Pavel Keller: 12. nadaljevanje. 44 ..Shrltiioslni sMoiec Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Ema je plosknila z rokami. »Srčkano! Ali je to res, ali pa je le izmišljeno?« »Res je. V muzejih lahko vidiš taka gnezdeca, jki so jih našli v gozdovib in po vrtovih.«. »Šrčkano! In zakaj dela ščinkavec tako?« Karel je bil v zadregi. »Pač zaradi — zaradi tega, da privabi samieo.« Zelo mu je bilo nerodno, da se je stvar obrnila na to stran. Ema se je zasmejala. »Da, da, zgradi si zlato hišico, nato pa reče svaji izvoj.jeifki: pridi! Vzemi me! Kajti, glej, zelo bogafc možiček sem!« Sedaj se je zasmejal tudi Karel. Na pomladanskem soucu pa je sedel ščinkavec v svoji pisani praznični suknjici in pel veliko bolj na glas, kakor pa se ščinkavcu spodobi: »Drugo leto,« je rekla Ema, »bom na cvet^' no nedeljo natrosila po parku konfeti.« PRI STUDENCU. V petek je sedela stara Golobovka pri Colnarjevem studencu. Bila je noč, po nebu je ve-> ter podil črne oblake. Ko je tako sedela in delala križe in druga skrivnostna znamenja nad svojimi bolnimi nogami, se ji je bližala postava. Stara žena je pridržala sapo. Previdno, boječe je prihajal proti studencu moški. Cepico si je bil potisnil globoko na oči, brado in usta je imel zavito z ruto. Golobovka se je skrila za drevje. Veter je pihal tako glasno, da ni bilo slišati njenih stopinj. ' Moški je obstal pri studencu . . . se previdno ozrl . . . prisluhnil . . . se pripognil, napolnil z vodo stcklenico, jo zamašil in jo skril pod plašč. Nato se je obrnil, da bi odšeU »Stoj!« »Kdo — kdo — 1-do?« Moški se je zelo prestrašil. »Kdo govori iz teme?« »Meden, dub rajnice, dub umorjene bodi tukaJ okrog studenca.« »Jaz nikogar nisem umoril!« »Lažeš! — Morilec!« . Tedaj je starka stopila izza drevja. Meden Je hotel zbežati, toda glasen smeh je zadonel za njim. »Bojazljivec beži pred stavo Golobovko!« In zopet se je posmehljivo zasmejala. Moškemu se je ustavila noga. »Po.akaj, če ne, bodo naščuvali gosi za teHoj, ti mevža!« Žena je govorila tako glasno, da se je moški zbal, hrup prlvabi šc ljudi iz hiše. Prišel jc bliže. Ko je videl, da ima res opraviti le 3 staro Golobovko, ne pa s kaikšno prikaznijo, se je spremenil. Nahrulil je starko: »Kaj pa kričiš? Cesa pa sploh iščeš ti tukaj?« »In česa išče Meden pri studencu? Haha, o polnoči! Ali iščeš plavolaso Katrico? Na pokopališču jo boš našel!« »Kaj briga mene Katrica!« »Mnogo! Vse te briga!« »Ne govori tako na glas, pojdi z menoj na cesto!« Starka je šla za njim. Na cesti je rekla: »Ali nisi utopil Katrico, ničvreunež ti?« »Znorgla si! Nikoli nisem storil tega jaz! Pri Bogu lahko prisežem —« »Prisezi rajši pri hudiču, z njim sta si večja znanca! Ti sam si bil Katrici vedno za petami, toda tvoja kriva usta in tvojc hudobne oči ji niso bile všeč, tudi tvoje noge ne, zaradi katerih te niso vzeli k vojakom.« »Po ustih te bom oplazil, jezikavka ti hudobna!« »Le ikar! Jaz pa znam praskati. Ali ne slišiš, da nekdo žvižga po cesti?« »Obrekljivka si, ničvredna!« »Haha, jaz vem vse! Ali naj ti prerokujem iz kart, Meden? Katrica te ni marala, ker imaš kriva usta in črne zobe. Postavni Colnar ji je .feil lj.ubši. In zato se ti je razlil Zolč. Saj ti jc bil Colnar že Ano vzel izpred nosa. Ali se nisi bil tisti dan, ko se je Colnar oženil, obesil? Škoda, da so ti prerezali vrv!