbeni stopnji, tiste, ki so študirali naprej pa velikokrat odtujevale slovenskemu narodu. Boril seje za ustanavljanje gospodarskih šol za slovensko mladino, ki naj bi jo usposobile, da bi bila sposobna držati korak z gospodarskim razvojem v državi in bi se tako izboljšal socialni položaj Slovencev, ker: »S siromakom vsakternik metla po svoji volji pokazavši mu petico, ubožca preslepi capasta forintača, siromak je trstika, ktero zgene najrahlejša sapica; siromak je goleč v koprivji, ker mora le zato skrbeti, čim pokrije svojo goloto in kako pomiri kroleči od glada želodec, za omiko nima ne volje, ni časa, ni novca, nevoljak ostaja svoje žive dni«,... »gospodarske učilnice, imeti jih moramo, bodisi tako ali onako, da si pametnim gospodarjenjem zopet pridobimo zemljišča in vinograde, kteri so zapravljeni in kder se dobiček pripravljeni žuljevi slovenskih težakov steka v tujo zakladnico«. Gospodarske šole je zahteval za fante in dekleta. Najbolj je odmeval njegov govor na ormoškem taboru, na katerem je zaprisegel mladino. Konec govora se je glasil: »Mladezen! Narod te postavlja za vernega stražnika svojih pravic, grobov svojih milih očev in praočev, da jih ne bode tlačila tujčeva peta, gazila sovražniška noga; zročil ti je najdragšo dedino, namreč jezik in narodnost, da oboje zvesto in neoskrunjeno ohraniš; mladezen! uteri in obriši solze materi Sloveniji vzrokovane od nevrednih in izneverjenih sinov. Mladezen! prosim v imeni vaših slovenskih sprednikov, katerim že je bela žena davno postlala pod težkoj grudo, v imeni vaših roditeljev, kteri vas presrčno ljubijo želeči vam ugodno bodočnost, v imeni našega zatiranega slovenskega naroda, kteri Se od tebe pomoči nadeja, v imeni matere slave, da jo razveselite, v imeni vašega poštenja in časti, v imeni vaše boljše bodočnosti, v imeni vsega slovenskega naroda, bodi stalno naša, bodi narodna, bodi značaj na, nikoli ne popusti od slovenske zastave! Vem in vidim, ka si navdušena za vse, kar je blago, kar je narodno, toda navdušenost se lahko skadi kakor dim, mine kakor rosa s trave, zato tirjam od tebe, slovenska mladezen, da pri-segoj potrdiš svoje dobre nakane ter te prašam, hočeš li marljiva in delavna biti na korist svojemu narodu? - Hočeš li pravična, poštena in nravnega ponašanja biti? - Hočeš po vzgledi častnih možij braniti pravo istino in svobodo svojega naroda do poslednjega vzdihljaja? - Hočeš li se vselej upirati tujemu in krivičnemu gospostvu nad slovenskim narodom? na kar je množica glasno odgovarjala: »Prisezamo!« »Tako si mila mladezen Slovenska učinila slovesno prisego pred obilno zbranim narodom slovenskim pod milim in vedrim nebom, ktero je prestol pravičnega in vsevedočega božanstva, sveto jo drži: Živela zlata upazen bodoče sreče slovenskega naroda! Živela...« Za Zedinjeno Slovenijo je govoril še na Modri-njakovi spominski proslavi leta 1881, kjer je poudaril »potreba zedinjenja vseh Slovencev mora se ljudstvu kazati o vseh prilikah, vsakega prosta-ka, vsakega pastirja, vsakega pametnega otroka mora prešiniti ta pomiselj, zedinjenje Slovencev mora biti neprestano na dnevem redu«. Za pravice slovenščine se je boril tudi v cerkvi. Prvi je začel voditi matične knjige v slovenščini, zaradi česar so ga oblasti obsodile na denarno kazen in mu zagrozile, da nastavijo posebnega uradnika na njegove stroške, če ne bo uradoval v nemščini. On je vzpodbujal k slovenskemu ura-dovanju še druge duhovnike in jim napisal poseben priročnik slovenskih izrazov. Slovensko ura-dovanje je zahteval tudi na škofiji v Mariboru. Zelo pri srcu mu je bila ideja, da bi se na Slovenskem uveljavilo bogoslužje v slovenščini ali vsaj v stari cerkveni slovanščini namesto latinščine. Z velikim navdušenjem je oznanjal okrožnico papeža Leona XIII. 1880. leta o slovanskih blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu, na sam praznik svetih bratov pa je želel maševati slovensko, česar mu takrat niso dovolili. Oster je bil tudi do slovenskih duhovnikov, ki so uporabljali nemščino za medsebojne pogovore. To imenuje Judovo izdajstvo in brezznačaj-nost in nadaljuje »vsej se drugi narodi tudi po svoje pogovarjajo, nikdar po tuje, razen z ljudmi, ki njihove besede ne vejo. Tujega ali tujih jezikov se učimo, da zamoremo z ljudmi govoriti, ki niso našega rodu in kadar po tujih krajih potujemo in da dobre knjige prebiramo..., nikdar pa, da bi, hote se spametnejše in omikanejše kazati..., potem bi nas svobodno vsak tujec zasmehoval, saj si tudi zaslužimo.« Temeljito znanje slovenščine je zahteval tudi od uradništva in gimnazijskih profesorjev. Za to se je zavzemal tudi v deželnem zboru v Gradcu in šibal nedoslednosti na tem področju. Enako neizprosen je bil tudi v državnem zboru na Dunaju, kjer je bil slovenski poslanec od 1884. leta. Opozarjal je na krivice, ki so jih Slovenci trpeli in neizpolnjene obljube vlad. Za primer, da vlada slovenskim zahtevam ne bi ugodila, je napovedal vsenarodni bojkot (bojkot vojaške službe in plačevanja davkov) še slabe tri mesece pred smrtjo. Da-je bil s svojim delom najtesneje povezan s slovenskim ljudstvom se je pokazalo tudi na pogrebu. Pospremile so ga številne množice. Čeprav za življenja ni bil brez nasprotnikov, so ga pospremili na pogrebu ljudje različnih političnih prepričanj, Nemci in Slovenci. In še nemški časnik v Ljubljani Laibacher Zeitung mu priznava, da je bila njegova ljubezen do slovenskega naroda domala brezmejna, da s svojimi govori v državnem zboru sicer ni dosegel tega, kar je želel, kljub temu so ga vsi spoštovali zaradi njegovega nesebičnega karakterja in njegove popolne predanosti stvari, ki jo je spoznal kot pravično. Vinko Rajšp H ■ V # W ■ Franc Locniskar 4. decembra 1985. mineva sto let rojstva slovenskega pesnika, pisatelja, urednika in uglednega učitelja Franca Ločniškarja. Rodil se je v Zbiljah pri Smledniku. Nadarjenega dečka so poslali v šole v Ljubljano. Leta 1906. je maturiral na učiteljišču v Kopru. Služboval je pri Sv. Gregorju na Dolenjskem, potem na Primorskem v Logjeh in Drežnici pod Krnom. Bil je zaveden Slovenec in je sočustvoval z ljudmi, ki niso imeli možnosti narodnega izživljanja v šoli in v javnem življenju. Italijanske oblasti so ga preganjale in bil je tudi v življenjski nevarnosti. Moral se je z družino umakniti iz sončne prijetne vasice in ločiti od dobrih ljudi. Leta 1921. je nastopil službo šolskega upravitelja na Turjaku, kjer je deloval 11 let. Nato je prevzel mesto upravitelja na osnovni šoli v Mavčičah. Leta 1937. je bil imenovan za mestnega šolskega nadzornika v Ljubljani. Preselil se je in ostal v glavnem mestu do svoje upokojitve in nenadne smrti leta 1947. Že kot učiteljiščnik in kasneje je Franc Ločniškar priobčeval pesmi, mladinske povesti in črtice pod različnimi psevdonimi: Taras Vasiljev, Slavko Slavič, Boris, Maksimov in drugi v Vrtcu, Zvončku; Domačem prijatelju, Slovanu, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu, Mladiki, Dom in svetu in Koledar- ju Mohorjeve družbe nazadnje s pravim imenom. Iz Vrtca ponatisnjene pesmi so izšle v zbirki Iz raznih stanov. Za šolsko mladino je priredil zbirko V zarji mladosti in Srca mladih. Nekaj let je bil urednik Vrtca. Napisal je vrsto pedagoških sestavkov, ki so izšli v Popotniku in drugih revijah takratnih prosvetarjev. Bil je tudi uspešen sesta-vljalec slovenskih beril za Julijsko krajino, Dravsko banovino in Koroško. Zaupan mu je bil predvsem leposlovni del, ki ga je dobro opravil, čeprav nekatere od čitank zaradi cenzure takratnih oblasti niso izšle. Zamejski Slovenci s svojim naraščajem so bili njegova ljubezen, skrb in bolečina. Ne samo s pisateljevanjem tudi z drugimi dejavnostmi je deloval vzgojno. S predavanji in tudi s fizičnimi prikazi dela s področja kmetijstva je zaposloval in izobraževal mladino in starejše. Re-žiral je predstave, učil za proslave ob obletnicah naših slavnih mož in vodil pevske zbore. Svojim mlajšim kolegom je tovariško svetoval in pomagal pri vzgojno izobraževalnem delu ter upraviteljskih poslih. Prihajali so k njemu radi od blizu in daleč. S svojim vedrim značajem, skromnostjo, nesebičnostjo, poštenostjo je privlačeval mlado in staro. Vaščanom je sestavljal prošnje, jih bodril v bolezni in tegobah. Najmlajša bitja pa so še posebej uživala toploto njegovih besed in dejanj, saj je nenehno deloval za kulturno in moralno moč družine in naroda. Njegovo ime je vklesano na plošči znamenitih mož, ki so se šolali na učiteljišču v Kopru. Evlalija Feguš Vse dopoldne zastrta okna, ropot traktorjev, vrvež na gradbiščih, pijano petje v gostilnah. Zaman je miza obložena z najboljšim kruhom in z najžlahtnejšo pijačo. I ^ J Zaman čaka plemeniti gostitelj « <5j in si srčno želi, (ž ^ da bi jedel z nami. Ob petdesetletnici smrti skladatelja Emila Adamiča Petdeset let mineva, odkar je 6. decembra 1936 smrt pokosila slovenskega skladatelja Emila Adamiča. V dveh letih se bomo pravzaprav spominjali dveh njegovih obletnic; poleg smrti tudi 110 letnice rojstva, rodil se je namreč 25. dec. 1877. Obletnice nasploh ponujajo priložnost, da se spominjamo zaslužnih ljudi, njihovega prispevka k umetnosti, znanosti, gospodarstvu naroda ali človeštva. Adamičev prispevek slovenski glasbi je tolikšen, da mu gre po pravici posvetiti nekaj spomina. Toliko bolj, ker njegovo delo ni bilo pomembno samo za čas, v katerem je živel. Tudi danes je še v marsičem živo in aktualno. Časovna oddaljenost omogoča bolj pravično ovrednotenje stvari, hkrati pa povdarja tudi druge vrednote dela, ki se v spremenjenih družbenih razmerah še bolj kot ob njegovem nastanku izkazujejo. Ta zapis nima namena in tudi ne more odkriti nekaj bistveno novega v biografiji niti v raziskovanju dela Adamiča kot umetnika. Vse to je bilo izčrpno osvetljeno že zdavnaj. Revija Pevec (1924, IV. 1.) prinaša krajši Kimovčev članek o Adamiču. Najbolj tehtno razpravo o njem pa sta napisala Lucijan Marija Škerjanc, ki je sestavil bibliografijo Adamičevih skladb in jih predstavil pod vidikom kompozicijske tehnike ter Slavko Koželj, ki je zbral njegove biografske podatke. Oba prispevka sta izšla v obširni knjigi pod naslovom Življenje in delo slovenskega skladatelja (1937), takoj po skladateljevi smrti, pri založbi Ivan Grohar. Ocene Adamičevih skladb najdemo nadalje v raznih glasbenih revijah, predstavitve njegovih skladb pa v koncertnih listih pevskih zborov, posebno pri »krstnih izvedbah«. Imamo pa tudi veliko njegovih zapisov, ocen in kritik koncertov, ki poleg njihove prvotne funkcije nehote razodevajo tudi zapisovalčeve estetske nazore. Iz vseh teh zapisanih virov si je mogoče sestaviti pristno podobo o Adamiču kot umetniku. Preletimo njegovo življenjsko pot! Rojen na Dobrovi pri Ljubljani v učiteljski družini, najde za glasbo plodna tla že v zgledu očeta, ki je bil, kot tedaj običajno, tudi organist in pa, sicer bolj priložnostno, skladatelj. Obiskuje učiteljišče, ki ga usmeri v osnovni poklic ter Glasbeno Matico, ki ga s strokovnimi disciplinami pripravlja na oni pravi poklic, ki mu bo edinemu notranje predan služil. Ze kot dijak se spoprime z dirigiranjem. Prevzame tamburaški orkester Zvezda, za katerega začne ustvarjati tudi nove skladbe. Tako ustvari že na začetku tisto uspešno sožitje med skladateljem in dirigentom v eni osebi, ki se bo tudi pozneje izkazalo kot zelo plodovito. Po maturi na učiteljišču nastopi pot učiteljevanja. Vrstijo se postaje: Toplice pri Zagorju, Kamnik in Trst. Vse so obeležene z glasbo. Povsod nastopa kot kulturni »animator«, organizira proslave, vodi zbore, sklada, je vnet telovadec in sploh živi in čuti z narodom. Izrazito plodno obdobje pomeni zanj bivanje v Trstu. Tu deluje kot učitelj, prevzame pevovodstvo zbora Zarja iz Rojana, ki se pod njegovim vodstvom pogumno postavi na čelo vseh tržaških zborov z napredno programsko politiko in pevsko kvaliteto. Poučuje tudi na tržaški Glasbeni Matici in pri vsem tem še najde čas, da se v študijskem letu 1911-12 vpiše na tržaški konservatorij, kjer izpopolnjuje glasbeno znanje, vendar se nadaljnjemu študiju zaradi prezaposlenosti odpove. Vso to razgibano dejavnost kruto prekine prva svetovna vojna, ki ga neizprosno vrže ob tla z vpoklicom k vojakom in kmalu se (k sreči!) znajde v ruskem vojnem ujetništvu. Dasi pomeni petletno ujetništvo prisilno ločenost od domovine in družine, mu to vendarle omogoči, da se sreča z novo, drugačno kulturo, predvsem glasbeno folkloro, ki jo vneto zbira in se ji tudi kot skladatelj posveča. Nova oblast mu sčasoma zaupa pomembna glasbena mesta (pevovodja zbora, učitelj glasbenih predmetov, ravnatelj konservatorija) in tako postane v mestu Taškent v Turkestanu vodilna glasbena osebnost. Leta 1920 se končno vrne domov. Navdušen sprejem in nova služba mu kmalu zacelijo kvarne posledice ujetništva. Znova se vrže na delo. Zopet poučuje in ureja sodobno zastavljeno revijo Nova muzika, nadaljevalko predvojnih Novih akordov. Sodeluje še pri Zborih, Pevcu, Tamburašu, Cerkvenem Glasbeniku in Sveti Ceciliji. Leta 1925 prevzame vodstvo Orkestralnega društva Glasbene Matice, s katerim že takrat uresničuje zamisel o posredovanju glasbene kulture na podeželju. Ne odkloni niti povabila Stanka Premrla in prevzame poučevanje petja na Orglarski šoli. Povsod ga vabijo k sodelovanju. Organizira pevske tečaje in vodi pevski zbor učiteljiščnikov, kjer sicer poučuje, potem, ko je opravil državni izpit, ki mu ga je vojna preprečila. S tem zborom uresničuje nove skladateljske zamisli v praksi in z njim žanje velike uspehe na turnejah po Jugoslaviji in Italiji. Nadaljevanje tega zbora predstavlja po njem imenovani »Učiteljski pevki zbor Emil Adamič«, ki živi in deluje še danes in opozarja na najbolj plodovitega zborovskega skladatelja pri nas. Vso to dejavnost sorazmerno zgodaj prekine kratka bolezen, ki pa se zanj usodno konča. Golo naštevanje Adamičevega skladateljskega opusa, ki šteje preko tisoč sklad, bi bilo že zaradi obširnosti nemogoče pa tudi nepotrebno spričo omenjene Škerjančeve študije, v kateri je zbran celotni opus. Omejimo se zato le na splošne značilosti njegovih del. Emila Adamiča si predstavljamo najprej kot zborovskega skladatelja. Ta predstava izhaja iz dejstva, da je njegovo ime največkrat zapisano na koncertnih listih pevskih zborov in da v radijskih oddajah slišimo pogosto njegove vokalne skladbe. Vendar pregled njegovih skladb pokaže, da premore tudi mnogo instrumentalnih skladb za najrazličnejše zasedbe. Tako zavzema tudi v naši instrumentalni glasbi dokaj častno mesto. Okrog devetdeset skladb šteje njegov instrumentalni opus. Skladbe so nastajale povečini za ansamble, ki jih je sam vodil ali pa kot naročila. Mnoge so nekako prikrojene danim možnostim in so zato nekako omejene in vezane. Druge pa se povzpenjajo celo do uporabe simfoničnega orkestra in so po obliki široko zasnovane z odlično instrumentacijo in bogato barvitostjo. Sem sodita dve suiti: Otroška suita in Iz moje mladosti. Glasbeni dokument iz ujetniških let je znana Tatarska suita, ki ima za podlago orientalsko motiviko. Najpomembnejše delo za godalne zasedbe je vsekakor programsko izpeljana suita Ljubljanski akvareli. V šestih suitnih stavkih opisuje znane kulturne spomenike mesta Ljubljane. Delo s tamburaškim orkestrom je tudi povzročilo precej skladb za to orkestralno zasedbo. Instrumentalne skladbe je pisal še za klavir, violino in različne pihalne instrumente. Največjo ljubezen pa je Adamič posvetil zborovskemu ustvarjanju. Ne samo, da je število njegovih skladb za najrazličnejše zbore (mešane, moške, ženske in mladinske) daleč največje, tudi skrb in tenkovestnost, s katero je iskal najboljše oblike izraza, jih neprestano brusil in izpopolnjeval, dokazuje, da mu je bilo delo z zborovsko glasbo najbolj pri srcu in da se je v njej najlažje iskreno izražal. Paleta njegovega zborovskega ustvarjanja je široka in kaže najprej na mnogo-stranost in različnost postopkov že v izboru besedil, kot tudi v njihovi obdelavi. Za romantika kot je Adamič, je vsekakor odločilno, kakšen tekst bo dobil v roke in ali bo ta vseboval dovolj za glasbo potrebnih prvin. Krog poezije je tako pri njem zožen na romantična besedila lirične in poetične vsebine. Manj prihajajo v poštev epski teksti, nikakor pa moderne konstrukcije. Zato je razumljiva njegova tožba, ki jo izraža v pismu Premrlu: »Žal le, da nam manjka besedil«. Kaže tudi, da se v iskanju le-teh ni oziral po tujih pesnikih. Poleg močne naslonitve na ljudska besedila je iskal nova pri naslednjih pesnikih, navajam jih približno po zastopanosti: Cvetko Golar, Oton Župančič, Silvin Sardenko, Karel Širok, Simon Jenko, Josip Murn Aleksandrov, Dragotin Kette, Fran Levstik. Med pesniki so še drugi, vendar manj zastopani. Ne moremo mimo Adamičevega načina obdelave narodne pesmi. Da ga je naša folklora vseskozi pritegovala, vidimo že po številu narodnih napevov, ki jih je priredil, harmoniziral, ali jih kako drugač uporabil. Pri obdelavi narodnih napevov poznamo navadne harmonizacije, ko nape-vu »podložimo« štiriglasno harmonijo, kot tudi zvočno bogatejše in polnejše akorde. Zahtevnost takega načina je v izbiri ustreznih harmonij (akordov). Vemo, da se naše slovensko glasbeno občutje izraža v večglasju, torej z akordi, zato se mora harmonska plat obdelave pesmi nekako ujemati z ono, ki je skrita v narodu. Če prirejeva-lec to zadene, bo pesem prijela, če pa nima srečne roke in hoče nasilno uvajati narodu tuj harmonski koncept, se pesem ne bo »prijela«. To je klasično gledanje na problem obdelave narodne pesmi, pogojeno z uporabo dura in mola. V novejšem času poznamo tudi drugačna naziranja, ki nimajo nič skupnega s starim načinom. Harmo-nizacij narodnih pesmi ima Adamič veliko. Najdemo jih v zbirki Sto narodnih pesmi za moški in mešani zbor (1937), izšle so pri Glasbeni Matici v Ljubljani. Napevi so vzeti iz Kokošarjeve in drugih zbirk. Druga oblika obdelave narodnega na-peva je v tem, da nam ta služi kot izhodišče za bolj na široke razpredene zborovske obdelave (primer za to so Tomčeve koncertne obdelave narodnih napevov). Podobnih konstrukcij pri Adamiču ne najdemo. Verjetno mu je bil ta način tuj zaradi postopka in po vsebini. V odnosu do narodne motivike poznamo končno še tip skladbe, naj ga tako imenujem, ki sicer nima v citatu nobenega narodnega motiva, vendar iz čisto ori- ginalnih skladb izžareva neka prvinska in jasno zaznavna narodna emocija. Ta se odraža v obilni meri tudi pri tistih Adamičevih skladbah, ki niso motivično direktno naslonjene na folkloro. Adamič je zares ljudski skladatelj. Tudi v sicer težko dostopnih in visokih skladbah ohranja povezavo z narodnimi koreninami. Odtod tolika priljubljenost njegovih skladb. Poleg obdelave narodnega blaga je posvečal posebno skrb ustvarjanju novih skladb za mladinske zbore. Adamiča lahko po pravici imenujemo oče mladinske glasbene literature. Žal to obširno področje njegovega dela lahko tukaj komajda omenimo, muzikološko pa bi dale njegove mladinske skladbe snovi za celo razpravo. Vzrok, da se je v toliki meri odzval prav klicu mladine, je iskati v njegovem učiteljskem poklicu, ki mu je dan za dnem odpiral nove potrebe do takrat povsem zanemarjenega področja. Pisal je za različne vrste otroških in mladinskih zborov, a cap-pella in s spremljavo najrazličnejših instrumentov, največ klavirja. Skladbe so izhajale v različnih mladinskih pesmaricah, kak ducat jih lahko naštejemo. Njihova vsebinska paleta je zelo bogata, od čisto didaktičnih, preko nabožnih in narodnih do tehnično zahtevnih in visoko umetniških. Vzporedno s tem je Adamič razvijal tudi naprednejši kompozicijski koncept, ki temelji na svobodnejšem obravnavanju tonskega materiala. Nekateri njegovi zbori spominjajo na Wagnerjeve harmonije kot tudi na Hindemithov harmonski prijem. S tem pa stilno že zapušča romantiko in prehaja v impresionizem. Tako stoji Adamič z eno nogo trdno na tleh tradicije, z drugo pa poskuša najti pot v negotov, a privlačen svet novega in neznanega. Najmarkantnejši primer »novega stila« je vokalna skladba Vijola. Golar-jevo mistično besedilo mu je dalo pobude za popolno harmonsko sprostitev in drznost. Sploh je s to skladbo dosegel največ, kar je bilo do tedaj storjenega v smislu napredka. Kljub tej in še drugim »modernim« stvaritvam Adamiča ne moremo prištevati k skladateljem avantgarde kakor na primer Osterca, je pa tudi različen od Lajevca, ki sicer ni bil naprednjak, vendar je njegov vokalni opus stilno veliko bolj enoten od Adamčevega. Zaoral je sicer v nove brazde, ni pa dosledno ostajal v njih. Vzrok temu je bilo slej ko prej vsakodnevno soočanje z neredko »mizernim« stanjem naše glasbe, kot ga sam imenuje v pismu Premrlu. Če je hotel obdržati stik s kar največ zbori, se jim je moral nujno prilagajati. Ta nepre- stan kompromis pa ga je odvračal od vztrajanja na novi poti. Zanimiv, vendar še ne povsem raziskan je Adamičev odnos do cerkvene glasbe oziroma ustvarjalnosti na tem področju. Končno bi on kot globoko v narodu zasidran skladatelj utegnil ustvariti sprejemljiv način cerkvene pesmi. Danes noben zbor ne poje Adamičevih cerkvenih skladb, čeprav je dokaj pogosto segal tudi po verskih, celo liturgičnih besedilih. Naj naštejem nekatere tovrstne skladbe: Tri duhovne pesmi na besedilo Adama Bohoriča, Jurija Dalmatina in Matije Kastelca. Leta 1932 je v Gorici izšla zbirka Enaindvajset cerkvenih pesmi po napevih Koko-šarjeve zbirke. Priredil Emil Adamič. Slovenski Te Deum izvira iz časa njegovega bivanja v Trstu. Oče naš za moški zbor. V rokopisu je Missa SS. Angelorum Custodum tudi za moški zbor. Svojevrstna je Maša v čast sv. Alojziju za mladinski zbor in govorilni oziroma molitveni zbor. Božične pesmi, 6 skladb na narodno besedilo za mladinski ali ženski zbor z orglami (1928). Nejasno je, zakaj te in druge skladbe niso izhajale v Cerkvenem glasbeniku, kamor bi najbolj sodile. Kakšen je bil odnos takratnega urednika Premrla do Adamičevega cerkvenega ustvarjanja? Ali se mu je zdel njegov močno v narodu zasidran slog preveč materialističen in duhovno neizčiščen? To vprašanje delno pojasnjuje korespondenca med Adamičem in Premrlom. Iz nepopolno ohranjenega Adamičevega pisma Premrlu razberemo njegovo pripravljenost, da bi sodeloval in »pripomogel k povzdigu cerkvenega petja«. Takole pravi: »Rad bi s svojimi skromnimi močmi pripomogel tudi jaz k povzdigi slov. cerkv. petja, a bojim se, da zaostajam v cerkvenem slogu za drugimi, dasi mi iskrenosti ne manjka.« Premrlu je poslal v pregled neko skladbo in v pismu glede nje pojasnjuje tudi svoje poglede na cerkveno ustvarjanje: »Npr. maša, ki Vam jo tu pošiljam v pregled in morebitno uporabo, je na več mestih za marsikateri okus premoderna. A jaz si mislim stvar takole: Vsak pošten kristjan sme prepevati Bogu v svojem jeziku, da le ostane vseskozi dostojen, pobožen, iskren. Tedaj se Bogu tudi ne bodo zamerile kake kvinte in disonance. Ustrašili se boste morda Glorie ali Sanctusa itd., ali preigraj-te ona mesta večkrat, glejte na poetično moč besedila, pa se vam moji glasbeni izrazi ne bodo zdeli več tako izredni. Jaz čutim v svojem srcu skladnost med obojim.« Dragocena informacija, ki nam osvetli Adamičeve poglede na cerkveno skladanje. Nejasno ostaja le vprašanje, kaj je mislil z besedo »zaostajanje v cerkvenem slogu«. Ali je sodil, da je njegov slog za cerkev premode-ren, ki pa ga sicer v pismu zagovarja. Tudi Premrl kot skladatelj je znal biti »moderen«, zato bi ga v tem gotovo razumel. Petdeset let po smrti se nam skladatelj Emil Adamič potrjuje kot slovenski kulturnik, ki je presegel čas, v katerem je živel. Narodnostne vrednote v njegovi glasbi postajajo danes še bolj pomembne. Če bi mu v njegovem času kdo utegnil očitati »zaplankanost« v ozke narodne okvire, je danes njegova zakoreninjenost v narodu z vsebinsko zajetostjo kulturnih in emocionalnih značilnosti njegove glasbe še posebej dobrodošla. Nudila bo oporo pri ohranjevanju narodne samobitnosti pred nevarnostjo stapljanja z drugimi narodi na škodo lastne identitete, spričo sodobnega pojava migracije in splošnega »prepiha«. V tem je, poleg čisto glasbenih vrednot, pomen Adamičeve glasbe za današnji čas in bo pomenljiv tudi za prihodnost. Jože Trošt Literatura in viri: Revija Pevec, letnik 1924 L. M. Škerjanc, Adamič Emil, Življenje in delo slovenskega skladatelja (Škeijanc Koželj), Ljubljana, 1937 Korespondenca med Adamičem in Premrlom Pričevanje Adamičevih sodobnikov. Pred 150 leti se je rodil Josip Stritar_ Skoro trideset let bo tega, kar smo dobili v desetih knjigah zbrano delo Josipa Stritarja s kritičnimi opombami in razlagami pokojnega profesorja Franceta Koblarja. Žal, da kot zaključek tega obsežnega in skrbno urejenega dela nismo dobili tudi napovedanega orisa pesnikovega življenja in pregledne ocene njegovega dela, saj je bil Josip Stritar dolgo vrsto let »osrednja postava slovenske literature,« kot ga je označil literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, obdobje od leta 1868 do 1895 pa starejša literarna zgodovina sploh označuje kot Stritarjevo dobo. Urednik njegovega zbranega dela France Koblar je v opombah k prvi knjigi tega dela označil Stritarjev pomen za slovensko literarno, kulturno in sploh duhovno zgodovino takole: »S svojimi spisi vlada slovensko slovstvo vse od Janežičevega Slovenskega glasnika preko Zvona in deloma tudi v prvih letih Ljubljanskega Zvona; posamezne pesmi, pripovedni, kritični in polemični spisi, prav tako pisma, spadajo med najznamenitejše pobude v našem kulturnem razvoju in duhovnem napredovanju. V tem delu se nekaj časa stekajo vsa umetniška prizadevanja mladega rodu, ki je kljubovalno stopal čez duhovne ograje, kakor so jih bili postavili ljudstvu tedanji politični in duhovni voditelji staroslovenci. Stritarje bil tudi prvi, kije začel obravnavati umetnostna vprašanja na široko in jih razlagal v preprosti, vsakemu umljivi besedi, vendar na višini, ki jo potrebuje kulturen narod. Kot urednik Zvona je eden glavnih graditeljev naše omike... Rodu mladoslovencev je bil Stritar poleg Levstika dolgo časa vodnik in najvidnejše znamenje njegovega ustvarjalnega poleta.« Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah pod hribom Slevico, ki jo je tako lepo opeval, dne 6. marca 1836. V svojih mladih letih je Jožek, kot so ga domači klicali, doživel dve novi maši: 1844 je pel novo mašo stric Janez, očetov mlajši brat, in leta 1848 brat Andrej; oba sta mu bila v dijaških letih podpornika in sta vplivala na njegovo vzgojo. Še preden pa je začel hoditi v šolo, se mu je izpolnila želja, da je poznal svojega, takrat že slavljenega rojaka Levstika, ki so ga domačini imenovali Retinski gospod. Po opravljeni domači šoli je 1846 prišel v Ljubljano in se naslednje leto vpisal v gimnazijo kot prvošo-lec. Jeseni 1848 so ga kot drugošolca sprejeli v Alojzijevišče; vsa gimnazijska leta je bil odličen dijak, ki se je zgodaj učil tudi italijanščine, francoščine in angleščine. Tista leta je bil v Alojzije-višču tudi njegov rojak Levstik. O življenju v tem zavodu piše Stritar med drugim: »Tu ni bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samostanskega somraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko blagodejno sonce je sijalo nad nami ter z gorkoto in svetlobo budilo veselo mlado življenje. Lepo so skrbeli za naš duhovni in telesni razvoj in prostost se nam ni omejevala po nepotrebnem. Še tega niso pisano gledali, če je kdo, tudi brezplačno odgojen v Alojzijevišču, napotil se na Dunaj, a ne v semenišče, ki je bilo vendar tako blizu; samo da je kaj poštenega postal, pa je bilo dobro!« Stritar je bil sicer sošolec Vajevcev Brila, Erjavca, Jenka, Mandeljca, Tuška in Zamika, ki so pisali svoje znamenite Vaje in se sestajali k slovstvenim pomenkom, vendar mednje ni stopil, čeprav se je sam že od prvih gimnazijskih let ukvarjal s pesništvom in objavil nekaj pesmi v Zgodnji Danici in Novicah. Kot osmošolec se je zaradi uglajenega nastopa in znanja jezikov ljubljanskemu škofu Wolfu tako prikupil, da ga je hotel poslati na dunajsko orientalsko akademijo, vendar se je Stritar raje odločil za študij klasičnih jezikov, grščine in latinščine; jeseni 1855 se je vpisal na dunajsko univerzo. Ob marljivem študiju in splošni razgledanosti se mu je obetala vse-učiliška prihodnost, za kar se pa ni mogel odločiti. Odlagal je izpite in postal je domači učitelj v bogatih družinah, kar mu je omogočilo tudi pogosta potovanja, pri vsem tem pa ni zanemarjal vsesplošne slovstvene izobrazbe. Leta 1873 seje spet vpisal na univerzo, naslednje leto opravil izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal do upokojitve 1901. Poleg klasičnih jezikov je poučeval nemščino, francoščino in lepo-pisje. Kot pisatelj je Stritar nastopil razmeroma pozno. Do tridesetega leta sploh ni pisal za javnost, opravljal je pa pomembno vzgojno delo v »Slovenskem literarnem društvu« v letih 1866inl867, ko je strnil ob sebi ožjo družbo Jurčiča, Levca, Ogrinca in Celestina. Njegov prvi javni nastop sega v leto 1866. Na Jurčičevo pobudo je napisal znameniti Uvod v Prešernove Poezije, ki so izšle v Jurčičevem Klasju. To leto je pomembno tudi zato, ker je prišlo do sklenitve trozveze: Levstik, Jurčič, Stritar, ki z nekaterimi motnjami traja do leta 1872 in postavi Stritarja v ospredje slovenskega kulturnega življenja. Že pred tem je Stritar na Dunaju slovel med slovenskimi visokošolci kot literarna avtoriteta, saj je imel poleg študija antične klasične literature dovolj priložnosti za študij in spoznavanje modernih slovstev. Uvodna razprava o Prešernu, zasnovana v smislu primerjalne literarne zgodovine in napisana v živahnem sodobnem esejističnem slogu, je bila za slovensko literarno občinstvo pravo razodetje. Stritar je Prešerna dvignil v tisto zavest, ki nas še danes obvladuje. Levstik je razpravo imenoval epohal-no, in je Stritarju z navdušenjem pisal, da je v celoti razumel in razložil Prešerna in »da takega kritičnega sestavka Slovenci doslej še nismo imeli.« Literarna zgodovina je uvod označila za rojstvo nove slovenske kritike in književnega eseja. Poslej je bila Stritarjeva osebnost v središču slovenskega književnega življenja vse do leta 1881. Ker se »Klasje« ni nadaljevalo, je Stritar v letih 1867 in 1868 objavljal kritične spise v »Slovenskem Glasniku« pod naslovom Kritična pisma; v njih je med drugim odkrito in ostro napadal duhovno in politično življenje v domovini, Ble-iweissovo prizadevanje, da obudi slovstveno vstajenje starega Koseskega, ki so ga razglašali za slovenskega Schillerja. Vse to je bilo Stritarju povod za obračun s staroslovensko kulturno miselnostjo. Pesmi je objavljal pod imenom Boris Krilan. Njegovo prvo prozno delo je bilo novela Svetinova Metka, objavljena v almanahu »Mladika«; zasnovana je na teoFiji svetobolja, izvira iz pisateljevih spominov na mladost okoli Velikih Lašč in je prav zaradi zasnove odtrgana od resničnega življenja v domači vasi. Leta 1869 je izdal svoje Pesmi, naslednje leto pa je začel izdajati slovstveni časopis Zvon, »s katerim je osredotočil skoraj za celo desetletje slovensko slovstveno življenje na Dunaju« (Slodnjak). Sodelovala sta tudi Levstik in Jurčič. Stritar je v Zvonu objavljal pesmi, roman Zorin in nadaljeval kritično delo v Literarnih pogovorih, v katerih je ocenjeval tudi izvirne domače igre, dal smer domači socialni drami in odklanjal tedanje plehke prevode. V Pasjih pogovorih je obsojal krvavo zadušitev marčne revolucije, bičal ponemčevalno politiko uradov in smešil samodrštvo staroslovenskih prvakov. Tako lahko trdimo, daje ob Zvonu začel zoreti prvi slovenski kulturni boj in le škoda, da Stritar, ki je izgubljal stik z življenjem v domovini, v tem boju ni vztrajal do konca. V jedkih satirah v Triglavanu s Posavja je smešil nazadnjaško miselnost povprečnega kmeta, ki seje duhovno hranil z diletantskimi Bleivveissovimi Novicami. Prešernova pisma iz Elizije (1872) in Dunajski soneti (1873) - oba spisa z borbenimi pesmimi sodita med najboljša Stritarjeva dela; v njih z jedko ironijo obsoja poniglavo slovensko javno življenje tistega časa, v Dunajskih sonetih pa še posebej izpoveduje, da slovstvo ne more in ne sme biti privesek političnih strank, marveč zdrava, odkrita in svobodna beseda o vseh zadevah narodovega življenja. Leta 1876 je obnovil Zvon, kateremu je kot načelo postavil geslo mladoslovencev: za dom, svobodo in resnico. Ta Zvon ni bil več bojevito glasilo, temveč je bil bolj usmerjen pouku in zabavi, vabil je k skupnosti in spravi kar je odbilo Levstika od sodelovanja, sicer pa je Stritarju uspelo, da je ob prenovljenem glasilu zbral vse najboljše tedanje pesnike in pisatelje. V Zvonu je Stritar nadaljeval s svojimi literarnovzgojnimi Pogovori, v katerih je hotel ostati na vodilnem slovstvenem mestu in je zagovarjal izrazito etično in socialno poudarjeno slovstvo za slovensko ljudstvo. Med značilna dela te »Zvonove« dobe so povesti Gospod Mirodolski (1876), Rosana (1877), Sodnikovi (1878), dalje pesniški cikli: Raja, Slovo, Dunajske elegije, vrsta dramskih prizorov, podobe iz kmečkega življenja. V romanu Gospod Mirodolski je Stritar upodobil svoj ideal: mirno življenje v idilični pokrajini, v tesnem stiku z naravo, s prijazno, dobro vzgojeno družbo in v prijetnih pogovorih s prijatelji. Mladi so roman odklonili kot neizvirno delo - pisano po zgledu Goldsmithovega Župnika Wakefieldske-ga. V obrambi je Stritar roman označil: »Reči smemo, da je meso od našega mesa in kri od naše krvi.