KULTURNO POLITIČNO GLASILO poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfur* Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P. b. b. LETNIK XXV / ŠTEVILKA 41 CELOVEC, DNE 11. OKTOBRA 1973 CENA 2.50 ŠILINGA Uvodnik Stoji, stoji... Stoji, stoji tam beli kamen, 22.000 kg težak. Ni nevarnosti, da bi se pijani spravili nanj z donaritom, ali pa neodgovorni mladinci s črnim smodnikom. Vse znake koroškega vzdušja kaže kamen v treh vrhovih: „Karnten deutsch, frei und ungeteilt". Najbolj poudarjen je nemški značaj dežele, katerega predstavlja sredina kamna. Ravno ta trditev pa je največja zgodovinska laž. Koroška nikdar ni bila nemška dežela, kakor kot celota tudi nikdar ni bila slovenska dežela, marveč je že nad tisoč let domovina obeh narodov, slovenskega in nemškega. Prava zvestoba do domovine se more izražati le v polni enakopravnosti obeh narodnih skupnosti, ker imata obe narodni skupnosti zgodovinsko in naravno pravico do te zemlje. Stranski del kamna pa naj bo simbol svobode za vse Korošce. Lanska jesen je točno dokazala, da take svobode v deželi ni. Dokler del Korošcev niti ne prenese dvojezičnih napisov, ki dokazujejo vsakomur prisotnost Slovencev v deželi, tako dolgo o svobodi ne moremo govoriti. Končno tretji del spomenika govori o nedeljeni koroški deželi. Koroška je bila ponovno v politično-pravnem in tudi cer-kveno-pravnem pogledu deljena. Zadnja taka delitev se je izvršila 1919. leta, ko je bila Mežiška dolina priključena Jugoslaviji, Kanalska dolina pa Italiji. Spomenik pa sam nakazuje še nadaljnjo delitev v cono A in B. Ravno ta spomenik bo vsakega potnika iz Celovca proti vzhodu opozarjal na dejstvo, da živita v deželi dva naroda, enako se bo godilo potnikom, ki so namenjeni proti zapadu v Celovec. Naj bodo spomeniki še tako visoki, nas teža in višina takih spomenikov ne bega- ta, ker se zavedamo svojih pravic, te pa so zakoreninjene globoko v koroški zemlji. Po koroški deželi je divjal Turek pred 400 in 500 leti, pred 160 leti je dežela videla in doživela Napoleonovo vojsko, pred 35 leti je Hitler in nacionalsocializem trebil Slovence tostran in onstran Karavank. Kdor veruje v svojo pravico in svoj življenjski prostor, tega ne zmelje prav nobeno nasilje. Ravno koroški Slovenci smo dokaz temu. Nehote so pa še spočetniki spomenika ob Krki dali kamnu obliko trinoga, nekam simbol Triglava, najvišje gore slovenske zemlje. Tudi ta oblika kamna spominja in opozarja na dejstvo, da živijo v deželi tudi Slovenci. Tako so na Koroškem praznovali deseti oktober tudi letos, tako kakor je bil zamišljen leta 1970, brez Slovencev in proti Slovencem. Razvoj pa le kaže, da se stvari malo drugače razvijajo. Čeprav vlada zavestno zavlačuje uresničevanje obveznosti iz državne pogodbe, vendar vse kaže, da se teh obveznosti izogniti ne bo mogla. Še eno posebnost ob priliki odkritja spomenika ob Krki bi hotel nakazati. Prostor za spomenik je daroval g. Josef Hof-statter, in ko je ta dobrotnik govoril in se sam označil za VVindischarja, so se slišali medklici: „Hor auf, du Tschusch". Hofstatter je na to pripomnil: „Die Win-dischen sind deutscher als die Deut-schen.“ V resnici pa je gornji medklic dokazal, da smo za Nemce vsi Slovenci „Čuši“. Tudi take stvari si je treba zapomniti, če vindišarje politično rabijo, tam so zlati „Nemci“, če pa jih ne rabijo, tam so z nami vred to, kar je bilo ob spomeniku 6. oktobra povedano. Jugoslavija zahteva uresničenje pravic manjšine V celjski cinkarni v Sloveniji so proslavljali stoletnico podjetja. Ob tem so pripravili množično zborovanje vseh delovnih kolektivov celjske občine. Kot govornik je nastopil tajnik izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc. Stane Dolanc se je v svojem govoru dotaknil tudi slovenskih narodnosti v zamejstvu ter je med drugim dejal, da Jugoslavija zahteva uresničitev pravic slovenskih narodnostnih skupnosti. Skrajni čas je, da avstrijska vlada in vse ss Jugoslavija se bo v skladu s svojo pora litiko zavzela, da se uveljavi državna s pogodba, ki jo je Avstrija podpisala in B s katero je nase prevzela obveznosti, ki ■ jih je dolžna tudi izpolniti. Jugoslavija M ni imela, nima in ne bo imela nobenih E teritorialnih pretenzij, opravičeno pa se ■ bo in se mora zavzeti za pravice svojih ■ narodnostnih manjšin v drugih državah, ■ pa tudi v Avstriji. Zahtevamo, da našim B nacionalnim manjšinam priznajo tiste $5 pravice, ki jih imajo nacionalne manjšimi ne v vseh civiliziranih državah. r------------------------------------------------------------> „LE VKUP, LE VKUP, UBOGA GMAJNA..." KOROŠKI SLOVENCI bomo dne 14. oktobra 1973, ob 14. uri v GLOBASNICI proslavili 400- in 500-letnico kmečkih puntov na Koroškem Na sporedu bodo: Godba na pihala — Slavnostna govora — Recitacije — Nastop pevskih zborov — Družabno srečanje. K obilni udeležbi vabita Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem. V__________________________________________________________________v demokratične sile v tej državi dojamejo, da od nacionalne nestrpnosti, šovinistične gonje proti Slovencem, razstreljevanja spomenikov, bombnih napadov in blatenja slovenskih imen pa do napada nanje ni daleč. Spet politični pretep Po napadu na slovenske nogometaše na Radišah so se lotili v soboto, dne 6. oktobra t. I., štirje očividno nemškonacionalni pretepači pri Ožekarju v Slovenjem Plaj-berku slovenskega boroveljskega občinske- Slovencem v zamejstvu treba ustvariti pogoje za svobodno narodnostno življenje Pretekli teden je bila v Ljubljani slavnost-na seja splošnega zbora slovenske skupšči-na v počastitev 30. obletnice zbora odpo-s!ancev slovenskega naroda v Kočevju. Ta proslava je bila spojena tudi s proslavo 30-letnice priključitve Slovenskega Primor-Ja k matični domovini. Slavnostni govor je imel predsednik socialistične zveze Slovenije Mitja Ribičič. proslave, ki ne izkazujejo duha NAŠEGA ČASA . v dolgem govoru se je Mitja Ribičič po-_e9 drugih problemov dotaknil tudi vpra-sania Slovencev v zamejstvu. Dejal je: • V času, ko proslavljamo obletnico izred-n° Pomembnega mejnika v graditvi držav-n°sti, svobode in neodvisosti slovenskega caroda, ne moremo mimo dejstva, da se še vedno ob našihmejah s časa na čas odigravajo dogodki, ki vse preveč spominjajo na delovanje starih preživelih in poraženih sil, ki so v preteklosti poskušale kratiti slovenskemu narodu ali pa njegovim sestavnim delom, osnovne ljudske pravice. Prav na današnji dan zopet razvijajo svoje prapore nedaleč od naših meja, oddelki raznih pro-slulih organizacij kot Heimatdienst, izživljajočih se ob proslavah dvomljivih dogodkov izpred trideset in celo petdeset in več let. Slovenski narod ter vse jugoslovanske ljudi moramo opozoriti na takšne recidive, ki pač ne morejo prikriti svoj antislovenski in anti-jugoslovanski karakter. Prav tako pa smo tudi dolžni avstrijskemu demokratičnemu javnemu mnenju povedati, da v letu 1973, ki je leto aktivnosti za evropsko sožitje in sodelovanje, takšne proslave ne izkazujejo duha našega časa, škodijo graditvi dobrih sosedskih in enakopravnih odnosov, stabilnosti in medsebojnemu zaupanju, za katerega se je jugoslovanska zunanja politika že desetletja trudila in dala nemalo dokazov, še posebej v svojem razmerju do sosedov. @ Jugoslavija ne postavlja nobenih ne-a mogočih zahtev, želi samo, da se spora šlujejo prevzete mednarodne obvezno-ta sti in da se Slovencem v zamejstvu tisi stvarijo pogoji za svobodno izražanje B narodnostne zavesti in čustev. Če se to E ne bo zgodilo, bomo morali dvigniti svoj s glas „proti mraku in zlu v tem delu Ev-m rope", bomo morali zastaviti svoj prestiž o in ugled pri Združenih narodih za variš stvo temeljnih človekovih in narodnost-B nih pravic." ga odbornika Franca Poganitscha. Ko so videli, da nič ne zmorejo s psovanjem „Tschuschenhauptling“ in „Sau-tschusch", so se ga lotili fizično. Ko jim je Poganitsch poskušal uiti in se je vsedel v svoj novi avto, so pa tega poškodovali. Petra Travnika iz T rove, ki je bil s Poga-nitschem v gostilni in ga je zagovarjal, pa so le natepli. Kot srno izvedeli, je žandarmerija že izvedela za imena in naslove teh štirih pretepačev, samo upamo, da jih ni spet pozabila ... VSI BOMO ŠLI V NEDELJO V GLOBASNICO! Avstrija naj izpolni člen 7 državne pogodbe ■ Predstavnik zveznega tajništva v zu- ■ nanjem ministrstvu Milan Zupan je ■ minuli teden v Beogradu priredil za tuje ■ in domače novinarje tiskovno konferen- ■ co, na kateri je podal več važnih in za- ■ nimivih izjav. ■ Na vprašanje nekega novinarja o ne- ■ davnih razgovorih podpredsednika zvez- ■ ne vlade in zveznega zunanjega ministra ■ Miloša M i n i č a z našim zunanjim mi- ■ nistrom dr. Rudolfom Kirchschla- ■ g e r j e m na sedežu Organizacije zdru- ■ Ženih narodov v New Torku, je Milan ■ Zupan potrdil časopisne vesti, da sta mi- ■ nistra v odkritem in konstruktivnem po- ■ govoru proučila vsa vprašanja s pod- ■ ročja dvostranskih odnosov in sodelova- ■ nja med obema državama. Ocenila sta, da so ti odnosi dobri in ugotovila, da so še nekatera nerešena vprašanja. Ministra sta med drugim proučila tudi vprašanja v zvezi z izvajanjem člena 7 avstrijske državne pogodbe. Pri tem je potrjeno kot normalna zakonita pravica Jugoslavije, da se zanima in zavzema za izpolnitev državne pogodbe v celoti posebno pa še člena 7. Jugoslavija sodi, da je pravilna pot za praktično rešitev vprašanj državne pogodbe, neposreden stik zastopnikov slo- venske in hrvaške nacionalne manjšine v Avstriji z avstrijsko vlado. Zupan je dodal, da sta se ministra sporazumela, da nadaljujeta stike in izmenjavo misli zaradi rešitve vprašanj obojestranskega interesa in nadaljnje razširitve sodelovanja med obema državama. Zupan je nadalje pripomnil, da je za razvoj dobrososedskih odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo bistveno, da se položaj in pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji reši z doslednim izvajanjem državne pogodbe. Toda incidenti, kot so v zadnjem času atentat na partizanski spomenik na Robežu in odkritje spomenika ob krškem mostu ..odvlečenim osebam", ki so se politično in vojaško angažirale v Hitlerjevi napadalni vojni, naperjene proti vsemu svetu, povzročajo upravičeno razburjanje in zaskrbljenost jugoslovanske javnosti in otežkočajo napore u-smerjene k reševanju odprtih vprašanj v interesu dobrososedskih odnosov med obema državama. Mi pričakujemo, je zaključil Zupan, da bo avstrijska vlada, v skladu z obveznostmi državne pogodbe in v duhu razgovorov med obema ministroma v New Torku, podvzela vse, da se onemogočijo take in podobne provokacije neonacističnih sil v Avstriji, ki so usmerjene proti razvoju sodelovanja med obema državama in miroljubnemu ozračju v tem delu Evrope. Gospod Kreisky je mehak samo na eni strani Tudi drugi slovenski listi v Sloveniji in Italiji so spoznali pravilno stališče, ki smo ga mi nakazali že v uvodniku prejšnje številke. Danes objavljamo članek iz tržaškega Novega lista (4. oktobra 1973) pod gornjim naslovom, v katerem se odkrivata dva obraza našega zveznega kanclerja dr. Bruna Kreisky-ja: na eni strani popuščanje napram teroristom, pa naj si bodo to palestinski atentatorji ali domači nemškonacionalni šovinisti, po drugi plati pa trda, neizprosna roka proti upravičenim zahtevam koroških Slovencev za uresničenje člena 7 avstrijske državne pogodbe. (Op. ured.) Kot je znano, je avstrijski kancler Krei-sky pretekli teden kar na hitro popustil dvema arabskima teroristoma, ki sta se polastila treh judovskih izseljencev iz Sovjetske zveze in enega avstrijskega carinika, ter se pogodil z njima, da Avstrija ne bo več dovolila izraelskega zbirališča za izseljene sovjetske Jude v gradu Schonau blizu Dunaja, nakar sta Arabca izpustila svoje talce. Na tiskovni konferenci v Tripolisu sta se potem bahala z uspešnostjo svoje akcije in tudi drugi arabski teroristični krogi so jima pritrdili, da še nobena arabska teroristična akcija ni bila politično in »vojaško« tako uspešna kot ta. V Avstriji in drugod po svetu je slišati ostre kritike na račun te Kreiskyjeve hitre kapitulacije pred dvema teroristoma z Bližnjega vzhoda. Toda Kreiskj se izgovarja, da je šlo za življenje štirih talcev. Kot je znano, je kancler Kreisky tudi lani oktobra zelo hitro popustil pred nacionalistično usmerjenimi nasilneži in teroristi na Koroškem, ko so zahtevali, da se ne postavi več slovenskih krajevnih napisov, potem ko so jih