t IVAN CANKAR: EROTIKA. NATISNILA IN ZALOŽILA KLEIN MAYR & BAMBERG V LJUBLJANI 1899. « o EROTIKA ZLOŽIL IVAN CANKAR. V LJUBLJANI. NATISNILA IN ZALOŽILA KLEINMAVR Sc BAMBERG. 1899 . (L -^oSSVS-f- KAZALO. Helena. Iz lepih časov. Danajski večeri . . . . Romance: Sulamit. Ob grobu tiranovem Ivan ICacijanar . . . . Na svatbenem potovanju . Kongfutse. Ungnadovi gostje . Romantika. Sultanove sandale . Dve noči.x. Inlermezzo v nebesih . . Slavina . Noveleta. Strmi 1 25 53 73 76 79 86 88 92 96 98 100 103 105 109 HELENA. Cankar, Erotika. 1 . Oj ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat Ko je Romeo otožen Stal pod oknom Julije. A nocoj po beli cesti Izprehajamo se trije . . . Zdi se mi, da čutim v lica Njenih usten vroči dih. Moj prijatelj se prikloni, Da v oči ji vidi sladke, In roko ji mehko stisne In šepeče ji zaljubljen: i « 4 !*~ «Duša moja ljubezniva, Glejte tam valove tihe Kak blešče se v mesečini . . . Luna sveti se na dnu. Ali ni svetla in krasna Kot visoko tam na nebu ? V srcu mojem slika Vaša Sveti se takd ljubo.* In nagnila se je k njemu In molčala ... ali takrat Zabolelo me je v srcu In govoril sem otožen: «Da, kak tam v valovih svetlih Sveti luna se vabljivo, Kot bi čakala nestrpno Zaročenca poznega. Ah, kako v valovih tihih Sladko bi se tam sanjalo ! Tam bi srce pozabilo Kar čutilo je nekdaj.* 5 »• Strahom me pogleda ona In vsi trije obmolčimo; Luna sanja tam visoko, Sanja tiho v dnu valov. K 6 2 . Nad menoj se prva zvezda Jasno zableščala je, Lahna sapica večerna Vrh gore pihljala je. Tam od vzhoda, od Ljubljane, Divna pesem se glasi, Glasne godbe čarne glase, Da jih čujem, se mi zdi. In v dvorani razsvetljeni, Kako je življenje to! Moje tožno srce hoče V čarobno vrvenje to. Oj to šepetanje sladko, Oj ta živi plam očes . . . In objemljejo se rdke V šumni, strasti polni ples. ■H 7 >*— Kot bi rožico pomladno Hladili sever bil objel, Med svetle vrste Heleno Njen plesalec je odvel. Ah kako je čarokrasna, Kot ni bila prej nikdar, Ah kako v očeh njegovih Vnemlje se ljubezni žar . . . Noč je pala nad Ljubljano, Godba obmolčala je, Nad goro s krvavim žarom Luna zasijala je. M 8 H~ 3 . In takrat sem postavil jaz Heleni grad krasan, Naj lepši grad, kar jih je kdaj Obžaril solnčni dan . . . Ponosni stebri mramorni Kipijo do neba, In streha se visoko tam Od zlata lesketi. In ozri se z balkona dol Po svetu naokrog: Tam vrti najkrasnejših rož, Tam zelen, senčnat log. Nešteto gostov se hladi Po logu na klopeh, — Cuj, prav do grada sliši se Njihov razkošni smeh. — 4 < 9 !+— Tako vesele nisem nje Se nikdar videl jaz, — Kako je srečen pogled njen, Kako žareč obraz . . . V tem novem čaru skoro več Helene ne poznam; Pod temno lipo senčnato Sedim na klopi sam. Uvela roža tam leži Na poti pred meno, — Iz njene roke pala je Ko šla je tod mimo. ■K 10 >* 4 . Na licu nobenem gorja ni, Le meni je srce tesno, Heleno v bleščeči dvorani Zaljubljeno išče okd. Z lornjeto v prebeli ročici Med množico pestro sedi, V sočutju gorita ji lici, Ko zro ji na oder oči. Visoko tam sredi azurja, Zamišljena luna zre v noč, K nji žalostni spev trubadurja Odplava sladkd vzdihujoč. Ah pesem o strasti kipeči, O vzdihih, o tajnih solzah, Ah pesem o čarobni sreči, O sladkih, odbeglih sanjah. 11 * Vzcvetel je iz temnega groba Opojni romantike cvet, Srca polasti se miloba, Kot sen iz pozabljenih let . . . Kako ti ljubezen ognjena V nedolžnih očeh plapola, — Ah, ti jih razumeš, Helena — Ti čuješ te prošnje srca? . . . Postoj še! ... O kje v tem vrvenju Romantični sen je ostal? Prijatelji, tu smo v življenju — Applaudite! zastor je pal. 5 . Kot začarane stoje Hiše črne in grozeče; Tožno časih iz megle Luč samotna zatrepeče. Nad seboj visoko tam Vidim okna razsvetljena . Ah, to je njen gorki hram In pri oknu je Helena. Na nebo, tja v noč temno Zro očesca ji sanjava, Bog ve, kod sedaj lahno Srečna njena duša plava. Ali ji prihodnje dni Slikajo razkošne sanje? Ali si nazaj želi Spet večere nekedanje? —K 13 >*■- Ah, zakrit je prejšnji čas V njeni duši sanjajoči In pozabljen, —• kakor jaz Pod nje oknom v mrtvi noči. 14 «•' u, 6 . Večerni mrak svoj črni plašč Razgrinja naokoli, V skrivnostnem miru množica Po temni cerkvi moli. A v mojem srcu ni miru, — Kako bi mogel biti? Strastij mogočno morje -- kdo Bi znal upokojiti? Ne gleda mi v oltar oko, — Temno je na oltarji; — Oči sta njeni zarji dve, Nebeško lepi zarji. V teh neizpolnjenih željah Pretežko je živeti; Če tudi ti ne ljubiš me, Jaz nočem več trpeti. ' •K 15 !*- Objamem in poljubim te, Da v mehkih rokah tvojih Ugasne ta pekoča strast, Ta ogenj v prsih mojih . . . V trepetajočih lučicah Oltar tedaj zasije In orgelj veličastni glas Po cerkvi se razlije. In zdi se mi, kot da bi pel: « Klečite in molite, Ce tudi srce brani se Molite in trpite ...» ■K 16 !+- 7 . Od tam kjer spava jasno solnce, Iz krajev pesmij in duhov, Oj čarovnik, prileti k meni Od Gange zčlenih bregov. Prinesi meni vse bogatstvo, Najlepše bisere morja, Sezidaj mi gradove svetle Od mramorja in od zlata. Življenje svoje dam ti zanje — Kaj hočem zdaj z življenjem jaz? Samo trenotek mi še pusti, Da zrem ji zadnjikrat v obraz ... «Poglej, Helena, te gradove, Ta blesk zlata, demantov žar, Poglej, to je življenje moje, Poklanjam ti ga v zadnji dar. —K 17 !+■ Kaj ni že bledo moje lice? Kaj ni že moten pogled moj ? Poglej na vzhod, že sije luna, Umreti moram jaz nocoj. Samo nocoj, nocoj me ljubi, Poljubi me enkrat samo, Da na gorečih tvojih ustnih Nebesa meni se prično . . .» — In iz dvorane zazveni spet Razkošen valček, šum in smeh, — In v plesu ji drhtijo udje, Ljubezen ji gori v očeh. / / Cankar, Erotika. —K 18 H— 8 . Noč mrtvaška je tam zunaj: Ni ne zvezd, ne lune jasne; Moje srce je otožno: Ni ne sreče, ne tolažbe . . . Da razjasniš mojo dušo, Pridi duh iz svetle čaše; Da pozabim te, Plelena, Pijem zdaj na tvoje zdravje . . . Dneva ni brez solnčne luči In če tudi zvezde zlate Lepše kakor kdaj gorijo; Sreče ni brez tebe zame, Ni brez tebe je, Helena. Ne . . . jaz čutim, ko zrčm nate, Da ljubiti me ne moreš . . . A povčj, kako bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? A povej, kako brez nade Moglo bi srce živeti ? . . . Da ne vidim te nikdar več, Da pozabim te, Helena, Pijem zdaj na tvoje zdravje! —K 19 !