« Roman Sodnikovi je najobsežnejše Stritarjevo prozno delo. V njem je hotel obsoditi poskuse industrializacije v kraju, primernem za poljedelstvo in pokazati pot k vzorni preobrazbi vaškega življenja, mestna civilizacija pa je pogubna. Deveta dežela (1877) je pri mladih prav tako naletela na slab sprejem, saj jim je predstavljala vzgojno utopijo. Levstik mu je očital, da posnema tuje pisatelje, da je iz pesnika postal časnikar in polni Zvon s slabimi spisi. Kakor je ta Levstikova sodba huda in ostra, je vendar »Stritar tudi najočitnejša priča, kako ustvarjalec more prav delati le sredi svojega naroda; njegovo delo mora biti neposreden klic in odmev, mora biti spojen z najtanjšimi in najobčutljivejšimi žilicami porajajočega se življenja, umetnikovo srce mora utripati v središču - biti mora eno s svojim ljudstvom in njegovo zemljo...« Tako se je Stritar, ki je bil poleg Levstika dolgo časa vodnik mladoslovencev, temu rodu odtujil zaradi svojega okostenelega duha in neživljenjskega idealizma. V tujem okolju osamel in ostarel ni več poznal ne razumel slovenske resničnosti. Nekdaj evropsko razgledani Stritar se je od srede 8. desetletja prejšnjega stoletja vedno bolj razvijal v ljudskega in mladinskega prosvetljenca ter vzgojitelja z ozkimi pogledi na življenje. Leta 1887 je začel izdajati svoje Zbrane spise v 6. zvezkih; 7. je objavil šele leta 1899. Po upokojitvi leta 1901 se je preselil v Aspang, kjer je živel v samoti in odmaknjen od šuma in dogajanja v domovini. Ko je leta 1906 praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva, so ga povabili v Ljubljano, kjer so mu priredili veličasten sprejem. Med svetovno vojno je živel v velikem pomanjkanju in začel pešati. Zaželel sije v domovino, kjer je zadnje dni življenja preživel častno in udobno v Rogaški Slatini; tuje umrl 25. novembra 1923; pokopali so ga v Ljubljani na Navju, kjer sta pokopana tudi njegova nekdanja sodelavca Levstik in Jurčič. Stritar se je rad odzval vabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Tako se mu je uresničila zamisel, ki ga je že dolgo mikala, in Mohorjevi družbi, katero večkrat s priznanjem in občudovanjem omenja kot največjo ljudsko izobraževalno ustanovo, se je približal kot tisti ustanovi, ki bi najlaže širila njegove nauke za mladino, hkrati bi ga pa tako na stara leta vnovič povezala z domovino. Štiri Stritarjeve mladinske knjige so izšle kot redne letne izdaje Družbe sv. Mohorja v Celovcu. V njih je otrokom tri »Lešnike«, nabiral »Jagode« ter »Pod lipo« razlagal Janka Božeta in njegovo Piko ter v »Zimskih večerih« Gospoda Mirodolskega. Prva je izšla »Pod lipo« kot Knjiga za mladino s podobami 1895. Knjigo je napovedal Koledar Mohorjeve družbe za leto 1895: »S to knjigo mislimo podati naši mladini, zlasti dečkom, neko posebno darilo. Naša mladina pogreša dobrega berila, s katerim bi si vedrila duha in blažila srca izven cerkve in šole v svojih prostih urah. Mlad naj se človek že privaja knjigi in spoznava nje veliko prednost. Mladino moramo že zgodaj krščansko vzgajati in prav skrbno poučevati, ako si hočemo vzrediti naraščaj, ki bode mogel vztrajno prenašati vse težave in skrbi resnega bodočega življenja. Mnogo slabih navad in pregrešnih nagibov opazujemo žalibog tu pa tam že pri naši mladini. Te slabe strani je treba zatreti v mladih srcih, a namesto njih jim vcepiti hrepenenje po vsem, kar je dobro, pošteno in lepo. Temu vzvišenemu namenu služi ta knjiga.« Poleg 30 pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih in v katerih odseva otroško veselje pa tudi prve življenjske bridkosti, kot so bolezen in smrt v družini, je prikupna vzgojna povest Griški gospod, v kateri Stritar opisuje, kako star profesor vzgaja mlade in stare ljudi v svoji rojstni vasi, kako naj se zlasti mladina vede do staršev, do siromakov, do živali in česa naj se varuje, da bo zdrava in poštena. »Jagode«, ki so izšle štiri leta zatem (1899), so bile namenjene »odrasli mladini«; v prvi del knjige je postavil 55 pesmi, v katerih nastopajo razni stanovi od vojaka, dijaka in kmeta do rokodelca, dodanih pa jim je nekaj basni. Sledi 5 igrokaznih prizorov s prikupno »selsko podobo« Na senože-ti, v kateri nastopa ribniški berač Pikin Jožek. Knjigo zaključuje povest Janko Bože. Tako knjiga Pod lipo kakor Jagode imata nekaj podob. Kritika ju je pohvalno sprejela: mladi in odrasli bodo našli v njih nekaj svojega. Glede jezika je Fran Zbašnik v Ljubljanskem Zvonu (1899, str. 761) zapisal: »Stritar sploh drugače pisati ne zna, nego lepo.« Tretji knjigi z naslovom »Zimski večeri« (1902), ki je sicer brez ilustracij, je posrečeno narisal naslovno podobo Anton Koželj. Tudi ta knjiga je bila namenjena »odrasli mladini«; vse- buje 100 drobnic - modrih izrekov, o katerih pesnik sam pravi: Drobnice niso imeniten sad, vendar dobre za želodec mlad. Slede pesmi o živalih, nekatere pripovedne pesmi, prevod 50 Ezopovih basni, 100 ugank, pet igrokaznih prizorov, tri povestice: Sestra, Otrok po očeta in Cestar; knjigo zaključujejo živalski pregovori. Slovenski narod je tudi to knjigo ocenil z naklonjenostjo Stritarju: »Po vsej knjigi je razlita mehkoba, ljubeznivost in prisrčnost, odsev blagega in plemenitega srca. Mladina je dobila novo, zdravo in dobro knjigo. Naj bi ji teknila in koristila.« Tudi četrta mladinska knjiga z naslovom »Lešniki« (1906) je bila namenjena odrasli mladini; naslovno stran je narisal Anton Koželj. V tej knjigi se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost, v njej se oglaša kot pripovedovlec spominov na svoja mlada leta. Tako so poleg raznovrstnih pesmi - nekatere med njimi imajo izrazit socialni poudarek - povesti Pavle, dveh igrokaznih prizorov in živalskih pogovorov najpomembnejši Spomini, v katerih se Stritar posebno živo spominja nekaterih srečanj (Kako sva z Levstikom krompir pekla) in dogodkov iz mladostnih dni. Spominja se prijateljev in tovarišev, med katerimi »je bilo toliko vrlih, blagih mož... prave zlate duše, kako se mi toži po njih!« J. Dolenc Potrkal je zvon na srce, O} <3 prebudil je skrite želje. a Obstal je nemirni korak, 73 s: roke so sklenile se v mrak. a a 0 ■ N Bog je z dobrotno roko O « pobožal trudno zemljo. Ob stoletnici rojstva treh znamenitih Slovencev Trije pomembni slovenski kulturni delavci in predvsem umetnostni zgodovinarji - Izidor Cankar, France Štele in Vojeslav Mole so bili rojeni istega leta - 1886. Za vse tri lahko rečemo, da so bili izredno pridni delavci, izjemne osebnosti, zanesljivi in strokovno mnogostranski. Izidor Cankar je bil po svoji razgledanosti in Veliki duševni sili mentor pesnikom in pisateljem, kulturnim delavcem, prosvetljen vzgojitelj, skratka avtoritativna osebnost; ko pa je opustil literaturo in urejanje Doma in sveta, se je ves posvetil raziskavanju umetnostne zgodovine in je na tem področju ustvaril dela, ki imajo še danes polno veljavo. Bil je zavesten ustvarjalec, teoretičen in praktičen graditelj naše novejše umetnostne izobrazbe, velik pospeševatelj splošne slovenske umetnosti, še posebej vnet zagovornik nastajajoče moderne umetnosti na slovenskih tleh. »S svojo razumsko in intuitivno naravo je dojemal zakone človeške ustvarjalnosti, ugotavljal stanje splošne slovenske umetnosti ter opozarjal na neodložljive kulturne dolžnosti tedanje družbe. Zato njegovo delo ne razodeva samo znamenj močnega razuma, marveč se v njem pogumno uveljavljajo velike mere sproščenega duha in volja, da ob klasičnih svetovnih vrednotah zaživi tudi naša moderna renesansa, prav v času, ko je slovenski tvorni duh prehajal iz svo- jega zatišja in se postavljal v preizkušnjo resničnih estetskih vrednot in veljavnih kritičnih spoznanj« (Fr. Koblar). Ko že imamo v uredništvu Franceta Koblarja pri Slovenski Matici izdano njegovo izbrano delo v dveh knjigah, v katerih so zajeti njegovo leposlovje, Obiski, razprave, članki in kritike ter roman S poti in estetsko kritične obravnave v Zbranih spisih Ivana Cankarja, bi bilo želeti, da bi čimprej dobili v ustreznih izdajah tudi njegova umetnostno-zgodovinska dela, predvsem monu-mentalni pregled Zgodovine likovne umetnosti v Zapadni Evropi. France Štele se je že na Dunaju, kjer ga je sloviti učitelj profesor Max Dvorak štel med najljubše učence, usposobil za arhivsko, biblioteč-no, muzejsko in spomeniško varstveno službo. Z dr. Steletom smo dobili Slovenci že pred prvo svetovno vojno prvega strokovnega konservator-ja - varuha umetnostnih spomenikov za Kranjsko. Vojska je za nekaj let pretrgala njegovo delo, ki pa se ga je po vrnitvi v domovino lotil s tem večjo vnemo in z obetajočimi načrti. Opravljal je delo, ki ga danes opravljajo skupine spomeniških strokovnjakov z najsodobnejšimi pripomočki. Nenehno je bil na nogah, vse nedelje in praznike in po potrebi tudi ob navadnih dnevih. Z beležnico in s težkim fotografskim aparatom v oprtniku je kdove kolikokrat prepotoval slovensko zemljo, po potrebi tudi onkraj njenih meja, jo spoznaval v njenih ljudeh, pokrajinah, zgodovini in predvsem v njenih umetnostnih spomenikih. Opravil je velikansko delo, premnoge spomenike rešil razpada, mnogo neznanih umetnin odkril, jih preštudiral in o njih sproti pisal. Postal je dejanski utemeljitelj slovenske umetnostne zgodovine. Tako smo že kmalu dobili prvi pregled svoje umetnostne preteklosti z njegovo knjigo »Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih«, ki je še danes vsakomur, ki raziskuje naša umetnostna prizadevanja nepogrešljiv priročnik. S to knjigo, ki je izšla leta 1924 (ponatis 1966) je dobilo naše umetnostno-zgodovinsko raziskovanje trden temelj. Pri vsem tem poklicnem delu se je Štele posvečal še pisateljskemu, prevajalskemu, uredniškemu, predavateljskemu in strokovno organizacijskemu delu. Kot profesor za umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti ljubljanske univerze je bil kot naslednik Izidorja Cankarja odličen pedagog in je vzgojil vso mlajšo generacijo slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki jih je še s posebno ljubeznijo navajal v raziskovanje domače umet- nostne preteklosti. Z izredno pridnostjo, strokovno razgledanostjo,-z veliko ljubeznijo in s tankim posluhom je dvignil slovensko umetnost iz pozabe, jo prvi precenil in zgodovinsko uredil, ji določil vrednost in pomen v evropskem in domačem merilu. Tako so nastajala obsežna dela, v katerih je podal pregled in oceno svojih raziskovanj. Omenjamo samo najpomembnejša: Cerkveno slikarstvo med Slovenci. Srednji vek; Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja; Umetnost Zapadne Evrope; Umetnost v Primor-ju; Slovenski impresionisti. V ta seznam knjig niso vštete številne razprave, ki jih je posvetil posameznim spomenikom, cerkvam, stenskim slikam, kot so Celjski strop, Ptujska gora, Crn-grob itn. Ob stoletnici njegovega rojstva se še posebno Mohorjeva družba čuti ponosna in hvaležna, da je tudi njeno kulturno in prosvetno prizadevanje obogatil z nekaterimi pomembnimi deli svojega peresa in ji kot dolgoletni odbornik in podpredsednik posvetil mnogo zavzete skrbi. Vojeslav Mole je s svojima velikima sodobnikoma Izidorjem Cankarjem in Francetom Steletom eden od utemeljiteljev in raziskovalcev naše umetnostnozgodovinske znanosti. Podobno kot Štele je tudi Mole končal študij umetnostne zgodovine na Dunaju. Najprej je bil nastavljen pri centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju, zatem pa je bil dodeljen uradu za varstvo spomenikov za Dalmacijo v Splitu. Med prvo svetovno vojno je prišel v rusko ujetništvo; spomin na to dolgo ujetništvo, iz katerega se je vrnil šele leta 1920 je knjiga Tristia ex Siberia (Zalo-stinke iz Sibirije). Vendar Vojeslav Mole ni ostal pri poeziji, marveč se je posvetil povsem umetnostni zgodovini. Po vrnitvi v domovino je bil do leta 1924 docent in izredni profesor antične in bizantinske umetnosti na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. V teh letih je napisal več razprav s področja umetnostne zgodovine in tudi veliko prevajal. Po letu 1925 je bil redni profesor zgodovine umetnosti slovanskih narodov s posebnim ozirom na vzhod na jagielonski univerzi v Krakowu. Sad tega dela je obsežen pregled zgodovine ruske umetnosti od najstarejših začetkov do velike oktobrske revolucije. Delo je v slovenskem prevodu izdala Slovenska Matica leta 1957. Pri Slovenski Matici je izšlo delo Iz knjige spominov, dalje Umetnost južnih Slovanov, Umetnost, njeno obličje in izrez (SM 1941). Jože Dolenc 9 Koledar 86 Ciril-Metodovi učenci in makedonska Cerkev Delo slovanskih apostolov Cirila in Metoda je obrodilo v zgodovini krščanstva kljub nasprotovanju njunim načrtom bogate sadove. Mnogi iz Moravske izgnani učenci solunskih bratov so ostali zvesti svojemu poklicu. Če niso mogli na Moravskem ali v Panoniji razglašati Kristusovega veselega oznanila in obhajati bogoslužja v slovanskem jeziku, pa so to lahko opravljali v drugih slovanskih pokrajinah. Prav poseben blagoslov so imeli v Makedoniji. Današnja makedonska Cerkev je pognala tudi iz njihovih semen. Učenci sv. Cirila in Metoda__ Sveta brata Ciril in Metod sta na svoje misijonsko delo med Slovani pripeljala nekaj učencev že s seboj (863), mnogo pa sta jih vzgojila na Moravskem in v Panoniji. Po Metodovi smrti (885) so bili ti učenci nasilno izgnani iz Moravske, deloma pa celo prodani za sužnje, in porazgubili so se po raznih krajih Vzhoda in Zahoda. Tako se je zgodilo tudi z Gorazdom, ki ga je moravski nadškof Metod izbral za svojega naslednika. Doma je bil iz Moravske ali Panonije, bil je utrjen v svetosti in je dobro obvladal slovanski, latinski in grški jezik. Kje je po izgonu deloval, ni znano. Največ podatkov je ohranjenih o Klimentu Ohridskem, ki je bil verjetno rojen v Makedoniji ali Bolgariji (ok. 830-840). V duhovnika je bil najbrž skupaj z Naumom posvečen v Rimu, kamor je spremljal sveta brata. Po izgonu je skupaj z Naumom in drugimi učenci uspešno deloval v Makedoniji. V Ohridu je sezidal samostan in cerkev ter ustanovil posebno versko in književno šolo ter v njej izučil okrog 3.500 učencev za razne cerkvene službe. Kot škof je bil velik »prosveti-telj« in dobrotnik ljudstva. Nekaj njegovih spisov je ohranjenih še danes. Umrl je 27. julija 916. Pokopan je v cerkvi sv. Klimenta v Ohridu. Kot svetnika, vrednega učenca in posnemovalca sv. Cirila in Metoda, ga častijo posebno Makedonci in Bolgari. Zvest Klimentov spremljevalec in njegov najbližji sodelavec je bil Naum, ki je bil verjetno Klimentov starejši brat. Okrog leta 900 je sezidal samostan ob Ohriskem jezeru (30 km južno od Ohrida), kjer je leta 910 tudi umrl. Samostan je bil večkrat porušen in prezidan, zgradbe na njegovih temeljih pa ohranjajo spomin na njegovega ustanovitelja še danes, posebno starinska cerkvica sv. Nauma. Srbska, bolgarska in makedonska Cerkev časti kot »peteroslavljence«, svete učence sv. Cirila in Metoda, poleg Gorazda, Klimenta in Nauma še Angelarja in Sava, todo o njunem življenju je znanega zelo malo. Angelar je po izgonu iz Moravske in prihodu v Bolgarijo zaradi prestanega trpljenja kmalu umrl, Sava pa je bil menih in sodelavec sv. Nauma ter je verjetno umrl v samostanu sv. Nauma ob Ohridskem jezeru. Ciril-Metodov učenec je bil najbrž tudi Konstantin, škof v Preslavu, središču bolgarske države, kjer je bil vpliv slovanske cerkvene književnosti izredno močan. Ta je leta 893 uvedel novo pisavo, cirilico, ki je kmalu izpodrinila težko glagolico. Imena mnogih drugih izgnanih učencev sv. Cirila in Metoda, žal, niso znana, kot ni poznano tudi njihovo delovanje. Prav pa je, da ob svetih bratih Cirilu in Metodu ter njunem pokrovitelju, panonskem knezu Koclju, posebno katoliški Slovani skupaj s pravoslavnimi častimo tudi učence svetih bratov. Tudi oni so bili, še bolj pa naj bodo, vez edinosti med krščanskim Vzhodom in Zahodom. Makedonska Cerkev_ Korenine makedonske Cerkve, ki je bila v svoji zgodovini večinoma povezana z Bolgarijo in njeno Cerkvijo, segajo prav v dobo učencev sv. Cirila in Metoda. Samo deloma je krščansko oznanilo doseglo Makedonijo že prej. Najznamenitejši učitelj makedonske Cerkve je bil sv. Kli-ment Ohridski, ustanovitelj slavne cerkvene šole v Ohridu. V času Samuilovega carstva (10.—11. st.) je bil v Makedoniji celo sedež bolgarskega patriarhata (ust. 917). Nato je bila leta 1019 ustanovljena ohridska nadškofija, ki je sicer spadala pod carigrajski patriarhat, vendar je bila v nekaterih obdobjih povsem samostojna in tudi zelo obširna, dokler ni bila leta 1767 ukinjena. Ko je bila glavnina Makedonije po prvi svetovni vojni priključena Jugoslaviji, je bila cerkveno pridružena srbski pravoslavni Cerkvi. Ob ustanovitvi samostojne makedonske repu- blike po drugi svetovni vojni, ko so Makedonci zaživeli svobodo samostojnega naroda, z lastnim jezikom, z lastno književnostjo in kulturo, je v makedonski Cerkvi prišlo tudi do prizadevanja za cerkveno samostojnost. Leta 1958 je bila obnovljena ohridska nadškofija in razglašena avtonomnost makedonske pravoslavne Cerkve v okviru srbskega patriarhata. Leta 1967 pa je makedonski cerkveni zbor razglasil popolno samostojnost - avtokefalnost makedonske Cerkve, česar pa druge pravoslavne Cerkve, predvsem srbska, doslej niso priznale. Makedonsko pravoslavno Cerkev je v prvih letih samostojnosti (1958-1981) vodil »ohridski in makedonski arhiepiskop« Dositej, po njegovi smrti pa je bil za njegovega naslednika izvoljen debarško-kičevski metropolit Angelarij. Poleg skopske matropolije ima makedonska Cerkev še pet škofij (eparhij) v Makedoniji (prespansko-bitolska, zletovsko-strumiška, debarsko-kičev-ska, pološko-kumanovska, povardarska), dve pa v inozemstvu za izseljence (amerikansko-kanad-ska, avstralska). Vseh vernikov je okrog 1,200.000 (okoli 400 župnij in 250 duhovnikov ter 950 cerkva in kapel). Od nekdanjih 86 samostanov jih sedaj deluje bolj malo (nekaj moških in okrog 20 ženskih). Leta 1967 je bilo v Dračevu pri Skopju odprto bogoslovje za vzgojo duhovnikov, leta 1977 pa je začela delovati tudi samostojna teološka fakulteta »Sveti Kliment Ohridski« (91000 Skopje, ul. Banica 28, reon 58). Cerkev izdaja tudi svoj uradni list »Vesnik« (Makedonska arhiepiskopija, 91000 Skopje, Partizanska 12, p. f. 69, tel. 091/231-146). V Makedoniji živi tudi okrog 5000 katoliških Makedoncev bizantinsko-slovanskega obreda. Izhajajo iz močnega zedinitvenega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, kije zajelo številne kraje in ljudi, potem pa zaradi različnih vzrokov in težav uplahnilo. Ti makedonski katoličani spadajo danes pod škofijo bizantinskega obreda Križevci (na Hrvaškem) in imajo dokaj dobro urejeno versko življenje. Poleg duhovnikov delujejo med njimi tudi sestre evharistinke. Makedonska pravoslavna Cerkev živi predvsem iz tradicije, vendar skuša tudi v novih razmerah ohranjati in utrjevati versko zavest. Skupno s svetno oblastjo pa si hkrati prizadeva, da bi bila med ljudstvom vse bolj živa zavest narodne samostojnosti. Prav narodna in cerkvena samostojnost je končno tudi tisto, za kar sta si v daljnem 9. stoletju pri svojem apostolskem delovanju med _131 takratnimi Slovani prizadevala sveta brata Ciril in Metod. Stanko Janežič Jegličev akademski dom (JAP)_ Domovina! Čudovita beseda! Moramo jo izgubiti, kot mater ali ljubljeno bitje, da jo znamo prav ceniti. Tega nas je naučila zadnja vojna! Nikoli ne bom pozabil kakih 50 let starega kmeta v zbiralnem taborišču Rajhenburg -Brestanica, nič ni imel s sabo; pač, paternošter otročkov, kakih 12 jih je bilo, najmlajšega je še mati dojila. Ničesar ni smel vzeti na neznano pot, le pest domače grude z vrta je zagrabil, jo skrbno zavil v robec in ga zatlačil za srajco. Hoteli so ga oropati za najdražje - domovino, a vzeti mu je niso mogli! ... Ali ko nas je vlak na Sv. Cirila in Metoda dan 5. julija 1941 peljal v izgnanstvo, je slovenska pesem namah utihnila, ko je vlak peljal čez mejo, pa čeprav smo trdno verovali, da se zopet vrnemo domov. To je domovina!... In kaj je domovina - očetnjava... Je dom, rojstna hiša, je vse, kar je povezano z našimi prvimi koraki v svet, je naše otroštvo, mladost, fantovstvo, je veselje, žalost, je družina, cerkev, šola, ljubezen, je narodna pesem, gore in grički, posejani z belimi cerkvicami, je gozd. Domovina je kakor češminov cvet, je kakor zdravje... Košček domovine sem doživel v JAD, potem ko sem se prikradel v Ljubljano po izgnanstvu in mi je pisatelj Finžgar ponudil streho v tem akademskem domu. Bokalce in JAD, živi spomenik Finžgarjeve ljubeče skrbi do trpečih, potisnjenih na rob družbe v stari Jugoslaviji. Če so našli na Bokalcah stari in onemogli zavetje, je bil JAD namenjen revnim vernim, v levo'usmerjenim štu-dentom-Zarjanom, ki so zaman iskali strehe v desničarskih domovih. Finžgar je dobro poznal politiko tedanjih vladajočih strank, saj jo je predobro občutil na svojih ramah. Zato se je odločil, da pomaga mladini, ki je že čutila propast škodljivega strankarskega ravnanja. Kupil je staro hišo na Novem trgu št. 4, jo z narodnim prispevkom obnovil in tako pripravil dostojno zavetje neštetim revnim študentom. Dom je upravljal odbor, kateremu je predsedoval Finžgar sam. Študente v tem odboru je zastopal sodnik Stane Osterc. Ko sem se vselil 1. 1941 v JAD, so stanovali v njem predvsem študentje s Štajerske in Gorenjske, pač iz po Nemcih zasedenih predelov Slovenije, kamor se zavedni študentje niso mogli več vrniti. Bili so pravi brezdomci! Nekaterih imen se še dobro spominjam: tS. Osterc, profesor tRabuza, brata tM. in F. Jeza, tJ. Cigan, IT. Bitenc, tpes-nik Čoban, tGrajf, tJanez Tominc, ti. Sever, Ramše, Klarič, J. Brejc, tPolde Pavčnik ... Večina je hodila na kosilo v študentsko menzo Japelj, ki jo je vzdrževala mestna občina z dr. Kodrom na čelu. Imenovanega doktorja so študentje visoko cenili, saj je sprejemal na hrano vsakega resnično potrebnega študenta ne oziraje se na njegovo svetovno prepričanje. Bil je pravi socialist. Študentje so bili izredno tovariški. Vso svojo revščino so delili med seboj. Bili pa so tudi veliki patrioti! Predobro so vedeli, da pomeni razkosanje slovenskega ozemlja med tri okupatorje smrt našega naroda. Vedeli pa so tudi, da brez boja ne bo šlo. Zato so se z vso resnostjo pričeli pripravljati na odločilen spopad. Povezali so se z OF. To je bila takrat edina osvobodilna organizacija, za katero se je mladina množično odločala. Čez noč so se po sobah pojavile bombe, pištole, puške vseh vrst, letaki, literatura, listki, ki so zamenjali knjige in skripta študentov. V dom so prihajali oficirji in seznanjali z ravnanjem z najrazličnejšim orožjem. Prenekateri laški vojak je v večernih urah moral oddati svoje orožje. Študentje iz JAD-a so se povezali s študentkami iz Doma visokošolk na Gradišču. Te so sodelovale z njimi pri trošnji listkov, prenašanju literature, orožja in slovenske trobojnice, pač pri različnih akcijah, ki so jih fantje opravljali. Dekleta so bila vsaj v začetku vojne, manj sumljive za laške straže, ki so stalno patruljirale po ulicah. Fantje so bili neustrašni pri svojih akcijah. Dobro se še spominjam, ko sem nekega jesenskega jutra hitel še v mraku maševat v Notre-Dame, kako so fantje zastražili Napoleonov trg. Ko sem se vračal, je prav na vrhu spomenika že veselo plapolala slovenska zastava. Skoraj vsako jutro se mi je pridružila skupina fantov s študentko Marijo Simon-čič na čelu in me spremila prav do vrat samostana. Ko sem odhajal domov, je bilo vse Mirje, notri do Rimskega zida, naravnost postlano z listki, zidovi pa popisani s parolami OF. Ko sem nekoč vprašal Marijo Simončič, zakaj trosi listke prav zjutraj, se je nasmejala: »Za vami smo zjutraj najbolj varni!« Ob Rimskem zidu je stala še nedodelana univerzitetna stavba. Lahi so jo na hitro za silo obili z deskami in vanjo naselili vojake. Okoli stavbe so se pasle najrazličnejše živali, ki so jih vojaki naropali po okoliških vaseh: konji, goveda, koze, ovce... vse si lahko tam videl. Stražar je bil postavljen le spredaj. Na drugi konec si vsaj ponoči ni upal. Naši fantje so prav na tem koncu kaj hitro odkrili odprtino. Ujeli so mačka, mu na rep privezali staro ponev in ga ponoči, ko so vojaki že uživali ,spanje pravičnega' spustili med vojake. Ropotanje ponve je vojake prestrašilo. Na mah so bili pokonci. Neznansko kričanje je pretrgalo nočno tišino. »Mamma mia, mamma mia, patižani...« je odmevalo ob Rimskem zidu in streljali so, kot da gre za najhujši spopad s sovražnikom. Precej časa je preteklo, preden so ugotovili, da ne gre za partizane marveč le za mačka. Ubogi mucek pa je verjetno končal v laški ponvi. In koliko veselja je bilo med fanti v JAD, si lahko mislimo! Lahe je bilo treba stalno vznemirjati in jim tako dokazati, da smo na Slovenskem mi gospodar. Našim fantom iz JAD je šlo še posebno na živce ob večerih snemanje laške trikolore na Kazini in njihova povorka po mestu. Iz dneva v dan so imeli več občudovalcev, zlasti med nezavednimi Ljubljančankami in otročadjo. »Nocoj pa le pojdi na Kongresni trg! Po akciji pa se po najkrajši poti vrni v Dom,« mi je zaupal Stane Ostrc-Miha. Točno ob šestih zvečer, ko so pričeli Lahi snemati svojo trikoloro s Kazine in zaigrali himno, smo se zbrali na Kongresnem trgu pred filharmonijo. Sprevod je z vsemi oboževalci zavil v Volfovo. Naenkrat pa iz visokega nadstropja prileti bomba prav v sredino razigranih godbenikov. Instrumenti zažvenketajo po tleh, pa še nekateri vojaki popadajo po tleh, drugi se spuste v dir, da jih komaj dohaja poni-konjiček, ki je prevažal boben. »Mamma mia« ... huronsko vpitje se meša s kričanjem otročadi in oboževalk. Vse beži na vse strani. Tudi mi smo jo ucvrli urnih nog v Dom. Čez kake pol ure je pripeljal laški kamion do zob oborožene vojake, ki so z naperjenimi puškami pobirali instrumente in iskali nedolžne žrtve. Lahi so se vedno bolj čutili ogrožene v zasedeni Ljubljani. Pričeli so z racijami, po ulicah so postavljali ,koze', žičnate pregrade, po hišah delali preiskave. Tudi Jegličev akademski dom jim je postal trn v peti. Pogosto so ga ,obiskovali', zlasti ponoči, ko so fantje bili doma in spali. Nikoli ne bom pozabil one mrzle zimske noči v februarju, leta 1942. Vsi smo že spali, ko se naenkrat prične razbijanje s puškinimi kopiti po vratih. »Lahi, Lahi...« gre iz sobe v sobo »Bežimo!« Fantje v nočnih oblekah zbeže skozi ozko lino v podstrešje in se skrijejo na notranji strani strehe. Drug ob drugem so čepeli kot netopirji. Jaz sem ostal v sobi sam. Hitro sem zapel kolar okoli vratu, v omari poiskal temno suknjo tovariša in mirno čakal. Hrup prihaja vedno bliže. Naenkrat se odpro vrata moje sobe in vame se zakadi trop črnosrajčnikov. »Kaj pa vi tukaj!« se zareži tenente vame. »Tu je dom katoliških študentov. Jaz sem njihov spiritual« in mu pokažem svojo duhovniško legitimacijo. »Tako« se začudi oficir in pozorno motri sliko v njej ter jo primerja z mojim obrazom in jezno vpraša: »Kje pa imate svoje študente?« »Zvečer gredo navadno v kino, potem pa k svojim ljudem, da dobe kaj za pod zob. Večina so s Štajerske in Gorenjske, kjer Nemci preganjajo naše ljudi. So brezdomci in revno žive.« Ko je kolona črnosrajčnikov odšla, sem se oddahnil, čeprav sem dobro vedel, da z mojim pojasnilom niso bili zadovoljni. Razmetane in še na pol tople postelje so jim govorile drugače. Fantje so se pričeli vračati v sobe. Bili so premraženi, da so drgetali po vsem telesu. Ko sem jih opozoril na nevarnost, ki nam grozi, so se oblekli, postavili straže, pogasili luči in čakali. Tisto noč so nas še trikrat obiskali fašisti... Fantje so se vedno srečno rešili na streho. Ker so obiski Lahov postajali vedno pogostejši, so si fantje poiskali zatočišče zunaj Doma. Čim pa so dobili zveze s partizani, so odšli v hribe. Tudi sam sem se moral umakniti. Zvedel sem, da sem na listi sumljivih duhovnikov v Ljubljani; o tem sta me opozorila p. Mariofil in profesor Lukman iz Celja. Zato nisem spal nikoli na tistem mestu, kjer sem bil prijavljen. Tako sem imel v kratkem razdobju kar na šestih mestih zatočišče (v JAD, na Vidovnanski, dve v Trnovem, na Mirju in nazadnje na Zrinjskega). Predno sem odložil funkcijo upravnika JAD, sem se javil predsedniku Finžgarju. Ob pregledu inventarja sem mu povedal, da manjka mnogo kocev, ki so jih pač fantje odnesli v hribe s seboj. Pogledal me je s tistimi očetovskimi modrimi očmi in dejal: »Sine, ti nič ne veš za to, jaz tudi ne! Če se boš kdaj srečal s fanti, jih pa le pouči, da naj drugič tudi orožje odnesejo, da ga ne bo meni treba vlačiti izpod stopnic in ga spraviti na varno!« Dom JAD je končno izročil Finžgar SAZU. Na JAD, se pravi na zavedne študente v njem, in na njegovega predsednika Finžgarja me vežejo nepozabni spomini. V njem sem doživel, čeprav za kratek čas, nekaj toplih uric. V njem sem našel svoj drugi dom, kar je pomenilo za leta izgnanstva ogromno. Da ne pade v pozabljenje, naj še to zapišem, da je bila v domu prehodna partizanska bolnica. Tu sem se tudi srečal ž B. Kidričem in komandantom L. Leskoškom. Neke noči 1. 1941 me je zbudil Stane Ostre in po prstih sva odšla visoko na podstrešje. V temni sobici je stal pred mano visok, malce sključen moški (pozneje mi je Stane zaupal, da je to komandant partizanske vojske). Moral sem mu podrobno poročati o stanju na Štajerskem. Bil sem takrat prvi, ki je prišel skozi gestapovske zapore in izgnanstvo v Ljubljano. Nepozaben bo ostal tudi spomin na prvi sveti večer, ki sem ga preživel v JAD. V veliki sobani smo stanovali trije: profesor, sodnik in duhovnik, vsi trije izgnanci s Štajerske. Sedli smo okoli mize. Na sredo smo postavili jaslice - sveto družino, ki smo jo izrezali iz karte - voščilnice, pogasili luč, prižgali svečko in tiho zapeli Sveto noč. Med svečano tišino smo se vračali pod rodni krov k svojim dragim... po bledih obrazih so polzele solze. Nikoli ne bom pozabil Staneta, kot otrok se je razjokal na sveti večer. Če tega ne bi doživel, bi težko razumel njegovo zadržanje po vojni. Ko se je vrnil iz Dachaua, - v partizane ni mogel, ker je slabo videl, je hodil redno k maši, k zakramentom pa ni in ni mogel, neprestano ga je mučilo vprašanje: Zakaj toliko trpljenja! Umrl je lepo spravljen z Bogom. Nič čudnega. Za vsakega v partizanih padlega fanta iz JAD je Stane poskrbel, da sem daroval sv. mašo. Čim je bilo konec policijske ure, smo se ob petih zjutraj vsak po svoji poti odpravili v frančiškansko cerkev in za glavnim oltarjem darovali sv. mašo. Prvi, za katerega sem maševal, je bil Janez Tominc iz Kamnika. Padel je med prvimi. Pobili so ga kmetje v Ambrusu, kjer je partizančil. Bil je veren, neustrašen borec! Ko so ga prekopali 1. 