ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 6.
V Ljubljani 1. junija 1836. Leto XVI.
Mlaj.
a góri ponosna mi jelka stoji, Mladeničev tròp pa na góro hiti.
„Kam stopate čvrsti mladeniči, kam ?" Pri ravnej se jelki ustavijo tam,
V visoki vršiček se vpró jim oči, In jeden iz družbe takó govori :
-„Vže davno zapomnil sem ta-le si kraj, Kjer letošnji bomo posekali mlaj."
A jelka zastoče in prosi Ie-tó: „„Pustite mi moje življenje mlado?""
„Popeljemo sabo v prijazni te trg, Kjer vsak si ogleda visoki tvoj vrh."
„„Ne morem se tam vdomačiti nikdar, Od bratov, sestra me ločiti nikar!""
„Ovijemo čelo ti z vencem Iep<5, Na vrlin vibrala trobójnica bo."
„„Ne maram usiljenih, tujih krasil, Nikar ne slačite mojih oblačil.""
„Ne brigaš za čast se, ki Čaka te zdaj ? Oj pusti vesela puščobni ta kraj!"
„„Kaj meni je mar, če mi pójete čast, če moram pa dati življenje in rast.""
Sedàj pa sekire jej smrt zapojó, Oli! kmalu k pogrebu mi jelko nesó.
Ko v materno pade naročje zemlje, Za njo se prikljänjajo tožne sestre.
Fr. Krek.
Rešilni zvonček.
am v znožji visokega Snežnika je stala pred več leti mogočna graščina. Okolo graščine so se razprostirali prekrasni vrti, rodovite njive, zeleni gozdje "in travniki. Na desnej je ležala prijazna vasica, obdana z najlepšim ovočnim drevjem, a nekoliko dalje je bilo videti lepe in velike senčnate gozde.
V graščini je živel grof s soprugo in jedino hčerko Darinko, ki je bila največje veselje skrbnih svojih starišev. Grof in grofinja sta se zelò trudila, da bi že v nežnej mladosti vsadila svojej hčerki vse lepe kreposti v mlado srcé. Vzbujala sta jej veselje do narave in Boga, ki je ves svet tako lepo okrasil. Ni se toraj čuditi, da je Darinka bivala najraje v prostej naravi, sprehajala se po vrtili in poljih, ter pod milim nebom premišljevala nauke svojih dobrih starišev.
Nekega popóludne — bilo je vroče poletje — šla je Darinka sama prav sama daleč iz dòma. Takó idoS, prišla je v velik gozd. Ob prijetno žubo-rečem potočku je šla vedno daljo po senčnatej goščavi ter je tako globoko zašla, da je zgubila pot, po katerem je bila prišla. Dan se je že nagibal svojemu koncu in solnce se je že zatàpljalo za visoke snežnike.
Zdaj se še le Darinka zave, da se je predolgo mudila v prijetnem gozdu, in da bode zdaj pač treba pospešiti korake, ako hoče priti še pred nočjo domóv k svojim dobrim in skrbnim starišem. Naglo se toraj obrne ter teka sèni ter tja po gozdu, ali o gröza — ni je ceste, pa tudi nobene steze ne, ki bi jo pripeljala iz globokega gozda, v katerem je zgrešila pravi pot.
Solnce je že davno zatonilo za visokimi snežniki in gosti oblaki so prevlekli sinje nebo. Hlađen vetrič je upogiba! drevje po obširnem gozdu ter delal skrivnosten šum po gostih listnatih vejah. V velikem strahu je tavala Darinka v debelej tèmi naprej. S solzami v očeh je zrla v nebò ter prosila ljubega Boga, da bi jej prižgal kako lučico na temnem nebeškim obzorji in jo pripeljal iz te grozovite ječe na pravi pot. Od strahu vsa preble-dela, raztrgana in razpraskana od bodečega kopiuja, po vsem telesu se tresoč, zabredla je uboga Darinka le še globokeje v gozdno tišino. Zdajci zagleda pred seboj veliko nezaraslo ravnino — bilo je barjè (močirje.) Tìi se jej prikažejo svi tic lučice -— vešče, ki se jej prijazno nasproti blestó ter jo vabijo k sebi. V svojej razburjenej domišljiji vidi pred seboj domačo vasico, kjer jo pričakujejo domači v svojih razsvitljenih sobah. Zdi se jej celò, da vidi ne daleč od sebe same znane osobe, ki se jej prijazno nasmehnjejo, roke podajajo in opominajo, da naj hitreje stopa, ker jo doma že težko pričakujejo. Darinka pospeši stopinjo, in še prijaznejši se jej zazdó obrazi. Samó tri stopinje še in — ležala bi uboga Darinka, zapeljana od ponoćnih vešč, v
globokem barji pokopana--—
V tem hipu zasliši iz daljave za seboj mili glas lepo donečega zvončka. Darinka se vzdrami iz svoje domišljije, obstoji in posluša. Ni se motila — vedno močneje se glasi zvonček in Darinka se obrne ter z novim pogumom stopa dalje proti ònej strani, od koder je bilo slišati čisti glas zvončka. — In glej! v tem trenotku se razprše zapeljive lučice divjega ognja na pogubnem
barji (močirji.) Kmalu priđe na pot, in malo pozneje na široko cesto. Zvonček jo še vedno kliče, in Darinka stopa vedno dalje v najboljšej nadi, da bode skoraj v naročji svojih dobrih starišev. Se nekaj stopinj in bila je iz temne gošče na prostem, kjer je v prvem svitu že lahko razločila hiše prijazne vasice. Mili glas zvončka je zdaj postajal vedno slabejši in naposled je popolnem utihnil v daljavi. Zdaj še le spozna Darinka, da to ni bil pravi zvonček, katerega glas jo je rešil pogube, temveč to je bil glas njenega angela varuha.
Zelò ganena tolike milosti božje, pade na koleni ter se Bogu zahvaljuje, da jo je pripeljal iz tolike nevarnosti. Solze veselja se jej prikažejo v očeh in kmalu sladko zaspi.
Pa ni še dolgo spala v mehkej travi ob cesti, ko jo prebudi glas njenega ljubega očeta. Hitro plane po konci in — bila je očetu v naročji, kateri jo prisrčno objame.
Grof je óni večer, ko so Darinko pogrešali, poklical vse svoje služabnike in prebivalce iz sosedne vasi skupaj, da so šli iskat Darinke. V tem, ko so jo iskali, klečala je grofinja doma in prosila Boga, da bi čuval njeno hčerko vsake nesreče.
