Pavlušo skuštranega vsi že dolgo mi poznate — strašnih se nohtov, dolgih las podi čez dol in trate. In Nuša je nemarna vam že tudi dobro znana, pogosto brali ste od nje, kako je razcapana. Skuštranca kot je Pavluša in raztrganke kot Nuša ni več, koder veter vleče — mi mladina oporeče. Le počasi, ljubčki, ej! kaj vse videl sem doslej, kadar sem čez hrib in plan romal na poletni dan. Strgance in potepuhe in požrešneže, lenuhe, deklice, še čisto male, ki bi rade se legale. Dečke, ki nagajajo in kot psički lajajo, sadje kradejo prav radi, trgajo se ponavadi. Videl Lizo sem jokavo, s spraskano, zateklo glavo, in zaspance in skakalce in predrzne vse plezaice. Deco, ki se rada laže in kriči in osle kaže in pri vratih prisluškuje, grdo siromake psuje. Vse o sodrgi tej mali lahko v knjigi boste brali kar pogosto se zgodi, pa naslikane stoji. Tonček, Tina. In opeče se, gorje! Kar zgore ji vsi lasje, in obrvi in oko razboljeno je hudo. Tone pa žrjavico vzame iz peči z roko, z ognjem vam po sobi skače, kakor da so to igrače! Že obleka mu gori, Tone grozno zakriči! Dolgo šepal je potčm, to v svarilo naj bo vsem! «Tonček, Tina,» pravi mati in ustavi se med vrati, «kadar sta samd doma, ognja se ogibajta!* Ne odpirajta peči, da se kaj ne pripeti! Iskra vama v lase skoči, in nesreča, jok napoči.* Komaj mati ven odide, že k svetilki Tina pride — skoz cilinder vam pogleda nepokornica — seveda. -irkM'~p~ Zaspaneta ) I l i' «Jožek, Jakec, alo, hoj, urno mi vstanita! Ali dela nimata, da še vedno spita?» Ponavljala dan na dan to je njuna mati, pela palica je vmes, nista mogla vstati. Nekdaj oče in pa Žan posteljo sta vzela in na dež jo nesla ven, vihra je grmela. Kar le moglo je z nebes, lilo je, šumelo, posteljo drvil je tok skozi mesto celo. Mokra vsa kot miš sta se slednjič le zbudila, a zasmeh od vseh strani sta v pozdrav dobila. Dokler voda ni odšla tam sta prezebala, čakala rešitve sta, glada trepetala. CV < 5 -^ Lenčka - trmoglavka. v lice in oči! AH nema je morda, da ne govori? Zmerom kuja, kisa se, gode in mrmra, reč nobena ji ni všeč, vedno godrnja. Če ji ne izpoinete vsega, kar želi, že zatuli na ves glas, grozno zakriči, in z rokami 'maha vam, cepeta, grozi, trmoglavejših otrok res na svetu ni. Sicer čeden je otrok, ali veden jok še oči ji oslepi, lice ji skazi. Ali Lenčka kar naprej tuli in kriči — I Boštjančku ljubi, dobri Bog obraz prijeten dal je, a kmalu ga izgubil je, preveč se spakoval je. Kjerkoli je paglavec bil, ljudi je dražil vedno, jih oponašal, in strašil je deco uro slednjo. Kot da mu spačen je obraz, je gledai nagajivo, raztegnil ustnice je vstran, z očmi poškilil krivo. Napihnil lica je kot moh, lasje so kvišku vstali, 'otroci vsi preplašeni nemudno so zbežali. A slednjič, ker se le naprej pregrdo spakoval je, obraz mu spačen in ves grd, kct vidite, ostal je. Kot se spakuje, pači kdo, nazadnje tak postal bo — kot naš Boštjanček nakažen svoj Živi dan ostal bo. Mihec-razbijalec In kozličke kamenja, mačkam, psom miru ne da, v konja kamen je zagnal, da je bolečin zdivjal. Mihec je nad bika šel v in na glavo ga zadel, ljuta pa žival — o Bog — ga nabodla je na rog. In ga nesla je čez plan, v trnje ga zagnala stran. Strgan ves in opraskan jokal Mihec je ves dan. Oj, poredni Mihec ta, vse razbije, pokončal Če le kamen kje uzre, ga zažene, kamor je. Vse svetilke razdrobi, v šipe kamen zadrvi, in zrcala se drobe, kadar Mihec mimo gre! Klati sadje raz drevo, in še huje nego to: Dečke, deklice podi s kamenjem čez tri vasi. -- — Ako Karl zagleda Lizo, skoči k njej, čeprav čez mizo, koj mu jezik pomoli, brat jej zapreti s pestmi. Liza praska ga in kolje, Karl sevč ni dobre volje, ker ušesa ga skele, jo