1945, smo se pogreba v Kamniku udeležili vsi preživeli Zarjani iz JAD. Bil je edini otrok pogumne matere! Tudi arhitekta T. Bitenca, ki sem ga srečal v JAD, se bom vedno spominjal. Bil je čudovit mojster za ponarejanje dokumentov, pečatov, osebnih izkaznic... vse, kar nam je bilo v tistih časih fašističnega nasilja tako potrebno. Tudi ža- lostnega naključja mladega profesorja Rabuze ne bom pozabil. Od 1. 1941 je bil predan član OF. Med vojno se je poročil. Da bi mogel preživljati svojo družino, je v svoji očetovski skrbi tik pred svobodo šel k domobrancem v napačni veri, da bo tako lažje dobil službo. Končal je v Kočevskem rogu. Kako usodna napaka! Kak nepremišljen korak! Ure, ki sem jih preživel kot upravnik JAD s predsednikom Doma pisateljem Finžgarjem, bodo ostale nepozabne. Pogosto je prihajal v pisarno, sedel na rob mize, potem ko sva odpravila poslovne stvari, in pripovedoval v svojem klenem, tako značilnem gorenjskem poudarku. Med pripovedovanji so se mi najbolj vtisnila v spomin njegova bogata srečanja s številnimi našimi umetniki: Aškercem, Cankarjem, Zupančičem, Medvedom, Borštnikom ... in mlajšimi: Jalnom, Caj-nkarjem, Koblarjem... Tudi o sodobnikih in njihovem nerazumevanju mu je večkrat stekla beseda. Najbolj gaje bolela razklanost med tedanjimi strankami. Tudi o škofu Rožmanu je govoril. »Škof Rožman je odličen duhovnik, zaveden Slovenec, je pa premehak, da bi znal vladati v teh odgovornih časih. Premehka koroška narava mu ne da, da bi naredil red okoli sebe. Čisto so ga omrežili...« Ko človek roma križem kražem po naši metropoli, si vesel, kadar te plošče na pročeljih spominjajo na zgodovinsko vlogo, ki so jo odigrale stavbe v preteklosti. Pogrešam pa, da še do danes ni spominske plošče na JAD, sedanji stavbi SAZU. Novi trg 4, ki bi opozorila mimoidoče na vlogo, ki jo je Dom imel v najbolj usodnih letih naše narodne zgodovine. Večina študentov iz JAD je že pomrla. Ene je pobrala vojna, drugi pa so omahnili v prerani grob za posledicami vojne. Prav vsem posvečam te vrstice! France Lipičnik Kužni priprošnjiki na Slovenskem Kuga je na Slovenskem pogostoma divjala v obliki pošastnih epidemij vse od 5. do 18. stoletja, celih 1200 let. Pravega vzroka za kugo še zdravniki vse do konca 19. stoletja niso poznali. Domnevali so vse mogoče, kar naj bi jo povzročalo, vendar vse to le ni moglo zagotoviti niti varstva pred njo niti uspešnega zdravljenja. Drugi zopet so npr. imeli čarovnice za tiste, ki bi naj med drugim povzročale tudi kugo, in so jih zato obsojali na smrt z zažiganjem na grmadi. Nadalje so krivili kuge tudi Žide, ki so jih pogostoma kruto preganjali, tako tudi krivoverce, neVernike in bogokletnike. Takratni zvezdoslovci so videli vzrok za kugo v ozvezdju, kadar ni bilo v pravem položaju, ali kadar posamezne zvezde niso bile med seboj v pravšnjem razmerju. Med zvezdami je bil na slabem glasu posebno Saturn, češ da izhlapeva škodljivo paro, ali so pa menili, da napoveduje združitev Saturna z Marsom kugo. Tako je npr. domneval graški astronom Johannes Kepler (1571-1630), da je zveza Saturna z Jupitrom škodljiva, ker utegne sprožiti kugo. Grozljiva je bila kuga zlasti v 14. stoletju, ko je kot »Črna smrt« leta 1348 zajela Furlanijo, Kranjsko, Koroško in Štajersko, kjer je pobrala več kot polovico prebivalstva, po vsem takrat znanem svetu pa približno 50 milijonov žrtev. Še posebno hudo je kosila »črna smrt« na Dravskem polju. (Primerjaj zgodovinsko povest »Črna smrt« /1911/ F. Ks. Meška!) Zakaj so imenovali kugo tudi črna smrt! Po bolezenskih znamenjih namreč razločujemo tri oblike kuge, in sicer bubonsko ali kugo z oteklimi bezgavkami, kugo s temnimi lisami na koži (»Črna smrt« v srednjem veku) in pljučno kugo; v poteku le-te je bolnik začel h koncu hudo kihati, oni okrog njega pa so vzklikali »Bog, pomagaj!«; zatem je bolnik navadno že kmalu izdihnil. Vzklik » Bog, pomagaj!« se je ohranil do današnjega dne. Se danes je znan rek - »smrdi kot kuga!« Trupla umrlih za kugo so namreč razširjala tako hud smrad, da je opravljal nadvse požrtvovalno delo krščanskega usmiljenja, kdor se je toliko premagal, da je truplo za kugo umrlega pokopal. Nemalokdaj se je zgodilo, da za tako opravilo ni bilo lahko koga dobiti, ali pa sploh ni bilo nikogar, ki bi kaj takega zmogel. Ni čudno, da so strahote v času kuge prestresle vse takratno življenje in se še dandanašnji odražajo, npr. v Litanijah vseh svetnikov, kjer je med drugimi nanizana tudi prošnja - Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod! Podobno pove tudi prošnja v Molitvi za vse potrebe - Odvrni, milostljivi Oče, bolezni, žalostne in hude čase! Še vse do zadnje vojne je bila iz tistih časov navada, da so po cerkvah ob sedmih zjutraj zvonili, da se kuga nikdar ne bi več ponovila. Medicina je bila za epidemij kuge še zelo nebogljena. Zato so bili takratni zdravniki zoper njo brez moči. Pogostoma so celo le-ti kakor vsi drugi, celo oblasti, zbežali iz mest in večjih naselij na deželo, da bi se rešili pred njo, so pa vsi ti s svojim begom zanesli kugo v dotlej še zdrave kraje. V tako brezupnih okoliščinah so se ljudje z vso predanostjo in zaupanjem zatekali k božji pomoči. Dogajalo pa se je tudi nasprotno: ljudje so obupali celo nad božjo pomočjo in so Boga javno preklinjali, češ le kako je mogoče, da Bog dopušča take grozote, toliko trpljenja, toliko človeških žrtev. Zaradi javnih bogokletij so morali takratni avstrijski vladarji, med njimi tudi nadvojvoda Karel II. (v 16. stol.) izdati več patentov (strogih odlokov) zoper bogokletnike, ki jih je zadela občutna kazen. (Spomnimo se na današnjo molitev zadoščevanja za bogokletje!) Večina vernih kristjanov se je v času kuge z velikim zaupanjem zatekala h kužnim priprošnji-kom, posebno takim, ki so se že za prejšnjih epidemij izkazali, eni bolj, drugi manj, da bi zanje pri Bogu izprosili usmiljenje in odvrnili kugo od njih. Na Spodnjem Štajerskem je veljalo ob epidemiji kuge leta 1680 za kužne priprošnjike poleg Brezmadežne device Marije (Immaculata) še sedem svetnikov, in sicer sv. Boštjan, sv. Rok, sv. Anton Padovanski, sv. Rozalija, sv. Ignacij, sv. Franc Ksaverij in sv. Jožef. Večino tu imenovanih kužnih priprošnjikov so častili tudi drugod na Slovenskem. Kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru povedano samo potrjuje, saj so se v 18. stoletju na njem med balustradno ograjo in Marijinim stebrom na samostojnih podstavkih v skoro naravni velikosti vrstili kipi sv. Jakoba star., sv. Boštjana, sv. Roka, sv. Antona Padovanskega, sv. Ignacija, sv. Franca Ksaverij a, sv. Jožefa in pod Marijino soho relief sv. Rozalije. Po razpustitvi jezuitskega reda (1773) je na mesto sv. Ignacija prišel sv. Janez Nepomuk in na mesto s. Jožefa sv. Janez Krstnik, patron mestne mariborske župnije; njuna kipa sta stala na vhodnih podstavkih kužnega znamenja, kjer jih pa že sto let ni več, in sta ju z vsake strani nadomestili po ena svetilka. Po tej preureditvi še danes nazorno predstavlja mariborsko baročno umetniško kužno znamenje v širokem svetu in na Slovenskem nekoč najbolj češčene kužne priprošnjike, in sicer sv. Jakoba star., sv. Boštjana, sv. Roka, Brezmadežno devico Marijo (Immaculata), pod njeno soho sv. Ro-zalijo, nadalje sv. Antona Padovanskega, sv. Frančiška Asiškega in sv. Frančiška Ksaverija. Tako smemo imeti mariborsko kužno znamenje hkrati za enega najznačilnejših zdravstveno zgodovinskih spomenikov na Slovenskem. Oglejmo si posamezne kužne priprošnjike na Slovenskem! Mater božjo so že leta 590 klicali v Rimu na pomoč zoper kugo. Zaupanje v njo, pribežališče grešnikov, tolažnico žalostnih, pomoč kristjanov, v njo, ki so jo imeli za zdravje bolnikov, je bilo neizmerno. Na to nas spominja tudi veličastni božji hram Marije priprošnjice iz 14. stol. na Ptujski gori. Na Slovenskem je mnogo cerkva in duhovnij posvečenih kužnim priprošnjikom, le da ne moremo za vse trditi, da izhajajo iz časov kuge kot zaobljubna sakralna obeležja in bi potemtakem bila v neposredni zvezi z epidemijami kuge na Slovenskem. Zato bomo navedli pretežno tiste, za katere govore kolikor toliko zanesljivi zgodovinski podatki da gre zares za zaobljubna dejanja. Najstarejši svetnik, kužni priprošnjik, je gotovo sv. Boštjan (sv. Bo.). Zavetnik pred kugo je postal po letu 680, ko je epidemija kuge v Rimu prenehala in so mu v baziliki sv. Petra Advincula postavili oltar. Tudi Slovenci so čislali sv. Bo. in se v času kuge zatekali k njemu. To potrjuje tudi podružna cerkev (p.c.) sv. Bo. iz leta 1523 v Brestanici, nadalje dve podružnični cerkvi skupaj, in sicer sv. Bo. in sv. Roka iz leta 1529 pri Dravogradu. V Jarenini, Jurovskem in Jakobskem dolu v Slov. goricah je v tamkajšnjih župnijskih cerkvah oltar sv. Fabijana in sv. Boštjana, ki verjetno spominja na kužno leto 1529 ali celo še na »črno smrt« v 14. stoletju. V Bistrici ob Sotli stoji kapela sv. Bo. iz leta 1647. Leta 1675 so v Cezanjevcih pri Ljutomeru sezidali cerkev na čast sv. Bo. in sv. Roku, morda prej iz strahu pred kugo, če že ne v spomin oziroma zahvalo za minulo kugo. P. c. sv. Fabijana in sv. Bo. iz leta 1767 je tudi v Dobovi. V Loki pri Zidanem mostu so okrog leta 1845 pozidali p. c. sv.Fabijana in sv. Bo.; morda so Ločani hoteli s tem po več kot tri sto letih pristoriti, kar jim je Primož Trubar leta 1529 preprečil, namreč da bi že takrat sezidali cerkev na čast sv. Roku in sv. Damjanu. Zanimivo je, da v Prekmurju malone zaobljub-nih cerkva iz časov kuge ni. V Pečarovcih je žunijska cerkev sv. Bo. vendar šele iz leta 1824. Morda je to v zvezi s tu takrat vplivnim protestan-tizmom, ki ni trpel »malikovalstva«. V Žetalah je p. c. sv. Bo. morda še iz kužnih časov. Na Kranjskem je yeč p. c. sv. Bo. in to p. c. sv. Fabijana in sv. Bo. v Podgradu v Starem trgu ob Kolpi, p. c. sv. Bo. v mestni loži v Črnomlju, ž. c. sv. Fabijana in sv. Bo. v Kočevju, p. c. sv. Bo. na Mostah v Komendi in p.|c. sv. Fabijana in sv. Bo. v Gornjem Suhorju. V Slovenskem primorju sta p. c. sv. Fabijana in sv. Bo. v Ilirski Bistrici (v Zarečju) in p. c. sv. Bo. v Petrinju na Klancu (Kozini). V slovenskem zamejstvu je p. c. sv. Bo. v Mi-lju (Trst, župnija ustanovljena pred 1500), na Koroškem cerkev sv. Bo. v Borovljah (zidana leta 1616) in p. c. sv. Bo. v Pliberku (župnija ustanovljena leta 1241). Sv. Rok (sv. R.) je bil na Slovenskem zelo priljubljen kužni priprošnjik. Sam je zbolel za kugo. Naredil se mu je kužni bubo (zagnojila se mu je bezgavka, zbolel za bubonsko kugo). Na pomoč zoper kugo so ga klicali že v njegovem rojstnem mestu, v Montpellierju; v 14. stoletju (v času »črne kuge«) so se njegovi francoski rojaki dvakrat zatekli k njemu po pomoč. Že kmalu so na Slovenskem začeli oba svetnika, sv. Bo. in sv. R., častiti kot kužna priprošnjika. Ko je kuga leta 1529 zajela Loko pri Radečah (Zidanem mostu), je Primož Trubar, takratni tamkajšnji župnik, poskušal ondi preprečiti zidane cerkve na čast sv. R. in sv. Damijanu, ker je hotel vernike odvrniti od malikovanja. Že leta 1618 je nastala p. c. sv. R. v Mozirju (na Brezju). V Selah nad Slovenj Gradcem so leta 1642 pozidali ž. c. sv. R. v spomin na rešitev pred kugo. Leta 1645 je župnik Janez Ranjavec s svojimi župljani postavil v Hajdini pri Ptuju kapelo na čast sv. R. Znana je romarska cerkev sv. R. nad Šmarjem pri Jelšah, ki spominja na kugo leta 1645. Leta 1650 je nastala p. c. sv. R. na Bregu pri Ptuju. V stiski in strahu pred kugo so se tudi Mariborčani zatekali k božji pomoči. To je potrjeval do leta 1941 mariborski zvon v mestni župnijski cerkvi (današnji stolnici), posvečen leta 1657 sv. R. Le- Sv. dozef pri Celju K«W v*SI«*stBO tik C*ij» k»xti(jjp?( Ti «vst«g* .JoJtfa cerkev kjssnji, K dot ko|l t* vidi n* toibu isti tarm, R*ii.t'.m i* gin jen * jfobicth s ti. ž. Or. A. ta 1780 je nastala ž. c. sv. R. ob Sotli v Dobovcu. Zanimivo je,' da imajo v Kobilju (Prekmurje) ž. c. posvečeno sv. Martinu, sv. Antonu in sv. Roku; omenjena je že leta 1334. P. c. sv. R. imajo tudi v Sevnici ob Savi, verjetno še iz 16. stoletja, podobno tudi na Artiškem bregu prav tam. Na Kranjskem je leta 1645 sezidal župnik Marko Dolinar v Dravljah pri Ljubljani cerkev sv. R. Zgodovinar Valvasor pravi, da je po mnenju ljudi priprošnja sv. R. iztrgala kugi meč iz roke in ga zdrobila. Dolga leta je šla vsako leto na praznik sv. R. slovesna procesija iz Ljubljane v Dravlje. Drugod na Kranjskem, kjer ima sv. R. svoja svetišča, so p. c. v Cerknici, p. c. sv. Lenarta in sv. R. v Krtini v Dobu pri Domžalah, p. c. sv. Katarine in sv. R. v Dobovici v Dolah pri Litiji, ž. c. sv. R., zidana leta 1829, v Dolenji vasi, p. c. sv. R. na Felič bregu (podrta leta 1942) v Javorju pri Litiji, p. c. sv. R. v Šalki vasi v Kočevju, p. c. sv. Bo., sv.Fabijana in sv. R. v Kranju (v mestu), p. c. sv. R. na mestnem pokopališču v Metliki, p. c. sv. R. pri gradu Pogance (podrta) v Novem mestu-Smihelu, p. c. sv. R. v Gornji Planini v Planini pri Rakeku, p. c. sv. R. s pokopališčem v Ložu v Starem trgu pri Ložu, 137 p. c. sv. R. na Tolstem vrhu v Šentjerneju, p. c. sv. R. v Št. Vidu pri Stični, p. c. sv. R. s pokopališčem na Gornjih Sušicah v Dolenskih Toplicah, p. c. sv. R. v Srobotniku v Velikah Laščah, p. c. sv. R. v Hrastu v Vinici (Črnomelj) in p. c. sv. R. v Žužemberku. Tudi v Slovenskem primorju so se v času kuge zatekali po pomoč pred njo k sv. R. Na to spominjajo p. c. sv. R. v Ilirski Bistrici v Bukovici, kapela sv. Roka v Izoli, p. c. sv. R. v Račicah v Podgradu, p. c. sv. R. v Skadanščini v Slivju (Materija) in p. c. sv. R.v Borštu v Truškah (Ma-rezige). V slovenskem zamejstvu so cerkve na čast sv. R. v naslednjih krajih: ž. c. sv. R. pri sv. Križu v Trstu (pozidana leta 1648), nadalje p. c. sv. R. v Gropadi (Bazovica), Ž. c. sv. R. Gorica - sv. R. (pozidana leta 1497) in ž. c. v Nabrežini, pozidana leta 1795. Sv. Anton Padovanski, prijatelj ubogih in zatiranih, na splošno ni veljal za kužnega priprošnjika in čeprav je bil priznan na Spodnjem Štajerskem za »pravega« kužnega priprošnjika, imamo le-tu vendarle samo eno cerkev njemu v čast, in to ž. c. pri sv. Antonu na Pohorju, pozidano leta 1684, verjetno v zvezi s hudo epidemijo kuge v letih 1679 do 1681. Drugod na Slovenskem imamo vse polno cerkva na čast sv. Antonu Padovanskemu (AP), vendar o večini njih ne moremo trditi, da so zaobljubne cerkve iz kužnih časov. Zato jih bomo samo našteli: podružnica AP v Metljah, na Trobcu, v Zdenski rebri (Dobrepolje-Videm), ž. c. v Štangi-Prežganje (zidana 1677). p. c. AP na Blečjem vrhu, p. c. AP v Veliki Loki (Višnja gora) in p. c. AP pod Št. Pavlom v Žužemberku. V Slovenskem primorju je polno cerkva posvečenih AP, in sicer p. c. AP na Taboru (Branik), p. c. AP v Poljanah (Golac-Podgrad), p. c. AP na Griču (Idrija), p. c. AP v Podstenju (Ilirska Bistrica), p. c. AP na Griču (Kobarid), ž. c. v Lokvah (Trnovo pri Gorici), p. c. AP v Trebčanah (Podgradje, Ilirska Bistrica), p. c. AP v Stari vasi (Postojna), p. c. v Gabrčah (Senožeče), p. c. AP v Markovščini (Slivje-Materija), p. c. AP na Ostrožnem vrhu (Suhorje-Košana) in p. c. AP na Fužinah (Šturje-Ajdovščina). V Slovenskem zamejstvu je več cerkva na čast AP, vendar ni zanesljivih podatkov, ali so vse te tudi zaobljubne cerkve iz kužnih časov. Le-te so: p. c. AP v Gorici - sv. Ignacij (Travnik), nadalje ž. c. AP v Ja-mljah pri Doberdobu (Gorica), pozidana leta 1869, ž. c. AP v Lazah (Pulvero, Videm), pozidana leta 1735, kapela AP v Čaneboli s Podvrato, p. c. AP v Kaderma-cih (župnijska cerkev zidana leta 1550) in ž. c. AP v Kadermacih (župnijska cerkev zidana leta 1550) in ž. C. AP v Bajtišah, Borovlje na Koroškem, omenjena leta 1364. Sv. Ignacij, ustanovitelj jezuitskega reda, ka- kor tudi njegov redovni sobrat, s v. Franc Ksave-rij, sta veljala kot kužna priprošnjika povsod, kjer so jezuitje imeli svoje kolegije. Sv. Franc Ksaverij je kot misijonar leta 1552 v Malaki (Indija) zdravil za kugo bolne, sv. Ignacij pa je veljal kot patron bolnikov in potrtih. Njemu je v Gorici posvečena ž. c., zidana leta 1646. Sv. Francu Ksaveriju je v Šentrupertu na Dolenjskem posvečena p. c. na Veseli gori (ž. c. je iz leta 1497), nadalje je v Lozicah (Podnanos) ž. c. pozidana njemu na čast v 16. stoletju, prav tako pa tudi v Gorenji Trebuši (Čepovan), pozidana leta 1771. Sv. Jožef, patron umirajočih, je veljal na Štajerskem zlasti za epidemije kuge leta 1680 za kužnega priprošnjika. Celje mu je postavilo v zahvalo za rešitev pred kugo leta 1680 cerkev na Jožefo-vem hribu. Mariborska cerkev sv. Jožefa v Studencih je verjetno tudi nastala (1684) v zvezi s kugo leta 1680-1682 v Mariboru. Sv. Rozalija je bila zavetnica pred kugo na Siciliji že v 16. stoletju. Na Štajerskem si je pridobila veliko zaupanje v času epidemije kuge leta 1633. Znana je p. c. sv. Rozalije v Zlatečah pri Celju; nastala je v letih 1645-1660. Odlikuje se po freskah F. Jelovška, G. Ipavcu pa je dala navdih za njegovo pesem »Iz stolpa sem mi zvon doni...« Tudi v Kostrivnici pri Rogatcu spominja cerkev sv. Rozalije na kugo v 16. stoletju. V Ljubljani je stala v letih 1708-1774, verjetno v spomin na kugot pod gradom nad cerkvijo sv. Florijana cerkev sv. Rozalije, ki pa je pogorela in je niso več obnovili, Cerkev sv. Rozalije je tudi nad Krškim, v Trebelnem pa kapela njej na čast. Ko je kuga morila leta 1650 v Junski dolini na Koroškem, so se tamkaj v stiski zatekli k njej po pomoč in so ji nato v zahvalo za rešitev pred kugo postavili kapelo v Dobrli vasi na gori sv. Heme. Omeniti moramo še i v. Barbaro (sv. B.), pri- prošnjico v smrtni uri in v času kuge. Verjetno spominjajo na Štajerskem in na Koroškem na kugo naslednje cerkve, posvečene sv. Barbari, in to p. c. sv. B. v Zagradih (Prevalje, omenjena leta 1302), p. c. sv. B. v Šmarju pri Jelšah (sezidana leta 1400), p. c. sv. B. v Cadramu (sezidana leta 1457), p. c. sv. B. v Gradišu (Šmartno pri Slovenjem Gradcu, sezidana leta 1519), ž. c. sv. B. v Halozah (sezidana leta 1684), medtem ko je p. c. sv. B. na Kalvariji v Mariboru zaobljubna cerkev v času najhujše epidemije kuge leta 1680 na mariborskem področju; sem sodi verjetno tudi kapela sv. B. na Kozjaku v župniji Gornje Kungote. Verjetno je obstajala cerkev sv. B. tudi na Stražah v župniji Gornji grad, ki bi naj spominjala na epidemijo kuge leta 1447 (ali 1474?), vendar se ta cerkev ne omenja več v cerkvenih šematizmih od leta 1913 dalje, medtem ko jo v drugi polovici 19. stoletja še navaja zgodovinar R. Peinlich. Na Kranjskem je p. c. sv. B. (verjetno zaobljubna) sezidana leta 1657 v Roviščah (Sava pri Litiji), nadalje p. c. sv. B. na Ravniku (Hotedrši-ca), v Loškem potoku, na Druščah (Škocjan pri Novem mestu) in p. c. sv. B. v Škofji Loki, ven- dar za slednje ne moremo z gotovostjo reči, ali so zares zaobljubne cerkve iz časov kuge. V Slovenskem primorju je p. c. sv. B. na Studencu (Hrenovice-Hrušovje, ž. c. omenjena leta 1318), nadalje ž. c. sv. B. v Idriji, sezidana leta 1622, podrta leta 1950, znova pozidana leta 1969, vendar ne smemo prezreti, da so s cerkvijo verjetno hoteli počastiti sv. Barbaro tudi kot zavetnico rudarjev, dalje p. c. sv. B. v vasi v župniji Kne-žak (ž. c. pozidana leta 1663), p. c. sv. B. v Hudajužni (Oblake-Grahovo ob Bači) in p. c. sv. B. v Zajelšju (ž. c. Pregorje-Obrov pozidana leta 1648), v slovenskem zamejstvu (Trbiž) pa ž. c. sv. Ane in sv. Barbare (pozidana leta 1700) v Rablju. Kakor smo se lahko prepričali, spominja na Slovenskem na hude čase za epidemij kuge (zlasti v 17. stoletju) vse polno spomenikov: številna kužna znamenja, kamniti kužni križi, zaobljubne cerkve in kapele, slike, zvonovi itn. Največ (zaobljubnih) cerkva (kapel) je posvečenih kužnima priprošnjikoma sv. Boštjanu in sv. Roku, nato sledita sv. Rozalija in sv. Barbara, medtem ko še številne cerkve na čast sv. Antonu Padovanskemu ne potrjujejo tudi njegovega pri-prošnjištva v času kuge. Razmeroma malo zaobljubnih cerkva iz časov kuge je v Prekmurju (vpliv protestantizma!), na Gorenjskem in Koroškem. Razpored teh cerkva nakazuje obenem tudi smer, v kateri se je morilka širila od Primoija prek Kranjske, Koroške in Štajerske v avstrijske dežele. Vsi ti spomeniki iz kužnih časov na Slovenskem obenem predstavljajo kulturne pa tudi zdravstveno zgodovinske spomenike, žal pa le-ti - velja posebno za kužna znamenja in kužne kamnite križe na podeželju! - zvečine propadajo; nekatera med kužnimi znamenji (križi) so sicer vnovič postavili, vendar ne več v njihovi prvobitni obliki, v originalnem slogu. Tudi za ta ostanek naše kulturne dediščine se bomo morali čimprej prizadevneje zavzeti, za nekatere naštetih pa izslediti natančnejše zgodovinske podatke. Eman Pertl Ob stoletnici kmetijske šole na Grmu Letos na jesen bo poteklo sto let, kar deluje grmska kmetijska šola. To je visok jubilej in obenem priložnost, da se ozremo v čase njenega nastanka in razvoja do današnjih dni. Že leta 1873 je bila na Slapu pri Vipavi ustanovljena Vinorejska in sadjerejska šola kot prva slovenska kmetijska šola, to je s slovenskim učnim jezikom. Slap je bil takrat prav na robu Kranjske, imel je slabo povezavo z drugimi kraji, v Gorici je delovala podobna šola - šola na Slapu je imela malo učencev, čeprav je uspešno delala. Leta 1884 je Kranjski deželni zbor sklenil šolo preseliti nekam na Dolenjsko. Od štirinajstih ponudb, ki so jih dobili, so za najugodnejše mesto izbrali grad Grm na južnem robu Novega mesta. Grad in posestvo Grm je imel v večstoletni zgodovini različne lastnike, med njimi Mordaxe, Zoise in nazadnje družino Smola. No, zadnji lastnik, Anton Vincenc Smola je dobil za graščino in okrog 32 hektrov zemlje 30.442 goldinarjev in 50 krajcarjev. To je bilo januarja 1886. Do jeseni so grad pridno preurejali za pouk, nabavili učila, živino in opremo, kar je veljalo še dodatnih 25.000 goldinarjev. Oktobra je - kot pove kronika - štirinajst težkih voz pripeljalo še opremo s Slapa in 18. novembra 1886 je deželni odbornik dr. Josip Vošnjak slovesno odprl vrata Vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu pri Rudol-fovem. To je torej rojstni dan šole, ki je v tem poslopju delovala polnih 98 let, vse do 28. novembra 1983. Morala se je ponovno preseliti, tokrat zaradi neizbežnega umika pred razvijajočo se avtomobilsko tovarno, ki je nazadnje prodrla prav do šolskega praga in še čez. Šola na Grmu je nadaljevala v Slapu začeto delo. Program pouka so razširili in prilagodili razmeram na Dolenjskem. S Primorske so prišli tudi učitelji, med njimi ravnatelj Rihard Dolenc (oče znanega pravnika dr. Metoda Dolenca) in Viljem Rohrman. Pouk je trajal dve leti, vsako šolsko leto je imelo svoj zimski in poletni tečaj (danes bi rekli polletje). Kakšne naloge je šola imela, lahko vidimo iz Programa Deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole, objavljenega v letnem poročilu za šolsko leto 1887/88: ... Vsa uredba zavoda, skupno stanovanje, skupna hrana, razdelitev dela in časa, načrt pouka, hišni in poslovni red vse to mora navajati v to, da se učencem vcepi ljubezen do kmetijstva in da se vzgoje za praktično kmetijsko življenje in sistematično delo. Učenci se morajo v šoli seznaniti z vsemi umnemu kmetovalcu potrebnimi vednostmi in znanjem. Vrh tega se morajo pa tudi v šoli privaditi nravnemu in preprostemu življenju, štedljivosti, zmernosti, delavnosti in sploh težavam kmetskega stanu. - Tudi glede občevanja in vedenja z ljudmi se morajo toliko olikati, kolikor se v tem oziru dandanes od omikanega kmetovalca zahtevati sme in mora. Kaj so se učenci učili v prvih letih obstoja šole, naj povedo tile podatki: Zimski tečaj: verouk, spisje, računstvo, geometrija, zemljemerstvo, risanje, fizika, kemija, prirodopis, živinoreja, mlekarstvo, poljedelstvo, travništvo in planšarstvo, sadjarstvo, vrtnarstvo, gozdarstvo, kmetijsko gospodarstvo, živinozdra-vilstvo, kmetijsko knjigovodstvo, kmetijsko za- družništvo, kmetijsko kupčijstvo in kmetijsko za-konodajstvo. Poletni tečaj: verouk, spisje, računstvo, geometrija, zemljemerstvo in risanje, fizika, kemija, prirodopis, vinarstvo, kletarstvo, sadjarstvo, poraba sadja, vrtnarstvo, živinoreja, poljedelstvo, čebelorejo, kmet. knjigovodstvo, kmetijsko gospodarstvo. Kot neobvezni predmeti so bili v obeh tečajih: nemščina, kmetijski razgovori (vaje v javnem nastopanju) in petje (med drugimi je poučeval kasneje skladatelj Ignac Hladnik) Razumljivo je, da je šola programe pouka menjavala, nekatere predmete združevala, uvajala nove, nekatere tudi opustila - kot so pač zahtevali časi in potrebe. Danes se uče veliko strojništva, varstva rastlin in okolja, varstvo pri delu, računalništva - takrat pa tega ni bilo. . Šola je imela za potrebe pouka v prvih deset- letjih obstoja med drugim naslednje pripomočke in objekte: 2 učilnici, razne zbirke in stenske slike, dokaj založeno knjižnico, zbirko fizikalnih aparatov, kemijski laboratorij, dve delavnici, ki-pelno in vinsko klet, mlekarno in sirarno, goveji, konjski in ovčji hlev, svinjake, strojno lopo, seveda vse z opremo za delo. Razen tega so imeli še vinograde, trsnico, drevesnico, sadovnjak, zele-njadni in cvetlični vrt, majhno gozdno drevesnico, čebelnjak, precej velik park pa še njive z različnimi posevki, travnike in gozdove. V času med obema vojnama sta trsnica in drevesnica pridelali ogromno sadnih i trsnih sadik, zlasti za potrebe dolenjskega kmeta, po vojni pa tudi za obnovo uničenih nasadov. Že deželni zbor je podeljeval štipendije za učence, tudi od sedanjih so mnogi štipendisti. Zanimivo je, da je bila v prvih obdobjih šole ob koncu pouka javna preizkušnja učencev, ki so ji vedno prisostvovali predstavniki deželnega odbora in ugledni možje Kranjske in Novega mesta. Število absolventov je bilo skraja majhno, le 6 do 8. Šele po letu 1894 se je število dvignilo in ustalilo na okrog 15 do 20. Zdaj je stanje močno drugačno: v šol. letu 1984/85je bilo vpisanih kar 330 učencev in učenk, absolviralo pa okrog 90! Seveda, prej so se šolali v glavnem za potrebe svojih domačij - zdaj razen za to še za potrebe družbenega kmetijstva, za nadaljevanje študija svoje stroke, lotevajo pa se tudi čisto drugih služb, ker je mnogi v svoji stroki ne dobijo. Učenci so prihajali na šolo iz različnih krajev. Če je današnji pregled točen, je po kakšen učenec prišel iz vseh današnjih slovenskih občin, razen iz piranske in izolske ni bilo nikogar. Prihajali so tudi fantje s Koroške in Primorske. Grmska šola je že na Slapu pa tudi kasneje posvečala skrb izobraževanju učiteljev. Prirejala je zanje tečaje, do enomesečne ali krajše, kjer so učitelji dobili potrebna znanja za svoje delo na vasi in v šoli. To so bili odlični ljudje in pedagogi, ki so odkrivali otrokom skrivnost narave, budili v njih veselje za kmetijstvo, vodili tečaje, bili polni idej in energije. Mnoge šole so takrat imele svoje vrtove, drevesnice, čebelnjake in podobno, kjer so se učenci zelo nazorno marsičesa naučili. In ko so učenci odhajali, so jim učitelji dajali iz šolskih drevesnic sadike, ki kot stara drevesa še danes tu in tam spominjajo na tiste čase. V učno delo so spadale tudi nekatere zelo dobro sprejete razstave: živinorejske, sadjarske in druge. Omenimo še, da je dal grmski ravnatelj Rohr-man pobudo, da je bila leta 1910 v sosednjem Šmihelu ustanovljena gospodinjska šola, kjer so poučevali tudi grmski učitelji. Šola si je kmalu pridobila dober sloves, saj je dekletom dala marsikaj koristnega za njihovo kasnejše življenje. Velika škoda je, da po vojni v Sloveniji nimamo nobene podobne. Pa bi bile nič kako potrebne. Za silo mašijo te vrzeli občasni tečaji. Tudi grmska šola organizira npr. vsako zimo 2 do 3 tečaje za krojenje in šivanje, ki jih konča okrog 60 tečajnic, prijav je pa vselej vsaj petkrat toliko. Na šolo so pogosto prihajali praktikanti z drugih šol, tudi s fakultet. Nič koliko ekskurzij vseh vrst se je v sto letih ustavilo na Grmu, si ogledalo šolo in posestvo. V knjigi obiskov najdemo podpise številnih ljudi, od preprostih do umetnikov, politikov itd. Tu so se vpisali Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Mencinger, Fran Detela, Vojeslav Mole, Jože Glonar, Anton Podbevšek, Matej Hubad, Milan Šerko, A. B. Jeglič, Božidar Borko, Nikolaj Pirnat... Oba velika novomeška slikarja, mojster Jakac in Lamut sta velikokrat dala likovno podobo Grma in njegove okolice... Dne 25. 3. 1937 je v knjigi zapisano: Josip Vandot in Radivoj Peterlin-Petruška sta prišla v lepo dolenjsko prestolnico, da bi se spomnila davnih časov in dala duška občudovanju nad prekrasno okolico, ki je bila za naju vedno tako rajsko vesela kakor otrokom gospodnim Velika nedelja... Takrat so se že zbirali temni oblaki nove, krvave svetovne morije. Med vojno je bilo skoraj ves čas na šoli okupatorsko vojaštvo, polno bodeče žice, pouk je potekal zelo okrnjeno, dalj časa ga celo ni bilo. Marsikaj je bilo uničeno, šola bombardirana, nobenih nabav - vojna pač ne prinaša kaj koristnega. To je bilo za šolo najbolj črno obdobje v sto letih... Takoj po koncu je šola svoje delo zelo hitro obnovila. Vrstili so se najrazličnejši tečaji, šola je dobila zemljo nekaterih nacionaliziranih posestev, začela je delovati postaja za obnovo vinogradništva in sadjarstva, začeli so (okrog leta 1960) gojiti hmelj, leta 1947 so se vpisala prva dekleta. Se marsikaj se je zgodilo po vojni in bi zaslužilo omembo, če bi dopuščal prostor. Kmalu je začela tudi urbanizacija stegovati roke po grmski zemlji. Višek tega je bil proti koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih. Med leti 1975 in 78 se je na novi kraj preselil gospodarski del šole (hlevi, strojni park itd.), gradnja šole pa je trajala ob stalnem pomanjkanju denarja kar šest let. Nova šola je bila slavnostno odprta 28. oktobra 1983 ob vznožju slikovite Trške gore, kakih 5 kilometrov stran, vendar je še naprej ohranila ime Srednja kmetijska šola Grm, ki se je med Slovenci dodobra udomačilo. V novi stavbi je 12 učilnic, zelo dobro opremljeni prostori za kemijo, biologijo, fiziko in strojništvo, knjižnica, prostori za kulturne in druge dejavnosti, kuhinja z zmogljivostjo več sto celodnevnih obrokov. V domu za učence ima vso oskrbo 80 učencev in učenk, ko bo dograjen, bo prostora za 120. Nadvse pomembno je, da je šola v tistih čudnih časih, ko so drugim kmetijski šolam odvzeli posestva in jih dodelili kombinatom in zadrugam, svoje posestvo obdržala. Za praktični pouk številnih učencev tako ni težav kot so drugod. Na starem, bivšem posestvu na Grmu stoje danes brezoblične tovarniške dvorane, železniški tiri in postaja, dolg železniški most mimo Šmihela do Kandije ... Pod streho nove šole potekajo trije izobraževalni programi: štiriletni - usposablja kmetijske tehnike, triletni - nekoliko manj zahteven, vzgaja kmetijce in skrajšani - daje poklic kmetovalec. Možen je tudi študij ob delu. Vsi učenci morajo do konca šolanja opraviti izpit za traktorista. Šola organizira po potrebi tudi razne tečaje kot so: za varstvo pri delu s traktorji, iz varstva rastlin itd. Na Grmu je v sto letih delovalo mnogo odličih pedagogov in strokovnjakov, katerih prizadevno delo je pustilo našemu narodu neprecenljivo dediščino. Naj jih le nekaj omenimo: prvi ravnatelj Rihard Dolenc, Viljem Rohrman, Bohuslav Ska-licky, Ciril Jeglič, Anton Podgornik, Franjo Kot- lovšek, Ivo Zupanič, Franjo Kafol, Anton Flego, Matija Absec, Franjo Malasek, Lojze Hrček, Ni-ko Rihar, vrtnarja Valentinčič in Zrnec pa še drugi, ki so poučevali, predavali, pisali, skratka učili in vzgajali v šoli in zunaj nje. Nehote se človeku ponuja primerjava z nekaj desetletij starejšo Mohorjevo, ki je med ljudi poslala preneka-tero knjigo s kmetijsko vsebino - nekatere so napisali tudi grmski učiteji - in tako kot kasneje naša in druge šole pomagala izobraževati slovenskega človeka. Geslo Mohorjeve in vodilna misel vsake šole, v vsakem času vendar je »um, srce in voljo ljudi razsvetliti in požlahtniti«... Grmska šola je to dala več kot 2000 svojim absolventom. In kolikim bo še dala! Na dan odprtja novega Grma je znani strokovnjak in kulturni delavec, univerzitetni profesor zapisal: Nova grmska šola je ponos Novega mesta, Dolenjske in cele Slovenije. Na sončni legi, v novih prostorih bo dajala nove kadre, razsvetljene od znanja in miline dolenjske dežele, od sonca in vinskih goric, ki dajejo globoke pobude za nove stvaritve; ki gojijo humanizem v človeški družbi in med tistimi, ki jih je usoda določila za pridelovalce hrane in čuvarje naše naravne in urejene krajine. Kmetijstvo (agri-kultura), vemo, je bilo naša in splošna človeška kultura; je in ostane za vse večne čase! Grmski šoli želimo ob vstopu v drugo stoletje, da bi mladini in drugim še naprej posredovala znanje, vcepljala ljubezen do rodne grude in s tem tudi do domovine. Branko Vrbinc -i«; <3 K, Rada bi se skrila v majsko jutro, na cvetoči vrt in čez ograjo opazovala življenje. Ti pa hočeš, da živim na asfaltu, med betonom in pločevino, da pripovedujem ljudem o čudovitem majskem jutru in o prelepem cvetočem vrtu. Usoda slovenščine v cerkvi na slov. Štajerskem v letih 1941-1945 Ob nemški okupaciji slovenskega dela Štajerske aprila 1941 so okupatorji takoj začeli s svojo ponemčevalno politiko. Že po prihodu okupacijskih čet so vse javne slovenske napise zamenjali z nemškimi, vse slovenske šole so ukinili in uvedli izključno nemško šolstvo. Brez posebnega dekreta so plenili slovenske knjige, kjerkoli so jih dobili (odnašali so jih celo iz zasebnih hiš), jih vozili v papirnico, kjer so jih zmleli, ali pa so jih celo sežgali. Vse je bilo narejeno tako, da bi slovenska Štajerska čimprej dajala videz nemške dežele. Le v cerkvi je v prvih mesecih ostalo še vse pri starem: maša je bila tako povsod latinska, vsi ostali obredi in molitve slovenske, pridige in petje slovensko: le v večjih krajih so se ozirali na tam živeče Nemce in so tudi v stari Jugoslaviji uporabljali za molitve in pridige nemščino - to je bilo v Mariboru, Celju, Ptuju, Ormožu in Maren-bergu (danes Radlje ob Dravi). Da bo to stanje tudi v cerkvi kmalu spremenjeno, je bilo razvidno iz izjav, ki so jih dajali vodilni nacistični funkcionarji tedanjemu mariborskemu škofu. Lavantin-ski (mariborski) škof dr. Ivan Jožef Tomažič (roj. 1876, pom. škof 1928, ordinarij 1933 do smrti 1949) je 19. aprila 1941 v spremstvu kanonika dr. Ivana Žagarja obiskal šefa civilne uprave za Spodnje Štajersko dr. Siegfrieda Uiberreitherja, da bi prosil za duhovnike, ki so jih nacisti že v prvih dneh okupacije zaprli in da bi protestiral zoper grdo ravnanje z njimi po zaporih. Šef civilne uprave je pri tem razgovoru škofu na dolgo razlagal o Hitlerjevem »novem redu«, o novi veri nemške rase in nemške krvi, ki bo bolje častila Boga kot krščanstvo; za krščanstvo je posmeljivo uporabil izraz »vaš azijski nauk« (Sveta dežela leži namreč v Aziji). Razlagal je 800-letno zgodovino nemštva na Štajerskem in pri tem poudaril, da so to (nemško) prebivalstvo tuji vplivi poslovenili, je pa kljub temu ostalo nemško, četudi govori zdaj (samo) slovensko. Hitler je namreč ukazal, da mora biti Spod. Štajerska popolnoma nemška in s tem izvaja božje načrte (!); kdor se bo temu upiral, bo moral izginiti. Škofje vprašal: »Torej nimamo Slovenci na Sp. Štajerskem več pravice, da nas obravnavajo kot narod?