O polunoči so se zbrali vsi oni, ki so šli Darinke iskat v grofovskem gradu. Naposled pride tudi grof sam. Nihče ni znal kaj povedati o izgubljenem otroku. Velika žalost in jok nastane po vsem gradu. Vsi skupaj gredò v graščinsko kapelico, da bi ondii združeni molili in Boga prosili za izgubljeno Darinko. Po molitvi se zopet na vse strani razkrope iskat Darinke. Samo grof je nekoliko časa doma ostal, da bi tolažil prežalostno mater. Ko se je jelo svitai!, podal se je tudi on naravnost proti gozdu, kamor se nobeden izmed drugih iskalcev ni podal. In o veselje ! tu najde v mehkej travi ob velikej cesti svojo ljubo hčerko zdravo in veselo ležati.
Hitro jo pelje domóv ter jo izroči presrečnej materi v naročje. Popra-ševanja in pripovedovanja ni bilo zdaj konca ne kraja. Oče in mati sta poslušala z velikim strmenjem prigodbo o prečudnem zvončku, ki je Darinki življenje rešil. Takój sta uganila, da je to bil glas angela varuha, ki je njiju hčerko pripeljal zopet v naročje ljubih starišev. Grof je ukazal na ónem mestu, kjer so Darinko našli, postaviti lično kapelico, ki je imela zvonik s prelepim srebrnim zvončkom.
Iu kadar koli se prikažejo prve zvezdice na večernem nebu, oglaša se srebrni zvonček s svojim milo zvouečim glasom vabeč trudnega popotnika, da se naj podviza, ako želi še pred nočjo biti na pravem potu, na katerem se mu ni bati nobene nevarnosti.
Minilo je vže tristo let, kar visi srebrni zvonček v zvoniku lične kapelice, a vender še zdaj ni utihnil njegov glas, temveč še močneje in čisteje glasi se, ter opomina človeka, da naj hodi po pravem potu življenja ter naj ne krene na krivi pot, ki pelje v pogubljenje.
Po namenu, katerega ima, imenuje se zvonček še danes — rešilni zvonček.
(Prosto po „Riickertu" posnel fon e ix goéée.) -v.-
^	Bog varuje otroke.
red nekaj leti je v okolici N". razsajala med otroci huda bolezen — bolezen, ki jej osepnieè ali kozé pravimo. Pri tej bolezni napade otroka najpred nekak mraz, potem vročina in za nekoliko ur se mu vsujejo po vsem telesu večji ali manjši osepnični prišči. Kadar se ti prišči pokažejo, takrat vemo, da ima otrok osepnieè. Bolnik v osepnieah mora imeti mnogo skrbne postrežbe, ter je posebno paziti na to, da se ne prehladi. V kolikih skrbeh so starisi takrat, kadar jim leži otrok bolan na osepnieah, tega vam, otroci ljubi, povedati ni mogoče.
Pri Matijanovih so imeli tudi tri otroke: najstarejša je bila Frauiea, potlej Ivanek in najmlajša Katarinka, za katere so se oče in mati od strahu tresli, ko so videli, kako ta strašna bolezen razsaja po vsej okolici. Y malo tednih je pomrlo čez petdeset otrok. Linčnikov Tine, Maličeva Barica, Čudakov Franek, Bibičev Poldek, Žagarja?» Marijca, ki so še pred nekoliko tedni veseli po vasi skakali in se z Matijanovimi otroci igrali, vsi ti, pa še tudi drugih mnogo, bilo je vže pod črno zemljo pokopanih. Pokosile so jih strašne osepnieè, vzela jih je iz naročja njih dobrih starišev nemila smrt, katera ne vpraša, si li mlad ali star, si li dober ali malopriden. In res, pred smrtjo smo vsi jednaki ! Oče Matijan in njegova žena niti pomisliti nista smela, da bi jima kteri njiju otrok umrl. Kadar je bil govor o pomrlih vaških otrocih, vselej sta oba glasno zajokala in svoje otročiče k sebi na prsi pritisnila.
Nekega dne pride od okrajne gosposke iz bližnjega mesta zapoved, da se morajo vsi otroci do 12. leta stari pripeljati v mesto, kder se jim bodo osepnieè stavile, ker samó tako se morda ta grda in kužna bolezen ustavi, da ne bode še dalje ubogih otrok morila. Takój drugi dan vzame Matijanovka vse troje svojih otrok ter jih pelje v bližnje mesto. Katarinko so mati seveda nesli, a Franica in Ivanek sta zadej za skrbno materjo cepljala. Prišedšim v mesto, takój je zdravnik vsem trem stavil osepnieè. Franica in Ivanek sta pripovedovala, da niti čutila nista, ko ju je zdravnik pod kožo pičil, samó Katarinčica se je zajokala, pa se je sirota takój zopet umirila, ko so jo mati nekolikokrat poljubili in jo z materino ljubeznijo v njeni lepi modri očesci pogledali. Skrbnej materi se je zdelo, kakor bi jej bil težek kamen padel od srea ; zdelo se jej je, kakor da ni mogoče, da bi zdaj kateri njenih otrok na osepnieah zbolel, ali pa še celò umrl.
Takój popóludne se mati s svojimi otroci napravijo iz mesta zopet proti domu, da bi povedali očetu, kako so otrokom stavili osepnieè in kako zdaj nobeden izmed njih ne bode obolel niti umrl.
Pot je peljala skozi gozd. Ob gozdnem robu je stala podoba matere božje. Prišedši na ta kraj, polože mati Katarinko na tla in rekó otročičem : „Otroci, res je, da so vam osepnieè stavljene, ali bolezni in smrti vas more le dobri oče nebeški obvarovati. Tukaj-le pred to podobo pokleknimo in se materi božjej priporočimo, da bi vas obvarovala te grozovite nesreče.
Starejša otroka sta z dobro materjo prav pobožno pred podobo matere božje svojo molitevco izmolila. Tudi Katarinčica je utihnila ter svoji lepi
modri očesci uprla v podobo matere božje, kakor da bi tudi ona prosila njenega zavetja in njene pomoči.
Po molitvi obrne dobra mati še jedenkrat svoje oči k nebu in vzdihne: „S tvojo pomočjo, milostivi oče, vzamem zopet svojo Katarinko v naročje ter jo nesem skrbnemu očetu; čuvaj, o predobri oče, čuvaj moje otroke, katere izročam v tvoje zavetje in v tvojo očetovsko skrb!
Ivanek je utrgal cvetico, ki se je najlepše razcvetela pod podobo matere božje, ter jo podal Katarinčici, rekoč : „Na, vzemi cvetičico, Katarinka, da bodeš imela tudi ti spomin od naše mamke božje." Katarinka se je cvetici ljubeznivo nasmehnila in jo vzela ter ves čas do doma čvrsto v ročicah držala.
