SEZONA 1950-1951
ŠTEV. 2-3
JT. B. MOLIČRE
IZSILJENA ŽENITEV LJUBEZEN - ZDRAVNIK
• IVAN TAVČAR - OSIP ŠEST
CVETJE V JESENI
PREMIERA DNE 6. JANUARJA 1951 J. B. Moliere
IZSI LJENA ŽENITEV
Komedija v enem dejanju	Prevedel Josip Vidmar
Režiser: Balbina Battelino - Baranovičcva Inscenator: inž. Ivan Pengov
Sganarelle .............................
Geronimo ...............................
Dorimena, mlada koketa, Sganarellova nevesta
Alcantor, Dorimenin oče ............, ■	•
Alcfdas, Dorimenin brat ................
Lycaster, Dorimenin ljubimec .............
Pancrace, filozof aristolelovec.........
Marfurius, filozof pironovec ...........
1- ciganka '•••••.........................
2. ciganka .............................
Pczorišče: javen trg
Plesne vložke naštudirala Kristina Piccolijeva.
Pri klavirju Dr. M. Trost in M. Frasova.
Inspicient: Jože Kovačič
Franc Trefalt Mirko Cegnar Marga Filčeva Adolf Anderle Jože Pristov Jože Kovačič Ivan Fugina Marijan Cigoj V. Blanč-Kalanova A. Cimermanova
PREMIERA DNE 6. JANUARJA 1951
J. B. Moliere
LJUBEZEN - ZDRAVNIK
Komedija v tfeh dejanjih	Prevedel Oton Zupančič
Režiser: Balbina Battelino - Baranovičcva
Inscenator
inž. Ivan Pengov
Scagarelle, Lucindin oče • Aminta, soseda ....
Lucrecija .................
Guillaume, preprogar
Josse, zlatar .............
Lucinda, Sganarellova hči G- Tomes G- Des Fonandres G- Macroton G- Banys Clitander, Lucindin ljubimec Notar	...............
zdravniki
Franc Trefalt V. Blanč-Kalanova Jelka Žagarjeva Adolf Anderle Lado Štiglic A. Cimermanova Ivan Fugina Jože Pristdv Mirko Cegnar Mirijan Cigoj Jože Kovačič Lado Štiglic
Prvo dejanje v Parizu na cesti, drugo in tretje v Sganarellovi hiši. Plesne vložke naštudirala Kristina Piccolijeva Pri klavirju Dr. M. Trost in M. Frasova.
Inspicient: Jože Kovačič
Kostume po načrtih Mire Jarčeve izdelala modna salona Jakofčič in Galjot v Kranju.
Vaclav Držaj:
Ob 32-letnici Cankarjeve smrti . . .*)
Navadile so butari se pleča, in grenkega se usta so bokala,
'	podplat je koža čep in čez postala,
ne straši več je tmjevka bodeča.
France Prešeren.
Ko je meril s svojimi drobnimi koraki dolino šentflorjansko, je okušal vso krivico, ki jo je moč okušati v tej naši solzni dolini.
Še hujše se mu je godilo, kadar je serviral slovenski publiki kako noviteto. Takrat so'planili nanj slovenski recenzenti, pa tudi tisti del ljudstva, ki se je grel okoli »Slovenca“ in »Doma in sveta". Eni so planili nanj pač zato, ker ga niso razumeli ali pa so ga razumeli, pa so ga zato odklanjali, ker ga niso dosegli — prof. Adolf Robida, ki ga je Cankar odklanjal kot pisatelja; Fran Govekar, ki Cankarju ni segel niti do gleženj, kar je bolelo — drugi zopet zaradi politične prenapetosti ali pa iz osebne užaljenosti.
Najgrše sta zapisana v zgodovini slovenske gledališke kritike Adolf Robida, ki je zapisal šest let po uprizoritvi farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski" v “Času" tele surovosti: »Kar loči Cankarja od pisatelja, ki zna le briljantne detajle zbrati v. umetniško harmonično celoto, to loči kabaret in variete od serijoznega umetniškega gledališča... Cankar stoji na »Oberbrettlu" (neke vrste varite — V. D.) ne na odru umetnosti, je artist, ne umetnik.