♦— Ali roka mi omahne . . . O povej, kako bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? O povej, kako brez nade Moglo bi sreč živeti? —K 20 »- 9 . Na zemljo dahnil je večer, Helene ni nikjer, nikjer . . . Kako drhti srce bolno, Kako skeli solzno oko . . . Bogve, bogve, morda je zdaj Bolesten, tožen njen smehljaj, Obrazek sladki njen bledi, — Na postelji bolna leži . . . Tam zunaj noč hladna, temna, Pri nji pa luč gori svetla; Ob postelji stojč ljudje Pobožno sklepajo roke, Zaspano v njen obrazek zro In šepetajo to in to . . . A noč beži in vstaja dan, Oči zapre mi sen mračan. Temno je v sobi . . . Ona spi, — Le tiho, da se ne vzbudi . .. Ah, njenih lic rudeči cvet Kot beli mramor zdaj je bled; —K 21 *- V sanjah bolestno šepeti, Otožno, trudno se smehljš . . . Tu v sobi je tako težko, Mrtvaški duh tesni glavo, — Ah ne, ne pridi! . .. Azrael, Nazaj, — tvoj dan še ni prišel . Kako puhti od njega mraz, Kako grozi njegov obraz, Kako gore oči temne — Koščene širi že roke . . . Ne boj, Helena, se, ne boj, Pri tebi čuje ljubi tvoj . . . Kam, Azrael, tako strmiš? Kaj mirno pred menoj stojiš? V naročje hladno vzemi me, Tesno, krepko objemi me . . . In takrat ga objamem jaz, — Ah, mraz jev licih, v srcu mraz . Helena pa odpre oko, — Zasmeje se takb ljubo. —K 22 »- 10 . Nebo gori od zvezd neštetih. Z gore pihlja zefir lehak, Neznano hrepenenje diha Ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja luna, Pod nebom sanja tihi svet, — Ta bajni večer jaz bi sanjal Pač tisoč let. Kako čarobno v mesečini Obraz se tvoj blešči nocoj, Kot sladka bajka tajnopoln je Pogled mi tvoj. Pri meni ti v lepoti jasni, Krog naju ta večerni raj . . . Kakb je trepetalo srečno Srce tedhj . . . —K 23 >*~ A to je bilo davno, davno, In ne povrne se nikdar. Jesen je; nad menoj oblake Podi vihar. Po cesti hodim sam, otožen . . . Ah, ali je to sen samb? Helena! . . . Ali ne pozni me In grb mimo. H k' IZ LEPIH ČASOV. <3? u MK 1 . Oj ljubica iz prejšnjih dnij, Iz polpozabljenih, jasnih dnij, Takd krasna, tako sladkh, Nocoj je mimo okna šla. In moje oko, kot prejšnje dni, Zamišljeno za njo strmi, — Kako bi objel jo pretesno, Kako bi poljubil jo pregorko. Za njo strmi oko solzno, In v srcu je meni tako težko, — Pozabila name je bogve kdaj, A jaz je ne morem vekomaj. ~K 28 H~ 2 . Kako je to, kako je to, Da več ne vidi te oko ? Bojiš se li, da solnca svit, Ko po vrteh krasno razlit Na temnih rožah trepeta, Ljudem skrivnosti ne izdk? Mordk boji se ti srce, Da v zraku ptičice drobne Skrivnosti sladke ne zvedd, Na oknih je ljudem pojo? Da čula lipa tam ne bi, Kako sladkd poljub zveni In svetu šepetala bi Ko sapa zapihljala bi? Nikar ne boj se, o nikar! Zvečer ugasne solnca žar, Molči blestečih zvezdic roj, In mesec je prijatelj moj. V snu ziblje ptičke pozni čas, In slavec ljubi kakor jaz. In kadar sapa zapihlja, Na lipi listje šepeta, — Pa v izbo stopiva temnd, Ne čuje naju tam nikdo . . . Nikar, nikar ne boj se več, Glej, čakam te, drhteč, ljubeč . —K 30 H- 3. O mraku sedim na vrtu In v zvezdnato gledam nebo ; Iz srca k nji pesem odplava Tja daleč na tujo zemljo. Tam daleč na tuji zemlji Pa ona ob oknu sloni, In gleda v daljavo in sluša, In solzne so njene oči. A —K 31 »■ 4 . Kaj bi zakrivala Bledi obrazek svoj, Kaj bi obračala Pdgled od mene . . .? Čas je bil, ljubica! — Tiho zdaj ona spi, V grobu globokem spi — Sentimentalnost. Sanja tam pravljice V duhu vijdličnem, A nad njo plavajo Lunini žarki . . . Ah le odkrfj obraz . . . Okno zagrniva, Da ne boš slišala Slavčevih pesmij — Da ne boš videla Revice lilije, Plašno drhteče tam V vetru polnočnem . a 33 >»— 5 . Ali je zaspalo svetlo solnce? Kakor v sžmjah nad goro stoji. Ali so zaspale svetle zvezde, Da na jasnem nebu še jih ni? Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo solnce, Brž potopi v morje se hladno! Vzdramite se, oj bleščeče zvezde, Razsvetlite širno mi nebo! Spati neče nepokojno srce . . . In kako naj spalo bi nocoj Ko pri tebi čaka noč me krasna, Dekle moje, lepi angelj moj! Cankar, Erotika. 3 *■' 34 > 3 * 6 . V tesni kletki tam na oknu Slavec poje, Ljubici na vrt pošilja Pesmi svoje. Cudosladke pesmi sluša Hlad večerni, O ljubezni, o bolesti Neizmerni . . . Rože je jesenska slana Zamorila, Ljubica se je od vrta Poslovila. Tam na oknu pa je slavec Nehal peti, Nehal peti od bolesti In živeti. —K 35 '* 7 . Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, naposled je prišlo tako . . . Hladnd si dala roko mi v slovo, — Saj to že davno sem na tihem slutil! Če tudi solzno bilo ni oko, — Bog sam ve, kaj sem pri slovesu čutil.. Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, naposled je prišlo tako! Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan; In tebi sije zdaj svetlejša stran . . . Visoka stena je med nama vstala. A takrat, ko bo tvoj obraz solzan In bled in suh, — prepozno bode pala Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan. 3 —K 36 »- 8 . Kamor jim veli vihar Tja oblaki se podijo, Kamor struga jim veli Tja valovi se valijo. Ah, v neplodnih je željah Mi usojeno živeti —• Kamor srce mi veli Tja ne morem pohiteti. ■K 37 M~ 9. Ti govoriš tako hladno,' 2 j' Umikaš belo mi roko; Kedar v oko ti gledam jaz, Pa v stran obrneš svoj obraz . . Samb enkrat se nasmehljaj, Ročico belo mi podaj, Besedo reci mi samo, Besedo jedno, — za slovo! -K 38 !+— 10 . Kam se ti tak6 mudi ? Roka v moji ti trepeče, Gledaš me tako boječe — Kaj ne ljubiš več me ti? Zašumelo je drevo, Luna sanja na polj&ni . . . Oj ostani, oj ostani — Kam se ti mudi takd? (T^t) « 39 H— 11 . Plavala je luna med oblaki, Sladko spalo mesto je pod njo; A midva po cesti sva hodila, O ljubezni vroči govorila In objemala se pretesno . . . Kje je pomlad, kje je dekle moje!. . Plašč meglen je nad zemljo razstrt V snegu škriplje pod nogami cesta, Lepa ljubica mi je nezvesta, V srcu mojem pa je hladna smrt. 40 r? 12 . Ljubica je na balkonu, Mimo hiše jaz hitim; Da še enkrat vidim drago, Pod balkonom postojim. «Kam, oj kam, moj ljubček zlati, Kam se ti tako mudi? . . . Pa je bledo tvoje lice In mrtve so ti oči ...» «Kaj oko bi bilo mrtvo, Kaj bi bil obraz mi bled ? Tja hitim v tujino jasno V daljni, nepoznani svet. Ti si mene zapustila, Jaz pozabim te lahko; Drugo deklico bom ljubil, Bolj lepo in bolj zvesto . . . —K 41 H~ Da so laž besede moje Ljubica nezvesta ve, Sladko se nasmeje ona Meni