Ivan Kraljič Potovanje na sveti večer Medved je pomolil nos iz brloga pa ga brž potegnil nazaj. Sneg se je usipal kakor če raztrgaš perni-co. »Kaj bi hodil v to neurje, ko mi ni treba?« je zagodrnjal in se vrftil na ležišče. Odprl je radio, po-slušal pesmice in se zadovoljno pretegoval. Zadaj v brlogu je nekdo zajokal. Bila je mlada vila, ki je prebivala z medvedom. »Kaj je spet?« je zamomljal med-ved. »Ko me pa zebe, stričekt« je pla-kala ¦vila. »Poslednja drva sem davi požgala, žerjavica dogoreva in zebe me v roke.« Medved je nejevoljno vstal, po-iskal v kotu sekiro in godrnjal: »To ima človek za to, ker komu kaj do-brega stori! Zakaj mene ne zebe? Kožuh bi morala imeti kakor jaz. Ampak je že tako: za dobro delo ne žanješ plačila... Medved se je namreč zavzel za vilo tisto jutro, ko so njene sestre odletele na hrb-tu čapelj v južne kraje. Potem je izlil svojo jezo na suho smreko. ki jo je s sekiro tako ob-deloval, da so trske frčale na vse strani. Naio jih je pobral in nesel v brlog. Naložil jih je na žerjavi-co, puhal vanjo, da mu je pepel le-tel v oči, in kmalu je ogenj veselo zaplapolal. »No, ne jokaj več, ia-koj bo toplo!« Obrisal si je s šapo oči in se zlek-nil na ležišče. »Odpri radio!« Toda namesto pesmice je slišal napove-dovalčev glas: »Naznanjamo, da se je izgubil deček, po imenu Pepček. Je majhne postave, velikega nosu in ima polhovo kučmo na glavi. Odšel je z doma neznano kam. Najbrže tava po cerkljanskih go-zdovih.« »Po cerkljanskih gozdovih? To je tukajt« je zavpila vila. »Morava ga iti iskat, stric!« »Kolikokrat ti bom še povedal, da me nihče ne spravi v to neurje?« je godrnjal medved, a medtem je že vstajal in capljal ven. vila pa na njem kakor na konju. Zagrebla se mu je v gosti kožuh, toda sneg se ji je prijemal zlatih las in se ji usi-pal na gola ramena. Vila je stisnila zobe, a ni rekla nič. Dolgo bi ne bila vzdržala, pa saj ni bilo treba. Iz metelice se je prikazal deček, vlekel sani za seboj in imel roke rdeče kakor kuhan rak. Vprašal ju je: »AH grem prav k stari ženici? Ali ni več daleč? Jaz ne morem več hoditi.« »Pa pojdi k nam, da se boš ogrel!« je dejala vila. Prijela je de-čka za roko in ga vedla v brlog. »In tale sneg si stresi z obleke zunaj, razumeš!« je godrnjal med-ved in se tudi sam dobro otresel. Potem je legel, zazehal in si dal spet odpreti radio. Vila je medtem snela Pepčku čepico z glave in jo dala sušit. Postavila mu je k ognju majhen panj, da bi mogel sesti, in zaprla radio. »Kaj pomeni to?« je zarjovel medved. — »Pepček bo pripovedoval, stric,« je rekla vila. »H kateri stari ženici greš? Nas se ne boj! Jaz sem vila in tale je stri-ček medved. Godrnja od jutra do večera in še ponoči, pa je strašno dober« »Saj se ne bojim,« je odgovoril Pepček. »No, h kateri stari ženici?! K tisti v mestu, pri kateri stanuje naša Milka. Morala bi bila priti za božič domov, a ni prišla, češ da je gospodinja bolna in je noče pustiii same. Meni se je po Milki tožilo, naši me niso hoieli pustiti. zato sem kar ušel.