Brez cilja, brez koncentracije so njegova dela podobna pisanemu	#
kalejdoskopu... Ni več satira, ampak surovo pljuvanje v obraz vsemu, kar je slovenskega ...“
Tako se je Adolf Robida kot recenzent razpisal o komediji „Za narodov blagor" m farsi »Pohujšanje v dolini šentflorjanski". Istega kova je Fran Govekar, če ne še ogabnejši, ko je pisal v decembru 1907. leta svojo literarno kritiko o Cankarjevem »Pohujšanju v dolini šentflorjanski".
V »Našem listu", ki ga je izdajal Slatnar v Kamniku, je odložil tole blato: »Dne 21. t. m. smo gledali dramatiziranega Cankarja.
Ker Cankar sam na sebi ni prav nič zanimiv človek, je dal lastni dramatizaciji pikantno špekultiven naslov »Pohujšanje v dolini šentflorjanski" (izdal in založil...) in gledališče je bilo polno. Vsa šentflorjanska dolina je prišla; na dijaškem stojiišču jih je par omedlelo. In nastopil je sam Cankar v dveh osebah: Kot Krištof Kobar, umetnik in razbojnik, ter popotnik Peter. Torej dva Cankarja na odru; tretji pa je sedel v intendantski loži. Šcntflorjan-čanje so se čudili in ploskali kakor blazni: Videli so tri Cankarje naenkrat! — Da so neumni je vedel; a da so tako neumni, tega
*) 11. decembra 1950 je preteklo 32 let odkar je umrl v Ljubljani naš največji pisatelj Ivan Cankar. Tej obletnici je posvečen gornji članek, ki bi moral iziti v Gledališkem listu ob priliki druge premiere.	Op. ured.
pa vendar ni pričakoval. In odšel je s Krištofom Kobarjem, da napišeta še večje pohujšanje „0 domovina, ti si kakor vlačuga Kdor te psuje in tepe, tega ljubiš!"
Da, dobesedno tako in še več je zapisal iz osebne užaljenosti Fran Govekar, in' prav tako tudi, kot sem navedel, Adolf Robida.
Cankar je odgovoril hipno z molkom. Leta 1910. pa je izdal svojo „Belo krizantemo", ki jo je posvetil — beseda je šla prav od srca — svojim duhovitim recenzentom. V.„Beli krizantemi" prikazuje slovenskega recenzenta na sledeč način:
„Beseda vas razodeva, da niste pubUkum, temveč slovenski recenzent. Ljudje te sorte namreč ne razlagajo, kakšen da je umotvor, v kakšni in kateri zvezi da je umetniško delo s kulturo naroda in časa, temveč le ugibajo ter izprašujejo, če je umetnik po slaniku dišal ali ne. Kadar ‘doženejo, da je res dišal po slaniku, ugibajo še nadalje, kje da si je tisti slanik kupil ter kako da mu je teknil; navsezadnje zabelijo svojo slaniško modrost še z naukom, kje da naj si umetnik v prihodnje kupuje svoje slanike in kdaj naj jih uživa. Ko je recenzent na tak način opravil svoj posel, si zasuče brke ter je učenjak.”
Cankar ni imel sreče v življenju, po smrti pa se mu ne godi mnogo boljše!	'
Malo boljše je po smrti prešel naš dr. France Prešeren. Upam, da Cankar ne bo zaradi tega ljubosumen. Tolaži naj se s tem, da so Prešernu obljubili nadvse dostojen spomenik, ki ga izdeluje umetnikova roka in ki naj bi že ob priliki njegove stopetdesetlet-nice rojstva stal v bližini "škofijske palače", v kateri je v tistih časih, ko je Prešeren že telesno odmiral, kraljeval dekan Dagarin.**
In tudi s tem naj se Cankar tolaži, da je ostalo precej drugih zamisli, ki naj bi služile počastitvi spominu na našega največjega pesnika, le na papirju.
Naj bo že kakorkoli — ali nam da Cankar odvezo ali ne — tole drži: V Kranju je za dvaintrideseto obletnico njegove smrti vladalo po mestu mrtvilo. Nič boljše ni izglodalo v Talijincm hramu, kjer se je zbralo na poziv — določeno ne morem povedati komu je šinila misel v možgane — triindvajset ljudi, ki so se poklonili geniju ob priliki dvaintridesete obletnice smrti...