pa teko solze. —K 42 »- 13 . Pokopal sem svojo ljubezen, Ah, vse svoje krasne želje, Da več bi ne našle poti V to trudno moje srce. A kadar otožna, samotna Razgrne se noč nad zemljo, Pa vstane ljubezen iz groba Z nekdanje^čarobno močjo. Vse davne, pozabljene pesmi Iz groba prihajajo, Kot plašne, polnočne sence Nad mano plavajo. In trudni obraz mi hladijo Ljubeče, bele roke . . . Tam zunaj sanjajo zvezde, Valovi pod oknom šumč . . . ■M 43 ) 4 — 14 . Tam sredi morja, tam sredi morja, Tam čolna letita dva; Oblaki zakrivajo nočno nebd, Srdito se črni valovi tepo In čoln se zadene ob čoln. Čoln prvi zleti čez široko morje, Če všel je pogubi, — kdo ve? A drugi več doma ni našel nikdar, Ob valu visokem zdrobi ga vihar, — Z ostanki se morje igra. —K 44 15 . Molil sem sinoči v cerkvi, Da te ljubček zapusti, Da bi ti srce trpelo Kakor moje zdaj trpi. Od solza bi bilo rdeče Prej prelepo ti oko, Lice bi ti bilo bledo, Kot je meni zdaj bledo —+! 45 >*— 16 . Vso svojo ljubezen iskreno, Vso srečo najjasnejših dnij, Vse dal sem ti, ljubica moja, — In kaj si vrnila mi ti ? . . . Če danes se nate spominjam, Gori mi v sramoti obraz, Oj ljubica, da sovražiti Ne morem, ne morem te jaz. -« 46 H— 17 . Po cesti tam z gospo prelepo Graščak se vozi na saneh; Sladko zvene srebrni zvončki, Kot ljubice nebeški smeh. Kak6 je vzdramil dušo mojo Srebrnih zvončkov tenki glas! In splavala je daleč, daleč, Tja v mojo ljubo, tiho vas: V visokem snegu jo zavijem, Naravnost v topli vinski hram Tam vam je čudosladko vino, Prelepa je točajka tam! . . . «Oj ljubček, dolgo je že tega, Kar bil si zadnjikrat pri nas ... «To ni nič čudno, draga moja: Tako hudd je zunaj mraz — —K 47 H - — Tako hudo je mraz tam zunaj, Da nisem mogel od peči; Pa, ljubica, zato ne misli, Da moje srce gorko ni. Zdaj naj sneži, naj brije veter, Naj zgrne se nad nama noč, — Kaj mčniva za to se midva, Na gorkem se objemajoč - » Od daleč se glasijo zvončki, V ledeni vččer sneg prši; A moja ljubica prelepa V naročju drugemu sloni. —K 48 >š~ 18 . Srečala sva se na cesti: Zarudčl je njen obraz, V tla je zrla moja draga, V stran sem se obrnil jaz. Ljubica, le hitro, hitro, — Ne obračaj se nazaj: V srcu dviga se ljubezen, Zunaj sije gorki maj. -K 49 !+— 19 . Kakor Dijana od mrzlega mramorja — Tih je in hladen tvoj bledi obraz; Ali poglej samo, tja na zahod poglej : Solnce umira in prišel bo čas — Prišla b.6 noč nad gozdovi šumečimi, Luna bo vstala nad daljno goro . . . Glej, že s koraki boječimi, lahnimi Stopajo sence v alejo temno. In oživela bo soha od mramorja, — Zatrepetalo bo tvoje sreč; Z motnim smehljajem, ah, z ustni drhtečimi Pala boš meni v ljubeče roke . . . Cankar, Erotika. 4 — -K 50 H— 20 . Ti, tega pisma nisi ti pisala, Ta mrzli ponos, ta ni tvoj! . . . Ah, Pavla, — takrat, ko si stala O jasnem mraku pred menoj, V nemirnih prstkih belo rožo In nepokoj in strah v oččh — V bojazni sladki si molčala Govoril pa je tvoj nasmeh, Otroški, tihi tvoj nasmeh . . . Ne, tega nisi ti pisala! Nekdo ti je čez ramo gledal Ko si dajala mi slovo; In treslo se ti je telo m V žarečem dihu ust njegovih, V razpenjene krvi valovih Ko se je nagnil nad tebo . . . In ustna so ti trepetala, Motno je gledalo oko . . . —K 51 »~ »Pozabi tiste lepe dni! ...» In to si ti pisala, Pavla? . . . Ne misli, da se to zgodi! Ne misli, da se ta ljubezen vroča Ob svitu luninem o polnoči S sentimentalno pesmijo zagrčbe,— Ne misli tega! Zastonj ne dam ni kapljice krvi, On pa mi je ugrabil tebe . . . Poglej mi zadnjikrat v oči: Ti, Pavla, skrivaj svojo srečo In njega! . . . 4 DUNAJSKI VEČERI. . 1 . V sanjah težkih spava mesto ; Vse temno, mrtvo; A tam gori v svetlih zvezdah Sveti se nebo. Trepetaje, v mokrem žaru Zvezde se blešče, Kakor na nedolžnem licu Srebrne solze . . . Daleč, daleč tam pod goro V sobi luč gori, Pred svetilko moja lepa Ljubica sedi. In sedi in v belih rokah Pisemce ima, — Cita . . . čita in otožno Bolno se smehlja. —K 56 » »Tam v brezsrčnem, tujem svetu Sam je dragi moj, Sam in zapuščen tam daleč Plaka za menoj. Ah nesrečnica, da k njemu Tja ne morem jaz, Da objamem ga, poljubim Bledi mu obraz ...» In glavd na belo roko Naslonila je; Solza se v očescu plavem Zasvetila je . . . «Kaj je tebi, ti moj dragi, Da tako molčiš? Kar sva prišla iz kavarne Nič ne govoriš ...» — Ah oprosti, — čudno mi je Danes krog srci; Ali dušica, to prej de — Glej, tu sva doma . . . —K 57 >+— 2 . Ah ne, ne hodi več od tukaj, Samo nocoj ne, ljubček moj; Tako mi je ledeno v prsih . . . Noči je mene strah nocoj. Ostani ... tu na divan sedi, V naročje svoje vzemi me, Gorko poljubi me na ustna, Poljubi in objemi me! . . . Strašna je noč ... Kadar vse mesto Tam zunaj trudno, tiho spl, Takrht trepečem od bojazni, Z roko zatiskam si oči. Nad mano sije svetlo solnce, Veselo, jasno je nebo; Takd lepd zvone zvonovi In fantje skozi vas pojo. —-K 58 »- In roko v roki z majko svojo Po beli cesti hodim jaz, Nedolžno zro oči otroške In mlad in lep je moj obraz .. Bojim se te svetlobe krasne In vzdignem se in gledam v noč A tam iz črne teme vstaja Obraz upal, umirajoč. Bledo je lice kakor mramor, V očeh se svetijo solze In vele ustnice otožno, Ljubeznipolno govore: «Ah dete, ljubo dete moje, — Zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, Iz lic mi izsesala kri ...» — Ah ne, ne hodi več od tukaj Samb nocoj ne, ljubček moj; Tako mi je ledeno v prsih . . . Noči je mene strah nocoj. —K 59 >»— 3 . Vzduh opojen, tež&k; bledih lučij svit Na obrazih rnrje osinelih; V teh pogledih pijanih utrujena strast, Poželenje na ustnicah velih . . . Oj ti grešnica krasna, — tako hladno, Tako bledo je tvoje lice, In v naročji leno, kakor mrtve ležč Tvoje drobne, otroške ročice. Kakšna trudna bolest v teh sivih očeh, Na teh ustnicah tenkih, prosojnih; Ko je slikal prešestnico Ticijan Gledal tebe je v sanjah opojnih. Na obrazu trepeče, kot lunin žar Greha, strasti nebeška krasota, In trpljenje, brezupa zaduhla noč Iz uvelega diha života. In srce se mi širi, oko strmi — Kakor plašč te Madonin ovija Veličastvo pregrehe, propalosti kras, Tvoje duše temna tragedija . . . «Kaj ti pride na misel, — ne bledi tako! Tja poglej, kako stikajo glave! Za trenotek obrni se malo v stran Pa naroči mi čašo kave ...» —K 61 «~ 4 . Ne vstajaj, ne vstajaj!... Ah moj bog, — kako Pohotna ti ustna drhtijo; V objemu trepeče ti belo telo, Od mraza ti lica bledijo! Ti ljubica moja, čemu ta strah? Čemu se ozira tvoj pdgled plah Bolestno na duri, na okna? Po veži odmeva neznan korak Ob pozni, polnočni uri; Pred oknom se ziblje črno drevo, Na steklo deževne kaplje bijd, V viharju se stresajo duri . . . Ne boj se, — ne vstajaj! . . . Nikogar ni . . . Otrok tvoj v zibelki mirno spi, Tvoj mož sedi v krčmi in pije. ■K 62 !