Zvečer so oče vse zvedeli, kako in kaj je bilo v mestu. Cvetico, katero jim je prinesla Katarinčica, spravili so v svoj molitvenik in dejali: „To je
prvi spomin od moje Katarinke, katerega bodem hranil, dokler bodem živ."
*
Bog je uslišal molitev matere in njenih* dobrih otrok. Nobeden otrok jej ni umrl.
Oče Matijan imajo še zdaj Katarinkino cvetico. Danes je Katarinka vže lepo dekle in oni dan, ko jih je prosila, da bi jej dali to cvetico, rekli so jej : „To cvetico ti dam, kadar se bodeš ločila v sreči od mene, svojega očeta in svoje matere; ako pa poprej umrjeni, nego te vidim srečno, vzemi si cvetico in se spominaj vselej, kadar jo vidiš, da je vzrastla pred podobo matere božje, in si jo ti meni prinesla v materinem naročji kot — prvi spominek!
Lj. T.
-X-
Kako je opat Izak tatove in postopače učil poštenja.
(Po starej pripovedki zapisal J. S-a.)
petem stoletji po Kristovem rojstvu, ko so divji Gotje Italijanske planjave pustošili in z različnimi hudobijami Boga žalili, živel je v nekem samostanu pri Spoletu opat Izak, ki je z molitvijo, postom iu dobrimi deli za brezbožne ljudi pokoro delal. Bog mu je zavoljo tega skazal obilo milosti, med katerimi je bila tudi ta, da je večkrat vže naprej izvedel, kaj se bode zgodilo, ter tako marsikatero nesrečo zabranil.
Nekega večera mu je Bog razodel, da še tisto noč nameravajo tatje v samostanski vrt ulomiti. Ne, da bi komu o tem kaj povedal, ukaže bratom vse motike, ki jih imajo v samostanu, po vrtu razmetati. Nekateri bratje so se temu povelju posmehovali, a drugi so si v svojej priprostej domišljiji mislili, da bodo iz razmetanih motik baje nove motike vzrastle, kakor vzraste iz graha grah; vender so vsi ubogali, kakor jim samostanska pokorščina veleva, in razmetali so vse motike po vrtu.
Ali komaj je bila razprostrla noč svoja temna krila čez zemljo in so menihi odšli počivat, poskakali so tatje preko plota, da bi si v vrtu natrgali sladkega ovočja (sadja) ter nabrali zelenjave in drugih takih potrebnih stvari.
Ali čudno! kaj je Bog storil vsled pobožne molitve Izakove? Kadar so tatje bili v vrtu, niso mislili niti na ovočje niti na zelenjavo, nego vsak je pograbil motiko, in kakor bi bili najeti; kopali so v tistem delu vrta, ki je še bil s trnjem in koprivami zaraščen. Delali so tako pridno, da jim je vroče postajalo in so jim potne kaplje raz čelo padale. Tudi glad, tovariš vztrajnega dela, začel se je oglašati. Kadar o polunoči zakliče zvon menihe k molitvi, spomni se opat Izak svojih delavcev ter ukaže kuharju, da naj zakuri in skuha velik pisker močnika. Kuhar se je temu povelju zelo začudil, a ker je pokorščina bila njegova prva dolžnost, skuhal je tečen močnik, dokler so menihi ponočne molitve opravljali.
Ko se je začelo daniti, ukaže Izak nesti močnik delavcem v vrt. Najprej jih je lepo pohvalil, da so bili tako pridni, potem jim ponudi kuhani močnik,
češ, zdaj so vže potrebni počitka in jedi, zatorej naj nehajo delati in močnik jim naj dobro tekne. Tatjo se niso dali siliti k jedi, nego še hoje, kakor poprej z motikami, delali so zdaj z zobmi, in ko so se bili najedli in okrepili, blagoslovil jih je opat ter opomnil, naj se v prihodnje tatvine skrbno varujejo. Dal je vsakemu nekoliko ovočja in zelenjave, kar so hvaležno vzprejeli ter otišli vsak na svoj dom. Ce je še kdaj kateri prišel v Izakov vrt ali ne, tega nam sv. Gregorij, ki jo to pripovedko prvi zapisal, ne pové, pač pa nam je zapisal še drugo pripovedko, iz katere poizvemo, kako je Izak tudi postopače, ki bi nič ne delali, pa radi dobro živeli, učil poštenja.
A to je bilo tako-le:
Nekega dne sta prišla v Izakov samostan dva postopača, zelo zanemarjena in ubožno oblečena. Ušes, čela, nosa in oči ni bilo videti na nobenem, ker so jima razmršeni dolgi lasjé viseli na vse strani z glave, a obleka jima je bila tako raztrgana, da ni bilo znati, kaj imata na" sebi.
Ko sta prišla pred opata, začela sta se jokati, prositi in zdihovati, kakor to pravi prosjaki znajo: „Oh, usmilite se naju siromakov, ki sva padla med razbojnike ter prišla ob vse, kar sva imela, samó te raztrgane cunje so nama pustili! Oh, dajte vsakemu samó po jedno suknjo, naj bode še tako zakrpana, da ne zmrzneva ter da moreva dalje potovati." To govoreč, tresla sta se po vsem životu, škripala z zobmi ter cepetala vže z nogami, kakor na pol zmrznjeni ljudje delajo. Izak pa je vže vedel, kakšna ptiča sta ta dva potepuha, ali obnašal se je takó, kakor bi ne vedel ničesar. Na videz ju je miloval ter jima rekel, naj k ognjišči sedeta ; potem je nekemu menihu nekaj na uho povedal, (postopača sta mislila, da je za njiju masten obed naročil). Opat se je z njima pogovarjal, a menih je otišel v bližnji gozd, kder je bil star votel hrast; v njem je našel dva zvežnja, vzel ju je ter nesel opatu Izaku.
Opatove besede so postopača zelò utolažile. Eekel jima je: „Smilita se mi in jaz vaju zelò pomilujem, ker sta tako nesrečna postala; kolikor premorem , hočem vama pomagati. Kar imamo v naših shrambah primerne obleke, dal bodem vama. Oba dobita dobre škornje, hlače, klobuke in take suknje, da bi jih vama krojač ne mogel boljših narediti." Postopačema je postajalo gorko, bolj od veselja nego li od ognja. Kadar opat vidi, da pride menih, reče jima: „Glejta! brat vama vže nese, kar sem vama obljubil."