Ne, sreče Cankar ni imel v življenju, po smrti pa se mu ne godi nič boljše ...
* * *
y
Od žalosti prevzet sem enajstega decembra preždel skoro vso noč v naslonjaču. Misli so blodile, iskale so nekoga, čakale so nočnega gosta, ki se je v jutranjih urah nasmejan pojavil na mojem oknu.
**) Iz članka D. Urbičeve ..Razgovor z akademskim kiparjem Frančiškom Smerdujem o bodočem Prešernovem spomeniku v Kranju", ki je izšel v ..Gorenjskem glasu" dne 8. 2. t. 1. posnemamo, da bo spomenik dr. Franceta Prešerna letos dokončan in verjetno postavljen na malem trgu ob kranjski farni cerkvi.	Op. ured.
„Razodeni mi resnico," je modroval. „V Blaznikovi pratiki na strani oseminštirideseti najdeš zapisano Slovensko legendo. Lepo se bere ... poslušaj besedo!"
„Takrat, ko je Kristus naš Gospod romal po zemlji, da bi si od blizu ogledal človeka grešnika in njegovo nehanje, se je napotil tudi v ubogo našo slovensko deželo. Šel je po cesarski cesti z Vrhnike v Ljubljano in ugledal je moža, ki je sedel na obcestnem kantonu ter milo jokal. V neskončnem svojem usmiljenju stopi Kristus k njemu in ga .vpraša:
„Kaj ti je hudega, prijatelj? Povej mi!"
Betežnik zmaje z glavo, ne odvrne besede, solze mu lijejo v beli, prah.
Milo se nagne k njemu Gospod, tolaži ga z usmiljeno besedo:
„Povej mi, kako ti morem pomoči!"
Ali betežnik zmaje z glavo, odmahne ihteč:
„Meni ne more pomoči nihče, niti sam nebeški Bog nc!“
Slovesno izpregovori Kristus:
„Človek, jaz sem Gospod, tvoj Bog! Razodeni mi svojo bolest!"
Še hujše zaihti betežnik ter se izpove:
..Slovenec sem!"
Ob tej besedi se bridko razjoka Bog sam, ter gre dalje po svojih svetih potih.
..Prijatelj", je dejal moj jutranji gost, „stopi med brate in sestre in jim povej, da se zavedam, da sem Slovenec. In še to jim povej, da naj se ne hudujejo in ne sramujejo, da naj mi odpustijo greh: Prav takrat, ko sem za Blaznikovo pratiko napisal Slovensko legendo, prav takrat sem napisal tudi svojo politično izpoved Kako sem postal socialist."
Dne 8. 2. 1.1. sta minili sto dve leti odkar je prenehalo biti srce našega največjega pesnika
dr. Franceta Prešerna. ,
Naše mesto, kjer počivajo pesnikovi posmrtni ostanki, je to obletnico dostojno proslavilo s kulturnim tednom od 2. do 8. februarja. Pri tem tednu je sodelovalo tudi naše gledališče, ki je na predvečer obletnice smrti priredilo v gledališču samostojno akademijo s trologom Borisa Ziherla ..Prešeren mislec in filozof" in trologom Otona Župančiča „Bescda o Prešernu". Med obema tro-logoma in v smiselni povezavi s tekstom prvega so člani ansambla recitirali najznačilnejše pesmi velikega pokojnika.
Sindikalna podružnica Prešernovega gledališča vprizori v začetku marca Pavla G o 1 i e pravljico v štirih dejanjih (s petjem, godbo in plesom)
„JURČEK“.
Poleg otrok sodeluje celotni ansambel. Režija: Trefalt—Cigoj.