+• 5 . Pod oblačnim, sivim nebom Sanjala je noč jesenska; Ali midva, roko v roki Na divanu sva sedela. «Ne poljubljaj, ne objemlji, Ne govori, da me ljubiš . . . S svojo strastjo nepošteno Pogubila si mi dušo. Na pohotnih tvojih ustnih, V poželjivih tvojih rokah Stopa predme v rožnem svitu Zapuščeno dekle moje. Strahom, studom gleda name Njen nedolžni, gorki pogled . . . ,Ah, kako je mrzlo, temno Tu pri tebi, ljubček moj! . . .‘ -M 63 »•— Da, temno je vse krog mene, V srcu mojem temno, prazno; In zagrnil bi si lice Od sramote, od kesanja.« Temni kodri so se vili Nad obrazom njenim belim; Kot dva črna dijamanta Sta goreli ji očesi. «Ne govbri, ne očitaj! . . . Ti me hočeš ... ti me ljubiš; S svojo strastjo nepošteno Ti pogubil si mi dušo; — In temno je vse krog mene, Temno, prazno v srcu mojem Kadar plaka moja mati In preklinja me moj mož.» —K 64 >J~ 6 . Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Zunaj na vrtu so se priklanjale temne veje kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično. Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je pri¬ hajalo za trenotek bliže in bliže, potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi. Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala je glavo na rdečo blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile. Lasje so ji padali globoko čez senca in se leno igrali po ramah in lahteh. Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi velikimi, temnoobroblje- nimi očmi ter se prisiljeno nasmehnila. Potem pa se je obrnila v steno. Sel sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili razstrti, kakor šele pol prečitani, krog družili pa se je vil razvezan omot bledosinje barve. Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo... Zdi se mi, da je pisava moja, — moj slog iz tistih časov . . . »Lahka in svobodna mi je duša, kadar sanjam o Tebi, — kakor škrjančeva pesem o jutranji zori. Vzdramil sem se iz težke noči in jasna, vesela gorkota mi je zasijala v obraz. Kako sem se otresel pozemskega prahu, kako sem vrgel raz sebe zarjavele okove! . . . Pred mano ni ničesar in ne za menoj, v tej čisti lju¬ bezni leži neizmerna večnost . . . Ali je ne čutiš, ljubica? Ali ne vidijo boga Tvoje nedolžne oči, kakor ga vidim jaz? . . .» In moja ljubica je ležala na divanu in gle¬ dala v steno . . . »Velik je najin svet in krasen . . . Najina duša plava visoko nad belimi oblaki, nad šu¬ mečimi gozdovi ... in tam globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo v tihi bojazni... Ali ne čuješ akordov oddaljene harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi?. . . Velik je najin svet in krasen! . . .» Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil, prihajali so tisti dnevi z vso silo predme, bližali se mi od vseh stranij, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre Cankar, Erotika. 5 -M 66 H r6ke. Nisem jih maral gledati, a postajali so vsak trenotek jasnejši in živejši. Rogale so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih tako razločno, kakor bi jih nehote ponavljal sam. In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik . . . Da, — «velik je najin svet in krasen ...» Dvoje pierrotov na pepelnično jutro . . . Preveč je bilo šampanjca! . . . Od telesa vise samb še raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno . . . Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz ramen čez prša. Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rmenkastobledi, od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramu in utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoperno mehko, opolzko telo, njene mokre, težke lase, — da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe . . . Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko. —K 67 H- - 7 . In dviga in širi se vroče obzorje, Na nebu razpaljenem solnce gori, Vsa zemlja potaplja se v demantno morje, V polspanju, utrujena v prahu leži. Tam daleč ječi preperelo drevje, Kot gole, koščene roke Razpenja in krči temno vejevje. V oči skeli zrak težžk in suh, Na prša pada opojni duh Razpalih, krvavih rož. In jaz vidim njo, ah njo . . . Kipi in trepeče ji belo telo, Prozorna meglk je po udih razlita, Pretkana s kristali od solnčnega svita; Na polne rame Valijo mogočno se črni lasje, In njeno oko, poželjivo in mokro, Blešči se kot brušen nož. 5 --k 68 »- In v dušo kipečo in v srca dno Sesa se mi njeno pohotno oko; V bolestnem razkošju telo mi trepeče, V objem se mi dvigajo roke drhteče . . . In v prahu nesvesten kleči pred teboj In ljubi in moli te suženj tvoj —- Venus, Venus! Noč brezupna, — in nikdar več Ne posije solnce vanjo. Roke črne in ledene Segajo iz dna noči, Kot opolzle, mokre kače Drsajo po mojih licih; Mraz leden leži na udih, V srcu mojem strah in stud. 4 < 69 >* 8 . O tebi sem sanjal vse dolge večere, Kako sem te čakal, a tebe ni bilo, Ah, nisi me čula, kako sem te klical, — In zdaj, zaželjena, prišel je čas . .. Glej, vse moje rosne, duhteče rože, Nocoj so razpale in v prahu ležijo, In solnce, to lepo, veliko solnce Ne vrne se nikdar in nikdar več . . . Najtišjega zvoka drhteče strune, Ne bledega žarka oddaljene zvezde — In ti si pred mano.. .jaz čutim tvoj pogled ... Ah, nagni se k meni, objemi me! — Da položim to trudno čelo Na tvoje ljubeče, mrzle roke — Ah, nagni se k meni, ti zaželjena, Ti mirna poslednja noč! . . . ROMANCE. Sulamit. Kakd blešči se morje to V demantih in kristalih, Kako pohotno ziblje se V razkošnih, mehkih valih. V tem burnem plesu od strasti Telesa trepetajo, Krog belih udov kot megle Tančice plapolajo. Iz zlatih harp tako sladko Vro pesmi koprneče In srce plaka in drhti Od žalosti, od sreče. ■K 74 >3- Visoko duša nad zemljo Svobodna, srečna plove, Kot na perotih dviga se Do nčba, do Jehove . . . Ob belo roko Salomon Opira trudno glavo, Na čelu mu leži oblak, Oko strmi v daljavo. Ne mehki udje mladih žen, — Sestradana, drhteča