potegne za lase. Lizo in pa Karla, ej! Če se vidita, takoj je med njima boj in joj! Čisto kakor pes in mačka ali dva poredna spačka — že si kažeta zobč in si skočita v lasč. Tepeta se, da je strah, jok in stok in oh in ah, dokler ju pap& ne čuje in ju s šibo ne kaznuje. Karlu torbo d& na usta, da z zobmi je ne pohrusta, Lizo pa za praskanje k mačkam v temno klet zapre. Kar kdo išče, najde. Ti poredni Nace Kos! V hlevu belko suje v nos, zajčka za ušesa vleče, v petelina kamne meče. Kuža varen ni nikoli, bije ga in tepe s koli, gnezdeca razdira pticam, tudi drobnim lastavicam. Naj metulj je ali hrošč, mali pajek ali klošč, vse trpinči, pokonča, ker je trdega srca. Slednjič stakne jo hudo, to pa bilo je tako: Sultan je zares hud pes, Nace je hudoben ves, s palico ga draži ljuto, sultan se maščuje kruto: Prste mu odgrizne tri, Naceta hudo boli, &na Anka brez ušesa Ko bi Anka pridna bila, danes bi se ne solzila: z nožem ali s škarjami se igrala je vse dni, strigla, rezala je, ej, do noči in še naprej. Punčki je odstrigla čop, mož izgubil glavo: lop! Ovcam je postrigla volno, muc brez repka javka bolno, in še psiček je celo luknjo zadobil v telo. Naj je v šoli, al doma, stole, mize narezlja. Spet nekoč po škarje grč, striči si začne lase, a nenadno zakriči, od bolesti omedli: Ah, odstrigla si uho, Anka je, to je hudo! Zdaj r.a tleh pred njo leži, več pomagati ji ni. «Anka brez ušesa», njej rekli so ljudje odslej. Janez in Primož — dva malopridneža. Slive, hruške, jabolka, vse jima prav pride — ali kazen za ta greh jima ne odide. Janez pri sosedu vprav lomil je jablane, primejo ga in zapro v ječo med podgane. . Primož je nakradel sliv, bile so nezrele, zbolel in strašno trpel je tri tedne cele. Ne — to je pa res preveč, kar počenja Janez, lomi jablance vsevprek včeraj kakor danes. To je malopridnež res, nož vam vzame v roko, reže drevje po vrteh v mehki les globoko. Primož tudi boljši ni, zmirom sadje klati, naj je zrelo, ali ne, da je le potrati. s> Ivka»bojazljivka. Kaj le z našo Ivko bo, ko tako je plaha! Če le miško kje uzre, že umira straha. Če nad zelje zajček gre, žaba zakrekeče, zakriči, ihti naprej, nehati vam neče. In če polža vidi le, ali samo pajka, vstanejo ji vsi lasje, groze koj zajavka. Da, če senco svojo le vam na tleh zagleda — že kriči: «Tam nekdo grel* že beži vsa bleda! Ko je dimnikar prišel, to je kar blaznela, dokler je ni vzel seboj, da bi ozdravela. No, potem je videla, da je prav prijazen, in če prav je črn, neznan, da ves strah je prazen. Zdaj se nič več ne boji in je dobre volje, ker pač zajček, pajk in m is Skakač Jurče. «Resk!» Potrt, razklan je stol! «Žvenk!» Ubit je pisker! Jurče skače gorindol in divja ves isker. «Bum!» Prevrnil mizo je, noga je odbita. Treska in hrumi kot nor, vsa vas ga je sita. K oknu še se zavihti in razbije šipo — a pagiavcu to ni mar, plezat gre na lipo. Smuče se po deblu gor, da vejevje poka, in raztrgan je, strašno, krvavi mu roka. Na dvorišče vam leti, in po deskah skače, vdere se v apnenico, kak naj bo drugače. Komaj se je rešil ven, bil je bel kot mož snežen. Apno ga razjelo je in mu zdravje vzelo je. Hej o, hej o, debeluh! r In opoldne komaj vstal sit je od obeda — lačen zopet že kriči, kaj bi jedel, gleda. Sladko kavo rad bi pil, močil kruh masleni, spet cede se sline po goski mu pečeni. Ležal smrtno je bolan, grenko pil zdravilo — zopet zdrav, spet vitko mu vse telo je bilo. Kdo že takšnega je kdaj videl debeluha! To že snedel Nikdarsit je mesa in kruha! Še odkosil zjutraj ni, milo že vprašuje: «Mama, kaj opoldne bo?» Joka in vzdihuje. In nekoč pa sam pojč vam pečenko celo — no, potem v želodcu ga silno je bolelo. V posteljo je leči