« Uiberreither je na to vprašanje ponovil samo prejšnjo izjavo, da bodo morali vsi izginiti, ki bi se upirali nemštvu, tudi duhovniki. Kot nadomestilo za izgnane slovenske duhovnike lahko pridejo nemški duhovniki iz graške škofije. Škof je nato rekel, da je dušno pastirstvo nemogoče, če se duhovniki in verniki med seboj ne razumejo, na deželi pa je 95% prebivalstva slovenskega, Nemci žive samo v mestih in zaradi njih so že dosedaj uporabljali v cerkvi tudi nemščino. Uiberreither je rekel: »Ne bom trpel učiteljev in uradnikov, ki ne bodo Nemci, tudi v cerkvi mora biti uvedena nemščina... Boste že videli, kako hitro bo to šlo ...« Dne 14. maja 1941 je škof Tomažič obiskal še Franza Steindla, zveznega vodjo štajerskega Hei-matbunda (Domovinske zveze); tudi ta mu je razkril načrt nacistične ponemčevalne politike: »Slovenske manjšine na juž. Štajerskem ne priznavamo ... Oblast bo skrbela za to, da bo ljudstvo razumelo nemško... Tudi nemški duhovniki se ne bodo smeli učiti slovensko in tudi govoriti ne bodo smeli slovensko, sicer bodo morali iti... Na Spod. Štajerskem ni Slovencev, to je samo nemška kri.« Ob takih izjavah je bilo jasno, kako bo s slovenščino v cerkvi, bilo je samo vprašanje časa, kdaj bodo začeli izvajati te načrte. V večjih krajih, kjer so. prebivali tudi Nemci in nemčurji, so se ti kmalu začeli oglašati in začeli zahtevati molitve, pridige in petje v nemščini. Najlažje je šlo pri uvedbi nemškega petja na koru; zadostoval je pritisk na organista. Slovenski duhovniki, ki niso bili izseljeni in so še ostali na svojih farah, seveda niso bili voljni, da bi kar tako, na željo krajevnih nacističnih funkcionarjev, prenehali s slovenskim pridiganjem in molitvami. Nacisti so si zato izmislili poseben način: uporabo slovenščine naj prepove škof Tomažič sam. Dne 5. decembra 1941 je bil škof Tomažič spet pri Steindlu in ta je glede slovenščine v cerkvi zahteval od škofa, naj ukaže župnikom: 1. naj v cerkvah pri vseh molitvah, govorih in petju, kolikor to ni v latinščini, uporabljajo izključno nemščino in 2. naj odstranijo iz cerkve vse napise, ki niso latinski ali nemški. Škof Tomažič je sicer glede odnosa do oblasti, tudi okupatorske, vedno navajal besede sv. Pavla iz pisma Rimljanom, da je namreč vsaka oblast od Boga in ji je zato treba biti pokoren (Rim 13, 1-2); to je rekel tudi Steindlu med tem pogovorom, vendar je njegova zahteva takšna, da po mnenju škofa pokorščina do oblasti ne more iti tako daleč. Škof Tomažič je Steindlu rekel: »Kot katoliški škof ne morem delovati proti božjim zapovedim (ki vsebujejo naravno pravo), ne proti cerkvenim predpisom niti zoper svojo vest... Cerkveni predpis določa, da se mora dušni pastir pri pridiganju in katehezi posluževati jezika, ki je vernikom splošno razumljiv ... Zato kot uradna cerkvena oseba ne morem dati naloga za prepoved splošno razumljivega jezika v cerkvi.« S škofovo pomočjo torej nacisti niso mogli izvesti prepovedi slovenščine v cerkvi, zato so to poskusili s pomočjo krajevnih skupin Heimatbun-da, kar jim je bolj uspelo. Že sredi decembra so krajevni funkcionarji začeli izvajati pritisk na župnike in tako od njih izsilili tisto, kar je Steindl zaman poskušal pri škofu. Dne 7. januarja 1942 je škof Tomažič pisal Steindlu, da je položaj bistveno drugačen kot ob pogovoru 5. decembra: pretežna večina duhovščine že uporablja v cerkvi nemščino (kjer bo to težko, bodo uporabljali slovenščino, dokler nihče ne bo ugovarjal); škof piše, da so dušni pastirji že upoštevali želje in odredbe krajevnih organov glede jezikovnega vprašanja, zato smatra, da je izdajanje posebnega predpisa glede tega nepotrebno. Nacisti so s tem posamičnim prisiljevanjem župnikov s pomočjo Heimatbunda uspeli predvsem v večjih krajih, kjer so živeli tudi Nemci in nemčurji, v kmečkih župnijah s samo slovenskim prebivalstvom pa je še ostalo pri starem. Zato je šef civilne uprave dr. Uiberreither z odredbo o uporabi jezika pri cerkvenih opravilih dne 14. aprila 1942 uradno prepovedal uporabo slovenščine v cerkvi. Besedilo odredbe je kratko in določa, da se mora pri cerkvenih opravilih razen latinščine uporabljati edino nemščina; le pri spovedi (!) se smejo uporabljati tudi »drugi jeziki«. Kršitve te odredbe se bodo kaznovale z denarno ali prostostno kaznijo v neomejeni višini ali z obema kaznima; razen tega se lahko odredi zaprtje cerkve oz. prepoved obratovanja - bogoslužja. Usoda slovenščine v cerkvah je bila s tem zapečatena, toda slovenski duhovniki, kolikor jih je ostalo doma, se kljub temu niso vdali. V krajih z Nemci in nemčurji je že bilo treba uvesti nemščino, kjer pa teh ni bilo, so dušni pastirji raje uvajali latinščino, kjer se je le dalo. Tako so ljudje pri litanijah pač odgovarjali »ora pro no-bis« in celo cerkvena oznanila so pisali latinsko (datum in ura cerkvenega opravila pa sta bila napisana s številko in to so ljudje razumeli). Posebno iznajdljivi so bili pri cerkvenem petju: priljubljenim melodijam slovenskih nabožnih pesmi so dajali latinska besedila (tako so npr. peli: »Pulchra es, pulchra es, rosa Maria«), samo da ni bilo treba nemško peti. Tudi vpise v cerkvene matične knjige so raje opravljali v latinščini. Sicer pa tedaj ni preostalo drugega kakor čakanje na konec okupacije. Na primeru iz nadžupnije Laško si lahko ogledamo, kako je potekalo v tej fari uvajanje nemščine v cerkev in ob koncu vojne znova uvedba slovenščine. V oznanilni knjigi za leta 1941-1952 ni po 3. adventni nedelji, 14. decembra 1941, za ves vojni čas nobenih vpisov; da bi opravičil to vrzel, je tedanji nadžupnik in dekan, mons. dr. Franc Kruljc vpisal v knjigo naslednjo pripoved: Od 15. decembra 1941 pa do začetka majnika 1945 je btia strogo prepovedana vsaka slovenska beseda in molitev v cerkvi. V soboto, 13. decembra 1941, je prišla ta prepoved, a nadžupnik je imel še v nedeljo 14. decembra 1941 slovensko pridigo pri jutranjem in poznem opravilu, večerni-ce so zavoljo pogreba pri Sv. Lenartu morale od-pasti, pa bi ga skoro zavoljo tega odvedli proč iz Laškega; na koru se je začelo nemško peti od predzadnje pobinkoštne nedelje (16. novembra 1941), a v adventu med svitanicami se je še pelo med tednom slovensko, od 15. decembra 1941 pa se je tudi to nehalo, ker se je moralo nehati. Reklo se je nadžupniku, in to je po vseh okoliščinah tudi verjetno, da je bil med poznim opravilom 14. decembra 1941 v cerkvi nek veljaven gospod iz Celja in da je hotel motiti slovensko pridigo, češ tukaj se ne sme več slovensko pridigati. Tudi so se morali vsi slovenski napisi v cerkvi zakriti, takratni župan je celo zahteval, da se morajo napisi na stenah pobeliti, a zidar Jože Krajnc je temu ugo- varjal, ker bi se na ta način vsa stena ogrdila. Na pročelju cerkve so vzeli ven spominski plošči padlih vojakov, ker sta bili slovenski. Nadžupnik je bil že od srede aprila 1941 sam na župniji, prej je šel vedno na prižnico, a odkar je bilo prepovedano slovensko pridigati, ni šel niti enkrat več na prižnico, po sv. evangeliju je med sv. mašo samo oklical in oznanil spored službe božje med tednom ter dodali par kratkih besed in dalje maševal. Vse seve je moralo biti, kar se je govorilo med sv. mašo, v nemškem jeziku. V cerkvi se ni več govorilo in molilo slovensko, dokler je trajala okupacija, pač pa je v svojem stanovanju dajal nadžupnik ljudem v slovenskem jeziku nauke o svetih verskih resnicah, tako ob priliki sv. krsta, ob priliki porok, in občeval s farani v slovenskem jeziku. To stanje je trajalo do začetka majnika 1945, ko se je zlomila nemška armada. Najhujše je bilo za otroke, ti niso imeli nobenega verskega pouka ne v šoli, ne v cerkvi, duhovnik ni smel v šolo, v cerkvi ni smel govoriti slovensko, a otroci niso razumeli nemškega pouka. Kar so dobre matere doma storile, da so otroke poučile o sveti veri, to je bilo vse. Strogo se je pazilo, da ne pride slovenski duhovnik v stik z otroki, vsaj tukaj. Prvi petek majnika 1945 se je še pelo do povzdigovanja na koru nemško, a po povzdigovanju pa je cela cerkev začeta slovensko peti, pa pelo je res vse ono slovensko Marijino pesem: »Veš o Marija«. To je bilo ganljivo, pelo se je, pa tudi jokalo, da se spet sliši v cerkvi slovenska beseda. V to knjigo se ni pisalo nemško oznanilo, temveč samo na lističe, pač pa se je storil spored službe božje razviden na deski, obešeni ob stranskih vratih znotraj, kajpa v nemškem jeziku. Slovenščina je zopet zavladala v cerkvi, a ni bilo časa, da bi se koj očrtalo stanje, ki ga je neizprosno zahtevala okupacija. K tej pripovedi so potrebna še nekatera pojasnila. Ob okupaciji je služboval v Laškem kot kaplan Alojz Bratuša, katerega so nacisti že v tednu po veliki noči 1941 aretirali in pozneje izgnali na Hrvaško, zato je bil nadžupnik »sam na župniji«. Enaka usoda kot laškega kaplana je doletela vse sosednje župnike iz laške dekanije in so vse te župnije (Sv. Rupert, Sv. Lenart, Sv. Miklavž in Sv. Jedrt nad Laškim) ostale prazne, le v Smaijeti pri Rimskih Toplicah, kjer so Nemci tudi izgnali župnika, je ostal doma novomašnik Franc Zupan, ker ga nacisti še niso imeli na seznamu za izselitev in je oskrboval te fare do februarja 1944, ko je tudi on moral iti. Zato je bil 10 Koledar 86 laški nadžupnik 14. decembra 1941 na pogrebu pri Sv. Lenatu. Nadžupnik Kruljc (tedaj je bil v 69. letu starosti) je 27. decembra pisal škofu Tomažiču in je še bolj podrobno poročal o uvedbi nemščine v cerkvi v svoji fari. V pismu je zapisal, da so cekveno petje v nemščini izsilili od organi-sta domači Nemci in je pri tem značilno, da so v začetku peli nemško samo ob nedeljah, ko so prihajali v cerkev tudi Nemci iz mesta, ob delavnikih v adventu (1. adventna nedelja je bila tisto leto 30. novembra) so pa pri zornicah (svitanicah) peli še slovensko, ko so k tem mašam prihajali večinoma samo okoliški kmetje, ki seveda niso zahtevali nemškega petja, pri oltarju pa je še ostala slovenščina; 13. decembra 1941 paje orga-nist sporočil nadžupniku (tako je potem pisal škofu) ukaz vodje krajevne skupine Heimatbun-da, da sme v cerkvi uporabljati samo latinščino in nemščino. Nadžupnik je verjetno smatral, da He-imatbund ni pristojna oblast, ki bi lahko ukazovala, v kakšnem jeziku naj moli in pridiga, zato je naslednjega dne imel še dve slovenski pridigi; seveda tedaj ni vedel, da je ta ukaz posledica Steindlovega neuspelega poskusa pri škofu Tomažiču 5. decembra. Nadžupnik je pisal škofu, da je zaradi njegove nepokorščine nastal proti njemu vihar in je krajevno vodstvo Heimatbunda še tisto nedeljo (14. decembra) imelo sejo ter so sklenili, da če takoj ne uvede v cerkvi nemščine, ga bodo smatrali za upornika in v treh dneh bo odpeljan; ta sklep so mu sporočili po župnijski postrežni-ci(!). Zato je naslednjega dne začel moliti nemško. Škofu Tomažiču se je zaradi tega v pismu opravičil in je zapisal, da je smatral za primernejše, da začne z nemščino, kot da bi ljudje zaradi tega ostali brez (slovenskega) duhovnika. Značaj dr. Kruljca spoznamo tudi iz tega, da od tedaj dalje do konca vojne ni stopil na prižnico, čeprav je bil znan kot vnet in gromovit pridigar in četudi je nemščino dobro obvladal že iz šole (doktoriral je na univerzi v Gradcu). Glede nadžupnikovega sporočila, da so začeli uporabljati v cerkvi spet slovenščino 4. maja 1945 je treba pripomniti, da je bila tedaj v Laškem še nemška okupacija, toda organist je dobil od krajevne organizacije OF sporočilo, naj vendar že preneha z nemškim petjem. Začetek slovenskega petja je pomenil tudi ponovno uvedbo slovenščine pri molitvi in pridiganju. 4. maj je nadžupnija Laško že prej vedno slovesno praznovala (do leta 1949 celo s procesijo), najprej kot obletnico posvetitve farne cerkve (letnica sicer ni znana, verjetno okrog 1230), nato kot god sv. Florijana (v spomin na hud požar 1840 in kot najstarejše gasilsko društvo na slov. Štajerskem), sedaj pa še kot spomin na ponovno uvedbo slovenščine v cerkvi. Vsako leto na Florijanovo nedeljo pri mašah po povzdigovanju spet zapojejo pesem »Veš o Marija« in se s tem spomnijo dogodkov iz zadnje vojne. Miloš Rybar Družba sv. Cirila in Metoda - kaj je to? Minilo je sto let, kar je začela med našimi slovenskimi predniki krožiti drobna knjižica z zgornjim naslovom, ki je »v poduk slovenskemu ljudstvu« utemeljevala koristnost slovenske šolske narodnoobrambne organizacije, imenovane po obeh slovanskih blagovestnikih. Ker se tudi danes velika večina ljudi sprašuje, kaj je to Družba sv. Cirila in Metoda, je prav, da nekoliko osvežimo spomin nanjo ter na njeno dejavnost. To sije Družba, ustanovljena leta 1885, s svojimi napori nedvomno tudi zaslužila. Delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda (CMD) nam ne bo jasno, če nekoliko ne prikažemo prilik, ki so v zadnjem obdobju habsburške monarhije vladale na slovenskem narodnostnem ozemlju na šolskem področju. Družba je bila šolska narodnoobrambna organizacija, katere namen je bil ustanavljanje zasebnih slovenskih vrtcev in šol in to, kot je bilo naglašeno v 2. členu njenih pravil, »na katoliško-narodni podlagi«. Mogoče se bo kdo vprašal, čemu ustanavljati osnovne šole več kot sto let potem, ko so s šolsko reformo leta 1774 uvedli splošno osnovnošolsko obveznost. Odgovor je dokaj znano dejstvo, da kljub zakonskim jamstvom mnogi slovenski otroci v habsburški monarhiji niso bili deležni osnovnošolskega pouka v materinem jeziku. Ker je šolski zakon iz leta 1869 med drugimi določal, da o učnem jeziku na posameznih osnovnih šolah odločajo deželni šolski sveti po zaslišanju krajevnih šolskih dejavnikov, je bil pogost primer, da so omenjeni deželni sveti posameznim šolam določili učni jezik, ki ni odražal dejanskih narodnostnih razmer na do- SPRHimmcH o dražbo se Cirila in metoda u Ijubljant. mam ločenem področju. Do takih nepravičnih odločitev je lahko prihajalo zaradi političnega ustroja habsburške monarhije, ki je dajal večjo težo pripadnikom gospodarsko močnejših takoimenova-nih »zgodovinskih« narodov Nemcev, Madžarov, Italijanov in podobnih. V takem sistemu je obvezna šola pogosto imela dvojno, protislovno vlogo. Kadar je bila v materinem jeziku, je pomenila šolarjem poleg drugega dragoceno sredstvo narodnostnega osveščanja, če pa je bila v njim tujem jeziku, pa izredno učinkovito orodje potujčevanja. Slovencem sovražni nacionalistični krogi v habsburški monarhiji so se slednjega učinka dobro zavedali in ga s pridom izkoriščali. Znane so za slovensko prebivalstvo usodne posledice delovanja takih potujčevalskih šol npr. na Koroškem. Posebno močan raznaro-dovalni pritisk je vladal v Avstro-Ogrski v času nemškega liberalnega »meščanskega ministrstva«. Ko je nemške liberalce na vladi zamenjal konservativno usmerjeni ministrski predsednik grof Taaffe, je z znano »politiko drobtinic« (pogosto malenkostnim popuščanjem) plačeval pod- poro, ki so mu jo v dunajskem parlamentu nudili predstavniki slovanskih narodov monarhije. Taka »drobtinica« je bila tudi nekolikšna upočasnitev raznarodovalne dejavnosti na šolskem področju. Nemški nacionalistični krogi pa še te malenkostne koncesije niso mogli »prebaviti«, zato so hoteli potujčevanje nadaljevati v zasebnih nemških šolah leta 1880 ustanovljenega šolskega društva Deutscher Schulverein, ki si je v naslednjih desetletjih tudi na našem Štajerskem, Koroškem in celo Kranjskem pridobilo zloveščo »slavo«. Z obilnimi denarnimi sredstvi, ki so jih zbirali bodisi v nemškem »reichu«, bodisi preko goste mreže podružnic po habsburški monarhiji (tudi pri nas v slovenskih deželah), so postavili vrsto svojih vrtcev in šol seveda z nemškim učnim jezikom. V te potujčevalnice so z zvijačami, vabami brezplačne obleke in obutve, učbenikov in podobnega, kot pogosto tudi z nasiljem nad gospodarsko odvisnimi starši, vabili nenemške šolarje in jih vzgajali v nemške janičarje. V letu 1886 so podobno društvo ustanovili tudi Italijani v habsburški monar- hiji. Imenovalo se je Pro Patria, dobršen del denarja zanjo pa je podobno pritekal preko habsburških državnih meja. Ko je bila ta organizacija leta 1890 zaradi preočitnega spogledovanja z ire-dentističnimi organizacijami v Italiji ukinjena, so avstrijske oblasti že naslednje leto dovolile ustanovitev proslule Lege Nazionale, ki se je od Pro Patrie ločila samo po imenu, delovala pa je po istih metodah kot Schulverein. V obrambo pred napadalnim delovanjem Schulvereina so na Češkem že leta 1880 ustanovili obrambno šolsko društvo Ustredm Matice škol-ska (Osrednja šolska matica) z mrežo zasebnih čeških vrtcev, osnovnih in celo srednjih šol. Na slovenskem ozemlju so se sicer pojavljali glasovi, ki so svarili pred pogubnim delovanjem Schulvereina, odločilno pa je k ustanovitvi šolskega narodnoobrambnega društva po češkem vzgledu pripomogel šele anonimni članek znanega slovenskega duhovnika in zgodovinarja, poznejšega trnovskega župnika Ivana Vrhovnika, ki je pod naslovom Osnujmo si šolsko družbo sv. Cirila in Metoda 28. 11. 1884 izšel v časopisu Slovenski narod. Vrhovnik je ob delovanju Schulvereina naglasil, da se je nemška gosenica »spravila na najnežnejši del narodovega telesa, na deco našo«. Potem ko je ugotovil, da ni mogo- KOLEDAR o ^SVCTRlLi IN METODA V LJUBLJANI 19 3 9 če temu društvu postaviti po robu vsesiovanskega ali vsaj avstrijsko-slovanskega šolskega društva, je predlagal drugo možnost: »Osnujmo si šolsko društvo na verski podlagi! Tisočletnica slovanska je pred durmi. Sv. Ciril in Metod prosita za nas!... Njima na čast, naši deci v korist, osnujmo šolsko bratovščino sv. Cirila in Metoda! Če skrbimo za vzgojo poganskih otrok v daljnji Aziji, zakaj bi v nemar puščali slovensko deco, kterej so najdražje svetinje v nevarnosti?« Vidimo, da je Vrhovnik kot povod za ustanovitev Družbe izrabil tisočletnico smrti sv. Metoda, ki so jo takrat slovesno proslavljali. Naglasil je še, naj bi se nova družba zgledovala po Družbi sv. Mohorja ter da Društvo sv. Mohorja »ni moglo napredovati, dokler je slonelo zgolj na svetnem stalu ... Ko pa se je presadilo na versko stališče, je jelo rasti in se širiti in sad roditi...« Šolska bratovščina sv. Cirila in Metoda naj bi imela po Vrhovnikovem mnenju svoje poverjenike v vsaki slovenski fari, priporočali naj bi jo slovenski duhovniki. Končno predlaga, naj se nemudoma ustanovi odbor, ki naj sestavi pravila, »dobi potrjenja in duhovne dobrote v Rimu, ter dovoljenja od vlade«. Vrhovnikov poziv ni bil v prazno, saj so že na Božič 1884 sestavili ustanovni odbor Družbe sv. Cirila in Metoda, v katerem so bili vidni Slovenci Luka Svetec (predsednik), Ivan Hribar, Ivan Murnik, dr. Josip Vošnjak in Tomo Zupan. Zani- mivo je, da se je Vrhovnik »držal po strani«, za bodoči razvoj CMD pa značilno, da je urednik Slovenca Jožef Jerič odklonil sodelovanje v odboru. Odbor je pripravil pravila, ki jih je avstrijsko notranje ministrstvo potrdilo 9. aprila 1885. Ustanovni odbor je poslal 20. septembra 1885 poziv vsem Slovencem, ki ga začenja z ugotovitvijo, da sta sv. brata Ciril in Metod pred tisoč leti spoznala, »da se le z materinim jezikom da vcepiti v srca živa ljubezen do Boga; le z materinim jezikom da se bistriti um in krepiti narodna zavest. Tisoč let dolgo slišali so Slovenci z javnega mesta samo še v cerkvi govoriti v slovenskem jeziku, tako, da jim je mogoče bilo ohraniti ta jezik s svojo vero vred od roda do roda.« V poslanici na zelo zanimiv način krepijo samozavest slovenskega prebivalstva z navajanjem številčne moči avstrijskih in vseh Slovanov, prav tako pa dvigajo pomen znanja slovenskega jezika kot osnove za učenje drugih zlasti južnoslovan-skih jezikov, kar po njihovem odpira dobre možnosti za zaposlovanje v slovanskih predelih na jugu habsburške monarhije. Odborniki zaključujejo s pozivom, naj Slovenci ne oddajo svojih svetinj (tj. vere in materinega jezika), »kakor Ezav svojega prvenstva, za skledico tujčeve leče«. Prva pomembnejša akcija vodstva CMD je bilo ustanavljanje mreže podružnic Družbe po Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorski, kot je področje njenega delovanja določil 1. člen pravil. Na prvi letni (v pravilih »veliki«) skupščini CMD 5. julija 1886 v Ljubljani so bili že predstavniki 25 podružnic. Predsednik ustanovnega odbora Svetec je na njej naglašal samoobrambni značaj Družbe, znani prešernoslovec in ravnatelj ljubljanskega »Alojzijevišča« Tomo Zupan pa nad-strankarski značaj CMD, v kateri naj bi se združili vsi Slovenci z enim samim ciljem: »za pouk drage nam slovenske mladine vseh slovenskih pokrajin v milem materinem zvuku«. Prav Zupan je postal prvi redni predsednik CMD, Svetec podpredsednik, zapisnikar (tajnik) duhovnik Anton Zlogar ter blagajnik dr. Josip Vošnjak. V odboru, nadzorništvu in razsodništvu so bili vidni predstavniki takratnega slovenskega narodnega življenja, tako sin Janeza Bleiweisa dr. Dragotin, Gregor Einspieler, Ivan Hribar, dr. Ivan Tavčar, stolna kanonika dr. Ivan Kulavic in dr. Andrej Čebašek, odvetnika dr. Franc Papež, dr. Alfonz Moše, šolski nadzornik Andrej Žu-mer, upokojeni učitelj Matej Močnik in še nekateri drugi. Omenimo, da so s "prve skupščine poslali pozdravno brzojavko »najslavnejšemu Ju-goslovenu, mecenu hrvatskemu in slovenskemu« - škofu Strossmayerju, ki jim je takoj naslednji dan odgovoril, da ga veseli, da »brača Slovenci toli liepim načinom proslavljuju uspomenu sla-venskih apostola ss. Cirila i Metoda«. Po prvi skupščini CMD je izšla že omenjena knjižica Družba sv. Cirila in Metoda kaj je to?, ki uvodoma naglaša žalostne narodnostne razmere na ogroženih predelih slovenskega ozemlja. Precej prostora posveti razlagi razlik med Bratovščino sv. Cirila in Metoda za zedinjenje kristjanov, ki jo je kot znano ustanovil škof Slomšek in Družbo sv. Cirila in Metoda. Vodstvo CMD je predlagalo Slovencem, naj bodo člani tako Bratovščine kot Družbe sv. Cirila in Metoda, naj hkrati molijo za zedinjenje kristjanov ter zbirajo denar za šolske zavode CMD. Prikazan je tudi postopek ustanavljanja podružnic, ki naj bi njihovim odborom olajšal premagovanje birokratskih zank, zaključuje pa se s ponovnim pozivom za podporo Družbi, ki se bojuje »za našo sv. vero, za naš jezik«, nadaljuje delo sv. Cirila in Metoda in skrbi, »da ne umolkne naš jezik slovenski, ker je tudi njega poklicala Previdnost božja v hvalo svojo«. Ko prebiramo te prve Družbine razglase in publikacije, pač lahko razumemo, da so nekateri »nabrušeni« liberalni krogi Družbo napadali kot »klerikalno«, bolj težko pa, da so jo že kmalu začeli napadati predstavniki slovenske katoliške stranke kot »liberalno«. Napadi s te plati so se zlasti zgostili po I. slovenskem katoliškem shodu leta 1892, na katerem so CMD sicer pogojno še podprli, »če bo v bodoče organizirana po župnijah v soglasju s škofi«. Prostor nam ne dopušča, niti ni naš namen pogrevati na tem mestu nekdanje slovenske strankarske zdrahe, ki so ovirale narodnoobram-bne napore Družbe sv. Cirila in Metoda in delo njenega vodstva, na katerega čelu se je z geslom »concordiae« (sloge) prizadeval Tomo Zupan. V prvem obdobju Družbe je v njenih vrstah delovalo lepo število duhovnikov. Skoraj ni bilo podružnice CMD na Slovenskem, ki v svojem odboru ne bi imela duhovnika. Res je, da so med njimi prednjačili tisti, ki so bili »liberalno katoliško« usmerjeni v duhu ljubljanskega škofa Pogačarja in ki so pozneje za to plačali svojo »ceho«. Sam Zupan je izgubil vodstvo »svojega« »Alojzijeviš-ča«, kar do smrti ni mogel preboleti, dovolj znana pa so tudi polena, ki jih je dobival pod noge Ivan Vrhovnik. (O tem beremo npr. v Finžgarjevih Letih mojega popotovanja). Ob tem seveda ni rečeno, da so bili na liberalni »plati« sami angelčki, saj so si predstavniki obeh plati strankarskih barikad prizadevali, da bi CMD pridobili izključno v svoje roke. Liberalcem se je to na letni skupščini CMD leta 1907 v Bohinjski Bistrici tudi posrečilo, pri tem »udaru« pa je igrala veliko vlogo takratna narodno-radikalna dijaška in študentska mladina pod vodstvom bodočega liberalnega veljaka dr. Gregorja Žerjava. Na izpraznjeno mesto predsednika CMD (Zupan je že pred tem »neurjem« odložil to službo in se umaknil v pokoj na svoj gradič Okroglo pri Kranju) je bil po polomu kompromisne liste izvoljen gimnazijski profesor Andrej Senekovič. Po tem »udaru« se je zelo spremenila sestava vodstev podružnic CMD, saj so iz njih v par letih izginili skoraj vsi duhovniki (z izjemo onih najbolj »liberalnih«, kot mariborskega dr. Antona Medveda), njihove funkcije pa so v glavnem prevzeli učitelji, ki so bili že prej zelo aktivni v podružničnih odborih. Poleg učiteljev so bili tipični »cirilmetodarski« poklici odvetniki, zdravniki, notarji, gostilničarji, trgovci, veliki kmetje - značilni pristaši liberalne stranke. Kak goldinar pa je še po letu 1907 našel pot k CMD tudi iz duhovniških žepov, tako npr. od tržaškega škofa Karlina, ki je ženi znanega primorskega politika dr. Otokarja Rybara Zinki na prošnjo za pomoč CMD tržaški šentjakobski šoli izjavil: »Družbi ne dam, za šolo pa dam!« Leta 1910 so pristaši Slovenske ljudske stranke ustanovili sicer svojo narodnoobrambno organizacijo »Slovensko stražo«, ki pa na šolskem področju ni dosegla kakih posebnih uspehov. Delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda bi lahko zelo na kratko razdelili na dva dela: na »nabi-ralniško« in na »potrošniško« plat. Simbol prve je bil v resnici nabiralnik z značilnim napisom »Mal položi dar, domu na altar«. Glavni vir finančnih sredstev CMD so bile sicer podružnice, ki jih je bilo leta 1914 283 z 18.653 člani, poleg njih pa je med našimi izseljenci v Severni Ameriki delovala še organizacijsko samostojna mreža podružnic CMD. Člani ČMD so bili razdeljeni na posamezne kategorije (pokrovitelji, ustanovniki, letniki, podporniki) po višini članarine, od katere je bila tudi odvisna raven pravic, ki so jih uživali v Družbi (višja članarina - več pravic). Posebno slavljeni so bili takoimenovani »narodni dobro-tvori«, ki so CMD zapustili del ali pa kar vse premoženje (n. pr. vrhniški tovarnar Karol Kotnik, tržiški inženir Viljem Polak, veleposestnica Marija Vilhar). Omenimo velik delež, ki ga je pri delovanju CMD imelo »narodno ženstvo«, zbrano v mešanih in ženskih podružnicah. Prav področje CMD je bilo eno od prvih, kjer so se slovenske žene lahko uveljavile v javnem življenju. V časih, ko je veljalo načelo »Svoji k svojim« tako po narodnostni kot politični pripadnosti, so pomenili pomemben vir dohodka za CMD tudi razni trgovski artikli, ki so bili opremljeni z oznako »V korist Družbi sv. Cirila in Metoda«. Trgovci so v zameno za ta naziv, ki jim je prinašal določeno kategorijo odjemalcev, CMD dajali del dobička od njegove prodaje. V to »založništvo« so bili vključeni: vžigalice, svinčniki, platno, pralno in toaletno milo, sveče, pisemski papir, čistilo za kovine in tla, vazelin, cigaretni papir, čistilo za usnje, kavin nadomestek, cilindri za petrolejke, čaj, rum, mineralna voda s koroškega Tolstega vrha (danes že povsem neznana), češko pivo, drože, tekoči klej in črnilo. CMD je zalagala tudi svoje publikacije, zlasti Vestnike, oziroma po letu 1903 Koledarje (Ve-stnike), ki so dragocen zgodovinski vir za njeno delovanje ter zelo razširjene Družbine razglednice. Družbin »narodni kolek« so vneti »cirilmeto-darji« lepili na svoja pisma in dopisnice, kadar so jim avstrijske poštne oblasti to preprečile, pa na pisemski papir znotraj pisem. Trgovci in gostilničarji so pisali račune na listke, opremljene z glavo CMD. Na tako raznolike in domiselne načine (sem sodijo med drugim še nabirke v časopisju, prispevki občin v slovenskih rokah in slovenskih društev in podobno) nabran denar je CMD troši-la za vzdrževanje svojih šolskih poslopij in učitelj-stva, za podpore javnim slovenskim osnovnim šolam (zlasti za gradnje šolskih poslopij) kot tudi za podpore posameznim učiteljem in bodočim učiteljem, za nabavo učil, šolskih in drugih knjig za šole in knjižnice svojih podružnic (te so bile razen »nabiralnikov« denarja tudi pomembna kulturna središča s svojimi prireditvami in drugim narodnoprebudnim delovanjem). Ob začetku šolskega leta 1913/1914 je imela CMD v svojih 20 otroških vrtcih in dveh od nje podpiranih javnih vrtcih na Tržaškem, Goriškem, Štajerskem in Kranjskem 1607 otrok, na osmih-osnovnih šolah (deška in dekliška pri Sv. Jakobu in šola v ulici Acquedotto v Trstu, na Blanči v Gorici, v Krmi-nu, v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, na Muti in v Mariboru) pa 2620 šolarjev. Največje uspehe na šolskem področju je CMD dosegla na Primorskem, zlasti v Trstu, precej manj kot si je zastavila pa na Koroškem, deloma zaradi nemškega nagajanja, deloma zaradi slovenskih strankarskih zdrah. Prva svetovna vojna in razkosanje slovenskega narodnostnega ozemlja, ki ji je sledilo, sta Družbo sv. Cirila in Metoda težko prizadela. Delovala je sicer še naprej v okviru meja stare Jugoslavije, vendar pa je od nje odpadla kar tretjina nekdanjih podružnic, ki so jih odrezale nove meje. V spremenjenih razmerah se je v obdobju stare Jugoslavije ukvarjala predvsem s pomočjo javnim šolam (z učili, obleko, obutvijo, itd.) na obrobju nemškega kočevskega otoka, v novopridoblje-nem Prekmurju in ob severni meji, kjer je med drugim v letih pred II. svetovno vojno postavila šolski poslopji javnima osnovnima šolama v Gradišču in pri Sv. Treh Kraljih na Kozjaku. Tako razvejano delovanje, kot ga je imela Družba sv. Cirila in Metoda, lahko v obsegu, kot ga imamo tu na voljo, le bežno predstavimo. Verjetno bo pozorni bralec lahko kljub temu razbral njen prispevek k slovenskemu narodno-obrambnemu prizadevanju. Andrej Vovko <3 5* Moja molitev nima besed. Moja molitev je globok vzdih, pekoča solza, zgrbljena duša, tavajoča misel. Moja molitev je vrisk srca, luč v očeh, skrivnosten smehljaj, vdani amen. Moja molitev nima več besed. Šolanje A. M. Slomška pod sitom_ O šolanju lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška je pisalo več naših uglednih teologov, zgodovinarjev, pedagogov in slavistov, nekaj je povedal tudi sam, vendar vse še ni razčiščeno. Da bi prišli na čisto, pa moramo poleg Slomškovih družinskih okolnosti, pretresti tudi gospodarske, družbenopolitične in šolske razmere v letih šolanja, kolikor dopušča prostor. Anton Slomšek je začel dobivati osnovno izobrazbo šele po 12. letu (rodil se je 26. XI. 1800) na ponkovski začetni nedeljski šoli, ki jo je bil osnoval 15.1.1812 tamkajšnji kaplan Jakob Praš-nikar, 4. letnik celovškega bogoslovja pa je končal v začetku julija 1825. Šolal se je torej dobrih 13 let, in sicer delno v vojnih, gospodarsko težkih, družbenopolitično nemirnih, gmotno ne najboljših pa v šolskem pogledu slabih razmerah predmarčne Avstrije. Ta je bila namreč po porazu v bojih z Napoleonom I. gospodarsko izčrpana, načet je bil njen fevdalni družbeni red, zamajal se je šolski sistem, ko je z mirom v Schonbru-nu (1809) zgubila ozemlje Ilirskih provinc: belja-ško okrožje Koroške z vzhodno Tirolsko, Kranjsko brez Vipave, Istro s tržaškim okrožjem (Goriška, Vipavska, Tržiška dolina, po 1. 