bili podrli. Kreisky se je Slovencem izgovarjal, da proti volji »ljudstva« ni mogoče ničesar doseči. Slovenci naj počakajo, menda na to, da se bodo tisti nacisti nove generacije poboljšali. T oda vse kaže, da ima Kreisky tako mehko samo eno plat. Druga je namreč zelo trda in odporna, pa naj gre za pritisk s strani postarane izraelske državnice Golde Meir, socialistke, kot je Kreisky (tale njegov socializem je vsekakor malo — sumljiv), ki se je tako ponižala, da ga je prišla prosit, naj ne drži besede, ki jo je dal glede ukinitve centra v Schonauu dvema arabskima teroristoma, ali pa za pritisk s strani koroških Slovencev, da bi avstrijska vlada končno izpolnila svoje obveznosti do njih ali vsaj bolj odločno stopila na prste koroškim nemškim šovinistom in teroristom, ki tako radi uporabljajo dinamit. Slovenci na splošno in koroški Slovenci še posebno smo vsekakor začudeni nad tem, da je gospod Kreisky tako moško odločen držati svojo besedo nasproti teroristom in nasilnežem, ki na najhujši in najgrši način kršijo zakone, da pa se hkrati ne čuti dolžnega, da sc drži zagotovil, ki jih je Avstrija slovesno podpisala z državno pogodbo in z raznimi prejšnjimi pogodbami, ter obljub, s katerimi je že neštetokrat pital predstavnike Slovencev na Koroškem in predstavnike Jugoslavije, da je namreč odločen končno pravično rešiti koroško vprašanje. Nočemo reči, da čuti gospod Kreisky kako posebno naklon jenost do teroristov, pač pa se ne moremo ubraniti vtisa, da ?nu take metode veliko bolj imponirajo kot mirne in demokratično izražene zahteve in prošnje. Morda je s tem svojim zadnjim dejan jem in sporazumom s teroristoma hotel dati namig koroškim Slovencem, kakšen je pravi način, če hočejo kaj doseči? In če bi ga Slovenci razumeli ter se ga začeli posluževati? Morda bi potem obrnil gospod Kreisky tudi proti njim svojo mehko plat. 30-letnica združitve Istre in Reke z Jugoslavijo S slovesno sejo vseh svetov republiške skupščine Hrvaške so v Zagrebu proslavili 30. obletnico priključitve Istre, Reke, Zadra in jadranskih otokov, ki so bili pod oblastjo Italije, Jugoslaviji. Sklep zastopnikov svobodne Istre septembra 1943. leta in sklepa ZAVNOH (Zemeljsko antifašistično veče narodne osvoboditve Hrvaške) in AVNOJA, s katerim je bila sprejeta in potrjena želja ljudstva o priključitvi, je bila po besedah podpredsednika sabora Hrvaške inž. Borisa Bakrača, ki je na slovesni seji govoril o pomenu tega dogodka, usodna prelomnica v življenju Istre. Za osvoboditev Istre, se je po besedah Bakrača, borilo z orožjem v rokah okrog 29 tisoč Hrvatov, Slovencev in Italijanov Istre, od katerih je okrog 5000 padlo na raznih bojiščih Jugoslavije. Dodal je, da je nad 20.000 Istranov bilo odpeljanih v koncentracijska taborišča in na prisilno delo in da je 6000 Istranov izgubilo življenje v koncentracijskih taboriščih. Z osvoboditvijo Istre je bilo uresničeno stoletno stremljenje Istranov po svobodi. Bakrač je na koncu svojega govora ugotovil, da je po priključitvi Istre in otokov k Jugoslaviji del Jugoslovanov ostal izven meja Jugoslavije. To smo dolžni ugotoviti, ne zato, da bi zaostrili odnose, temveč zaradi boljšega in popolnejšega razumevanja med narodoma, ki sta povezana in odločena, da živita v miru in plodnem sodelovanju. Vojna na Bližnjem vzhodu SIRIJA IN EGIPT NAPADLI IZRAEL — IZRAELCI PREŠLI V PROTIOFENZIVO ■ Od sobote sem divjajo na Bližnjem vzhodu ■ strahoviti boji med izraelskimi, egipčanskimi ■ in sirskimi enotami. Po besedah izrael- ■ skega obrambnega ministra Dajana je to ■ „vojna v zraku, na morju in na suhem, ka- ■ tero pa bomo dobili mi“. Že v nedeljo zve- ■ čer so se vojni dogodki obrnili v prid Izrael- ■ cev, potem ko so jih Egipčani in Sirci v so- ■ boto iznenada napadli, vprav na dan „spra- ■ ve“, največjem prazniku židovskega ljudstva. ■ Na hitro sklicani tiskovni konferenci je ge- ■ neralmajor Herzog v Tel Avivu izjavil, da se ■ je izraelskemu letalstvu posrečilo porušiti vse ■ od Egipčanov postavljene pontonske mosto- ■ ve čez Sueški prekop, tako da so vse egip- ■ tovske sile, ki so prodrle na Sinajski polotok ■ odrezane. Okoli 400 egipčanskih tankov je ■ obkoljenih. Vsa vojna poročila govorijo v ■ prid Izraelcev, ki polagoma, a z uspehom po- ■ tiskajo Egipčane zopet na zahodno stran ■ sueškega prekopa. V New Torku so v torek zunanji ministri Egipta, Sirije in Izraela na sedežu Organizacije združenih narodov podali izjave o sporu. Na obeh straneh so velike izgube v ljudeh in materialu. Po izredno težkih izgubah egiptovskega letalstva, so sedaj v boj posegla na strani Arabcev tudi iraška in alžirska letala. Na sueški fronti govorita obe strani o prednostih. Izraelci pravijo, da so potisnili Egipčane nazaj na svoje izhodiščne točke zahodnega dela prekopa, dočim trdijo Egipčani, da kontrolirajo še zmerom ves vzhodni del prekopa. Objektivna poročila s front na Bližnjem vzhodu govorijo o resničnih uspehih izraelskih enot, ki so prevzele iniciativo v zraku, na morju in na suhem. Iz poročil obeh vojskujočih se taborov so bile znane do torka tudi izgube: ARABSKE DEŽELE: 90 letal in helikopterjev, 400 sirskih in 250 egipčanskih tankov ter štiri sirski bojni čolni. IZRAEL: 138 letal, pet bojnih čolnov, 92 tankov. Kitajska hvali Arabce Kitajska se je v ponedeljek jasno postavila na stran Arabcev. Zunanji minister Či Peng-fej je imenoval „izraelski napad kot nesramno provokacijo". Izrazil je tudi občudovanje kitajskega ljudstva o vojni morali Arabcev. V stališčih kitajskega tiska je rečeno, da sta Združene države Amerike in Sovjetska zveza opogumili Izraelce za vojno avanturo. Ameriški senat apelira Iz VVashingtona poročajo, da je v ponedeljek, ameriški senat soglasno izglasoval resolucijo, ki poziva vse vojskujoče strani na Bližnjem vzhodu, da končajo vojno in se umaknejo na izhodiščne položaje pred začetkom vojne, potem ko se je senator Fulbright izrekel za umik Izraelcev iz zasedenih predelov arabskega ozemlja, ki so si ga prilastili v šestdnevni vojni leta 1967. SLIKI ZGORAJ: Izraelska ministrska predsednica ga. G o I d a Meir na uradnem obisku pri ameriškem predsedniku Rihardu Nixnu: Od amariškega zadržanja se bo v prihodnosti odločala usoda Izraela. — SLIKA ZRAVEN: Predsednik Sadat opazuje skozi daljnogled fronto ob Sueškem prekopu. V nekem intervjuju aprila letos je dejal: „Čas odločitve je prišel." — SLIKA V SREDINI: Egiptovski tanki pri preprečkanju Sueškega prekopa. — SPODNJA SLIKA: Izraelska enota po izkrcanju iz helikopterjev v akciji. — IN POLEG: V Tel Avivu so ljudje izvedeli šele po radiu o izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu. — LEV DETELA: Nemška študija o Ivanu Cankarju V Londonu je leta 1972 izšla v nem-* škem jeziku knjiga v Kolnu živečega pu-8 blicista VVilhelma H e i I i g e r j a „DO-■ MOTOŽJE PRI IVANU CANKARJU11 (No-8 stalgie bei Ivan Cankar). Pod uvodom 1 lahko nadalje beremo, da je knjiga iz-1 šla z denarno pomočjo republiškega se-8 kretariata za kulturo v Ljubljani. Knjiga ne razčlenjuje le Cankarjevih del, v katerih se nostalgija, namreč posebno intenzivna stopnja domotožja, kaže na raznovrstne načine, temveč na začetku precej obširno obravnava problem nostalgije nasploh. Prav na začetku govori Heiliger o nostalgiji kot medicinsko-psihološkem pojavu ter svo-le trditve utemeljuje s trditvami najrazličnejših starejših in novejših avtorjev. Na splošno vidijo ti avtorji v nostalgiji negativen pojav, ki more voditi v resne dušev-ne bolezni, v melanholijo, stiske, blaznost in samomor. Heiliger se dotika tudi problema slovenskih izseljencev, njihove »izkoreninjenosti" od domačih tal, njihove veliko-kratne odtujenosti in izgubljenosti v velikem svetu. Predvsem kmečki človek je poln tradicije in je navezan na svojo zemljo, tako da bi vsaj umreti želel doma. Pri karakteristiki slovenskega kmečkega izseljenca se °Pira na disertacijo slovenskega duhovnika Jožeta Premrova „0 izseljenski duši“, ki je 'zšla leta 1953 pri Cirilmetodijskem društvu v Ljubljani. Zanimivi so Heiligerjevi splošni citati iz svetovne in slovenske literature o nostalgiji, ki nikakor niso popolni, a ki vseeno ustvarijo dovolj plastično sliko o kar se da kom-Piiciranem problemu, ki ima vsekakor moč-n° senčne, negativne strani, a tudi izrazito Pozitivne aspekte. Pozitivni aspekti nostalgije se pokažejo tedaj, ko duhovno tvorni človek trpko moč nostalgije pretvori v tvor-oo umetniško akcijo. Heiliger nekje dostavlja, da se emigrant tehko v svetu utopi prav do stopnje živali, tehko pa tudi preseže uničevalno ogrožajočo moč tujega prostora in postane nekakšen bog. Ta trditev se mi sicer zdi močno Pretirana in kar se da emocionalna, vendar Pa po svoje govori o tem, da se da s pomočjo izredne mobilizacije sil res ustvariti nekaj, kar dano situacijo preseže. Za primer so nam lahko številni umetniki židovskega rodu, ki so pri nekaterih narodih, na primer Nemcih, Avstrijcih, Američanih ali pa Rusih udeleženi v duhovnem življenju v procen-tualno nadpovprečni meri. Ta pojav si lahko razlagamo predvsem socialno in politično- Židovski človek dolgo časa ni imel enakih možnosti kot drugi deželani države, v kateri je živel. To je nadarjene židovske ljudi s posebno močjo odgnalo predvsem na kulturna ali pa gospodarska področja, kjer so lahko mobilizirali vse svoje sile in tako ustvarili važne duhovne produkte. Heiliger navaja mnoge primere domotožja v nemški literaturi. Med drugim omenja Goetheja, Schillerja, Novalisa, Humboldta, Raabeja, Hauffa, Nietzscheja, Kanta, Heideggerja, Hesseja, Borcherta, Musila in druge. Omenja pa tudi primere domotožja v drugih literaturah, na primer pri Švedih, Norvežanih, Francozih, Mehikancih, Grkih, Portugalcih, Rusih, a tudi pri Slovencih, kot smo že omenili. Poročali smo že o večeru slovenske poezije v Gradcu (štev. 29 t. I.). Slovenski pesniški večer sta pripravila prevajalec Peter Kersche, 28-letni slavist in germanist iz Gradca, po materi slovenskega rodu, in izobraževalni referat, ki ga vodi dr. Hubert L e n d I. Iz Gradca sedaj poročajo o nadaljnjih literarnih dogodkih to jesen in zimo, ki naj Tu omenja med drugim Prešernove »Sonete nesreče", pesem Stanka Vraza »Draga ljuba Mura", Gregorčičevo pesem »Nazaj v planinski raj", kot posebno značilen primer nostalgije v literaturi Stritarjevega »Zorina", Župančičevo »Dumo", Gradnikovo pesem „V tujini", novelo Edvarda Kocbeka »Črna orhideja", Ingoličev roman »Kje ste Lamutovi" in tudi pesem slovenskega emigrantskega pisatela v Argentini Franceta Papeža, ki se imenuje »Tujina". Avtor ugotavlja 46 vrst nostalgije, ki jih lahko zasledimo v posameznih literaturah. To število pa more biti zgolj relativno, ker se pojma nostalgija verjetno ne da zakoličiti na tak način s številom, temveč more (Nadaljevanje na 5. strani) seznanjajo graško literarno sredino z literaturo južnih sosedov. V prvi polovici novembra načrtujejo v Gradcu večer s Tugom Sušnikom (slikarska razstava) in Tomažem Šalamunom (pesmi). Prireditelja sta izobraževalni zvezni referat za Štajersko z dr. H. Lendlom na čelu in katoliška visokošolska združenja v Gradcu. V decembru pa nameravajo prirediti tam večer z naslovom »Srb- Vekoslav Janko - umrl V Ljubljani je pretekli teden v starosti 75 let umrl svojčas znameniti in priljubljeni operni pe-vec-baritonist Vekoslav Janko. Bil je iz vrste tistih slovenskih opernih umetnikov, ki so neposredno po prvi svetovni vojni povedli slovensko Opero na piedestal resnično slovenske kulture in situacije, saj je z Betettom (slavni slovenski basist, ki je ponesel slovensko ime tudi na deske slovite dunajske Državne opere) na čelu, postopoma uspešno z domačimi nadomestila prejšnje tujerodne operne protagoniste. In Vekoslav Janko je bil med njimi ves čas eden najuglednejših. Iz množice njegovih kreacij naj navedemo le njegove najvidnejše, med katerimi je bil zlasti odličen in prodoren kot Figaro v Seviljskem brivcu, pa grof Luna v Trubadurju, Renato v Plesu v maskah, Valentin v Faustu, oče Germont v Traviati, Igor v Knezu Igorju, grof Almaviva v Figarovi svatbi, Švanda v VVeinbergerjevi operi Švanda dudak, Jonny v Krenekovi Jonny svira, mlinar Sima v Eru z onega sveta in pa še: Amo-nasro, Onjegin, Schicci, Escamilio, Telramund in druge. Kot dober igralec je med obema vojnama nastopal tudi v opereti, od koder je ostal najbolj v spominu kot originalni in neposnemljivi Peni-žek v Grofici Marici. Mimo tega se je Vekoslav Janko zadnja