ZBRANE

NARODNE SRBSKE PESN

Z DODATKOM IZ

SMRTI SMAIL-AGE ČENGIČA.

S srbsko slovnico, slovenskim tolmačenjem,
rednikom tujih besed in cirilsko abecedo,

priredil

JANKO PAJK,

c. k. profesor.

Tretji natis.

V LJUBLJANI.

Založila in izdala Klein & Comp. knjigotiskarja.

1S99.

<C)i, 'Kij

92167

Ne boje se slovinkinje vile

Uz šestoper da če poginuti;

Pače znadi da, gdje njega nije,

Tu ni pjesan slovinska ne zrije.

Iz Mažur. Čengič-age.

Predgovor

prvega natisa.

%jwri moj namen, v predgovoru temu delcu na
dolgo in široko o narodnih srbskih pesnih
govoriti. Le to hočem opomeniti, da so ti
krasni plodi proste domišljije srbskega ljudstva vsem
izobraženim neslovanskim kakor tudi mnogim slo¬
vanskim narodom znani in z veliko pohvalo čitani,
pri nas Slovencih pa, najbližih sorodnikih Srbov in
Hrvatov, še premalo udomačeni. Slovenske svoje
rojake s temi pesnimi bolj seznaniti, zraven pa tudi

1*

IV

našim bližnjim sosedom, ki kakor mi z latinico
pišejo, skrbno posnete besede teh pesni podati, —
to je namen .te izdaje. Pred vsem drugim naj torej
ustroj te knjižice popišem.

Pred besede sem kratko srbsko slovnico
postavil, pisano v slovenskem jeziku. Kratkemu biti
je moje glavno prizadevanje bilo. Imenoslovja sem
se latinskega držal, ker je vsakemu bolj učenemu
— saj za kmeta ni ta knjiga pisana — gladko in
razumljivo. Sintakse nisem pridejal, da ne bi preveč
listov naraslo; samo o glagolu sem toliko omeniti
moral, kolikor se mi je neobhodno potrebno zdelo:
Posneta je pa slovnica — ktero sem po svoje raz-
redil — nekaj iz mojih lastnih opazk, največ pa iz
srbske z latinico natisnjene izvrstne knjige: „Oblici
srpskoga jezika, napisao Gj. Daničič, četvrto
izdanje, u Biogradu u državnoj štampariji 1864“.
S srbskimi naglasi nisem mogel v tej slovnici
rojakov seznaniti, ako tudi imam vse gradivo na¬
brano, ker ta nauk posebno knjigo zahteva, kar
vsak ve, kdor se je količkaj s srbskim naglaso-
slovjem pečal.

v

Besede teh pesni so vzete iz Vukove
zbirke, druge knjige leta 1823. in primerjene z
Vukovim novejšim izdanjem leta 1845. Kjer so se
besede z Vukovim novejšim rečnikom, kteri mi je
bil vodja skoro pri vsaki besedi, in s pesnimi sa¬
mimi ujemale, tam nisem od Vuka nikjer odstopil,
ampak se ga trdno držal izvzemši od Vuka ne-
zapisovani h,  kterega sem kjerkoli je mogoče bilo
postavil. Ker so te pesni, ktere jaz v gajici po¬
dajam, izmed najstarejših, zato se v njih dosti sta¬
rega nahaja, kar pa nisem v sedanjo srbščino
prepisal, akoravno mi je to lahko bilo. Tudi nisem
različnosti oblik in mnogovrstnosti govora po enem
kopitu prirezati in tako rekoč popraviti hotel, ker
imam jezik za slobodno stvar človeškega duha,
kterega ne sme človek v suženjske verige kovati.
Tudi sem pri tem hotel, naj se slovenski čitatelji
z bogatstvom srbskih narečij seznanijo, brez kterih
znanja se ne da srbska književnost temeljito ra¬
zumeti. Da ravno rečeno v malo primerih pokažem,
hočem, nektere besede, kakor: dat. tebe za tebi,
lagun za lagan, bilo za bij el o, j ali in ali

VI

za ili, tatitf za h vat iti, pr e — za kar se
večkrat p r o — pričakuje, i. t. d. našteti. Marsikako
mesto v teh pesnih se vidi na prvi pogled kakor
da bi krivo bilo, ali pri drobnem preiskovanji
obvelja.

Mnogim besedam sem tolmačenje dodal,
ker naši ljudje sploh nimajo srbskih rečnikov, in
pod besede sem tolmačenje postavil, da bi či-
tanje menj težavno bilo. Ako je tu pa tam kaka
men j važna beseda neiztolmačena ostala, naj mi to
čitatelji blagovoljno prizanesejo, kar bi se sicer
knjiga bila odebelušila in tako cena povišala.

Rečnik, kterega sem na konci knjigi pri-
vrgel, obsega tuje, ali srbskemu jeziku navadne be¬
sede. Za razloženje nekterih tudi v Vuku ne raz¬
rešenih besed kakor tudi za „Opombo“ se imam čisto
posebno učenosti in uljudnosti prečestitega gospoda
Stepana Kociančiča zahvaliti, rojaka ne samo
v iztočnih jezikih — ktere v goriški bogoslovnici
uči — ampak tudi v slovanščini jako zvedenega^
kteri me je kakor pri tem delu z bistrim svojim
znanjem, tako tudi pri mojih srbskih in hrvaških

VII

študijah sploh s svetom in knjigami podpiral. Ob
enem se tukaj gospodi c. k. častnikom hrvaškim
in drugim hrvaškim gospodom, ki se sedaj v Gorici
bavijo, za njih podučne pogovore in knjižno podporo
od srca zahvaljujem.

Da sem ravno Kraljeviča Marka izbral,
kdo mi bo to zameril, ako pomisli, da je on glavni
junak južnih Slovanov ? Kteri jugoslovenski pesnik
ni Marka opomenil? Slavni Vraz, Trnski, Pucič in
že stari pesniki so Marku nerazrušive spomenike
slave postavili. On se mi je tedaj najprimernejši
začetnik zdel. Marsikdo mi bo morebiti prigovarjal,
zakaj nisem več in mnogovrstnih pesni natisnil.
Vzrok temu je bil, ker je ta izdaja prvo posku¬
šanje, ali se našemu omikanemu svetu srbske in
hrvaške poezije ljubi. Ako bode morebiti to izdanje
tako ljubezen obudilo ali našlo, ondaj mislim v
izdavanji napredovati, ker mi je moj založnik,
Dragotin So h ar, svojo pripravljenost obrekel.
Tedaj bi za to knjižico prišla cela Jugo slo¬
vanska knjiga" na svitlo in to najpred veča
zbirka narodnih srbskih pesni raznovrstnih,

VIII

potem Mažuraničeva „Smrt Smail-age“, Gun-
duličev „Osman" in druga dela.

Da se pa to doseže — kar bi mislim našemu
jeziku in pesništvu v veliko korist bilo, — mi je
jako treba blagovoljne podpore tako od strani naših
kakor hrvaških učenjakov, posebno pa mnogobroj-
nega udeleževanja naše za vse krasno vnete jugo-
slavenske mladeži in njenih učiteljev. Ako
bodo ti mojemu podvzetju prijazni, se bode lahko
krasna, zdrava in skoz in skoz narodna poezija
srbska in hrvaška na naše slovensko književno polje
presadila in k edinosti enega književnega jezika
na jugu pripomogla.

V to božja pomoč!

V Gorici, 25. oktobra 1864.

Predgovor

natisa.

se  knjižica drugič natisne, smatram kot
dobro znamenje, da se naš knjigoljubni svet
tudi za take vrste književnost zanima, h ka-
koršni spada ona. Zelje, ktere sem proti koncu prvega
predgovora izrazil, so se mi izpolnile. Popraševanje
po tej knjižici, ktero se že več let neprestano po¬
navlja, potrjuje moj sod, da se naše omikano občin¬
stvo za srbsko in hrvaško književnost zanima. Ker je
knjižica tudi v naše šole kot pripomočna knjiga pdt

X

našla, zato je v resnici postala potreba novega izdanja,
ker je prvo že v malo mesecih bilo pošlo. K temu
izdanju imam jedino opaziti, da je „srbska slovnica"
predelana in popravljena, isto tako mnogo opombic,
in, kar je glavna sprememba, da je dvoje spevov iz
imenitne pesni: „Smrt Smail-age Cengiča", ktero
je bivši ban Ivan Mažuranič zložil in 1.1846 prvikrat
objavil, pridanih, in to z opombicami.

Zahvalivši se slovenskim čitateljem, ki so prvi
natis s tako prijaznostjo sprejeli, posebno pa cest,
slovenskim profesorjem in dijakom, priporočam tudi
drugo izdanje njih ljubeznivosti in blagovoljni sodbi.

V Brnu, meseca novembra 1880.

Janko Pajk.

SRBSKA SLOVHICA.

Kratka srbska slovnica.

§. 1. O nekih glasih. Srbski jezik ne
izgovarja po vseh krajih h,  ampak ga ali čisto
izpušča, n. p. čoa  mesto čoha,  ali ga pa z v  ali j
nadomestjuje: uvo  m. uho, tijo  m. tiho.  Jaz sem ga
povsod postavil, kjer je ali na sredi ali na kraji iz¬
puščen, n. p. straha  m. straa, hvatiti  m. vatiti. —
Hv  pa se rad v f  preminja: dofatiti — dohvatiti,
fala — hvala.

§.2. Dž  je eden glas, ki se kakor italjanski
ge  izgovarja, n. p. džep  (trdneje nego naš žep).

§. 3. I)j  je tudi eden glas, ali mekši nego dž,
n. p. djevojka.  Cehi ga z d',  Madjari z gy  izrazujejo.
Kjer sem d’j  postavil, naj se oba glasa, d  in j  slišita
kakor v slovenskem, n. p. d'jete.

§. 4. Č  se mekše izgovarja nego č,  n. p. čemer
(pas). Dobro to besedo v izgovarjanji ločijo Srbi od
čemer  (grenkost, otrov). Na Goriškem Slovenci tje

2

in tretji  skoro enako, samo nekoliko pretrdo izgo¬
varjajo proti srbskemu c. Cehi pišejo t’,  Madjari ty.

Srbske deklinacije.

§. 5. Teh je troje: 1. substantivna; 2.  prono-
minalna; 3. adjektivna.

Substantivna deklinacija.

Ta se na troje deli: a) v tisto, ki ima v ge¬
nitivu — e (žena/e); b) ki ima v genitivu — a  (jelen,
selo, pleme); c) ki ima — i  (stvar/i).

a) Žena:

(Pravega duala v našem smislu Srbi nimajo).

3

Opazke: a) pred i  se g  v z, h  v s in k  v c
spreminja: noži (noga), snasi (snaha), ruci (ruka).
/2) možka substantiva (n. p. sluga) se kakor žena
sklanjajo: 7) mati  se razun instrum. materom  v singul.
ko v slovenskem, v plur. ko žene  pregibuje.

b) Jelen  se sklanja:

Singular:

nom. jelen

gen. jelen-a

dat. jelen-u

ace. jelen-a

voc. jelen-e 'J*.

loc. jelen-u

instr. jelen-om

(Jelen se povsod na

Plural:

jelen-i

jelen-a

jelen-ima (oni)

jelen-e

jelen-i

jelen-ima

jelen-ima (i).

tistem slogu naglasa).

Opombe: a) pred e v voc. sing. se g — n
h — k, c  v ž — s — c spreminjajo: bože i. t. d.;
pred i  pa kakor pri a) deklinaciji; /9) mehki so¬
glasniki imajo v voc. u:  kralju; — neutra se razve
že iz slovenskega znanih razločkov čisto po jelenu
sklanjajo.