1811 skoraj vsa Istra), Hrvatsko desno od Save idr. Celjsko, mariborsko in celovško okrožje so ostala Avstriji in spadala pod deželno vlado (gu-bernij) v Gradcu. Celjsko okrožje je bilo v teh razmerah gospodarsko zelo prizadeto. Že med bojnimi pohodi so francoski vojaki tod plenili živež idr., po odcepitvi Kranjske pa je za dobra tri leta prenehala trgovina, zaslužek so zgubili vozniki, splavarji, obrtniki in kmetje. Vlada je tudi v graškem guberniju privijala davčni vijak, kmetje so morali še vedno dajati desetino zemljiški gosposki. Francoska oblast je v Ilirskih provincah odpravila dotedanje avstrijsko fevdalno šolstvo. Namesto dotedanje neenotne osnovne šole s tremi vrstami šol (trivialke, glavne šole, normalke) je uvedla naprednejšo enotno štirirazredno osnovno šolo, imenovano primarna (ecoles primaires) ali osnovna šola. Vsaj na papirju je odpravila tudi dotedanje cerkveno vodstvo in nadzorstvo nad šolstvom, verouk pa ni bil prepovedan. Ko je bil dovoljen v osnovnih šolah slovenski učni jezik, je Valentin Vodnik brž oskrbel potrebne učbenike: slovenski abecednik (Abeceda za perve šole, Lj. 1811), slovensko-nemško-francoskega (Abeceda ali azbuka, Lj. 1812), slovensko slovnico (Pismenost ali gramatika za perve šole, Lj. 1811) in katekizem (Keršanski nauk za Ilirske dežele, Lj. 1811), ki ga je odobril tedanji ljubljanski škof Anton Kavčič. To so naši prvi uradno odobreni učbeniki. V Abecedi ali azbuki, namenjeni učencem nemške in francoske narodnosti, poudarja Vodnik pomembno prerodno misel, da se je treba nemščine in drugih jezikov učiti na podlagi materinščine. Isto poudarja tudi v uvodu k znameniti slovnici, kjer naglaša, da se je treba slovenske slovnice učiti, da bo znala mladina prav govoriti in pisati. Te misli so bile seveda namenjene avstrijskim šolskim oblastem, ki so šolam vsiljevale nemški učni jezik, češ nerazvito slovenščino govore samo kmetje. Omenjene pridobitve so opogumile tudi šolnike na Štajerskem in Koroškem, da so se začeli posebno ob poclpori narodno zavedne duhovščine potegovati za slovenjenje osnovnih šol. Ceh Alojzij Jiistel, šolski referent v graškem gubernij-skem uradu, Slovenec Ignaz Zimmerman, od 1809 lavantinski škofijski nadzornik v Št. Andražu in kasnejši škof, pa graški šolski nadzornik Hasenhuttl so namreč v svojih poročilih opozarjali lavantinski in sekovski (graški) škof. orinariat ter graško šolsko oblast na zelo slab učni uspeh slovenskih učencev zaradi nemškega učnega jezika in manjkajočih dvojezičnih učbenikov, kakršne imajo na Kranjskem, Vodnikove so zamolčali. Končno so le dosegli, da je dunajska študijska dvorna komisija 21. VI. 1811 odredila, naj se dvojezično priredijo: abecedna tabla, abecednik, katekizem in berilce Kleine Erzahlungen (Male povesti). Zato so tamkajšnji prerodovci hitro oskrbeli več učbenikov in med njimi celo samo slovenske. Naj omenimo le nekatere: Janez Nep. Primic, tedanji prof. na graški licejski stolici slovenskega jezika, je po Vodnikovi priredil samo slovensko Abecedo za Slovence (Gradec 1812), ki prekaša Vodnikov abecednik po večjem formatu, lepšem tisku in pisanih črkah ter nekaterih tekstih, natisnjenih z njimi. Primčev Nemško-slovenski bukvar... (Gr. 1814) pa je bil zaradi obsežnosti, pretežke vsebine in mnogih jezikov- nih ter stvarnih razlag prej priročnik za učitelje kot abecednik za učence. Učitelj Mihael Kušovic, menda domačin iz Žalca, ki je služboval nekje v celjskem okrožju, je dvojezično priredil ABC bukve... (Celje 1813). V uvodu poudarja, da se morajo učiti učenci nemščine na podlagi slovenščine. To je naš prvi abecednik, ki ga je priredil učitelj! Dekan Jurij Alič je dvojezično priredil abecednik, berilce Male povesti in katekizem z naslovom Majhine bukvice branja za šolarje na deželi. Prvi del keršanskiga nauka (Gr. 1814). Učbenikov pa Štajerci nico marali, ker se jezik naslanja na osrednje knjižnega. Uradno so bili odobreni le Aličevi prevodi. Nekaj abecedikov je izšlo tudi v mariborskem in celovškem okrožju. Tako slovenske kot dvojezične učbenike pa so uporabljali zaradi nemškega pritiska samo v šolah z narodno zavednimi in pogumnimi župniki ter učitelji. Boj za slovensko osnovno šolo traja na Koroškem torej stoletja! Te malenkosti omenjamo za boljše razumevanje razmer na ponkovski šoli v času Slomškovega šolanja. Predno pa se jih bomo lotili, se ozrimo bežno še na družbenopolitične avstrijske razmere od 1813 do 1848. Po zavezniškem porazu Napoleona pri Lip-skem (1813) je Avstrija kot zaveznica brez težjih bojev zasedla 13. X. 1813 ozemlje Ilirskih provinc in oblast je v imenu cesraja Franca prevzel I. civilni ter vojaški guverner Latterman. Dunajski kongres (1814) je poleg drugega to avstrijsko zasedbo potrdil. L. 1815 so sklenili ruski, pruski in avstrijski vladarji sveto zvezo, katere duša je bil avstrijski zunanji minister Clemens Metter-nich. Člani svete zveze, kateri so se pridružile še druge evropske države, so sklenili varovati zakonite monarhije, vladati po krščanskih načelih, zatirati liberalizem, dušiti vsa revolucionarna in osvobodilna gibanja ter utrjevati fevdalizem. S cesarskim ukazom 3. avg. 1816 je bilo določeno za severni del bivših Ilirskih provinc (Kranjska, beljaško in celovško pa čedadsko ter gradi-ško okrožje, civilna Hrvatska na desnem bregu Save do 1822, ko je bila priključena k ostali Hrvatski in Ogrski) ime Ilirija, ki je bila 1. sept. 1816 povzdignjena v Kraljestvo Ilirija. Kronovina s tem imenom je ostala do I. 1849. Slovenci Kraljestva Ilirije so bili upravno podrejeni trem gubernijem (deželnim vladam), razdeljenim v okrožja (kresije), ta pa v »okrajne gosposke« (okraje), »nadobčine« in občine. Štajerska s celjskim in z mariborskim okrožjem je še nadalje spadla pod graški gubernij. V ljubljanski gubernij so sodile Kranjska in beljaško okrožje Koroške, od 1825 pa vsa Koroška, daje ta gubernij obsegal: ljubljansko, postojnsko, novomeško, beljaško in celovško okrožje. Pod tržaški gubernij je spadalo ozemlje Trsta, Goriške, Istre in do 1822 del omenjene Hrvatske z reškim, tržaškim, goriškim in karlovškim okrožjem, po 1. 1822 pa so sodili v ta gubernij: Trst, goriško in istrsko okrožje, zadnje s sedežem v Pazinu. Avstrijsko šolstvo je bilo že od 2. šolskega zakona (Politična šolska ustava, 1805) pod cerkvenim vodstvom in nadzorstvom in se je po 1. 1814 še okrepilo. Država si je pridržala zakonodajno oblast (ustanavljanje in ukinjanje šol, predpisovanje učnega jezika, potrjevanje učnih načrtov, učbenikov, stalnosti učiteljev in določanje plač), vrhovno upravo in nadzorstvo, dejansko pa so vodile šolstvo in nadzorovale pouk cerkvene oblasti: v župnijah župniki, v dekanijah dekani, v škofijah škof. konzistoriji s škof. šolskimi nadzorniki. Tako seje šolstvo upravljalo po državnem in cerkvenem tiru. Za vzdrževanje šol in učiteljev država ni dosti prispevala, ampak je večino bremen naprtila občinam, okrajem in okrožjem ter Cerkvi. Po 1. 1814 so bile spet tri vrste osnovnih šol (trivialke, glavne šole in normalke) z različno zahtevnimi učnimi načrti. Najmanj znanja so dajale najslabše oskrbljene, večinoma enorazredne podeželske trivialke, obvezne za vso mladino od 6. do 12. leta starosti. Za šole in učitelje so morale skrbeti občine, župnije in zemljiška gospostva. Ti učitelji so dobivali nekaj plače od občin, nekaj od šolnin všolanih učencev, nekaj iz župnijskih skladov kot cerkveniki in organisti (od porok, krstov, pogrebov, zvonjenja, vodenja cerkvenega petja), od staršev pa bero v živilih (pšenica, rž, jajca, vino) in blagu (laneno predivo, volna, ipd.). Na Ponikvi je imel učitelj 1. 1812 ok. 150 goldinarjev čistih dohodkov, kar je bilo zaradi precejšnje inflacije zelo malo. Bolje so bili plačani učitelji glavnih šol in normalk večinoma iz t. i. normalnega šolskega sklada. Že zaradi izdatkov starši podeželnih šol niso marali ter niso pošiljali neprisiljeni otrok k pouku. Vzroki pa so bili seveda tudi drugi: zaostalost, revščina - v letih 1814-1817 so bile zelo slabe letine in lakota - opravljanje poljskih del, pretepanje in zasramo-vanje učencev v šolah in še zlasti nemški učni jezik, da učenci večinoma niso razumeli pouka ter so se redki naučili brati, še redkejši pa tudi pisati. Zato je obiskoval šolo 1. 1810 komaj vsak peti šoloobvezni otrok in 1. 1848 vendarle vsak tretji, seveda različno po gubernijih, okrožjih in občinah. V splošnem je bilo na Koroškem in Štajerskem več šol z boljšim obiskom kot na Kranjskem, Goriškem in v tržaški okolici, vendar so bile šole tod bolj slovenske. Tudi šolstvo je moralo služiti Metternichove-mu absolutizmu z vzgojo vernih, cesarju in fevdalnim oblastem vdanih in delovnih državljanov »bistre glave pa žlahtnega srca«. Zdaj pa v slabo raziskano šolo na Ponikvi! Po njeni kroniki idr. virih je začela delovati v župni-šču kot enorazrednica 1. 1786 z učiteljem Jurijem Jemenškom, službujočim tu od začetka do 1. 1811. Mnenjaotem, ali je bila to državna splošno obvezna trivialka ali neobvezna zasebna župnijska šola, so različna. Dr. Marjan Žagar npr. pravi, daje delovala od 1786 do 1873 kot zasebna župnijska šola,1 kar ni res. France Ostanek trdi, da je bila trivialka.2 Iz ohranjenih izpitnih zapisnikov celjske okrožne glavne šole je namreč ugotovil, da je opravil ponkovski kaplan Martin Poljšak tu predpisani izpit za poučevanje verouka že pred 1. 1786, neimenovani ponkovski učitelj pa 23. IV. 1783 tu učiteljskega izpita ni opravil in ga je moral ponavljati. Celjski okrožni urad je bil namreč 11. III. 1783 zahteval, da morajo obiskovati na tamkajšnji okrožni glavni šoli 4 tedenski učit. tečaj vsi župniki, kaplani in učitelji tega okrožja, sicer župniki ne bodo smeli nadzorovati šol, kaplani in učitelji pa ne poučevati verouka oz. drugih učnih predmetov.3 Kolikor je poučevalo na ponkovski šoli osebje z opravljenim predpisanim izpitom po predpisanih učnih načrtih, je bila ta šola trivialka, čeprav je bil pouk v žup-nišču. Iz omenjenih datumov pa sledi, da je bila na Ponikvi zasilna župnijska šola že pred 1. 1786. Tu je bilo namreč nekako do 1790 pomembno cerkveno središče - komisariat - z župnikom in 12 kaplani, ki so opravljali pastoralno delo na podrejenih podružnicah in se jih je po 6 ob sobotah vračalo na Ponikvo, po 6 odhajalo na podružnice. Od šestih kaplanov na Ponikvi pa je gotovo kateri poučeval vsaj verouk, če že ne branja. Od pon-kovske pražupnije pa so se postopno ločile vse župnije kasnejše šmarske dekanije: Šentjurij, Lemberg, Šmarje, Dramlje, Sv. Vid idr. Ponkovski komisariat je najprej prišel v Blagovno oz. bližnjo župnijo Sv. Jurij pod Rifnikom Šentjurij), po 1. 1800 pa že kot dekanat v Šmarje pri Jelšah, kjer je še danes. Zaradi Slomškovega šolanja nas zanima ta šola po 1. 1810. O njej pa pove njena kronika le to, da je poučeval od 1811-32 učitelj Janez Nep. Cvek, a letnici službovanja nista pravilni. Kaplan je bil ok. 1810 Mihael Goleš, sorodnik Slomškovih, in je pripravljal s Slomškovo materjo Marijo, roj. Zorko iz Šoštanja, sina Antona za birmo 1.1810.4 Imena ponkovskega župnika nisem mogel ugotoviti. Slomšek pravi o njem, da je bil star in bolehen5 ter se ni zanimal za šolo, zato je slabo delovala. Tudi v šoli pa je napravil red po§ župni-kovi smrti novi kaplan Jakob Prašnikar, ki je bil prišel na Ponikvo 11. XI. 1811. Že pred tem pa so bile posegle v šolo državne in cerkvene šolske oblasti. V zapisnikih lavantinskega škofijskega šol. nadzornika iz Št. Andraža je namreč rečeno, da je bila šola z odlokom graškega gubernija od 17. III. 1810 obnovljena, v resnici pa se je obnavljanje zavleklo do febr. 1812. To dokazuje 14 dopisov iz lavantinske škof. pisarne v Št. Andražu iz let 1811-14, ki so ohranjeni v mariborskem škof. arhivu.6 Dopisovanje je potekalo med la-vantinskim škof. konzistorijem (odslej: LŠK), dekanijskim uradom Šmarje (pri Jelšah, odslej: DUS), celjskim okrožnim uradom, graškim gu-bernijem in ponkovsko šolo oz. župnijskim uradom. Čeprav vsebina še ni bila objavljena, bomo zaradi prostorske stiske navedli le bistveno: DUS naroča po odloku celjskega okrožnega urada šoli 1. V. 1811, naj skliče maja krajevno komisijo, ki bo pregledala ponkovske šolske razmere (prostori, oprema, učiteljeva pedagoška izobrazba, sredstva za plačevanje), določila pogoje za uvedbo šole in pridobila občine za prispevke. V drugem dopisu istega dne naroča DUŠ šoli, naj konča ponkovski organist in cerkvenik Simon Perun še 1. 1811 učiteljski tečaj v Celju ali v (Slovenskih) Konjicah, sicer bo moral prepustiti mesto usposobljenemu učitelju. - Perun pa ni šel v tečaj in pustil službo. Dne 24. VII. 1811 poroča DUŠ šoli, da je komisija določila prostor za izgradnjo šole na Ponikvi brez natančneje določene lokacije. Do zgraditve šole je primerno za pouk 1. nadstropje kaplanije. Za šolsko opremo naj poskrbi okrajni urad (Šentjurij?), dotacija za učiteljevo plačevanje bo določena pozneje, cerkvenik in organist Andrej Knof mora čimprej končati učiteljski tečaj, sicer bo mesto razpisano v časopisih. - Tudi Knof ni šel v tečaj, zato je DUŠ po pooblastilu LŠK mesto razpisal. Ponkovska šolska kronika pravi, da je bila šola zgrajena 1. 1811. Malo je verjetno, da je bilo poslopje pri tedanjem načinu gradnje zgrajeno v 4 mesecih. Če pa je bilo pod streho, nepresušeni prostori 1. 1811 še niso bili primerni za pouk. Kronika tudi trdi, da je po tedanji navadi plačal obrtniška dela ponkovski baron Dienersberg, a v nobenem dopisu ni omenjen. Dr. I. Grafenauer7 pravi po uradnem dopisu iz mariborskega škof. arhiva, da ta baron do 1. 1813 ni nič prispeval h gradnji. Žal, dopisa nisem mogel preveriti, ker je menda nekje založen. Iz naslednjih dopisov je razvidno, da se je na razpisano mesto javil začasni učitelj Janez N. Cvek iz Konjic in bil na priporočilo DUŠ sprejet s pristankom LŠK, celjski okrožni urad pa je bil o tem le obveščen. Ker ponkovska trivialka ni delovala, je začel poučevati kaplan Jakob Prašnikar med prvimi na Sp. Štajerskem v začetni nedeljski šoli v kaplaniji nepismene. Pouk je bil slovenski in so se učili nekaj nemščine potem, ko so učenci znali slovensko brati pa pisati. DUŠ je namreč poročal 27. II. 1812 LŠK, da misli imenovati Prašnikarja za pon-kovskega kateheta in krajevnega šolskega nadzornika, ker vneto poučuje od 15. I. 1812 26 učencev. Torej ne 15 učencev, kot so pisali Franc Košar,8 dr. Anton Medved,9 dr. Ivan Grafenauer10 idr. Dne 7. V. 1812 pa je že sporočil DUŠ LŠK, daje imenoval Prašnikarja za »duhovniškega« ponkovskega šolskega nadzornika, za »političnega« šolskega nadzornika pa Vincencija Ko-celija. Dne 10. III. 1813 pa je graški gubernij sporočil menda LŠK, da je Janez Nep. Cvek nastopil službo na Ponikvi 27. II. 1812 in je od tega dne enorazredna trivialka redno delovala. V dopisu od 10. I. 1814 je LŠK sporočil DUŠ, da je glede na dobra poročila o Cvekovem pouku s ponkov-ske šole in drugih odobril njegovo spričevalo iz Ljubljane od 2. IX. 1802, zato gaje graški gubernij še 1. 1814 imenoval za stalnega učitelja. Po I. Grafenauerju11 je bil Cvek premeščen 5. VI. 1815 v Poljčane, na Ponikvo pa je prišel Josip Lesko-var. Podatki o vrstnem redu učiteljev v ponkovski šolski kroniki so torej nepopolni, napačni in prav taki v Fleretovi in Erjavčevi knjigi o Slomšku,12 ker sta jih nekritično sprejela iz kronike. Slomšek je začel obiskovati Prašnikarjevo začetno nedeljsko šolo 15. I. 1812 in jo uspešno končal o sv. Mihaelu (29. IX.) 1812. Pouk so slovesno zaključili z mašo v ponkovski župnijski cerkvi sv. Martina ob udeležbi 22 duhovnikov, celjskega okrožnega glavarja pl. Zierenfelda in župljanov. Sledil je preskus znanja pod orehom sredi Ponikve, pri katerem je najbolje odgovarjal Slomšek ter prejel prvo nagrado: srebrnike in molitvenik. Mogočni oreh, ki ga je bil načel zob časa, so 1. 1965 podrli. Bivši župnik Alojzij Jakopina je del oreha otel s preparacijo in stoji poleti v niši južno ob cerkvi kot nemi spomin na Slomška in Prašnikarja, ki je tako pametno ogreval zaostale župnljane za šolo. Gotovo pod Prašnikaijevim vplivom je začel Slomšek po 27.11. 1812 obiskovati ponkovsko trivialko že v novi šoli, kjer je poučeval Cvek, jo obiskoval v šol. 1. 1812/13 in še 1. polletje v šol. letu 1813/14 do velike noči. Obiskoval jo je torej leto in pol. Pri tem naj opozorim, da je bil šolski koledar tedaj drugačen: Slomšek pove v svoji knjigi Blaže ino Nežica v nedelski šoli pa tudi drugje,13 da se je začenjal pouk po vseh svetih in je trajal zimski semester do velike noči, poletni pa od bele nedelje do sv. Mihaela (29. sept), od 29. IX. do 1. XI. so bile počitnice. Cvekov pouk je bil v trivialki trdo nemški.14 Slomšek pravi, da je slovenščino slabo znal, verjetno pa tudi knjižne nemščine ne kdove kaj. Kot smo videli, je končal učiteljski tečaj 1. 1802 na ljubljanski normalki z nemškim učnim jezikom, tečaji pa so trajali do 1. 1805 štiri tedne in so šele od tedaj dalje zahtevali za sprejem v tečaj vsaj končano glavno šolo. Pri pouku nemškega branja in pisanja so uporabljali po Slomškovi izjavi nemško abecedno tablico, tj. kartonček z gotskimi in latinskimi črkami ter nemškimi zlogi in besedami. O rabi kakega slovenskega ali dvojezičnega abecednika, ki smo jih navedli v uvodu, torej ne duha ne sluha. Z učenci je bil Cvek strog in vzvišen nad njimi, saj so ga morali onikati in je ozmerjal učenca, ki ga je vikal, češ vika se birič. Nemški so se učili brati po t. i. črkovalni metodi, ki je bila najslabša in najtežja med vsemi ter prava muka za učence. Danes se tega komaj še zavedamo! Slomšek namreč pravi: »Smo slovkali in čivkali slovenska deca; pisali smo najpred nemško, potem latinsko, le v domačem jeziku ne.«15 Slovkati pomeni zlogovati (slovka-zlog), pa seveda ne razzlogovati, ampak brati črke zlogov najprej z njihovimi imeni, nato šele po glasovih. Nemško besedo die Rose (= roža) je moral učenec brati takole: Er-o = Ro; es-e = ze - Roze. Tega učnega postopka pa z nemško razlago učenci zlepa niso doumeli, ker niso razumeli ne besed ne zlogov ne tega, da se več nemških črk drugače piše kot izgovarja. Zato so učitelji učence zmerjali, lasali in pretepali. Slomšek sicer ne pravi, da jih je Cvek pretepal, ampak to, da je obesil učencu, ki je v nervozi zinil slovensko besedo, okoli vratu »blažko«, tj. sramotilno deščico v obliki izrezanega osla. V članku Graja nemšku-tarjev Slomšek ne rabi več te besede, ampak »zasmehljivo znaminje«.16 Sicer pa to ni bila samo Cvekova grda navada, ampak so to delali tudi v novomeški frančiškanski glavni šoli idr. Janez Trdina,17 ki je 1. 1840 nekaj mesecev obiskoval frančiškansko glavno šolo v Kamniku, namreč pravi, da so učencu, ki seje pogovarjal s součenci slovenski, obesili za vrat »lesenega osla« in ga je moral nositi iz šole grede po mestu ter se ga je znebil, ko je ovadil součenca, da je govoril slovenski. Tako v predmarčni šoli ni cvetelo samo ponemčevanje slovenske mladine, ampak tudi ovaduštvo. Iz rečenega sledi, da Jakob Prašnikar kot krajevni šolski nadzornik ni preganjal nemškega učnega jezika v ponkovski trivialki, pač pa je slovenski poučeval v tamkajšnji začetni nedeljski šoli in zahteval dvojezični pouk tudi v nedeljski ponavljalni šoli, obvezni za vso mladino do 15. leta starosti. Gotovo tako je postopal tudi kot župnik v Olimlju (od 1819-33), kjer sta bili po njegovi zaslugi ustanovljeni I. 1822 trivialka in začetna nedeljska šola. Ko je bil Prašnikar kot izkušen praktik brez testov idr. izkustvenih metod spoznal Slomškovo ambicioznost, vztrajnost pri učenju in njegovo darovitost, je podprl njegovo mater, da bi sin študiral dalje, dobro vedoč, da si želi duhovnika v hiši. Ker pa so dajale podeželske trivialke komaj toliko znanja, kolikor so ga dobili učenci v dveh razredih glavnih šol, je moral Slomšek po tedanjih predpisih pred vpisom v gimnazijo končati 3. raz. celjske C. kr. glavne šole, torej ne »klasične normalke«, kakor sta zapisala J. Poljanec in Fr. Hrastelj.18 O sinovem nadaljnjem šolanju pa oče Marko kot velik gruntar - posestvo je merilo nad 100 oralov, tj. 57,55 ha - ni hotel slišati. Po močno zakoreninjeni kmečki navadi, da prevzame posestvo prvorojenec, naj bi bil Anton kmet. Zato je moral ta od mladih nog trdo delati, da bi se z delom usposobil za kmetovanje, spoznal posestvo in se ga z ljubeznijo oklenil. Brez trdega dela, znanja in ljubezni do zemlje ni kmeta! V spopadu mnenj o sinovi nadaljnji življenjski poti je zmagala s Prašnikarjevo podporo mati, zato se je ta po veliki noči 1. 1814 vpisal v 3. raz. tedanje trirazredne celjske okrožne glavne šole, kjer je bil učni načrt zahtevnejši, pouk predmeten, učni jezik nemški, slovenščina le pomožni, disciplina ostra in vzgoja strogo verska. Začetni-ške težave je Slomšek z vztrajnim učenjem hitro premagal ter izdelal razred z odliko. To dokazuje, da ga je bil Prašnikar dobro usposobil za samostojno učenje. Tako se je Anton jeseni 1814 lahko vpisal v 1. raz. C. kr. gimnazije v Celju, ki je bila tipična latinska šola. V predmetniku je bilo do 1. 1819 20 tedenskih ur in od teh v vseh raz. po 9 ur latinščine in od 3. do 5. raz. po 3 ure grščine. Zato so oba jezika v 5. raz. boljši učenci dobro obvladali v govoru in pisavi ter pisali celo pesmi. Nemščine in slovenščine ni bilo v predmetniku. Po težko premaganih naporih pri pouku latinščine in grščine z nemško in latinsko oz. grško razlago je Slomšek hitro napredoval in bil med odličnjaki, v 5. raz. pa prvi obdarovani odličnjak, čeprav se je neobvezno učil italijanščino, sam pa tudi francoščino. Napredek je toliko bolj presenetljiv, ker se je od 2. gimn. dalje težko preživljal. Dne 2. I. 1816 je namreč umrla pri porodu 8. otroka mati in pustila poleg Antona petero nedoraslih otrok, ker sta bila 2 umrla v otroštvu. Oče je v teh težavah upravičeno pričakoval, da bo sin pustil študij, a tega ni storil. Zato so se odnosi med njima ohladili in podpora slabela zlasti po 1. 1818, ko se je bil oče oženil z Marijo Hudejevo, ki je bila posebno do Antona pisana mati. Po materini smrti je Slomška duhovno in gmotno podpiral Prašnikar, deloma pa si je služil kruh z inštrukcijami - učil je dva sinova Uhlovih iz Laškega - deloma s prevajanjem receptov pri celjskem lekarnarju Baumbachu. Počitnice je Slomšek v tistih razmerah preživljal do Prašnikarjevega odhoda s Ponikve (1818) večinoma pri njem in mu dobrotljivost vračal tudi s tem, da mu je pomagal pri pouku v začetni nedeljski šoli ter celo včasih sam poučeval. Za to je bil namreč Slomšek dobro pripravljen, saj je 8. VIII. 1817 končal na celjski glavni šoli poseben učiteljski tečaj za gimnazijce, s katerim je bil usposobljen za »zasebnega učitelja« (inštruktorja) osnovnošolcev. Tudi pri tem izpitu je dosegel odličen uspeh z opisno oceno, da ga vodstvo šole »odlično priporoča« vsem, ki bi ga potrebovali. Kot učenec 2. humanitetnega razreda pa je Slomšek opravil na celjski gimnaziji 15. IX. 1819 tudi izpit za učenje učencev gramatikalnih (nižjih gimnazijskih) razredov. Tako se je torej Slomšek že kot gimnazijec vsaj toliko usposobil za poučevanje kot tedanji učitelji. K oblikovanju Slomškove osebnosti je precej prispeval v 5. razredu z dvournim tedenskim poukom govorništva, pesništva in stilistike priljubljeni prof. Janez Anton Zupančič. Ta namreč ni učencem posredoval samo teoretičnih zakonitosti iz retorike, poetike in stilistike, ampak jih je z nastopi v razredu usposabljal kot govornike, reci-tatorje in deklamatorje ter jim brusil jezik pa stil. Pri pouku pa je zbujal dijakom zanimanje za zanemarjeni slovenski jezik, jim dajal brat Vodnikove in Jarnikove pesmi, sprejemal njihove slovenske naloge, jih navduševal za našo zgodovino, ljudske pesmi, običaje idr. Tudi Slomšek mu je izročil slovensko nalogo in bil v razredu pohvaljen. Hvalo pa je požel tudi pri šolski proslavi goda prof. Kiittla. Po Zupančičevem naročilu je en dijak deklamiral svojo nemško pesem, eden latinsko, eden grško, Slomšek pa je udeležence presenetil s svojo slovensko prigodnico. S tem je Zupančič19 razplamtel dijakovo rodoljubje in zanetil iskro za pisateljevanje, ki ni ugasnila do smrti. Ob Zupančičevem poučevanju pa moramo razčistiti, ali je Slomšek končal 5 ali 6 razredov celjske gimnazije. Dr. Medved20 namreč trdi, da je končal 6 razredov, isto ponavljajo za njim P. Flere in Fr. Erjavec,21 J. Poljanec in Fr. Hra-stelj22 idr. Dr. I. Grafenauer23 kot dober poznavalec Slomška sicer pravilno navaja, da je ta obiskoval to gimn. od 1814-1819, torej kot petrazredno, v isti sapi pa zatrjuje, da je končal 6 razredov, rekoč: »Za udejstvovanje v prerodnem duhu pa ga je (Slomška) kot dijaka 5. in 6. razreda gimn. vnel Jan. Ant. Suppants-chitsch...« Že Janko Orožen24 je 1. 1971 zapisal, da je bila ta gimn. šestrazredna šele od jeseni 1819, vendar sem hotel trditev preveriti po izvest-jih. Primerjal sem namreč težko dobljeni izvestji te gimn. s takrat običajnim latinskim naslovom Juventus Caes.-Regii Gvninasii Celejensis (Mladina C. kr. gimnazije v Celju) iz 1. 1819 in 1820. Izvestji sta kratki in sta v krajevnem zaznamku le letnici brez mesecev pa dnevov izdaje. Najprej so navedeni po številu odličnih ocen dijaki obeh humanitetnih razredov, nato iz gramatikalnih razredov. V izvestju 1819 je na str. 1 kot prvi nagrajeni odličnjak »Slomscheg Antonius Styr. Poniggl«. (Anton Slomšek, Štajerec, Ponko-vljan), nato sledijo odličnjaki iz treh gramatikalnih razredov, kar je dr. A. Medved prezrl. V izvestju iz 1. 1820 ni več Slomška in so imena dijakov iz dveh humanitetnih pa štirih gramatikalnih razredov. Iz tega sledi, da je Slomšek končal petrazredno celjsko gimnazijo. Napako, ki se vleče po literaturi že desetletja, bo pač treba izkoreniniti. Jeseni 1819 se je Slomšek vpisal v 1. letnik ljubljanskega liceja pod vodstvom pisatelja Matevža Ravnikarja, vnetega zagovornika slovenske osnovne šole in pisca dvojezičnih pa slovenskih učbenikov zanjo. Med Slomškovimi sošolci so bili tudi: France Prešeren; Jožef Burgar, kasnejši me-telkovec in prevajalec del Chr. Schmida; Matija Svetličič, kasnejši pesnik; Jurij Kosmač, kasnejši pesnik in prevajalec idr. Ta pisana druščina je močno vplivala na nadaljnjo Slomškovo prerodno in literarno rast. Tu pa se je šolal samo 1. poli., ker je odšel iz gmotnih ozirov 2. poli. 1820 v Senj in se vpisal v tamkajšnji škof. licej, ki ga je bilo mogoče končati v enem letu. Slomšek je s pridnostjo ta licej uspešno končal, se navadil hrvaščine in se vesel vrnil domov. Po vpisu v celovško bogoslovje pa ga je močno presenetilo obvestilo ravnateljstva, da ni sprejet, ker ljubljanski guber-nij ni odobril licejskega spričevala, češ hrvatska spričevala v ilirskem kraljestvu niso veljavna. Zato je Slomšek obiskoval v šol. 1. 1820/21 drugi letnik v celovškem liceju ter ga 1821 z odliko končal. V tem letu mu je umrl oče, da je zgodaj ostal brez staršev. Ker se je bil Slomšek že prej odločil za duhovniški poklic, je stopil okt. 1821 v celovško bogoslovje, kjer se je z zglednim verskim življenjem, vestnim obiskovanjem predavanj in s temeljitim študijem usposabljal za duhovniško, vzgojiteljsko in prerodno delovanje. Spričevala dokazujejo da je v 2. letn. (šol. 1. 1822/23) »zelo marljivo« poslušal v celovškem liceju vse leto obvezna predavanja iz občega vzgojeslovja in dobil pri obeh semestrskih izpitih (6. V., 1. IX. 1823) odlično oceno. Taki oceni je dobil tudi po enoletnem tečaju na celovški normalki iz katehetike in metodike za »nemške« (osnovne) šole pri izpitih 21. VII. 1825 v 4. letniku. Obveznih predavanj iz obče pedagogike, katehetike in osnovnošolske metodike torej tedaj bogoslovci še niso poslušali v celovškem bogoslovju, kakor je mislil dr. Vinko Brumen.27 Slomšek je kot kmečki sin dobro poznal kmečko zaostalost in zanemarjeno kmetijstvo. Da bi kot podeželski duhovnik tudi v tem pogledu izobraževal kmete, je v 4. letn. poslušal vse šol. 1. 1824/25 na celovškem liceju neobvezna predavanja prof. Matije Ahacla iz kmetijstva in dobil 10. VIII. 1825 spričevalo z odlično oceno. Iz verske gorečnosti, prerodne vneme in iz prepričanja, da mora duhovnik za uspešno pastoralno delo med slovenskimi verniki obvladati slovenski knjižni jezik, je Slomšek vsa leta bogoslovnega študija (1821-25) poučeval celovške bogo-slovce slovenski jezik tako uspešno, da so po končanih tečajih mnogi pravilno govorili, nekateri pa tudi pisali. Raba tedanjih osnovnošolskih beril v tečajih pa dokazuje, da je Slomšek vnemal bogoslovce zlasti za poučevanje v začetnih nedeljskih šolah. Pri tem pa seje tudi sam izpopolnjeval kot pedagoški praktik. Slomšek pa je prerodno vnemal celovške bogoslovce tudi v slovenskem društvu, ki ga je bil 1. 1822 tu ustanovil in pozdravil njegov začetek s svojo odo Slovenstvo. Vse to Slomškovo delo ob študiju lahko le občudujemo! Glede na rečeno, ni čudno, da je bil Slomšek posvečen že po 3. letn. bogoslovnih študij 8. IX. 1824 in pel novo mašo pri župniku Jakobu Prašni-karju v Olimlju 19. IX. 1824, ker je bil Prašnikar - kot je dejal Slomšek ob postavitvi nagrobnika naSp. Polskavi25. VII. 1842 - njegov mladostni vodnik, prvi učitelj in očetovski dobrotnik. Nato je Slomšek do jul. 1825 končal še 4. letn. celovškega bogoslovja in bil 27. VIII. 1825 imenovan za kaplana na Bizeljskem. Tako se je Slomšek že med rednim šolanjem in v nadaljnji življenjski šoli usposobil za našega narodnega katoliškega vzgojitelja in buditelja ter cerkvenega organizatorja, o katerem je dejal dr. France Kidrič,28 da »zavzema kot duhovnik in škof prvo mesto v slovenski zgodovini za Cirilom in Metodom«, dr. Anton Slodnjak29 pa ga je označil z besedami: »Slomšek je poleg Prešerna najkrepkejša osebnost, ki jo je v prvi polovici 19. stoletja rodila slovenska zemlja.