2
Angelsko omizje       
/^j&iu. svcti kraj, kjcr pobožni verniki prejemajo pre-ifSj] sveto Rešnje Telo, imenujemo mizo Gospo-^»*V d o v o  ali tudi  angelsko  mizo.  Angelska
miza se imenuje zato, ker angeli nevidno ob-dajajo in časte Jezusa v presvetem Zakramentu, torej so vselej v družbi obhajancev. Angeli so zgolj duhovi, in pri svetem obhajilu prejemamo duhovno ali dušno hrano. Pa tudi zato ima to častitljivo ime, ker mora oni, kateri hoče vredno prejeti sveto obhajilo, biti podoben angelom, čist in goreč častilec nebeškega Kralja.
Čc pa imenujemo kraj, kjer se deli sv. obhajilo, angelsko mizo, smemo pa tudi vse one, ki pristopajo k sv. obhajilu, imcnovati angelsko omizjc. Zdaj pa pomislimo, kako ogromno velika in veli-častna je ta družba! Saj se angelska miza pogrirvja že skoro 19 sto let vsepovsod, kjer žive katoliški kristjani. Oh, ko bi bili vsi pobožni obhajanci — od prečiste Device Marije in apostolov dalje do daniš-njih dni ¦— skupaj: kako osupno veliko število bi jih bilo, kako častitljiva družba! In koliko je med njimi mladoletnih, angelsko nedolžnih otrok, deviških mla-deničev in deklet! Posebno v novejšem času se je začelo polniti angelsko omizje tudi z otroki, ker so namestnik nebeškega Detoljuba, sveti oče v Rimu, začeli vabiti katcliške otroke po vesoljnem svetu, da naj se že v zorni mladosti radi in pogostokrat zbirajo pri angelski mizi.
Seveda se bode vsa ta častitljiva družba vidno zbrala šele sodni dan; torcj zdaj še nimamo te sreče, da bi jo mogli opazovati. Pač pa si jih lahko v mislih ogledujemo že zdaj, zlasti one, ki so bolj znani in odlični gostje tega omizja. Ker ima naš mladinski list svoje častno ime po angelih, mora njegovemu ured-niku ravno to častitljivo omizje biti prav posebno pri srcu, In to še posebej zdaj, ko si je za svoje glasilo odbrala naš list ona pridna deca, ki se zbira v »Mari-jinem  vrtcu«  in  se  že s tem   prišteva   angelskemu
m.
omizju. Zato bo v letošnjem letniku posebno pazljivo zasledoval takc zgledne izvoljcnce božjega Deto-ljuba in jih priporočal svojim mladim čitateljem v posnemo.
1. Svcti Alojzij.
Najprej se ozrimo na prvega ljubljenca in pri-prošnjika bogoljubne mladine, na sv. Alojzija! Saj se pač med vsemi udeležniki angelskega omizja posebno odlikuje. Že v življenju so mu prisodili častno ime: angel v človeški podobi. Angel je bil, ker je ves čas svojega življenja tako zelo skrbel za čistost svoje duše, da bi je ne omadeževal z nobenim grehom, marveč jo še karmoč olepšal s krščanskimi čednostmi.
Posebej pa imenujemo sv. Alojzija na prvem raestu pri angelskem omizju, ker je bilo pač malo svetnikov, še zlasti v mladih letih, ki bi bili tako angelsko goreči častilci presvetega Rešnjega Telesa.
Še preden je opravil prvo sveto obhajilo, je imel že posebno ljubezen do Najsvetejšega. To je pokazal s tem, da je bil vsak dan z angelsko pobožnostjo pri sveti maši in je tudi med dnevom, če je le mogel, hitel v cerkev počastit svojega Jezusa v tabernaklju.
S koliko skrbjo in gorečnostja se je pripravljal za prvo sveto obhajilo in s kako vzorno pobožnostjo ga je prejel, mi ni treba šele pripovedovati, ker se smem zanesti, da je že vsem znano. Prileten, izkušen svetnik, milanski škof sv. Karol Boromej, je mladega svetnika pripravljal za to najimenitnejše opravilo otroških let, pa mu dajal tudi navodila za poznejše sveto življenje. Ganljivo lep spomin tega svetega dogodka se še zdaj vidi v Milanu v jezuitski cerkvi: krasna slika, skoraj bi rekel, slika njegove prve angel-ske mize, V središču je naslikan dvanajstletni Aloj-zij, ki mu sv. Karol Boromej podeli presveto. Rešnje Telo. Alojziju se kar vidi, da je v tem svetcm tre-nutju pozabil na ves svet ter hrepeni in koprni le po angelskem kruhu, ki mu ga sveti škof podaje s svet-niško pobožnostjo. Še celo roke so tako naslikane, kakor bi nebeškega Gosta vabilc in hotele objeti. Za Alojzijem kleči njegova mati, ki jc izmed vseh gotovo k                                                                           1*
4
najbolj razumela in čutila srečo svojega dobrega otroka. Zraven groiinje kleči viteški oče, kateremu, dasi je utrjen vojščak, vendar danes srce bije rahlo in miločutno. Tudi njegov manj pobožni brat Rudolf je vidno ganjen.