'</ d ' J

4

e) Stvar  se sklanja:

Singular:
nom. stvar
gen. stvar-i
dat. stvar-i
ace. stvar
voc. stvar-i
loc. stvar-i
instr. stvar-ju Z

Plural:

stvar-i

stvar-i

stvar-i m a

stvar-i

stvar-i
stvar-ima
stvar-ima.

Opombe: a) beseda leči  (steblo kčer — ) se
razve nom. kakor stvar  sklanja; — /3) v instr. sing.
se j  s prejšnjim soglasnikom v eden mehki glas topi:
smeren (-tju); — 7) kost, kokoš, vaš (uš), oči  in uši
(— ušesi)  in nekaj malo drugih besed ima v gen.
plur. iju: kostiju, očiju, ušiju.

Pronominalna deklinacija.

§. 6. Ona razpada v dve vrsti. Prva obsega
tista pronomina, ktera nimajo raznega spola: ja, ti,
mi, vi, sebe, — druga obsega pronomina različnih
spolov: on, sam i. t. d.

5

a) Izgledi prve vrste:

Singular:

ravno take kakor slovenske.

b) Izgledi druge vrste:

Genitiv teh prononim se na — oga  in — ega
končuje pri možkem in srednjem spolu.

2

6

instr. sam-ijem (-ima) (-imi) kakor možki spol.

Opazke, a) mehka stebla spreminjajo vmožkem
in srednjem spolu o v e,  n. pr. našega, našemu; —
{}) ista stebla skračujejo — ije  v i,  n. pr. naših,
našim; —  7) dat. in loc. singulara kakor tudi dat.,
loc. in instr. plurala so si pogosto enaki.

On  se kakor v slovenskem sklanja razve loe.,
instrum. in pa ženskega spola, kjer se po gori sto¬
ječim izgledom ravna. „Ona“  ima v dat. in loc. sing.
njojzi  zraven njoj;  v acc. sing. pa navadno je  na¬
mesto ju.

Adjektivna deklinacija.

§. 7. Adjektiva se v srbskem na dva načina
sklanjajo: a) nedoločno,  t. j. kakor substantiva, ali
tako samo v singularu (razve instr.), in b) določno,
t. j. kakor pronomina in tako v singularu in pluralu
v možkem, ženskem in srednjbm spolu.

a) Nedoločno

se sklanjata samo možki in srednji spol in to samo
v singularu:

možki srednji spol

nom. žut ■ žuto

gen. žut-a --

dat. žut-u kakor možki spol

acc. žut-a žuto

(žut) —*--

loc. žut-u kakor možki spol,

instr. žut-ijem

2*

8

b) Doloma deklinacija

se od konca do kraja po pronominalnej  (§. 6.) ravna.
Ni torej posebnih izgledov treba.

Opomba: Navadno se adjektiva po enej kakor
drugej t. j. določnej in nedoločnej sklanjati dajo. Ali
vendar je pri posesivnih adjektivih,  ktera se končujejo
na ov/ev, -in, -j,  nedoločna, — pri adjektivih na -ij,
-ski  in -nji  določna sklanjava navadnejša.

Komparacija adjektiva.

§. 8. Ta je troja:

1. na — ji: mlad najmladji [naj  se vedno na¬
glasa]; visok, viši, najviši; živ, življi, najživlji.
[Zenski spol je povsod na — ■ a),  srednji na — e.]

2. Na — ši,  ali samo pri teh prilogih navadna:
lak, lakši; lijep, Ijepši; mek, mekši.

3. Na — iji: star, stariji; pametan, pametniji,
najpametniji.

Razločki med pozitivi in komparativi nekterih
prilogov so sploh isti ko v slovenskem: dobar, bolji;
mali, manji  i. t. d.

Konjugacija.

§. 9. Ta je navadna splošna —  in posebna.
(Znanje slovenskega glagola povsod predpolagam.)

9

Splošna („pravilna“) konjugacija:

Praesens  je pri vseh šesterih vrstah glagolov
enak slovenskemu, samo s temi razločki, da a) srbski
glagol duala  nima; b) da se prva osoba singulara
včasih tudi na ■— ■ u  končuje: hoču;  in e) da se tretja
osoba plurala vedno skračena glasi: pletu  [slov, pletoj,
vide  (slov, vidijo).

Aorist  se navadno iz infinitivovega osnova dela
ter se na-nj končnice privezujejo, n. pr.:

Singular: Plural:

1. plet-oh1. plet-osmo-o^^^He-^

2. plet-e - ~ ' t 0. 2. plet-oste — a, At

3. plet-e - v 3. plet-oše.   aAt

' (Naglas je vedno na korenovem slogu plet —.)

Od čuti  je čuh (ču, ču  i. t d.); tonuti  ima
tonuh  i. t. d. Reci  ima relcoh, reče, reče, rekosmo  i. t. d.,
ter se k  pred e v č  spreminja kakor tudi g  v ž
(dvigoh, dviže).  Glagoli druge vrste radi aorist tudi
iz korena delajo, n. pr.: stegoh, steše  od stegnuti (steg—■).

Iz teh izgledov se vidi, da je pri soglasnično
končajočih se osnovah o in e treba vmes devati, pri
samoglasničnih pa ne.

10

Imperfektum  se vedno na —■ ah  končuje ;
kedar se dva a  srečata, eden izpade. Prim, od plesti,

(Naglas je povsod na korenu glagola.)

Peči  ima pecijah; kleti: kunijdh; čuti: čujah;
umijeti: umijah; vidjeti: vidjah; nositi: nošah; čuvati:
čuvali; brati: brali: kupovati: kupovah.

Primeri zarad boljšega razločevanja končnice
imperfekta  s končnicami aoristovimi!

Imperativ  se kakor v slovenskem na i  in j
končuje: pleti, peci, reci, mri, umij  (umijeti), piši,
kupuj  i. t. d.

Participium praesentis  se dela iz 3. osob. plur-
praes. na — uči  in —■ eči: pletuči, mruči, videči,
noseči, pišuči, beruči.

11

Parite, aoristi  ima kračo obliko v  in deljšo vsi;
obe obliki pa se pri prvem razredu glagolov iz korena,
pri drugih razredih iz infinitivove  osnove delajo: pletav
[a  se vmes deva, da se more izgovoriti] pletavši;
mrv, mrvši; vidjev, vidjevši; kupovav, kupovavši.

Particip. perfekti  se v možkem spolu na o,  v
ženskem na la,  v srednjem na lo  končuje; dela se
pri glagolih prvega razreda iz korena,  po drugod iz
infinitivove  osnove, n. pr.: pleo, plela, plelo  (plesti);
mro, mrla, mrlo; tonuo; pisao  i. t. d. Nekokrat se ao
v o  topi; jaz sem to zaznamoval s strešico: svežo
* = svezao (svezala, svezalo);  nekokrat pa zopet ao
stoji za o,  n. pr. pomogao  (pomogo); došao  (došo).

Partic. passivi  je dvoji na ■— n  in t: pleten,
(pletena, pleteno); euven; vidjen, pisan, klet  (kunem);
kupovan.

Posebna (,,nepravilna“) konjugacija
nekterih glagolov; ti so: biti, iti  in hotjeti.

a) Biti:

12

pozneje!

inače pa ne
(tudi vkupe

Simplex (compositum)
Praes.  1. idem (dodjem)

2. ideš (dodješ)

3. ide (dodje)

Opomba: Kedar je treba glagol biti  zanekati
(negativnega storiti), se mu v praes. ni,
predstavlja: nijesam (nišam); ne bijah
pisano) nebijah.

O futuru  kakor sestavljenem času

b) Iti;  sestavljenci tega glagola:

Simplex (compositum)
idemo (dodjemo)
idete (dodjete)
idu (dodju).

13

Imperfektiim:  1. idjah (dodjah) idjasmo (dodjasmo)

2. idjaše (dodjaše) idjaste (dodjaste)

3. idjaše (dodjaše) idjahu (dodjahu).

Aorist:  1. idoh (dodjoh) idosmo (dodjosmo)

2. ide (dodje) idoste (dodjoste)

3. ide ( „ ) idoše (dodjoše).

Infinitiv:  iti (doči). Imperativ:  idi (dodji).

Particip. perfekt.:  išao (došao ali došo, —
šla, — šlo).

Opomba: Namestu otidem  se rado pravi odem;
tako tudi namesto otidoh  rado odoh, ode  i. t. d.

c) Hotjeti:

Praesens:  1. hoču (cu)

2. hočeš (češ)

3. hoče (če)

Imperfekt.:  1. hotijah (hočah)

2. hotijaše (hočaše)

3. n n

Aorist:  1. hotjeh (htjeh)

2. hotje i. t. d.

3. „

hočemo (čemo)
hočete (čete)
hoče (če).

hotijasmo (hočasmo)
hotijaste i. t. d.
hotijahu.

Tudi se rado pravi htijak,  celo ščah  in kčah  i.t.d.
hotjesmo (htjesmo)
hotjeste i. t. d.
hotješe.

Tudi se nahaja htjedoh, ščeh  in kčeh  i. t. d.

14

Particip. perf.: hotio, hotjela, —;  pa tudi
htio, htjela.

Sestavljeni časi glagola.

§. 10. Imperfektum  iz praes. glagola biti  in.
participija perfekt. glagolov imperfektivmh,  n. pr.:

Kad je  Marko još nejačak bio,

Ja sam  Marka vrlo milovao,

U svilena njedra uvijao.

Perfektum  iz praes. glagola biti  in particip. perf.

glagolov perfektivnih,  n. pr.:

Gospodine čare od Stambola!

Kod mora sam  kulu načinio.

Aorist  kakor perfektum:

Kad u jutru jutro osvanulo,

I pred crkvom zvona udariše,

Sva gospoda došla  na jutrenje.

Plusguamperfektum  se sestavlja:

«) iz imperf. glagola biti  in particip. perfekt., n. pr.:

Gotovo ga bješe sustigao,

Al iz erkve nešto progovara;

/9) iz sestavljenega imperf. glagola biti  in particip. perf. :
Izvadi mi gospodsko odjelo,

Sto sam, sestro, bio pripremio.

15

Futuruml.  iz intinitiva in praes. glagola hotjeti,  n. pr.:

A ja ču  ti biti  do koljena.

Znati če  se, na kome je carstvo.

Hoče  Marko pravo bazirati.

Učiničes  krven o prazniku.

(Učiničeš  = učinit’ češ).

Futurum II.  se nadomestjuje sedanjikom dovršnih,
posebno sestavljenih glagolov, n. pr.:

Kad isprosim,  sestro, i dovedem  (Ženu),

I tebe cu onda udomiti.

0 načinih govoia (modih).

§.' 11. Indikativ  preskočim.

Imperativ:

a) afformativen:

Odbijte  se, silni od silnijeh!

Neka ima,  neznana delijo! (naj ima).

i?) prohibitiven :

Nemoj,  sine, govoriti  krivo! (nikar ne govori).

Optativ :

Bog ti pomogao!

Ti nemao  groba ni pokopa!

16

Da bi  ti duša ne izpala!

Da je  kome stati te vidjeti!

Konjunktiv:

Brže hajde . . .

Da  ti kažeš . . .

(Piše knjigu)

Do onoga protopop Nedeljka,

Neka dodje  na Kosovo, (naj dojde)

Da  on kaže,  na kome je carstvo.

Kondicional :

Imao bih  s kime piti vino (imel bi)

Ako  bog da  i sreča junačka

Da bi  mu se kazivao Marko, (ko bi . . .)

