Gospodinisko nadalievalno Solstvo. DEKLIŠKI KROŽKI. Svojim tovarišicam! ' Zopet potrkam na vaša vrata. Prihajam, da se malo pogovorimo. Odpočile smo se —• in sveže gledamo v prihodnjost — v novo šol= sko leto. Dosti dela nas čaka, v šoli in če ga ho« čete, tudi zunaj nje. Da imam namen govo« riti o izvenšolskem delu, o naših dekliških krožkih ste gotovo že uganile. Nekdo pač mora začeti in vzpodbuditi naše mlajše to* varišice, ki še ne vedo, kaj in kako hočemo in pa še malo podrezati one malodušne ko* leginje, ki nimajo korajže začeti in so pripravs ljene s polnim rešetom izgovorov, ki pa ne drže in ki se porazgube, če pogledamo malo globlje vanj. — Res je tudi mnogo tovarišic, ki pridno delajo — se trudijo cele dneve in večere, a nihče za nje ne ve, saj se tudi no* čejo oglasiti; one so zadovoljne, da le vidijo uspehov pri svojem trudu. Težko je začeti brez pravih smernic, brez pravega načrta, brez prave podlage. Zato pa tovarišice oju* načite se, začnite in ne pustite se prestrašiti od onih, ki dvomijo o vaši zmožnosti in o va« ših uspehih. Prvi vaš krožek bo trudapoln in težaven; — a v delu si izgladite pot, ki vam bo nadalje pokazala smernice, po katerih bo treba hoditi. Samo volje je treba in pa lju* bezni do našega ljudstva. Požrtvovalnost se rodi iz ljubezni. Ne ustrašite se vsake ovire, ki jo vam nastavijo na vaši poti. Odstranite jih s krepko voljo ali stopajte preko in delaj* te dalje. Samo začnite z delom in šlo bo. Vsak začetek je težaven in stane dosti truda. — Se li vam ne smilijo dekleta, ki so ukaželjne, a morajo sedeti cele zimske večere za pečjo in dremljejo, ker nimajo čtiva. nimajo dela, ker si ne znajo pomagati? Tudi one so žen* ske z mehko dušo in čutijo, kakor čutite ve, ki ste pomilovane od vseh strani, ker morate, uboge mlade učiteljice služiti v daljni gorski vasici. Delajte in vam bodo potekle ure lepše, v zavesti, da ste pomagale drugim, ki so rev« nejše od vas. Morda se vam zdim malo pre« ostra, a ne morem drugače, ker poznam malo* dušnost svojih tovarišic in tudi življenje v vasi — v dolini in v hribih. Sama sem de* lala in ni mi danes žal tega. Zato pa tovarišice, pomagajmo našemu ženstvu, ki potrebuje izobrazbe. Pomagajte, kjer hočete in kakor že ho» čete. Snovi je dovolj! — Le vprašajte jih, če« sa si žele, kaj jih zanima. Iz ene misli se rodi druga in snov je pripravljena. Seveda bo tudi za vas malo težko in morda bo treba marsikatero uro sedeti pri knjigah, katera bi vas drugače bolj malo za= nimala. A uživite se in zadovoljne boste s svo« jim delom. (Prihodnjič o potrebnem čtivu.) A. Celnarjeva.