GOVOR ki ga je imel preč. P. ADOLF M A Y H o urili prenašanja s?. Deoflata mučenca iz nunske v frančiškansko cerkev dne 4. junija 1882. Ponatis iz »Zgodnje Banice". V LJUBLJANI. Tisk in založba J. Blaznibovili naslednikov. 188 «. ,. Pravični pa bodo vekomaj živeli in pri Gospodu je njih plačilo in skerb za nje pri Najvišjem.“ Modrost. V. 16. R edka in ginljiva slovesnost veršila se je danes dopoludne tukaj v Ljubljani in menim, da bode sleher¬ nemu, ki je bil zraven, ki je videl prekrasni sprevod, ostala vedno v blagem spominu, in da tudi tistim, ki so od daleč semkaj prišli, ne bode žal za pot, ki so ga storili. Kako je bilo pa tudi lepo, ko smo duhovni pod vodstvom preč. g. stolnega prošta v nunski cerkvi vzdi¬ gnili prekrasno telo sv. Deodata mučenca, ter ga prenesli med ginljlvim petjem in veličastnim zvonenjem v to cerkev. Zat" naj naznanim zahvalo vsem tistim, ki so pripomogli, da je imel sv. mučenec tako veličasten spre¬ vod, kakor to zahteva spoštovanje do svetnika, vsem društvom, onim, ki so svetili ali delali častno stražo, in onim, ki so skerbeli, da se je veršilo vse v naj lepšem redu, — bodi tedaj vsem, tudi drugim deležništvom iz¬ rečeno tukaj očitno priznanje in priserčna zahvala! Imamo ga tedaj tu, med seboj, na altarji, mučenca sv. Deodata, ki je bil Bogu dan (ali: ki ga je Bog dal) — ker to pomeni njegovo ime — in ki je odslej zopet izpostavljen očitnemu počeščevanju. Za gotovo pričaku¬ jemo od vaše verne vdanosti, v Kristusu ljubljeni po- slušavci, da boste vedeli ceniti ta preimenitni zaklad, ki ga od danes naprej zopet hrani naša cerkev: kajti to je sveto telo, vse — prave koščice mučenčeve so — zdaj preoblečene z nekako voščeno testovino, prelepo v telo vravnane, ter pokrite z drazimi oblačili, — prijatelj Je¬ zusov je, ki čaka v časti vesoljnega vstajenja, da se telo še lepše spremeni in ž njim zopet skiene duša, ki se že zdaj veseli pri Bogu. Zato terdno upam, da se boste v svojih stiskah in nadlogah zaupljivo izročevali njegovi priprošnji, ob enem 2 si pa tudi vedno v izgled jemali njegovo čisto življenje, h kateremu naj vas spodbuja tudi še upanje na plačilo, ki ga izvoljeni božji vživajo v nebesih. Rekel sem, v svojih stiskah in nadlogah naj bi se priporočali sv. Deodatu, ker pač res, kje je človek, ki bi bil popol¬ noma brez terpljenja, brez težav in brez skerbi? Kajti, naj se tudi temu ali onemu res dobro godi, naj si je zdrav in vesel in naj se mu vse po volji izteka, — prej ali kasnej opomni ga gotovo osoda, da je Adamov po¬ tomec, da potuje po zemlji, ki je solzna dolina, in da Bog ni postavil svojih nebe3 na svet. Dolgo sem premišljeval, o čem naj vam, v Kri¬ stusu ljubljeni, danes govorim, da bi bilo bolj primerno temu slovesnemu dnevu. Odločil sem se slednjič za to, da vam glede na sv. Deodata opišem v pervem delu: rimski Kolo sej, kot kraj, kjer je toliko ss. mučen¬ cev terpelo, in v drugem rimske katakombe, kot kraj, kjer so j h po prestanih mukah pokopavali. Iz tega popisa izbral bom potem za nas potrebnih naukov. I. Gospod Jezus je terpel in šel skozi smert v svoje veličastvo; tako je napovedal tudi svojim učencem preganjanje in terpljenje, rekoč: ,,Ako so mene sovra¬ žili in preganjali, bodo tudi vas. Iz shodnic vas bodo devali; pride celo ura, da bo vsak, kateri vas umori, menil, da Bogu službo stori. In to vam bodo storili, ker ne poznajo ne Očeta, ne mene.“ (Jan. 16. 