Ali kako se njiju veselje izpremeni v strah, kadar vidita, kako opat njiju obleko, ki je bila v starem hrastu skrita, razgrinja ter vsakemu njegovo oblačilo daje. Od nog do glave ju oblije kurja polt in osramočena gresta iz samostana, kamor ju ni pripeljala sila, nego nesramna predrznost, da bi kaj dobila, kar bi mogla potem prodati in po grlu pognati.
Pač bi bilo dobro, ko bi tudi mi znali ločiti prave siromake od krivih takó, kakor je to znal opat Izak ; saj je tudi danes mnogo postopačev, ki bi radi le dobro živeli, zraven pa ničesar delali, zato pa slečejo obleko in poštenje ter nadlegujejo ljudi za milostinje, ki je potlej v prvej krčmi zapijó. Za take ljudi bi bilo najboljše zdravilo brezovo olje, ali tega zdravila v denašnjih časih ni več v navadi, k večjemu se postopači za nekaj časa pripró v kako luknjo, kder se jim daje priložnost premišljevati, kako se deset božjih zapovedi prelamlja.
--k--
Arabska pripovedka.
je nekdaj na Jutrovem mogočen kralj. Nekega dne ukaže svo-i sužnji, da mu prinese y dvorano tri krasno izdelane a dobro zaprte in zapečatene posode, katerih jedna je bila zlata, druga slonokostena in tretja lončena. Potem pokliče pred sé svoje tri sinove in jim reče v pričo zbranih dvornikov, da si naj izbere vsak zapored po svojej starosti óno posodo, katera ima po njegovem mnenji največji zaklad v sebi.
Prvi, najstarejši sin, izbere si zlato čašo, na katerej je bilo zapisano „kraljestvo". Mislil si je, da je ta posoda največje vrednosti. Prestrašen pa, stopi nazaj, ko jo odprè in vidi, da je polna človeške krvi.
Potem pristopi drugi sin in si vzame slonokosteno posodo, na katerej je bilo zapisano „slava". Zdela se mu je ta med ostalima dvema najdragocenejša. Odprè jo in vidi, da je polna pepela ónih imenitnih mož, ki so uživali v svojem življenji mnogo slave in časti.
Naposled pristopi najmlajši sin in vzame lončeno posodo, katera je bila še ostala. Prazna je bila, ko jo odprè, samó v dno posode je bil lončar zapisal besedo „Bog".
„Katera teh treh posod ima največjo vrednost?" vpraša kralj svoje spremstvo.
Oastihlepneži odgovore: „Zlata posoda!" Pesniki in drugi slavni možje rekó: „Slonokostena posoda!" Modrijani pa so trdili, da je lončena posoda največje vrednosti; rekli so: „Jedna sama črka od besede „Bog" je več vredna, kakor ves svet."	H. Pod/crajšelc.
Drevo in cvetice.
(Basen.)
košatim drevesom so rastle drobne cvetice. Bledo njih cvetje je ;alo, da se jim godi slabo. Niti solnce niti dež nista mogla prodreti gostovejnate krone mogočnega drevesa. Tudi hrana, katero so dobivale i« vlažne zemlje, bila jim je zelò pičla, ker je drevo samo najboljše snovi povžilo.
Milo so vzdihovale drobne cvetice in prosile mogočno drevo, naj bi pustilo solncu vsaj nekoliko posijati skozi svoje vejo; ali prevzetno drevo se niti ne zmeni za cvetočo drobnjad ter naredi še gostejšo senco.
V tem pride vrtnar mimo drevesa, in videč povešati glavice drobnih cvetic, ozrò se k višku v širokovejnato drevo, zmajè nejevoljno z glavo in pravi : „Drevo je prekošato, treba mu je obsekati veje, da ne bodeta kap in senca zadržavala drobnih cvetic v rasti." To rekši, otide, prinese lestvo in koreščico ter oklesti ponosno drevo.
Sedaj sta solnce in dež krepila cvetice, da so veselo rastle in cvetele. Vsak človek se je radoval njih prijetne vonjave in krasote. Tudi pisani metulji in pridne bucelice so hodili v vas razgovarjat se ž njimi. A prej tako ponosno drevo si zdaj ni upalo pogledati na drobne cvetice, ker ga je bilo sram pred brenčečimi in veselo Ietajočimi žuželkami, ki so uganjale spodaj svoje vesele burke.	jos. Lawn.
Zorislav i
Zorislav in Božena Kada sta se imela, Po travnikih hodila, Vesele pesni pela.
Božena.
Nabirala cvetice Sta bele, modre, rdeče, Je v vence povijala, In v kitice dišeče.
Pred žgočim solncem branil Ju sólnèmk je krilati, Za varuha pa bil je Turin jima kosmati.
Sedaj pa vže velika Sta bratec in sestrica, Zorislav mlad gospod je, Božena pa gospica.
In kadar snideta se, Spominata se rada, Kako je nekdaj bilo, Ko sta še bila mlada:
Nabirala cvetice Sta bele, modre, rdeče, Je v vence povijala, In v kitice dišeče.
Slavka.
Pisma mlademu prijatelju.
VI.
Dragi Bogdan!
redno nadaljujem o književnem delovanji naše ožje domovine, ozriva JÉ^Éf se nekoliko po drugih deželah slovenskih.
Onkraj reke Mure pod ogersko krono živi kakih 60.000 Slovencev, katerim pravimo ogerski ali prekmurski Slovenci. Govore isti jezik z nami, samó lepši je, čistejši in mnogo bliže starej slovenščini, ki sta jo pisala sv. Ciril in Metodij. Zato tudi nazivamo to narečje, ki se govori po severovzhodnem Stirskem in mej ogerskimi Slovenci, panonsko narečje, ker je bil ondù del stare Panonije, kjer sta oznanovala sv. Ciril in Metodij nauk Kristov. Se vó, da se urivajo danes v to slovenščino vedno bolj ogerske besede ter tudi črkopis jim rabi ogerski, in izgubljajo se ti Slovenci zmirom hujše v morji ogerske brezobzirnosti. Prvi knjižnik ogerskih Slovencev, o katerem nam je znano, bilje Ferenc Temlin, ki je izdal 1715. 1. v Halji (Halle)' na Nemškem katekizem, iz ogerskega preložen. — Največje važnosti pa je Stevan K ti z m i č, ki je prevel prekmurskim Slovenccm na slovenski jezik sv. pismo „Novi zakon," ki je prišel na svitlo 1771. 1. v Halji ter je doživel še potem dva ponatisa. Ta knjiga je jako važna tudi za jezikoslovje slovensko, ker je obogatela z mnogimi besedami naše slovarje, kajti prekmursko narečje je manje pokvarjeno nego recimo naša „kranjščina" in je mnogo bliže staroslovenščini. Nadalje rabi Stevanu Iuizmiču uže deležje na -vši-ši, katero je uvel pri nas še le Matej Ravnikar z velikim trudom v pismeni jezik. Tudi mu rabijo glagoli druge vrste na -oti, ne pozna zloženega bodočnika, ne piše pred rom zamolklega e, kar se vse še dandanes ne piše ali vsaj neče pisati povsodi pri naših najnovejših pisateljih. — Spomina vreden je tudi Mikloš Kiizmič, ki je spisal abecednik, evangelje, kratke zgodbe sv. pisma, katekizem in molitvenike. — Mej novejšimi knjižniki pa je požora vreden Josip lvošič, kije umrl kot župnik 1867. 1. Skrbel je za nabožno in posvetno omiko svojih rojakov in znana mu je bila tudi književnost ostalih bratov Slovencev. Spisal je poleg druzih pobožnih in poučnih knjig slovensko slovnico ogerskega jezika, zgodbe ogerskega kraljestva itd. — V najnovejšem času je izdajal Avgust Imre v Buda-Pešti mesečne novine: „Prija,tel."