desetletja uveljavil tudi kot uspešen pevski pedagog, ki je svojim učencem znal približati marsikatero odrsko ali pevsko skrivnost. Podpredsednik Avstrijske lige za človekove pravice in predsednik sosveta za vzgojo, višji študijski svetnik dr. Ernst J. G brli c h , je na Dunaju umrl v 68. letu starosti. Bil je izredno marljiv zgodovinopisec in jako odkrit Avstrijec. Z velikim zanimanjem je zasledoval razvoj Slovenske gimnazije v Celovcu in je šolski knjižnici podaril tudi vrsto zgodovinskih knjig, ki jih je napisal sam. Prof. Goriich je spesnil tudi himno Gradišča in je bil 10. oktobra pokopan v častni grobnici občine Steinberg na Gradiščanskem. ska lirika in proza". Večer bosta pripravila Peter Kersche in mag. fil. Divna Nikolič, po-oblaščenka za srbohrvatski jezik na prevaljskem inštitutu v Gradcu. Pesmi 15 sodobnih slovenskih pesnikov, ki so jih 27. junija v Kerschejevi prepesnitvi brali v Gradcu, bodo še letos in spomladi prihodnjega leta izšle v reviji Literatur und Kritik. Mladi graški slavist in germanist Kersche se zadnja leta načrtno ukvarja s prevajalsko dejavnostjo iz jugoslovanskih, zlasti pa iz sosednje slovenske literature, tako da si na tej in oni strani meje zasluži priznanje »literarnega poslanika". V Ljubljani kulturno srečanje „Alpe-Jadran“ ■ Letošnje enomesečne kulturne pri- ■ reditve ALPE-JADRAN je organizirala a kulturna skupnost Slovenije. Tokrat ■ je padla dolžnost prireditev na Ljub- ■ ljano, potem ko je bilo lansko leto v ■ Celovcu. Program prireditev je skupaj ■ z nekaterimi novitetami po umetniških ■ zvrsteh vseobsegajoč. Na kulturnem srečanju sodelujejo u-metniki s Koroškega, Furlanije-Julijske krajine in Slovenije. Kulturni dnevi so se pravzaprav začeli že 30. septembra s koncertom Slovenske filharmonije. Navkljub pestremu programskemu izboru je največ glasbenih prireditev. V nedeljo je nastopil komorni orkester in zbor madrigalistov iz Celovca v stolnici, pod vodstvom prof. dr. Nikolaja Fheodoroffa, baletni večer v Operi Slovenskega narodnega gledališča bo 11. oktobra, zvečer; v soboto, 13. oktobra, bo nastopilo v Operi celovško Mestno gledališče z Edmund Eyslerjevo opereto »Die gold’ne Meisterin" (Mojstrica zla-tarka); sedem dni kasneje bo koncertirala Tržaška filharmonija (20. oktobra) z deli italijanskih komponistov; 27. oktobra pa bo srečanje amaterskih pevskih zborov; tokrat bodo sodelovali tudi pevski zbori zamejskih Slovencev s Koroškega in iz Italije. Zelo važno mesto v kulturnem srečanju med Koroško, Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo, bo brez dvoma likovna razstava INTART V Mestni galeriji: odprli jo bodo v soboto, 13. oktobra; to bo že šesto podobno srečanje likovnih umetnikov treh sosednih dežel. Letos bo zastopalo koroške likovne umetnike 34 avtorjev, iz Furlanije-Julijske krajine jih bo 12 razstavljalcev, medtem ko bo Društvo slovenskih likovnih umetnikov zastopalo 21 umetnikov. Čeprav bodo na INTART posebej prikazana dela prejšnjih nagrajencev, pa letos nagrad ne bodo podelili, ker je želja organizatorjev, da bi imela prireditev značaj prijateljskega srečanja, ne pa tekmovanja. Literarno srečanje bo 16. oktobra v Društvu slovenskih pisateljev. S Koroškega bosta prišla Andrej Kokot in Hans Gigacher.sTržaškega Marko Kravos in Marin Biago, Mila Kači-čeva in Jože Šmita pa iz Ljubljane. Narodna galerija bo v okviru razstave Gotska plastika na Slovenskem priredila zborovanje umetnostnih zgodovinarjev treh dežel (18. oktobra). Društvo slovenskih filmskih delavcev pa bo 23. oktobra priredilo filmski večer. Slovenska poezija v Gradcu Dr. Rajko Ložar: Gorica - Selo - Dvor Prostori na vasi Vrzimo še bežen pogled na prostore na Vasi in njihova imena. Skoraj vsaka vas je imela prostor, večji a|i manjši, kjer so se ob raznih prilikah zbra-!i tentje in katero rekli, zapeli. Po kranjskih vaseh je za tak prostor običajno ime na vasi (Po ameriških vaseh, kolikor sploh moremo tu govoriti o vaseh, se tak prostor ime-nuie Viliage Green). V Vogrčah je tak prostor na vesi. Leži blizu cerkve, v gornjem delu, tam je seveda tudi križ ali znamenje, kapela in več lip. V Goselni vasi je pred Škofovo domačijo podoben prostor, ki mu pravijo na vasi, ne na Vesi. Imam občutek, da je ta naziv na Kolškem manj pogost kot na Kranjskem. Iz skupine hmajna, gmajna sem zapisal naslednje primere: V Vogrčah je hmajna, na hmejn, tisti prostor pred cerkvijo, kjer je vodnjak s koritom za napajanje živine, in tem stoji tudi več lip. Tudi v Priblji vasi se lrT|enuje podoben prostor pri cerkvi gmajna, Je zelo lep, je pred in okoli cerkve in na ajem sta dve lipi, razen tega tudi križ, riž. Drugo ime za ta prostor je britof; je zelo verjetno, da so nekoč tu pokopavali mrtve in bi bilo vredno to raziskovati. Toda hmajna ni vezana lokalno na cerkev. Pri Ustarjevi domačiji v Kazazah stoji na primor križ pred hišo in se imenuje prostor specifično pri križu, toda kljub temu se ves Prostor primarno imenuje hmajna. Običaj-n° je gmajna nekje na koncu ali na robu vasi, kjer ie tudi razpotje. V sredi Vesel je tak°_ razpotje s križem in mu pravijo na hmšjna. Enako je hmajna prostor ob vaški poti v Goselni vasi pred že omenjeno Škofovo domačijo in je samo to pravi prvotni naziv. Ta hmajna ima še ta atribut pristnosti in starodavnosti, da je občinska last. Če je na prostoru znamenje ali kapela, se imenuje navadno pri križu, pr’ 'riža. Tak primer imamo sredi vasi v Samožni vasi pri Škocjanu. V Večni vasi pri Globasnici pa se tak prostor imenuje pod lipo. Temu nazivu gre precejšnja važnost, kajti ime Večna vas prihaja od imena staroslovenskih več ali zborovanj, na katerih se je tudi sodilo. Če me spomin ne vara, so okoli lipe v Večni vasi tudi veliki kamniti bloki, na katerih so zborovalci sedeli, ko je veča bila v teku. Koroškim vasem dajejo posebno obeležje lipe. Ni doma ne te ne one oblike, ki ne bi imel vsaj nekaj lip okoli. Epilog V gornjem smo govorili o razmerah v Podjuni. O Rožu in Zilji ne bomo, ker ni bilo časa in sredstev. Vse to raziskavanje datira iz sporadičnih obiskov na ozemlju med leti 1945—1950, to se pravi: je od tedaj preteklo že 25—28 let. V tem razdobju se je podoba slovenske vasi na Koroškem zelo spremenila, začela se je že tedaj, ko sem jaz odhajal v Ameriko. Na Komel je bilo te- daj treba lezti kot na kako srednje visoko goro, danes baje pelje gor avtocesta. Ravno tako se je pretrgala tudi tradicija; mladi rod odhaja v mesta in ve malo o teh rečeh, stari rod umira. Zamira pa tudi interes za vedo in sploh za raziskavanja lastne zgo- 7 dovine in dediščine. Mnogokrat se čudim, da se na teh bogatih koroških tleh ne najde skupina ljudi, ki bi gojila znanstveno raziskovanje tradicij, da bi ne nastajala taka anomalija, to se pravi nesmiselnost, da piše o teh rečeh nekdo iz daljne Amerike, namesto da bi bral o teh predmetih originalne prispevke koroških rojakov. Zato ni odveč poudarjati potrebo utrjevanja intelektualnih sposobnosti rojakov v manjšini potom ponatisov del starih znanstvenih delavcev, ki so pisali o koroških tradicijah. Prepevanje narodnih pesmi je važno, toda — ni vse! Križ na gmajni pri Ustar ju v Kazazah. Levo dr. Rajko Ložar, desno pok. J. Učakar, nekdanji župnik v Izlakah pri Zagorju ob Savi. Foto: J. Bavdaž Dokažimo, da hočemo živeti! Vsi se Dan zahvale v Bilčovsu Res je, da sicer besedo zahvala dostikrat slišimo in uporabljamo, a nikomur ni prišlo še na misel, da bi to besedo tudi uresničil. Tisti, ki se v naših krajih, saj na zunaj zahvaljuje, čeravno samo v ..folklorni oz. teatralni “ obliki in poleg tega z rjavo pobarvano miselnostjo, na vse druge bogove ozirajo, samo na slovenskega soseda ne. Prav on pa je tisti, ki se radevoljno podvrže, tako da gre raje na nemško proslavo, kot da bi mu (ali njegovi tako domišljivi kulturni organizaciji) padlo v glavo, prirediti nekaj nekulturnega tudi v slovenščini. Tako kot da bi bilo prepovedano javno izreči (ne samo v cerkvi) slovensko zahvalno besedo. Ali pa: To kar drugi delajo, za nas ni primerno oz. premalo kulturno. Zato smo dopuščali, da se je v naših občinah začela „Landjugend“ zahvaljevati, čeravno ne v našem smislu! Takšne in podobne so bile misli in premišljevanja, ki so Slovensko prosvetno društvo Bilka, farno mladino in bilčovske občane privedle do spoznanja in sklepa, da bi dali bilčovski občini priložnost posvetiti saj en dan tako zapuščeni zahvali. Zadnjo nedeljo je bila ..Zahvalna prireditev", ki se je začela s slovesno zahvalno božjo službo v farni cerkvi, katero je daroval in odlično pripravil domači župnik Kassl, medtem ko je mešani cerkveni zbor z ubranim petjem spremljal cerkveni obred. Priprošnje so dale zastopnikom kmetovalcev, žena, mladine, delavcev in študentov priložnost, da izprosijo božji blagoslov vsem ■ Konec preteklega tedna so bili učenci ■ Kmetijske strokovne šole v Podravljah ■ pod vodstvom ravnatelja in treh učite- ■ Ijev na tradicionalnem poučnem izletu ■ v Sloveniji. Tokrat jih je pot vodila po ■ severovzhodni Štajerski, kjer so bili v ■ gosteh pri kmetijskih kombinatih, kmetij- ■ skih zadrugah, predelovalnih obratih in ■ zasebnih kmetih. Med tridnevnim bivanjem na Štajerskem so učenci in učitelji obiskali mariborsko miiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! OPOMBA: Pisma bralcev predstavljajo izključno mnenje podpisanega in ni nujno, da se uredništvo Našega tednika strinja z vsebino članka. ljudem in njihovemu delu; darovi pa so bili namenjeni za sklad lačnih otrok na svetu. Nato je domače kulturno društvo pripravilo v Miklavževi dvorani kulturni spored, ki je bil v okviru pevskega srečanja z zbori iz Kotmare vasi in Loge vasi, katerima sta se še pridružila domači moški in mešani zbor. Izvrstni pevci so na svojstven način prispevali k zahvalni prireditvi, ko so opevali sončne in senčne strani življenja ter brezskrbne in težke dneve našega kmeta, ki je priden gospodar rodovitne slovenske zemlje, kateri obljublja večno zvestobo. Prav v svoji uvodni besedi je predsednik društva Reihmann podčrtal pomembno vlogo našega vsakdanjega kruha, ki naj bo za nas tudi opozorilo, da ga pravično delimo z milijoni ljudi, ki zaradi lakote umirajo. Zato je tudi prireditelj kulturnega programa namenil vstopnino skladu lačnih otrok! Bilčovski dan zahvale pa so lahko tudi praznovali tisti, ki so bili razpoloženi za ples, za katerega sta poskrbela vesela ..Rožanska fanta". Vsekakor je poskus Bilčovčanov, ki so priredili zahvalni dan, zelo uspel. Vendar — in to na žalost — smo pogrešali pri zahvalni maši, ki je bila cela dvojezična, vse tiste, ki bi se lahko zahvalili tudi v drugem deželnem (nemškem) jeziku. Ker pa je zahvala nekaj skupnega, je torej tudi zadeva vse občine in fare. Zaradi tega bi morali priti na proslavo tudi odgovorni občani, čeprav niso bili povabljeni. mlekarno, tovarno ..Zlatorog", kmetijsko šolo Svečina, prašičjo farmo in vinsko klet kmetijskega kombinata Ptuj, valilnico in perutninsko klavnico kombinata ..Perutnina", vinsko klet kmetijskega kombinata Ormož, kmetijsko zadrugo in zasebne kmetije na področju Križevcev, center za elektrifikacijo podeželja v Vidmu, obrat kmetijskega kombinata Gornja Radgona »Zadruga" in zasebne kmetije v okolici Vidma ter center za dehidracijo krme v Črncih. Potovanje po Štajerski je bilo za učence in učitelje polno nepopisnih vtisov in doživetij. Topli in prisrčni sprejemi vsepovsod, kjer so se ustavili, izčrpni prikazi proizvodnih enot in tolmačenja proizvodnih procesov, vse to jim bo ostalo ne le v trajnem spominu, marveč jih bo močno podpiralo pri njihovem bodočem delu ter jim dajalo ŠT. RUPERT PRI VELIKOVCU: 70-letnica Doniževega ateja Sedemdesetletnika imamo. Svoj sedemdesetletni rojstni dan je minuli teden dopolnil naš spoštovani Donižev atej, Andrej Ru tt e r v Orlači vasi. Za ta dogodek se je zbralo zadnjo soboto na Doniievern domu vseh devet o-trok s svojimi družinami in njihovimi najožjimi sorodniki, da bi počastili svojega očeta, starega očeta in pradeda. Zahvalno sv. mašo so skupno obhajali v farni cerkvi, da bi se zahvalili Bogu m zdravje svojega dobrega očeta in njih mame in prosili za to še v naprej. Sveto mašo je daroval naš provizor g. Komar. Pri govoru je naš provizor v kratkih besedah poudaril samo nekaj uspehov svoje »desne roke«, kakor ga vsi poznamo. Poudaril je njegovo več kot štiridesetletno vztrajno delovanje kot cerkveni ključar in cerkveni svetnik. Čez štiri deset- V------------------------------------------ impulze za čim uspešnejšo ureditev kmetijske proizvodnje na domačih kmetijah. Mogočen vtis je na udeležence poučnega izleta napravila družbena kmetijska proizvodnja, ki je organizirana v kmetijskih kombinatih. Za to proizvodnjo, ki ima že obeležja industrijskega proizvodnega sistema, je značilna izredna koncentracija proizvajalnih sredstev, masovna proizvodnja kmetijskih pridelkov in visoka intenziteta. Tako npr. nahrani kmetiski kombinat Ptuj v svoji farmi prašičev letno 50.000 bekonov, za potrebe reprodukcije pa redi 2.800 plemenskih svinj. Podobna situacija je pri kombinatu »Perutnina", ki letno proizvede 3 milijone kg perutninskega mesa, v sodelovanju z okoliškimi kmeti pa še nadaljnjih 10 milijo- letja že skrbi za svojo farno cerkev kot skrben oče, nič manj kot za svojo številno družino in svojo kmetijo. K zahvali je dodal takoj tudi prošnjo za nadaljnje sodelovanje tega plodovitega dela za vso faro. Ker so v Doniževi družini pevci doma, so pri sv. maši prav lepo zapeli. Lepo je zadonelo: »Marija, skoz življenje . . .