Stara povedka.
Divji mož.
Po Metlikini okolici se pripoveduje ,  de je živel v starih časih divji mož na velicih hribih,
in je bil verlo velik dobrotnik za vse ljudi uniga kraja. Ko je neprijazna zima bežati jela in se spomlad veselo pri smejala, je on na visoki gori povzdignil svoj glas: „delaj" de se je razlegalo po vsih dolinah in poljanah. Ljudje so od njega na tanjko dobo zvedili, kdaj je bilo treba to, ali uno žito sejati, to ali uno sočivje saditi, za ta ali uni smuk (kislino) skerbeti i. t.' d. ker je to vselej zraven pristavil. Za te dobrote so mu bili jako hvaležni, in ljubezen proti njemu jih je nagnala priložnosti iskat, viditi ga. Kako bi to izpeljali, neso vedili. Nar starji iz med njih jim svet da, de mu na mesto , kjer ga kričati slišijo, naj medu jesti nesejo in se okoli poskrijejo. To storivši ga pričakajo: to-de zagledavši jih je odletel, kot sernjak.
Ko so to storit poslani, domii prišli, so ga obširno popisali in djali, de je v vsih rečeh človeku enak, z tem samo razločkam, de je po vsim životu kosmat, kot zver. Imenovani svetnik, ko je zvedlji-vost žena opazil, jih zdaj drugači upoti: Ako ga, jim pravi, med sabo imeti želite, nastavite mu do-briga vina in poleg jpofode ove, negibčne postole; napivši se, bo tudi jel postole premišljevati, in morebiti, de se obuje. Na obutiga, ker ne bo hoditi vajen, hitro planite, in zvezaniga domu pripeljite, de tudi ženam na vidilo pride. Naročeno so marljivo zveršili. Ubogi divjak se vina obilno napije, postole obuje; tode gerdd se vkani. Ko je možje od vsih plati proti sebi verveti vidil, skoči na noge; ali te mu svojo poprejšno hitro službo odrekd, ker mu polže, in on v svoji hitrosti pada. Ulovivši ga grejo z njim v grad, de ga gospodi pokažejo, ki ga je že zdavno željela viditi. Vse vanj viri, vse ga obstane, vse se mu čudi; zdaj gledajo njegove parklje; zdaj gladijo njegovo dlako, zdaj ga po-prašujejo za mnoge prihodne reči. Ko so ga vezal rešil!, skoči ko bi trenil, iz med zbora, in poleti pocesti proti hosti, tako berzo, de ga herti, ktere so za njim spustili, dospeti ne so mogli. Od uniga časa ga*ni bilo nikoli več, ne viditi ne slišati. Ko je spomlad nastala, je njegovo upitje: „delaj, delaj, sej, sej"! popolnama izostalo. Stanovnike je tlaka zadela in druge nesreče.          Juri Sodevski.
156