2.) In sv. Petru je naznanil še cel6, kakošne smerti bode umeri, ko mu je o neki priliki rekel: „Dokler si bil mlajši, si se sam opasoval in šel kamor si hotel, kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drugi te bo opasal, in te popelje, kamor ti nočeš. „To pa je rekel", pravi sv. Janez dalje (21. 19), ,,da je na znanje dal, s kakošno smertjo bo Boga počastil." Kakor je Gospod napovedal, tako se je zgodilo. Mogočno rimsko cesarstvo, ki je obsegalo takrat skoraj ves znani svet, napenjalo je vso svojo moč, da bi zaterlo sv. vero, ki se je iz judovske dežele jela širiti. Kervoželjni cesar Neron je bil pervi,ki je ukazal splošno preganjanje kristjanov. Na tisoče in tisoče jih je dajal pomoriti; med njimi bila sta tudi stebra sv. Cerkve ssv. Peter in Pavel. Mučili so jih na razne načine: nekaj 3 so jih križali, nekaj z mečem osmertili, druge so zavili v živalske kože, in nastavljali, da so jih psi ali divje zveri raztergale. Skozi 300 let verstilo se je preganjanje za preganjanjem in število nebeških prebivalcev rastlo je od dnč do dnč. Ker beremo, da je bilo mučenih več imenitnih svetnikov, kakor n. pr. sv. Ignacij, sv. Ev- stahij s celo družino, sv. Julij, sv. Aleksander, mladeneč Marin, in verjetno tudi sv. Deodat v Koloseju, velikem rimskem gledališči, oglejmo si to strahotno poslopje v duhu bolj natanko; in sicer, kakošen je bil prej, in kaj je zdaj postalo iz njega. Kolosej *) je bil največje gle¬ dališče — cirkus — v Rimu, pa tudi na vsem svetu. Stavila sta ga od leta 12 - 80, toraj 8 let, cesarja Ve- spazi]an in Tit, to je, tisti ki je bil Jeruzalem razdjal; 40000 sužnjih judov je moralo zmiraj pomagati pri zidanju. Ko je bil doveršen, bile so slovesnosti in igre v njem 100 dni, in pri njih se je 5000 glav zverine po¬ morilo. Ker so bili Rimljani po neprestanih bojih vajeni kervi, jim niso zadostovale že navadne igre in burke; strastno so hlepeli po grozovitih, kervavih predstavah. Iz pervega so jih veselili živalski boji. Iz daljnih dežel pripeljavali so si v Rim naj močnejših zveri, levov, tigrov, slonov, hijen, medvedov, da so jih potem v koloseju hujskali lačne drugo proti drugi, ter so se potem strašno rjove z zobmi in kremplji tergale. Včasih je bilo skupaj po 500 — 600 levov. Ali tega so se kmalu' naveličali, — bili so žejni človeške kervi. Silili so tedaj hudodelnike in na tisoče ubozih sužnjev, da so se v orožji vad li in se potem v pričo ljudstva bojevali med seboj ali z zve¬ rinami. Silno veliko se jih je poklalo vsako leto na ta način Cem glasnejše je bilo stokanje ranjenih in umi¬ rajočih, tem bolj jih je veselilo — te divje in neusmi¬ ljene serca! Bilo je pa tudi vselej veliko ljudstva zra¬ ven, kadar se je veršila kaka pred-tava v Koloseju; kajti to ogromno poslopje je bilo podolgasto okroglo in visoko do 4 nadstropij.^ Po dolgosti je merilo 185 in po širjavi 156 metrov. Štiri velikanske vrata in 76 druzih vhodov deržalo je v notranje prostore, kjer je bilo krog *j Po ital. Coliseo, imenovan po Xeronovem ,,kolosu'*, velikanskem stebru, Ici tam blizo stoji. 4 in krog marmornatih sedežev za 90.000 gledavcev. Tudi zidovje in oboki so bili z marmorjem pokriti, in vse mostovže so kinčali nestevilni lepi stebri iz marmorja. Na sredi je bila velika arena, t. j. prostor za igre in boje. Ko so paganski cesarji obernili svoj serd na krist¬ jane in so po vsi deržavi pričeli kruto preganjanje, so jih mnogo obsodili na smert v Koloseju, kjer jih je v razveseljevanje pi živinjenega ljudstva zverina tergala. Zgodil pa se je večkrat tudi čudež v pričo stermečega ljudstva, tako, da se lačne zveri niso hotele lotiti kristja¬ nov, temveč so se jim vlegle k nogam, kakor da bi bile krotke ovčice; tako se