Telesa tam pred njim stoje, Proseča in grozeča. Brezupno k njemu dvigajo Koščene, vele roke, Umirajoč strmijo vanj Oči temne, globoke. In zlate strune pojejo Mrtvaško melodijo, — Poslednji vzdihi sužnjih prs Nocoj iz njih zvenijo . . . Ob belo roko Salomon Opira trudno glavo, Na čelu mu leži oblak, Oko strmi v daljavo . . . - M 75 )*- In lahno, lahno k njemu se Gorko telo privije, Po vsem životu čut mehdk Sladko se mu razlije. «Zakaj ti je okd temnd In duša nevesela? Zakaj ti bleda žalost je Nocoj srce objela? Ljubezen tvoja že mrje, Se komaj porojena, — Kaj hočem jaz brez nje, povej, Nesrečna, zapuščena ?» . . . »Nelepe sanje, ljubica, Poslal mi je Jehova, — Zakaj, to sam on ve, —• modrost Velika je njegova . . . Ah, nagni k meni, Sulamit, Prebele prsi svoje, — Pogine naj ves Izrael, — Ti si kraljestvo moje!» 76 Ob grobu tiranovem. Upognil zdaj si glavo, car, Če nisi je doslej nikdar. Ves svet je klečal pred teboj, Ves svet široki bil je tvoj. Oj car, oj car, pa zapovej Naj bela smrt beži naprej! Ze krsta iztesana je, Ze postelj ti postlana je . . . Oj to vam je vesel pokop, Ves svet hiti pred carjev grob. A ko ga polože v zemljo Oko nobeno ni mokro. Oko nobeno ni mokro, Sreč nobeno ni težko. 77 H— Med ljudstvom patrijarh stoji. Veselo vzdihne, govori: s Oj hvala, hvala ti, Gospod, Da osvobodil svoj si rod! Dovolj je v solzah vzdihoval, Trpljenja pač dovolj prestal! Jaz begal sem okrog pregnan, Pregnan, povsod zaničevan. In ti poslal si belo smrt, Tiran mogočni v prah je strt. Spet dal si meni svetlo čast, Spet dal si meni vso oblast. Oj hvala, hvala ti, Gospod, Da osvobodil svoj si rod!» Med ljudstvom knez visok stoji In patrijarhu govori: «Oj patrijarh, nikar, nikar, Vladanje pač ni tvoja stvar! Dovolj je roki tvoji križ, Zakaj po žezlu hrepeniš? . . . —K 78 »- O čuvaj sivo si glavo, Na pot ne hodi mi drzno!» Ob knezovih besedah teh Vsem divja strast vsplamtf v očeh. Se tristo knezov tam stoji, Po žezlu vsakdo hrepeni. Po žezlu vsakdo hrepeni, Že v roki vsakdo meč drži. Ne nagne še se beli dan, Pa zadivja že boj strašan . . . Veselo, kakor še nikdar, Smehljd se v krsti — mrtvi car. ■* 79 H Ivan Kacijanar. Kacijanar, vojskovodja slavni Ves zamišljen hodi po šatoru. Težka skrb mu polni trudno glavo, Riše mu na čelo temne črte In obrvi mu ježi košate. Polumesec na šatorih belih Ob ostrogu bliska se krščanskem . . . Ne rešitve in ne krasne zmage, — Sam in truden,—- kakor ranjen sokol Brez pomoči v jati lačnih vranov . . . In globočja bol v junaških prsih, In bridkejša skrb na čelu resnem. »Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Saj prišlo še ni krvavo jutro.» In služabnik stari, zvesti Miloš Odgovarja: »Gospodar, ne skrbi! Res prišlo še ni krvavo jutro, Ali srca jim kipe junaška, Sen jim lahki na oči ne more ...» •K 80 !* Zopet praša slavni Kacijanar: «Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni, Kot hodile tolpe bi po planem? Saj še vstalo ni krvavo solnce.* Odgovarja mu s tresočim glasom: «Oj ne skrbi, gospodar mogočni! Res še vstalo solnce ni krvavo, Vso ravnino krije noč ledena; A v telesu mrzlem ■— mrzla duša, In junaki hodijo po planem, Da si mrzle ude oživijo ...» Tretjič praša slavni Kacijanar: «Kaj pomeni ta topot skrivnostni, Kot bi v dalji dirjali konjiki? A govori mi resnico, Miloš! Priča mi je tvoj pogled brezupni, Da zakrivaš mi srce nemirno.* In zastoče grenko stari Miloš, Odgovarja solzen gospodarju: «Kaj mi ne bi se oko solzilo, Kaj mi ne bi srce trepetalo! Gledal tvojo sem visoko slavo; Tvoja videl sem junaška dela — Oj število krasno . . . Vse za tabo; Izgubljen si, Kacijanar silni! . . . Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni ? Vojska naša je v sramotnem begu.* ■H 81 )*- Ne vztrepeče Kacijanar slavni, Ne porosi mu oko se bistro; Meč opaše, pa zasede konja In odjaše v diru skozi meglo; Poleg njega jaše stari Miloš. Hladna megla krije vso ravnino; In ne gane se pero na drevji, In ne gane bilka se na polju; Vse je tiho kakor pod gomilo . . . «Ali vidiš tam blesket orožja, Ali vidiš prapore razvite?* «Kacijanar, ozri se v daljavo, — Žarki zore se blešče po hribih, Nad gozdovi plava bela megla ...» «Ali čuješ glasno petje, Miloš — Ali čuješ — Zmagoslavi, Allah! Vmes pa jok in stok in petjp mečev?...* Prah se dvigne tam na beli cesti, V njem pridirja jezdec kakor tiča: »Izgubljena bitev, vojskovodja, Izdajalec — žalostna ti majka! » Dvigne se na konju Kacijanar, Dvigne se mu v prsih silna duša, Cankar, Erotika. 6 —K 82 /4 Meč zablisne se mu v roki močni In preseka jezdeca do sedla . . . Spet se dvigne prah na beli cesti, V njem pridirja tolpa konjenikov, — Vsi pokriti so s krvjo in prahom. »Izdajalec — bežal je sramotno In v pogubi pustil je junake, — Naj pogine izdajalec kleti!* Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič: «Z mečem svojim si ubil .mi brata,— Vreden nisi, da bi padel v boju; Meč krvnikov ti končaj življenje, Naj ubije te izdajstvo tvoje . . .!» In zastoče Ivan Kacijanar, Meč mu pade iz roke junaške In jetnik je sredi konjenikov. Vino pije grof Nikola Zrinjski Na visokem, sivem gradu svojem; Z njim sedi ob mizi družba krasna, Družba krasna samih slave sinov, — A med njimi Ivan Kacijanar. Bledo mu je lice, moten pogled, Zgubano mu je visoko čelo. —K 83 >¥- S stola vstane grof Nikola Zrinjski, Polno čašo dvigne in napiva: «Vse zahvaljam vas, junake slavne, Da s posetom svojim ste prijaznim Počastili dom moj starodavni, — Da sočutje prišli ste izkazat Med junaki prvemu junaku! — Res okrutno ga pesti usoda, Res preganja ga vladar krivično, — Ah nečastno je sedčl v temnici Kacijanar, prvi med junaki . . . In recite, ni li to pravično, Da svobodo sam si je priboril Ter pobegnil ječi in vladarju? Ali naj bi čakal, da zablisne Meč krvnikov njemu se nad vratom? Čakal naj bi, da mu za plačilo Vzame glavo naš vladar dobrotni? . . . Zopet bodi jasno lice tvoje, Pijmo ruj no vino, kakor nekdaj, Kacijanar, prvi med junaki! . . . Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!« Bliskajo se v solncu jasne čaše, Po dvorani pa zvenijo klici: «Slava tebi, prvi med junaki!