Hoče  njega Ture pogubiti;  (pogubil bi ga)

Da  ga pusti  bijelu Prilipu, (ko bi . . pustil)

Hoče  isseč mloge uzavnice (posekal bi.)

Infinitiv  se upotrebljuje kakor v slovenskem;
mnogokrat je skraeen in našemu supinu podoben.

Supin  je srbski jezik izgubil.

- X 

SRBSKE PESNI.

L

Uroš i Mrljavčeviči.

Hastala se četiri tabora

Na ubavu na polju Kosovu
Kod bijele Samodreže crkve;
Jedno tabor Vukašina kralja,

5 Drugo tabor despota Uglješe,
Treče tabor vojevode Gojka,
A eetvrto carevič-Uroša.

Carevi se otimlju o carstvo,
Medju se se hoče da pomore,

10 Zlačenima da pobodu noži,

A ne znadu, na kome je carstvo.

1  sa stati sniti.  1 2 * *  ubav lep. s  kod pri. 8  earev knezi,

otimati (praes.  otimam ali  otimljem) trgati,  o za,  carstvo namreč

„srpsko u .  9  medju med,  hoče da tako se „hotjeti“ rabi, kadar

je našemu Jioteti" enak; pri futuru odpade „da“.

18

Kralj Vukašin veli: na mene je;

Despot Uglješ: nije, neg na mene;

Vojvod Gojko: nije, neg na mene.

15 Čuti nejak carevič Urošu,

Čuti d jete. nista ne besjedi,

Jer ne smije od tri bratijenca,

Bratijenca, tri Mrljavčevica.

Piše knjigu Vukašine kralju,

20 Piše knjigu i šilje čauša

Do Prizrena grada bijeloga

Do onoga protopop-Nedeljka,

Neka dodje na Kosovo ravno,

Da on kaže, na kome je carstvo.

25 „On je svjetla čara pricestio,

Pričestio i ispovjedio;

U njega su knjige starostavne."

Piše knjigu despote Uglješa,

Piše knjigu i šilje čauša

13  neg(o) ampak.  13 * 15 *  čutiti (šutiti) molčati,  nejak slab,

Urošu voc. za nom  17 *  jer ker,  smijeti upati se,  bratijenci

brati.  19  knjiga list.  20  šilje od slati,  eauš sel.  21  grad

mesto.  22  protopop viši pop.  25  prieestiti obhajati.  26  ispovje-

diti spovedati.  27  u pri,  knjige starostavne stare knjige (Vuk);

najbrž pa = oporoka.

19

30 Do Prizrena grada bijeloga,
Do onoga protopop-Nedeljka.
Treču piše vojevoda Gojko,
I on šilje ognjena čauša.
A eetvrtu carevič Urošu

35 Piše knjigu i šilje čauša.

Sva četiri sitne knjige pišu

I pošilju ognjene eauše,
Sve potajno jedan od drugoga.
Sastaše se četiri čauša

40 U Prizrenu gradu bijeloine

Kod dvorova protopop-Nedeljka.

Ali prota doma ne bijaše,

No u crkvi bješe na jutrenji,
Na jutrenji i na leturdjiji.

45 Kol’ko s’ silni ognjeni čauši!

Koliko su silni od silnijeh
Te ne kčeše konje odjahati,
No u erkvu konje nagoniše,
Potegoše pletene kandžije,

50 Udaraju protopop-Nedeljka:

36  sitan droben.  36 * 38  potajno skrivši.  42  prota skrajšano

iz protopopa“.  43  no ampak,  jutrenja jutrna služba božja.

** leturdjija pravoslavna maša.  45  s’ su.  49  kandžija bič.

20

„Brže hajde, protopop-Nedeljko,
Brže hajde na Kosovo ravno,
Da ti kažeš, na kome je carstvo.
Ti si svjetlog čara pričestio,

55 Pričestio i ispovjedio.

U tebe su knjige starostavne.

Jal češ sada izgubiti glavu.“

Suze roni protopop-Nedeljko,
Suze roni pa njima govori:

60 »Odbijte se, silni od silnijeli!

Dok u crkvi zakon savršimo.

Znati če se, na kome je carstvo/
Tako su se oni uzmaknuli.

A kad zakon božji savršiše,

65 Izljegoše pred bijelu crkvu,
Tad govori protopop-Nedeljko:
„Djeco moja, četiri čauša!

Ja sam svjetla čara pričestio,
Pričestio i ispovjedio,

70 Al ga nišam pitao za carstvo,

61  hajde pojdi!  57  jal ali.  58  roniti točiti.  60  odbiti

se oditi  61 * *  dok dokler,  zakon obhajilo,  savršiti končati.

03  uzmaknuti umakniti.  65  izlječi vun iti.  70  pitati prašati.

21

Več za grijeh, što je sagrješio.

No idite u Prilipa grada

Do dvorova Kraljeviča Marka,

A do Marka, do mojega djaka!

75 Kod mene je knjigu naučio,
Kod čara je Marko pisar bio,
U njega su knjige starostavne,
I on znade, na kome je carstvo.
Vi zovite na Kosovo Marka!

80 Hoče Marko pravo kazivati,
Jer se Marko ne boji nikoga
Razma jednog boga istinoga.“
Otidoše četiri čauša,
Otidoše ka Prilipu gradu

85 Bjelu dvoru Kraljeviča Marka.
Kad su bili pred bijele dvore,
Udariše zvekirom na vrata.

To začula Jevrosima majka

Pa doziva svoga sina Marka:

90 „Sine Marko, moje čedo drago,
Tko udara zvekirom na vrata?

71  vee ampak.  74  djak učenec.  80  kazivati povedati.
82  razma razun,  istin resničen.  84  ka k (kakor  sa = s, oda
= od i. t. d) 87  zvekir kladvice na vratih.  90  čedo dete.

3

22

Baš ka’ da su babo vi čauši. 11

Usta Marko te otvori vrata.

čauši se pokloniše Marku:

95 -Božja t’ pomoč, gospodaru Marko! 11

A Marko ih omilova rukom:

„Dobro došli, moja djeco draga!

Jesu 1’ zdravo srblji vitezovi

I čestiti carevi i kralji? 11

100 čauši se smjerno pokloniše:

»Gospodaru Kraljeviču Marko!

Sve je zdravo, ali nije mirno.

Gospoda se težko zavadila

Na Kosovu polju širokome

105 Kod bijele Samodreže crkve,

I oni se otimlju o carstvo,

Medju se se hoče da pomore,

Zlačenima da pobodu noži,

A ne znadu, na kome je carstvo.

110 Tebe zovu na Kosovo ravno,

Da im kažeš, na kome je carstvo/

92  baš ka’ ravno kakor,  babov očin.  93  te ter (ino).
95  t' ti.  98  omilovati prijazno sprejeti.  99  Srbalj (gen. — blja)
— Srb.  190  smjerno ponižno.  103  gospoda gospodje,  zavaditi
razpreti.

23

Ode Marko u gospodske dvore

Pak doziva Jevrosimu majku:

„ Jevrosima, moja mila majko!

115 Gospoda se jesu zavadila

Na Kosovu polju širokome

Kod bijele Samodreže crkve,

I oni se otimlju o carstvo,

Medju se se hoče da pomore,

120 Zlačenima da pobodu noži,

A ne znadu, na kome je carstvo.

Mene zovu na polje Kosovo,

Da im kažem, na kome je carstvo."

KoFko Marko težio na pravdu,

125 ToFko moli Jevrosima majka:

„ Marko, sine jedini u majke!

Ne bila ti moja hrana kleta!

Nemoj, sine, govoriti krivo

Ni po babu ni po stričevima,

130 Več po pravdi boga istinoga!

Nemoj, sine, izgubiti duše!

Bolje ti je izgubiti glavu

124  težiti hrepeneti,  koliko — toliko akoravno — vendar.
125  moliti prositi.  129  ni — ni (neque—n., neve—n.)  po za,
■babo = otae oče,  stričevima = stricih.

3*

24

Nego svoju ogrješiti dušu.“

Uze Marko knjige starosta vne

135 Pa opremi sebe i Sarina,

Sarinu se na ramena baci,

Otidoše u Kosovo ravno.

Kad su bili kraljevu šatoru,

Reče tade Vukašine kralju:

140 „Blago mene do boga miloga!

Eto mene moga sina Marka!

On če kazat: na mene je carstvo;

Od oca če ostanuti sinu.“

Marko sluša, nista ne govori,

145 Na šatora ne okreče glavu.

Kad ga vidje Uglješa vojvoda,

Tad Uglješa riječ govorio:

„Blago mene, eto mi sinovca!

On če kazat: na mene je carstvo.

150 Kaži, Marko, na mene je carstvo!

Oba čemo bratski carovati.“

135  opremiti pripraviti,  Šarin, tudi  Šarae (t. j. pisan
konj) ime Markovega konja.  13e  haciti vreči.  138  šatoru
dativ. cilja (bliža pri . . .).  139  reče aor.  tade tedaj.  141  eto
glej,  mene dativ.  143  ostanuti ostati.  145  okretati obračati.
447  riječ beseda.  148  sinovae očetovega, brata sin.

25

Šuti Marko, ništa ne besjedi,
Na šatora ne okreče glavu.

Kad ga vidje vojevoda Gojko,
155 Tade Gojko riječ govoric:

»Blago mene, eto mi sinovea!

On če kazat: na mene je carstvo.

Kad je Marko još nejačak bio,

Ja sam Marka vrlo milovao,

160 U svilena njedra uvijao

Kano krasnu od zlata jabuku;

Kud sam godje na konju hodio,
Sve sam Marka sa sobom vodio.

Kaži, Marko, na mene je carstvo!

165 Ti češ, Marko, prvi carovati,

A ja ču ti biti do koljena.“

Šuti Marko, ništa ne govori,

Na šatora ne okreče glavu,

Pravo ode bijelu šatoru,

170 Ka šatoru nejaka Uroša.

Dogna Šarca čaru do šatora,
Ondje Marko Šarca odsjednuo.

158  još še,  nejaeak slabičk.  158 159 *  vrlo močno,  milovati

ljubiti.  162  kud — godje koder koli.  163  sve vedno.  166  do

koljena biti prvi za kom biti.  169  pravo na ravnost.

26

Kad ga vidje nejaki Urošu,

Lako skoči sa svilna dušeka,

175 Lako skoči pake progovori:

„Blago mene, eto moga kuma!

Moga kuma, Kraljeviča Marka!

On če kazat, na kome je carstvo."

Ruke sire, u grla se grle,

180 U bij el o cjelivaju lice,

Za junačko pitaju se zdravlje,

Pa sjedoše na svilna dušeka.

Tako malo vreme postajalo;

Danak prodje, tavna nočca dodje.

185 Kad u jutru jutro osvanulo,

I pred crkvom zvona udariše,

Sva gospoda došla na jutrenje.

U crkvi svu slulbu savršili,

Izljegoše iz bijele crkve,

190 U stolove pred crkvu sjednuli,
Šečer iju a rakiju piju.

Marko uze knjige starostavne,

1,4  dušek blazina za sedenje.  1,5  pake pak.  1,9  grliti
objeti.  180  ejelivati ljubiti.  184  tavan temen.  185  osvanuti
zasvetiti.  186  zvono zvon.  188  svu vso.  190  stol miza.  191  šeeer
sladkor,  iju jejo,  rakija žganje.

21

Knjige gleda, a govori Marko:
„A moj babo, Vukašine kralju!

195 Malo 1’ ti je tvoje kraljevine,
Malo 1’ ti je? Ostala ti pusta!

Več s’ o tudje otimate carstvo.

A ti striče, despote Uglješa!