« »Iščejo te že po radiu, ti nepri-diprav! Le veseli set« se je oglasil medved. »Noč bo vsak čas, kam pa pojdeš zdaj, kam? V mesto, ne? Kajpak — snega je do kolena in zdaj zdaj bo tema. Kar pojdi, če hočeš!« Obrnil se je v stran in se delal, kakor da ne posluša več. »Stric,« je mirno rekla vila. »Ali bi ti ne mogel po radiu javiti, da smo dečka že našli? Da ne bo te-pen, veš?« — »Kaj pa šel?« se je medved spet obrnil. »Vesel sem, da »komarim« in zastonj poslušam radio, zdaj bom pa še z oddajno postajo komaril, ne? Da bom imel sitnosti z orožnikil To si vila, ko še radia ne razumeš?« »No, striček, ne hudujte se! Am-pak Pepčka ne moreva pustiti sa-mega, to sam veš. Kam bi pa prišel v tem snegu? Pri nas pa tudi ne more ostati, ker ga že iščejo.« Ne želite si videti, kako ie med-ved divjal, preden ga je vila spra- vila iz brloga. Toda nič mu ni po- Zdajci je Milka skočila na pošto magalo, zgodilo se je, kakor je vila in javila dotnov, da se je deček na- hotela. Ko se je Pepček ogrel in če- šel. Vila se je medtem bavila z že- pica posušila, je hotel oditi. Gle- nico. Skuhala ji je zelišča, ki jih je da... vila je zapregla medveda v prinesla s seboj, in ženici je prešla sani. Iz kota nad ognjiščem je vze- bolezen, kakor bi pihnil. Takoj je la še vrečico z nekakšnimi zelišči. vstala, in preden se je Milka vrni- Potem je sedla na sani in rekla: la, je bilo na mizi že maihno bo- »Sedi k meni, Pepček, bova drug žično drevesce, potica in sladka drugega grela! Striček medved na- češpljeva kaša. Dali so je iudi med- ju bo peljal v mesto!« vedu poln krožnik. Nečesa tako Milka je bila majhna dijakinja. dobrega še ni jedel. Tako mu je Iz mesta domov je bilo itiri ure ho- šlo v slast, da mu je kar škripalo da, zaio je stanovala v mestu pri za ušesi. Potem je krožnik tako čisto osameli stari ženici. Samo kadar polizal, da se je svetil kakor srebro. sta bila dva praznika, je šla domov Zadovoljno je mrmral: »Včasih in na božič se je veselila. Toda sta- pride tudi plačilo za dobro delot« ra ženica je zbolela, Milka je vse Zlezel je pod posteljo, da bi malo pospravila, skuhala in pripravljala podremal, in samo tega mu je bilo skromen sveti večer. Stregla je že- žal, da ženica nima radia. Toda nici, z mislimi pa je bila doma. Milka in vila sta peli božične pe- Ravno je hotela pogrniti mizo ob smi, da ju je bilo veselje poslušati. postelji starke, ko so zaškripale Zjutraj se je pripeljal oče z na- stare stopnice. kakor da bi lomastil jetim avtom po Pepčka in Milko. po njih kak medved. Pa saj je tudi Kaj bi tu delala, ko je ženica že res biL Zenica se je vzdignila na zdrava? Še sama jo je pošiljala do- postelji in obe sia gledali, kdo bo mov in se zahvaljevala. ker se je prišcl. Najprej je vstopil Pepček, dobra deklica tako žrtvovala. za njim pa medved in vila. l.ahko »Pa mi pokažite še medveda in si mislite, kako sta ti dve gledali! vilo!« je dejal oče. Toda ta dva sta »Naši me niao hoteli pustiti k te- izginila že ponoči, ko je vse zaspa- bi, Milka, zato sem ušeL V gozdu lo. In tako oče še danes ne ve, ali sem zablodil, a tale medved in vila je bilo vse to dobesedno tako. In sta mi pomagala.« jaz tudi ne, lahko mi verjamete.