Različnosti. i\ekaj soli in popra. Čitateljem »Učit. Tov.« je znano, da se pred vsemi nemški konservativci poganjajo, naj se osemletna šolska dolžnost tako ali tako olajša; poslanci namreč tožijo, da šolsko breme naj huje teži prebivalstvo. (Kakor znano gališkim poslancem, potem onim iz Kranjskega in Primorskega se ni treba za to poganjati, ker tu osemletna šolska dolžnost ni splošna. a jih vendar podpirajo; to olajšanje je pa tudi jedino, kar bi dosegli nemški konservativci, ker sicer svojim volilcem ne bodo prinesli drugega, nego veče davke.) A kake zapreke se jim tu stavijoll Predlog »Lienbacherjev«, naj se stvar izroči deželnim zborom, je v zbornici poslancev sicer dobil večino, a v gosposki zbornici ni najdel milosti, tu so vse vladi dali v roke, naj stvar izverši ali zavleče, kakor za dobro spozna. — G. Lienbacher, t. j. večina poslancev v spodnji zbornici, s tem ni bila zadovoljna, in šolski odsek je nasvetoval, naj etariši sami določijo, ali hočejo otroke osem let v šolo pošiljati. (cf. 1.11. str. 175.) Predlog ta je bil sicer sprejet v poslaniški zbornici, a koliko je bilo ugovora, koliko besedovanja, koliko škandala od nasprotne strani! Galerija je ploskala dunajskemu Siisu tako, da je predsednik rekel sprazniti, in dan potem so visele v Sechshausu na Dunaj černe zastave iz šole. Če ni to komedija, naj pove kdo, kaj je to drugega? Bolj pomenljiv, kakor pa Sus-ova komedija, je bil izrek poslanca Beer-a, ki se je čudil nad tem, da bi stariši imeli kakšno pravico do otrok, da bi namreč oni smeli določevati, hodi li otrok 6 ali 8 let v šolo, stariši naj bi imeli le dolžnosti do otrok, a nobenih pravic! Dosledno bi bilo potem, da bi tisti, ki otroke sili v šolo, tudi redil jih. — Kje je tedaj več svobode, ali pri konservativcih ali pri liberalcih, katerim pravice deržavljanov nič ne veljajo. Še bolj se pa moramo čuditi, ako premislimo, za kaj se tukaj poganjajo. — Tu ne gre za to, da bi se šolske postave odpravile, da bi nehalo višje deržavno nadzorništvo, da bi se učni krog zmanjšal, marveč zato, da bi otroci, kjer uže iz tega ali unega vzroka neredno hodijo 7. in 8. šolsko leto v šolo, po dokončanem 6. letu, ako so svojo šolsko dolžnost zveršili, smeli iz šole izostati. To je stvar, ki se ozira samo na gmotno stvar dotičnikov, in za to se lahko poteguje klerikalec in liberalec. Ako pa kdo hoče šolo še dle casa obiskati, nihče mu tega ne bode branil, zanikerni pa se morejo siliti, da svojo šolsko dolžnost poprej izverše, preden izstopijo iz vsakdanje šole. Znano je, da je po Tirolskem poprej navadno več otrok hodilo v šolo, kakor jih je bilo obvezanih. Ravnali so pa tam tako, da otrok, ki je šolo nemarno pohojeval, prisiljen bil, hoditi še sedmo leto. Od nekdaj so vsi šolski strokovnjaki zagovarjali kvalitativen pouk, in na to se ozira tudi §. 21. drž. šl. postave dne 14 maja 1869 aliuea 1 in 2, posebno pa §. 13. šl. in uč. reda dne 20. avgusta 1870, ker ta govori: »zapovedano šolsko dobo okrajšati, to je samo po kmetih časno dovoljeno tisti mladini, ktera je prišla že v zadnji dve leti uka.