189 Tatjana Oblak Milčinski HARMONIJ IZ DOMA* Po pripovedovanju Urbana Žirovnika Urban Žirovnik, Miklčov Ban iz Verda, je rojen 25. maja 1928. Bister, zvedav opazo- valec življenja in ljudi od malih nog dalje, je danes neprecenljiv poznavalec in pripo- vedovalec, pravi živi most, ki nas s svojimi zgodbami povezuje z bolj ali manj daljno preteklostjo. Večkrat sem mu prisluhnila in ga tudi spraševala o mnogočem iz preteklo- sti našega kraja. Zanimalo me je tudi, kako in kdaj je obratovala Kotnik-Lenarčičeva to- varna glasbil na Lošci pri Vrhniki, o kateri danes ni več nobenega sledu. Ban Žirovnik mi je pripovedoval o Franu Kotniku, ki da je bil premišljen gospodar. Prav tak je bil njegov zet Josip Lenarčič, ki ga je nasledil. Ob obilju lesa, ki ga je imel v gozdovih nad Verdom in Vrhniko, in vedno plovni vodni poti po Ljubljanici, je postavil nedaleč od svoje posesti v Verdu, na levi strani Ljubljanice, na sicer poplavni Lošci, tovarno glasbil in upognjenega pohištva. Les iz gozdov so za potrebe tovarne tovorili do Retovja, pri Maroltu v Verdu so ga zvalili v reko in potem spustili do Lošce, kjer so ga pod tovarno lovili in spravljali na suho. Tako so privarčevali pri vožnji naokoli po poteh preko Vrhnike do Lošce. Nad proizvo- dnjo v tovarni je bedel mojster Rosenwirth. Tovarna je delala dobro, a je bilo njene izdel- ke težko plasirati na trg. Lenarčič je spoznal, da težko konkurirajo že znani in uveljavlje- ni tovarni Petofi, ki je zasedala večino nek- danjega avstro-ogrskega tržišča: »Pod ceno ne moremo izdelovati harmonijev, raje pre- nehajmo …« in tovarno so zaprli. Harmoniji in klavirji iz Lenarčičeve tovarne so bili vse- eno še dolgo znani in dragoceni inštrumen- ti. Ban Žirovnik se spominja, da je videl pri- merek klavirja, na katerem je bil emblem z imenom vrhniške tovarne, na Dedinju, ko je kot gardist služil vojsko v Beogradu. Harmo- nije pa je videl tudi v Budimpešti in Pragi, ko se je kot šofer tovornjakov ali avtobusov na dolgih poteh ustavljal v teh mestih. * Narečni zapis pripovedi je objavljen v knjigi: Tatjana Oblak Milčinski, Svi šle wakapavat turšca na Mah, Kmečki glas, 2006, str. 134. Edini ohranjeni del "Harmonija iz Doma" - premakljivo notno stojalo (foto Tatjana Oblak Milčinski, 2012). HARMONIJ IZ DOMA Po pripovedovanju Urbana Žirovnika 190 Vrhniški razgledi Enega od harmonijev je imelo pred drugo sve- tovno vojno tudi Prostovoljno gasilsko društvo Verd, ki je bilo tedaj, tako kot druga gasilska društva, pravzaprav nosilec splošne kulture v našem kraju. Pevci so ga uporabljali za pomoč pevskemu zboru. Med vojno ga je na svojem domu pred okupatorji skrival Franc Furlan, Markocov očka (1895–1995), ki je bil med dru- gim tudi ljubiteljski zborovodja. Po vojni je za harmonij skrbel Stanko Istenič (Matičkov), si- cer pismonoša. Bil je tudi zborovodja in pevec, odličen basist. Prepeval je celo, ko je raznašal pošto, pa Poročevalca, Ljudsko pravico, Delo. V zgornjem delu gospodarskega poslopja nekdanje Marjanč'nkove domačije (na fotografiji desno) je bil po drugi svetovni vojni Kulturni dom in prostori Krajevne skupnosti Verd. Domačini so stavbo poznali kot "Dom". (Foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2012.) Ban Žirovnik se spominja celo njegovih du- hovitosti. »Ooo, sem ti pripeljal Garanje, Gara- nje!«, je prepeval, ko je pripeljal Delo. Harmonij so potem postavili v kulturni dom v Verdu (nad trgovino Kmetijske za- druge Vrhnika), kjer so ga uporabljali pevci zbora Liko Verd, dokler niso vaj preselili v Cankarjev dom na Vrhniki. Harmonij je ostal v Domu, kjer nihče ni več skrbel zanj. Konec 80. let so vsega razsute- ga odpeljali na smetišče. Ko smo urejali to številko Vrhniških razgledov, nas je presenetila vest o smrti Urbana Žirovnika. Umrl je 20. februarja 2013. Naj bo ta prispevek tudi v njegov spomin.