Malo 1’ ti je despotstva tvojega,

200 Malo 1’ ti je? Ostalo ti pusto!

Več s’ o tudje otimate carstvo.

A ti striče, vojevoda Gojko!

Malo 1’ ti je vojvodstva tvojega,
Malo 1’ ti je? Ostalo ti pusto!

205 Več s’ o tudje otimate carstvo.

Vidite li — bog vas ne vidio! —
Knjiga kaže: na Urošu carstvo,
Od oca je ostanulo sinu,
Djetetu je od koljena carstvo.

210 Njemu carstvo čare naručio

Na samrti, kad je počinuo.“
Kad to začu Vukašine kralju,
Skoči kralju od zemlje na noge

194  a oj.  197  tudj tuj.  209  koljeno rod.  210  narueiti
izročiti.  211  samrt smrt,  poeinuti umreti.

28

Pa potrže zlačena handžara,

215 Da ubode svoga sina Marka.

Bježi Marko ispred roditelja,

Jer se njemu, brate, ne pristoji

Sa svojim se biti roditeljem,

Bježi Marko oko bjele crkve,

220 Oko bjele crkve Samodreže;

Bježi Marko, a cera ga kralju,

Dok su triput kolo sastavili

Oko bjele Samodreže crkve.

Gotovo ga bješe sustigao,

225 Al iz crkve nešto progovara:

„Bjež’ u crkvu, kraljeviču Marko!

Vidiš, dje češ danas poginuti,

Poginuti od svog roditelja,

A za pravdu boga istinoga."

230 Crkvena se otvoriše vrata.

Marko bježi u bijelu crkvu;

Za njime se vrata zatvorila.

214  potrgnuti potegniti,  (aor.), handžar velik nož.  214 * 216  ro¬

ditelj oteč.  217 *  pristojati spodobiti.  219  oko okoli.  221  eerati

tirati,  kralju za nom.  222  triput trikrat,  sastavili naredili.

224  gotovo skoro,  sustiei doiti.  225  nešto nekaj,  progovarati

govoriti.  227  dje da.  230  otvoriti — zatvoriti odpreti — zapreti.

29

Kralj dopade na crkvena vrata,

Po direku udari handžarom,
235 Iz direka krvca pokapala.

Tad se kralju bio pokajao

Te je riječ bio govorio:

„Le!e mene do boga jednoga,

Dje pogubih svoga sina Marka!"
240 Al iz crkve nešto progovara:

„A čuješ li, Vukašine kralje?

Ti nijesi posjekao Marka,

Več posječe božjega andjela."

Na Marka je vrlo žao kralju
245 Te ga ljuto kune i proklinje:

„Sine Marko, da te bog ubije!

Ti nemao groba ni poroda!

I da bi ti duša ne ispala,

Dok turskega čara ne dvorio!"
250 Kralj ga kune, car ga blagosilja:

„Kume Marko, bog ti pomogao!

233  dopadnuti priskočiti.  233 234 *  direk steber.  236  pokajati

skesati.  238  lele joj,  do pri.  243  posječe (aor. 2. os.)  244  žao

jezen,  kralju za nom.  248  ispala izpadla.  249  dvoriti streči

komu.  250  car (Uroš),  blagosiljati blagoslavljati.

30

Tvoje lice svjetlo na divanu,
Tvoja sablja sjekla na mejdanu,
Nada te se ne našlo junaka!

255 Ime ti se svuda spominjalo,
Dok je sunca i dok je mjeseca!“
Sto su rekli, tako mu se steklo.

252  divan zbor pri turškem čaru.  252 253  mejdan dvoboj,

bojišče.  254  nada nad.  255  svuda povsod.  257  steci zgoditi.

II.

Marko Kraljevič i Musa kesedžija.

Wino pije Musa Arbanasa
U Stambolu u krčmi bijeloj.
Kad se Musa nakitio vina,
Onda poče pijan besjediti:

5 „Evo ima devet godiniea,
Kako dvorim čara u Stambolu,
Ni izdvorih konja ni oružja
Ni dolame nove ni polovne.

Al tako mi moje vjere tvrde!

10 Odvrč ču se u ravno primorje,
Zatvoriču skele oko mora
I drumove okolo primorja,
Načiniču kulu u primorju,
Oko kule gvozdene čengele,

kesedžija tolovaj. 1  Arbanasa Albanec.  8  nakititi napiti.
8  dolama dolga spodnja obleka,  polovan obnošen.  11  skela^rod,
loka.  12  drum cesta. 13  kula stop.  14  eengel zakrivljen klin,
gvozden železen.

32

15 Vješacu mu hodže i Hadžije."
Štogodj ture p’jano govorilo,
To trijezno bješe učinilo.

Odvrže se u primorje ravno,
Pozatvora skele oko mora

20 I drumove okolo primorja,
Kud prolazi carevina blago,
Na godinu po trista tovara.
Sve je Musa sebe ustavio,
U primorju kulu načinio,

25 Oko kule gvozdene čengele,

Vješa čaru hodže i hadžije.
Kada čaru tužbe dodijaše,
Posla nanj’ga Cuprilijc-vezira

I sa njime tri hiljade vojske.

30 Kad dodjoše u ravno primorje,
Sve polomi Musa u primorju
I uhvati Cuprilijc-vezira,
Saveza mu ruke naopako,
A sveža mu noge ispod konja

15  hodža turški pop,  Hadžija romar.  15 16 * *  ture (zaničljivo

turek).  21  prolaziti skoz iti,  carevina davek,  blago denar.

22  tovar tovor.  27  dodijati presedati.  28  vezir carjev na¬

mestnik.  29  hiljada tisoč.  32  uhvati uloviti.  33  naopako na hrbet.

33

35 Pa ga posla čaru u Stambola.

Stade čare mejdandžije tražit,

Obečava nebrojeno blago,

Tko pogubi Musu kesedžiju.

Kako koji tamo odlažaše,

40 Več Stambolu on ne dolažaše.

To se čare ljuto zabrinuo,

Al mu veli hodža Cuprilijču:

„Gospodine čare od Stambola!

Da je sada Kraljeviču Marko,

45 Zgubio bi Musu kesedžiju. “

Pogleda ga čare poprijeko

Pa on proli suze od očiju:

„Prodji me se, hodža Cuprilijču;

Jer pominješ Kraljeviča Marka.

(  50 I kosti su njemu istrunule.

Ima puno tri godine dana,

Kako sam ga vrgo u tavnicu;

. Nijesam je više otvorio/

86  stade začne,  mejdandžija boritelj.  39  lažati hajati.

41  to zato,  zabrinuti se v skrbi priti,  ljuto hudo.  * 41 * * 44  da je ko

bi bil.  45  zgubiti = pogubiti. 46  poprijeko stranski.  47  proliti

preliti.  48  proei izogniti.  50  i tudi,  istrunuti sprhneti.  51  ima

puno je polne . .  52  tavniea ječa.  53  više več.

34


Veli njemu hodža Cuprilijču:

55 „Na milosti, čare gospodine!

Sta bi dao onome junaku,

Koji bi ti živa kazo Marka? 4

Veli njemu čare gospodine:

„Dao bili mu na Bosni vezirstvo

60 Bez promjene za devet godina,
Da ne tražim pare ni dinara.“
Skoči hodža na noge lagane
Te otvori na tavnici vrata

I izvede Kraljeviča Marka,

65 Izvede ga pred čara čestitog.

Kosa mu je do zemljice črne;
Polu stere, polom se pokriva.

Nokti su mu, orati bi mogo.

Ubila ga memla od kamena;

70 Pocrnio kao kamen sinji.

Veli čare Kraljeviču Marku:

„Jesi 1’ djegodj u životu, Marko ?“

60  prerojena prememba.  60 61  tražiti tir.j ati,  pare ni dinara

ne groša ne krajcarja.  62 *  lagan = lagun lahek.  64  izvesti

izpeljati.  66  kosa lasi. ei  pola polovica,  sterati razgrinjati.

69  memla blato, primer, rečnih.  70  sinji temen.  72  djegodj

kjekoli,  život življenje.

35

„Jesam, čare, ali u rdjavu.“

Sjede čare kazivati Marku,

75 Sto je njemu Musa počinio,

Pa on pita Kraljeviča Marka:

„Možeš li se, Marko, pouzdati,

Da otideš u primorje ravno,

Da pogubiš Musu kesedžiju ?

80 Dacu blaga, koliko ti drago. “

Veli njemu Kraljeviču Marko:

„Aja bogme, čare gospodine!

Ubila me memla od kamena;

Ja ne mogu ni očima gledat,

85 Kamo 1’ s Musom mejdan dijeliti!

Namjesti me djegodj u mehanu,

Primakni mi vina i rakije

I debela mesa ovnujskoga

I beškota hljeba bijeloga.

90 Da posjedim nekoliko dana,

Kazaču ti, kad sam za mejdana.“

73  rdjav = hrdjav slab.  73 74  sjednuti začeti.  75 *  poeiniti

storiti.  77  pouzdati se upati si.  82  aja ne!  84  ni še ne.

85  mejdan dijeliti biti se;  kamo 1’ kako še neki.  86  namjestiti

dejati,  meliana krčma  87  rakija žganje.  88  ovnujski ovnovski.

89  beškot ime boljega kruha,  hljeb kruh.  90  da kadar.

36

Car dobavi tri berbera mlada;

Jedan mije, drugi Marka brije,
A trebi mu nokte sarezuje.

95 Namjesti ga u novu mehanu,
Primače mu vina i rakije
I debela mesa ovnujskoga
I beškota liljeba bijeloga.

Sjedi Marko tri mjeseca dana,

100 Dok je život malo povratio.

Pita eare Kraljeviča Marka:
„Možeš li se veče pouzdati?

Dosadi mi ljuta sirotinja

Sve tužeči na Musu prokletog.“
105 Veli Marko čaru čestitome:

„Donesi mi suve drenovine
Sa tavana od devet godina,
Da ogledam, može li što biti.“
Doneše mu suvu drenovinu.

110 Steze Marko u desnicu ruku,
Prste drvo na dvoje na troje,

92  dobaviti dobiti,  berber brijoč  102  veče že.  los * 107 *  do-

saditi = dodijati v 27,  ljut preubog,  sirotinja = plur. sirote.

107  tavan pod (nadstropje).  109  doneti = donesti.  110  stegnuti

stisniti.  111  prsnuti zdrobiti se.

37

Al iz njega voda ne udari.

„Bogme, čare, jošte nije vreme."

Tako stade jošte mjesec dana,
115 Dok se Marko malo ponačini.

Kada vidje, da je za mejdana,
Onda ište suvu drenovinu.
Donesoše drenovinu Marku.

Kad ju steze u desnicu ruku,
120 Prste pusta na dvoje na troje,

I dvje kaplje vode iskočiše.

Tada Marko čaru progovara:

„Prilika je, čare, od mejdana."
Pa on ode Novaku kovaču.

125 „Kuj mi sablju, Novače kovaču!

Kakvu nisi prije sakovao."

Dade njemu trideset dukata.
Pa on ode u novu mehanu.

Pije vino tri četiri dana,
130 Pak požeta opet do Novaka.

„Jesi F, Novo, sablju sakovao?"
Iznese mu sablju sakovanu.

1,4  stade je ostal.  116  ponaeiniti popraviti.  117  iskati
prositi za.  120  pust lahek.  181  Nevo skrajšano za Novače.

4

38

Veli njemu Kraljeviču Marko:

„Je li dobra, Novače kovaču? 4

135 Novak Marku tijo govorio:

„Eto sablje a eto nakovnja!