« Otrokom po kmetih je tedaj postavno moglo dovoliti okrajšanje šolskega uka, dasiravno se tukaj govori od šolskega obiskovanja do 14. leta, vendar se postava ozira kolikor toliko na šolski napredek; Lienbacherjev predlog pa ravno ta ,,šolski napredek" posebno povdarja, ko določi, otrokom po kmetih se mora dovoliti izstop iz vsakdanje šole, a po mestih se more ali sme dopuščati — pristavlja pa zraven, ako so se naučili najpotrebnejših šolskih naukov: branja, pisanja, številjenja in »verouka«. Morda pa je ravno zavoljo pristavka »verouka« nastal tak krik in vik zoper L. predlog. Sv. vera, to je zmirom znamenje, kateremu se zopergovarja; povsod odpravljajo vero iz šol, na Avstrijskeiu bi pa pristavili šolski postavi dodatek, da morajo otroci v veri poduCeni biti, predon smejo iz šole stopiti! »To pa uže nikakor ne«. Stvar se nam še bolje razjasni, ko beremo, da so se nekateri liberalni Čehi, vstavovercem na ljubo, zderževali glasovanja. Nam pa, katoliškim kristjanom, se ravno ta pristavek zdi najvažneji. Povso4i, na kmetilt sicer manj, kakor po mestih, je nekaj takih otrok, ki so v najpotrebnejšem, v resnicah sv. vere, čudo nevedni in malo poučeni, vzrok je ali presilna revščina ali tudi samopašnost starišev. Neredno je njih šolsko obiskovanje, pomankljivo vse poučevanje, taki otroci bi se potem v imenu šolske postave lahko priganjali h kerščanskemu nauku. Tega se pa boji ves liberalni svet, zato pa tolikanj krika in vika, da je šolska postava v nevarnosti. Za Slovence po Koroškem in Spodnjem Štajarskem nastane še drugo vprašanje. Ustavoverci so kar naravnost povedali, da 7. in 8. šl. leta je treba, da se učni sraoter v jezikovem uku doseže, t. j. da se slovenski otroci lože in bolj zanesljivo ponemčujejo. Tega sicer ljudski učitelj ne more ubraniti; v šoli mora poučevati tako, kakor se mu naroča, ali nepremišljeno in abotno je, ako se slovenski učitelji pogaiijajo za osemletno šolsko obiskovanje. Tega ne delajo zavedni slovenski učitelji, marveč taki, ki mislijo, da morajo svoje nemške kolege v vsem posnemati. Razmotrujmo pa stvar še na dalje. L. predlog pravi, otroci v 13. in 14. sl. letu naj hodijo v šolo najmanj po 4 ure na teden (na Kranjskem velja to samo za zimski čas, od novembra do aprila), ti otroci se ne uštevajo med vsakdanje učence, tedaj bo učitelj obvezan, take otroke poučevati ob četertkih in nedeljah. Ako se ta L. predlog sprejme, kar pa še ni gotovo, ker ima priti pred gospodsko zbornico, potem bi se mogel prenarediti šolski in učni red 20. avgusta 1870, kije tako še le začasen, mislimo tukaj na VII. »0 razdelitvi v razrede« §. 47. a 1. i 2. Ako ima namreč učitelj v vsakdanji šoli poučevati po 24—30 ur na teden, in verhu tega se še trudi v nadaljevalni šoli o prostih dnevih naj manj po 4 ure, je to vendar preveč; ako pa vsikako mora ostati število ur, kakor je dosihmal določeno, naj pa učitelj za tako ponavljavno šolo dobiva kako nagrado. To bi bilo potem pravično na vsako stran. Vsekako bode treba kake premembe v šolskem in učnem redu, ako se sprejme L. predlog, kar pa nas na Kranjskem zadeva le po mestih. za naročbo za II. polovico 1. 1881. BUčit. Tovariš" bode še izhajal, vabimo tedaj tovariše in vse slovenske narodnjake na naročilo ter prosimo materielne in duševne podpore, da lože vstrežemo željam in zahtevam svojih naročnikov. nTovariš" stane za vse leto 3 gl., za pol leta 1 gl. 50 kr. Naročnike, ki so se zakasnili z vplačevanjem, opominjajo vljudno njih obljnbe. — Naročila, naznanila in tudi dopise prejema založnik R. Milic, na starem tergu hiš. št. 19 (glej listu načelo). Bog z nami! Uredn. in založništvo.