« 1 M. Žagar, Krajevni leksikon Slovenije III, Ljubljana (odslej: Lj.) 1976, 337 2 Fr. Ostanek, Zbornik za historiju školstva i pro-svjete, br. 11. Zagreb 1977, 92 3 Isti, isti Zbornik, br. 5. Zagreb 1969/70,315 in 319 4 SBL III, 368 5 A. M. Slomšek, Zdaj šele vemo, kaj šola velja. Drobtinice (odslej: Drb.) 1847, 240 6 Dopise je verno prepisal arhivar prof. Anton Oži-ger. - Hvala! 7 I. Grafenauer, Razprave II, Arhivski doneski k podobi Slomška pedagoga. SAZU Lj. 1956, str. 34, op. 18 8 F. Košar, Knezoškof lavantinski A. M. Slomšek, Drb. 1863, 135 9 A. Medved, Knezoškof lavantinski A. M. Slomšek, Celovec 1900, 12 10 I. Grafenauer, n. d., prav tam " Gl. op. 7! 12 P. Flere - Fr. Erjavec: Izbrani spisi za mladino. Slov. pesniki in pisatelji VI, Lj. 1924, 276 13 Gl. op. 5! Drb. 1847, 240-41 14 Mih. Lendovšek: Nagovori rajnega knezoškofa A. M. Slomška, katere je imel v mariborski čitalnici, Drb. 1887, 94-95 u" Janez Nep. Cvek se je rodil menda 1. 1776 nekje na Kranjskem in končal učit. tečaj do 2. XI. 1802 v Ljubljani. Od 1804 je bil začasni učit. v Šmartnem pri Litiji, kjer je po poročilu novomeškega okrožnega urada 27. III. 1805 ljublj. škof. konzistoriju grdo ravnal z učenci in zanemarjal službo, zato je 24. IV. 1805 pod pritiskom odšel. Od 1807 je poučeval v Mokronogu, od 4. III. 1808 v Šentjerneju, kjer je bil zaradi neprimernega vedenja 15. III. 1810 odpuščen. Ker je bil na Kranjskem na slabem glasu, je odšel v času Ilirskih provinc v celjsko okrožje pod Avstrijo in od 1811 poučeval v Konjicah, od 1812 na Ponikvi, od 1815 v Poljčanah, od 1817 v Lembachu (Limbušu), od koder je po pravdanju z župnikom Fr. Cvetkom 1841 odšel k Sv. Martinu pod Kačjekom, kjer je umrl 15. I. 1844. V Limbušu se je uveljavil kot dober sadjar in bil odlikovan. Za stalnega učit. je bil imenovan 1. 1814 še na Ponikvi. 15 Gl. op. 14! 16 A. M. Slomšek, Graja nemškutarjev, Drb. 1862, 62 . 17 J. Trdina, Zbrano delo. I Spomini, Lj. 1946, 65 18 1. Poljanec-Fr. Hrastelj, Knjiga o Slomšku. Zbornik ob stoletnici smrti, MD Celje 1962, 10 19 Janez Ant. Zupančič se je rodil po roj. knjigi, ki je v ljublj. nadškof, arhivu, v Ljubljani 22. V. 1785, ne pa 1788.-5 Gimnazijo in licej je končal v Ljubljani, filozofijo na Dunaju. Od 1809 je poučeval na celjski gimn. in odšel po nekaterih virih na mariborsko 1. 1819, po J. Orožnu - kar je verjetneje - pa 1.1820. Tudi v Mariboru je dijake prerodno vnemal, se uveljavil v društvih kot režiser in recitator ter 1831 razočaran in bolan odšel v Koper, kjer je umrl 24. VII. 1833. Kot romantik je pisal nemške pesmi, spisal neuveljavljeno dramo s prerodni-mi pobudami, objavil v Ljubljanskem tedniku (Laibac-her Wochenblatt) 1.1806 članek Zgodovinski odlomki o kranjski poeziji, prav tam 1. 1806 nem. prevod Vodnikove inačice pripovedne ljudske pesmi Pegam in Lam-bergar, 1. 1807 pa v posebni brošuri z uvodom. To je prvi zapis naše ljudske pesmi. 20 Medved, n. d., 18, 20, 24 21 Flere-Erjavec, n. d., 276-77 22 Poljanec-Hrastelj, n. d., 11 23 I. Grafenauer-A. Gspan, Slomšek Anton, SBL III, 368 in 376 24 J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice I, Celje 1971, 647 25 L. Legiša-A. Gspan, Zgodovina slov. slovstva I, Lj. 1956, 38 in 428. Tako smo razčistili Slomškovo šolanje na C. kr. gimnaziji v Celju. 26 Naše gimnazijeso bile od 1805 -18 v mestih z liceji (Ljubljana, Gorica, Celovec) šestrazredne, drugod in tudi v Celju petrazredne. Pouk je bil predmeten, učenci ne preobremenjeni (20 ur na teden). Oboje so imele po 2 humanitetna razreda, v katerih so dobivali učenci s spoznavanjem del latinskih in grških klasikov (Cezar, Ovid, Horac, Homer) humanistično izobrazbo. Petrazredne so imele po 3 gramatikalne razrede, imenovane tako po lat. in grški slovnici, šestrazredne pa po 4. Z • gimnazijskim zakonom (Gymnasialcodex) iz 1. 1818 so bile gimnazije reformirane: pouk je postal razreden, predmetnik nekoliko spremenjen, tudi petrazredne gimnazije so morale postati šestrazredne. Na gimnazije je bil vezan praviloma dvoletni filozofski študij ali licej. To je bila višja šola, vmesna stopnja med univerzo in gimnazijo. Na licejih je bilo manjše število predmetov s skrčenim obsegom in niso smeli podeljevati doktorskih naslovov. Po 1. 1818 je bil med učnimi predmeti tudi verouk in gimnazijec ni smel imeti ob vpisu slabe ocene iz vedenja pa verouka. Za nekatere stroke (jus, medicina) je bil potreben triletni končani licej. Celjska gimnazija je bila ustanovljena kot petrazred-na za vlade ces. Franca I. z dekretom 10. IX. 1808, ko je bil zbral z dovoljenjem graškega gubernija celjski sodnik dr. Nikolaj Lipič 30.000 goldinarjev za zgraditev gimn. poslopja. Jeseni 1808 je začel s poukom 1. raz. v minoritskem samostanu, nato so postopno odpirali naslednje razrede. Dne 15. XI. 1812 je začel s poukom 5. raz. po svečani blagoslovitvi novega poslopja s petimi učilnicami in s sobo za prefekta. Po zakonu bi morali Celjani odpreti 6. raz. že 1. 1818, vendar ga niso, ker je bilo treba spremeniti predmetnik, dobiti še učne moči in manjkajočo učilnico. Zato se je začel pouk v 6. raz. šele jeseni 1819 v kapucinskem samostanu. Ravnatelj te gimn. je bil celjski okrožni glavar, vendar je večino bremen nosil njegov namestnik, praviloma mestni župnik in opat. Vse vzgojno-izobraževalno delo je vodil prefekt, praviloma duhovnik, navadno veroučitelj, ki je sodil med humanitetne učitelje. Ti so morali imeti namreč fakultetno izobrazbo, medtem ko so poučevali v gramatikalnih razredih tudi učitelji s končanim licejem. Pouk sta strogo nadzorovala graški deželni šol. nadzornik in lavantinski škof. šol. nadzornik s komisarjem, ki je bil navadno celjski opat. 27 V. Brumen, »Blaže in Nežica«. Kulturno-pedago-ški pomen Slomškovega dela. Maribor 1936, 37 2 St. Stanojevič, Narodna enciklopedija srpsko-hr-vatsko-slovenska, IV (lat.). Zagreb 1927-29, 245 29 A. Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, Lj. 1934, 133 30 Hier ruhet an der Seite Seiner 83 jahrigen Mutter Pfarer Jakob Prašnikar, geboren am 21 julij 1784 zu Kolovrat in Krain, gestorben am 13. oktober 1841 zu Unterpulsgann Der jugend vaterlicher Freund Ein Mann der Treue und Ordnung Lebst du in deinen Werken fort O ernte dort was du hienieder Gutes fiir eine Ewigkeit gesaet. Tu počiva ob svoji 83-letni materi župnik Jakob Prašnikar roj. 21. jul. 1784 v Kolovratu na Kranjskem, umrl 13. okt. 1841 na Spod. Polskavi Mladostni očetovski prijatelj, mož zvestobe in reda, živi dalje v svojih delih! O žanji tam, kar si na tem svetu dobrega za večnost sejal! Ivan Andoljšek Slovenska imena mesecev iz imen svetnikov___ Ob ne tako skromni beri različnih zapisov o slovenskih imenih mesecev pravzaprav ni tako lahko najti nov, svež, obenem pa zadosti zanimiv pristop. Zamisel, da bi pisal o slovenskih imenih mesecev, nastalih po imenih pri nas najbolj znanih svetnikov ali njihovih praznikih, se je porodila pri raziskovanju osebnih imen, ki sem jih v letu 1984 po koledarju razlagal na ljubljanskem radiu. Pri iskanju besedja in frazeologizmov iz osebnih imen se je pokazalo, da je vsak mesec poimenovan po imenu svetnika ali njegovem prazniku. Pri nas in pri večini evropskih narodov so zdaj v veljavi latinska imena mesecev, tj. od januarja do decembra. Izmed slovanskih narodov vztrajajo pri domačih mesečnih imenih zlasti sosedje Hrvati, potem pa še Čehi in Poljaki. Slovenci v vsakdanji pisni in govorni praksi domačih mesečnih imen ne uporabljamo več. Ob latinskih so slovenska imena mesecev zapisana še v nekaterih koledarjih in pratikah. Med njimi so ves čas tudi koledarji Mohorjeve družbe. Dandanes so v rabi naslednja slovenska mesečna imena: prosinec - januar, svečan - februar, sušeč - marec, mali traven - april, veliki traven -maj, rožnik - junij, mali srpan - julij, veliki srpan - avgust, kimovec — september, vinotok - oktober, listopad - november, gruden - december. Tudi slovenska imena mesecev iz imen svetnikov oziroma njihovih praznikov so še v pisni rabi. Oglejmo si latinsko - slovenske dvojice mesečnih imen v Evangeličanskem koledarju za leto 1985: januar - sečenj, februar - sušeč, marec - mali traven, april - veliki traven, maj - risalšček, junij - ivanšček, julij - jakobešček, avgust - mešnjek, september - mihalšček, oktober - vinšček, november - andrejšček, december - prosinec. Za oktober najdemo v prejšnjih letih tudi obliko svestvinšček. Tu so mesečna imena ivanšček, jakobešček, mihalšček in andrejšček iz imen svetnikov Ivan, Jakob, Mihael, Andrej. Ime meseca mešnjek se nanaša na krščansko Marijo, na njen praznik velika maša ali veliki šmaren ali velika gospojni-ca. Mesečno ime risalšček, ki je prekmurska posebnost, je nastalo po prazniku risali, tj. binkošti. Značilno za evangeličanski oziroma prekmurski ter hrvaški koledar je, da so imena mesecev premaknjena za enega nazaj. Tako prosinec pomeni »december«, sečenj »januar« itd. Izsvetniška mesečna imena so le del številnega besedja, s katerim poimenujemo ali smo poimenovali mesece. Da bi jih razumeli, si na kratko oglejmo načine, predstave in motive, po katerih so nastajala vsa imena mesecev. Začnimo pri latinskih mesečnih imenih! V starem Rimu so bili posamezni meseci posvečeni bogovom Janusu, Martu, Maji, Junoni. Po njih so mesečna imena januar, marec, maj in junij. Po slavnih vojskovodjah in državnikih Juliju Cezarju in Avgustu sta poimenovana meseca julij in avgust. Prej sta bila to quintilis in sextilis, tj. peti in šesti mesec. Starorimski koledar se je namreč začel z marcem in tako so nastala števniška mesečna imena: september »sedmi mesec«, oktober »osmi mesec«, november »deveti mesec« in december »deseti mesec«. Leto se je začelo s prvim januarjem šele po uvedbi julijanskega koledarja leta 45 pr. n. štetjem. Mesec februar, ki je bil nekdaj zadnji mesec v letu, je dobil ime po besedi februare »očistiti« in označuje potek obreda ob praznovanju luperkalij, tj. v čast pastirskega boga Lupercusa. Mesec april povezujejo z glagolom aperire »odpreti«, sicer pa je bil posvečen staro-italski boginji pomladi Veneri. Slovenska imena mesecev je prvi leta 1466 zapisal Martin iz Loke. Tesno so povezana z letnimi časi, z njihovimi značilnostmi ter z opravili, delom in praznovanji, katerih se je v posameznih mesecih loteval kmečki človek. Eno izmed imen za februar sečan je povezano z glagolom sekati. To je mesec, ko se pripravljajo drva, kar se vidi tudi iz nemških mesečnih imen Holzmonat, Haumonat, Fallmonat. V mesečnih imenih sušeč in sušnik se skriva predstava za »sušni mesec«. Imeni mali traven za april in veliki traven za maj se nanašata na rast trave. Pleteršnik po Cafu navaja še mali travnik, veliki travnik v istih pomenih. V zvezi s cvetenjem, košnjo in senom so še imena za mesec maj, kot cvetnik, rožni cvet, rožni mesec, podobno za junij današnje rožnik ter bobov cvet, rožni cvet, sečnik, senšek, senovjek. Mesečno ime rožnik je prvi uporabil kalobski župnik M. Zagajšek med leti 1780 - 1790 v Nem- ško-slovenskem slovarju, ime rožni cvet pa beremo že pri Trubarju leta 1557, Dalmatinu leta 1584 in Megiserju leta 1592. Na žetev se nanašajo imena za julij srpan, žetnjak, pšeničnik oziroma mali srpan za julij, veliki srpan za avgust. Ta ima v zvezi z mlatvo še imena mlatnik, velnik, prašnik. Predstavo glede na letni čas vsebujejo mesečna imena prozimec in zimec za januar, ranoleten za junij, poznoleten za avgust, srednojesen za oktober, jesenščak, jesenik za september, poznoje-sen, meglovec in zimšček za november in prozimec ter ranozimen za december. Spravilo sadja, grozdja in drugih pridelkov izražajo mesečna imena sadni mesec, sadnik za september, vinotok, vinščak, vinski mesene, vi-nec, vinodaj, moštnik, obročnik, bendimjek, bra-tvin ter repar in repnik za oktober. Odpadanje listja in njegov pomen v kmečkem gospodarstvu kažejo poimenovanja za november: listopada, listognoj, listov gnoj, gnilolist, gnilec. Kozji prsk od septembra do novembra se odraža v mesečnem imenu kozoprsk za september, oktober ali november. Enak pojav pri svinjah oziroma začetek lova na divje svinje je dal osnovo za nemško poimenovanje Saumonat za september. Prav tako nekateri povezujejo slovensko mesečno ime brezen za' marec s pojanjem, tj. brezna-njem mačk. Ovčjider za april, ki ga ima samo Valentin Vodnik, se verjetno nanaša na nekdanji pastirski praznik - jurjevo - 24. aprila. April je ponekod tudi kukavičji mesec. Omenimo še tri poskuse uvedbe novih slovenskih imen mesecev. Zelo izvirna mesečna imena je predlagal pratikar Blaž Potočnik, ki pa se niso uveljavila. To so lednik, talnik, brstnik, travnik, cvetnik, sečnik, srpnik, mlatnik, sadnjik, moštnik, listnik, grudnik. Števniška mesečna imena po zgledu latinskih, seveda od januarja naprej, je skušal uvesti Guts-mann leta 1777 po vzorcu: prvi mesec - prvnik, dalje drugnik, tretnik, štrtnik, petnik, šestnik, sedemnik, osemnik, devetnik, desetnik, ednaj-stnik, dvanajstnik. Tudi ta poskus ni uspel. V današnjem času pa le rabimo namesto mesecev števnike, npr. v zapisih: 15. 6. 1985 beremo petnajstega šestega itd., kjer je drugi člen zveze mesec izpuščen. Valentin Vodnik je v Ljubljanskih Novicah 11. januarja 1797 po novem francoskem koledarju, ki se je začenjal z oktobrom, sestavil slovenska imena mesecev, in sicer: trgovec, meglovec, srežo-vec, snežnik, dežnik, vetrnik, zelenar, cvetnar, travnar, srpan, toplan in sadjan. Mesečna imena, ki so nastala iz imen najbolj znanih svetnikov oziroma njihovih praznikov, so značilna za vzhodno Slovenijo. Znana so še na sosednjem hrvatskem kajkavskem ozemlju, na Madžarskem in drugod. Ta imena imajo pri nas in pri Hrvatih značilen besedotvorni vzorec: pridevnik iz svetniškega imena + mesec, pri čemer se navadno drugi člen zamenjuje s končnicama - jak in - ik. Tako so iz imena znanega julijskega svetnika Jakoba prek zvez jakobski, šentjakobski in Jakobov mesec nastala mesečna imena za julij: jakobščak, jako-povščak, jakobnik, šentjakobnik in šentjakopški mesec. Iz zvez božični mesec, novoletni mesec, (veliko-, malo-) mašni mesec pa so izpeljana imena mesecev božičnik, božičnjak za december, novoletnik za januar, mešnjek, velikomašnjak za avgust in malomašnik za september. Opisani besedotvorni vzorec je bil uporabljen še pri nekaterih drugih, neizsvetniških mesečnih imenih, kot so jesenščak za september iz zveze jesenski mesec, nemško Herbstmonat, vinščak za oktober iz vinski mesec in rožnik iz rožni mesec. Podobne tvorbe najdemo tudi v kašubskem jeziku, kjer sta iz pridevniških zvez Vojtehov mesec, martinski mesec nastali poimenovanji vojcecbovi za april in marcinski za november. Po enakem besedotvornem obrazcu, ki je še produktiven, je nastalo precej besed, a tudi priimki in krajevna imena na vzhodnoslovenskem in sosednjem kajkavskem ozemlju. Načinu tvorbe mesečnih imen je zelo blizu tvorba nazivov dni, ko so na koledarju znani svetniki oziroma z njimi povezani prazniki. Ta poimenovanja imajo pridevniško končnico -ovo ali -evo, npr. jurjevo iz zvez sveti Jurij, Jurijevo godovanje, praznovanje. Enako še ivanovo, mar-tinovo, miklavževo, Štefanovo, šentjanževo, sil-vestrovo. Oglejmo si zdaj pri nas izpričana izsvet-niška imena mesecev! Januar. O. Gutsmann je v svoji nemško pisani slovenski slovnici leta 1777 za nemškim Janner zapisal Pervnik oder Novoletnik. Pleteršnik navaja po Valjavcu za januar izraz mali božičnjak, medtem ko veliki božičnjak po istem viru pomeni december. Poimenovanje mali božičnjak izhaja iz dejstva, da božični čas traja do 6. januarja in zajema tri glavne praznične dni - božič, novo leto in praznik svetih treh kraljev - za katere ima Pleteršnik skupni izraz božiči. Februar. Po ljudskem »svetniku« Pustu se februar v Janežič -Hubadovem Slovensko - nem- 11 Koledar 86 škem slovarju 1893 imenuje pustnik, nemško Fas-chingsmonat. Izraz pustnik se je po Pleteršniku uporabljal tudi za marec. Po cerkvenem prazniku svečnici je verjetno prek izraza sečan za februar nastalo ime svečan, obliko svečnik pa zasledimo že v drugi izdaji Megiserjevega slovarja leta 1744. Marec. Mesečno ime pustnik za marec smo že omenili. Po Gregorju je nastalo ime gregorščak, ki ga Pleteršnik navaja po Cafu in Valjavcu. Za marec omenja Gutsmann še izraz ebehtnik, ki se navezuje na besedo ebehtnica, tirolsko ebnach-ten v pomenu »pomladansko enakonočje; praznik Marijino oznanjenje 25. marca«. V zvezi s postom najdemo pri Pleteršniku tudi poimenovanje postnik, citirano po Murku, Cigaletu, Cafu in Jarniku. April. Caf ima zanj ime jurijevščak. Nastalo je po Juriju, najbolj znanem aprilskem svetniku. Kašubsko poimenovanje vojcechovi za april dokazuje, da so tam bolj častili svetega Vojteba. Maj. Nekateri, npr. Glonar v Slovarju slovenskega jezika, so maj imenovali kar Marijin mesec in se nanaša na šmarnično pobožnost. Po svetem Filipu sta nastala izraza šentlipovšek, pri Guts-mannu šentlipušnik in pri Habdeliču hrvatsko kajkavsko filipovščak. Prekmursko se maj imenuje risalščak, risalšček, po Valjavcu tudi rusalščak, in pomeni »binkoštni mesec«. Junij. Po svetem Janezu Krstniku so za junij nastala imena šentjanževec, krstnik, ivanjščak, ivanšček (slednja v Prekmurju), v zvezi s kresom pa kresnik. Tega omenja Pleteršnik, ki za vire navaja Murka, Cigaleta, Janežiča in dodaja pregovor: če vinska trta ne cvete kresnika, ostane le lesnika. Julij. Po Jakobu ima julij številna imena: Jakobov mesec, šentjakobski mesec, jakobnik, jakob-ščak, jakopovščak, šentjakobnik in jakobešček. Obliko šentjakopški mesec je zapisal Poženčan v Novicah leta 1848. Avgust. Šentjemejski mesec za avgust je nastal po svetem Jerneju in ga je leta 1848 v Novicah zapisal Poženčan. Po Marijinem prazniku velika maša so nastala naslednja imena: veliko-mašnjak, velikomešnjak, gospojnik, mešnjak, mešnjek. September. Najbolj znan septembrski svetnik je Mihael. Iz oblik Mihol, Mihel, Mihal smo dobili mesečna imena miholjščak, miholščnik, šmihelščnik, vse v Pleteršniku, mihalšček v Prekmurju, medtem ko je izraz šentmihelski mesec spet zapisal Poženčan v Novicah leta 1848. Prav tam je isti avtor uporabil za september izraz malomašnik, ki je v zvezi s praznikom mala maša. Oktober. Ta mesec je po svetem Luki poimenovan lukovščak. Pleteršnik ga povzema po Valjavcu. V Vukovem slovarju je za oktober tudi ime mitrovski mjesec po sv. Demetriju, ki je v srbščini sv. Mitar. November. Je mesec, v katerem je največ svetnikov. To kažejo tudi iz njih izpeljana mesečna imena. Po Andreju je v Prekmurju izraz an-drejščak, v koledarjih še andrejšček. V zvezi z Martinom sta poimenovanji martinščak, martov-šek. Praznik vsi sveti ali vahti, tj. dan vseh svetnikov, danes uradno dan mrtvih, je izhodišče poimenovanj za november - vsesveščak, vsesveč-njak in vahtnik. December. Zadnji mesec v letu je v krščanskem okolju po Božiču, božjem sinu oziroma njegovem prazniku božiču poimenovan božični mesec, pri Cafu božičnik, pri Valjavcu veliki božičnjak. Iz izraza venahti, ki ga Caf omenja za Rezijo in je izposojenka iz nemškega Weihnach-ten v pomenu »božič«, je nastalo ime venahtnik. Na praznik božič se navezujejo še narečne besede koledni svetki v pomenu »božični prazniki«, ko-lednik v pomenu »dan pred božičem« ter končno še kolednjak, po Cafu ime za mesec december. S tem smo končali pregled slovenskih mesečnih imen, nastalih po imenih svetnikov ali njim posvečenih praznikov. Šest od teh imen, kot so risalšček, ivanšček, jakobešček, mešnjek, mihalšček in andrejšček, še lahko preberemo v evangeličanskih koledarjih. Ta imena skupaj z drugimi slovenskimi imeni mesecev odražajo predstavni, mišljenjski, čustveni svet kmečkega človeka, razpetega med vsakdanja opravila in sezonska dela ter redke trenutke oddiha in sprostitve ob praznikih. Kot taka so zato zanimiva za raziskovalce in za vse, ki jim je mar slovenstvo. Janez Keber Dvojna krivda Dobrota je sirota, sem od starih slišal že kot otrok in čim dalje živim, tem bolj vidim, kako je ta rek resničen. Mi je bilo treba vsega tega, kar sem prestal v teh dveh mesecih! Toda kaj sem hotel. Sorodstvo je sorodstvo, botrina pa je še obveznejša kot krvno sorodstvo. Tako sem pač privolil, malo z nejevoljo, ki pa je pred botrom nisem pokazal, malo pa tudi rad, saj sem vedno ponosen in nekoliko zrasem, ko mi kdo pravi: Ti imaš konja, pripelji mi to in to. Seveda ga imam in še kakšnega! Dlaka se mu sveti kot žamet na rokavu Franca Jožefa, glavo nosi ponosno kot pruski general, oči se mu svetijo kot dva črna težka diamanta, stopa pa, kakor bi bil vprežen v kočijo samega dvornega ministra. Veste, jaz še vse tako po starem primerjam, saj zdaj ni ne cesarjev in menda tudi ne dvornih ministrov, ko ni več dvorov, ampak so ostala samo dvorišča. Ta vojna je čudno vse sprevrgla in kralje je odpihnilo s prestolov, kakor da so samo karte za igro »duraka«, ko smo »kenige« kar tako metali na kup. Toda kakor se rad kdaj šalim, zdaj mi ni do tega, ker se mi je pripetilo nekaj, kar je od neumnega še bolj neumno in od žalostnega še bolj žalostno. Takole je bilo: Pride v poznojesenskem dnevu leta šestinštiridesetega boter Štef, pa mi, ko sva se že dovolj pomenila o jesenski megli in mrazu, ki se bliža, kar tako skoraj mimogrede pravi: »Saj res, boter, vi imate konja.« Kako sem zopet zrasel v sebi, si lahko mislite. »Mi ne bi vi pripeljali še tistega nekaj lesa, par tankih hlodov, ki so še ostali v Koteh! Čisto na meji so, se pravi: cesta je meja, državna, saj veste, ob cesti pa je tistih nekaj hlodov. Bi!« »Menda ne bo te dni še snega. Pa saj so hlodi na tej strani, na naši!« »Takorekoč na cesti so, boter. Cesta pa je naša, se pravi ne naša ne njihova, ali pa naša in njihova, torej imamo do nje vsi pravico.« »Čisto na cesti menda niso. So na tej ali oni strani!« »No, če hočete čisto natančno, bolj na oni kot na naši.« »Samo da ne bo zaradi tega kakšnih sitnosti. Vogri začnejo zopet pohajkovati na meji in kadarkoli se pojavi kakšna patrulja, ko jo najmanj pričakuješ.« »Nič, nič, boter. Vi boste s konjem kar na cesti in če kdo slučajno pride, pustiva hlode tam in se vrneva brez njih, če že ne bo drugače.« Seveda je bilo drugače. Toda midva sva se dogovorila in šla. Pihalo je mrzlo in megla se je vlekla kakor zmrznjena ponjava in nama ostro brisala smrkava nosova. Bilo je mračno in pusto. Komaj sem čakal, da naloživa in se vrneva domov. Saj ni bilo čisto tako, kakor je boter rekel. Hlodi so bili nekaj metrov, recimo štiri, pet proč od ceste, pa ne na naši strani. Dva sva nekoliko težko nakladala, zato nisem imel časa, da bi se oziral naokrog in oba sva bila že precej upehana, ko nama je ostal samo še zadnji hlod. »Dajva, boter,« sem rekel, »hitro še tega naloživa, da ne bo koga po nepotrebnem prineslo sem.« Ravno sva zadnji hlod dvignila pri vrhu, kjer je bil lažji, na voz, ko se prikažeta dva vojaka z ruskima mašincama v rokah. »Stojta in ne ganita se!« zavpijeta in merita vame s prstom na petelinu ali sprožilcu ali kako se tej zlodjevi reči po novem pravi. Stojiva in se ne ganeva. »Odkod sta in kam hočeta peljati ta les!« Boter ni nič razumel ip moral sem odgovarjati jaz. Meni je madžarska beseda dobro tekla, saj sem bil v šoli med najbolj dojemljivimi za tujo govorico. Razen tega je boter stal na drugi strani ceste, na naši, ker je po oni strani obšel voz, da bi poprijel na debelejšem koncu. Jaz pa sem bil cel na madžarski strani. Mogoče je bil to vzrok, da se za botra ta dva nasilneža sploh nista zmenila, ampak vrtala samo vame. Ko sem pojasnil, da sva z jugoslovanske strani in da je to botrov les, ki ga jaz samo vozim, jima je zrasel greben. Ogorčilo me je, ko sem videl, kako se boter korak za korakom neopazno bolj in bolj pomika na našo stran, jaz pa sem ostal sam v navzkrižju obeh mašinc, katerih cevi sta se mi naravnost zverinsko v brke posmehovali. »Stopi h konju in ga vodi! Z nama greš.« »Toda kam! In zakaj! Ta gozd je botrov, tudi les je seveda njegov. Prišla sva po svoje. Saj ne kradeva, nikomur ne delava škode. To je botrova zemlja in sva na svojem. Ali ne!« »Toda voz ni vredu. Treba je hlode zvezati, sicer na strmini zdrsnejo naprej. Še konja mi lahko poškodujejo ali ubijejo.« »Če ga ubijejo hlodi ali kdo drugi, ni to vseeno! Gremo!« »Dajta si vendar kaj dopovedati! Kam pa naj grem s konjem in hlodi! Kakšen smisel pa to ima! Grem z vama, če je treba, toda konja in prazen voz naj pa boter odpelje domov. Hej, boter, vzemite konja. Mene hočeta odpeljati s seboj!« Toda boter je bil že deset korakov proč od meje in se ni niti za palec približal. Najraje bi ga nahrulil kot psa, pa sem se zanesel, botrinstvo je vendar nekaj svetega in nedotakljivega. Vojak ni rekel nič, samo divje me je pogledal in me s peto mašince tako dregnil med rebra, da sem se pri priči sesedel. Nisem in nisem mogel priti do sape. Ko sem jo končno ujel, sem se spravil pokonci. Meglilo se mi je in na bruhanje mi je šlo. »Zadnjikrat ti rečem, vodi konja!« In preklel mi je sonce in vse zvezde, čeprav so bile nekje skrite za meglo, ki je vse bolj silila k tlom. Videl sem, da mi ni pomoči, prijel sem konja in ga vodil nekaj časa po cesti, ki je državna meja med nami in Madžarsko, pri prvem odcepu pa sta mi velela zaviti na levo proti Gorenjemu Seniku. Naj bo, sem si rekel. Samo da pridem pred višje. Ti so navadno pametnejši od nižjih in ko bom vse razložil, me bodo pustili domov. Ko smo prišli v dolino in so plohi obmirovali, sta se vojaka spravila nanje in se peljala, jaz pa sem moral ob konju hoditi peš. Sram me je bilo, ko sem srečeval ljudi, ki so me čudno gledali, sram zaradi nemarno naloženega voza, na katerem je bilo eno deblo tudi za meter pred drugim, tretje pa je samo še viselo na vozu, tako je zlezlo nazaj. V svojem pričakovanju, da so višji pametnejši, sem se hudo uštel, saj nisem mogel nič pojasniti. Neki narednik, ali kaj je bil, me je postavil z obrazom v kot in besedo sta imela samo vojaka. Kadarkoli sem skušal poseči vmes, da bi njuno pripovedovanje popravil in po pravici povedal, kako je bilo, je narednik zavpil: »Niti besede! Poslušaj in molči!« Narednik je tipkal počasi, iskal črke na stroju in vlekel besede na dolgo, kakor da je moj Fuksi v toplem hlevu, ne pa na mrzlem prepihu. Tipkal je, da sta me vojaka ujela, ko sem kradel les na madžarskem kraju, da sem se jima upiral in sta me morala s silo pripraviti do tega, da sem ubogal. To je bilo nekoliko res, saj rad res nisem šel z njima. Da bi pa kradel, tega si ne dam reči. »Sploštovani elvtars,« sem hotel reči, pa sem se zmotil in sem namesto spoštovani uporabil podobno besedo, ki pa je pomenila častiti, ta pa se prideva samo duhovnikom, zato sem dobil brci, kakor bi ju ob dobri volji zmogel samo moj Fuksi, ne pa tako krevljasto vojaško mahedralo. Da mi ni nalomil trtične kosti, je samo zato, ker sem se nagonsko pravočasno nekoliko usločit naprej , da so bili prizadeti le bolj mehki deli mojega ozadja. Zagona pa sem vendarle dobil precej, da sem s čelom treščil ob rob neke revne omare in pri priči se mi je vlil curek krvi prek levega očesa. »Obriši se, saj nismo svinje zaklali! Ali pa jo pravzaprav smo,« se je režal vojak. Po dolgem času je bilo vse pripravljeno, prišla sta vojaka, me vzela med se in vodila ven. Fuksi je od nestrpnosti z desno nogo skopal že precejšnjo jamo in je zdaj prijateljsko zahrzal, ko me je zagledal. »Razloži hlode!« mi je ukazal vojak. Lotil sem se dela z vnemo in začel razkladati sam, kar sva prej z botrom dva težko naložila. Ker pa je razkladati lažje kot nakladati, sem delo hitro opravil. »Skrajšaj voz!« sta mi zapovedala. Ubogal sem in z razbijajočim srcem upal, da je sedaj les zaplenjen in ostane tu, midva s Fuksijem pa se gosposko peljeva domov. Pa ni bilo tako. Vojaka sta se z mašincama v rokah spravila na voz, meni pa velela, naj vodim konja, kar je bilo zares neumno, saj moj Fuksi prav dobro razume vsak potegljaj z vajeti in ga ni treba voditi kot kakšnega slepca. Toda zapoved je zapoved in moral sem ubogati. Ko smo prišli na glavno cesto, sta mi velela zaviti proti Dolenjemu Seniku in proti Monoštru. Žalostna mati, saj me peljeta pred še višje! Nazadnje bom moral s Fuksijem še v Pešto. In peš! S kakšno pravico se peljeta vojaka na mojem vozu in ju vleče moj Fuksi, jaz pa moram pešačiti! Pot je bila dolga, škornji so me začeli žuliti, lačen sem postajal vedno bolj, čeprav ne bi rekel, da sem lakoto čutil, le tako neznansko slaboten sem postajal. Ko smo pršli že blizu Slovenske vasi, sta velela ustaviti. Poklicala sta me bliže k sebi in tisti lopov, ki mi je dal toliko poleta proti omari, me je zabodeno gledal in rekel: »Kje pa si dobil to svežo brizgo na čelu!« »Dobro veste, kje,« sem rekel in gledal v tla. »Nič ne vem, zato vprašam. Ti pa, če te bo kdo vprašal, po pravici povej, da si bil neroden pri nakladanju. Si razumel! Poženi konja!« »Ko bi vedel, da se je treba s kom zmeniti, bi to gotovo naredil.« Začel je vpiti, da vse vedo, jaz naj samo priz- nam, da mi bo v olajšanje kazni in ne bom izgubil glave. Saj sem vendar vohun, poslan od vohunske organizacije in prejemal podatke od nekoga na madžarski strani. Povem naj, kdo je to. Nisem si mogel izmisliti nobenega imena in po dveh urah so me poslali nazaj v celico. Zopet osem dni brez vprašanja. Če sem hotel stražarju kaj reči, je samo zagodel: Ti samo premišljuj in ne govori! Nato so me poklicali ponoči in en teden všako noč. Stokrat se je ponavljalo isto vprašanje: S kom si povezan! Povej in te izpustimo. Toda kako naj povem, če nisem povezan. Dvaindvajseti dan sem bil zadnjič zaslišan. Po hodniku sem se opotekal kakor pijan in pred sodnikom me je moral vojak podpirati, da se nisem sesedel. Ponovno: Kdo sem, odkod sem, kaj sem storil! Toda sedaj je bil pred mano, ali jaz pred njim, civilist, ki mi je na koncu dal v roke neki list papirja z dolgimi stavki, iz katerih sem pozneje razbral, da sem bil obsojen na tri tedne zapora, ker sem kradel les madžarski državi. Les se zapleni, konja in voz pa mi s tem vrnejo. Ko me je vojak porinil pred lesena dvoriščna vrata, sem videl, da zunaj sije mlačno poznoje-sensko sonce in je svet takšen, kakršen je bil. Sam ne vem, kakšnega sem pričakoval, vendar sem bil pretresen, da se ni nič spremenilo. Kako sem hodil tisto pot do Gorenjega Senika, ne vem več. Na Seniku sem vprašal, kje je moj konj in pokazali so mi h kmetu, ki je te tri tedne skrbel zanj. Zarezgetal je moj Fuksi, ko je slišal moj glas, da sem stopil k njemu, ga objel čez gobec in zajokal kakor kak smrkavec. Česal in krtačil med tem časom Fuksija ni nihče, _sicer pa je bil kar dober. Zahvalil sem se kmetu in obljubil, da mu bom na neki način že povrnil, pa ni hotel o povračilu nič slišati. Rekel je samo: »So orali z vami, ali kaj! Saj ste, Vendel, kot sama smrt! No, doma si boste zopet opomogli.« Res sem si opomogel. Saj so mi pa doma stregli, kakor da bi bil bolnik. Pravzaprav sem bolnik tudi bil, vsaj na duši. Za tak prazen nič, pa toliko trpljenja. Čas je pa tisti ljubeznivi vrač, ki rane celi in vse trpko in boleče počasi nekako pozlati, da se vsemu samo še smeješ. Tako daleč, namreč do smeha, takrat še nisem prišel, kajti komaj sem bil dobra dva tedna doma, sta se v prvem naletavajočem snegu postavila v našo kuhinjo dva miličnika. Mislili smo, da sta se prišla k nam mimogrede malo pogret in sem ju prijazno povabil: »Zdravo, tovariša, zdravo! Pridita in sedita! Imam vama nekaj zanimivega povedati.« Onadva pa stojita namrščena in nad mojo prijaznostjo skoraj užaljena. »Ste vi Balek Vendel, hišna številka trideset!« »Sem, seveda sem. Pa menda ne bosta 'kar tako stala, sedita, pravim in se malo pogrejta.« »Oblecite se in greste z nama.« »Kako, greste z nama! Saj me menda ne bosta zaprla! Komaj sem se ječe rešil.« »Tovariš, midva ne razpravljava z vami. To ni najina naloga. Privesti vas morava v Soboto na Upravo za državno varnost.« »To je gotovo kakšna pomota. Kako bi pa bil jaz državi nevaren!« »Rekla sva, da ne razpravjava. Oblecite se toplo, zunaj je mraz.