Na Goriškem sije ohranil trajen spomin v narodu Valentin Stanič, ki je zagledal luč sveta v Bodreži na Goriškem in je končal svoje zaslužno zemeljsko potovanje 1847. 1. v Gorici kot kanonik in višji šolski nadzornik. Mož ima jako mnogo zaslug za povzdigo slovenskega naroda ne toliko na literarnem kolikor na drugih poljih. Naročal si je nenavadno mnogo knjig in listov (Novice, Drobtinice) in je delil mej siromašni a uka željni narod, sosebno mej mladino, ter je pospeševal tako čitanje slovenskih knjig vzlasti mej kmeti. Ustanovil je tudi šolo za gluhoneme in se poganjal za osnovanje društva milosrčnosti do živalij. Imel je plemenito in blago srce, bil je rad vesel ter se ukvarjal posebno rad s petjem, katero je širil mej narod. Ker pa
takrat še slovenskih pesnij ni bilo toliko na razpolaganje ali vsaj zbranih ni bilo, jel je tudi sam zlagati pesni, ki pa nimajo mnogo pesniške vrednosti. Poleg vlaškega in nemškega pisal je slovenski, ali jezik njegov ni, ka bi se hvalil, kajti sam pravi, da mu slovnica ni zmerom v glavi, kakor bi morala biti. Dajal je v dežel: pesni za kmete in mlade ljudi, cerkvene pesni in dr.
Na slovenskem Koroškem ima največ zaslug za probujo naroda in knjige Urban Jarnik, učenec Gutsmanov, ki je umrl 1844. 1. kot župnik v Blatnem gradu. Pisariti je jel v vezanej in nevezanej, slovenskej in nemškej besedi po nemških listih, ker slovenskih tediij še ni bilo. Pisal je knjige nabožne in poučne, izdajal evangelje in priredil šesti natis Gutsmanove slovnice (1829). Zlagal je pesni, o katerih se more reči, da so dobre, za tisti čas celò najboljše slovenske, kajti nekatere presezajo po vrednosti tudi Vodnikove in še danes se čuje peti kaka njegova pesen. (Tukaj gori se ozrimo . .) Bil je veleučen, navdušen Slovan in Slovenec ter je ljubil svojo domovino, kakor le malokdo. Najbolj znamenita so njegova dela v starinoslovji in jezikoznanstvu, katerih več hrani se še v rokopisih. Zanimal se je in sodeloval pri vseh najvažnejših dogodkih književnih slovenskih in slovanskih. V rokopisu je ostavil nemško-slovenski slovar, zbiral narodno blago, pečal se z zgodovino in je ustanovitelj slovenskega narečjeslovja. Trudil se je čistiti slovenščino tujih besed in tuje skladnje ter je storil kot duhovnik in kot izvrsten vzgojevatelj toliko na probujo in oliko narodovo, da so mu nadeli po pravici ime „Koroškega Vodnika." — Drugi pesnik slovenske Koroške je bil Mih. An d reja š, tkalec in samouk. Na podlagi izobrazbe, ki si jo je sam pridobil, učil je druge in zlagal pesni prav v narodnem duhu ter je skladal tudi sam napeve svojim pesnicam, katere so se hitro udomačile mej narodom. — Mnogo zaslug ima za povzdigo slovenščine na Koroškem Matija Ahace!j, ki je bil učitelj računstva, naravopisja in kmetijstva v Oelovci (t 1845). Sam sicer ni pisal, a bil je velik podpornik slovenskej knjigi in narodu in izvrsten rodoljub, krog katerega so se radi zbirali drugi slovenski domoljubi. Da se izpodrinejo mej nepokvarjenim narodom ne ravno lepe in duhovite „narodne" pesni, ki so se skovale v novejšem času in so zvečine posnete po nemških jednake vrste ter nimajo nobene pesniške cene, da se povrnejo in udomače lepše in krasne, stare slovenske narodne pesni, kakeršne se takó rade pozabljajo mej narodom, izdal je Ah a cel j s pomočjo več drugih rodoljubov 1838. 1. v Celovci „Pasme po Koroškim ino Štajarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene." Knjiga je doživela v kratkem tretjo izdajo, kar nas uči, da je narod potreboval take knjige. Vender uže napis pove, da Ahacljeva pesmarica nima v sebi čistih narodnih pesnij : kar jo res narodnih, prenarejene so ali popravljene, druge pa so pesni znanih pesnikov (Slomšek, Andrejaš, Orožen itd.).
Prihodnjič si ogledava književno delovanje pisateljev po tistej slovenskej pokrajini, ki jej pravimo Štirsko, potem pa se povrneva zopet v ožjo domovino. Do tedaj pa te prisrčno pozdravlja
Tvoj
P. B.
--«--
Vinska trta in prvenec.
JOL.0 je Bog cvetice ustvarjal, dal jo vsakej primerno barvo; nekatere so j^j^sdobile rudečo, druge višnjavo in zopet druge belo ali rumeno barvo, a sleharna nekoliko drugačno, da se je mogla razpoznati od druge. Zdaj si poišče vsaka ugodnega kraja v svoje bivališče. Nekatere se nasele po gorah in dolinah, druge po dobravah in logih, ob rekah in potocih, a največ si jih izbere polja in travnike.