Dokler bo stala sveta katoliška Cerkev, bo sv. Alojzij najlepši vzornik, ki ga bodo vsi goreči katehetje v prvi vrsti priporočali svojim učencem ob pripravi za prvo sveto obhajilo.
Pa to je bil le krasen začetek; nadaljevanje je bilo, če možno, še lepše. Pogostoma je potem pre-jemal presveto Rešnje Telo in vselej z enako gorečo pripravo. Pozneje je hodil vsak teden k svetemu obhajilu. Razdelil si je teden v dva dela: tri dni se je pripravljal in prosil troedinega Boga za milost vrednega obhajila, tri dni pa se je zahvaljeval za milosti, ki jih je prejel pri angelski mizi.
Njegova goreča Vjubezen do presv. Rešnjega Telesa se kaže tudi v tem, da ima čestokrat na slikah pred seboj monštranco s sv. hostijo.
Še dve reči moram posebej omeniti, ki sta za angelsko mizo jako pomembni. Vsi, ki goreče ljubijo Jezusa v najsvetejšem Zakramentu, so tudi goreči častilci njegove blažene Matere Marije inpa posebni ljubitelji a n g e 1 o v. To se je v veliki meri pokazalo pri sv. Alojziju.
Marijine cerkve, Marijina božja pota in Mari-jine pobožnosti so mu bile nad vse Ijube. Pred Mari-jinim oltarjem v Florenci je storil še kot devetletni deček obljubo vednega devištva; od Marije si je iz-prosil odločitev stanu; v Marijini družbi se je veselo preselil v rajsko domovino.
Izredno veliko pobožnost je sv. Alojzij gojil do svetih angelov. To je bilo znano tudi med njegovimi tovariši, tako da ga je pater Bruno, ki je pisal knjigo za premišljevanje, naprosil, naj mu sestavi premišlje-vanje o svetih angelih, kar je tudi mladi svetnik iz-polnil, in sicer vrlo dobro, kakor sc lahko vsakdo prepriča iz njegovih spisov, ki so se nam še ohranili.
Na obojc vas opozori tudi današnja slika.
5 2. Mnogoštevilna udeležba.
Leta 1911. je bil v Madridu na Španskem evha-ristični shod. Nekaj izredno lepega je bilo ono jutro, ko so imeJi otroci skupno sv. obhajilo. Na obširnem prostoru na prostem so bili postavljeni oltarji, pri katerih so trije škofje maševali in obhajali otroke, okrog 17.000 jih je pristopilo k angelski mizi. Deklice so bile belo oblečene z vencem na glavi in z do tal segajočim pajčolanom. Veličastna družba, ljudera v vzpodbudo, angelom v veselje.
Zelo veličastno je bilo angelsko omizje ob lanskem evharističnem shodu na Dunaju. V tem blagodejnem času je bilo vseh obhajancev do 300.000! Samo dunaj-skih otrok, dečkov in deklic, je bilo eno jutro pri skupnem obhajilu 5000! Na prostem je bilo priprav-ljenih sedem oltarjev; maševalo je pet škofov; otro-kom pa je 20 mašnikov delilo sveto obhajilo. Kolika radost v mladostnih srcih tega angelskega omizja! Kako so se šele radovali nevidni spremljevalci, ne-beški  angeli,  svojih dobrih varovancev.
3. Nepoklican gost.
V starodavnih časih je bila navada, da so pri obhajanju vernikov ostale svete hostije razdelili ma-lim nedolžnim otrokom. Tako se je godilo tudi v mestu Carigradu. Nekega dne se je pridružil krščanskim otrokom, ki so bili poklicani v cerkev, tudi mlad židek, čegar oče je bil steklar v tem mestu. Deček prejme v svoji detinski preprostosti z drugimi tovariši presveti Zakrament in se vrne veselega srca domov. Ker je sveto opravilo dlje časa trajalo, ga oče vpraša, zakaj je tako pozno prišel. Nič hudega sluteč pove malček, kaj se je bilo zgodilo. Strašno se razsrdi ob tem žid, ki jc silno sovražil kristjane; v skrajni togoti zgrabi sinčka in ga vrže v razbeljeno peč svoje tvornice ter zapre vrata za njim.
Skrbna mati, ki je pogrešila svojega sina, ga je iskala povsod, toda zastonj. V svoji obupnosti začne v bližini peči glasno vzdihovati in tožiti, — oj čudo:
6
iz peči se razločno sliši otrokov glas. Hipno priskoči mati in odpre peč, in glej: deček pride nepoškodovan in vesel iz pekočine!
Vsa osupla vpraša mati, kako je mogel v sredi žarečega ognja ostati nepoškodovan! »Gospa, škrlat-no oblečena,« radostno pripoveduje otrok, »se je pri-kazovala večkrat pri meni, pcgaševala ogenj okrog mene in mi dajala hrane.«
Vse mesto je izvedelo za ta čudež. Mati in sin sla se pokristjanila, oče pa je bil na povelje cesarja Justinijana smrtno kaznovan, leta 552. Kako pa je moral vesel biti dobri sinko, ki se je odslej kot krist-jan svobodno pridružil angelskemu omizju.
Ave Maria