« Kaj sem hotel, začel sem se oblačiti. Žena je jokala, otroci cvilili, pes se je hotel strgati z verige, Fuksi je v hlevu bil s kopiti ob steno, da je bobnelo, jaz pa sem na tihem preklinjal vse norce tega sveta, ki nimajo drugega dela, kakor da mučijo nedolžne ljudi. V Soboti so me najprej zaprli v celico, ki ni bila večja od našega hleva za dve kravi, v njej pa je že bilo deset ljudi, jaz sem bil enajsti. Večerje nisem dobil, ker nisem bil na spisku, od jeze tudi ne bi nič jedel, tako sta me žrla žalost in strah, kaj mi bo zdaj naprtila naša oblast. Ob desni steni ni bilo prostora na slamnjačah, prav tako ne ob levi. Nikjer mi niso dali mesta in tako sem se stisnil vzdolž med obema vrstama. Vso noč so me brcali zdaj od leve, zdaj od desne, kakor se je pač kdo stegnil na svojem gnilem ležišču. Že naslednji dan sem dobil mesto med drugimi, saj so se ljudje tukaj menjali kakor na vrtiljaku. Nihče ni vedel, zakaj je tukaj, ali pa niso hoteli povedati, nenadoma je ta ali oni odšel, ne da bi zvedeli, kam. Prihajali pa so vedno novi, da je bila soba kar naprej do kraja zasedena ali bolje zaležana, saj je sedeti bilo mogoče samo po turško na tleh. Že drugi dan sem bil zasližan. Neki človek v civilu me je spraševal skoraj dobesedno tako kakor na Madžarskem, samo da je ta civilist hotel izvleči iz mene, s kom sem tukaj povezan in kakšno nalogo so mi dali na Madžarskem. Prisegel bi, da sta oba hodila v isto šolo, kako je treba komu izvleči »resnico«. Pognal sem konja. Maščevalne misli so me obletavale kot vešče petrolejko in v prvem trenutku sem sklenil, da pred višjimi takoj in brez vprašanja povem o brci. Kmalu pa sem se premislil, da raje vse zamolčim. Potem pa me je znova prevzelo maščevanje, pa zopet zdrava, preračunljiva pamet. V Monoštru sem po obzidju sklepal, da smo pred nekakšno ječo. Samo da mi ne bi vzeli Fuksija, sem rotil Boga in se zaobljubljal z raznimi dobrimi deli. Pred širokimi in visokimi lesenimi vrati smo dolgo stali, da sta vojaka klicala vse vrage iz pekla nad tistega, ki se je obotavljal priti. Nazadnje je le prišel stražar s puško na rami, predala sta mu neka pisma in stražar me je prevzel. Onadva pa sta vzela vajeti v roke, obrnila, tako udarila po Fuksju, da je mene zabolelo in Fuksi je planil v divji dir nazaj proti Gorenjemu Seniku. »Ne pretepajte Fuksija! Tega ni vajen,« sem vpil za njima, pa me nista slišala. Kako bi me v tistem peklenskem diru in trušču koles po tlakovani cesti. »Zbogom Fuksi, nikdar te ne bom več videl,« sem kratko zahlipal, da me je stražar čudno pogledal in mi z roko nakazal smer, kam naj grem. Šla sva čez dvorišče in na drugi strani je odprl neka vrata, me vodil po ozkem hodniku, odprl neko ozko zanikrno odprtino in me porinil v ozko majhno celico z železno posteljo in posodo za potrebo. Drugega ni bilo nič. Nič me ni vprašal, nič mi ni povedal, samo šel je in vrata zaklenil. Tii sem preždel osem dni. Kaj sem prestal, ve samo Bog. Hrane so mi nosili toliko, da nisem od lakote umrl, Govoril pa ni z mano nihče. Zaman sem rotil stražarja, naj me pelje pred višjega oficirja ali pred sodnika ali pa pred rablja, če ne more biti drugače, pa mi je vedno samo rekel: »Molči, butasti kmet!« Zmerjali so namreč še vedno po starem, kaj novega si v tem pogledu še nihče ni izmislil. Najbolj me je skrbelo za Fuksija. Seveda sem mislil tudi na ženo in otroke, troje jih imam, toda ti so doma na vrnem, Fuksi pa, uboga nema stvar, je v rokah samih hudobnih zlodjev in ti ga bodo uničili z dirkami, če ga že niso stlačili v salame. Šele deveti dan me je stražar poklical in vodil na zaslišanje. »Pametno odgovarjaj, sicer ti glava odleti, preden boš kaj norega do konca povedal! Si razumel!« mi je rekel spotoma. Obstal sem pred nekim oficirjem. Na nove našitke se ne razumem, s spoštovanim in častitim ga pa tudi ne bi rad ujezil, zato sem se zatekel v onikanje. Sedi pred mano in me gleda, gleda, jaz pa njega. Pravkar sem se hotel pritožiti zaradi osemdnevnega čekanja v celici, ne da bi vedel, zakaj, pa me je oficir na srečo prehitel: »Časa si imel dovolj. Osem dni. Lahko si dobro premislil. Torej: s kom si bil zmenjen! Nič naokrog! Kratko in jasno: s kom!« »Zmenjen! A tako! Z botrom, z botrom sem bil zmenjen.« »To vemo. Kdo je ta boter!« Povem mu, daje to Karči, Karči Mekiš.« »Kje stanuje!« si je mel roke oficir. Povedal sem našo vas, pošto in oddal še Jugoslavijo. »Zafrkavaš, kaj! Ne boš dolgo. Vse vemo. S kom si bil zmenjen tukaj, z naše strani!« O tem nisem vedel ničesar in sem mu to tudi povedal pa še dodal: Hotel sem mu podrobno in natančno pojasniti, kako se je vse to zgodilo in kako sem prišel na Madžarsko in zakaj so me v Monoštru zaprli, pa si ni dal dopovedati ničesar. Ni mi dal do besede. »Vse to vemo. S konjem po hlode čez mejo, to je samo tako lahkovernim pesek v oči. Kaj pa naloge! Navodila! Ukazi!« »Tega ni bilo. Hoteli so samo izvedeti, s kom sem povezan, vi pa hočete isto. Jaz pa niti čisto natanko ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Kakšne skrivnosti naj bi jaz vedel, ki jih ne ve ves svet! Pa prav jaz, ki sem tam na meji kakor napol v ječi. Gibati se smem samo v eno smer, celo gledati ni priporočljivo na ono stran, vi pa ste še pred kratkim govorili, da boste mejo postavili ob Rabi. Zdaj pa imamo Rabo, da!« »Jaz nisem nič govoril.« »Če ne vi, pa vaši.« »Pazite, Balek! Ta »vaši« se tako sliši, kakor da ti naši nikakor niso tudi vaši. Tudi to priča, da ste bolj na oni kakor na tej strani.« »Na kateri oni strani! Menda ne mislite, da držim z Vogri! Kot šolarja so me tepli in zdaj so me hranili kakor svinjo, se pravi mnogo slabše kot svinjo, saj se svinja zredi, jaz pa sem shujšal do kosti.« »Tako so z vami postopali, da bi se vdali in sprejeli nalogo. Vi ste jo sprejeli, zato ste zdaj tukaj.« Tako je šlo ves teden, vsak dan znova in znova. Skoraj bi me pripravili do tega, da bi vse potrdil, kar so mi naprtili, na srečo so menda uvideli, da me zaman natezajo in so me po dveh tednih izpustili. Seveda brez opravičila. Kaj še, še grozili so mi, da je to bila le napol šala in naj se pazim, če pridem še enkrat semkaj, se lahko od doma tudi za vselej poslovim. Se pravi: kot krivec sem prišel in tudi odšel. V njihovih očeh sem bil kriv že zato, ker sem ob meji doma. Najbolj pa me je ugriznil, ko je rekel: »Le kaj se toliko pritožujete zaradi meje. Pustite vendar to zakotno Goričko in se preselite doli. Potrebujemo delavce v tovarnah, vi pa še vedno veste samo za kramp in motiko, pa čali in hajs s svojimi polžastimi kravami. Ne vidite, da so ti časi daleč za nami!« »Najprej, tovariš, res imam krave, počasne, polžaste, imam pa tudi konja, Fuksija, ki je nekaj čisto drugega. Potem pa: zapustim naj Goričko! Toda jaz sem tam vraščen, razumete, globoko, z močnimi koreninami vraščen. Če si spodrežem korenine, bom usahnil. Usahnil bom, kakor usahne mlada sadika, če jo izpodje omedlevec (bramor).« Ni me razumel, videl sem, da me ni razumel. Morda on ni bil nikoli in nikjer vraščen. Lojze Kožar Vzdih pokošene trave ob potoku je ranjen. V naročje vode padla je bilka. Bilka se ziblje brez vzklika... Kot v snu spokojno v daljo s bilka od pokošenih trav 3 e brez vrnitve d sama £ S se odmika. Pokončen mož Po zaporu in pregnanstvu 1. 1941 je kaplan Ivan zaživel pravo študentsko življenje. Vpisal se je na filozofsko fakulteto. Pisatelj Finžgar mu je dal skupno stanovanje v Jegličevem akademskem domu, dr. Kodre pa hrano v študentski menzi -Japelj imenovani. Skupaj z mladimi je odhajal po maši na predavanja, kjer se je povezal z OF: trdno je bil namreč prepričan, da je duhovnikovo mesto med trpečimi in ponižanimi. Mladina je množično zapuščala Ljubljano, odhajala v partizane. Tudi Ivana je vleklo za njimi, pa se ni mogel sprijazniti s tem, da bi tudi on - duhovnik nosil orožje. Ostal je v mestu. Pisal je prošnje za odpeljane študente v Gonars, jih pošiljal na Visoki komisariat, potem ko je dobil zanje priporočilo na škofiji, čeprav so bili med odpeljanimi tudi taki, ki so bili drugega svetovnega nazora. Maše-val je za padle verne partizane, vsem pa, ki so ga prosili, je priskrbel svetinjico brezijanske Marije, preden so odšli v gore. »Ivan, moli za nas!« prošnja, s katero so se fantje poslavljali, je bila Ivanu sveta. Vsako jutro se jih je spominjal pri sv. daritvi. Pa je prišlo toliko pričakovano leto 1945. Ivan je sprejel službo profesorja na gimnaziji, da se je lahko preživljal in opravil še nekaj izpitov na univerzi. Čeprav so ga skoraj vsako leto prestavljali, je ostal duhovnik. Med mladimi je preživel nekaj lepih let; posebno rad je imel vozače, ki so se vozili s podeželja, saj so prinašali zdravje in svežino med mestno mladino. Po tolikem trpljenju so bili mladi še posebno željni znanja. Ivan se je posvetil z vso ljubeznijo odgovornemu delu, mladi, ki so se zavedali, da jih ima njihov profesor resnično rad, so mu vračali z enako ljubeznijo. Kakšnih disciplinskih prestopkov med to mladino po vojni ni bilo. Bili so ena družina. Prišlo je leto 1958, leto prve reforme našega šolstva. Številne gimnazije so bile ukinjene, nastale so osemletke. Nujno so sledile tudi premestitve. Ivan je bil nastavljen na šolo v središču mesta, kjer je stanoval. V novih razmerah, ki so nastale z osemletkami, se Ivan ni mogel prav vživeti. Doslej je bil navajen resničnega tovarištva med kolegi na šoli. Tega zdaj ni bilo več. Kolegi so prišli z vseh vetrov in z različno izobrazbo: od strokovnih učiteljev, učiteljev, predmetnih učiteljev vse do profesorjev z akademsko izobrazbo. Pa tudi mladina je bila drugačna. Manjkalo ji je čuta za razredno skupnost, za disciplino v razredu, spoštovanje do učiteljev, skratka, bila je živo nasprotje prve generacije po vojni. Če se je ta kalila v trpljenju in pomanjkanju, so naslednje odraščale v izobilju. Ni bil redek primer, da so ležali kosi belega kruha, rumeno zapečene žemljice po tleh. Takrat je Ivan, čeprav ni bilo to v njegovi navadi, vzrojil, saj se je še vse preživo spominjal medvojnih let, ko je kruh veljal za zlato. Prve tedne, ko je vstopal v razred, navadno ni nihče vstal, kot da zvonjenje ni pomenilo začetka dela v razredu. Cele ure se je ubadal in govoril o disciplini, spoštovanju, o dolžnosti učenja, tovarištvu, o srčni kulturi. Le počasi se je stanje v razredu pričelo boljšati, posebno še, ko so dijaki ob konferenci spoznali, da bo Ivan vztrajal: mlade hoče vzgojiti tako, da bodo kos življenju. V enem izmed razredov, kjer je profesor Ivan poučeval, je srečal dijaka Borisa. Sprva mu je bil zoprn, motila ga je dijakova zavaljenost, bil je prava buba, ki je neprestano jedla. Kadar ga je vprašal, se je dečko opiral ob klop in se plaho oziral okoli sebe, kot ujeta ptica v kletki, in vlekel na ušesa. Končalo se je navadno z enojko. Pa je prišel čas konference. Boris je prinesel domov opomin tudi iz slovenščine, predmeta, ki ga je učil profesor Ivan. Prve dni po zimskih počitnicah sta pred zbornico čakala Boris in njegova mati, mlada, dokaj urejena gospa. »Oprostite, gospod profesor, jaz sem Borisova mama, pa bi rada z vami govorila. Saj veste, zastran opomina iz slovenščine.« »No, to je pa lepo, da ste prišli,« jo je vljudno sprejel Ivan in nadaljeval: »Verjemite mi, gospa, da ne bi rad delal težav Borisu na koncu leta. Je pa od njega odvisno, ali bo zdelal. Učiti se mora!« »Vse bomo storili, da se bo učil!« si je z robcem otrla solzo. »Vidiš, Boris, tako skrbno mamo imaš, pa si tak lenušček. Saj se boš učil, kajne! Ne delaj težav mami!« »Bom,« je tiho zjecljal Boris, potem ko sta mu dve debeli solzi polzeli po licu. »No, sedaj pa le pojdi. Uči se, pa bova prijatelja,« je potrepljal profesor Borisa po rami. »Boris je po srcu dober, bojim pa se, da preveč skrbite za njegovo telo, premalo pa za glavo -pamet,« je previdno opozoril mater, ko sta ostala sama. »Veste, gospod profesor, toliko trpljenja je bilo med vojno - mož v partizanih, sinova v Dachau - in stradanja, pa bi želela Borisu prihraniti pomanjkanje!« »Že prav, da ste skrbni, a vse do prave meje ... No, pridite še kaj,« se je profesor Ivan poslovil. Mati je prihajala redno v šolo, kar se je poznalo tudi pri Borisovemu uspehu, vendar se preko zadostne ocene ni povzpel. Bil pa je v razredu miren in dostojen. Ko se je nekega dne Ivan vračal iz šole, je dohitel Borisa. »Zdravo, tovariš profesor!« je pozdravil dijak svojega učitelja. »Živijo... Kam hitiš, Boris?« je Ivan prijazno odgovoril. »Domov... Tamle, v tisti veliki hiši stanujemo ... v nebotičniku, v petem nadstropju...« »Imaš pa blizu v šolo!« »Tovariš profesor, ali vi res mašujete?« je nerodno vprašal. »Zakaj vprašuješ? Pridi ob pol sedmih k frančiškanom, pa boš videl.« »A ob pol sedmih zjutraj? Zdravo.« Na veliki petek je bil Ivan z drugimi mašniki v zakristiji. Odpro se vrata. »Zdravo, tovariš profesor,« v zadregi pozdravi Boris. Vsi se nasmehnejo, Ivan pa pristopi k Borisu: »Ja, kaj pa je tebe prineslo?« »K maši sem prišel,« se pogumno odreže. »Danes je veliki petek, dan Jezusove smrti, pa ne mašujemo. Pridi čez nekaj dni, ko bomo spet maše vali.« In res je prišel, se postavil ob oltar, z rokami v žepu, in pozorno sledil maševanju... Leta so tekla... in Boris je odšel naprej. Z Ivanom se nista več videvala. Med dijaško mladino zlasti med ono iz boljših krogov je zavladala moda pobega z doma. Tudi Boris si je privoščil to avanturo. Nekega jutra, ko je profesor Ivan odnaševal, je planila v zakristijo Borisova mati: »Gospod profesor pomagajte, Boris je odšel z doma, že nekaj dni ga zaman iščemo. Molite, da si ne bi kaj naredil... Saj veste v šoli. . »Pomirite se mati... Nič si ne bo naredil... Brez skrbi bodite ... Potrpite ... Ko bo lačen, se bo vrnil... Molite pa le zanj!« Mati je res molila in ne zaman. Boris je diplomiral in se je poročil. Par dni pred poroko je poiskal lprofesorja Ivana in opravil spoved pri njem v celici. 2. »Dragi profesor, sedaj gre pa zares. Še ena pljučnica, pa bo po vas. Srce je oslabelo. Odložiti morate vse, tudi službo, če hočete še živeti,« je zdravnik resno posvaril starega pacienta. »Kaj pa naj naredim, v pokoj še ne morem, premalo let imam,« je Ivana zaskrbelo. »Nemci so vas zaprli in izgnali, delali ste za Osvobodilno fronto, uveljavite ta leta. V pokoj, ni druge pomoči!« je bil zdravnik odločen. Profesor je vložil prošnjo. Sledili so zdravniški pregledi. Povsod je naletel na poznane in dobre ljudi. Ali je naletel na bivše dijake ali na njih starše, ki so mu bili voljni pomagati. Ko je zajetna mapa prispela v zdravstveni dom, je dobil povabilo na zadnji, odločilni pregled. V čakalnici se je gnetla truma postavnih mož, srednjih let. Le redki med njimi so bili izčrpani, večina je bila okroglih, kar čedno ohranjenih obrazov. Nemirno so se presedali in skrb je gledala z njihovih obrazov... »Fantje, danes imamo pa smolo, na najbolj strogega zdravnika smo naleteli, ves pesjanski je,« je tiho potožil stafejši možak.. »Kaj se prerivaš tu, karjolo pojdi vozit,« je zdravnik zaloputnil vrata za pacientom, ki se je ves zaripel znašel spet sredi čakalnice. »Naslednji,« je gromko zadonelo skozi priprta vrata.. ? »Naslednji, naslednji...«je rezko klical zdravnik drugega za drugim in jih podil skozi vrata nazaj v čakalnico, kjer je vladala moreča tišina. Profesor Ivan se je boječe stiskal v kotu, najraje bi bil zbežal. Pa kaj je hotel. »Mapa z izvidi je tukaj. Čakajmo!« si je dopovedoval. Vsi so že odšli, sam je ostal v čakalnici. »Profesor Ivan,« je prekinil mučno tišino močan zdravnikov glas in nadaljeval: »Sedite. Povejte, kaj vam je.« Ko je Ivan zdrdral že tolikokrat ponovljeno pripoved o zdravju, je zdravnik prekladal izvide v mapi. Ivan je nemirno čakal, kdaj bo zdravnik vzrojil in poslal tudi njega skozi vrata. »Kje ste bili nazadnje v službi?« se je nagnil k Ivanu in ga pazljivo pogledal čez očala, ki so mu zdrsnila na konec nosa. »Na klasični gimnaziji, sedanji Prežihovi,« je mirno odgovoril profesor in se zagledal v zdravnikov obraz, ki se mu je zdel znan. »Oprostite, tovariš doktor,« se je opogumil, »ali nimate sina Borisa, čisto vam je podoben. Na Prežihovi sem ga učil pred leti.« Zdravnik je še enkrat pazljivo preletel podatke o profesorju in s spremenjenim glasom dejal: »A vi ste profesor Ivan?« Ostre gube na obrazu so se namah ublažile. Mirno je nadaljeval: >>Vas je pa imel Boris rad. Veliko nam je doma pripovedoval o vas.« Odložil je mapo, se obrnil k profesorju in ga z očetovskim glasom vprašal: »Tovariš profesor, sedaj mi pa odkrito povejte, ali bo kaj iz tega našega bunkovca.« Ivan je čutil, pred kako hudo vprašanje ga je postavil zdravnik. Oče je le oče, pa tudi sebi bi lahko škodil, zdravnik bo imel zadnjo besedo o njegovi upokojitvi. Izvlekel se je: »Boris je po srcu dober fant. Enemu se pač prej odpre, drugemu pozneje.« Z zdravnikovega obraza je Ivan razbral, da je zadovoljen z njegovim odgovorom. Zdravnik je nemirno listal po mapi in nazadnje spregovoril: »Vi spadate v tisto generacijo, ki je največ pretrpela: prva svetovna vojna, potem kriza 1. 1929, druga svetovna vojna in njene posledice. Prav to generacijo kap najbolj pobira. Potrebni ste predčasne upokojitve.« Vzel je nalivno pero in pripisal svoje mnenje. 3. V pokoju je Ivan zaživel povsem drugačno življenje. Preselil se je v samostan, kjer je prišel do toliko želenega miru. Pomagal je pri spovedo-vanju, veliko je počival, bral, slikal, pisal in hodil na sprehode, najraje v Tivoli. Ta pot mu je bila draga, saj jo je toliko let ubiral, ko je hodil v službo. Rad se je spominjal stare častitljive klasične gimnazije, kjer je pričel svoje profesorstvo. Tam je srečal toliko spoštovanja vrednih kolegov, pravih učenjakov, ki so našo kulturo obogatili z odličnim znanjem. Navadil se je tudi reda. Nekoč, ko je zaradi poznega maševanja vstopil v zbornico tik ob zvonjenju, ga je ravnatelj že poklical na zagovor. Od takrat je prihajal v šolo vedno četrt ure pred poukom. Leta so minevala in neusmiljeno rezala brazde v obraz ter belila Ivanove lase. Z obrazov, ki jih je srečeval na isti poti, je spoznal, da se je že tudi njegovo življenje močno nagnilo v jesen. Ena izmed srečevalk na Ivanovi poti je bila Borisova mati. Njen razorani obraz, sivi lasje, lahno upognjeno telo ter počasen, premišljen korak so mu razodevali, da življenje tudi njej ni prizanašalo. Dobro je vedel, kam hiti vsako jutro, saj jo je lahko večkrat opazil tudi pri svoji maši, kako zatopljena, kot okamenela strmi nekam v daljavo. »Nekaj hudega teži ubogo žensko,« je večkrat pomislil. »Dobro jutro gospa,« jo je neko jutro prestregel, ko je stopila iz prostrane veže. »Me še kaj poznate?« »Kaj vas ne bi, tolikokrat sem vas že hotela ustaviti, pa si vas nisem upala motiti.« »Ali je kaj hudega?« se ji je Ivan ljubeznivo približal. »Odkar se je mož vrnil iz partizanov, ne hodi več k maši. Pa tudi otroci so se navzeli njegovega duha. Sami ateisti so pri hiši, nihče ne moli,« je potožila. »Pomirite se, gospa, marsikje je tako. Novi časi so prinesli marsikaj novega. Bog tudi to upošteva. Glavno je, da so pošteni in dobri.« »O, to pa so. Nikoli mi nihče ne brani hoditi k maši, mož mi celo da denar za cerkev. Samo, da bi molili!« »Pa zato vi več molite!« jo je bodril Ivan. »Molim že! Saj grem vsako nedeljo za moža kot za vsakega otroka posebej k maši. Le bojim se, da Bogu ni všeč moja molitev, ko se v hiši nič ne premakne.« »Gospa, zaupajte, vedite, da pri Bogu noben Očenaš ni zaman, samo z vero moramo moliti! Vztrajajte v molitvi in uspeli boste!« Poslovila sta se in odhitela vsak po svoji poti. »Čudovita žena, močna mati! To je vera! Taka vera mora roditi sadove!« je Ivan tiho ponavljal. Poslej sta večkrat pokramljala. Profesor je dobro vedel, da išče žena pri njem moči in utehe, zlasti še od takrat, ko je moža prizadela kap. »Bojim se za moža, ki mi je bil tako dober, le v cerkev ne hodi. Naj pride nenadna smrt, kaj bo z njegovo dušo...« »Molite in zaupajte! Spomnite ga pa le, da je bil krščen in da je prejel zakramente,« je Ivan poučil ženo. 4 Ni preteklo dolgo časa, ko je pričakala profesorja na običajni poti. Vsa se je tresla. »Moža je ponovno zadela kap, v bolnici leži,« je vrelo iz strpljene žene. »Zakaj mora toliko trpeti?« »Bog ga pripravlja! Vaša molitev in njegovo poštenje v življenju ga bosta očistila!« je mirno razložil profesor. »Toliko mislim na vas, da bi ga prišli obiskat,« je prosila žena. »Prav rad, gospa, le mož mora prej privoliti. Povejte mu, da sem pripravljen priti, kadar želi. Sicer pa zaupajte, vedite, kjer sta molitev in trpljenje, tam je Bog blizu! Brž ko bo mož privolil, telefonirajte in prišel bom. Srečno!« Zdravnik je slutil, da se mu bliža smrt. Le to je želel, da bi umrl doma. Doma se je umiril, kot bi bolečine minile. Ležal je na hrbtu in nemo strmel v strop. Vsi domači so bili zbrani okoli postelje. Naenkrat ga je začelo dušiti. »Brž po duhovnika!« je kriknila žena. »Farja pa že ne boš vlačila v naše stanovanje!« jo je zavrnila najstarejša hčerka Matilda. »Ti so me spravili v nemško taborišče!« »Niso te duhovniki!« jo je mati odločno zavrnila. »Vedela si, da vojna ne prizanaša!« »No, so me pa belčki, kar je končno vseeno, za njimi so stali farji!« je vztrajala Matilda. »Ne pogrevaj starih grozot. Oboji so grešili,« je Boris utišal sestro. Po premisleku je nadaljeval: »Pa naj pride profesor Ivan, on ima čiste roke.« Kalne bolnikove oči so začele nemirno begati po sobi, kot bi se nečesa spomnil. Ko je slišal ime profesorja Ivana, so stopile pred njega vse listine, v katerih je pred tolikimi leti v zdravstvenem domu imel razgrnjeno vse Ivanovo življenje, tudi listino o njegovem sodelovanju v NOB. Poiskal je z očmi ženo, ki je klečala ob postelji in ihtela. »Pa naj pride profesor Ivan,« je šepetaje izdavil. Žena je vstala, skočila k telefonu in poklicala profesorja - duhovnika. Po telefonskem klicu je skočil profesor Ivan v kapelico, se priporočil svetemu Duhu in odhitel. Skoraj naglas je prosil: »Da bi ga našel živega! Da bi spravljen z Bogom umrl. Jezus, usmili se ga!« Hitel je, da se je na ulici zaletaval v mrgole-čo množico. Ves zaskrbljen, kako se mu bo približal, je stopal po stopnicah. Pozvonil je in že tudi vstopil. V prostrani sobi je na zakonski postelji ležal zdravnik. Dvoje motnih oči v koščeni duplini je strmelo nekam v daljavo. Ob postelji je skrušena sedela žena, bleda kot zid, oči je imela zalite s solzami. Previdno je poiskala moževo koščeno roko in se sklonila nadenj: »Profesor Ivan je prišel...« V sobi je zavladala mučna tišina, ki jo je prekinil Ivan: »Gospod doktor, prišel sem, kot ste želeli.« Namignil je ženi, naj ju pusti sama. Sedel je na stol ob postelji, se nekajkrat nemirno presedel, kot bi iskal primernih besed, prijel bolnika za mrzlo roko in pričel: »Prišel sem, da se vam zahvalim, gospod doktor, ker ste mi pred 20 leti pomagali do pokoja. Če takrat vas ne bi bilo, bi tudi jaz danes ne bil več med živimi. Hvala vam!« Motne oči so oživele. Bolnik je počasi obrnil glavo: »Koliko pa imate pokojnine?« »E, nekaj čez tisoč,« je tja v tri dni odgovoril Ivan. »Malo je. Kako pa živite?« je prihajal bolnik vse bolj k zavesti. »Nekaj dobim še od maš, pa gre. Navajen sem skromno živeti.« Ivan se je počasi umirjal; bil je trdno prepričan, da bo svoje poslanstvo dobro opravil. Jasno in odločno je nadaljeval: »Vi ste meni pred tolikimi leti rešili življenje, danes bi ga pa jaz rad vam, gospod doktor.« Stisnil ga je močneje za ledeno roko in mu pogledal naravnost v oči, kot bi ga hotel popolnoma prebuditi iz dremavice. »No, pa dajva!« se je po kratkem molku odločil zdravnik. Ko sta preletela vse dolgo življenje, je po kratkem tolažilnem Ivanovem nauku zdravnik zmolil kes: »Moj Bog, žal mi je za vse, kar je bilo v življenju proti tvoji volji...« »No, vidite, gospod doktor, pa sva tudi to težko operacijo srečno prestala. Bog vas ima rad!« »Ste mi Boga tudi prinesli?« je zdravnik prekinil Ivana. »Takoj ga vam prinesem, saj sem blizu.« In že je odhitel po stopnicah. Ko je Ivan obhajal zdravnika, je njegova žena klečala ob vzglavju in vsa drhtela od sreče. »Vidiš, Janez, sedaj pa ne boš umrl, živel boš, živel!« Solze sreče so zalile trpeč obraz. »Vaša zvestoba in moževa osebna poštenost v življenju sta ga rešili!« Ivan jima je segel v roke in tiho odšel. Tudi on je bil srečen. Žaro s posmrtnimi ostanki so položili v grob. Ko so pogrebci odšli, je pristopil Ivan in blagoslovil grob, potem pa pokojnikovim svojcem segel v roke in jim izrazil sožalje. »Imeli ste čudovitega očeta! Bil je pokončen in pošten mož! Vreden posnemanja!« France Lipičnik ■ r h a ■ ■ -j m B^ —E k^a m r ■ l * 'l 1 rt Topli odsevi Hodim po stopinjah, ki so globoko zarisane pred menoj. Sneg je visok in stopati moram po stopinjah, ki so jih zarisali veliki moški čevlji z izrezljanimi podplati. Tisti, ki je hodil prvi, je delal velike korake, drugi mu je sledil in tudi jaz moram delati take korake. Tako je človeku že nekako usojeno, da sledi svojim predhodnikom. Pozabljam, da sem le majhen deček, ki hodi skozi mrzlo decembersko jutro. Gozd na levi strani molči pod debelo snežno odejo, zasneženi travniki na desni pa se lesketajo v slabotnih žarkih sonca. Tišina in mir dajeta občutek, daje svet izumrl, toda življenje je skrito tudi v tem mrzlem gozdu. O tem življenju pričajo sledovi zajcev, ki so ponoči prekrižarili snežno pregrinjalo. Majhen deček sem, ki stopa tik za očetom sredi dolge vrste ljudi. Moj pogled je uprt v gaz, ki je postala malo bolj shojena, ker se ji je ravnokar pridružila še ena iz sosednje vasi. Moje misli pa plavajo po dolini ob potoku vse do izvira in še malo naprej čez cesto do šole. Morda je ravno ta trenutek učiteljica stopila v razred in takoj opazila, da me ni. Vem, da me bo naslednje jutro vprašala, zakaj me ni bilo v šolo. Vem pa tudi, da bo zadovoljna z mojim odgovorom: »Doma me niso pustili, ker je bil božič.« In učiteljica ne bo nič več spraševala, niti se ne bo jezila niti ne bom imel v izkazu neopravičenih ur. Opravičila bo ta moj izostanek, čeprav je nenavaden, kajti od vseh učencev sem samo jaz izostal od pouka, ker je božič. Učiteljica pa, kakor bi slutila, da imajo starši prvo pravico do svojih otrok in ima šola le toliko pravice, kolikor ji dajo starši, bo moj božični izostanek prizanesljivo opravičila, kakor ga je opravičila lansko leto, čeprav bi me po nekih čudnih predpisih morala kaznovati z vsaj neopravičenim izostankom. In spet pozabljam, kdo sem: majhen deček, ki tišči roke globoko v žepe, kajti jutro je mrzlo in pot v snegu se vleče. Sveta, božična pot se vleče vse od doma, kjer je ostala le mati. Saj bi tudi ona šla k maši, pa še kako rada, toda nekdo je moral ostati doma. Kako bi pa bilo, ko bi opoldne lačni in prezebli prišli domov, pa bi našli mrzlo kuhinjo in prazno mizo! Mati je morala ostati doma, njena maša je bila v kuhinji. In kako bo žarel njen obraz, ko nas bo pričakala s pogrnjeno mizo in bo v kuhinji dišalo po kislem zelju in prekajeni šunki, iz shrambe pa bo prihajal omamni vonj orehovih potic, ki jih je pred nekaj minutami vzela iz peči. Takoj bo pozabljen ves napor, vsa dolga in težka pot. Naša srca bodo do vrha napolnjena s srečo, ki jo je pripravila mati, ko je svoje božično praznovaje žrtvovala za nas, ki smo pravkar srečno prišli čez ozko brv brez ograje in sedaj sledimo napol zamrznjenemu vijugastemu potoku, ki si je svojo strugo izdolbel globoko v mehko zemljo. In tako še naprej stopam po stopinjah za očetom in drugimi, ki hodijo pred menoj. Očetov korak je trden. Kamor postavi nogo, tam ostane. Moj korak pa je negotov. Zdaj mi noga zdrsne s shojene poti v globoki sneg, da so hlače polne zmrznjenega snega, ki se je kakor obroč nabral na stari tkanini; zdaj spet pobegne nekam nazaj, kakor da ji ni prav, da mora že skoraj eno uro slediti nogam, ki pred menoj hodijo isto pot. Teh nog, ki hodijo pred menoj, je veliko. Če dvignem pogled od tal in se zazrem naprej, vidim v snegu celo vrsto nog. Vendar ne vidim vseh, kajti mnoge noge so pustile sledi že pred nekaj dnevi. Spet gledam odtise čevljev. Veliko jih je, veliko pa jih je zabrisanih. Eden zabrisuje sledove drugega. Tudi moji sledovi bodo izginili, kajti nisem zadnji v vrsti. Za seboj še slišim škripanje snega. In lepo je, da nisem zadnji. Kaj bi pomagale stopinje v snegu, lepo shojena gaz, če pa nihče ne bi hodil po njej! Tudi jaz sem le neznaten člen v tej verigi in sled v snegu bi bila prav malo drugačna, če bi manjkale moje stopinje. Že spet pozabljam, da sem majhen deček, ki vpija lepoto božičnega jutra. Moje srce je polno neizrekljivega veselja, kajti snežna belina je opojna in drevje ob potoku sklanja svoje s snegom obložene veje nad naše glave, da gremo včasih kakor skozi predor. Veličastno je sonce, ki odseva v tisočih kristalih neomadeževane beline. In ta belina je objela vse: njive, gozdove, hiše in ljudi. Ta majhna ogledalca, ki so posejana čez vso valovito pokrajino, odsevajo svetlobo, ki se v mojem srcu po čudovitem zakonu narave spremeni v občutek sreče. In zaradi teh ogledale z veselim srcem stopam, zdaj nekoliko navkreber mimo nizkih hiš, čeprav je jutranji zrak mrzel, da se mi lepijo nosnice, čeprav mraz prodira v žepe do otrplih rok, čeprav so noge težke in korak negotov. V mojem srcu pa je toplo tudi zaradi melodij svetega večera. In kako mi ne bi bilo toplo pri srcu, ko sem pa majhen deček, ki je še včeraj vpijal vase čar svetega večera. Deček, ki mu še vedno zvenijo v srcu zvoki božične melodije, ki je napolnila toplo kuhinjo, potem ko smo povečer-jali in je mati že pomila in pospravila posodo. Potem, ko so se pod okrašeno smreko že sprehajale ovčke, ko so se pastirji že greli ob ognju in je v jaslih že ležal Jezus. Takrat je v kuhinjo prišel oče. V rokah je držal kovček čudne, podolgovate oblike. Postavil gaje na mizo in vsi otroci smo uprli pogled v to nenavadno škatlo. Oče je vzel krpo in najprej nalahno in s spoštovanjem obrisal prah. Zatem gaje odprl in naše otroške oči so ostrmele. Prevzel nas je rdeči žamet, s katerim je bila obložena notranjost kovčka. Na tem žametu so, kakor naša rjava kokoš na gnezdu, počivale stare gosli. Naše oči so sledile gibom očetove roke, ko je vzel lok in ga namazal z rumeno smolo. Nato so roke objele gosli in prsti leve roke so se začeli sprehajati po strunah, prsti desne roke pa so privijali in odvijali vijake, na katere so bile navite strune. In potem je desna roka spet poprijela za lok, ki je nalahno zdrsel čez napete strune. Zazvenela je prastara melodija božične pesmi. Ne, nisem bil več majhen deček. Bil sem angelček, ki je skupaj z množico drugih angelčkov igral in prepeval, da bi ogrel in razveselil dete Jezusa. Ganljiva melodija je zalivala moje srce, da nisem vedel več ali sem v družbi angelov, ki me nosijo na svojih perutnicah sreče, ali pa sem samo majhen deček, ki z očmi, ušesi in usti požira očetovo igranje. Bil sem oboje in želel sem biti še več. Nisem vedel, toda v meni je raslo tisto, kar me je potem napotilo v mrzlo zimsko jutro, v gaz, ki pelje do cerkve na vrhu hriba. Zato blagoslavljam roke, ki so držale violino, blagoslavljam prste, ki so se sprehajali po strunah, blagoslavljam brado, ki je slonela na trupu violine in jo pritiskala k ramenu, da se je leva roka lahko mirno sprehajala po gladkem vratu. Blagoslavljam srce, ki je v sebi nosilo lepo melodijo, tako kot blagoslavljam noge, ki hodijo ali so že hodile po vijugasti gazi. Tudi jaz sedaj hodim po tej gazi z nepozabno melodijo v srcu. In ta melodija krepi moje korake, da ne zaostajajo, čeprav se je naša kolona zagrizla v dolgi in strmi klanec. In tako še vedno hodim po stopinjah. Vesel sem zaradi vseh, ki so zarisali stopinje v snegu, pa vendar bi rad kdaj pa kdaj zavil s te začrtane poti. Rad bi stopil bliže k potoku in pogledal kako žubori voda med zaledenelimi koreninami vrb in jelš. Rad bi sledil lisičji sledi, ki vodi iz gozda čez travnike proti hiši, s staro, propadajočo streho, ki pod težo snega sanja o pomladi. Rad bi naredil bližnjico, popravil nepotrebne ovinke, ki jih je delal prvi popotnik. Rad bi se ustavil na vrhu