KULTURA IN ŽIVLJENJE NA BRDU IN VRHOVCIH
Kaj naj bi delala drugega gledališka skupina, kot dajala gledališke predstave v obeh krajevnih skup-nostih? Poglejmo, kje so že na svoji ustvarjalni poti. Naključni opazovalec, ki bi se pretihotapil v zadnjo vrsto in skrivaj opazoval, kaj se dogaja na odru in poleg njega, bi se morda smejal, morda bi jokal, a vsekakor bi bil razočaran, posebno, če bi pričakoval že generalko pred premiero. Te še ni in je še nekaj časa ne bo, čeprav se je začelo razmiš-ljati o tem tekstu že pred pol leta. Zakaj tako, kateri problemi tarejo skupino, katere skale zaustavijo prvotno tako visokoleteči zanos?
Te ovire so čisto ustvarjalne narave. Če se režiser ne zadovolji s slabo predstavo, mora imeti dobre ideje (ki pa se ne pojavijo na ukaz) in znanje, da se te ideje uresničijo in zaživijo. Pri ljubiteljih je pač že tako, da imajo genialne ideje, ki jih ne znajo oži-veti, takih idej, ki bi jihznali uporabiti, pa ne dobijo dovolj ali paz njimi niso zadovoljni, ker hočejo več.
Včasih se zazdi vsem skupaj, da ne bi bilo tako slabo, ko bi dobili profesionalnega režiserja, a to misel takoj ovržejo, ker vedo, da bodo s svojo zag-nanostjo ravno tako prišli do cilja, čeprav morda po nekoliko daljši poti, ob tem pa se laže prisluhne po-budi vsakega posebej, ker ni ie-ta potlačena z močno avtoriteto. Kajti v pravem amaterskem gle-dališču se predstava ne dela, ampak se živi.
Polnokrvno in zanimivo ni lahko živeti niti v našem vsakdanjiku, na odru, kjer te vsi gledajo, je še teže. Prav zato se skupina ljubiteljev odrskih desk ne uči igrati, marveč živeti, živeti srečno in lepo in polno. Nekateri se tega ne naučijo v vsem svojem življenju, zato ne moremo pričakovati od
igralcev, da se tega navzamejo v enem mesecih Preobrazba iz človeka v sočloveka ni lahka.
Naši vrli gledališčniki stopajo po daljši poti do predstave, a po bližnjici do sebe. Škoda le, da jih je tako malo aktivno udeleženih v tej preobrazbi, škoda, da jih je tako malo spoznalo, da aktivna kultura plemeniti življenje, mu daje vrednost in smisel. Lahko bi jih bilo več — a morda je tako ravno prav.
Ravno prav za družino, a odločno pretnalo za družbo. Zato se mora družina potruditi, da bo dala čimprej delček svojega intimnega spoznanja o svetu tej družbi, ki je izločena, čeprav je v veliki ve-čini. Ob tem lahko le upa, da ne bo taista družba s ploskanjem po »uspeli predstavi« med dlanmi zmlinčila ves njihov trud.
To se lahko zgodi, a človek, ki se nauči živeti, tega nikoli ne pozabi, tudi ljubiteljski gledališčnik ne! Morda vse doslej zapisane besede zvenijo kot opravičilo, a to niso, ker ni potrebe, da bi bile.
Manjka še nekaj. V sanjah dramske skupine so se v tej sezoni prikazovale tri predstave, a bo še edina, ki je preostala, komaj pravočasno izvedena. Tri, boste rekli, to je preveč za tako gledališče. Trdim nasprotno, kajti to so vse, glede na število igralcev, skromno zasedene predstave. Projekt, ki se izvaja, nosi na plečih šest igralcev, na preostalih dveh sta samo po dva ali trije.
Programska shema bi izgledala takole: ena lah-kotna komedija (toboste lahko gledali), eno kako-vostno dramsko delo tujega avtorja (neizvedeno zaradi pomanjkanja časa režiserja) ter en poskus uveljavitve domačega, mladega vrhovškega avtorja (zavoljo »trenutne« ustvarjalne nemoči delo še ni povsem končano, morda pride na vrsto drugo sezo-no).
Dramska skupina je torej vzela krepak zalet, ker prej brez tega ni šlo povsem gladko čez visoke ovire in zdaj bo kar poletela — a tudi v zraku se lahko v kaj zaleti — če ne v drugo, v kak NLP.
EMIL LIPOVEC