je zgodilo ss. devicam Tacijani, Martini, Priski in drugim. Blagi cesar Konstantin veliki še le je konec storil temu neusmiljenemu mučenju in klanju. Kolosej pa je vendar še ostal gledišče kakih 900—1000 let, dasi so ga oplenili krasnega kinča. Ko se je zidovje začelo po¬ dirati, jemali so kamenje in so zidali z njim 4 velike palače; ali vendar je še, smem reči, polovica poslopja ostala do današnjega dne. Zlasti papeži so obračali skerb na to, da se ostanki ohranijo — v veden spomin na spridenost in divjost paganov — ter na junaško terp- ljenje pervih kristjanov Groza me je obšla, ko sem — dober mesec je tega — stal v sredi tega velikanskega zidovja in gledal kamnite sedeže za ljudi in spodaj ber- loge in votline, kjer so imeli zaperte divje zveri, pa tudi kristjane. Kako svet in posvečen je zdaj ta kraj, razvidimo iz besed papeža Pija V, ki je rekel: „Kdor si želi relikvij (svetinj), naj si pobere persti v Koloseju; tam so tla namočena s kervjo neštevilnih mučencev." Tako sem ti, 1;ubi poslušavee, nekoliko popisal to bojišče ss. mučencev. — Morebiti sam pri sebi misliš: lahko je bilo pervim kristjanom priti v nebesa, kajti njih boj ferpel je le nekoliko trenutkov; mučeni so bili, Bog jih je podpiral, da niso omagali, in potem so šli naravnost v nebesa. Res, Bog je posebno podpiral sv. mučence, da v boju niso omagali, ali nj h boj je bil hud in njih terpljenje je terpelo včasih leta in leta. A ven¬ dar ostali so stanovitni v dobrem do konca in zato pre¬ jemajo zdaj plačilo v nebesih. Glej tukaj lep izgled na sv. mučencih, kako se moraš t udi ti, dragi kristjan, v 5 svojih bojih in nadlogah obnašati. Nikar ne obupaj, ako te hude skušnjave napadajo, ne bodi maloserčen v bo¬ lezni, ne godernaj v nadlogah, pomisli, da so težave in nadloge kraj tvojega topljenja kakor je bil Kolosej kraj terpljenja p.rvih kristjanov. Oserčuje naj te pri tora misel, da pelje pot iz tega kraja tje gori v večna prebivališča božja. II. K jerkoli so ob času preganjanja zvesti Jezusovi učenci v Kirnu ali okolici smert preterpeli, poiskali so njih trupla živeči kristjani in jih prenesli v podzemeljska pokopališča, ki jih imenujemo katakombe. Kopali so si pudolgaste votline pod zemljo. Po vsem kraju kjer Kim stoji, se namreč nekoliko metrov pod poveršjem nahaja neko rudečkasto skalovje (tuf), ki pa je silno mehko. V t" mehko skalovje kopali so si kristjani skoraj 250 let svoje g obe. Čeravno preiskovalci današnjih dni niso vseh še zasledili ker se je v teku časa marsikaki vhod zasul, znanih nam je vendar že 26 velikih in 17 manjših katakomb, ki imajo vsake svoje ime, nekaj po imenitnih mučencih, nekaj po nekdanjih lastnikih ondotnih zem¬ ljišč. Pot od vseh katakomb je dolga okoli 20 ) milj. Grobov pa so našteli že nad 5 milijonov. Brez zanesljivega človeka, ki popolnoma poznd katakomb", zgreši tujec lahko pot in ne pride več na dan, kakor se je že tudi večkrat zgod lo. Jaz sem ob¬ iskal katakombe, ki se imenujejo ,,sv. Neže‘\ Dobre pol ure od rimskega mesta namreč je vert in v dolini tega verta vidijo se stopnjice, ki peljejo navzdol v cerkev sv. Neže. Tukaj dobi vsak prižgano voščeno svečo, ki mu razsvetljuje potem temna pota. Iz cerkve se gre skozi stranska železna vrata, po dolgih stopnjicah navzdol, kakor v klet. Ze misel, da gre človek v pr .store, kjer je hodilo in molilo neštevilno svetnikov, kjer počiva na tisoče ss. mučencev, navdaja ga s sv. strahom. Pota so ozka, zdaj se zavi|e na levo zdaj na desno. Od njih se odpirajo pogostoraa na vse strani druga pota, ah derže stopnjice v