PREMIERA DNE 24. FEBRUARJA 1951 Ivan Tavčar — Osip Sest
CVETJE V JESENI
Dramatizirana novela v 13 slikah Režiser: Balbina Batteliho-Baranovičeva Inscenator: inž. I. Pengov
Osebe okvirja:
Gospa Dinca ...........................: Ivan Fugina
Gospa Mica ...............................Klio Maver jeva
Gospa Marica..................)...........Marija Černetova
Dr. Ivan .................................Marga Filčeva
Osebe povesti:
Kosmov Janez ............................... Ivan Fugina
Gospa Helena..............................Balbina Battelino-
Baranovičeva
Elvira, njena hči.........................Irena Oblakova
Gospod Bon ...............................Mirko Cegnar *
Zdravnik .................................Jože Pristov
Presečnik Boštjan, posestnik na Jelovem brdu,
Janezov bratranec ......................Janez Grašič
Barba, njegova žena ......................Jelka Žagarjeva
Meta, njuna hči...........................A Cimermanova
Liza, dekla I	„	„	... Marija Černetova
Danijel, hlapec J oba Pri Presečniku . . . Marijan Cigoj
Žganj ar jeva Urša, dekla.................’ Klio Maverjeva
Jakopin, star veteran.....................Lado Štiglic
Karlovški Anžon, original.................Jože Pristov
Skalar Šimen, kočar ......................Franc Trefalt
Luca, njegova žena........................M. Kocmurjeva
Kalar Luka, gruntar ......................Janez Eržen
Lovriča, desetleten.......................Lojzek Vrtovšek
Posavčan prvi i	..... Jože Kovačič
Posav^an drugi 1 bratje bahači ■•.••• Jože Lukež Posavčan tretji 1	. . . • . .Tone Dolinar
Katinka, oštirja Fortune hči..............Marga Filčeva
Mlačan, posestnik z Jelovega brda.........Jože Kovačič
Maruša iz Selške doline...................Julka Mandelj čeva
Veharjev Nace ............................Franci Lukež
Gospod Jakob, kaplan .....................Mirko Cegnar
Hlapci, dekle, kmetje, otroci, kosci.
Inspicient: Jože Kovačič.
Plese naštudirala Marija Šušterjeva, članica Glasbeno-narodo-pisnega instituta v-Ljubljani.
Sceno izdelala gledališka mizama in slikama.
Kostume izdelal modni atelje Ja^ofčič in Mestna krojačnica. Daljša pavza po 5. in 7. sliki.
Prof. Ciril Velušček
e v jeseni
Prešernovo gledališče v Kranju je s svojim poklicnim ansamblom pripravilo že tretjo uprizoritev. To pot stopa pred nas z domačim pisateljem, ne dramatikom, temveč pripovednikom Iva-vanom Tavčarjem, m sicer z njegovo novelo »Cvetje v jeseni", pravzaprav z njeno dramatizacijo.
Tavčar je veljaven slovenski pisatelj. Njegova dela so radi brali sodobniki in radi jih beremo tudi dandanes, zakaj iz njih, naj že prikazujejo preteklost ali sedanjost, veje prisrčna domačnost. In prav ta domačnost je bila bržčas odločilna, da si je gledališko vodstvo izbralo za vprizoritev kot prvega izmed naših klasikov prav Tavčarja, četudi ni dramatik.
Ivan Tavčar se^je rodil 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegovi starši so bili mali kmetje, imeli so le četrt grunta. Sina so dali v šole. Gimnazijo je Tavčar študiral v Novem mestu in Ljubljani, pravo pa na Dunaju. Bil je odvetnik, deželni in državni poslanec ter župan v Ljubljani. Umrl je 1923.
Svoja dela je objavljal v Zori (od 1872 dalje), Zvonu, Ljubljanskem Zvonu in Hribarjevem Slovanu. Pri Ljubljanskem Zvonu je sodeloval od njegove ustanovitve 1881 do svoje smrti — saj je bil med njegovimi ustanovitelji — toda ne nepretrgoma. Zaradi političnih bojev, ki jih je vodil v 80. letih kot vodja ostrejše mlado slovenske politične smeri, je leta 1885 prestopil k Slovanu in tam ostal do 1887, ko je glasilo prenehalo. Od 1908 do 1916 ni pisal. Takrat je vse kazalo, da ga je premagala starost in da je usahnila njegova stvariteljska moč. Toda to so bile le domneve, zakaj med svetovno vojno in takoj po njej sta izšli izpod njegovega peresa dve najzrelejši deli: »Cvetje v jeseni" in »Visoška kronika".