«. In po maši improviziran moški zbor: »Ko zarja zlati nam gore . ..«. Kar zadonelo je po cerkvi. Po tej res lepi družinski maši se je zbrala še enkrat vsa družina s svojim dušnim pastirjem v sredi, v vaški gostilni. Ob bogato obloženi mizi so se otroci še zahvalili očetu za vse, kar jih je naučil, predvsem s svojitn lepim zgledom in krščansko vzgojo. Lepo jih je vodil skozi otroška in mladinska leta. Njemu gre zahvala za vse to, kar so danes v življenju. Še zmeraj radi pridejo k očetu po nasvete. Za posebno razvedrilo so poskrbeli vnuki s svojimi inštrumenti. Kar kaže, da je tudi v to smer poskrbljeno. Želimo Doniževemu očetu obilo božjega blagoslova, trdnega zdravja in še mnogo let v krogu svojih dragih in nas vseh. Radi občujemo s tem zglednim sosedom in spretnim kmetom. Dragi Donižev oče, Bog vas živi še mnogo let! K sedemdesetletnemu jubileju mu želi vse najboljše tudi Naš tednik, ter mu želi iz vsega srca mnogo zdravja in mu kliče še na mnoga leta! _________________________________________J nov ter za potrebe reprodukcije drži 240.000 nesnic. Z nič manjšim interesom so učenci in učitelji sledili prikazu področja kooperacije, to je proizvodnega sodelovanja med zadrugami in zasebnimi kmeti ter ogledom kmetij. Tu smo spoznali, da predstavlja kooperacija, kakor jo definirajo nova ustavna določila, močan faktor za nagel razvoj zasebnih kmetij. Učenci in učitelji so lahko spoznali, da zasebne kmetije ob podpori družbene kmetijske proizvodnje, ki se odraža v preskrbi pocenjenih kreditov, vsestranski strokovni pomoči ter zajamčenem odkupu vseh kmetijskih pridelkov, ne le z velikimi koraki dohitevajo, marveč že prehitevajo naše kmetije. Učenci podraveljske kmetijske šole v Sloveniji ■lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll 'pXSVltO' (mOlCCLi 'IIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIl|i|IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllHllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIlllllllllllllllllllllllllllllllllllilllilllllllllllllllMIIIHIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIimilllllllllllimil „Wann endlith Mahnmal gegen Fanatismus, Dummheit und falsch verstandene Tradition?" Schon Tage vor der Enthullung des Mahn-males an der Gurkerbrucke konnte man auf den Plakaten u. a. lesen, dal3 nicht nur der Toten gedacht wird, sondern die Karntner auch uber die Entvvicklung, die unser Land „bedroht“, informiert vverden. (Konnte man sich denken!) Wie nun solche Jnformatio-nen“ aussehen und vvelche VVirkung sie er-zielen und vvahrscheinlich auch erzielen sollen, kennt man von ublichen Feiern die-ser A rt und haben auch so manche An-sprachen zum 10. Oktober bevviesen. Die „Aufklarung“ war wie zu ervvarten hochst einseitig und unobjektiv und so man-cher hatte sich beinahe seine Zahne im Obereifer an den Slovvenen und Jugoslavvien ausgebissen. Sie haben es nicht schvver, im deutschnationalen Lager, weil ihre Appelle (Informationen) nicht die Vernunft treffen, Oberlegung vvecken, sondern ihr Ziel offen-sichtlich darin besteht, die primitivsten und gefahrlichsten Gefiihle der Menschen anzu-sprechen, HaB, Neind, Vorurteil und Angst, vvobei von jenen vor allem die Angst (und somit die Vergangenheit) liebevoll hochge-pappelt und heiBgehalten wird und man zu diesem Zweck mit dem Finger zu den Ka-ravvanken zeigt, um der leicht erregbaren Masse die Fatamorgana zu zeigen, die „bo-sen Krallen" des evvigen Feindes, der unser Land standig bedroht, das Gespenst, wel-ches regelmaBig um den 10. Oktober von jenen heraufbeschvvoren, iiber die Hohe und Gipfel der Karavvanken spukt! Man vvare todungliicklich, konnte man diese Krank-heit nicht so abreagieren, die Krankheit, die darin besteht, daB man der Vergangenheit nachtrauert, jenen Tagen, wo man mit der VVaffe in der Kand der Held war, wo man nicht kunstliche Feindschaft ziichten miiBte wie heute. Was vvaren die Menschen doch fur „armse-lige" Geschopfe, gabe es zuviel Verstand-nis und Liebe, vvare der HaB der Vergangenheit schon ausgestorben! Es genugt doch, wenn wir Christentum heucheln, uns aber fur den Mord, der sich Krieg nennt und sich hinter dem Begriff »Vaterlands- und Heimat-liebe" verschanzt, Munition und Geschutze vveihen lassen, im Namen Gottes! Das wir eigentlich keine Helden, sondern bedauer-liche SchleimscheiBer sind, ist noch nie-manden in den Sinn gekommen. Man heult mit den VVolfen und hangt sein Mantelchen schon brav nach dem Wind. Jene aber, die doch gegen diese Stromung pinkeln, vverden von der Masse und auch von der Pres-se wie von Maden und VVurmern angenagt und schlieBlich gefressen. Auch bei uns in Karnten ist es ahnlich, zumindest was Abvvehrkampf, 2. VVeltkrieg (Verschleppungen usw.) und Nationalitaten-kampf Deutsch-Slovvenisch betrifft. Kaum je-mand erhebt das VVort, alles tritt leise. Fa- natische Nationalisten und politische Extre-misten haben immer und uberall versucht, andersdenkende Burger in ihren Kafig zu sperren oder vvenigstens mundtot zu ma-chen. Kommt es auch bei uns vvieder ein-mal dazu? Man weiB, wie deutsch-nationale Kreise in VVahrheit zu den Slovvenen stehen, laBt sich aber von deren fadenscheinigen, siiBlichen Reden und Beteuerungen beru-higen. Es ist bekannt, daB man im deutschnationalen Lager sogar sovveit geht, den Slovvenen ihre Rechte abzusprechen! Man vveiB auch, daB sich im slovvenischen Lager extreme Gruppen gebildet haben, die ungeachtet der Bemuhungen Osterreichs und seiner Kommissionen und Komitees fleiBig Gebaude- und StraBenschilder be-malen und beschriften, bedenkliche Texte setzen (IRA hilf uns) und ebenso unzugang-lich, uneinsichtig und engstirnig sind vvie ihre Artgenossen auf der deutschen Seite. Es fallt auch auf, vvie schon einmal ervvahnt, daB beide Seiten unermudlich Mahn- und Denkmaler enthullen und das Gedenken an die Toten mehr ein Vorvvand ist, vveil sie diese Statten vor allem fur nationale Demon-stration benotigt! Bis zur Ekstase, der Gei-fer ilbers Kinn flieBend schreit man vom Blut und huldigt die Vergangenheit und somit das Trennende. Man vveiB naturlich, daB man damit des Teufels Gefahrter ist, daB man nicht das Verbindende sucht, sondern Graben zieht, daB man Zorn und Hader an-zettelt, aber man bestreitet es eifrig, um keine Ausrede verlegen! Doch die meisten ver-schlieBen die Augen und O hren, vvollen nichts gesehen, gehort und bemerkt haben. Alles nur Kleinigkeiten, »besoffene Ge-schichten", alles in Butter, vvahrscheinlich auch dann noch, vvenn man bereits vor dem Scherbenhaufen stehen vvird. Die Denkmaler auf beiden Seiten (auch das neue Mahnmal an der Gurk) sollen mahnen, aber vor Dummheit und Fanatismus, und zur Selbst-erkenntnis fuhren! Herbert Guttenbrunner Kottmannsdorf P. S.: « Man kann den Menschen in unserem s Lande nicht oft genug aufzeigen und E auf den Ohren liegen, daB es so nicht a mehr vveitergehen kann und darf. Ver-H harmlosen wir nicht in alle Evvigkeit! ® Auch vor 1938 hat man zu lange ver-H harmlost. Wenn wir nicht stetig gegen B die Unvernunft und Engstirnigkeit auf-■ stehen, vvird uns die Kontrolle iiber Land h und Staat unbemerkt aus den Handen B gleiten. Ich vvill mich nicht vvichtig mati chen und iibertreiben, aber so klein H fangt es meistens an. zberemo pri Šoštarju v Globasnici! Lep večer jugoslovanske folklore v Celovcu da so jo morali pevci iMmiiiiiiKiiiMiitiiiiiiitnimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiijiiiiMiini Avstrijsko-jugoslovansko društvo razvija živahno dejavnost v stikih z našo južno sosedo, saj je njegova glavna naloga splesti čim boljše sosedske odnose. To delovanje se manifestira na različne načine, npr. s pošiljanjem avstrijskih otrok v Jugoslavijo, v gostovanju slovenskih ansamblov na Koroškem in Podobno. Tokrat je društvo povabilo v Celovec folklorno skupino „Sava“ iz Kranja, ki jo sestavijo plesna skupina, vokalni oktet, tambu-raški orkester iz Reteč pri Škofji Loki ter instrumentalni ansambel. Prireditev je bila \ Petek v Domu glasbe. Med številnim občinstvom smo videli znane osebnosti, med njimi jugoslovanskega generalnega konzula Bojana Lubeja, konzula Branka Čopa, Celovškega župana Guggenbergerja, ie bil tudi pokrovitelj večera, oba podžupana dr. Romaucha in Vallona, dvornega svetnika dr. Joška T i s c h I e r -j a s soprogo, odvetnika dr. Franca Z w i 11 -r a ter skoraj celotno vodstvo Avstrijsko-jugoslovanskega društva. Folklorna skupina Sava je amatersko dru-štvo mladih, simpatičnih deklet in fantov, ki Sofijo narodne plese in pesmi zgolj iz Iju-bezni do tega pristnega narodovega izročila, iz notranje želje do plemenitega kulturnega in umetniškega izživljanja, ki je na Zalost zmerom manj prisotna v naši življenjski stvarnosti. V petih letih svojega obstoja i® skupina obšla precej krajev v Sloveniji, nastopala v televiziji in v tujini z velikim UsPehom. po kratkem pozdravnem nagovoru celovškega župana Guggenbergerja, ki je poudari, kako velikega pomena je kulturna izmenjava za Koroško, je vokalni oktet zapel večno lepo Aljaževo „Oj Triglav moj dom“. OBVESTILO absolventkam gospodinjskih šol šolskih sester Naše letošnje srečanje bo v nedeljo, 14. oktobra 1973, ob dveh popoldne v zavodu šolskih sester v Št. Jakobu v Rožu. Na veselo svidenje! prosno zgodovino življa, ki je stoletja vztrajal na trdih in skopih kraških tleh. Svojski temperament, samonikel in čvrst karakter, težak in grob, telo upognjeno od naporov, se zrcali prav nazorno v plesnem koraku in drži telesa. Občinstvo je po tej točki, ki je bila zadnja pred odmorom, zasulo plesalce z dolgim aplavzom. V drugem delu so nas plesalci in plesalke popeljali v sredino gorske doline zahodnih Julijskih Alp — v Rezijo, ki je do današnjega dne ohranila med tamkajšnjimi Slovenci najbolj arhaično ljudsko glasbo na slovensko govorečem ozemlju. Prav posebna zanimivost so njihovi plesi, ki so vsi variacija enega plesa: plesi v dveh nasproti si stoječih vrstah, v parih, v trojkah ali četvorkah. Plesalci med seboj menjavajo v svoji osnovni poziciji in se nikoli ne sprimejo. Plešejo lahko sami plesalci ali same plesalke, pa tudi v mešanem paru. Ples sta spremljala violina („citira“) in čelo („bunkala“, mali bas na tri strune), ki drži v basu ves čas en sam ton. Ritem daje violinist z nogo, s katero tolče ves čas ob tla. Na vrsto je spet prišel tamburaški orkester ..Bisernica", ki je temperamentno zaigral tri skladbe: „Venček dalmatinskih narodnih" v Rantovi priredbi, „Veselo plesalko" Julijusa Fučika in „Savske valove" v Grobmingovi priredbi. Za tamburaši so prišli na oder živahni gorenjski godci s harmoniko, basom in klarinetom, ki so spremljali vesele Gorenjce in Gorenjke v pestrih nošah, dekleta v širokih barvitih krilih in tipičnih pokrivalih pečah, fantje pa v škornjih, Jajbčih" in krivcih za klobuki. Ob ukanju so nam odplesali splet svatbenih plesov. V njih se prepletajo poskočne svatbene polke, s svatbeno pogačo na glavi, da bo letina tem boljša, čim lepše bo odplesan ples ter fantovske bahavosti v plesu z majoliko, polno vina na glavi, ki se hoče postaviti pred dekleti in pred zbrano svatovsko druščino. Za plesalci je vokalni oktet zapel koroško narodno „Moj puobič", v Kramolčevi priredbi, „Žabe“, Vinka Vodopivca in „Kaj kleplje na vasi jekleno koso" od Lovra Hafnerja. Pri pesmi „Žabe“ je bil aplavz občin- stva tako mogočen ponoviti. Blizu dve