Ti ogledaj sablju, kakva ti je!“
Mahnu sabljom i desnicom rukom
I udari po nakovnju Marko;

140 Nakovnja je polu presjekao.

Pa on pita Novaka kovača:

„Oj boga ti, Novače kovaču!

Jesi 1’ ikad bolju sakovao?"

Veli njemu Novače kovaču:

145 „Oj boga mi, Kraljeviču Marko!

Jesam jednu bolju sakovao,
Bolju sablju, a boljem’ junaku.

Kad s’ odvrže Musa u primorje,

Što sam njemu sablju sakovao,

150 Kad udari njome po nakovnju,

Ni trupina zdrava ne ostade.“
Ražljuti se Kraljeviču Marko
Pa govori Novaku kovaču:

135  tijo tiho.  136  nakovanj nakovalo.  143  ikad kedaj.

151  trupina klada.  152  ražljutiti = razljutiti razjeziti.

39

„Pruži ruku, Novače kovaču!

155 Pruži ruku, da ti sablju platini!“
Prevari se, ujede ga guja;

Prevari se, pruži desnu ruku.

Mahnu sabljom Kraljeviču Marko,
Osječe mu ruku do ramena.

160 „Eto sada, Novače kovaču!

Da ne kuješ ni bolje ni gore.

A naj tebe stotinu dukata,
Te se hrani za života tvoga!“
Dade njemu stotinu dukata

165 Pak posjede Šarca od mejdana,
Ode pravo u primorje ravno.
Sve se skita a za Musu pita.
Jedno jutro bješe poranio
Uz klisuru tvrda Kačanika.

170 Al eto ti Muse kesedžije!

Na vrančiču noge prekrstio,
Topuzinu baca u oblake,
Dočekuje u bijele ruke.

154  pružati stegniti.  154 * 156 *  guja kača.  161  gore slabše.

182  naj nd.  167  skitati se okoli hoditi.  168  poraniti rano oditi.

189  uz na,  klisura gorati klanec. 171  vraneič črnec,  prekrstiti

prekrižati.  1,2  topuzina bat,  baeati metati.

4*

40

Kad se jedan drugom' prikučiše,

175 Reče Marko Musi kesedžiji:

„Deli Musa! uklon’ mi se s puta,

II s’ ukloni il mi se pokloni! 4

Al govori Musa Arbanasa:

„Prodji Marko, ne zameči kavge,

180 II odjaši, da pijemo vino!

A ja ti se ukloniti necu,

Ako t’ i jest rodila kraljica

Na čardaku na meku dušeku,

U čistu te svilu zavijala

185 A zlačenom žicom povijala,
Odhranila medom i šečerom.

A mene je ljuta Arnautka

Kod ovaca na ploči studenoj,

U crnu me struku zavijala

190 A kupinom lozom povijala,

Odhranila škrobom ovsenijem,

1,4  prikueiti približati.  1,6  deli junak.  1,9  zametati
kavgu prepir začeti.  180  odjašiti s konja skočiti.  182  ako i
ako tudi,  jest = je.  183  eardak stolp.  185  žica nit.  187  ljut
prim v 103,  Arnautka Albanka.  188  ploea ploša,  studen mrzel.
189  struka plašč.  190  kupinom lozom s kopinino trto  (kupina
rubus  Linn). 191  škrob močnik.

41

A još me je cesto zaklinjala,

Da se nikom’ ne uklanjam s puta.“
Kad to začu od Prilipa Marko,

195 On tad pušča svoje bojno koplje
Svome Šarcu izmedju ušiju
Deli Musi u prsi junačke.

Na topuz ga Musa dočekao,

Preko sebe koplje preturio,

200 Pak poteze svoje bojno koplje,
Da udari Kraljeviča Marka.
Na topuz ga Marko dočekao,
Prebio ga na tri polovine.

Potegoše sablje okovane,

205 Jedan drugom’ juriš učiniše.

Mahnu sabljom Kraljeviču Marko;

Deli Musa buzdovan podbaci,
Probi mu je u tri polovine
Pak poteze svoju sablju naglo,

210 Da udari Marka Kraljeviča.

Al podbaci topuzinu Marko

I izbi mu sablju iz balčaka.

195  koplje kopje za metanje.  199  turiti vreči.  200  po-
tegnuti zagnati.  200  juriš naskok.  207  buzdovan == topuz
(ina) v 172.  20 " je jo  212  baleak roč na sablji.

42

Potegoše perne buzdovane,
Stadoše se njima udarati,

215 Buzdovan’ma pera oblomiše,
Baciše ih u zelenu travu.

Od dobrijeh konja odskočiše,
Ščepaše se u kosti junačke

I pognaše po zelenoj travi.

220 Namjeri se junak na junaka,
Deli Musa na Kraljeviča Marka.
Niti može, da obori Marka
Nit’ se dade Musa oboriti.

Nosiše se Ijetni dan do podne.

225 Musu bjela pjena popadnula,
Kraljeviča bjela i krvava.
Progovara Musa kesedžija:
„Mahni, Marko, ja li da omahnem. 11
Omahuje Kraljeviču Marko,

230 Al ne može nista, da učini.

Tad omahnu Musa kesedžija,
Udri Marka u zelenu travu,
Pak mu sjede na prsi junačke.

213  peran pernat.  218  šeepati sprijeti:  222  oboriti na
tla vreči.  224  nositi — boriti.  228  mahnuti premeziti.  229  oma-
hivati majati.

43

Al procvilje Kraljeviču Marko:

235 „Dje si danas, posestrimo vilo?

Dje si danas? Nidje te ne bilo!

Eda si se krivo zaklinjala.

Djegodj mene do nevolje bude,
Da češ mene biti u nevolji?“

240 Javi mu se iz oblaka vila:

„Zašto, brate Kraljeviču Marko,
Jesam li ti, bolan, govorila,
Da ne činiš u nedelju kavge?

Sramota je dvome na jednoga.

245 Dje su tebe guje iz potaje?“
Glednu Musa brdu i oblaku,
Odkud ono vila progovara.

Mače Marko- nože iz potaje

Te raspori Musu kesedžiju

250 Od učkura do bijela grla.

Mrtav Musa pritisnuo Marka,

I jedva se iskopao Marko.

A kad stade Marko premetati,

237  eda ali.  238  nevolja stiska.  240  javiti oglasiti.

242  bolan ubog.  245  iz potaje skrite.  246  brdo gora  (dat. —
proti brdu).  248  maknuti vzeti.  249  razporiti razparati.
250  uekur hlainik.  282  jedva komaj.

44

Al u Musi tri srca junačka,
255 Troja rebra, jedna na drugijem.

Jedno mu se srce umorilo,

A drugo se jako razigralo,
Na trečemu ljuta guja spava.
Kada se je guja prebudila,

260 Mrtav Musa po ledini skače.

Još je Marku guja govorila:

„Moli boga, Kraljeviču Marko!

Dje se nišam probudila bila,
Dok je Musa u životu bio.

265 Od tebe bi trista jada bilo/

Kad to vidje Kraljeviču Marko,
Proli suze niz bijelo lice.

„Jao mene do boga miloga,

Dje pogubih od sebe boljega'/
270 Pa on Musi odsiječe glavu

I baci je Šarcu u zobnicu,
Odnese je bijelu Stambolu.

Kad je baci pred čara čestitog,
Car je od stra’ na noge skočio.

257  igrati plesati.  265  jad žalost.  271  zobnica torba,
za oves, ovsnica.  274  stra’ = straha.

45

275  Veli njemu Kraljeviču Marko:
„Ne boj mi se, čare gospodine!
Kako bi ga živa dočekao,
Kad od mrtve glave poigravaš?"
Car mu dade tri tovara blaga.

280 Ode Marko bijelu Prilipu,
Osta Musa uvrh Kačanika.

poigravati odskok ati.

III.

Marko Kraljevič i Djemo Brdjanin.

Blavu slavi Kraljeviču Marko,
Slavu slavi svetoga Djordjija.

U Marka su mloge uzavnice:

Dvjesta popa, trista kaludjera,

5 I dvanaest srpskijeh vladika,

I četiri stare patrijarhe,
Od ostalog ni broja ne ima.
Svemu dosta piva i jestiva,
Al govori starae kaludjere:

10 »Hvala, tebe, Kraljeviču Marko!

Svega imaš u bijelu dvoru,
Još da imaš ribe od Ohrida. “
Mučno bješe Kraljeviču Marku,

’ slavu slaviti praznik praznovati.  2 3  Djordjij Juri.

3  mlog — mnog,  uzavniea = uzvanica (gost).  4  kaludjer

menih.  5  vladika biskup.  6  patrijarha nadbiskup.  8  pivo

pijača,  jestivo jedi.  12  da imaš ko bi imel.

15

20

25

30

16  matara čutara.  16 17 *  sovra miza.  21  pristanuti pri¬

stopiti.  23  ja oj.  85  naučiti navaditi.  27  nuto glej.  34  ču-

prija most.

47

Pa doziva slugu Bogosava,
Dodaje mu času i mataru:
»Toči vino, Bogosave slugo!
Redom čaše oko sovre daji!
Nemoj koga preskočiti, slugo!"
Pa on ode niz bijelu kulu
Te opremi Šarca od mejdana.
Za njim stara pristanula majka,
Pa je Marku tijo besjedila:
„Ja moj sinko, Kraljeviču Marko!
Nemoj nosit nista od oružja!
Ti se jesi krvi naučio,
Učiničeš krven o prazniku."
Nuto Marku velike nevolje!
Mučno mu je iči bez oružja,
A još gore ne poslušat majke.
Nešče uzet ništa od oružja,
Več posjede Šarca od mejdana,
Okrenu ga niz polje zeleno,
Ode pravo bijelu Ohridu.

Kad je bio vodi na čupriju,

48

35 Al eto ti jednoga junaka!

Na doratu noge prekrstio,

Topuzinu baca u oblake,

Dočekuje u bijele ruke.

Božju pomoč nazivaše Marku;

40 Lijepo mu Marko prihvatio.

Veli junak od Prilipa Marku:

„Oj boga ti, neznana delijo!

Nijesi li otud od Prilipa,

Oh hodžaka Kraljeviča Marka?

45 Je li Marko kod bijela dvora?

Ima 1’ Marko dosta uzavnica?“

Veli njemu Kraljeviču Marko:

„Oj boga ti, neznani junače!

Ja sam jutros od Prilipa bila.

50 Kod dvora je Kraljeviču Marko,

Slavi Marko svoga svetitelja,

Ima Marko dosta uzavnica.“

Veli njemu neznan dobar junak:

„Neka ima, neznana delijo!

55 Ako bog da i sreča junačka,

86  dorat temen' konj.  37  topuzina bat.  40  prihvatiti
odzdraviti.  44  hodžak dvor.  46  dosta mnogo.  49  jutros danas
jutro,  bila = lijeta.  51  svetitelj svetnik.

49

Sovra če mu u krv ogreznuti.

Boga mi, ču njega objesiti

Baš o vratini’ bijela Prilipa.

Davno mi je brata pogubio,

GO Pogubio Musu kesedžiju."

Pa okrenu konja doratasta.

Osta jadan Marko gledajuči.

Svakojako misli i premišlja:

Da bi mu se kazivao Marko,

65 Hoče njega ture pogubiti,

Jer ne ima nista od oružja;

Da ga  pusti bijelu Prilipu,

Hoče isječ mloge uzavnice

A tražeči po hodžaku Marka.

70 Sve mislio, na jedno smislio,

Pa on viknu iz grla bijela:

„Kud češ tamo, Djemo Brdjanine?

Evo, more, Kraljeviča Marka!"

Povrati se Djemo Brdjanine.