Ijisal je sodobne in zgodovinske romane, povesti in novele, četudi je bil kot vnet politični delavec in voditelj slovenskega liberalizma sredi življenja in je zato dodobra poznal naša družbena in politična trenja ter kulturna vprašanja, saj so mu tako rekoč silila pod pero, je pri njem kaj rada prevladovala romantika, torej tista slovstvena smer, za katero je značilen beg pred stvarnostjo. Sicer prenekaterikrat preblisne njegova dela tudi' družbeno vprašanje, toda to sc zgodi le mimogrede, pisatelj se ne ustavlja ob njem ali pa ga poda v obliki karikature, tako da je bralčeva pozornost osredotočena le na dogajanje in ne na problem, ali pa ga rešuje, kar je značilno zlasti za njegova zgodovinska dela, z ljubezenskimi spletkami, katerih zanimivost bralca skorajda v celoti zajame.
Tavčar ljubi izredne ljudi in dogodke, mika ga tudi zunanji sijaj. Ob tem se ustavlja njegovo oko, ob tem se razgiblje njegova domišljija. Prav silna domišljija ga je ovirala, da ni mogel mirno opazovati življenja.
Toda bil je močna osebnost. To da čutiti sleherno njegovo delo. Hkrati pa je bil krepka kmečka narava, nagnjena h konservativnosti, navezana na dom in rod. Od tod izhajajo nagibi, ki so ga
Ivan Tavčar:
Cvetj
zganili, da se je ob pesniškem ustvarjanju kaj rad zatekel v svoj rojstni kraj in slikal v najdrobnejših barvnih odtenkih domačega človeka in domačo pokrajino. Prav tu je tudi gotovo ena izmed komponent, ki so ga poleg domišljije trgale cd družbene stvarnosti.
Sicer pa ne moremo trditi, da je bil Tavčar povsem odtrgan od sodobnih razmer, da nanj ne bi vplival realizem, ki si je bolj in bolj utiral pot v našo književnost. Njegova dela kažejo tudi realistične črte, posebej še vaške povesti, kadar riše v njih kmečke značaje in življenjsko tragiko, naj si bo to že v zbirkah „Med gorami" in „V Zali" ali pa v njegovi zadnji noveli v „Cvctju v jeseni".
Ustavimo se pri „Cvetju“! To je idilična novela. V njej se odvija preprosto življenje našega kmeta v Poljanski dolini, življenje, kakršno je mikalo že od starega veka sem »gosposkega uživalca in mu zdrayilo srce". Vabilo je dvorjane in meščane na kmete, kjer so uživali naravne lepote in se odpočili. Nič čudnega torej ni, da imamo v knjiženvosti že oddavnaj posebno obliko, ki je imenujemo idilo (grško: eidylion sličica). V antiki se javlja kot pastorala ali pastirska pesem (Tcokrit, Vergil), v renesansi dobi ta pesem dra-matslco obliko in ji dajeta posebno vzdušje liričnost in glasba, od 18. stoletja dalje pa idile zajamejo različne pripovedne oblike v vezani in nevezani besedi. — Idila odvrača človeka od suhega modrovanja in ga vabi v kraje, ki so odmaknjeni od civilizacije in kjer vlada preprostost, naravnost, mir in domačnost, vse, kar osrečuje, toda pa koncu se pojavi vedno razočaranje,- kateremu sledi vdanost v trdo življenje. Sleherna idila je podoba varljive in minljive sreče, tako tudi Tavčarjevo „Cvetje“. '
V tej noveli in tudi v njeni dramatizaciji imamo naslednjo glavno zgodbo:
Pisatelj, Kosmov Janez z Jelovega brda, pripoveduje ljubljanskim gospem svojo ljubezensko zgodbo, da jim pokaže razliko^med ljubeznijo meščanskih žena do svojih petičnih mož in med resnično ljubeznijo, ki jo je bil doživel v rojstnem kraju.
Sorodnik Boštjan Presečnik, trden kmet, ga je povabil na Jelovo brdo. Vabilu se je odzval. Na poti v domači kraj je dohitel kočarja Skalarja, ki se je vračal iz ječe, v katero ga je bilo pahnilo krivo pričevanje bogatega soseda Kalarja. Nesrečnika je spremljala žena Luca. Ker sta potožila svojo revščino, jima je posodil denar, da se vsaj za silo podpreta. Skalar in Kalar sta se doma zmirila in živela v najlepšem soglasju. Da bi opral svojo krivdo, je vaški mogotec poslej podpiral svojega revnega soseda.