uri trajajoči spored pa so plesalci in plesalke zaključili z gorenjskimi delovnimi plesi, ki ponazarjajo razna obrtniška dela: čevljarstvo, šivanje odej in vreč — v plesih šuštarska, kovtre šivat in Žaklje šivat. Potrkana kaže izrazit element ljubezenskega snubljenja, kjer se dekle fantu nekaj časa vabljivo izmika, nato pa se mu pusti ujeti in skupaj zaplešeta dvokoračno polko. Mrzulin je ena od variant po vsej Sloveniji še danes razširjenega plesa; splet zaključuje šaljiv ples Metla, ki hkrati pomeni veselje urnim in iznajdljivim plesalcem ter „ža-lost, jezo in razočaranje", najpočasnejšim med njimi, ki namesto brhkega dekleta dobi za par brezovo metlo. Gorenjska mladina nam je prinesla na celovški oder veselje, vedrino in navdušenje. Prikazala je, kako bogato je narodno blago slovenskega in jugoslovanskih narodov, kako zanimivi so njihovi plesi, občutene njihove pesmi ter očarljive njihove narodne noše. Z izrednim mojstrstvom, s katerimi so izvajali posamezne točke, so dobesedno osvojili srca vseh navzočih, ki niso varčevali s ploskanjem, da bi pokazali iskreno priznanje kvalitetnemu izvajanju. Program prireditve je spretno vodil in po- MLADI ROD, ŠOLSKI LIST | | ZA KOROŠKO MLADINO | Leto 23, številka 1—2 | za september in oktober | Izdaja konzorcij učiteljev na dvoje- | | žičnih šolah. | 1 List je izšel ob začetku šolskega le- | | ta v jako prikupni obliki. Prof. dr. Wer- | | ner B e r g , slikar južne Koroške, je | 1 napisal mladim bralcem poseben po- | | zdrav. Številka je bogato opremljena | | s slikami prof. Berga. Vsebinsko je | | številka prikrojena jesenskemu času. | | List prinaša tudi odlomek iz začetkov § | slovenskega literarnega življenja in si- | | cer o Primožu Trubarju in Brižinskih | | spomenikih. | ..................................Hilli.Milih vezoval simpatični napovedovalec celovškega radia Hubert R e p n i g , ki se je na koncu v imenu Avstrijsko-jugoslovanskega društva in nastopajočih zahvalil za številni obisk. Temu se pridružujemo tudi mi, saj smo občutili globoko zadovoljstvo ob res krasnem narodno-kulturnem večeru. Še enkrat hvala vam, dragi bratje iz lepe Gorenjske. B. L. Oskrba z nafto razmeroma na solidnih temeljih Nafta kot energetski vir je tudi v Avstriji eden osnovnih faktorjev gospodarstva, ki povzroča skrbi. To tembolj, ker je istočasno eden osnovnih faktorjev za varovanje prostovoljne ustavne nevtralnosti v mednarodnih konfliktih, ki se zadnje čase pojavljajo zlasti v zvezi z nafto. Avstrija je podobno kot vse dežele evropskega zahoda na nafti čedalje revnejša. Iz lastnih ležišč krije lahko le eno petino svojih potreb po nafti in njenih izdelkih. V skladu s statusom svoje trajne nevtralnosti mora torej skrbeti, da ima dobave nafte zagotovljene iz kar največ območij, ki igrajo v mednarodni politiki pomembno vlogo. Avstrijska ležišča nafte pojemajo. Lani so s 2,47 milijona ton dala za 1,5 odstotka manj nafte kot leta 1971. Temu nasproti se je v zadnjih petih letih povpraševanje za nafto Skupina mladih zdravih mladeničev in za-lib mladenk je svoj program ob spremljavi tamburaškega orkestra začela z belokranj-skimi plesi, to je s spletom plesov in pesmi iz slovenske pokrajine ob hrvaški meji, kjer 5° se ohranili plesi in običaji, ki so drugod Ze izumrli. Videli smo splet plesov: „Lepa ^nka“, „Hruške jabuke", „Pobelelo polje" ~~ arhaičen baladni ples — „Trumpf“ — ne-m° kolo brez glasbene spremljave, ki mu daie ritem in melodijo samo topot nog, ter p'esa „Sirota“ in „Kopinja“. Komaj se je polegel aplavz in zvoki lirični0 otožne melodije mehkega ritma v črno-be|e noše odetih plesalk in plesalcev, že zadonela pesem okteta „Kam“ (Josip Kocjančič), kateri sta sledili še „Domovina“ 'Benjamin Ipavec) in Adamičeva „Vse roži-Ce rumene". Folklorna skupina se je nato preselila na hrvaško v Baranjo. Tam vidimo še danda-nes v nedeljah in praznikih ljudi v narodnih n°šah. Plesi spominjajo večkrat na cigan-sl kjer so nam mladi fantje in dekleta v P°sebno privlačnih kostumih, okrašenih s Svilnimi dukati, predstavili enega najzani-Tivejših jugoslovanskih plesov, starobosan-®ko kolo iz „Glamoča“. Razodeva težko živ-Jenje bosanskega človeka, kruto in neiz- Nemška študija o Ivanu Cankarju (Nadaljevanje s 3. strani) biti to le odprt pojem, ki dopušča toliko definicij, kot je tudi modelov nostalgije v posameznih literaturah, kar pa se matematično ne da ugotoviti. Kljub temu Heiligerjeve definicije nostalgije, ki se pojavlja kot hrepenenje po nepokvarjenem otroštvu, tožba po zgubljenem času, hrepenenje po domači deželi, navezanost na dom, navezanost na mater, primerno osvetljujejo problem, ki ga nato analizira pri Ivanu Cankarju. Najprej podaja pisec zgodovinski in sociološki uvod o razmerah pri Slovencih ob obratu stoletja. Ta uvod se mi zdi precej enostranski, ker vidi vse pozitivno samo pri tako imenovanih tedanjih levih silah in vse slabo na nasprotni, nazadnjaški liberalni in tudi katoliški strani. To se izkaže kot močno tvegan in vrtoglav skok v probleme domotožja pri Ivanu Cankarju, ki ga Heiliger opazuje enostransko, kot nostalgika, in ne zna Cankarjeve nostalgije, ki bi bila sama na sebi negativen pojav, tvorno popeljati v dialektični odnos do drugih bistveno važnih strukturalnih členov Cankarjevega obsežnega dela. To delo je poseben duhovni koz-mos zase, ki poleg socialnega in političnega protesta in nostalgije skuša svet, življenje in slovenski narod tudi duhovno pregnesti, s pomočjo spominjanja, poetične slike, groteske, religiozno-spiritualne misli popeljati na višjo stopnjo doživljanja. Cankarjeva literatura ni le slovenski, temveč eminentno srednjeevropski primer ODTUJITVE, ki je vidna prav tako pri Kafki, Musilu, Brochu in drugih. Cankar je v svojih delih slovenske primere tako okarakteriziral in oživil, da so karakteristični kot splošni srednjeevropski primer bivanja v nekem zgodovinskem času. Nostalgija je pri Cankarju lahko le ena od mnogih komponent, vsekakor važna komponenta, a vendar komponenta, ki je pregnetena z vrsto protikom-ponent. Cankarjevo ODTUJITEV je dobro videl že Dušan Pirjevec in jaz v polemiki s Pirjevcem ne bi pritrdil Heiligerju, temveč Pirjevcu. Kljub tem pripombam je Heiligerjeva študija o nostalgiji pri Cankarju važen doprinos k raziskovanju Cankarjevega dela. Prav bi sicer bilo, da bi številni citati iz Cankarjevih del bili prevedeni tudi v nemščino, ker je število Nemcev, ki razumejo slovensko več kot neznatno in bo zato to knjigo v nemščini s pridom mogel uporabljati le malokateri nemški slavist, V svoji študiji je Heiliger nakazal tudi nekaj važnih potez slovenskega narodnega značaja, ki pa znanstveno tudi niso dokazljive in jih je zato mogoče hitro relativizirati. ■ Najvažnejša zasluga Heiligerjeve knji- ■ ge gotovo ni v kakih novih ugotovitvah, ■ temveč v povezanju Cankarjevih nostal- ■ gičnih komponent s problemom nostai- ■ gije v svetovnih literaturah in v psihiatri- ■ ji. V tem smislu lahko nove raziskave ■ utrdijo start, ki ga je naredil Heiliger. h Morda pa bo ta knjiga istočasno vzpod- ■ budila tudi nemške in mednarodne sla-ffl viste, da se začno resneje ukvarjati z ■ umetnikom, ki ni važen le za Slovence, ■ temveč za Evropo nasploh. in naftnimi izdelki povečalo za 25 odstotkov na 10,17 milijona ton. Lani je morala Avstrija uvoziti 7,7 milijona ton nafte oziroma ustreznih količin njenih izdelkov. Letos se bo ta potreba še povečala, prihodnja leta pa še bolj. Na tej prognozi se dejstvo, da se avstrijski električni energetski viri razmeroma naglo večajo, ne bo dosti spremenilo. S pojemanjem dobav nafte iz lastnih ležišč in z naraščanjem povpraševanja za njo je avstrijsko podržavljeno gospodarstvo z nafto že od vsega pričetka tega razvoja skrbelo, da si dobave nafte zagotovi iz čim večjega števila drugih dežel. Na tem principu tudi vztraja. Tako Avstriji dobavljajo nafto dežele Alžir, Irak, Iran, Jugoslavija, Katar, Libanon, Libija, Nigerija, Saudijeva Arabija, Sirija in Sovjetska zveza, skupno torej 11 dežel. Te dežele dobavljajo Avstriji surovo nafto, ki jo predela podržavljena rafinerija v Schvvechatu pri Dunaju. Večino nafte, ki jo Avstrija uvaža, prejema po naftovodu Adrija—Dunaj in po Donavi. Z izgradnjo omenjenega naftovoda in s povečanjem kapacitet rafinerije v Schvvechatu je Avstrija lahko vidno povečala svoj delež na mednarodni proizvodnji naftnih izdelkov. Naftni derivati so dali avstrijski kemični industriji novih impulsov. V zadnjih petih letih se je delež lastne proizvodnje na skupni avstrijski porabi naftnih izdelkov povečal. Lani je namreč Avstrija uvozila le še 26 odstotkov naftnih izdelkov, 74 odstotkov teh potreb pa je krila njena rafinerija. b Ravnokar prikazani razvoj oskrbe Av-a strije z nafto tudi kaže, zakaj ima Avstri-B ja zadnje čase tako velik interes na B gradnji nadaljnjega naftovoda, za kate-b rega so dale iniciativo zlasti Madžarska, B Češkoslovaška in Poljska in za katerega B se zavzema tudi Jugoslavija. (bi) imiiiiMiiHHiiiiiiHiiiiiuimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmuiHUiiii Oglašujte v našem listu! ................................muhi........ VOŽNJA V ASISI. RIM, MONTE CASINO IN POMPEJE od 15. do 21. oktobra 1973. Vozi avtopodjetje Sienčnik iz Dobrle vasi. Še so prostori tudi za vas, hitro se odločite in se podrobno informirajte telefonično pri vozniku v Dobrli vasi, ali pri župnem uradu v Šmarjeti v Rožu, ali pri župnem uradu v Škocjanu ali pri Dušnopastirskem uradu v Celovcu. Župni urad Škocjan SAK - Maria Saal 4:1 (1:0) Slovenski atletski klub v krizi 2e v tekmi proti Steuerbergu (končala se je 1:1) se je videlo, da se nahaja SAK v krizi. To pa je dokazala tudi zadnja igra proti Maria Saalu na domačem igrišču. Očividno je bilo, da so naši nogometaši igrali zadnji dve tekmi brez volje in neborbeno. To pa velja predvsem za napad, ki je najbolj razočaral. Igra je bila zelo raztrgana. Od lepih potez, katere smo videli proti Guttaringu, ni bilo ne duha ne sluha. Vendar se je posrečil našemu moštvu prvi gol. Zabil ga je Jože Fera. V polčasu se je rezultat glasil 1:0. Že v začetku drugega polčasa so igralci Gospe Svete izenačili. Šele zdaj so se znašli slovenski nogometaši. Zdaj je sledil napad za napadom proti nasprotnikovemu golu. Šele 10 minut pred koncem je Jože Fera drugič zadel nasprotnikovo mrežo. Kar nato je Karl Nežmah odločil tekmo s krasnim strelom. Tik pred koncem je Fera še enkrat premagal nasprotnega vratarja. Končni rezultat je bil 4:1. Igrali so: VVakounig Mirko; Pristovnik, Hribar, Lampichler, VVoschitz; Nežmah, Singer, Pandel; Hanzi VVieser (Ogris), Fera, Volti VValdhauser. ■ Prihodnjo nedeljo igra SAK v VVeitens- ■ feldu. Računamo na močno moralno pod- ■ poro pristašev. Nacionalna liga Deseto kolo nacionalne lige je prineslo številna presenečenja. Sturm je izgubil v Bregenzu kar s 3:0 in s tem porazom izgubil prvo mesto. Nadomestil ga je VOEST, ki je premagal Simmeringa s 3:0. Prav tako sta izgubila GAK proti Eisenstadtu 1:2, in Donavvitz proti Avstriji WAC z 0:2. Presenečenje kola v negativnem smislu je bila tudi tekma Rapid in Innsbruck (igrala sta 0:0), pri kateri so igrali slabo zlasti državni repre- zentanti. Salzburška Avstrija je prišla poceni do zmage nad Vienno 3:0. LASK — AVSTRIJA CELOVEC 2:2 (0:1) LAS K je bil skoraj vso tekmo v premoči, a kljub temu so gole zabijali Celovčani. Zopet se je izkazal sijajni Emmerich, ki je sam dal oba gola in povedel svojo enajsterico z 2:0 v vodstvo. Njegov posebni čuvar Kiesenebner Emmericha sploh ni mogel o- .Zanimivosti, ZMAGOVALCI POPEVKE VESELE JESENI Te dni je bil v dvorani mariborskega sejmišča zabavnoglasbeni festival Popevka vesele jeseni. Prireditev, na kateri so izvedli 16 novih popevk, je obiskalo o-krog 800 ljudi. Pevce je spremljal festivalski orkester RTV Ljubljana, ki sta mu dirigirala Edvard Holenthaner in Berti Rodošek. Prireditev je neposredno prenašal radio Maribor, posnela pa jo je tudi RTV Ljubljana, ki jo kani predvajati celotnemu jugoslovanskemu televizijskemu omrežju 20. oktobra. ALKOHOLIZEM IN NARKOMANIJA V AMERIŠKI VOJSKI Alkoholizem in narkomanija sta se strašno razpasli v oboroženih silah ZDA — je izjavil v senatni komisiji za vojaška vprašanja načelnik armadnega oddelka za boj proti alkoholizmu in uživanju mamil brigadni general Fornay. Več kot 70 odstotkov vojakov in več kot 30 odstotkov oficirjev ameriške vojske redno pije. Zdaj prisilno zdravijo več kot 5000 vojakov