« In odmčva tam od druge mize, Tam med hlapci, kmeti in vojniki: «Slava tebi, prvi med junakih 6 * Jeden le ne dvigne polne čaše, To vojnik je drzni, mladi Hojzič. In ozrč se grof Nikola Zrinjski: «Je li spanec te premagal, Hojzič, Da uho ti culo ni zdravice ? Ali zdi se vino ti preslabo, Da porosil ž njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srcu je sovraštvo, Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» - «Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu, Kaj naj slavo klical bi morilcu? Vso izdal je vojsko nam krščansko In sramotno zbežal iz ostroga — A na begu mi ubil je brata . . . Vreden bil bi svojega plačila, Da vladar bi vzel mu kleto glavo, — A uščl je, kot beže tatovi . . . Car pohvali te, Nikola Zrinjski, Da je mrtev pes na tvojem gradu!* Samokres mu dvigne drzna roka, Strel odmeva glasno po dvorani In na tla se zgrudi Kacijanar. Obledijo gostom vsem obrazi In zastane jim beseda v grlu. Ali vzdrami se naposled Zrinjski, Skloni se nad prsi krvaveče: —K 85 »- «Tja odšel je duh tvoj, Kacijanar, Kjer pravico je dobil in srečo!» In vsi gostje molijo ob truplu — A po beli cesti dirja Hojzič. k 86 >»■- Na svatbenem potovanju. Zašlo je solnce. V tihi mrak Zagrinja se daljava, Kot bela tiča ladija Po temnem morju plava; Na krovu pa mlad mož stoji, Mehko na prsih mu sloni Prelepa mlada žena. «Čaroben je ljubezni raj Kot to nebo večerno, Neskončen je ljubezni raj Kot morje neizmerno — A ljubček, ljubček, kaj molčiš, Zakaj v obraz tako blediš, Zakaj se v stran oziraš ?» «Poglej, nevesta, o poglej Tam bledo, krasno ženo, Oj mojo ljubico bolno Bolno in zapuščeno; Poglej, kako stoji mirno, Na prsih pa ji spi sladko Nesrečno moje dete.* 87 »- «0j zbudi, zbudi se, moj mož, Pri tebi jaz sem sama, Krog naju je morje temno In pa nebo nad nama — » «Kako me vabi spet nocoj S pogledom žalostnim seboj, Da ljubim jo, kot nekdaj. Kako je belo njč teld, Kako krasne) nje lice, In moje dete za menoj Izteza že ročice; Ze padata v morje temno . . . Kako me vabita sebo, — Ne brani mi . . . ostani! . . .» Kongfutse. Majka zemlja, da si še starejša, Pa rodila ne bi učenjaka, Da bi t6 znal, kar je znal Kongfutse. Jasno gledal je v človeško dušo, Zlč podzemske je poznal duhove In bogove nad visokim nebom. Ali vsega ni še znal Kongfutse. Rad bi videl, kar očem je skrito, Rad bi videl tisto skrivno silo, Ki povzdiga smrtnika k bogovom, Ki poraja vzvišena dejanja . Kar človeški rod živi pod solncem . . Noč se zgrne nad zemljo kitajsko. Sam bedi še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Ce osthl si med človeškim rodom, Če si dvignil se v nebo k bogovom, Če pod zemljo pal si k zlim duhovom Predme stopi, duh preteklih časov, —K 89 H-- Ki rodil si vzvišena dejanja!« ... Oj krasota, da je ni jednake! Ce bi videl te navaden smrtnik, Od veselja bi izdahnil dušo, — A izdahnil duše ni Kongfutse; Razprostrl je roke pred boginjo Pa jo molil z glasom srečepolnim: «Oj svoboda, vseh boginj boginja! Ne slavim te iz strahu pred mečem, Zlatim mečem, ki držiš ga v roki; Ne slavim te zarad zlate krone, Ki jo nosiš na ponosni glavi; A slavim te zarad večne slave, Ki odela ž njo si dede naše: Slava tebi, vseh boginj boginja!« Prav do zore molil je Kongfutse . . . Noč se zgrne nad zemljo kitajsko Sam bedi še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Predme stopi, oj ti duh mogočni, Ki vrstnikom mojim vzbujaš srca, Da po časti hrepene in slavi; Duh mogočni, ki človeka vzdigneš Vsaj za hipe nad pozemske misli, — Predme stopi, da te srečen molim!» ... Oj ti žalost, da je ni jednake! •k 90 >4- Kdor bi tebe videl, bi zajokal, In zajokal je celo Kongfutse. «Kaj je tebi, oj svoboda krasna? Kakor smrt je bledo lice tvoje, Tvoje roke so v okovih težkih, Tvojo glavo krije trnjev venec . . .» Prav do zore jokal je Kongfutse . . . Noč se zgrne nad zemljo kitajsko. Sam bedi še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Slab je človek in mogoče ni mu, Da bi videl, kar prihodnost skriva, — Vam bogovom pa je vse mogoče. Oj bogovi, čujte prošnjo mojo, Pa idejo silno dnij prihodnih, Da jo vidim, iz neba pošljite!* Ali črna noč se ne razjasni, Glasa čuti ni v tišini grobni . . . Oj podzemski zlobni vi duhovi, Če rodili ste idejo silno, Da prihodni zarod onesreči, — Pošljite jo predme, da jo vidim!» Ali črna noč se ne razjasni, Glasa čuti ni v tišini grobni . . . Prav do zore molil si, Kongfutse! A da molil si vso dolgo večnost, ~K 91 >*■ Ne priklical bi nikdar ideje, Vladarice nžrodom prihodnim, Kajti ni je duh rodil človeški, Ni bogovi niso je rodili, Ni podzemski niso je duhovi In rodili je nikdar ne bodo. —* 92 > 5 - Ungnadovi gostje. Tam v Urahu, mestu nemškem, Pri vinu sedijo možje; Jasnč se jim temni obrazi, In govori krasni zvene. A kaj ti je, Primož Trubar, Da v družbi veseli molčiš? Oblak ti je splaval na čelo, Ko v čašo zamišljen strmiš. Zakaj prihodnosti lepše, Zakaj ne slaviš je nocoj? Zakaj od Lutrove vere Ne vžiga se pogled tvoj ? % «Oj misel na zemljo domačo To trudno srce mi teži: Pretesna, pretesna je meni, Tam meni prostora ni. -K 93 »- Osrečiti brate svoje Htel z uki sem božjimi jaz, Sovražnikov bal se nisem, Ponosno jim gledal v obraz. Bal njega se nisem, ti veš, bog, Kdor z uki slepil je naš rod, Kdor z zlobno, pregrešno besedo Zapiral mi v srca je pot. Vojvodsko je žezlo me vzmoglo, Ni vzmoglo me žezlo duhd- Nadvojvoda Karol je vzdignil Svoj prestol nad prestol bogi. Oj Karol, očem si ti mojim Zaprl domačo zemljo . . . Da v roki jo puščam tvoji, Kako mi je v srcu težko . . .» Govoril je Primož Trubar, Zamišljeni vsi obmolče . . . Pa vstane tedaj baron Ungnad, Navdušeno Trubarju de: —K 94 M— «0j Trubar, — nadvojvoda Karol Zemljo ti je svojo zaprl; Glas tvoj je umrl za njega, Za narod tvoj ni umrl. Saj senca vojvodskega žezla Nikoli duha ne stemni, Ko dvigne na prostih se krilih Noben ga vladar ne vzdrži. Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar, In ti si rešitelj njegov, Ko z drago domačo besedo Duha si otel mu okov. Povejte, prijatelji modri, Kdo narodu pravi je kralj: Kdor vlada telesu — ali Kdor duhu življenje je dal? Vladarjeva slava je senca, Ki spremlja vse dni ga zvesto, Zvesto ga spremlja do groba — In ž njim strohni pod zemljo. ■K 95 >J~ A z narodom tvoja slava Na veke, na veke živi; Oj Trubar, ti narod si vstvaril, Življenje podaril mu ti.» Tako je govoril Ungnad . . . Navdušenost sije v očeh, Veselo pojo kozarci O lepših bodočih dneh. —K 96 H— Romantika. Na zemlji noč temna leži; Tam v cerkvi mlad menih kleči: «Oj večni bog, gospod sveta, Ti gledaš mi na dno srca, Na dno srca, kjer noč in dan Te vnovič križa greh strašan: Le ona polni mi glavo, Povsod le gledam njo, le njo; Kot večne luči sveti žar Gori očij prelepih par, Kot zarije večerne kras Žari nebeški njen obrhz . . . Kako kipi mi vroča kri, Kako si je srce želi Kedar jo vidijo oči . . . O bog dobrotni, ti me čuj, Ljubezni grešne me varuj!» Na zemlji noč temna leži Tam v cerkvi deklica kleči! «Ti veš, Madona, kaj trpim, Ti sama veš, kako grešim . . . -K 97 >*- Ne tečejo mi več solzč, Nobeden vzdih več ne pove Kako umira mi srce . . . Le k njemu sili moj korak, Le njega vidi pogled vsak; Njegovo lice je bledo, Ah, belo kot mrtvaški prt; Temno njegovo je oko, Iz njega gleda črna smrt; In kadar stopi pred oltar, Obkroža ga svetniški žar . . . Kakd ga ljubim presrčnd, Kako jaz zanj živim samo . . . O ti, Madona, ti me čuj, Ljubezni grešne me varuj!« V sanjah polnočnih spava svet, S kopreno lunino odet; In sredi cerkve, bled in tih Leži tam v krsti mlad menih . . . «0 bog, ti duši pokoj daj, Ti vsprejmi jo v nebeški raj .. .» Ko zvon mrtvaški zazvoni, Deklfe na postelji leži, — Obraz je bled, mrtve oči . . . Telo ji s cvetjem potreso, Glavo ji z vencem ovij6. Cankar, Erotika. 7 •K 98 )+— Sultanove sandale. Vsi vezirji in vse paše, Vse klečalo je pred njim: »Slava ti, nebeško solnce, Slava, sultan Ibrahim! Nihče, kar jih je sedelo Na prestolu kdaj popred, Do kolena ti ne seže Niti prorok Mahomed. Ah, kedhr te vzame Allah K sebi v sveti sedmi raj, Kaj bo z nami, kaj bo z nami S hlapci tvojimi tedaj U To so tarnali, jokali, In še bolj in zmirom bolj; On pa sname z nog sandale, Položi jih na prestol. —« 99 »- «Ne prestanite, otroci, Le togujte še naprej: Tukaj dam vam te sandale, Da slavite jih odslej.» In vse paše, vsi vezirji, Vse hitelo je navskriž: «0j sandale, naša radost, Ve naš bog, naš paradiž —» To poskoči takrat sultan, To jim zakriči v obraz: «Uh, vi tepci, vi sleparji, Kaj ste rekli, da sem jaz? . . . Ibrahim je na prestolu — On je solnce, on je kralj; Na prestolu so sandale, In vaš kralj je par sandal. Pridi, Omar, pa jih ženi Po vsem mestu naokrog In oznanjaj: «To so hlapci In sandale so jim bog L 7 M 100 >*~ Dve noči. Tam v deželi čudolepi Kjer nebeško solnce vzhaja Vladal je nešteta ljudstva V davnih časih moder kralj. Svetla noč zemljo objame; In objame kralja žalost, In zahrepeni mu duša Med duhove tja v višave. Jasno je nebo visoko In nad jasnim nebom vlada Na prestolu čudokrasnem Zemlje in neba vladar. Klanjajo se mu duhovi, Vsi v prelepih zlatih haljah; Vsi duhovi duša jedna, Duša jedna, lepa, jasna Lepa kot nebo večerno, Jasna kot pomladni dan In kot beli cvet nedolžna . . . ■a 101 Žalosten ozre se kralj Tja na črno, tiho zemljo; Črna kot zavržen angelj Plava trudna pod višavo, In na zemlji bleda žalost, Strast in greh in hladna smrt. Zadrhtela je od srama, Ah od studa zadrhtela Mu je duša idealna. «To ni bajka, — da, iz ila, Iz umazanega blata So ustvarjena ta trupla; In razgnilo je že davno Kar je bilo duše v njih . . .» Trdo je na zemljo pala Kraljeva mogočna r6ka, In drhtel je grešnik v strahu, V strahu roke vil in molil . . . Plava kralj v opojni sreči V svojem tihem, lepem hramu Sije mu v obraz goreči Skozi okno lunin žar, Sije v belo, krasno lice Kraljeve ljubimke mlade. In telo se trese njemu, -K 102 * In poljublja v sladki strasti In objemlje dekle krasno . . «Ah ti sladka moja duša, Ti življenje moje drago — Rož duhtečih si nasula V srce moje žalostno — Odgrnila je gardlne, Sence temne je razgnala Tvoja roka od baržuna, — Da je solnce posijalo Na ves lepi, jasni svet . . .» In po zemlji vsi prostrani Srečo trosi kralj mogočni, In ves narod se mu klanja In ves svet mu poje slavo. K 103 H- Intermezzo v nebesih. Visoko tam nad zvezdami Ob oknu bog sloni In Azraelu, angelju, Otožno govori: «Oj smrtni angelj Azrael, Pogledi na zemljd, Poglej pod nama starca tam Kako strmi v nebo — Kako vzdihuje, moli spet: ,Le jedno si želim, Popred ko pred obrazom ti Na smrtni dan stojim. Prelepe tiste dni, gospod, Dočakati mi daj, Ko pošlješ nam na zemljo dol Svoj mirni, jasni rkj; —K 104 >»•— Ah, daj mi gledati, gospod, Prelepe tiste dni, Kot sta nam jih oznanjala Tolstoj in Bellamy . . Nagiblje se, oj starec moj, Na večer že tvoj čas, A večno ne živi nihče Kot Ahasver in jaz. Razpni peroti, Azrael, Poleti na zemljo, Pa z roko svojo žametno Zatisni mu oko ...» In tiho dvoje temnih kril Na zemljo dol hiti . . . Visoko tam nad zvezdami Ob oknu bog sloni. e. r *) 2 —K 105 !+— Slavina. Pol kraljestva dal je tebi Kruko In še vedno ti je čelo mračno! Kjer počlje pogled tvoj, o Henrik, Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo: Ta ravnina pod teboj zelena, Bistri viri in šumeče reke, Črni gozdi in visoke gore In v daljavi jezera bleščeča — Vse je tvoje, ti pa si otožen! «Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, Kaj mi hoče moja krasna zemlja? Da imel bi jo pod žezlom svojim Vso državo Lotarja vladarja, In še večjo, večjo ... in vso zemljo Da sedčl bi na prestolu zlatem, Da bi kronal me sam Oče rimski, In pred mano bi ves svet se klanjal, Pa ostalo srce bi nesrečno !... Ti, Slavina, si kraljestvo moje; -K 106 >3— In ko dala žezlo bi mi v roko, Na glavo mi krono položila, Kralj na svetu bil bi najsrečnejši!.. Naj mi skloni tilnik jeza božja, Če ne pahnem te s prestola, Kruko Pol podaril si mi zemlje svoje, Zemlje, ki si mojemu očetu Bil iztrgal jo z nasilno roko . . . A imej jo, zemljo dedov mojih, Dar tvoj vrnem ti v naročje željno. Vse bogatstvo moje, vse gradove, Vzemi vse, a meni daj Slavino . . . Ne, prositi nečem te pohlevno: Ti očetu zemljo si iztrgal — Sin iztrga tebi lepo ženo ...» To premišlja Henrik v strasti svoji Tam ob Peni na visokem gradu, Na visokem gradu kralja Kruka. Takrat z&stor težki se razgrne In Slavina obstoji med vrati; Lice belo skriva si v kopreno, Zatrepeče glas ji v polutemi: *Ako ljubiš, knez, življenje svoje, Hitro konja brzega zajaši, Pa odbeži skrivno v temni noči; Kralj te vabi jutri na gostijo, — —K 107 H— A ne vabi te na rajno vino, — Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! . . .» In prisije v jutra zlato solnce. Plrup in šum po gradu se razlega: Kralj pripravlja viteško gostijo. Po vseh potih na konjičih iskrih Proti gradu vitezi hitijo. Po dvoranah šetajo se lahno Deve krasne s krasnimi junaki; A najlepša je kraljica mlada In junak je Plenrik najkrasnejši. Kruko sede na visoki prestol — V hipu vtihne govorjenje sladko. Svetle čaše nosijo strežaji, Z rajnim vinom polnijo jih gostom. In s prestola vstane temni Kruko, Mirno stopi Henriku pred lice In visoko dvigne čašo zlato: «Henrik, srcu mojemu najdražji, V trdno zvezo pij iz čaše moje!» «Kaj z levico mi napijaš, Kruko, A desnico pa za pasom skrivaš? Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje, Da ostale bi ti v podli duši, In morilec iz očlj ti gleda! . . . Ti si hotel, da se kri prelije, Naj zgodi se, Kruko, volja tvoja! » ••K 108 )4-— Kralju vroča kri privre iz prsi j, Obledi mu lice v bolečini In k nogam se knezu mrtev zgrudi. Mirno stopi Henrik do prestola, Meč krvavi mu drži desnica, Po dvorani zvb oko ponosno: «Kaj molčite, ko na zlati prestol Kralj vam novi seda z žezlom v roki?» Družba kliče v strahu, začudenju: «Bog te živi, novi kralj naš, Henrik!» In Slavina sede poleg njega. «Kaj na mizah vino vam počiva Ko poroča se vladar vaš, Plenrik . . .?*■ Po dvorani čaše zazvenijo. «Bog te živi, novi kralj naš, Henrik, Bog te živi, o kraljica krasna!» *< 109 >*•— Noveleta. Noč pomladna je objela Beli dvorec ob Ljubiji; Tam za vrtom, izza gore Prisijal je mrzli mesec. V žalostnem, mrtvaškem svitu Zablesti zidovje belo, A na stenah, kot duhovi Dvigajo se temne sence. Gori v hramu razsvetljenem, Tam počiva bolna mati. Lica trhla in upala Kot bi smrt dahnila nanje; Stisnjena so vela ustna; Iz očij globokih, temnih, Zdi se, da odseva jasno Vse življenje v svoji bedi R 110 »- Težko vzdihne bolna mati, Položi koščeno roko Okrog vrata mlade žene, Lepe kot jesenska noč; Sklonjene nad mrzlo postelj Kakor bledi smrtni angelj. Polugasel ogenj sije V teh očeh udrtih, trudnih; Onemoglost je razlita Na prozorno bledih licih; Trudno ji leže na vzglavji Njene mehke, bele roke. «Ali, ah, kako iz greha Sreča bi se ti rodila? Ah, kakd bi pač vzcvetele Rože iz solzd neštetih? Iz solza, ki jih jokala Zate je nesrečna mati, Dfekle mlado, zapuščeno, Samo v neizmernem jadu. —« 111 *• Jasno gledam one dneve, Kot bi jih živela danes, In srce, kar je trpelo, Čuti vroče kot nekdaj . . . Mati moja je jokala, Vzdihovala in molila, Sestra je kot na neznanko Zrla name in molčala. Oče moj z obrazom tolstim In od gnjeva osivelim, Stiskal je pesti pred mano: ,Kdo je oni? Odgovori! 1 Jaz pa sem pisala njemu, Klicala ga kakor dete, Klicala ga in prosila, Da me reši iz sramote. ,Žalostno mi je živeti, Žalostno brez tebe, ljubček; Vsi me gledajo kot tujko, Samo ti si mi ostžil. -*< 112 )+• Ah, saj si dejal mi, ljubček, Da se vrneš hitro, hitro, In me pred oltar povedeš . . . Pridi k meni, zapuščeni. 1 In prišlo je belo pismo, Vse dišeče po parfumu, Z zlatim robom naokoli; Pismo pa je pisal on. ,Ni mogoče, draga moja, Ni mogoče . .. Ah, verjemi, Da sem jokal kakor dete, — Ali draga, — ni mogoče. Res bi rad pohitel k tebi, Ali služba, to je služba, In verjemi, ni trenotek Oddahniti si ne morem. Pa naposled, — ali prosim, Da tega za zlo ne vzameš, ■— Mislim, da bi tebe, draga, Jaz osrečiti ne mogel. -K 113 !+- Pač te ljubim kakor nekdaj; Ali prvo, to je meni Tvoja sreča . . . ah, in zanjo Hočem darovati svojo . . .* Ah, kako je bilo takrat Mrzlo, pusto srce moje, Kakor belo, tiho polje Pod meglenim zimskim nebom ... Kamor zrb oko boječe — Vsi obrazi hladni, temni . . Sama na sovražnem svetu S tabo, detetom nesrečnim In potem brezčutna, mrtva, Kakor kip od mramorja Videla ne čula nisem Kaj se je z menoj godilo . . . A pozneje me zaprosi Znanec mojega očeta; Pravil je, da je zaljubljen V mirni, bledi moj obraz. Cankar, Erotika. 8 114 H Ne jokala, ne prosila, Nisem se branila starca; Vsi so z rameni majali, Gledali so čudom name. ,Tako lepa, tako mlada . . .* Ali oče moj je hotel; In jaz trudna in brezčutna — Kaj naj plakam, naj vzdihujem? Ali studa in bojazni Mogla nisem udušiti; Kot otrok sem vztrepetala Kadar se me je dotaknil. Ta njegov odurni pogled Iz očij vodenih, mirnih; To ledeno, trdo lice, Kakor lito iz železa! . . . In odvedel me je sabo V tihi dvorec, na posestvo; Od takrat je bilo meni Kakor da živim v okovih. —K 115 »— Kadar so v očeh gorele Solze ob spominu nate, Kadar je bledel obraz moj Od bolesti, od kesanja — Stopil je moj mož pred mene, Gladil me z roko po licih: ,Ah, moj Bog, kako si krasna, Ženka moja, kadar plakaš 1‘ Jaz pa sem sklenila roki: ,Daj mi dete, če me ljubiš, Da ne ginem od obupa . . .* In klečala sem pred njim . . . Bog odpusti mu brezsrčnost, Jaz mu nisem odpustila, — Ah, kako si, dete moje, Zaslužilo ti sovraštvo? . . . S svojo težko, trdo roko Vodil je življenje tvoje; Zapuščenega otroka Dal je rokam neljubečim. 4 < 116 .*• Koliko nočfj nemirnih Gledala sem te pred sabo Vso razplakano, nesrečno; In jokala sem s teboj . . . Ali takrat! . . . Proti mraku Vrne se domii iz mesta; Po večerji pride k meni Pa naznani mi smehljaje : ,Skoro da bi bil pozabil: Dora te pozdravlja . . . veš-li? Jutri je poroka njena. Mož je sicer malo star — A bogat je! . . . Kakšna škoda, Da ne moreš z mano v mesto; Pa bolehna si in nečem, Da se mi kako vznemirjaš . 1 Meni je zastalo srce Od sovraštva, od bolesti, In v očeh njegovih zlobnih Brala sem usodo tvojo . . . 117 T Reci, če je bilo čudno, Da sem mirna in brezsrčna Zrla mu v obraz upali In v oči umirajoče? Tretjo noč po onem dnevu Prišel je domu ves truden; Vozil se je v mrzli noči Vroč, pijan in pol razgaljen. Legel je bolan na postelj In čez mesec dnij pod zemljo; A ni jedna gorka solza Ni mu groba orosila . . . Hladni, mračni duh njegov Pa ostal je poleg mene; Spremljal me je z zlobnim smehom Po teh mrtvih, temnih sobah. In sedaj, v trenotkih zadnjih Spet me gleda porogljivo Iz očij ugaslih tvojih, Iz bolestnega obraza; 118 rf Gleda me življenje tvoje Brez veselja, brez pomladi, Z vso ljubeznijo brezupno, Z vsem trpljenjem neizmernim... Skozi polodprto okno Diha nočni zrak opojni; Kakor iz daljave daljne Cuje se šepet valov . . . «Dora ... Dora! ... To so ženske Blebetanje, vzdihovanje! Jaz te čakam; jutri zgodaj Vrneva se že domu !» — Izza temne portijere Zahreščal je glas starikav; Ona vstane; v bolnem srdu Zablešče se ji oči. S V NARODNA IN UNIUERZITETNA S KNJIŽNICA