75 Pouzda se Kraljeviču Marko,

Da če uteč na svome Sarinu,

58  baš ravno.  63  svakojako vsako.  69  tražiti iskati.
na jedno na enkrat. 73  evo glej,  more tako gospodar svoje
hišnike nagovarja; med drugimi ljudmi je torej psovka.

•50

Pa pobježe poljem širokijem.

Za njime se Djemo naturio.

Brz je Sarac, uteči mu ščaše.

80 Al poteze Djemo topuzinu

Pa zaljulja pokraj sebe njome

Jadna Marka medju pleči žive.

Pade Marko u zelenu travu,

Pade Marko, a Djemo dopade,

85 Sveža Marku naopako ruke.

Pa izvadi sindžir iz egbeta,

Okova ga sve u gvoždje ljuto,

A na noge dvoje bukagije,

A na ruke dvoje belenzuke,

90 A na grlo sindžir gvoždje teško.

Pa posjede njegova Sarina

A dorata vodi u povodu,

Privezao Marka za dorata,

Ode pravo bijelu Ohridu.

95 Pod Ohridom vješala ogradi,

’ 8  naturiti spustiti se.  81  zaljuljati pognati,  pokraj poleg.

82  jadna Marka (gen. odvisen od  pleči). 84 * 86 *  dopade priteče.

86  izvaditi vzeti,  sindžir veriga,  egbeta bisage.  ” gvoždje

železo.  88  bukagije lisice za na noge.  89  belenzuke rokavi; tu :

lisice.  92  u povodu zraven sebe.  95  ograditi postaviti.

100

105

110

115

51

Da objesi Kraljeviča Marka.

Moli mu se gospoda hnščanska:
„Bogom brate, Djemo Brdjanine!
Tu nam nemoj objesiti Marka!
Nece rodit vino ni ženica.

Evo tebe tri tovara blaga 1“
Uze Djemo tri tovara blaga,
Vodi Marka gradu Vučitrnu,
Pa pod gradom vješala ogradi.
Hoče Djemo, da objesi Marka.
Moli mu se gospoda hriščanska:
»Bogom brate, Djemo Brdjanine!
Tu nam nemoj objesiti Marka!
Nece rodit vino ni ženica.

Eto tebe tri tovara blaga!“
Uze Djemo tri tovara blaga,
Goni Marka bijelu Zvečanu.

I tu Djemo vješala ogradi,
Da objesi Kraljeviča Marka.
Moli mu se gospoda zvečanska:
»Bogom brate, Djemo Brdjanine!
Tu nam nemoj objesiti Marka!

97  hriščansk krščansk.  100  šeniea = pšenica.

52

Nece rodit vino ni ženica.

Evo tebe tri to vara blaga!“
120 Uze Djemo tri tovara blaga.

Otale se Djemo podigao

Kroz nekakvu Janjinu pianinu.

Teško Djemo ožednjeo bješe,

Deli Marku tijo govoraše:

125 „Znaš li, Marko, vode ja mehane?

Teško me je osvojila žedja.“

Veli njemu Kraljeviču Marko:
„Tako, Djemo, ne rade junači,
Več zakolju konja ja sokola,

130 Napiju se krvi od gr’oca.“

Veli njemu Djemo Brdjanine:

„Nit’ ču klati konja ni sokola,

Več ču zaklat tebe Kraljeviča,
Pa se napit krvi od gr'oea.“
135 Pa poteze sablju okovanu,

Da zakolje Kraljeviča Marka.

Veli njemu Kraljeviču Marko:

121  otale odtod,  podignuti vzdigniti.  121 * 123  ožednjeti žejen

postati.  125  ja ali.  128  osvojiti premagati.  128  raditi delati.

130  gr’oca čitaj trozložno: gr—o—ca — grla.

53

»Ima, Djemo, bijela mehana;

I prokleta krčmarica Janja —
140 Sad če mi se osvetiti Janja.

Dosta sam joj vina potrošio,

A nijesam dao ni dinara."

To je Djemo jedva dočekao.

U to doba pali pred mebanu.
145 A ispade krčmarica Janja.

Kad sagleda savezena Marka,
Marko na uju očim' prevaljuje.
Nasmija se krčmarica Janja:
»Be aferim, junak od junaka!
150 Bože mili, na svemu ti hvala!

Kad ja vidjeh savezana Marka,
Pojiču te, Brdjanine Djemo,
Bez bijele pare i dinara,
Baš ak’ hočeš tri bijela dana.“
155 Pa pod Djemom konja uhvatila,

Odvede ga u mehanu bilu,
Donese mu vina i rakije.

Pije vino Brdjanine Djemo,

140  osvetiti maščevati.  144  pasti = priti.  147  očim’
prevaljirati krivo pogledovati.  149  be aferim oj pravo!

5

54

A nazdravlja Kraljeviču Marku,

160 Nazdravlja mu, ali mu ne daje.

Kad se Djemo nakitio vina,
Donese mu krčmarica Janja
Bujna vina od. sedam godina,
Meče u njeg’ bilje svakojako.

165 Pade Djemo glavom bez uzglavlja.
Skoči Janja na noge lagane,
Na svom pobru gvoždje otvoraše,
A na Djema Marko udaraše.

Kad udari sindžir gvoždje teško,

170 Pa zasjede piti rujno vino.

Udari ga čizmom i mahmuzom:
„Ustan', Djemo, da pijemo vino!“
Kad pogleda Djemo Brdjanine
Više sebe Marka Kraljeviča

175 A na vratu sindžir gvoždje teško,
Skoči Djemo na noge lagane.
Sindžir gvoždje zemlji pritezaše.
On poteže rukam’ i nogama;
Popueuju ruke iz ramena,

168  rujan rumen.  167  pobro pobratim.  168 *  udarati

devati.  171  eizma črevelj,  mahmuza ostroga.  179  pueati pokati.

55

180 Popucuju noge iz koljena;

Al je tvrdo gvoždje uhvatilo.

Sjede Djemo na zemljieu crnu.

Marko sjede piti mrko vino,

A nazdravlja Djemu Brdjaninu,
185 Nazdravlja mu, ali mu ne daje.

Kad se Marko nakitio vina,
Onda Šarca sveža za dorata

A za Šarca Djema Brdjanina,

Pa usjede Djemova dorata,
190 Ode pravo gradu Vučitrnu.

Izilazi gospoda hriščanska:

„Bogom brate, Kraljeviču Marko!

Objesi nam Djema Brdjanina!

Evo tebe tri tovara blaga!"
195 Marko njima tri tovara vrati,

Što su dali Djemu Brdjaninu,
Pa on ode bijelu Zvečanu.

Tu gospoda srpska izilazi:
„Bogom brate, Kraljeviču Marko!
200 Objesi nam Djema Brdjanina!

181  uhvatiti držati.  183  sjednuti začeti,  mrk črn.  189  usjed-
nuti zasesti.  191  izilaziti vun priti.  195  vratiti povrniti.

5*

56

Eto tebe tri to vara blaga!"
Marko njima tri tovara vrati,
Što su dali Djemu Brdjaninu,
Ode Marko bijelu Ohridu.

205 Tu izlazi gospoda hriščanska:
„Bogom brate, Kraljeviču Marko!
Objesi nam Djema Brdjanina!
Evo tebe tri tovara blaga!"
Marko neče da uzima blaga,

210 Več on njima tri tovara vrati,
Što su dali Djemu Brdjaninu.
Kod Ohrida načini vješala
I objesi Djema Brdjanina.

Pa on uze ribe od Ohrida,

215 Ode pravo bijelu Prilipu
Te on slavi svoga svetitelja.

IV.

Marko Kraljevič i Arapin.

fCulu gradi črni Arapine,
Kulu gradi od dvadest tavana
Ukraj sinjeg mora debelega.

Kad je Arap kulu načinio,

5 Udario stakla u pendžere,

Prostr’o je svitom i kadifom,

Pa je onda kuli govorio:

„Sto ceš pusta u primorju, kulo,

Kad po tebe nitko šetat nema?

10 Majke nemam a sestrice nemara,

A jošte se oženio nišam,
Da po tebe ljuba moja šece.

Al tako me ne rodila majka,

Vec kobila, koja bedeviju,

15 Zaprosicu u čara djevojku.

3  ukraj kraj.  3 *  pendžer okno.  6  kadifa baržun.  12  ljuba

žena.  14  bedevija arapska kobila.  13  u pri.

20

25

30

35

ljuba zena.

19  odmah brž.  23  njojzi njej.  25  ljubovca

32  ko kdo.  36  nuto glej!  30  nestati zmanjkati.

58

Jal če mi je čare pokloniti
Jali če mi na mejdan izidi."
To je Arap kuli izrekao.

Pa on odmah sitnu knjigu piše
Te je šalje čaru u Stambola:
„Gospodine čare od Stambola !
Kod mora sam kulti načinio,
Po njojzi mi nitko šetat nema,
A jošte se oženio nišam.
Pokloni mi ščercu za ljubovcu!
Ako 1’ mi je pokloniti nečeš,
A ti hajde na mejdan junački!“
Dodje knjiga čaru čestitome.
Kada vidje, sto mu knjiga kaže,
Stade čare tražit mejdandžije,
Obečava blago nebrojeno,
Ko pogubi črna Arapina.
Mejdandžije mloge odlaziše,
Al Stambolu nijedan ne dodje.
Nuto čaru velike nevolje!

Veče njemu nesta mejdandžija,

59

Sve pogubi črni Arapine.

Ni tu nije goleme nevolje,

Al s’ opremi črni Arapine

40 Iz primorja sa bijele klile.

On s’ obuče u ruho gospodsko,

A pripasa sablju okovanu.

Pa opremi šivu bedeviju,

Poteze joj sedmere kolane,

45 Zauzda je uzdom pozlačenem.

Pa priveza čador u terkiju

I sa strane tešku topuzinu,

Kobili se na ramena baci,

Pa uprti koplje ubojito,

50 Ode pravo bijelu Stambolu.

Kad je došo pred Stambolska vrata,

Pred vratima koplje udario,

A za koplje svežo bedeviju,

Pak pozape bijela čadora

55 I na Stambol on nametnu namet:

Sve na noceu po jalova ovcu,

88  golem velik.  41  ruho oblačilo.  44  potfgnuti vreči
na . . .,  kolan pas od sedla.  46  čador — šotor,  terkija neki
remen za sedlom.  49  uprtiti na hrbet dejati,  ubojito --- bojno.
54  pozapeti razpeti.  65  namet davek.

60

I furunu hljeba bijeloga,

Jedan čabar žežene rakije,

Po dva čabra crvenoga vina.
60 Tako drža tri mjeseca dana.

Ni tu nije goloma zuluma.

Arap uzja tanku bedeviju,

Nacera je kroz Stambol bijeli,

Dodje pravo pod careve dvore,
65 Vice čara iz grla bijela:

„More čare, izvodi djevojku!"

Pa poteze tešku topuzinu,

Njome lupa careve dvorove,

Sasu njemu stakla u pendžere.

70 Kad se čare vidje na nevolji,

Dade njemu curu na sramotu.

Sjede Arap svatbu ugovarat:

„Do petnaest bijelijeli dana,
Dok otidem u primorje ravno
75 I sakupim kitu i s.vatove."

57  furana peč.  57 58  žežen žgan.  59 *  erven rdeč.  61  zulum

sila.  62  uzjati zasesti.  63  načerati nagnati.  65  vikati klicati.

66  more prim. III. 73.  68  lupati tolči.  69  sasuti zasuti.  71  cura

deklica. 12  ogovoriti pogoditi.  75  kita i svatovi = kii-eni

svatovi kinčani svatje.