in oficirjev. Lani se je za alkoholizmom in narkomanijo zdravilo 25 tisoč ameriških vojakov. METRO — GOLDWYN — MAVER NA RAZPRODAJI Metro-Goldwyn-Mayer, filmska družba, v kateri so dosegli svetovno slavo Greta Garbo, Clarc Gable, Norma Shea-rer in mnogi drugi velikani Hollywoo-da, prodaja svoj studio in se umika s filmskega tržišča. Sklep družbe, da sama konča poglavje Hollywooda, v katerem je bila zadnjih 50 let eden najpomembnejših dejavnikov, je bil neizogiben. Družba namreč ne more več prenašati velikih izgub, ki jih ji prinaša množična proizvodnja cenenih filmov. Zato so ljudje, ki vodijo družbo, sklenili, da bo MGM v prihodnje posnel samo še dva do največ osem visoko kvalitetnih filmov letno. Sicer pa se bo družba koncentrirala na televizijsko produkcijo. Predsednik Metro-Goldwyna James Aubrey je izjavil na tiskovni konferenci, da je družba sklenila prodati svoje kinodvorane in distribucijsko omrežje. Omenil je tudi možnost, da bi celo veliki studio, v katerem je mogočni Louis B. Mayer v tridesetil letih snemal filme, prodali na dražbi. »Studio nam ni več potreben za snemanje filmov, nismo pa se še odločili, ali ga bomo obdržali za televizijo,« je pristavil predsednik. Domači nogometaš Zambata (levo) je ujel žogo s prsi, sekundo zatem pa jo je poslal neubranljivo v nasprotnikovo mrežo; na desni je igralec Ortner. virati. Koroški nogometaši so potem lahkoverno zapravili dve točki, ker so se prezgodaj umaknili v obrambo, pa tudi sicer so popustili. Tako je uspelo borbenim Linčanom odščipniti Celovčanom eno točko. Glavna opora LASK so bili Gebhardt, Kondert, Naf-ziger in Leitner, med tem ko so pri celovški enajsterici ugajali: že prej omenjeni Emmerich, zlasti še Franz Hasil, Fak, Ullmann in vratar Steinbock. Na linškem stadionu se je zbralo nad 5500 gledalcev, ki so bili zadovoljni, da je domače moštvo dobilo vsaj eno točko. Sodil je Dolezal. SEDMI REMI RADENTAJNČANOV Radenthein/VSV — Sportklub 1:1 (0:0) V soboto je koroško moštvo Radenthein/ Beljak doseglo v tekmi s Sportklubom spet remi, to je bila že sedma neodločena tekma te nogometne enajsterice. Po igri sodeč pa bi pravzaprav morali Korošci zmagati, kajti pazljiva obramba Radentajnčanov je gotovo ustavljala Sportklubove napade pred njihovimi vrati. Zraven tega je zanesljivi Hafner (VSV) dobro kril nevarnega Sportklubovega igralca VVelzla. Dunajčani so potem poskušali od daleč streljati na vrata Radentheina. V 70. minuti je Srnka (Sportklub) presenetil vratarja Muftiča; s 30-metrske razdalje je zadela žoga njegovo svetišče. Pri Korošcih so dobro igrali: Gartner, Messner, Hafner, Stilinovič in Ortner. Pri gostih pa Fuchsbichler, VVatlner, Onger, Hoppich in Kumer. Tekma je bila v Beljaku in jo je gledalo 6500 ljudi; sodil pa je Kessler. HOKEJ V Avstriji se je začelo tekmovanje v hokeju na ledu. Kot so pokazale že prve tekme, obetajo biti naslednji meseci silno zanimivi, kajti hokej pri nas je postal kvalitetnejši: avstrijski prvak KAC iz Celovca je z lahkoto pred 3000 gledalci doma premagal Kapfen-berg s 5:1 (2:0, 1:0, 2:1). Dunajski klub WEV je izgubil z IEV 2:14 (2:5, 0:3, 0:6), Stadlau pa z Feldkirchom 1:6 (0:2, 1:2, 0:2). Prav tako je bil poražen HC Salzburg v Gradcu od ATS E z 2:8. ARGENTINA — PARAGVAJ 3:1 (1:1) V nedeljo je bila v južnoameriški skupini 2. odločilna tekma za vstop na svetovno prvenstvo leta 1974 v Munchnu. Argentinci so pred 80.000 gledalci v Buenos Airesu zanesljivo odpravili Paragvajce in bodo tako šli na rajžo v Nemčijo. KOŠARKA Prvič v zgodovini evropske košarke, je Jugoslavija v Barceloni osvojila evropsko prvenstvo v tej disciplini, potem ko je odpravila v borbenem finalu Španijo (ta pa je porazila Sovjetsko zvezo) zanesljivo z 78:67. Jugoslovanska košarkarska reprezentanca je bila druga na olimpiadi 1968, leta 1970 pa svetovni prvak. KSAVER MEŠKO: 23 V koroških gorah NOVELE Prav tukaj pa je bila živa, prepričljiva resnica! Pomislite in povejte mi, gospodje, ali bi mogel oče še živeti brez nje, če mu je bila vse, svet in življenje? In vendar — vendar — A dovolite, gospodje, da se malo okrepčam." Naglo je vstal, vzel s sosedne mize steklenico in kozarec, nalil, a videl sem, kako se mu je roka tresla in bi bil skoraj razlil. Hlastno je izpil poln kozarec, nemirno nadaljeval: ,,Bilo je pa tako: Odvetnik, v čigar pisarni je Zupanec delal, je imel sina — pred nekaj meseci se je bil vrnil od vojakov, kjer je služil kot enoleten prostovoljec. In je gospodič bil pač vzor gosposkega sina: zlikan in polizan, baje tudi lep — starši njegovi vsaj so bili čisto očarani po ti lepoti — duhovit, kakor sem slišal praviti; pokvarjen pa tudi do dna srca, kakor menda mora biti takle moderen postopač — o moderni mladini so gospodje poprej govorili .. Glas je možu drhtel, skoraj prelomil se mu je, roka se je krčevito oklenila kozarca, kakor da je pograbil nekoga, ki ga namerava zdrobiti. „ln ta mladi gentleman," je nadaljeval z zastrtim, bol- nim glasom, „je v kratkem opazil, kako se je med tem časom razvila in razcvetela hčerka očetovega solicitatorja. Začel se je sliniti okrog njega, na vsem lepem se je vsilil tudi v njegov dom. Ne bo vam treba praviti, gospodje, da se je sladkal hčerki še bolj, saj besede so mu tekle kakor dišeče olje, bile so pa nevaren strup! Oče od začetka ni slutil nič hudega. Mislil je pač v svoji starostni preprostosti, da so vsi ljudje dobri, plemeniti in krepostni — saj krepost nekje baje še živi, ni samo pravljica! A sčasoma ga je vendar vznemirilo, ko je opazil, da se je hčerka spremenila, postala čudno tiha in zamišljena. Minila jo je prejšnja otroška vedrost in neskrbnost, tudi z očetom ni govorila več tako neprisiljeno in iskreno kakor poprej. Oče je začel sumiti, opazovati, oči so se mu odpirale. A kaj naj bi storil, kako si pomagal? Ali naj vrže oboževanega sina svojega mogočnega gospodarja čez prag, on, navaden pisar, delavec, sluga in suženj? In kajne, saj je vendar velika čast, če se tako eleganten, moderen sin imenitnega in bogatega odvetnika poniža ter se blagovoli pozabavati s hčerko očetovega pisarja, s hčerko siromaka, berača! Ali ni to velika čast za očeta in za dekle, kaj, gospodje?" Z vročičnimi očmi nas je pogledoval drugega za drugim. Začudeni, s sočutjem, a vsaj jaz tudi s tihim neugodjem, da se bo moža zdaj in zdaj lotila besnost, smo ga gledali. Ko mu nismo odgovorili, se je nekoliko pomiril, spet povzel: „Da bi bila kaka poštena zveza med obema mogoča, si menda najkratkovidnejši oče ne bi domišljeval. Tem manj si je Zupanec: le predobro je poznal nadutost svojega go- spodarja, še hujšo njegove žene. Zato se je tem bolj bal za svojega otroka. Storil je, kar je bilo edino mogoče: govoril je s hčerko, ki ga do tedaj nikdar ni žalila in užalo-stila s kako nepokorščino. Prosil in rotil jo je, naj ne verjame sladkim besedam, naj se varuje. In hčerka — o, saj je bila plemenita, krepostna, vzor kreposti! — je jokaje zatrjevala očetu, da ima rada samo njega, da ji je on vse, da razen nanj na nikogar niti ne misli! Oče je bil pomirjen. Kako bi ne bil? Ali naj ne verjame besedam dekleta, ki je utelešena krepost? Vi, gospod, pa ste brž mislili, da je to o kreposti samo lepa pravljica — zlata princesa iz pravljic?" Bridko se je zasmejal, ko je gledal v resni, ostri obraz Vršiču, ki je strmel predse, kakor bi že bral na mizi pred seboj, kako žalostno se bo končala ta pravljica. A kakor bi se zbal, da je gospoda užalil, je hitro popravljal: ..Oprostite, gospod! Niti najmanj vas nisem nameraval žaliti. Vem, da trezneje presojate življenje, da bolje poznate človeško srce, kakor ga je poznal nesrečni Zupanec. —• A da nadaljujem. Ko je prišel nekega dne iz pisarne, je našel doma pismo, da sta se Ludovika in oni — Bog ga kaznuj! Če je pravičen, ga tudi mora! — da sta se odpeljala in naj ju oče nikar ne išče, nič ne razglaša o begu, da ne bi povzročil s tem le nepotrebnega govorjenja in sitnosti odvetnikovim in sebi. Kakor v sladkih romanih, kajne, gospodje?" se je spet obupno zasmejal, a takoj s še večjim nemirom nadaljeval: „A najstrašnejše pride zdaj! Pismo je bilo od njega, od odvetnikovega sinčka. Od nje ne besedice! Niti tega ni pisala, ali gre rada z njim, prostovoljno od očeta, ki ga je baje tako silno rada imela, ljubila samo njega, mislila sa- Nekaj ji je manjkalo Ljubo so jo imenovali vsi, ki so jo pozna-*'■ in teh ni bilo kdo ve koliko. Lahkomiselna mati ji je dala življenje in jo pustila nekje v otroškem zavetišču. Če je bil oče brez vesti, tudi ona ni dolžna skrbeti za otroka, teko si je dejala mati. Starih mam in dobrih tet Ljuba ni imela. Njena prva mladost se je začela v bolnišnici. nadaljevala v otroških jaslih, prešla v vzgojni zavod tu in tam, dokler ni iz tega zavoda stopila v šolo, katero je mrzila. Toliko, de se je naučila branja in pisanja ... ! Ljuba je zrastla v suhotno, vendar čedno dekletce. Velike modre oči so ji bile vedno žalostne. Kadar pa se je v razposajenosti a|i upornosti zasmejala, je bil njen smeh divji, skoraj zloba je zvenela iz njega. Deklica ni bila krščena in prav nič ni vedela o Bogu, cerkvi, še manj o kaki molitvi. Podzavestno pa je čutila, da ji manjka nekaj velikega, nekaj važnega, kar pa ne bi znala imenovati, če se ji je kdo bližal s sladko Urnazano besedo, ga je pahnila od sebe. Mrzila je ljudi in uživala v tem, če je mogla komu narediti hudo. Manjši otroci v Domu 80 se je bali. Tudi najrazumnejši psiholog ni znal odgonetiti dekličinega bistva in določiti, za kateri in kakšen poklic bi bila spo-sobna. A brez dela vendar ne more živeti, Saj je bila takrat stara že 18 let. Nekdo je uganil, da bi bila dobra za kurirko v večji tovarni. Raznašala bi pošto, izvrševala razna naročila. Pogumna je; upati Je, da bo poštena tudi. Treba pa bo seveda Paziti nanjo. # Ljuba je postala kurirka. Medtem ko so njene mlajše in starejše znanke delale v tovarni in čakale, kdaj bo minilo osem ur, se je Ljuba brezskrbno sprehajala po mestu, izvršila je naložene dolžnosti in potem po mili volji pohajkovala. Ustavil jo je ta in oni mestni nepridiprav, toda z nikomer se ni hotela družiti, še manj pa verjeti sladkim vabam pokvarjenih ljudi. Sama božja Previdnost je varovala dekle, da ni zagazila v močvirje greha in pokvarjenosti. Saj sama ni vedela zakaj, toda vsaka priliznjenost, dobrikanje, sladke obljube in podobne reči so se ji studile. Ostala je sredi zapeljive in pokvarjene družbe poštena. Nekega dne ji je postalo na cesti čudno s|abo. Zavrtelo se ji je v glavi, svet je zaplesal okoli nje in nezavestna je obležala na robu asfaltirane ceste. Mimoidoči so Priskočili na pomoč. Ali je deklica mrtva? Ne! Zdravnik, ki je pravkar privozil mimo in st°pil k nezavestni deklici, je ugotovil bož-Jast, bolezen v težji stopnji. Smrtno bleda deklica je v nezavesti strašno trpela. Napad Je trajal nekaj dolgih minut, nato se je de-klica prebudila in začudena gledala okoli Sebe. Zdravnik ji je pomagal v svoj avto in Jo odpeljal v bližnjo bolnišnico. Zdaj Ljuba ni bila več kurirka. Divja deklica je v svoji notranji stiski večkrat jokala in nihče je ni znal potolažiti. Božjastni napadi so bili pogostni, toda vsa zdravniška znanost ni znala in mogla pomagati: dekle mora biti pod nadzorstvom! Kam naj se vrne iz bolnišnice? Doma nima, nikogar svojih ne pozna. Nekdo od socialnega skrbstva se je spomnil: Dajmo jo v Dom onemoglih! Res je še rosno mlada, toda čisto zdrava ne bo nikoli več. In pisali so upravniku tistega Doma. Strežno osebje v Domu onemoglih so sestre, kot jim pravijo ljudje. Po svoji obleki se skoraj ne razlikujejo od svetnih strežnic in raznih bolničark. Po vedenju, načinu dela pri bolnikih in morda še po neki, hitro opaženi vedrini pa so močno drugačne od mlajših, v novem času vzgojenih. Če ne čisto vse, vsaj skoraj vse. V Domovih onemoglih so te sestre kljub vsemu negodovanju pravi blagoslov. Upravnik tistega Doma je to prav dobro razumel, toda vera in versko življenje sester sta ga dražila. Ni jim čisto zaupal. In sprejel je Ljubo v mrki Dom onemoglih s tihim namenom: opazovala bo sestre in mi poročala. Nič ne de, če bi ne bilo čisto vse tako do kraja res. Ljuba je v Domu onemoglih. Nima še dvajset let. Stari ljudje okoli nje jo dražijo. Kakor bi na vsakem koraku srečavala smrt. In sestre s svojimi svetniškimi obrazi ji razburjajo kri. Nihče v Domu ni varen pred njeno ihto, njenimi zlobnimi opazkami in po-smehi. Nima pravega dela, zato nagaja in izziva. Nazadnje je prvi sestri, ljudje okoli Doma ji pravijo sestra prednica, dovolj. Da bi takle otrok izzival in sramotil betežne reveže, ki „Očka” Na vratih bolniške sobe se je pojavila sestra z dveletnim otrokom v naročju. Položila ga je v eno izmed postelj. S prstom je pokazala name in rekla: »Včasih poglej nanj in bodi prijazen z njim!'1 Zaprla je vrata in odšla. Vsi bolniki so obstopili otroka in ga radovedno gledali. Nekdo je pripomnil: »Dobili smo transistor." Drugi pa je dostavil: »Škoda, ker nima gumba, da bi ga lahko zaprl!" Tretji je z nasmehom pokazal name in rekel: »Ti skrbi za njega! Glej, da ne bo preglasen!" Ostro sem ga zavrnil: »Jaz sem zato tukaj, da skrbijo drugi zame, ne pa jaz za druge." Otrok je kakor nalašč gledal samo mene. »Revež je ta otrok," se je oglasil starejši možak. V mojih očeh ni bilo sočutja. Pred seboj sem videl otroka in nobenega reveža. »Tudi mi smo reveži!" sem ostro pripomnil. nikomur na svetu ne store hudega! Vsaj zadnje življenjske dni naj v miru prežive! Nastopila je, najprej z rahlim opominom, nato z odločno besedo, nazadnje s krepko roko. V Domu mora biti mir in medsebojna strpnost. Vsak mora potrpeti s seboj in z drugimi. Že drugi dan so klicali sestro prednico na zagovor. Zakaj je Ljubo zlasala? »Le zakaj? Še jo bom, dokler je ne bom vzgojila vsaj v znosnega človeka. Ali bi vi pustili, da se sramoti starček, ki se sam braniti ne more ... ?