Janez se je na Jelovem brdu povsem vživel v kmečko življenje. Se več, med njim, ki je bil že v letih, in Presečnikovo hčerjo Meto, ki je bila komajda zrasla v dekle, je vzklila preprosta, lepa in čista ljubezen. Sprva pisatelj ni mislil na nasledke, ljubil je in o tem ni razmišljal. Ko pa je videl, kako sc je komaj v dekle prebujena Meta navezala nanj z vso preprostostjo in elementar-nostjo, ga je prevzelo. Prav tedaj je bil Mlačan, posestnik z Je-
levega brda, ki je imel številno družino in je moral izplačati brate in sestre, preveč zabredel v dolgove. Prisiljen je bil prodati posestvo. Ponudil ga je v nakup pisatelju. Ta je posestvo kupil in se odločil, da bo zapustil mesto, se poročil z Meto in se zaril v kmetijo. Nepričakovano se je pojavil na Jelovem brdu in Meto zasnubil. Za bolehno Meto je ta sreča prišla preveč iznenada. Stisnilo jo je v notranjosti in je v objemu svojega zaročenca umrla.
Novela ima polno lepih opisov in orisov pokrajine, ljudi in običajev. Ko jo človek bere, ga zgrabi pisateljeva ljubezen, s katero upodablja življenje v rojstnem kraju, da diha in čuti, trpi in se veseli z junaki, zemljo in pisateljem. Delo je mogočno poveličanje slovenskega kmeta, zemlje in kmečke žene.
Kritika je Tavčarju očitala, da je novelo skazil, ker jo je vložil v meščanski okvir. To morda katerega bralca res moti. Toda okvir sam po sebi ni zgrešen — mislim s tem, da je meščanski — le njegova izdelava, njegova oblika ne ustreza podobi.
Prav ta okvir, v katerem vidi dr. Ivan Prijatelj ..preglasno tendenco" — pisateljevo namero, prepričati meščana, da so na kmetih „zakoni mirnejši in zadovoljnejši", in d e j s-t v o, da pisatelj skuša vplivati s čustveno razgibanostjo, nam vsiljuje vprašanje, ali niso na Tavčarja pri pisanju „ C vetja v jeseni" delovali literarni vplivi. Oboje močno spominja na Rousseauja, ki trdi, da je civilizacija človeka izpridila, terja vrnitev k naravi in začenja kult subjektivizma, kult osebnih čustvenih doživetij.
Rouseaujcvska in hkrati romantična je tudi pisateljeva težnja „po združitvi z narodom kot ustvarjajočim organizmom, po vzpostavitve narodne samobitnosti v preteklosti in sedanjosti" (prijatelj).
Ti vplivi pa niso prihajali na Tavčarja neposredno temveč po pripovednikih pozne nemške romantike in mladega nemškega realizma. Ob njih so vzniknili tudi pisateljevi nagibi za pisanje zgodovinskih, vaških in krajinskih povesti, a zasejala sta jih vanj Levstik s svojim slovstvenim načrtom in Jurčič s svojo domačo tematiko.	'	»
Iz teh osnov, še bolj pa iz svoje močne osebnosti, obdarjene s silno domišljijo in zasidrane v našo kmečko konservativnost, je zrasel Tavčar — pripovednik. ..Razvijal se je bolj pod pritiskom svojih nagnenj" (IBreznik) kot pod vplivi katerekoli šole. To potrjuje tudi novela „Cvetje v jeseni". V njej živita Tavčar in njegovo Blegašovo kraljestvo v vsej svoji polnosti in samoniklosti.
Kaj pa dramatizacija?
Poudarjeno je že bilo, da je Tavčar v prvi vrsti pripovednik. Teda tudi lirika in dramatika imata pri njem močan poudarek. Njegovo pripovedovanje je živo, napeto, polno zanimivega dogajanja, stopnjevanega vsepovsod z dialogi. In prav napetost, bogastvo dejanja in življenjski dialog so posebnosti dramatskega ustvarjanja.