61

Pak posjede tanku bedeviju

I otide u primorje ravno,
Da on kupi kičene svatove.

Kad to zaeu careva djevojka,

80 Cvili jadna kako ljuta guja:
„Jao mene do boga miloga!
Za koga sam lice odgajila?"
U to doba i noč omrknula.

San usnila gospodja carica

85 Dje joj na snu čovek govorio:
„Ima, gospo, u državi vašoj
Bavno polje, široko Kosovo,
I grad Prilip u polju Kosovu,
U Prilipu Kraljeviču Marko.

90 Hvale Marka, da je dobar junak.
Pošlji knjigu Marku Kraljeviču,
Posini ga bogom istinijem,
Obreci mu blago nebrojeno,
Nek’ ti otrne ščereu od ArapaH

95 Kad u jutru jutro osvanulo,
Ona trči čaru gospodam

82  odgajiti odgojiti.  84  san usniti sanjati.  98  obreei
obljubiti.  98  treati teči.

62

Te kazuje, sto je u snu snila.
Kad je eare rječi razumio,
Brže piše sičana fermana

100 Te ga šalje bijelu Prilipu
Na koljeno Kraljeviču Marku.
,,Bogom sinko. Kraljeviču Marko!
Hodi mene bijelu Stambolu,
Pogubi mi črnog Arapina.

105 Da mi Arap ne vodi djevojku!
Dača tebe tri to vara blaga. “
Ferman ode Kraljeviču Marku.
Kada Marko sičan ferman primi
I kad vidje, šta s’ u njemu piše,

110 On govori carskom’ tatarinu:

„Idi s bogom, carev tatarine!
Pozdravi mi čara poočima!

Ja ne smijem na Arapa doči.
Arapin je junak na mejdanu.

115 Kad mi uzme sa ramena glavu,
Sto če mene tri to vara blaga ?“
Ode tatar čaru čestitome

99  siean droben,  ferman ukaz, pismo.  110  tatarin ta¬
tarski pismonosec.  113  smijem prim. I. 17,,  na nad.

63

Te kazuje, što je reko Marko.

Kad to cula carica gospodja,
120 Ona gradi drugu sitnu knjigu

Te je šalje Kraljeviču Marku:

„Bogom sinko, Kraljeviču Marko!

Ne daj mene ščercu Arapinu!

Evo tebe pet to vara blaga!"
125 Knjigu primi Kraljeviču Marko.

Kada vidje, što se u njoj piše,

On govori carskom’ tatarinu:

„Idi natrag, carev tatarine!

Idi kaži mojoj pomateri:
130 Ja ne smijem na Arapa doči.

Arapin je junak na mejdanu,
Skinuče mi glavu sa ramena,
A ja volim moju rusu glavu

Neg sve blago čara čestitoga."
135 Ode tatar i kaza carici,

Sto je reko Kraljeviču Marko.

Kad to začu eareva djevojka,
Skoči mlada na noge lagane

120  gradi = piše.  128  natrag nazaj.  128  skinuti sneti.

138  volim hočem raji.

64

Pak dohvati pero i liartiju.

140 U lice je perom udarila,
Od obraza krvi otvorila,
Marku sitnu knjigu napisala:
„Bogom brate, Kraljeviču Marko!
Bratimim te bogom istinijeni

145 I kumim te bogom istinijem

I vašijem svetijem Jovanom.

Ne daj mene crnu Arapinu!
Evo tebe sedam tovar blaga,
I evo ti sedam boščaluka!

150 Nit’ su tkani niti su predeni

Več od čista zlata saljevani.

I daču ti od zlata siniju,

Na siniji opletena guja,

Povisoko glavu izdignula,

155 U zubima drži dragi kamen,
Pored kog se vidi večerati
U po noči kao u po dana.
I daču ti sablju okovanu,
Na kojoj su tri balčaka zlatna,
139  hartija papir.  149  bošealuk darilo srajc, sploh
tkanine.  161  saljevati zlivati.  152  sinija nizka mizica.  156  pored
pri.  157  po = pol.  159  balčak držalo, roč.

65

160 I u njima tri draga kamena.

Valja sablja tri careva grada.
Još cu earev pečat udariti,
Da te vezir pogubit ne može,
Dok čestitog čara ne zapita. “

165 Posla Marku knjigu po tataru.

Kada Marku sitna knjiga dodje
Te on vidje, što mu knjiga kaže,
Onda stade Marko govoriti:

„Jao mene, moja posestrimo!

170 Zlo je poči, a gore ne poči.

Da s’ ne bojim čara i carice,
Ja se bojim boga i Jovana.

Baš ču poči, da neču ni doči.“
On opremi natrag tatarina,

175 Nit’ mu reče doči ni ne doči.

A on ode na tananu kulu

Te oblači na se odijelo,

A na pleči čurak od kurjaka,
A na glavu kapu od kurjaka.

180 Pa pripasa sablju okovanu,

170  gore huje.  173  baš vendar,  da čeravno.  176  tanan
tanek.  178  čurak kožuh,  kurjak volk.

66

Jošte uze koplje ubojito,

I on sidje u podrume Šarcu,
Poteze mu sedmere kolane,
Pa natoči jedan mijeh vina,

185 Objesi ga Šarcu s desne strane

A s lijeve tešku topizinu,

Da ne kriva ni tamo ni amo.

Tad se baci Šarcu na ramena,

Ode pravo bijelu Stambolu.

190 Kada dodje bijelu Stambolu,

On ne ide čaru ni veziru,

Veče ide u Novoga liana.

U banu je konak učinio.

Kad je bilo ispred tavne noči,

195 On povede Šarca na jezero,

Da ga hladne napoji vodice.
Al mu Šarac vode piti neče,
Več pogleda cesto oko sebe.
Al eto ti turkinje djevojke!

200 Pokrila se zlačenom mahramom.

Kako dodje na jezero mlada,

182  siti (siči) dol iti,  podrtim hram, prim, rečnik. 187
krivati nagnjen Uti,  amo sem.  192  han postaja.  193  konak sta¬
novanje.  194  ispred pred.  200  mahrama ruta.

67

Pokloni se zelenu jezeru

Pak jezeru stade besjediti:

„ Božja pomoč, zeleno jezero!

205 Božja pomoč, moja kučo vječna!

U tebe ču vijek vjekovati,

Udat ču se za tebe, jezero;

Volim za te nego za Arapa.“

Javi joj se Kraljeviču Marko:

210 „Oj gospodjo, turkinjo djevojko!

Sto nagoni tebe u jezero?

Zašto I’ češ se udat za jezero?

Kakva ti je golema nevolja?“

Progovara turkinja djevojka:

215 „Prodji me se, gola dervišino!

Sto me pitaš, kad pomoč’ ne možeš?“

S ve mu kaza od kraja do konca,

Od šta mlada bježi u jezero:

„Najposlije kazaše mi Marka

220 U Prilipu gradu bijelome,

I kazaše, da je junak Marko,

Da bi mogo Arapa zgubiti.

208  vijek vjekovati življenje živeti.  207  udati omožiti.
215  derviš (ina) turski menih.  218  od šta zakaj.  2,9  kazaše
pravili so.

68

Ja sam njega bogom bratimila

1 kumila svetijem Jovanom

225 I dare mu naloge obrieala,

No zaludu; nešče doči Marko,

Nešče doči; ne došao majci!“

Al govori Kraljeviču Marko:

„Ne kuni me, moja posestrimo!

230 Ja sam glavom Kraljeviču Marko."

Kad to začu lijepa djevojka,

Objesi se Marku oko vrata:

„Bogom brate, Kraljeviču Marko!

Ne daj mene crnu Arapinu!"

235 Reče njojzi Kraljeviču Marko:

„Posestrimo, turkinjo djevojko!

Dok je mene i na mene glave,
Ne dam tebe ernom’ Arapinu.

Nemoj drugom’ kazivati za me,

240 Veče kaži čaru i carici,

Nek' mi štogodj za večeru spreme,

Al neka mi vina ne omale,

Nek’ mi pošlju u Novoga bana.

225  obrieati obetati.  225 226 *  zaludu zastonj.  230  glavom v

resnici.  241  spremiti pripraviti.  242  omaliti premalo dati, pri¬

krajšati.

69

Kad Arapin sa svatovi dodje,
245 Neka njega Ijepo dočekaju

I nek’ tebe dadu Arapinu,

Da u dvoru ne zamece kavge.

A ja znadem, dje ču te oteti,

Ako bog da i sreča junačka."
250 Ode Marko u bana Novoga,

A djevojka u careve dvore,

Pa kazuje čaru i carici,

Da je došo Kraljeviču Marko.

Kad to začu čare i carica,
255 Spremiše mu gospodsku večeru,

I spremiše crvenoga vina

1 poslaše u Novoga bana.

Sjede Marko piti ruj no vino.

A Stambol se stade zatvorati.
260 Dodj’ handžija, da zatvori vrata.

Pita njega Kraljeviču Marko:

„Sto se tako rano zatvorate?"

Handžija mu pravo kazivaše:

„Oj boga mi, neznani junače!

255  večera večerja  (za r  izpada j).  2<i0 . handžija čuvaj

kana.

6

70

■

265 Arapin je šcercu isprosio

Na sramotu u čara našega;

Večeras če doči po djevojku.

Od njegova straha velikoga

Mi se tako rano zatvoramo.“

270 Ne da Marko zatvoriti vrata,

Več on stade, da vidi Arapa

I njegove kičene svatove.

Stade jeka bijela Stambola.

Al eto ti črna Arapina

275 Na kobili, tankoj bedeviji,

I za njime pet stotina svata,
Pet stotina crnijeh arapa!

Arap djever, stari svat arapin,
A arapin črni mladoženja.

280 Skače pusta pod njim bedevija,
Ispod nogu kamen izliječe
Te razbija hane i dučane.

Kad su bili ispred Novog hana,
Onda Arap sam sebe govori:

285 „Bože mili, čuda velikoga!

271  stade je ostal.  273  jeka šum.  278  djever dec er, svak.

280  pust lep.  281  izliječe izleta.  282  dučan štacuna.

71

Oijel Stambol jeste pozatvoran

Od mojega straha velikoga
Osim vrata od Novoga hana.

Da 1’ u njemu nidje nikog nema?

290 Da 1’ je kako ludo i mahnito,

Koje jošte za moj strah ne znade?“
Ode Arap pred careve dvore;

I tu tavnu noccu prenočišč.

Kad u jutru jutro osvanulo,

295 Car izvede Arapu djevojku

I opremi ruho djevojačko,
Natovari dvanaest tovara.

Podje Arap kroz Stambol bijeli
Sa djevojkom i sa svatovima.

300 Kad su bili uspred Nova hana,
Opet hanska vrata otvorena.
Arap nagna tanku bedeviju,
Da pogleda tko ima u hanu.

Marko sjedi naspred Novog hana

305 Te on pije crveniku vino.

Ne pije ga, čim se vino pije,

286  jeste — jest.  286 * 288  osim razun.  290  lud, mahnit brez¬

umen.  296  ruho djevojačko bala.  298  poči oditi.  303  ima je.

806  čim = s čem.

6*

72

Več ledjenom od dvanaest oka.

Pola pije, pola Šarcu daje.

Ščaše Arap, da žametne kavgu,
310 Ali Šarac svezan na vratima

Ne dade mu unutra uidi,

Več kobilu bije po rebrima.

Arapin se u s vato ve vrati,
Pa odoše niz Stambol-čaršiju.
315 Tada usta Kraljeviču Marko.