“ Pogumni sestri, ki se je potegnila za pravice revežev, niso mogli ugovarjati. Nazadnje ima le ona prav. Pri vhodnih vratih v poslopje stoji Ljuba, okoli nje se zbirajo radovedni vaški otroci. Ljuba joče in med solzami pripoveduje, kaj je naredila: »Sestra prednica je dobra, jaz pa sem hudobna. Nič hudega ji ne smejo storiti! Branila jo bom, gor grem ..." Ni mogla. Spet jo je vrglo in otroci so se prestrašeni razbežali. Nad onemoglo Ljubo se sklanja sestra prednica. Kakor mati je pokleknila, ji dvignila glavo v svoje naročje, dokler se ni Ljuba spet opomogla. Tisti dan je prišla Ljuba v svoj »Damask". Sestri prednici je proseče rekla: »Nikoli, nikoli več! Saj, saj nisem mogla drugače! Nikoli me ni imel nihče rad. Bodite mi vi mama, bodite mi dobri... !“ V Domu onemoglih se je vse spremenilo. Ljuba, ki je še vedno mlada, je kakor droban sončni žarek, povsod zna pomagati, nikogar ne žali. Sestro prednico uboga na prvo besedo. In kar je najbolj čudno: z njo prihaja v cerkev k nedeljski sveti maši. Ob njej se pripravlja na prvo sv. obhajilo. Našla je, kar ji je manjkalo: svoj mir v Bogu """ DARINA po sili Otrok me je še vedno gledal. V sobo je stopila sestra in prinesla malico. Spet me je poklicala: »Drago! Fantku odnesi čaj in kekse!" Jezno sem prijel skodelico čaja in krožnik s keksi. Otroku sem držal skodelico, da je lažje pil. Ves čas mi je gledal v oči. Skodelica se je naenkrat spraznila. »Očka!" je dejal otrok z nežnim glasom. »Prosim?" Sam ne vem, kdaj sem izrekel to besedo. »Še sem žejen." Ljudje pri mizi so se smejali in govorili: »Pri šestnajstih letih pa si že dve leti očka? Ta ga pa ,pihne’!" Jezno sem pozvonil in sedel zraven otroka. Sestra je vstopila in vprašala: »Prosim?" Rekel sem ji, da je še žejen. Prinesla je čaj in vprašala: »Sta se že sprijateljila?" Skomignil sem z rameni. Nisem hotel po- ji Vera M. Volk: Noč spominov ji Mrak se spušča nad dolino, V veter rahlo šelesti i1 in narava se pogrezne lj nemo v tih objem noči. (i Nad menoj nebo skrivnostno i1 v soju zvezdic se topi, 'j moj pogled se nežno sreča ji s tisoč zlatimi očmi. 'j Oživijo mi spomini j, in močneje zableste ,i kot vse zvezdice žareče # in mi grejejo srce. vedati resnice, da otrok sploh ne maram. Po malici sem premišljeval z zaprtimi očmi. V meni se je nekaj kuhalo. Sestra hoče, da sem z otrokom prijazen. V meni pa ni nobene prijaznosti. Ne maram otrok ne deklet, sploh nikogar. Zaničujem ljudi, ki govorijo o ljubezni. Mar bom mogoče nekoč zares postal očka? Kako? Saj ne maram deklet in še manj otrok. Ne! To ni mogoče. Mali pa me je kar naprej klical »očka". Nenadoma sem spoznal, da je življenje brez ljubezni prazno. Zavedel sem se, da ne morem biti samo stroj za prebavo. Tedaj me je otrok spet poklical. Njegov glas je nežno odmeval po sobi. Tudi jaz sem hotel biti nežen z njim. Vprašal sem: »Kaj želiš, ljubček?" Odgovoril je: »Žejen sem." Dal sem mu piti in ga rahlo pobožal po laseh. Otrok me je prijel za roko in jo stisnil na prsi. Ostanki vesti so me prisilili, da sem ga objel in vroče poljubil na čelo. Odšel sem v posteljo in se pokril čez glavo. Vroče solze so mi tekle po licu. Čutil sem, da imam rad tega otroka, da imam v sebi tudi ljubezen. (U) br o im//s PROFESORSKA — Kje se bova našla? — Kjerkoli. — In kdaj? — Kadarkoli. — Dobro, meni je vseeno. — Tudi meni. Toda bodite točni! RESNIČNOST PREGOVORA V šoli razlaga učiteljica pregovor: »Ni vse zlato, kar se sveti. — Kdo zna povedati primero?" Mali Janko dvigne roko in se odreže: „Biks za čevlje, gospodična učiteljica!" NOTRANJA POŠKODBA »Daj mi, prosim, malo žganja, da si očistim rano!" »Za božjo voljo, kje si se pa ranil? Pokaži, ti bom jaz očistila." »Ne boš mogla, se je ne vidi...“ i ij I1 m° nanj — tako mu je bila vendar zatrjevala in je morala Lit' že resnica, ko je je pa bila sama krepost! Nič ni pove-da|a, kaj je vplivalo nanjo, kaj jo premamilo, prisililo, da je ^Pustila očeta, samega na stara leta! O gospodje, niti besedice, niti besedice! Ali je to mogoče? Ko pa je bila Sama krepost!" Zakril si je obraz, kakor bi bilo njega sram za tako hčerkino izdajstvo. Molčali smo, čakali. In res je kmalu spet začel: ■ Na pol blazen je hitel Zupanec k odvetniku svojo ne-srečo mu naznanit, pomoči ga prosit. Da bi rajši ne bil še|! Oblastni gospod je zdivjal, znesel se nad nedolžnim, že tako dovolj udarjenim očetom: ,Vi ste krivi! Potuho ste jima dajali. Hoteli ste pač punčaro vsiliti v mojo hišo, v m°jo spoštovano rodbino. Smešno, blazno! Zapreti bi vas b'lo treba, vi stari zvodnik! Odpuščeni ste takoj, takih ljudi ne Potrebujem.’ In plemeniti mož je izrinil nesrečnega mo-Za iz sobe — o, da bi bil ubogi oče pahnil prej njegovega sina iz svoje! Čez trideset let mu je zvesto služil, zdaj ob Vsi nesreči še brez službe, brez kruha!" Jok ga je silil, a se je premagoval, dasi je od razbur-JGnja drhtel. ..In zdaj na stara leta sam na svetu, osramočen, omadeževan od lastnega otroka, brez službe, ker kdo se bo Usmili| obrabljenega, zdelanega starca, da bi mu dal delo iri zaslužek! — O Ludovika — Ludovika — moj otrok, mila, draga, zakaj si mi to storila!" Ječal je v obupni bolečini, grabil se za glavo, sklanjal J° globoko k mizi, kakor bi se hotel ubraniti slapu bolečin, M se je zgrinjal čez njega, čez njegovo staro glavo, čez niegovo srce. Videl sem, kako so bili podčastniki pri mizi v kotu že pred nekaj časom prenehali z igro ter molče, napeto, z vidnim sočutjem poslušali starčevo pripoved. Mi pa smo moža tolažili. A kakor bi ga naše sočutje le bolelo, naše besede mu srčno rano le večale ali bi ga bilo zdaj, ko je bil vse povedal, postalo sram, da je svojo skrivnost izdal, je sunkovito vstal, poiskal v žepu nekaj drobiža, ga položil ob kozarec na mizo. Opazil sem, da je moralo biti več, kakor bi sodil, da je bil dolžan; a se menda sam ni zavedal, koliko bi naj dal, koliko je dal. Še je zaprosil: »Oprostite, gospodje, da sem vas motil. A ker ste govorili o kreposti, se nisem mogel premagovati, da ne bi povedal tudi jaz kaj o nji, morda res prav vsakdanjo zgodbo, samo pravljico. Le da sem to pravljico sam doživel, ne morda v spanju in sanjah, bridko bridko buden. Mogoče, da kdo na svetu še verjame v krepost, jaz ne, jaz ne! Ne morem. — Zbogom, gospodje." Vljudno, kakor ko je bil prej stopil k nam, se je spet poklonil; celo veliko trpljenje mu ni vzelo čuta za dostojnost in oliko. Naglo je segel po klobuku na klinu, hitel iz sobe. — Precej časa smo molčali. Potapljali smo se pač vsak v svoje misli, preživljali v sebi še usodo nesrečnega očeta. »Torej?" je čez nekaj časa nekako izzivalno pogledal Vršič Sova, kakor bi ga hotel opomniti, naj vendar pove, kaj o vsem tem misli. »Mogoče pa ni toliko kriva. Ne vemo, kaj vse je vplivalo nanjo, kako jo je zapeljivec preslepil," je počasi modroval Sova, toda z glasom, ki se je čutilo iz njega, da ni odmev globokega prepričanja. »Ne, moj dragi," je hladno odbil Vršič. »Če hči zapusti zaradi take plehke šeme očeta, o katerem ve, da brez nje ne more živeti, ne more biti brez krivde. Človek marsikaj razume, mnogo odpusti, toda tega ne. Jaz vsaj ne! — O krepost, krepost!" Sova, vedno zgovoren, vedno pripravljen, da vsemu oporeka, vse pobija,- je molče otresal pepel s smotke, kakor bi hotel s tem otresti težeč in ščemeč pepel tudi z misli in s srca. II. Štiri dni pozneje. Na večer je šlo. V moji sobici z ne prevelikimi okni se je že tako temnilo, da sem že težko bral. Kar je nenavadno močno potrkalo. In že so se odprla vrata, burno je vstopil prijatelj Vršič. »Ugani, kako novico ti prinašam, ugani!" je govoril, ko je še vrata zapiral. »Ali se svet podira?" sem ga začudeno vprašal, ko sem ga videl tako vznemirjenega. »Ne bilo bi čudno, če bi se. Niti škoda bi ga ne bilo, današnjega sveta!" je jedko govoril iz svojega črnogled-stva. »Se spominjaš še moža, ki nam je oni večer v gostilni govoril o kreposti? Danes je tisto svojo lepo pravljico nelepo dokončal." »Kako pa? Ali si spet govoril z njim?" »Kaj bom govoril! Beseda je dim, ki ga veter odnese. Za velike reči je treba drugih dokazov, odločnih dejanj. Tudi za krepost. In res je mož podal sijajen dokaz za krepost svoje hčerke — obesil se je.“ »Obesil? Kako pa veš?" (Dalje prihodnjič) RADIO CELOVEC NEDELJA, 14. 10.: 7.10 Duhovni nagovor — Po vaši želji. — PONEDELJEK, 15. 10.: 13.45 Informacije — Literarni studio (Sodobni slovenski pesniki in pisatelji). — TOREK, 16. 10.: 9.30 Za vsakega nekaj. — 13.45 Informacije — Športni mozaik — Otroci, poslušajte! — SREDA, 17. 10.: 13.45 Informacije — Zbori pojejo — Lev Detela: Krakarjeva razprava o Goetheju pri Slovencih. — ČETRTEK, 18. 10.: 13.45 Informacije — Zena, družina, dom. — PETEK, 19. 10.: 13.45 Informacije — Narodno-zabavna glasba. — SOBOTA, 20. 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. AVSTRIJSKA TELEVIZIJA 1 * * * * 6 1. PROGRAM NEDELJA, 14. oktobra: 16.15 Za otroke od 7. leta dalje: Kenguru Skippy — 16.40 Za družino: Trailer — 17.25 Smučarska gimnastika (1) — 17.55 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.00 V nedeljo ob šestih — 18.30 Spital ob Dravi: Mesto se predstavi — 19.30 Čas v sliki — 19.40 Šport — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Nepremičnine — 21.45 Šport in čas v sliki — nočna izdaja. PONEDELJEK, 15. oktobra: 18.00 Preskus na daljavo — 18.25 Kiovn-muzikant, lahko noč za najmiajše — 18.30 Stan Laurel in Oliver Hardy — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 „2“ — 21.10 Oddaja za poslušalce ORF — 21.20 Šport — 22.20 Čas v sliki — nočna izdaja. TOREK, 16. oktobra: 18.00 Walter in Connie; Tečaj angleškega jezika — 18.25 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.30 Raji živali — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Svet knjige — 21.10 Mestni pogovori — 22.25 Čas v sliki — nočna izdaja. SREDA, 17. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Vzhodna Švica — 10.30 Gost pri Cesarju Bres-genu — 11.00 Program za delavce: Žandar z Brodvveja — 12.40 Šport — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Vsaja v živalskem vrtu — 17.15 Za otroke od 11. leta dalje: Poskušajte z nami — 17.40 Antena; mednarodni mladinski magazin — 18.00 Tečaj francoskega jezika — 18.25 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.30 Kuhinja v televiziji — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Svet Roberta Stolza — 21.20 Prerezi — 22.20 Čas v sliki — nočna izdaja. ČETRTEK, 18. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Mostovi k ljudem: Plastika — 11.00 Salzkammergut — 11.30 Vizija ZDA — 12.00 Tako gospodari turistični obrat — 18.00 Tečaj italijanskega jezika — 18.25 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.30 Šport — 18.55 Šepetanje v stanovanju — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.60 Šport — 20.15 Samo spomini — 22.10 Čas v sliki — nočna izdaja. PETEK, 19. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Dekalog — 10.30 Gost pri Alexandru Lernet-He-leniju — 11.00 Program za delavce: Smrt z obe-šenjem — 18.00 Zeleni svet: Novo iz kmetijstva — 18.25 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.30 Zaljubljen v čarovnico — 18.55 Predsedniška konferenca Kmetijske zbornice — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Uradni spisi XY-nerešeni — 21.20 Jasno povedano; diskusija ORF — 22.20 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.25 Macao — 23.45 Uradni spisi XY-nerešeni — poročila in reakcije. SOBOTA, 20. oktobra: 16.00 Domači koncert 16.05 Za otroke od 5. leta dalje: Hišica — 16.30 Poklic — aktualno — 16.35 Za družino: Naš pri- Dobra sadna drevesca in jagodno grmičevje dobite samo v drevesnici MARKO POLZER, pd. Lazar Št. Vid v Podjuni jetni dom — 17.00 Klub seniorjev — 18.00 Mnenja sem — 18.25 Klovn muzikant, lahko noč za najmlajše — 18.30 Kultura — posebno — 18.55 Heinz Conrads v soboto zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Halo... hotel Sacher ... vratar — 21.20 Šport — 21.50 Čas v sliki — nočna izdaja — 21.55 Izvržen. 2. PROGRAM NEDELJA, 14. oktobra: 18.00 Tedenski magazin — 18.30 Raj z vprašanjem? — 19.30 Čas v sliki — 19.40 Kultura — posebno — 20.05 Vprašanje kristjana — 20.10 Izobrazba — aktualno — 20.15 Kozarec vode, filmska komedija — 21.35 Čas v sliki. PONEDELJEK, 15. oktobra: 18.30 Gost pri Cesarju Bresgenu — 19.00 Prirodni parki Avstrije — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 25.15 Skrivnosti morja — 21.05 Teden srečanja 1973 v Celovcu: „Teatrsko življenje", filmska šaloigra, nato diskusija — 22.30/35 Avstrija v sliki, Čas v sliki in kultura. TOREK, 16. oktobra: 18.30 Televizija v šoli: Fotomalna logika 1 — 19.00 Morska biologija — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 20.15 Glasba dela razpoloženje — 21.10 Enaindvajset — 21.55 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — Čas v sliki in kultura. SREDA, 17. oktobra: 10.30 Televizija v šoli: Salzkammergut — 19.00 Igranje — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 20.15 Originalni film: »Oporoka Orfeja" — 21.30 Zgodbe, ki jih ne moremo pojasniti — 21.55 Avstrija v sliki — Čas v sliki in kultura. ČETRTEK, 18. oktobra: 18.30 Televizija v šoli: Gost pri Lernet-Holeniju — 19.00 Impulzi 73: Fa-ce — Fences — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 20.15 Brez nagobčnika — 21.15 Iskanje lastnega bistva — 22.00 Avstrija v sliki — Čas v sliki in kultura — Športni mozaik. PETEK, 19. oktobra: 18.30 Ka bi morali vedeti — natančno utrditi — 18.45 Uvod v elektroniko — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 Spotoma ob konec tedna — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 20.15 Talenti v Avstriji — 21.45 Avstria v sliki — Čas v sliki in kultura. SOBOTA, 20. oktobra: 17.00 Flicka, film — 18.30 Slučaj poleg — 18.55 Glasbena poročila, nato veselje ob glasbi — filharmonični kvartet Schram-mel — 19.30 Čas v sliki — 20.00 ORF danes — 20.06 Šport — 20.09 Izobrazba — aktualno — 20.15 Ana in loto — 21.45 Čas v sliki. LJUBLJANSKA TELEVIZIJA NEDELJA, 14. 10.: 8.40 Skrivnosti morja — 9.30 Otroška matineja — 10.10 Poročila — 10.15 Proslava ob 400-letnici kmečkih uporov — 12.00 Kmetijska oddaja — 12.45 TV kažipot — 17.55 Poročila — 18.00 Retrospektiva jugoslovanskega filma: 4 km na uro — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 3-2-1 in TV barometer — 20.35 Iz libra Marka Udoviča — 21.30 Nova imena — 21.45 Športni pregled — 22.15 Poročila — 22.20 Posnetek finalne tekme s košarkarskega turnirja v Ljubljani. PONEDELJEK, 15. 10.: 9.10 Odprta univerza — 9.40 TV v šoli — 10.35 Angleščina — 10.45 Nemščina — 11.00 TV v šoli — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Angleščina — ponovitev 16.10 TV v šoli — ponovitev — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.45 Pengov-Simončič: Zlata ribica — 18.10 Obzornik — 18.25 Enciklopedija živali — 18.55 Mozaik — 19.00 Mladi za mlade — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 3-2-1 in TV barometer — 20.35 L. de Vega: Ovčji kal — 21.55 Kulturne diagonale — 22.40 Poročila. TOREK, 16. 10.: 9.35 TV v šoli — 10.40 Ruščina — 11.00 TV v šoli — 14.40 TV v šoli — ponovitev — 16.10 Ruščina — ponovitev — 16.45 TV v šoli — ponovitev — 17.15 Madžarski TV pregled — 17.45 B. Čopič: Noge v zlatu, glava v blatu — 18.00 Obzornik — 18.15 Od zore do Rutar-Center Color-televisor nudi vedno več «i. 12.930.- Pri nakupu novega belo-črnega televizorja znamke: Telefunken — Imperial televizor — šil. 1500.— za vaš stari televizor! A 9141 Dobrla vas — Eberndort Telefon 0 42 36 - 381 mraka: Najboljši vojaki — 18.45 Mozaik — 18.50 V temnem onkraju — 19.15 Pšenica v Sahari — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 3-2-1 in TV barometer — 20.35 Diagonale — 21.25 F. N. Dostojevski: Bratje Kara-mazovi — 22.15 Poročila. SREDA, 17. 10.: 8.20 TV v šoli — 11.00 TV v šoli — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.45 Otroci naše šole — 18.05 Obzornik — 18.20 Na sedmi stezi — 18.40 Arhitektura in družba: Izobraževanje — 19.10 Mozaik — 19.15 Kaj hočemo — Ob ustavnih in kongresnih razpravah — 19.40 Kozmetično ogledalo — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 3-2-1 in TV barometer — 20.35 Kdor zna, ta zna — 22.00 Poročila — 22.05 Nogomet Anglija : Poljska. ČETRTEK, 18. 10.: 9.35 TV v šoli — 10.30 Angleščina — 10.45 Nemščina — 11.00 Francoščina — 14.35 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Angleščina — ponovitev — 15.55 Nemščina — ponovi- tev — 16.10 Francoščina — ponovitev — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.35 Iz zakladnice svetovne književnosti: A. Linhart: Matiček se ženi — I. del — 18.05 Obzornik — 18.20 Mozaik — 18.25 Izbor: ... — 19.15 Delavska tribuna — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 Kam in kako na oddih — 20.40 Četrtkovi razgledi: Solzice za Voranca — 21.35 A. Ingolič: Mladost na stopnicah — 22.10 Poročila. PETEK, 19. 10.: 9.25 TV v šoli — 11.00 Angleščina — 14.35 TV v šoli — ponovitev — 16.10 Angleščina — ponovitev — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.40 Pisani svet — mladinska oddaja — 18.25 Obzornik — 18.40 Rekreacija: Planinar-stvo — 18.50 Pet minut za boljši jezik: Dve odločitvi — 19.00 Mozaik — 19.05 Kratek film in Naš ekran — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak —■ 20.00 TV dnevnik — 20.25 3-2-1 in TV barometer — 20.35 Potovanje na dno morja — 22.15 XXI. stoletje — 22.40 Poročila. Avstrija v nevarnosti »Koroški problem ni samo zadeva naše dežele, temveč vse Avstrije.« To geslo, propagirano od »Heimatdiensta« v okviril zbiranja podpisov za ugotovitev manjšine, drži. A to še ni vse, kar moramo namreč poudariti, da je to postal problem vse demokratične in mednarodne javnosti! Kljub stalnim svarilom avstrijskih demokratov, češ da se neonacizem v Avstriji že od leta 1945 naprej krepi ter neovirano razvija, državne oblasti niso reagirale. Zato so se končno morali strezniti vsi tisti, ki so mislili, da organizirana dejavnost proti avstrijskim miroljubnim državljanom, državi in demokraciji, ni nevarna in da je to samo začasni izbruh obnovljenega neonacizma. Ta organizirana dejavnost — legalizirana od državne oblasti — ni več omejena, temveč duhovno tako vcepljena v miselnost gotovih ljudi, da ni več moč kontrolirati napade na državo in njeno prebivalstvo. Stalni pritisk neonacistične »ideologije« na nesigurne ljudi je le-te tako spremenilo, da postajajo že sami aktivni. Tako pri lanskih jesenskih pogromih proti koroškim Slovencem, pri še nerešeni aferi »Dostal«, razstrelitvi partizanskega spomenika na Robežu in končno pri bombnemu atentatu na poslopje slovenske organizacije v Celovcu. Vsi ti zločini so se izvršili v zastrupljenemu ozračju, ki gotovo gre na račun organizacij, ki nasprotujejo avstrijski državni pogodbi. Prav te organizacije pa zapravljajo avstrijski ugled v svetu in spodkopavajo demokracijo v naši deželi! Tozadevna svarila pozorne svetovne javnosti pa so na žalost za Avstrijo kvečjemu »vmešavanje v notranje zadeve«, vendarle je ostra reakcija sovjetskega časopisja na avstrijski list »Die Kameradschaft« (Tovarištvo), ki se skriva pod geslom »nepolitičnega časopisa bivših vojakov« in ki izhaja v Celovcu, jasen poziv Avstriji, da naj odločno nastopi proti vsaki avstrijski državi in njenemu prebivalstvu škodljivi dejavnosti. Duhovna platforma prej omenjenega lista, ki si je stavil za cilj »varovati vojake pred očitki, da pri- digajo militarizem in neonacizem (!) in se boriti proti zvokom iz piščalk nasprotnikov naše prirojene narodnosti« (»Das Blatt hatte ... die Soldaten vor dem Vortvurf, sie predigten Militarismus und Neonazismus, zu scliiitzen und hatte die Schalmeienkldn-ge der Gegner unseres angestammten Volks-tums zu bekdmpfen«), V katerem smislu hoče »Die Kameradschaft« gojiti tovarištvo, pa je razvidno že iz ugotovitve, da je list za vse bivše vojake druge svetovne vojne, tildi če so služili v »IV. (Waffen-SS) Wehrmachtsteil«. Svojo vzgojno vlogo pri mladini jasno začrtuje s stavkom: »Es geht um das Soldate n erlebnis als Erziehungsfaktor bei unseren S d h n e n «• Ne samo to! Stališče omenjenega časopisa do velesil, ki so dale Avstriji končno svobodo in do avstrijske državne pogodbe, je razvidno iz ugotovitve, da so zmagovalci druge svetovne vojne ukazali prevzgojo, ki je razrušila »vselej veljavne etične vrednosti našega naroda«. Razumljivo, da potem ugotavlja in obžaluje, da »ni bilo malo ljudi pripravljenih, hoditi po poti zasedbenih sil«. Tudi če trdi »Die Kameradschaft« v svoji jubilejni številki »20 Jahre — getreu dem Gesetz der Gemeinschaft« in če se pripo-znava k »naši domovini Avstriji« in k »našemu prirodnemu nemškemu narodu«, da celo k demokraciji, ne pozabi, tako mahniti po avstrijskih državljanih, ki so si priborili res tisto svobodo za Avstrijo, katero uživajo tudi sodelavci lista »Die Kameradschaft«, ki so napisali spominski članek. Govoriti o »Befreiungskriegen im deutschen Sprach-raum« in potem svariti »Die unter uns wei-lendcn Leute, die als sogenannte ,Karntner Partisanen’ kampften (op. ured.) sind und bleiben fiir uns Landesverrater« je nam že dosti znan jezik. Drugega zaznamovati za »izdajalca«, če sam spravljaš Avstrijo e nevarnost, je sicer prefrigano, pač pa ne koristi propagirani »skupnosti«! H. S e h er Granelli o italijansko-jugoslovanskih odnosih Pred kratkim je v senatu in poslanski zbornici v Rimu govoril tudi podtajnik zunanjega ministrstva Granelli o italijansko-jugoslovanskih odnosih v zvezi z nekaterimi vprašanji fašističnih predstavnikov, ki so se sklicevali na nekatere časopisne vesti o domnevnih spremembah statusa bivše „cone B“. Podtajnik v ministrstvu za zunanje zadeve Granelli je zanikal, da bi bile vesti, na katere so se sklicevali fašistični senatorji, kakorkoli osnovane, ter je potrdil stališče, ki ga je izrazil v tem pogledu sam predsednik ministrskega sveta v svojem odgovoru v senatu med razpravo o zaupnici novi vladi. Predsednik Rumor je takrat dejal, da se italijanska vlada, ko izraža svojo željo po nadaljnjem razvoju prijateljskih odnosov z Jugoslavijo, drži predvsem ugotovitve, da je bilo znatno izboljšanje v odnosih med obema državama direktna posledica obveze o spoštovanju obstoječih sporazumov, vštev-ši »spomenico o soglasju" iz leta 1954 in njene pravne posledice. Rumor je tudi dejal, da so pogosta podtikanja o spremembi te linije povsem neosnovana ter v nasprotju z realnostjo vladne akcije. V zvezi s specifičnim vprašanjem gradnje neke ceste na meji z Jugoslavijo v goriški pokrajini je podtajnik Granelli omenil, da je bilo leta 1965 ob priliki obiska italijanskega ministrskega predsednika v Jugoslaviji dogovorjeno, kot izhaja tudi iz takratnega skupnega sporočila, da bi se do konca tistega leta sestala mešana skupina izvedencev, ki naj bi iz tehničnega vidika preučila možnost, da bi zadostili nekaterim potrebam zainteresiranega prebivalstva. Granelli je dejal, da je bila ta proučitev še nadaljnjo poglobljena, da pa še ni bila zaključena. HflŠ tCdllik izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69-— Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil-, letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24,— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.-^ bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl.. za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. 2re-lec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.