Ali ima „Cvetje v jeseni" vse te lastnosti? — V polni meri!
Če k temu dodamo še tisto res našo domačnost, ki prepaja sleherno poglavje v noveli, in prelepe podobe, ki jih je znal pisatelj pričarati, naj je že risal pokrajino ali človeka v njej, se ne bomo čudili, da je delo privabilo že dva drama tiza tor ja: Osipa Šesta in Mirka Mahniča. Šestova dramatizacija je bila uprizorjena v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani 1943, Mahničeva pa letos na Šentjakobskem odru v Ljubljani.	/
Prešernovo gledališče se je odločilo za Šesta. Njegova dramatizacija obsega trinajst slik. V njih je zajeto po najznačilnejših prizorih celotnp delo, ne le po snovi, vsebini in vzdušju, ampak tudi po pisateljevi družbeni miselnosti.
„Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neovisen od vsega sveta". To je značilni akord novele in tudi njene dramatizacije. Dopolnjuje ga ljubezen do narave na domačih tleh, ki prikipi na dan ob ljubezni do preprostega, z naravo zraščenega kmečkega dekleta in se zlije v mogočno pesniško podobo: »Povej mi, Meta, kdaj je naš Blegaš najlepši! Ali ne tedaj kadar ga objema jutranja zarja? In kdaj ti je Stari vrh najbolj všeč? Ali ne tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna zora?" Ima pa ta -akord še drugo dopolnilo: Mlačan proda Kosinovemu Janezu zadolženo posestvo. Ob pogajanju za ceno spregovori Danijel: »Saj Mlačanu ne ostane nič in v Ameriko ne more. Ali se ti ne smilijo žena in otroci, mar nimaš res nič človeškega v sebi — sploh pa: pa naj bo devet tisoč pet sto!"
Slovenski ljudski pisatelj
Franc Šaleški Finžgar
je 9. t. m. praznoval 80-letnico svojega rojstva. Rojen je bil 9. februarja 1871. v Breznici na Gorenjskem, Razen po pripovednih delih, zgodovinskem, tudi v tujini znanem romanu »Pod svobodnim soncem", je našemu ljudstvu zlasti poznan po svojih dramatskih delih: »Divji lovec", »Naša kri", »Veriga" in »Razvalina življenja”.
Jubilantu naše čestitke z željo, da bi po plodonosncm in trdem delu dočakal še vrste zadovoljnih let.
Gledališče pripravlja v režiji Balbine Battelino-Baranovičeve kot prihodnjo premiero B. Nušiča komedijo v 3 dejanjih
»NARODNI POSLANEC"
Za obletnico proslave 10-letnice Osvobodilne fronte pa bo vpri-zorilo novo slovensko delo.
Nekaj glasov o občinstvu in kritiki
Naše, večinoma izrazito pasivno občinstvo se predvsem ne zaveda, da je odrsko delo produkt srečanja dramatika, igralcev in občinstva in da se velika gledališka epoha lahko pojavi samo takrat, kadar se močna publika sreča z močnim dramatikom in močnimi igralci (misli iz franc, revije. Masque, 1945, št. 1). Naše gledališko občinstvo se ne zavoda svoje navzočnosti, ki predstavlja temeljno postavko gledališke umetnosti... Igralec čuti potrebo po občinstvu, saj je njegova umetnost neločljivo povezana z njim. Igralec namreč ni in ne more biti samotarski umetnik kot na primer Grohar ali Cezanne, igralčeva umetnost je nujno povezana s projiciranjem njegovih ustvarjalnih darov v občinstvu in šele občinstvo daje tea projekciji poslednjo barvitost, plastiko in zve-nečnost.
Naše občinstvo pa je vse preveč pasivno prisostvujoče, ko bi moralo biti aktivno navzoče, sodelujoče. Res da je vsa naša gledališka kultura zelo mlada, da se ne more meriti na pr. s francosko. Drži pa, da bi naše občinstvo kljub temu lahko v večji meri sodelovalo pri oblikovanju slovenske gledališke kulture, če bi svojo navzočnost obogatilo z večjo duhovno zbranostjo in urejenostjo, z osebno prizadetostjo, z večjim razumevanjem in občutjem za najbolj tenke nianse igralskih problemov.