Ko je Bog vže vse cvetice oskrbel s primerno jim obleko, pride naposled do skromne vinske trte, ki je ponižno stala v ozadji in potrpežljivo čakala, da pride na vrsto. Tudi njej hoče modri Bog podariti posebno obleko, ali zmanjkalo mu je vže mnogo barv. Da bi se vender trta razločila od drugih rastlin, pomešal je modri stvarnik zeleno in rumeno barvo vkupe. To barvo je dal potrpežljivej trti, in bila je zadovoljna. Tudi ona si gre zdaj iskat svojega bivališča. A ker je bila zadnja, dolgo ni mogla najti ugodnega kraja. Kamor koli se je ozrla, povsod je bilo vže vse polno gizdavih in ošabnih cvetic. Dolgo je iskala, a končno pride do neke osojne rebri, ki je bila zaradi neplodovite zemlje in preobilega kamenja od vseh drugili cvetic zapuščena, Tù in tam je bilo videti le kako slabocvetoče zelišče ali pritlikavo zelenjad na rujavem ilovnatem zemljišči. In tù si trta pri nekej golej skali izbere primeren kotiček v svoje bivališče, kder jo vidimo še danes.
Kadar pride vesela vzpomlad, oživi se vsa narava in povsod biva novo veselje in nova radost. Uboga trta zdaj žalostno zrè v dolino, ki se v svojej najlepšej krasoti razprostira daleč na okoli. Tù mej gosto in zeleno travo je vse polno najlepših cvetic. Po ćvetieah preletavajo pisani metulji a po cvetji si nabirajo pridne bučelice sladko strd. Zdaj pride tolpa vaških otrok. Veselo pevajoč si začno trgati cvetice in je spletati v vence. Trta vse to gleda in globoko jo zaboli, ko se spomne, kako priprosto mora ona živeti. Od britkosti začne jokati in z gorkimi solzami močiti trdo skalo, ob katerej si je bila izbrala svoje bivališče. In res je ni na trti nikakeršne lepote. Deblo ima krivo in z rujavelo kožo ovito, liste temnozelene in jako ubožno cvetjo, ki se komaj razloči od zelenega listja. Bogu se trta zasmili in jej reče: „Ker si bila do sih dob tako ponižna, skromna in potrpežljiva, povzdignil te bodem nad vse cvetice in rastline, a jeseni bodeš nosila sad, kakeršnega ne rodi nobena druga rastlina na zemlji. Tvoje cvetje bode imelo prijeten duh in kadar te človek spozna, obdeloval te bode z največjo pridnostjo ; presajal te bode v dobro zemljo in varoval vsake nezgode. In kadar bode naravo vže debel sneg pokrival ter ne bode o pisanih cveticah nikjer več sledi, prepevala se bode tebi še vedno od vseh strani čast in slava." Ko trta te besede začuje, utolaži se, sklone se k višku, otare si solzne oči in se Bogu zahvali za to veliko dobroto. In tako vidimo še danes, da se trta vsako vzpomlad joče od veselja in hvaležnosti do Boga, ki jo je iz njenega prvotnega uboštva tako visoko povzdignil.
A poleg trte je žaloval še nekdo drugi; to je bil gozd zeleni. Bilo je nekega lepega vzpomladnega jutra. Solnce jo vže v svojem veličastvu priplavalo izza sinjih gora in razsipalo svoje zlate žarke po vsej zemlji. Ptice so vže veselo prepevale, cvetice privzdigovale svoje glavice in po vejah so
blestele kristalne rósne kapljice. Ob gozdnem robu so se razprostirala plo-dovita polja in prelepi, zeleni travniki, da jih je bilo veselje gledati. Polje je obetalo pridnemu kmetovalcu bogato žetev, in travniki so se ponašali s prelepo zeleno odejo, posuto z nebrojnim številom raznolikih cvetic. Vse se je veselilo novega dneva, samó gozd je plakal in žaloval, ker ni imel nobene cvetice, ki bi ga ras veselje vala z lepo barvo ali pa prijetno vonjavo. Zavidno je gledal na sosedne travnike in vzdihoval: „O kako so pač lepe in krasne cvetice po travnikih ! Kako prijeten in dobrodejen duh dehti od njih ! Kakor biseri se blesté po njih rósne kapljice ter se v solnčnih žarkih kakor mavrica izprominjajo v mnogobrojnih barvah. Vsega tega jaz nimam!" Tako toži gozd, nagne se k cveticam in jim reče: „Cvetice drage! usmilite se mene ubogega gozda ter pridite k meni prebivat. Tudi v gozdu bodete lehko rasle in cvetele. Ako se me ve ne usmilite, zapuščen sem in vse svoje življenje nesrečen." — „Ne moremo izpolniti tvoje želje," odgovore nekatere cvetice; „v gozdu bi morale vedno v senci tičati, ter bi ne mogle gledati zlatega solnea ; tudi krepčalna ròsa bi nas ne pojila takó, kakor po travnicih."
Gozdu se pri teh besedah tako milo stori, da se začne solziti. Njegove solze so padale na cvetice, ki so rastle ob gozdnem robu. Mej temi je bila tudi skromna sirota s precejšnim ščetinastim steblicem in podolgastim v vretencih stoječimi listi. V svojih skromnih vršičkih ima kobuljaste cvetove, ki so iz ličnih belih zvezdic sestavljeni. Kadar zvezdice odpadejo, narede se na pecljih zelene krogljice z gostimi ščetinicami porašene, ki se rade obleke po-prijemajo. Kdo je ne pozna te skromne sirotice, ki ima toli priprosto ime. Lakota se imenuje (Galium Molliigo), ki se prav pogostoma vidi ob poljskih in gozdnih mejah. Tudi na njen cvet je padla solza plakajočega se gozda. In kakor se sploh siromak rad usmili siromaka, sirota sirote, takó se tudi ta ubožna cvetica prva oglasi in reče: „Kes da nisem kaj posebnega, ali to, kar imam, rada privoščim vsakemu ; zatorej se jaz preselim v gozd." To rekši zapusti svoje osojno bivališče in si gre v gozd iskat primernega kraja. Za seboj zvabi še drugih svojih sestric, nagovarjaje jih, da se naj tudi óne presele v gozd, da ne bode toliko žaloval po njih. In res se zbere še mnogo drugih cvetic, kakor plučniee, ovčice, šmarijnice in druge, ki gredó za ubogo lakoto, ki je bila prva v gozdu. Gozd jih veselo vzprejme in vsakej odkaže primeren kraj v njeno bivališče. V hladnej senci košatih bukev se ubožna lakota bolje počuti nego li poprej na travnikih ter se kmalu vsa izprevrže. Gozd jo iz hvaležnosti, ker se ga je prva usmilila in pri njem naselila, povzdigne nad vse druge gozdne cvetice ter jej podeli tudi drugačno podobo. Steblo se jej skrajša ter postane gladko. Cvet se jej povekša in dobi prijeten duh. Tudi njeno prvotno ime zavrže gozd in jej dà zaradi njenega prvenstva ime prvenec (dišeča perla, Waldmeister). Vrhu družili lepih lastnosti dal jej je tudi še to, da tudi utrgana in vže posušena daje močen in prijeten duh. Zaradi te lastnosti ljudje prvenca radi med perilo pokladajo. Posebno radi ga devljejo v vino, katero dobi od te cvetice nekak prijeten duh in neko posebno dobro slast. Tako vino se imenuje t r a v n i c a (Maitrank).
