SPEV O ČUDEŽIH
Kristijan Muck SPEV O ČUDEŽIH
STREL
Sad, nabit z vodo, kot popje
zvezd rumenih, zrak zgoščeni
gnije v krvi, smrti zob je,
sekani obraz voščeni.
Jabolko tiči v rebrih,
strme oble so se izvile,
gre postava, smrt med stebri,
senožeti gole, mile.
Korenine v ustih, rabelj
stebla misli v zanke plete,
prsi stokajo od grabelj,
rjove angel, glava cvete.
Ko iz oči se dvigne,
privezan z žilnato svetlobo
na zrklo, predmet, in leti skoz zrak
to čudež je in znak,
da snov beži iz teže v lastno dobo.
Nad valovanjem polj tema kovinska, s krili blesteč živ meč, izdrt iz plazme, hoče v zenit, a neusmiljeno
II-                 I      I        v
v sabljaste oboke časa je privit.
V jedrih črtah ples, v obzorju prizor, zravnan z vesoljem, s tem, kar je njegov izvir,
233
Kristijan Muck___________________________________________________234
iztisnjen skozi žile, zrel, zgublja se v dno neba, v mir.
Nosnost, v glino zamesena,
lupina žeje, v nji je
vino spočetja, trpka voda, rodni krči,
vrči zenic, iskra,
kremen skoz telo zašije.
ZIDAR
V radost zapleteni red, da oder s kamni dviga se lesen iz magme, bel, in spet se vselej v zgradbo sil zažge.
Strahotno jedro, ki buhti skrivaj pod skorjami, zidar mojstruje z dušo iz prsti, navdahnjen s prahom, kladiv žar.
Nebeška milost, sončni dan, oblakov ni v očeh moža, ko srečata se teža in dlan, ročica uma stvar konča.
Stoji masivno večni zid, kar je v njem meso, je, zvest plamenom, sebi, nič iz kit, kosti sestavljen, svet in pest.
Do vrha je iz lobanj telo, lebdi nevidno v apnu, vez
v,      v                 ,     .
je sen plamtecih crt, nekdo izčrpan žre iz duš dreves.
ŠE ENKRAT STREL
Truplo svilnato, razpoka,
gleda v smer, kjer so besede
vreča, v nji krvava moka
khje in trohnobo prede.
235
SPEV O ČUDEŽIH
Stena v zraku brez odmeva,
kost svetlobe gnije črna,
zven krvi v sinjini seva,
belo je telo, v njem zrna.
Cvili les raztrgan, grča,
gleda oko skoz grlo smrti,
zvija nič se v jedru krča,
zvoki so nebeški krti.
Kamnita pljuča, molk, opasan z žilami prstenimi, na produ možnost ena, izbrana iz možganov, celote neizprosni dolg.
Dogodek iz kosti in tkiv, priča o sebi, mrtvi plamen, rešen niča, vsega, kar je, v čemer ni ga, za kar je kriv, z očmi izločen kamen.
Čudež gol, kot večni hip ne zadostuje meri, v zavesti lakota je in izziv, prelomljen kruh, število rib je množica, enaka veri.
Oseba, lom neštetih znamenj, dvom v maternici štetja, izdihne kletko sanj, utihne jezik izvzetja, nasiti boje modrovanj.
RIBIČ
Zamrežene plasti voda čemijo v rokah, iz vrvi skoz steklo ribjih oči curlja svoboda v oknih, ki jih ni.
Zidu svetlobe ne uzreš, čeprav vrvenje besedi
Kristijan Muck
236
razpleta luč, ki z njo zapreš v hišo more svoje dni.
Možakar ziblje brez besed se v čolnu, spremenjen v vid, šumot luskinji je blesket, ki rdi v sinjini, mokri hrib.
Poteg je v prstih trn sle in slani okus je črni vonj, ki vrata v morje kdaj odpre, ni sladkih čutov gnus zastonj.
Zahlipne v morju trnek, ust zareza vzklikne nemo, zdaj, ljubezen zdrkne v mrežo, hrust poklekne, izpove se izdaj.
TRETJIČ STREL
Širijo dlani se, risi, krošnje zro iz globine open,
tiho pojejo zapisi zvezdnih potov v krvi oken.
Krajina besed in znamenj, sveti utrip, kristalov seme, svodi daljni, večni kamen, zlit s temo prsti zgubljene.
Nekje zaslon je v svetu,
kjer seva ugasli ognjenik,
za vsakogar je isti, oskrbljen zob,
iz besov zoglenelih, v oblakih izgubljenih,
z besedo eno, samote spomenik.
Otožna krinka gore, s pobočji skrepenelimi, zaripli ruk ognjeni, okameneli klic,
Plovejo za nebom krila, duri srca razprostrte, piš beline, nežna sila, valovi skoz božje vrte.
SPEV O ČUDEŽIH
rob skupnih misli, uokvirjen zakon krut,
sneženje zla, tema v jatah ptic,
čutov izraz Zgoreli, žareče jedro izgub.
Telo očesa odpira se s časom grlu muk,
iz ledij v grudah stopa,
prihaja iz besed glasnik,
čudež lebdi nad zemljo
v materi prehoden vojni krik.
Srce v plamenih izdaja
dejanje večnosti,
umira in zadaja
trenutkom bivanje,
odrevenelo, spaja kosti v to, česar ni.
VOJAK
Ne trzne pok, to je zastoj, v cevi jeklo usode spi, telesa utihnil je naboj, šklepet lesa v zobeh, umri.
Napuh medeni zasmojen, svinčeni baker, risi v cev, od mraza vžig je zamujen, eksplozij veda, skriti gnev.
Vstal bom, se zamajal, glej, zaletel se je v tarčo glad po soncu v žilah, žganje, hej, sežene strah v nov napad.
Zadet kot pes zgrešen, ko lov ne ujame svoj navdih, načrt, kako zajame vsakdo nov z ubojem trup, duha nažrt.
Ne, to besede zgolj, zdaj smrt preprosta, iz nič, brez groze gre kot živi bog, hudir, obrt je umreti, izreči sebe, ne.
237