še! zdihoval je milo, a le huje ga je še po telesu vilo. Radovedna Klara, da ji ni para. Joj, kak radovedna je naša sestra, mala Klara — to gotovo ji nikjer in nikdar zares ni para. Ako v vas k nam pride kdo, k vratom naglo stol pristavi in h ključalnici uho, da vse sliši, kar kdo pravi. Kjer kaj šepeta, šumi, Klara zraven je nemudno, da vse poizve skrivaj j ali to je že ostudno. V hiši vse prebrska nam, da je sitna že postala, ali za razvade to kazen ni ji izostala. Duri !e prislonjene, v sobi oče kara brata, Klara brž h ključalnici, veter zaloputne vrata. Za uho je obvisela in kričala in ihtela, od tedaj je nje uho. dolgo, stisnjeno grdd. -..v.'./ Pavel, iviarta, o viava, le tako ne stopajta, preošabna ne bodita in prevzetno ne nosita svoje glave previsoko, da ne padeta globoko. Mislita pač, da sta več kot vsi drugi, prava reč! če lepo sta oblečena, kot dva pava hodita. Pavel pravi: «Dragoceni moji čeveljčki so rmeni.» Marta pa: «A vi ste bosi, kakor v gozdu črni kosi.» Siromaki otročiči se umaknejo pri priči. Tam umazana je mlaka, a ošabneža naprej stopata po cesti tej — le še dva in pol koraka — bumps, in že ležita v njej. Solnčnik, lepe rokavice, suknjiča, klobuček, joj, čeveljčki in nogavice, vse zanič in proč je koj. Čujte, deca, kdor ni gluh: Nizko pade zmir napah! Neubogljiva Tončka Mirko, ne na voz! «Mirko, ti kajftn j^šnHT,- ali nočeš razumeti, da nevarno je zelo jn neumno in grdo kakor kak paglavec bos se obešati na voz, ko namoč skoz vas drdra, konjič jezno peketal« Vsak mu ostro zapreti, ali Mirku mar nič ni. Ko spet voz skoz vas gromi Mirko že za njim leti, se obesi nanj takoj, Mirko, slaba bo s tebojl Glej, voznik bič zavihti, vdari, Mirko zakriči, se spusti in pod kolo prišel z desno je nogo. Zahrešči mu kost strašno, oj, kak to boli hudo! No, zdravnik mu jo ozdravi* naravna jo in popravi, ^ a še dolgo je natd Mirko šepal s palico. O Živki — lažnjivki Živka, Živka mala se je zmir legala, se je zmir legala, to je najbolj znala. Bila ljubeznjiva res je, ali kriva in hudo lažnjiva, zmirom goljufiva . . Govorila v lice nikdar ni resnice, a poznamo ptice take laž-sestrice. Strgala je krilo, mami rekla milo, da je luknja mala sama pač nastala. A tedaj — strmite in se zavzemite: Čudo čudovito bilo je očito. Krpa grda, pusta skoči ji na usta, vanje se zareže in jih trdno zveže. Šla je šele strani ob tem času lani, od takrat pa Živka nič več ni lažnjivka. Trdosrčni Peter Peter z Zalega polja bil je trdega srca, nič pomaga! ni prosjakom, darova! ni siromakom. Oni revež z eno nogo kak ga prosil je ubogo, dolgo je ob cesti stal, Peter ubogajme ni dal. Padel v vodo je otrok, Peter sliši njegov jok, ali pri nesreči tej trdosrčno gre naprej. Dete je prosilo milo, brez pomoči utonilo. S strehe ptič je droben pal, ki še letati ni znal. Čivkal je in zmrzoval, Peter se je le smejal. Gre po cesti sam nekoč in ob kamen se spotakne, pade, več se ne premakne, leva noga mu je proč, kliče milo na pomoč. Pride mimo mož neznan, pa mu pravi: »Vse zamanl Sam pomagaj si, če znaš, vUiV.vj.eg 11 i//,i \i/> NRRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR Opravljiva Mana. H koncu še, otroci, vam eno za slovo podam: No, poglejte, to jp Mana, ki je opravljivka znana. Kar naskrivnem se zgodi, vse izvoha, zasledi, kar bi lahko zamolčala, zase lepo obdržala, pa k ljudem okoli gre, naširoko vse pove. Vedno toži, obrekuje, součenkam žalost kuje, škodoželjno se potem smeje, roga znankam vsem. Ali kmalu je prejela kazen za vsa slaba dela: Opravljivko jo nazvali, Vsak se je sedaj ogiba, to še hujše je kot — Šiba. Zdaj ste slišali, otroci, da ne švrkne vas po roči, pridni vedno mi bodite, zdravi, prečni ostanite. %