Tako ste ponižna vinska trta in usmiljena dehteča perla ali prvenec skupaj človeku v največje veselje.	It.
-K-
Vila omoži svojo hčer s kraljićem.
fa	(Slovenska narodna po Valjavcu.)
il je nekdaj kralj. Imel je tri sinove. Dva sta bila nespametna a tretji moder. Kadar dorasejo, da oče vsakemu denarja in jim reče, naj gredo po svetu in kupijo vsak šopek cvetic, kdor prinese najlepši šopek, ta dobi kraljestvo. Sinovi idejo od doma. Na samem, na nekem mostu, planeta nespametna sinova nad modrega in mu vzameta denarje, češ, da bi si kupila lepša šopka. Nespametna otideta, a modri ostane na mostu ; debele solze so mu kapale z lica, ker ni imel denarjev.
Pride Vila in vpraša žalostnega mladeniča, zakaj se joče. On jej pové, da sta mu vzela brata denarje in šla kupovat šopkov, da bi dobila kraljestvo od očeta.
Vila se ga usmili, povabi ga na svoj dom in mu da šopek takó krasnih cvetic, da ni lepših na svetu.
Vesel gre modri domóv. Prideta tudi brata. Ali šopek modrega je bil najlepši.
Tedaj reče oče: „Pojdite zopet po svetu, kupite si vsak po jeden prstan. Kdor prinese najlepšega, ta bode kralj." Dà jim denarja in sinovi otidejo.
Kadar pridejo zopet na most, vzameta nespametna modremu denarje in gresta kupovat prstanov.
S solznimi očmi ostane modri na mostu. Kam bi šel kupovat prstana, ker nima denarja.
Zopet pride Vila. On jej pové, kaka nesreča ga je zadela. Vila ga pelje na svoj dom in mu podari prstan, da mu na vsem svetu ni bilo para.
Mladenič se lepo zahvali in gre domóv.
Kadar prideta brata s svojima prstanoma, bilje prstan modrega najlepši.
Oče pohvali modrega in reče sinovom: „Pojdite po svetu in poiščite si nevest. Kdor pripelje najlepšo, temu bodi kraljestvo."
Z mnogim denarjem v žepu otidejo bratje. Na mostu pa planeta nespametna nad modrega, otepeta ga in mu vzameta denar. Huda sta bila, da je prinesel on najlepši šopek in najlepši prstan.
Žalosten ostane modri na mostu. Kako bi si iskal neveste brez denarja.
Pride Vila, poizvó od njega nesrečo, povabi ga na svoj dom in mu dà svojo hčer za nevesto. Bila je deklica krasna in lepa, da se je moralo skrivati solnce pred njo.
Brata sta dolgo iskala nevest po svetu. Najdeta si bogatih in lepih nevest; v srebrnih kočijah, z dvanajstimi konji ju pripeljeta domóv. Mislila sta vže: „Sedaj bodemo videli, čigavo bode kraljestvo!"
Na jedenkrat pa pridrdra kočija pred kraljev dvor. Vse priteče gledat, kdo se pelje. Bil je modri sin. V zlatej kočiji je sedel poleg svoje neveste; nevesta seje blestela kakor samo solnce, štiri in dvajset konj je bilo vpreženih.
Tudi tretjič je zmagal modri sin, zatorej je njemu izročil kralj svoje kraljestvo. Kmalu so imeli veselo poroko. Vse se je veselilo novega kralja in se čudilo prekrasnej nevesti.	f,-. h.
Listje in cvetje.
Drobtine.
Zopet nam je pobrala nemila smrt obče priljubljenega, značajnoga in za vse dobro požrtovalnega dušnega pastirja. Umrl je r 21. dan maja po prav kratkoj bolezni prečast. gospod
Primož Jan,
župnik na Robu pri Tel. Lašicah. Bil je rajnki vedno velik prijatelj nežnej slovenskej mladini in ves čas naročnik našega lista, katerega je dajal citati šolskej mladini svoje župnije. Kako priljubljen je bil pokojnik pri svojih faranih, to je kazal sijajen pogreb, pri katerem se je marsikatero oko solzilo po svojem dobrem dušnem pastirji. Priporočamo ga čitateljem našega lista v molitev in hvaležen spomin. Bodi mu večni mir in, pokoj !
Uganke.
1)	Učenec vprašan, kako mu je po očetu ime, odgovori: „Težko mi je to povedati, ker lagati ne smem, premlad sem še deček. Iz dveh besed je moje ime po očetu : prvo še dolgo ne bom, drugo poprej ; vender obojo morda nikoli. -— Povejte mi zdaj, kako mi je ime po očetu?
2)	Dva vlečeta, osem jih čaka, pet jih pa rine, vselej je taka. Kaj je to?
3)	če nima, je kregan, če ima je tepen. Kaj je to?
4)	Na jednej nogi stoji, a v glavi ima srce. Kaj je to?
5)	Kaj delajo vsi ljudje h krati na zemlji ?
G J Kje je Adam motiko pustil?
7)	Kam ni nikdar in ne bode nikdar solnce sijalo takó, kakor je enkrat?
8)	Kdo kliče, pa ne sliši, žaluje, pa ne občuti, druge v cerkev vabi, sam pa ne gre?
9)	Kateri rokodelec je najbolj neumen?
10)	Kdaj gloda palec iz čevlja?
(Odgonetke uganek v prih. lista.)
Demant.
(Priobčil Slavoljub.)
		a	1»	è		
	<1	«I	e	e	e	
e	g	i	i	i	1	i
k	k	k	1	1	■i	■i
o	o	o	o	o	o	P
	p	r	s	s	&	
		š	t	u		
			\			
Zamenjajte v tem demantu črke takó med seboj, da se bode čitalo v 9 vrstah 9 besed od leve proti desne j; a srednja, rekše.5. vrsta, naj se čita tudi od zgoraj nizdolu po sredi posamičnih besed.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. mesto v Avstriji; 8. boga starih Slovanov; 4. jugoslovansko mesto; 5. gorovje na Češkem; 6. slovensk časopis; 7. liriško poezijo (pesništvo); 8. mesto na Gorenje Avstrijskem; 9. samoglasnik.
