OB OTVORITVI DVORANICE NA ŽIDOVSKI STEZI
Mala kulturnica za velike reči
Strumno so z glavami v zid butali, da se je včasih celo skozi občinska vrata slišalo. In so modri možje brižno vkup stopili in jim vseh sort obljub natresli... In se jih za nekaj časa spet otresli. Lut-karji - slavni potomci zname-nitega Kozmijana Bute - pa so še naprej strumno z glava-mi v zid butali in lepega dne je bilo tudi občinskim možem tega butanja dovolj, pa so sklenili in obljubili in tudi be-sedo držali. Malo jim je šlo na živce tudi tisto zoprno pisanje o strehi nad glavo, o strehi nad glavami tistih, ki so v sam evropski vrh lutkarstva prišli, ki so si vdanega občinstva na-brali doma in na tujem. Pa tudi njihova trma jim je dala misliti. So si rekli, ti pa ne bodo odnehali, če so lani na ljubljanskih vogalih zmrzova-li in koledarje prodajali, da bi kar dinar padel v vrečo. Vsak mesec je naznanjal eden od prijaznih junakov, ki jih mla-dež pozna skoraj od blizu. Smejali so se v tem koledarju veseli škratje iz »Gugalnice«, veselo je poskakovala Žogica Marogica, resnejša od nje je bila muhasta Sovica Oka, Bi-kec Ferdinand pa si je mislil svoje. Nekaterih zgovorni ju-naki lutkovnih predstav niso ogreli. Pa kljub temu, tovarna Lek in Lutkovno gledališče Ljubljana sta ob koncu leta zadovoljno ugotovila, da vse s koledarji le ni bilo tako neu-mno. Nekaj je le kapnilo v vrečo, na kateri je bilo jasno napisano, da je v njej denar za gradnjo novega lutkovnega gledališča. In potem smo si voščili srečno novo leto. Tako kot je to pri ljudeh v navadi. Tudi lutkarji jso prebirali vo-ščilnice, od velikih in maj-hnih, od tistih, ki vedo, kdo je Žogica Marogica in od tistih, ki jim je to treba na novo po-vedati. Saj jim ne gre zameri-ti, pozabili so. Lutkarji so za-čeli novo leto z novimi pred-stavami. V delavnici tam v stari cukrarni so se rojevali novi junaki lutkovnih pred-stav. V pisarnicah na Gospo-
ski so se menili o gostovanjih, o novih besedilih, ki so priha-jala, tudi sestankovali so in podpisovali pogodbe in spo-razume in še kup stvari, ki jih ne gre kar meni nič tebi nič zalučati v prvi predal. In priš-lo je tako daleč, da je staro stanovanje na Zidovski stezi 1 pričelo spreminjati podobo. K 47 starim milijonom, ki so jih zbrali lutkarji, so primaknili še Avtorska agencija in KO-TO, pa seveda Samoupravna stanovanjska skupnost Ljub-ljana Center. Občinski možje so vzpodbudno pokimali z glavami, ko so zadnje dni ok-tobra vstopali v malo kultur-nico na Židovski stezi 1 in v kratkih besedah dali vedeti, da jim'ni žal, ker so se odločili za ta korak. Prijazno je.vabil napis pri vhodu, »pridite, bo-de ena jako kulturna veseli-ca«, prijazno so pozdravljale slike akademskega slikarja Franceta Slane, ki so dvorani-ci (4 x 10 metrov) kar malo razširile stene, prijazna sta bi-la Nace Simončič in Vera Stichova, ki sta s kratko igri-co prisotnim dala vedeti, kar je vedeti treba in svečano je bilo, ko se je uradno odprla mala kulturnica namenjena velikim rečem.
Povedali so, da bodo v dvo-ranici manjše, predvsem ek-sperimentalne lutkovne pred-stave, pa solistični nastopi lutkovnih igralcev in literarni večeri. Da bo dvoranica na-menjena tudi gostovanju dru-gih lutkovnih gledališč, lut-kovnih skupin in posamezni-kov, pa uram pravljic in sreča-njem otroške in odrasle publi-ke z ustvarjalci in drugimi so-delavci lutkovnega gledali-šča, so nam povedali. Tudi za razstavno dejavnost se bo na-šel prostor v tej mali kulturni-ci. Različna obdobja iz sloven-ske lutkovne zgodovine, delo Lutkovnega gledališča Ljub-ljana, otroške risbe s tematiko lutkovnih predstav bodo predstavljene v prijazni mali dvoranici. Tudi izobraževanju bo     namenjena     dvoranica.
Mentorji lutkovnih skupin bodo v njej slišali marsikaj novega. Tudi seminarji in te-čaji bodo v njej - pa kaj bi naštevali. Lepo sta ob otvori-tvi te male kulturnice poveda-la Kozma in Katra, Nace Si-mončič in Vera Stichova, ki sta mimogrede še omenila, da je že trideset let, odkar sta v tej službi, ki ni čisto navadna služba, in da bo mala kultur-nica namenjena velikim stva-rem. Pa se lutkarji ne bodo zadovoljno uspavali ob njej. Še bodo butali z glavami, še bodo pisali in podpisovali, zraven pa veliko igrali, da bo enkrat zrasla tudi tista malo večja kulturnica tam pod Ljubljanskim gradom. Da bo tam dovolj prostora za vse lut-ke in za vse njihove prijatelje, do takrat pa bodo otroci malo v stari dvoranici na Levstiko-vem trgu, pa malo v dvoranici v Šiški in tu pa tam v novi dvoranici na Zidovski stezi ploskale svojim junakom. Ti-sti, ki so premajhni, da bi po-tovali po beli Ljubljani, naj ne bodo v skrbeh. Če je treba, se lutkarji odpravijo prav k njim. V njihov vrtec, v njiho-vo šolo, tudi v bolnišnice pri-dejo, in prinesejo smeh in včasih skrb. Pa je tista skcb le za kratek hip, junaki lutkov-nih predstav ravno prav po-skrbijo tudi za to, da se mla-dež malo zamisli, da jo tu pa tam zaskrbi, da se tu pa tam odloči. To je koristna reč, za kasnejše dni, ko b.odo tnorda sedeli kot vrli občinski možje in žene in bo treba, da kakšno rečejo tudi o lutkarjih, tudi o strehi, ki jo hočeš nočeš mora-jo imeti.
K. L.