Poročamo — glosiramo
SLOVENSKI PRAVOPIS DRAŽJI KOT ZLATO?
Iz intervjuja z dr. Jožetom Toporišičem, ki je bil objavljen 1. februarja 1973 v letošnji peti številki mariborskega tednika 7 dni, smo med drugim izvedeli, da pripravljajo novo, spremenjeno izdajo Slovenskega pravopisa (SP). Nekaj pozneje je bilo natisnjeno v tedniku TT (21.feb., št. 8, str. 12) tudi uradno pojasnilo akademika dr. Bratka Krefta, ki je v imenu Inštituta za slovenski jezik pri SAZU potrdil to vest, poimensko navedel člane predsedstva novega uredništva, da je edino-
* Pesniški list št. 9 — Andrej Kokot; opremil Apollonio Zvest. Založništvo tržaškega tiska Trst & založba Lipa, Koper 1973.
veljavna pisava besed tipa bralec, ne pa bravec, kot je zahteval zadnji SP iz leta 1962.
Novica o novem SP je razveseljiva, upajmo samo, da se pripravljanje ne bo preveč zavleklo, kar se dogaja z drugo knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).
Da se ne bi do izida novega SP preveč dolgočasili, so poskrbeli naslednji pripetljaji.
Konec februarja so se nenadoma pojavili v izložbah nekaterih ljubljanskih knjigarn izvodi SP. Ker so takšne pozornosti deležne predvsem knjižne novosti, si je mogoče misliti, da je novi SP že izšel — občudovanja vredna hitrost! Toda prodajalka je pojasnila: »Ne, ni nov Pravopis, samo ostanek naklade starega iz leta 1962 so sedaj
422
423
Slovenski pravopis dražji kot zlato
na novo zvezali. Cena? Osemnajst starih tisočakov.«
Zapre ti sapo: osemnajst jurjev za novo vezavo, prva je stala okrog pet tisoč. Res smo preživeli že nekaj devalvacij, a kar je preveč, je preveč; saj to pomeni nekakšno razvrednotenje denarne cene prve knjige SSKJ (1970), ki smo ga kupovali za dvajset tisoč. In če primerjamo, koliko sodelavcev je pripravljalo SP 1962 in koliko jih je navedenih v SSKJ!
Iz čiste radovednosti povprašam čez nekaj dni še v drugi knjigarni, kako je s SP. Odgovorili so: »Vzeli smo ga iz prodaje, ker še nima dodatka, v katerem bodo nekatere spremembe.«
Ampak v uradnem sporočilu dr. Bratka Krefta ni niti besedice o kakem predhodnem dodatku k staremu natisu, kakor zdaj razglašajo prodajalke. Morda so prav zaradi tega dodatka tako navili ceno? Človek se potem začne spraševati, kako globoko bo moral seči v žep šele pri popolnoma novem SP, na ceno druge knjige SSKJ pa bolje, da sploh ne pomisli. Navsezadnje gre za jezikovna dela, ki bi morala biti dostopna čimvečjemu številu ljudi, ne pa za knjižne unikate ali relikvije.
Lepo bi bilo izvedeti, kako se je iz-cimila cena SP 1962 z »dodatkom«, še lepše in bolj zaželeno pa, ko bi kdo iz Inštituta za slovenski jezik pri SAZU javno povedal, kaj se dogaja. Na naše vrle prodajalke se namreč ni mogoče zanesti.