(ReSitev in imena reällcev v prihodnjem listu.)
Rešitev demanta v 5. „Vrtčevem" listu.
k
A d k r o r i m
A m e J o o
p	t
i	ž
III	p
O	P
a
i r s k
s i k o o
i k P
Prav so ga rešili: Gg. Ant. Petelin, duh. pom. v Tomaji; Jer. Bajar, naduč. v ŠempasU; Mat. Lavrenčič, naduč. v Kamenjali; Iv. Zorn, naduč. v Križi pri Ajdovščini ; Fr. Vilhar, učit, v.Vel. Zabijali; Iv. Toma-Žič, učit. v Tinji (Štir.); And. Širok, učit. v Šmartnem pri Gorici ; Iv. Povli, učit. pri sv. Venčeslu (Štir); Janko Budolf, učit. na Vrabčab ; Gr. Koželj, učitelj pri svetem Got-hardu; J. Vohinec v Kresnicah; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Iv. Demšar v Žireh in Jer. Pire v Idriji. — Al. Delkin, gimn. v Gorici; Pet. Papež in Vinko Bercé, dijaka v Budolfovem; Kon. Pollak, dijak v Klanji; — Jan. Kiferle, Hugon'Boblek, Drag. Štrueelj, Al. Bant, Iv. Krajnovič, Iv. Bašar, Jak. Milavec in Stanko Bevk, dijaki v Ljubljani. — LjudvŠonc, učenec v Gorici; Fr, Kot, uč. v Žavci (Štir.); Bob. Golii, učenec v Ba-dorljici; Jos. Korman, Al. Moneti, Ant. Gati in Hen. Karničnik, učenci pri D. Mariji v
Puščavi (Štir.); Pel. Benedek, Al. Pogorelcc, Iv. Oeladin in Leop. Juvanee, učenci v Planini;— Leo Grasselli, Vilko Ledenik, Oskar Tschech, Alfonz Malovrh, Fran Vončina, Rud. Breschar, Leo Souvau, R. Hönigschmid, Frid. Juvančič, Fr. Sadar. Al. Pogačnik in Milan Knefic, učenci v Ljubljani. — Helena Zarnik v Ljubljani; Leopoldina Ličan v II. Bistrici; Alojzija Draščekova v Kanalu; Ju-lika Jevšenik, učenka na Dobrni (Štir.); Apo-lonija Fatur, učenka v Postojni; Pavla Rant, učenka v Polliovemgradci; Micika Račič, učenka na Cateži ; Marija Vučnik,. Otilija Kavčič in Marija Šešerko, učenke v Št. Jurji na juž. žel. (Štir.); Marija Tegelj, učenka v Planini; Leonca Pollakov» učenka v Kranji in Alojzija Milavec, učenka v Ljubljani.
Nove knjige in listi,
V prvej vrsti nam je danes omeniti po notranjej vrednosti kakor tudi po vnanjem lici vsega priporočila vredni.b knjig, pisanih slo-venskej mladini, posebno pridnim učencem in nčenkam v pouk in zabavo. Mislimo namreč troje knjižic pod naslovom :
* Izgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov krščanstva. Spisal Anton Kržič, kat eli e t. I., II. in III. del. v 8°. — Prvi del ima 151 str., drugi del 1 (JO str. in tretji del 172 strani. — Prvi in drugi del sta prišla vže v drugem natisu na svitlo. Vse tri knjige so takó krasno in mladini primerno vezane, da bi je človek kar gledal. Res jih ni kmalu knjižic v našem domačem slovstvu, da bi se mladini
s tako lehko vestjo priporočevati smele v kratkočasno in spodbudno berilo, kakor so omenjene tri knjige, ki nam jih je spisal trudoljubivi in pridni naš pisatelj gospod Anton Kržič. Želimo tem knjižicam najboljšega uspeha. Vsi tri zvezki so svojina „Katoliške Bukvarne", kjer se dobivajo po sledečih cenah: vsak zvezek niehko vezan 30 kr., kart. 40 kr., krasno v platno vezan 6'0 kr.; vsi trije skupaj se pa dobijo krasno v platno vezani za 1 gld. 50 kr.
* človek v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom, kako si ohraniti in utrditi zdravje. Za šolo in dom. Sestavil založnik Janko Leban, učitelj v Lokvi. (Ponatis iz „Učiteljskega Tovariša. ) V Ljubljani. Natisnil Jos. Rud. Milic. 188t). 8° 54 str. — To je naslov jako ličnej knjižici, ki jo je spisal trudoljubivi gosp. Janko Leban. po mnogih svojih spisih vže obče znan v našem domačem slovstvu. Knjižica je vredna, da jo ima vsaka ljudska šola v svo-jej knjižnici ter bode posebno ljudskim učiteljem dobro došla pri vsakdanjem poduče-vanji, ker jim podaje mnogo zanimivega gradiva v porabo pri rečnih obravnah berilnih sestavkov, razpravljajočih človeško dušo in telo. Zatorej živo priporočamo omenjeno knjižico v prav obilo naročevanje. Dobiva.se pri založniku v Avberu (pošta Št. Daniel pri Sežani) po 45 kr. iztis; po pošti 5 kr. več.
0 drugih novih knjigah, ki jih je dobilo uredništvo „Vrtčevo" v oceno, izpregovorimo prihodnjič.
Vabilo k naročbi.
S prihodnjim mesecem se začne drugo polletje; zatorej uljudno prosimo vse naše dosedanje čast. gg. naročnike, katerim je s tem listom polletna naročnina potekla, da nam naročnino za II. polletje prej ko mogoče pošljejo, da more „Vrtec" tudi v prihodnje redno izhajati. Želimo tudi, da bi se še mnogo novih naročnikov nabralo, katerim še s vsemi letošnjimi listi lehko postrežemo. Čim več naročnikov, tem lepši bode tudi „ Vrtec".
Celoletna naročnina na Vrtec je 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. SO kr.
Onim gg. naročnikom, ki nam letos še niso nič naročnine poslali, primorani smo s prihodnjim mesecem list obustavitiako nam zaostale naročnine do konca tekočega meseca ne pošljejo.
Prijatelji slovenske mladine ! podpirajte jedini list, katerega ima naša dobra, nadepolna slovenska mladina.
Uredništvo „Vrtéevo",
mestni trg štev. 23 v Ljubljani.
„Vrtec" izhaja 1. dni veacega meseca, iti stoji za vse leto 2 gl. 60 kr.; » pol leta 1 gl. 30 kr. N»pU: Uredništvo „Vrtievo," mestni trg, Itev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tonšić.
— Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.