spodnja nastropja, votlina sledi za votlino — in vse je zagernjeno v černo temo. Povsod pa sem videl v steni izdolbljene in vsekane grobe, dolge vot¬ line po 4, 5, druga verh druge, kakor predali velike 6 omare. V nje so polagali pogrebci mertve, povite samo v perte, in navadno maži jene z dišavami ; potem so prednjo odperto stran zadelali z marmornato ploščo, v katero so vdolbli napis, ali vsaj kako znamenje. Zdaj so grobi večjidel spet odperti, le malo kateri je prazen, sicer se pa vidi še vse polno teles. Grobi ss. mučencev se spoznajo na tem, ker se nahajajo v njih posodice s kervjo, ali imajo na plošči vdelano podobo palme, ki pomeni njih zmago, ali pa vsaj čerko ,,M“, ki je toliko kakor: mučenec. Iz enega takih grobov vzet je tudi naš svetnik Deodat. Na daljnem potu sem videl prostornejše veže, ali prav za prav kapelice, v katerih je tudi grob pri grobu. Tukaj ro se verniki s svojimi duhovnimi shajali k službi božji, da so bili v varnem zavetju pred pagani, dasi ravno so jih tudi tukaj včasih zasledili. V drugih katakombah, ki se imenujejo sv. Kalista, je najbolj znamenita kapela papežev, v kateri počiva 10 svetih poglavarjev katoliške cerkve, ki so smert storili od 1. 235 -296 Pod altarjem je grob sv. papeža Siksta II, kterega s<> paganski beriči tukaj zasledili in umorili. Na steni je napis, ki to žalostno prigodbo tako pripo¬ veduje: ,,V času, ko je meč preganjanja blago serce matere (sv. Cerkve) prebadal, učil sem jaz, predstojnik, ki sem tukaj pokopan, zapovedi nebeške. Nenadoma so se prikazali sovražniki, in so me popadli, ko sem tukaj sedel; poslanim najemnikom je takrat množica vernikov ponujala svoje glave: toda starček (namreč sv. Sikst II) je hitro spoznal, kdo mu hoče palmo (krono mučeništva) iztergati, in tedaj je podal j ervi svojo glavo v žertev, da ne bi nagla grozovitost paganov drugim kaj žalega storila .“ — Kot pravi naslednik Zveličar]ev je ta sv. papež radovoljno dal svoje življenje, da bi otei vernike smcrti in jim bil v izgled stanovitnosti do konca. Ko so za kristjane nastopili mirnejši časi, začeli so si verniki napravljati pokopališča na poveršju zemlje. V katakombe so hodili le še molit k grobom sv. mučen¬ cev ; v obletnice njihove smcrti so se tudi še zbirali k službi božji. Tako je bilo do 5. stoletja, takrat pa je nastopila za Rim in za laško deželo žalostna doba. S strašno silo so se dervili v lepo bogato deželo od 7 Severja surovi narodi; povsod, kamor so priderii, so plenili in požigali. Tudi Rim so dobili večkrat v svojo oblast: pograbili so v njem neizmerne, v mnogih letih nakopičene zaklade, in razdejali so veličastne palače in spomenike. Med tem časom so pozabili na katakombe, vhodi so se drug za drugim zasipali in zginila je skoraj vsaka sled do katakomb. Prešlo je nad 700 let, kar v katakombe ni stopila človeška noga; samo nekatere manjše so znane ostale. Se le leta 1578 so jih zopet našli delavci, ki so kopali v nekem vinogradu. Te tedaj pričajo o strašnem preganjanju pervih kristjanov, pa tudi o njihovi stanovitnosti, in vdanosti v voljo Božjo. Da, iz globočine in teme svetijo kreposti in čednosti pervih kristjanov, kakor zvezde v noči, in osramotujejo nas, njih nevredne, slaboveroe naslednike. O koliko so storili oni za nebesa, in kako se obna¬ šamo mi! ? Tudi naš svetnik Deodat, ki je počival v katakom¬ bah, naj bode nam v spodbujo za vse dobro in v luč na.šega življenja. Bode naj pa tudi naš mogočni priproš- nik, za kar ga danes goreče prosimo, rekoč: sv. Deodat, prosi za nas! Amen. ' . • *• - - ■ ■ ■ : ■ ■ ;• ' -