« »Pobil te bom kakor psa!« »Le daj, umor več ali manj, to tebi tako nič ni.« Nenadoma je sovražno začela grdo vreščati. »Ali nimaš tudi moje nesrcčne Lenčke na vesti, stekli pes ti?« »Sama je skočila v vodo!« »Seveda, potem ko si jo ti zapeljal in si v svoji sramoti ni vedela več pomagati. O, ti živi hudič!« »Ne ikriči tako! Nekdo prihaja po cesti! Mimo gostilne žvižga.« »Naj ti žvižga v ušesa, kakor ti bo tisoč hudičev žvižgalo v ušesa, ko prideš v pekel!« »Ne čvekaj, prismojena coprnica! Nočni čuvaj prihaja!« »Naj prihaja! Porcčem mu, da sem tvoja nova Ijubica, ki bodiš ponoči z njo okoli.« »Kača ostudna! Bliže prihaja!« »Prav! Jutri vsem Ijudem povem, da sem nalotela na Medena v Colnarjevem vrtu.« »Tega ne storiš! Čuvaj bo lakoj tu! Na —< tu imaš deset dinarjev! Skrij se čuvaju, molči!« Hitro je izginil na svoje dvorišče. Golobovka se je smejala in ogledovala denar. Nalašč je pričakala čuvaja. Ta se je začudil. »Golobovka, ob tej pozni uri pa še na cesti?. In z revmatizmom? Kaj pa delate še tukaj?« »Tiho!« je rekla starka. »Vsak ne sme vedeti tega. Ljubavno razmerje imam seda.1 z Medenom. Ravnokar sva bila na izprehodu. Poglejte, deset dinarjev mi je dal. Pravkar je odšel domov. Ni hotel, da bi ga vi videli; je zelo sramežljiv.« Čuvaj ni vedel, kaj naj reče. Veter je nenadoma potihnil, oblaki so se raztrgali, na nebu je zasijala polna luna. »Kaj naj pomeni vse to?« je vprašal čuvaj. »Ni. drugega,« je odgovorila starka. »Denar mi je pravkar da! Meden. To lahko verjamete. Toda jaz denarja no.em. — Ali ne greste vsako opoldne k uradnemu predstojniku?« »Popoldne ob treh, ko je uradna ura.« »No, nesite ta denar uradnemu predstojniku! Za zastavo dekliske zveze nabirajo, pa naj bo zanjo. Toda na nabiralni poli mora biti zapisano: ,Daroval gospod Meden po gospe Golooovi'!« Čuvaj je strogo pogledal ženi v obraz, ki se !e muzal v mesečini. »Upam, da se ne mislite norčevati iz nas, _d .mo predpostavljena oblast?« »Kaj še! Tega bi si ne predrznila.« »Stari Malič nas je vlekel za nos, Malič, ki ie večkrat zaprt radi bera.enja in kakšne majhne tatvine. Pa pride v pisarno k predstojniku in pravi, da bo tudi on podpisal dvajset dinarjev za zastavo dekliške zveze. Ko mu prcdstojnik ugovarja, da pač nima dvajset dinarjev, pravi Malič: »Ne, nc, plačal tako ne bom; toda odsedel jih bom.« Golobovka se je glasno zasmejala. »Dobro je napravil! Ta uganja burke še z Iiradnim predstojnikom. Toda jaz jib ne bom Odsedela. Plačam takoj.« Čuvaj je končno le vzel denar. Golobovka se je hehetala sama pri sebi, zavila s ceste in zlezla v svoje gnezdo. Tri kilometre od vasj je bobnel brzi vlak skozi noč. Utrujen člcvek iz velemesta je sedel pri oknu in gledal v noč; zagledal je v mesečini pocivajočo vas in rekel svoji ženi: »Poglej to vas, kako mirno spi! Oh, presrečni ljudje! Nič jih ne vznemirja, ne poznajo strasti, ne duševnih stisk, ne kesanja, ne hrepenenja, ne načrtov, ki razdirajo možgane, in tudi denarnih skrbi nimajo. Oh, presrečni vaščani! Eiuetje v stiski. Povojno gorje je kakor slana padlo na vse: najhuje pa je bilo prizadeto kmetijstvo. Kar je bil graščak pripovedoval mlademu Karlu Colnarju o stiski na kmctih, je bila žalostna resnica. Pač je ležala stara, zvešta zcmljarednica še tu, toda kmetom je ostalo za njihovo delo samo najpotrebnejše, veselega pa prav Cisto nič. Dalje sledi.