Ne gre namreč tu za burno odobravanje in proteste, za tako imenovano „živahno“ publiko, gre za ubrano, umetniško občutljivo gledališko občestvo, ki zmore izžarevati tako atmosfero, v kateri so igralcu dani vsi pogoji za nemoteno oblikovanje.
Naše občinstvo le prevečkrat toži nad slabim igranjem, nikoli pa se ne vpraša, če ni tekega igranja samo zakrivilo. Jasno je namreč, da so večeri, ko je komad publiki všeč, in spet večeri, ko ji je isti komad zoprn. V zvezi s tem pa bi bilo napačno trditi, da je tu vedno kriv igralec. Navadno je krivo občinstvo, ki ni moglo ustvariti potrebne atmosfere. Igralcu prav gotovo ni vseeno, če ustvarja sredi tenkočutnega in discipliniranega občinstva ali če igra sredi razstresenega, duhovno nepripravljenega ali celo zdolgočasenega publikuma.
Mirko Mahnič
* * *
Če kritik misli, da ima pravico biti sodnik, mora poznati zakone in biti. objektiven. Ako kritik nastopa kot učitelj, je moral svojo stroko proučiti in mora pojmovati nalogo kot poklic, ki zahteva odgovornosti. Časopisje pa nastavi za gledališkega kritika človeka, ki piše v gladkem slogu; ,ali je bil za kulisami, ali je prisostvoval skušnjem, ali je spisal kako dramo, po vsčm tem nihče ne vpraša. Potrebno ni niti, da se je zanimal za teater, temveč lahko prihaja od poplnoma druge -stroke. S službo pa ne pride vedno darovitost, zato lahko bereš najbolj bedaste ocene,
katerim bi se ljudje od teatra smejali, če bi ne šlo za kruh in ugled.
Strindberg
Kakšen človek je pravzaprav kritik, o tem vlada danes v najširših krogih najbolj dalekosežna nejasnost. Kritik ni niti reporter, ki poroča o novostih na umetnostnem polju — ni niti učenjak, ki priobčuje kritične študije o umetnini — niti lirični pesnik druge vrste, ki uganja poezije in konfesije o priliki umetnostnega doživetja — najmanj pa je „šolmašter“, ki vidi pravi smisel življenja edinole v tem, da obesi vsakemu izvršenemu delu cenzuro: dobro, zadostno ali pomanjkljivo! Kritik — nujno zelo pozna pojave v kulturni zgodovini, toda v teku zadnjih stoletij vendarle z vrsto polnovrednih genialnih primerov zastopan — je človek, ki doživlja umetnino z isto prvotno silo, kakor umetnik natume dogodke in ki svojestransko prav tako z duhovno — analitično močjo umetnino v njene sestavne življenjske dele razkraja, kakor jih umetnik s svojo sintetično čutno močjo v umetnino spreminja.
e	J. Bab
* * *
Zakaj si mnenja o igralskih talentih pri kritiku in pri režiserju tako pogosto nasprotujejo? Kritik vidi, kaj umetnik je, režiser pa gleda, kaj bo iz njega lahko še napravil.
* * *
Kritik bi moral biti predvsem umetnostni politik in zato ne sme opazovati umetnine kot edinstven pojav, temveč kot člen v razvojni verigi. V tem smislu mora biti navidezno nepravičen zaradi neke višje pravičnosti. Predvsem pa je treba pomisliti, da mora bo-renje z novimi problemi roditi tudi novo, svojevrstno tehniko. '
A. Kronacher
Kritik mora biti človek, ki vedno zleze iz svoje kože in se vtihotaplja v vsako tujo naravo, da poroča od tem, kaj se v njej dogaja in kako je tam. Kritik se mora svojega popolnoma rešiti, svoje instinkte odložiti zato, da izvohuni tuje, mora sc znati odpovedati in odreči, gospostvo mora odklanjati in rajši živeti za druge, mora biti poslušen in nesebičen prijatelj tujih tajnosti, vse mora odpuščati, ker ve, kako in zakaj se je moralo tako zgoditi.
• „Uberwindung des Naturalismus 1891.“
Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina. Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 1000 izvodov. Obseg '■'/{ pole.