hriba, stopil s poti in se prepustil opojnosti zasneženih bregov. Toda hoditi moram dalje. In ne pritožujem se, saj hodim po poti, ki pelje skozi blagoslovljeno deželo. Dežela bogastva, izobilja, radodarnosti, to je dežela skozi katero vodi pot mojega življenja. Ljudje, ki niso doživeli lepote božičnega jutra sredi zasneženega raja, ljudje, ki nikoli niso bili angelčki in majhni dečki obenem, pravijo, da je ta moj kraj Bogu za hrbtom. Toda zakaj imam vedno rajši kraje, ki so Bogu za hrbtom! In zakaj sem vedno bolj ponosen, da sem iz takega kraja, ki je po mnenju mnogih, Bogu za hrbtom! Res je, imamo slabo, makadamsko cesto, asfalt je obstal deset kilometrov pred vasjo. Res je tudi, da imamo slabe avtobusne zveze. Res je, da nam državna meja zapira pogled in pot skoraj v pol sveta. In še marsikaj je res, kar govori v prid trditvi, da je kraj Bogu za hrbtom. Toda v domačem kraju sem vpijal vase lepoto. Lepoto pokrajine, pa naj so bili valoviti hribi prekriti s sveže zapadlim snegom ali odeti v nedopovedljivo prelivanje jesenskih barv. Vpijal sem lepoto govorice, pa naj so to bile besede babice, ki je pripovedovala zgodbe, ali besede, ki so ob žetvi valovale čez požete snope. Vpijal sem lepoto dela, pa naj sem v gozdu iz globoke grape nosil težka polena, ali ko sem sedel na kupu koruze in so roke kar same opravljale enakomerne gibe, da so ušesa bila bolj pozorna za pripovedovanje ličkarjev. Vpijal sem lepoto praznovanja, pa naj sem nabiral cvetje okrog hiše za sestro, ki je pri telovski procesiji skupaj z drugimi deklicami naredila okrog cerkve cvetlični venec, kakor je pač šla procesija z Najsvetejšim, ali pa sem iz ilovice gnetel ovčke, da se je ob božiču pomnožila naša ovčja čreda. Tako sem dan za dnem vpijal vase lepoto. Zdaj sem slišal lepo pesem, potem pa me je oblivala lepota v vetru valujočega žita, kakor sem ga opazoval z nasprotnega hriba, kjer sem ob večeru pasel krave. Potem pa sem spet doma sklenil roke in ponavljal dragocene besede, ki so nas vse povezale med seboj in z Bogom. Vpijal sem vase lepoto, ne da bi se tega zavedal. In moja duša je postala bogata. To kar sem, mi je dal ta kraj, kije Bogu za hrbtom in ljudje, ki jim je bil, po kazni ali po milosti, dodeljen ta kraj za prebivanje. In že spet pozabljam, da sem le majhen deček, ki gre k slovesni božični maši namesto v šolo. V svoji otroški razigranosti še ne vem, daje božična maša veliko več vredna od šolskega pouka. Toda starši to vedo in zato so odločili, da grem k maši. Tako že poldrugo uro hodim po gazi skupaj z drugimi ljudmi, ki jih ravno tako zebe kot mene, zato že nestrpno čakam, kdaj pridemo do cerkve. Ko stopimo iz objema gozda, zraste pred nami iz zasnežene zemlje visoki zvonik s cerkvijo. Toda srce se nam nič ne ogreje, nismo še na cilju, kajti to ni »naša« cerkev, to je evangeličanska. Ne vem, kaj to pomeni, tudi ne vem zakaj nekateri ljudje, s katerimi smo šli vso pot skupaj, usmerijo svoj korak proti tej cerkvi. Ne sprašujem se o tem, zakaj imamo ljudje različne cilje, zakaj gredo nekateri v »luteransko« cerkev, drugi pa v »našo« ali »papinsko«. Zame je to nekaj samo po sebi razumljivega. Oni so pač luterani, zato morajo iti v svojo cerkev, mi, papinci, pa tudi v svojo. Vsi pa gremo v cerkev, kjer bomo molili in peli. Prehodimo še kos poti in pred nami je »naša« cerkev s staro lipo. Končana je naša pot, na cilju smo. Znajdem se v cerkvi, ki je postala betlehemska štalica, kakor vsaka hiša, kjer so postavili jaslice, kjer so sprejeli popotnika Jožefa in Marijo z Jezusom. Med ljudmi, ki stojijo v ozkem prehodu pod korom, se prerinem do sredine cerkve, kjer so postavljene jaslice. Ne vem še tega, da so to čisto navadne jaslice, brez umetniške vrednosti, da figure niso v sorazmerju glede velikosti. Vem pa, da mi je toplo pri srcu, ker so oživele ovčke, ki so razkropljene po suhem mahu. S svojo ljubkostjo in igrivostjo hočejo razveseliti Jezusa, ki leži na slami in izteza ročice proti meni. Toda ne upam se približati, ker sta zraven osel in vol. Posebno vol je močna žival, ki ima trde, ostre rogove. Vem, da mi nič ne bi storil, če bi ga le pogladil po vratu, toda rajši od daleč opazujem, kako topla sapa ogreva malega Jezusa. Tudi jaz bi se rad ogrel ob topli sapi lisastega vola, pa me mika, da bi stopil k bradatim pastirjem, ki stojijo ob ognju in pripovedujejo zgodbe. Moja ušesa boža petje angelov, ki se spuščajo z visokih smrek. Tako stojim ob jaslicah sredi cerkve. Na koru, pod korom, po vsej cerkvi, pa prepevajo ljudje najmilejšo pesem: Sveta noč, blažena noč. Star, plešast duhovnik stoji ob oltarju, si drgne roke, da bi lažje prijel z otrplimi prsti Jezusa, ki je v tem veličastnem trenutku prišel med nas. Tudi jaz bi ga rad objel, malega Jezusa z iztegnjenimi ročicami in ga stisnil k sebi. Tako bi bilo obema topleje. Ko stojim med ljudmi, ki molijo in pojejo, ko slišim glas duhovnika, ko živim z ovčkami, pastirji, angeli, sem srečen. Srečen sem, ker sem zjutraj stopil na to dolgo, mrzlo pot. Srečen sem, ker sem z Jezusom. Srečen sem, ker je v moje otroško srce posijal žarek božje milosti, žarek neizmerne božje dobrote. In v tej sreči ne mislim na to, da bo spet treba stopiti v snežno gaz, da bom spet tiščal prezeble roke v mrzle žepe. Ne mislim na to, da se pot nadaljuje in ponavlja. Ne mislim na vse to preprosto zato, ker globoko v meni živi prepričanje, da bo nad to potjo razprostrto modro nebo, da bodo čez to nebo tiho sanjali beli oblaki, da bo sonce oblivalo ne le cerkev na vrhu hriba, ali v snežno belino odete borove gozdove, ampak bo sijalo tudi na gaz v snegu in na mene, majhnega dečka, ki v dolgi vrsti ljudi nerodno caplja po velikih stopinjah. Lojze Kožar ml. Premagana vrzel_ Veselje! Radost, ki se razliva do zadnjih meja živopisanega jesenskega popoldneva. Navdušeni fantovski vriski se rahlo stapljajo z okleščenemi in obranimi trtami. Vonj sladkega soka grozdnih jagod puhti v omamljene obraze. Bogastvo radodarne jeseni in tisti vroči trenutki, ko utihne še tako trdo delo in se razpokani žulji zaiskrijo v radoživo omamo. »Ali ni brenta pretežka!« se mu nasmiha. »Kje pa Aranka, saj se že petindvajsetič vzpenjam proti zidanici,« in iz globine zavriska, da zadoni čez vinograde ter prikliče votli odmev. Znova se nežne roke oklenejo trt in z ustaljeno nezavednostjo trgajo dišeče grozde; fant pa že izgine v zidanici. Gleda za njim. Molče vdihava njegovo neuravnovešenost. Drhti v notranji razigranosti, kot da je dokončno odkrila njegovo sled, ki jo nenehno krvavo očara. Vrača se ji v objem oči. »Matija!« »Ne utegnem, drugič.« Vsa sijoča mu sledi. Krhko se naslanja v oru- menelo listje trt. Zbledi v sladkobno umirjenost. Fant se s težavo vzpenja. Bela zidanica se blešči kot prilepljena trdoživost sredi obranih vinogradov. Počasi vstopi, rahločuten in razdvojen v tihi sreči. »Čigavo je to dekle na trgatvi!« ga ostro ošine oče. »Moja prijateljica.« »Samo prijateljica! Ne verjamem.« »Menda nisem tako pokvarjen!« »Vem, da mi prikrivaš.« »Kaj zopet hočeš!« »Madžarka je!« se oče hladno obregne in zaostri svoj pogled v sina. »Saj je vseeno.« »Lažeš!« »Vse je tako enostavno.« »Zapomni si! Nobena Madžarka ne bo prestopila mojega praga.« Razposajeni sin onemi nad očetovo drznostjo. Zazdi se mu, kot da so se odpahnila davno zaprta vrata in je žarek prisilne svetlobe obsijal koščeni obraz. »Zakaj?« vzkipi. »Tiho! Dobro me poslušaj! Odpiram ti staro rano, mojo bolečino, ki me spemlja od najnežnej-ših let do danes.« »Kaj me briga tvoja preteklost.« »Molči! Ne prekinjaj me!« Počasi se sin vda in razstreseno prisluhne očetovemu pripovedovanju: »Bilo je med vojno. Šestnajst let sem bil star. Starejši brat je dobil vpoklic na vojsko. Izogibal se je in se skrival. S sestro sva največ delala sama. Oče, tvoj ded, je bil bolehen, mati pa mi je umrla, ko sem dopolnil deset let. Brat seje tako skrival več kot eno leto. V sestrini kamri si je izkopal pod lesenim podom majhno skrivališče. Ker je bila soba čisto na južni strani tik ob zunanjem zidu, je predrl skrivni rov, da se je lahko umaknil, če je postalo sumljivo. Izdali so ga. Madžari so ga ujeli. Skušal je uiti skozi skrivni rov. Ni mu uspelo. Vklenjenega so odgnali v bližnje mesto, od tam pa poslali na fronto v prvo linijo in čez nekaj mesecev je padel nekje v Bukovini. Še hujše je sledilo. Madžari so se znesli nad mano in sestro. Poskušal sem braniti Roziko. Zaman. Pretepli so me kot največjega hudodelca, Roziko pa oskrunili. Še sedaj vidim, kako je bolestno jokala v hladno zimsko jutro. Vidno je začela hirati. Kmalu je umrla. Z bolnim očetom sem ostal sam. Zdaj veš vse. Upam, da me vsaj malo razumeš.« »Kaj je pri tem kriva Aranka!« zmoti sin nasta- lo tišino. »Dovolj, da je Madžarka,« dokazuje oče. »Meni je všeč, ljubim jo in jo bom, tega mi ne bo preprečil nihče!« »Zgini! Zdaj se lahko vlačiš še s cigankami!« zagrmi oče nad sinom, ki se mlahavo izgubi v gluho noč. »Ujemi me!« »Saj sem te že zdavnaj.« »Poglej!« »Kaj!« »Ali ni lepo!« »Tako čisto je.« Obstala sta pod divjim kostanjem pred cerkvijo na griču. Pozna jesen se širi čez razgrnjeno zaveso vinogradov. Majhno mesto sloni stisnjeno pod goricami, kot da se boji prostorne ravnine, ki se utaplja v daljavi. »Pozabljena preteklost diha iz teh nagrobnikov, čas krutega Turka, ki je moril in požigal tod okoli. Toda prav tukaj so ga zaustavili, v nekdanjem močvirju so pobiti janičarji izginili kakor zbledele sence.« »Zakaj mi to pripoveduješ Matija!« »Te ne zanima!« »Preveč daleč je. Mene vznemirja le sedanji trenutek, ki ga ogroža neprevidnost in bližajoča se nevarnost.« »Toda zrasli smo iz korenin.« »Že. Vendar naju povezuje več kot privlačnost, pravzaprv globina, ki se zliva v najine oči.« »Vem, kam meriš.« »Z očetom se nista še pobotala!« »Ne!« je trmasto odsekal Matija. Aranka je postala obzirnejša. Ni rinila vanj s preračunanimi zamahi, ampak ga je z žensko toplino pobožala po čelu. Počasi se je s svojimi nežnimi prsti vzpela v njegove lase in jih igrivo razkuštrala. Po obrazu jo je oplazil njegov sramežljivi dah, da se je fesneje privila k njemu. Odpadle so navidezne zapreke; živahna bližina in pričakovano zlitje v nerazdružljivo polnost. Spodaj doni ravnina v večer. Rahla meglica krvavi na obzorju. Votle sence se čudno verižijo čez polja, akacije na vrateh vstajajo v mrak kakor maščevalne prikazni. Drevored topolov veličastno kipi v nebo. Mesto zadrhti v številnih lučeh. S prikrito bolečino, s hrepenenjem, ki ostaja nepotešeno, se razideta na križišču vsak v svojo smer. Nedelja: trenutki ne samo lahkotnega oddiha in počitka, temveč nadih po veličastnem ter slovesnem. Iskanje zasilnih izhodov preobčutenega izgubljanja v ponor čudnih želja. Izčiščenje v nadvesoljski razsežnosti dolgočasnega popoldneva. »Kdaj so očetu operirali zlomljeno nogo!« se Aranka občutljivo zazre v Matijo. • »Pred nekaj dnevi, prejšnji torek,« ji skopo odvrne Matija. Po tihem stopata mimo poslopja krajevne postaje milice. Mesto je povsem prazno, skoraj izumrlo. Ustavita se pred oddelkom bolnišnice. Stavba, rumeno 'popleskana, je kakor predvojna vojašnica v začudenju slučajnih obiskovalcev. V čakalnici za hip postojita. Naduta strežnica, zaslepljena od svoje navidezne odgovornosti, ju pospremi v prvo nadstropje. Ozek, dolg hodnik butne vanju z oljnato naslado. Matija narahlo odpre vrata bolniške sobe. Zdaj se vonj najrazličnejših zdravil in razkužil očitneje prilepi v njuno zavest. »Pozdravljen oče!« se Matija približa postelji ob oknu. Aranka mu s strahom sledi. Izpod kopice belkastih rjuh se zdrami ostarel moški. »Tudi njo si pripeljal!« se začudeno zagleda v sina. Noga mu poševno lebdi nad posteljo. Priklenjena utež niha v slutnji neznosne bolečine. »Pridita bliže!« se jima rahlo nasmehne. Aranka z nežno kretnjo položi zavoj pomaranč na omarico. Zadiši po toplih krajih, oddaljenem morju in sončni sproščenosti. »Zelo sta me presenetila. Tega ne bi nikoli pričakoval od vaju. Kako sta lahko stopila v to umiranje.« »Oče, ne govori tako!« vzklikne Matija s skaljeno strogostjo. »Nič, le rada se imejta!« gleda za njima, ko odhajata. Usedla sta se na klopco v parku. Brez besed strmita v gole krošnje okrasnega drevja. Razkošni dvorec zadaj za njima je senca davnih intrig in sumničenj. Prvinsko se objameta. Nemirne dlani se izgubijo v vročičnem prepletanju. Pritajeni vzdihi izšumijo v šelestenju odpadlega listja, ki ga veter zanaša s potke na zelenico. Utonila sta v globlje medsebojno spoznavanje. Stanislav Koštric Seznam naročnikov Mohorske redne zbirke po škofijah in dekanijah 1985/86 Ljubljanska nodškofija Dekanija I. Cerknica Dekanija IV. Grosuplje Begunje pri Cerknici 40 Bloke 53 Cerknica 90 Grahovo 30 Sv. Trojica-N. vas 14 Planina pri Rakeku 60 Rakek 28 Stari trg pri Ložu 120 Sv. Vid Zilce 28 Unec 36 Skupaj 499 Dekanija II. Črnomelj Adlešiči 10 Črnomelj 122 Dragatuš 30 Metlika 40 Podzemelj - Preloka 10 Semič 60 Stari trg ob Kolpi 25 Vinica 40 Skupaj 337 Dekanija III. Domžale-Moravče Blagovica 16 Brdo in Lukovica 80 Češnjice 13 Dob 235 Domžale 140 Ihan 72 Jarše 44 Krašnja 26 Mengeš 160 Moravče 82 Peče 19 Radomlje 45 Rova 18 Šentožbalt 3 Trzin 42 Vrhpolje 11 Zlatopolje 8 Skupaj 1014 Grosuplje 50 Kopanj 46 Lipogav 20 Polica 20 Stična 110 Šentvid pri Stični 119 Škofljica 40 Šmarje-Sap 40 Šentjur-Podtabor 25 Žalna 55 Skupaj 525 Dekanija V. Kamnik Gozd 14 Homec 53 Kamnik 120 Kamnik-Franč. sam. 35 Komenda 240 Mekinje 52 Motnik 28 Nevlje 26 Sela pri Kamniku 37 Stranje 40 Šmartno v Tuhinju 46 Tunjice 20 Vranja peč 23 Zgornji Tuhinj 50 Šmarca-Duplica 28 Špitalič-Motnik 14 Skupaj 826 Dekanija VI. Kočevje Fara pri Kočevju 40 Kočevje 60 Osilnica 11 Stara cerkev 16 Skupaj 127 Dekanija VII. Kranj Besnica 100 Cerklje na Gor. 135 Duplje 40 Goriče 50 Hrastje 20 Jezersko 35 Kokra - Kokra-Sluga 17 Kokrica 50 Kovor 57 Kranj-Drulovka-Breg 52 Kranj, Tavčarjeva 250 Kranj, Primskovo 70 Kranj, Šmartin 160 Križe 90 Lom 30 Mavčiče 67 Naklo 130 Olševek 35 Podbrezje 45 Preddvor 133 Predoslje 75 Smlednik 70 Šenčur pr Kranju 110 Šenturška gora - Trboje 40 Trstenik 40 Tržič 110 Tržič-Bistra 40 Velesovo 33 Voglje 46 Zapoge 13 Pastoralni center Pirniče 52 Skupaj 2195 Dekanija VIII. Leskovec Bučka 30 Cerklje ob Krki 30 Čatež ob Savi 30 Kostanjevica na Krki 62 Krško 40 Leskovec 80 Raka 48 Studenec 15 Sv. Duh-Veliki Trn 25 Sv. Križ-Podbočje 30 Škocjan pri N. mestu 50 Šentjernej 50 Velika Dolina 35 Kartuzija Pleterje 9 Skupaj 534 Dekanija IX. Litija Dole pri Litiji 26 Hotič 18 Javorje 10 Kresnice 20 Litija 46 Polšnik 20 Prežganje 32 Primskovo na Dol. 4 Sava 12 Šmartno pri Litiji 60 Štanga 20 Vače 44 Skupaj 312 Dekanija X. Ljubljana-mesto Sv. Nikolaj 240 Sv. Jakob 19 Sv. Peter 93 Marijino oznan. 201 Sv. Trojica 80 Bežigrad 140 Črnuče 100 Dravlje 130 Ježica 105 Kodeljevo 80 Koseze 76 Moste 90 Polje 130 Rakovnik 80 Rudnik 12 Sv. Križ 97 Stožice 58 Šentvid 240 Šiška 115 Štepanja vas 55 Trnovo 60 Vič 210 Sv. Martin 10 Valant Milan 6 Črna vas 20 Zalog-Kašelj 70 Zadobrova 45 Knjiž. Teol. fakultete 550 Skupaj 3112 Dekanija XI. Ljubljana okolica Brezovica 115 Dobrova 80 Dol pri Ljubljani 50 Ig 60 Javor - Polhov Gradec 30 Preska 75 Sora 110 Sostro 94 Sv. Helena-Dolsko 48 Sv. Jakob ob Savi 80 Sv. KatarinaTopol 16 Šmartno pod Šmarno goro 109 Tomišelj 15 Vodice 138 Želimlje 27 Notranje gorice 40 Skupaj 1087 Dekanija XII. Novo mesto Bela cerkev 15 Brusnice 15 Dolenjske Toplice 30 Mirna peč 61 Novo mesto-Sv. Janez 20 Novo mesto-Kapitelj 110 Novo mesto-Sv. Lenart 100 Novo mesto-Šmihel 76 Podgrad 8 Prečna 42 Soteska 22 Stopiče 26 Smarjeta 26 Št. Peter-Otočec 75 Vavta vas 160 Skupaj 786 Dekanija XIII. Radovljica Begunje 100 Bled 126 Bohinjska Bela 40 Bohinjska Bistrica 113 Breznica 180 Dovje 28 Gorje 105 Jesenice 100 Koroška Bela 53 Kamna Gorica 33 Koprivnik 22 Kranjska gora 35 Kropa 50 Lesce 50 Leše 14 Ljubno, Podnart 30 Mošnje 45 Ovsiše 16 Radovljica 115 Rateče-Planica 38 Ribno 32 Srednja vas v Bohinju 79 Sv. Križ nad Jesenicami 5 Zasip 55 Dobrava pri Kropi 23 Frančiškanski samostan Brezje 105 Skupaj 1592 Dekanija XIV. Ribnica Dobrepolje-Videm 70 Dolenja vas 37 Gora pri Sodražici - Loški potok 70 Ribnica 110 Rob 14 Sodražica 35 Nova Štifta-Sodražica 25 Struge 20 Sv. Gregor-Ortnek 35 Škocjan pri Turjaku 15 Velike Lašče 59 Velike Poljane 11 Skupaj 501 Dekanija XV. Škofja Loka Bukovščina 26 Črni vrh 28 Davča 29 Dražgoše 33 Javorje 38 Leskovica 5 Lučine 28 Nova Oselnica 31 Poljane 62 Reteče 71 Selca 147 Sorica 22 Stara Loka 76 Stara Oselnica 16 Sv. Lenart 40 Škofja Loka 215 Škofja Loka-Suha 20 Trata-Gor. vas 65 Zali log 26 Žabnica 70 Železniki 60 Žiri 106 Skupaj 1216 Dekanija XVI. Trebnje Boštanj 36 Čatež-Zaplaz 20 Mirna 14 Mokronog 27 Sv. Križ-Gabrovka 16 Šentjanž 41 Šentlovrenc 10 Šentrupert 70 Trebelno 7 Trebnje 70 Tržišče 20 Veliki Gaber 12 Skupaj 343 Dekanija XVII. Vrhnika Bevke 25 Borovnica 101 Dolenji Logatec 90 Gorenji Logatec 55 Horjul 71 Hotedršica 15 Podlipa 15 Preserje 69 Rakitna 12 Rovte 54 Šentjošt-Horjul 32 Sv. Trije Kralji-Rovte 20 Vrhnika 215 Zaplana 17 Skupaj 791 Dekanija XVIII. Zagorje ob Savi Čemšenik 76 Dobovec 8 Izlake 50 Kisovec 13 Kolovrat 20 Radeče 30 Svibno - Šentgotard 32 Šentjurij-Podkum 16 Zagorje ob Savi 125 Skupaj 365 Dekanija XIX. Žužemberk Ajdovec 30 Ambrus 50 Dobrnič 33 Krka - Sela pri Sumberku 10 Šmihel pri Žužemberku - Zagradec 41 Žužemberk 60 Skupaj 224 Vsega Ljubljanska škofija 16386 Mariborska škofija Dekanija I. Braslovče Sv. Andraž, Polzela 30 Braslovče 100 Gomilsko 51 Sv. Jurij-Tabor 52 Sv. Pavel-Prebold 45 Šmartno ob Paki 130 Vransko 90 Skupaj 498 Dekanija II. Celje Celje, sv. Daniel 250 Celje-sv. Jožef 25 Celje-sv. Cecilija 20 Teharje 50 Skupaj 345 Dekanija III. Dravograd Črneče 35 Dravograd 30 Libeliče 80 Skupaj 145 Dekanija IV. Dravsko polje Cirkovce 70 Fram 30 Hoče 80 Št. Janž na Drav. Polju, Starše 80 Sv. Lovrenc na Drav. polju 48 Sv. Miklavž ob Dravi 20 Ptujska gora 42 Rače 53 Slivnica 130 Skupaj 553 Dekanija V. Gornji grad Bočna 11 Gornji Grad 36 Ljubno ob Savinji 65 Luče ob Savinji 85 Sv. Mihael nad Mozirjem 28 Mozirje 118 Nazarje 60 Nova Štifta 18 Radmirje 50 Rečica ob Savinji 115 Solčava 50 Šmartno ob Dreti 25 Skupaj 661 Dekanija VI. Jarenina Šentilj v Slov. goricah 115 Sv. Jakob v Slov. goricah 70 Jarenina 27 Sv. Jurij ob Pesnici 10 Spodnja Sv. Kungota 50 Svečina 30 Skupaj 302 Dekanija VII. Kozje Dobje 20 Kozje in Buče 40 Olimlje 10 Sv. Peter pod Sv. g. 30 Pilštajn 30 Planina pri Sevnici - Podčetrtek 15 Podsreda - Polje ob Sotli 12 Prevorje 10 Sv. Vid na Planini, Sevnica 50 Zagorje-Lesično 10 Dekanija VIII. Laško Skupaj 227 Dol pri Hrastniku 39 Hrastnik 20 Sv. Jedert-Sedraž 20 Sv. Jedert-Rečica 16 Jurklošter - Laško 100 Sv. Lenart 20 Marija Širje 18 Loka pri Zid. mostu 30 Sv. Marjeta-Rim. Toplice 23 Sv. Miklavž nad Laškim 20 Trbovlje 90 Sv. Rupert Laško 5 Skupaj 401 Dekanija IX. Sv. Lenart v Slov. goricah Sv. Ana-Zg. Ščavnica 60 Sv. Anton-Cerkvenjak 45 Sv. Benedikt 38 Sv. Bolfenk-Trnovska vas 40 Sv. Jurij-Jurovski dol 90 Lenart v Slov. goricah 110 Marija Snežna 75 Negova 70 Sv. Rupert-Voličina 20 Sv. Trojica-Gradišče 51 Skupaj 599 Dekanija X. Lendava Beltinci 110 Bogojina 40 Črenšovci: od tega Čurič Ivan 45 Vučko Štefan 27 Vučko Roman - Žerdin Štefan 14 Horvat Mirko 30 Špiclin Anton 18 Dobrovnik 21 Dokležovje 25 Hotiza 24 Kobilje 15 Lendava 46 Odranci 80 Turnišče 80 Velika Polana 45 Skupaj 620 Dekanija XI. Ljutomer Apače 30 Cezarje vci 24 Gor. Radgona 80 Kapela 30 Križevci 114 Ljutomer 130 Mala Nedelja 28 Dobrna 35 Radenci 30 Frankolovo 70 Veržej 30 Ljubečna 45 Videm ob Ščavnici 100 Sv. Jošt na Kozjaku 12 Skupaj 596 Nova cerkev-Strmec 50 Šmartno v Rožni dolini 42 Dekanija XII. Maribor Vitanje 40 Sv. Barbara-Zg. Korena 20 Vojnik 85 Gornja Sv. Kungota 15 Skupaj 454 Kamnica 60 Sv. Križ, Maribor 50 Dekanija XVI. Ptuj Sv. Križ nad Mariborom 11 Sv. Andraž-Vitomarci 25 Limbuš 22 Sv. Doroteja-Dornava 10 Sv. Lovrenc na Pohorju 87 Hajdina 65 Sv. Marija v Puščavi 80 Kidričevo 10 Maribor-Stolnica 121 Sv. Lovrenc-Juršinci 72 Sv. Marija, Maribor 200 Sv. Marjeta-Gorišnica 60 Sv. Magdalena, Maribor 50 Sv. Marko-Markovci 63 Sv. Jožef-Maribor 45 Polenšak 25 Sv. Rešnje telo, Maribor 70 Ptuj, Sv. Jurij 80 Radvanje 40 Ptuj, Sv. Peter in Pavel 30 D. M. v Brezju 30 Ptuj, Sv. Ožbalt 75 Sv. Ciril in Metod 50 Sv. Urban-Desternik 20 Sv. Marjeta ob Pesnici 30 Vurberk 7 Pobrežje 35 Skupaj 542 Glaser F. 29 Sv. Peter pri Mariboru 80 Dekanija XVII. Radlje ob Dravi Ruše 75 Brezno ob Dravi 7 Selnica ob Dravi 64 Kapla 7 Skupaj 1264 Muta ob Dravi 30 Sv. Ožbolt 10 Dekanija XIII. Mežiška dolina Radlje 30 Črna 130 Remšnik 25 Sv. Daniel-Prevalje Kotlje 57 22 Skupaj 109 Mežica 110 Dekanija XVIII. Rogatec Pre valje 115 Sv. Ema-Pristava 10 Ravne 100 Sv. Florijan ob Boču 5 Skupaj 534 Kostrivnica 31 Rog. Slatina Sv. Peter na Medvedjem selu 65 Dekanija XIV. Murska Sobota 10 Cankova 43 Rogatec 50 Dolenci 13 Sv. Rok ob Sotli 10 Grad 20 Stoperce 11 Gor. Petrovci 10 Žetale 15 Sv. Jurij-Rogaševci 50 Skupaj 207 Kančevci 5 Kuzma 15 Dekanija XIX. Markovci-Šalovci 10 Slovenska Bistrica Martjanci 37 Črešnjevec 28 Murska Sobota 150 Laporje 29 Pečarovci 11 Majšperk 30 Pertoča 25 Makole 40 Tišina 90 Sv. Martin na Pohorju 55 Skupaj 479 Poljčane 50 Slov. Bistrica 65 Dekanija XV. Nova cerkev Spodnja Polskava 40 Črešnjice 75 Studenice 18 Tinje 21 Sv. Venčeslav, Zg. Ložnica 13 Zgor. Polskava 20 Skupaj 409 Dekanija XX. Slovenske Konjice Čadram 40 Sv. Jernej pri Ločah 25 Kebelj 60 Sv. Kunigunda 30 Loče 75 Prihova 40 Skomarje, Zreče - Slov. Konjice 225 Stranice 26 Špitalič 14 Zreče 70 Ziče 25 Skupaj 630 Dekanija XXI. Stari trg Dolič 30 Št. Ilj pod Turjakom 82 Št. Janž-Dravograd 20 Pameče 30 Podgorje pri Slov. Gradcu 30 Razbori pri Slov. Gradcu 15 Sele 15 Slovenj Gradec 90 Stari trg 35 Šmartno pri Slov. Gradcu 32 Dolič-Sv. Vid-Valdek 10 Skupaj 389 Dekanija XXII. Šaleška dolina Bele vode 15 Gor. Ponikva 20 Št. Ilj pri Velenju 15 Št. Janž 30 Šmartno-Velenje 90 Sv. Marija-Velenje 35 Šoštanj 230 Zavodnje 24 Skupaj 459 Dekanija XXIII. Šmarje pri Jelšah Dramlje 44 Šentjur 200 Kalobje 21 Ponikva 55 Sladka gora 46 Slivnica 22 Šmarje pri Jelšah 90 Sv. Vid pri Grobelnem 14 Zibika 13 Žusem 12 Skupaj 517 Dekanija XXIV. Velika Nedelja Sv. Bolfenk na Kogu 25 Sv. Lenart-Podgorci 75 Sv. Miklavž pri Ormožu 38 Ormož 100 Središče ob Dravi 50 Svetinje-Ivanjkovci 10 Sv. Tomaž pri Ormožu 21 Velika Nedelja 60 Skupaj 379 Dekanija XXV. Videm ob Savi Artiče 45 Bizeljsko 101 Brestanica 65 Brežice 104 Dobova 75 Kapele 25 Koprivnica 25 Pišece 33 Senovo - Sevnica 120 Sromlje 20 Videm ob Savi 83 Zabukovje 15 Zdole 22 Razbor nad Loko 27 Skupaj 760 Dekanija XXVI. Vuzenica Sv. Anton na Pohorju 20 Ribnica na Pohorju 50 Trbonje 20 Vuhred 45 Vuzenica 50 Skupaj 185 Dekanija XXVII. Zavrč Sv. Andraž-Leskovec 25 Sv. Barbara-Cirkulane 30 Sv. Trojica-Podlehnik 16 Sv. Vid pri Ptuju 43 Zavrč 26 Skupaj 140 Dekanija XXVIII. Žalec Galicija 40 Gotovlje 40 Griže 70 Sv. Peter v Sav. dol. 70 Petrovče 50 Polzela 60 Žalec 50 Skupaj 380 Vsega Mariborska škofija 12784 Koprska Škofija Dekanija I. Biljana Biljana 29 Kojsko 26 Kozana 11 Medana 30 Šlovrenc v Brdih 30 Šmartno v Brdih 20 Vipolže 10 Skupaj 151 Dekanija II. Cerkno Bukovo 23 Cerkno 60 Jagršče-Lapajne Marija 12 Novaki 20 Otalež 20 Šebrelje 5 Skupaj 140 Dekanija III. Čmiče Ajdovščina 65 Batuje 21 Črniče 35 Kamnje 20 Lokavec 50 Osek 21 Otlica 25 Šempas 40 Štomaž 15 Vel. Zabije 15 Vipavski Križ-Dobravlje 75 Skupaj 382 Dekanija IV. Dekani Ankaran 30 Dekani 5 Klanec 33 Osp 4 Predloka 5 Škofije 25 Skupaj 102 Dekanija V. Dornberk Branik 70 Dornberk 65 Prvačina 14 Renče 25 Šmarje 8 Vogrsko 17 Skupaj 199 Dekanija VI. Idrija Črni vrh 35 Godovič 35 Gore nad Idrijo 20 Idrija 70 Ledine 26 Sp. Idrija 28 Vojsko 26 Zavratec 40 Skupaj 280 Dekanija VII. Ilirska Bistrica Hrušica 15 Ilirska Bistrica-Sv. Peter 51 Jelšane 40 Knežak 40 Podgrad 16 Podgraje 15 Pregarje 5 Prem 13 Slivje 55 Zagoije 19 Skupaj 261 Dekanija VIII. Kanal Avče 10 Deskle 35 Gorenje polje 51 Kal 10 Kanal 75 Levpa 15 Lig-Marijino Celje 17 Plave 20 Ročinj 40 Skupaj 273 Dekanija IX. Kobarid Bovec 30 Breginj 30 Drežnica 35 Kobarid 80 Kred 12 Libušnjc 28 Livek 20 Log pod Mangartom 15 Soča 11 Srpenica 20 Skupaj 281 Dekanija X. Komen Gabrovica 6 Gorjansko 20 Kobjeglava 31 Komen 60 Pliskovica 10 Temnica 36 Veliki dol 15 Skupaj 178 Dekanija XI. Koper Bertoki 15 Dvori _ Izola 20 Koper 70 Krkavče 30 Piran 15 Minoritski Samostan Piran 5 Portorož-Lucija 35 Sečovlje 5 Strunjan Šmarje - Skupaj 195 Dekanija XII. Nova Gorica Banjšice 10 Bilje 20 Bukovica 20 Čepovan in Lokovec 30 Grgar 40 Kromberk 28 Miren 69 N. Gorica 65 Opatje selo 28 Ravnica 15 Solkan 35 Šempeter 45 Trnovo 15 Vrtojba 50 Franč. samost. N. Gor. 100 Skupaj 570 Dekanija XIII. Postojna Hrenovice 41 Košana 20 Matenja vas 13 Pivka 35 Postojna 40 Slavina 60 Studeno 35 Suhorje 11 Šmihel-Dolane 13 Trnje 20 Ubejsko 7 Skupaj 295 Dekanija XIV. Tolmin Dol. Trebuša 25 Grahovo 23 Kamno 12 Most na Soči 42 Podbrdo 11 Podmelec 14 Stržišče 1 Štentviška gora 41 Tolmin 163 Volče 26 Idrija pri Bači 11 Skupaj 375 Dekanija XV. Tomaj Avber 4 Dutovlje 70 Lokev 20 Povir 27 Rodik 15 Senožeče 30 Sežana 80 Tomaj 50 Vreme 32 Skupaj 328 Dekanija XVI. Vipava Budanje 20 Col 15 Goče 42 Planina 28 Podkraj 15 Podraga 41 Podnanos 52 Slap 40 Šturje 60 Štjak 12 Ustje 18 Vipava 87 Skupaj 430 Vsega Koprska škofija 4588 ZagrebSka nadškofija Župnijski urad Razkrižje 3 Zabot Ivan 100 Razna druga poverjeništva Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda, Beograd 10 Župnijski urad Krista Kralja, Beograd - Marinčič Alojzija, Zagreb 5 Ribnikar Štefka, Reka 4 Žagar Anica, Kamniška Bist. 10 Kotor Marija, Konjišca 8 Skupaj 37 Vsega naročnikov v letu 1985 Celje, 15.6.1985 33898 Mohorske knjige na voljo Knjige iz rednih zbirk zadnjih let ČRNI MAČEK in druge zgodbe (Anton Martin Slomšek) vez. 130 din DOBIJO PSIČKI V NEBESIH PERUTI? (Jorg Zink) broš. 30 din, vez. 55 din GLOBOKO IN DALEČ (Cvetko Zagorski) broš. 50 din, vez. 85 din MED BRDI IN JADRANOM (izbor, spremna beseda in bibliografija Marijan Brecelj) vez. 370 din NESPAMETNICA (Štefan Andres) broš. 35 din, vez. 60 din OD DOLAN DO ŠMOHORA (Zmaga Kumer) broš. 30 din, vez. 55 din PETER PAVEL GLAVAR (Ivan Pregelj) broš. 100 din POT OKOLI SVETA (Jože Lodrant) broš. 100 din, vez. 160 din SLOVENSKO PORABJE (Francek Mukič in Marija Kožar) broš. 50 din OGRAD (Janez Jalen) broš. 200 din VZLJUBIMO KRIŽ (p. Silvin Krajnc) broš. 100 din, vez. 160 din IZ MLADIH IN POZNIH LET (Ciril Jeglič) broš. 100 din RAZGLED PO BIBLIČNI ZGODOVINI (Panorama d'Histoire Biblique) 150 din RAZGLED PO ZGODOVINI CERKVE (Panorama d'Histoire de l'Eglise) 150 din POMOČ IZ DOMAČE LEKARNE (p. Simon Ašič) vez. 500 din Družinska knjižnica _ ČLOVEK SAMEMU SEBI (Anton Trstenjak) 450 din HOJA ZA ČLOVEKOM (Anton Trstenjak) 550 din MLADI, SEKS, LJUBEZEN (Theodor Bovet) broš. 50 din SREDNJA LETA (Janko Bohak) vez. 180 din ŠTIRIDESET LET BABICA (Lisbeth Burger) vez. 500 din Studenci žive vode PSIHOLOG V TABORIŠČU SMRTI (Rudolf Franki) vez. 400 din Nova mohorjeva knjižnica SPOMINI 2 (Janko Mlakar) broš. 160 din Znanstvena knjižnica BOMO PREŽIVELI (več avtorjev) vez. 450 din DEL IN CELOTA (Werner Heisenberg) broš. 100 din IZBRANI SPISI - Krščanstvo in marksizem (Janez Janžekovič) 500 din IZBRANI SPISI - Maurice Blondel kot človek in kot mislec (Janez Janžekovič) broš. 250 din IZBRANI SPISI - Postružka (Janez Janžekovič). broš. 1300 din, vez. 1500 din O TESNOBI NAŠEGA ČASA (Jurij Zalokar) vez. 500 din USTVARJAM, TOREJ SEM (več avtorjev) vez. 1250 din Teološki priročniki SMISEL IN PODOBA ZAKRAMENTOV (Adolf Adam) broš. 80 din UVOD V MORALNO TEOLOGIJO (Štefan Steiner) broš. 50 din UVOD V SVETO PISMO NOVE ZAVEZE (več avtorjev) vez. 1200 din VERA CERKVE (priredil Anton Strle) vez. 140 din BIBLICKI LEKSIKON (Anton Grabner-Haider in Jože Krašovec s sodelavci) vez. 2500 din Izbrani spisi cerkvenih očetov KRISTUSOVI PRIČEVALCI (Lukman-Pojavnik) vez. 450 din IZPOVEDI (Avrelij Avguštin) vez. 600 din PASTORALNO VODILO (Gregorij Veliki) 450 din Ostale knjige BOJ ZA ŽIVLJENJE DRUŽINE - Alkoholno omamljen 2 (Jože Ramovš) vez. 550 din CERKVENO STENSKO SLIKARSTVO POZNEGA 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM (Andreja Žigon) vez. 700 din ČLOVEK JE UTIHNIL - Spominu Edvarda Kocbeka (Janez Gradišnik) vez. 600 din DIALEKTIKA IN METAFIZIKA SLOVENSTVA (France Vodnik) vez. 750 din SONČNI ŠOTORI (Stanko Janežič) broš. 450 din BIBLIČNI CIKLUS (Ivan Mrak) broš. 1.100 din MOHORJEV KOLEDAR za leto 1986 Z uredniškim odborom uredil Matija Remše Opremila Evita Lukež in Janez Suhadolc Barvne fotografije iz arhiva Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo v Piranu in Janeza Klemenčiča. Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni zbirki za leto 1985 Za založbo p. Hieronim Žveglič Tiskala tiskarna ČGP Delo v Ljubljani, novembra 1985 Naklada 38.000 izvodov Vsebina Freske v Hrastovljah 33 Pod pernico miru (Roža Gantar) 102 Večni koledar (Janko Držečnik) 34 Rajko Ložar (J. D.) 103 Msgr. Metod Pirih (Rafko Valenčič) 35 Lojze Diacci (Stane Kovač) 106 Služiti - samo to je zares pomembno (Drago 37 France Šmon (Stane Kovač) 107 Klemenčič) Zeleno drevo (Roža Gantar) 109 Druga pot (Marcel de Backer) 39 Jutranja molitev (Roža Gantar) 109 Mesec dni v Parizu (Tinca Stegovec) 39 Dr. Andrej Snoj (Marijan Peklaj) 109 Pred 40 leti sta bila za škofa imenovana Anton Vovk in dr. Maksimilijan Držečnik (Stanislav Lenič) 43 Pred 150 leti se je rodil Jožef Štefan (n. c.) Tudi od rojstva Vladimira Levstika mineva že sto let (Vlado Novak) 110 113 Dvajset let po sklepu koncila (Vekoslav Grmič) Teologija osvoboditve v Latinski Ameriki (Drago Ocvirk) 45 48 400 let od Trubarjeve smrti (Jože Rajhman) Božidar Raič (Vinko Rajšp) 115 117 O svetlobnih pojavih v ozračju (Rudi Kladnik) 52 Franc Ločniškar (Evlalija Feguš) 120 Sveti Brendan je odkril Ameriko že pred 1400 Nedelja (Roža Gantar) 120 leti (J. M.) 54 Ob petdesetletnici smrti skladatelja Emila Ada- Rak ni le posledica industrijskega osnesnaževa- miča (Jože Trošt) 121 nja (J. M.) 56 Pred 150 leti se je rodil Josip Stritar (Jože O starosti (Herman Hesše) 56 Dolenc) 124 Mamica, pusti me živeti (Erna Meško) 57 Večer na vasi (Roža Gantar) 127 Življenje za letenje (Sandi Sitar) 58 Ob stoletnici rojstva treh znamenitih Slovencev (Jože Dolenc) 128 Slevške mame molitev (Marta Kunaver) 61 Ciril Metodovi učenci in makedonska Cerkev (Stanko Janežič) Živeti z izpeljanim črevesom (Marija Smolič) 62 130 Impresija (Marta Kunaver) 63 Jegličev akademski dom (France Lipičnik) Kužni priprošnjiki na Slovenskem (Eman Pertl) Ob stoletnici kmetijske šole na Grmu (Branko Vrbinc) 131 Beseda o Vatikanski knjižnici (Ivan Rebernik) Slovenci na Švedskem (Jože Drolc) 64 67 134 V skodelici večera (France Lokar) 69 140 Na mejah Baragove dežele (Drago Klemenčič) 70 Rada bi se skrila (Roža Gantar) 143 Sredi polja križ stoji (Ivan Malavašič) 73 Usoda slovenščine v cerkvi na slov. Štajerskem Najhujša borba za mohorske knjige (V. N) Kdo bo izmeril brezmejno bridkost (Avgust Pavel) 73 v letih 1941-1945 (Miloš Rybar) 143 74 Družba sv. Cirila in Metoda - kaj je to? (Andrej Vovko) 146 Moja srečanja s Finžgarjem (Hinko Wilfan) 75 Moja molitev (Roža Gantar) 151 Santoninov potopis po Gorenjski in južni Koroški pred 500 leti (prevedel Alojzij Ličen) 78 Šolanje A. M. Slomška pod sitom (Ivan An-doljšek) 152 Štiristo let univerze v Gradcu (Primož Simoni-ti, Vasilij Melik) 86 Slovenska imena mesecev iz imen svetnikov (Janez Keber) 160 Velikonočne in pomladne uganke Vladimira Dvojna krivda (Lojze Kožar) 163 Levstika z ilustracijami Ivana Vavpotiča (Vlado Novak) 91 Bilka (France Lokar) 167 Pokončen mož (France Lipičnik) 167 Ob 75 letnici pisatelja Lojzeta Kožarja (Jože Zadravec) 94 Topli odsevi (Lojze Kožar ml.) 171 Dr. Anton Trstenjak (Jože Dolenc) 97 Premagana vrzel (Stanislav Koštric) 174 Sedemdesetletnica prof. Boga Grafenauerja (Miloš Rybaf) Seznam naročnikov 176 101 Mohorske knjige na voljo 182