On iz vrati čurak od kurjaka

I izvrati kapu od kurjaka,
Svome Šarcu poteze kolane
Pa objesi mješinu sa vinom,
320 S druge strane tešku topuzinu,
Da ne kriva ni tamo ni amo.
On uzima koplje ubojito,
Pak se skače Šarcu na ramena,
Iščera ga na Stambol-čaršiju.

325 Kada stiže arapske svatove,
Odmah stade zametati kavgu
I progonit stražnje mimo prve.

307  ledjen posoda za umivanje,  oka = 4 litrom.  314  ear-
šija trg.  318  izvratiti ven obrniti.  319  mješina meh.  334  iščera
iztira.  325  stiei dojti.  327  stražnji zadnji.

73

Kad dočera Šarca do djevojke,

On pogubi kuma i djevera.

330 Glas dopade crnom’ Arapinu:

„Zla ti sreča, črni Arapine!

Stiže junak u tvoje svatove.

Konj mu nije, konji kakvino su,

Veče žaren kako i goveče;

335 Nit’ je junak, ko što su junači;

Na njemu je čurak od kurjaka,
Na glavi mu kapa od kurjaka,
Nešto mu se u zubima črni
Kao jagnje od pola godine.

340 Kako stiže, on zametnu kavgu

I progoni stražnje mimo prve,
Pogubi ti kuma i djevera."

Vrati Arap šivu bedeviju,

Pa govori Kraljeviču Marku:
345 „Zla ti sreča, neznani junače!

Koji te je djavo navratio,

Da ti dodješ u moje svatove,

Da pogubiš kuma i djevera?

829  kum = starešina,  djever = dever (nevestin drug).
888  kakvino kakoršni.  884  šaren pisan,  goveče goved.  846  djavo
vrag,  navratiti nagnati.

74

Ili si lud i nista ne znadeš,

350 II si silan, pak si poludio,

II ti je život omrznuo?

A tako mi moje vjere tvrde,
Potegnuču dizgen bedeviji,
Sedam ču te puta preskočiti,

355 Sedam otud a sedam odovud,
Pak ču onda tebe odsjec glava. “
Al govori Kraljeviču Marko:
„Bre ne laži, črni Arapine!

Ako bog da iz sreča junačka,

360 Ti do mene ni doskočit nečeš,

A kamo li mene preskočiti ?“
Al da vidiš črnog Arapina!

Kad pokupi dizgen bedeviji,

Pak je udri oštrom bakračlijom,

365 Doista ga preskočiti ščaše;

Al ne dade Sarac od mejdana,

Več se prope on na noge stražnje

I kobilu na prednje dočeka,

I malo je dohvati zubima

850  poluditi zblazneti.  850 851 *  omrznuti ostuditi se.  853  dizgen

najeta.  858  bre aj!  863  pokupiti nategniti.  864  oštar oster,  ba-

kraelija stremen.  365  doista zares.  387  propeti speti.

75

370 Te joj uvo desno odadrije.
Sva kobila u krvi ogreznu.
Da je kome stati te vidjeti,
Kad udari junak na junaka,
Orni Arap na Kraljiča Marka!

375 Niti može pogubiti Marka
Nit’ se dade Arap pogubiti.
Stoji zveka britkijeb sabalja,
Ceraše se četiri sabata.

Kada vidje črni Arapine,

380 Da če njega osvojiti Marko,
On okrenu tanku bedeviju,
Pa pobježe kroz Stambol-čaršiju.
Za njime se naturio Marko.

Al je brza pusta bedevija,

385 Brza mu je kao gorska vila,
I htijaše, da uteče Šarcu.

Pade Marku na um topuzina,
Pak zaljulja pokraj sebe njome,
Stiž’ Arapa medju pleči žive.

390 Arap pade, a Marko dopade,

3,0  odadrije odere. v  stoji nastane,  zveka škrobot. 378
sahat ura.  383  naturiti vreči.

395

400

405

410

70

Odsiječe od Arapa glavu
I ulivati tanku bedeviju.
On se vrati kroz Stambol-čaršiju.
Al od svata nigdje nikog nema.
Sama stoji lijepa djevojka,
I oko nje dvanaest tovara
Lijepoga ruha djevojačkog.

Vrati Marko lijepu djevojku,
Odvede je u eareve dvore,
Pa govori čaru čestitome:
„Eto, čare, lijepe djevojke,
A eto ti od Arapa glave,
A eto ti dvanaest tovara,
Sto s’ spremio ruha uz djevojku!“
Pa on vrati svojega Sarina,
Ode pravo bijelu Prilipu.

Kad u jutru jutro osvanulo,
Sprema čare sedam tovar blaga,
A djevojka sedam boščaluka,
Nit’ su tkani niti su predeni
Ni u sitno brdo uvodjeni,
Več od čista zlata saljevani.

uz zraven.  411  brdo na tkalčevskem stolu.

77

Poslaše mu od zlata siuiju.

Na siniji ispletena guja,
415 Povisoko glavu izdignula,

U zubima drži dragi kamen,
Kod koga se vidi večerati

U po noči kao u po dana.

Poslaše mu sablju okovanu,
420 Na kojoj su tri balčaka zlatna,

I u njima tri draga kamena,

I medj’ njima carev pečat stoji,
Da ga vezir pogubit ne može,
Dok čestitog čara ne zapita.

425 Sve poslaše Kraljeviču Marku:
„Eto, Marko, blaga nekoliko!
Ako 1’ tebe ponestane blaga,
Opet dodji poočimu tvorne!“

427  ponestane zmanjka.

v.

Sestra Leke kapetana.

<Bd kako je svijet postanuo,

Nije veče čudo nastanulo,

Ni nastalo ni se djegodj culo,

Sto kazuju čudo u Prizrenu

5 U nekakva Leke kapetana,

Kažu čudo, Rosandu djevojku.

Ja kakva je! jada ne dopala!

Sto je zemlje na čitiri strane,

Butun zemlje turske i kaurske,

10 Da joj druge u svu zemlju nije,

Ni bijele bule ni vlahinje,

Niti ima tanane latinke;

Ko j’ vidio vilu na planini,

Kapetan vladar pokrajine.  1  od kako kar. 4  kazivati
što o čem pripovedati.  ’ ja ali,  jad žalost, nesreča,  dopasti
dobiti.  9  butun adj. cel,  kaursk neveren v turskem smislu.
10  drug enak.  11  bula turs. žena,  vlahinja pravoslavna žena.
12  latinka italjanka.

79

Ni vila joj, brate, druga nije.

15 Djevojka je u kavezu rasla,
Kažu rasla petnaest godina,
Ni vidjela sunea ni mjeseca.
Danas čudo ode po svijetu,
Ode haber od usta do usta,

20  Dok se začu u Prilipa grada,
Začu junak Kraljeviču Marko.
To je Marku vrlo milo bilo.

„Nju mi fale, a njega ne kude“,

Misli Marko; „bila bimu ljuba,

25  A Leka je krasan prijatelju.

Imao bi s kime piti vino

I gospodsku riječ pregovorit."
Zove Marko sestru i prizivlje:
„Nu pohitaj, sestro, na čardake

30 Te otvori sanduk na čardaku,
Izvadi mi gospodsko odjelo,
Sto sam, sestro, bio pripremio,
Kad s’ oženim, ja da se obučem!
Mislim, sestro, danas polaziti

15  kavez kajba.  19  haber glas.  28  kuditi grditi.  24  ljuba
= žena.  28  prizivati klicati.  29  nu gor!  pohitati hiteti.  80  san¬
duk skrinja.  84  polaziti oditi.

80

35 U Prizrena pod Šaru pianinu,

Da isprosim u Leke djevojku.

Kad isprosim, sestro, i dovedem,

I tebe ču onda udomiti.“

Brže sestra trči na čardake,

40 Otvori mu sanduk na čardaku,

Razloži mu gospodske haljine.

Kad s’ obuče Kraljeviču Marko,

Udri Čohu i udri kadifu,

I na glavu kalpak i čelenku,

45 I na noge kovče i čakšire,
Svaki čifti od dukata žuta.

1 opasa sablju dimiskiju,

Zlatne kite biju po zemljici,

U zlato je sablja oblivena,

50 U ostricu ostra i ugodna.

A sluge mu konja izvedoše,

Osedlali sedlom od pozlate,

38  udomiti omožiti.  41  haljina obleka.  43  udriti dejati

(na se),  čoha sukno,  kadita žamet.  44  kalpak kosmata kapa

tčamer),  eelenka srebrno pero.  45 46  kovče poglice,  čakšire hlače.

46  čifti dvojica (namreč poglic).  47  dimiskija damašeenka.

48  kita čopek.  60  ostrica ostri kraj,  ugodan pripraven.  62  sedlo
od pozlate pozlačeno sedlo.

81

Pokrili ga Čohom do kopita,

Povrh svega puli risovina;

55 Zauzdali djemom od Čelika.

Na pohodu Marko ištetio.

Viknu sluge, trči podrumdžija,

Medju sobom vino doniješe,

Do dva čabra ervenoga vina.

60 Jedan daše konju od megdana,
Drugi popi na pohodu Marko; .
Krvav konjič do ušiju dodje,
Krvav Marko do očiju dodje.

A kad hala halu pojahala,

65 Fatio se polja prilipskoga,

Prodje polje i prodje planine,
Stiže Marko blizu do Kosova.

Nešče Marko ravnoj Dmitroviei,

No okrenu prvoj raskrsnici,

70 Ode pravo k pobratimu svome,

64  puli zlatorumena,  risovina risova koža.  55  djem uzda,
Čelik jeklo.  56  pohod odhod,  ištetiti krivo storiti.  57  podrum¬
džija glej rečnik.  58  donijeti prinesti.  60  megdan = mejdan.
62  dodje postane.  64  hala zmaj (Šarac je ena, Marko druga
hala).  65  fatiti — hvatiti prijeti.  66  prodje prejde.  69  raskrs-
niea razpotje.

82

Pobratimu vojvodi Milošu.

A kad bio poljem ispod grada,

Vidje njega vojvoda Milošu,

Vidje njega sa bijele kule

75 Te prizivlje svoje mloge sluge:

„Sluge moje, otvofte kapiju,

Izidite polju širokome,
Ufatite druma širokoga!

Kape, djeeo, tur’te pod pazuhe,

80 Poklon’te se do zemljice črne!

Eto k mene pobratima Marka 1
Nemojte mu skutu obiskivat,
Nemojte mu sablju prihvatati,
Ni vi k Marku blizu prilaziti!

85 Može biti, da je ljutit Marko,
Može biti, da je pijan Marko,
Pa vas može s konjem pregaziti
I grdnijeh, djeeo, ostaviti.

Dok uidje Marko u kapiju

90 I sa mnom se u lice poljubi,

72  poljem na polji.  76  kapija vrata.  78 79 * *  ufatiti prim. 65.

79  turiti dejati.  82  skut obleka,  obiskivati potipati.  83  prihva¬

tati prijemati.  85  ljutit jezen.  87  pregaziti pohoditi.  88  grdan

grd,  ostaviti zapustiti.

83

*

Ondaj Marku konja prifatite!

A ja ču ga vodit na čardake."

Brže sluge otvoriš’ kapiju

I u polju susretoše Marka.

95 Ali Marko sluge ne gledaše,

No mimo njih konja progonjaše,

U kapiju konja prigonjaše,

U kapiji konja odjanuo.

A išeta vojvoda Milošu,

100 Srete Marka pobratima svoga.

Kuke sire te s’ u lica ljube.

Pozivlje ga Miloš na čardake,

Zape Marko, nece na čardake:

„Neču tebe, pobro, na čardake,

105 Nemam kade, pobro, gostovati.

No al čuješ ali i ne čuješ

U Prizrenu u bijelu gradu

Poglavicu Leku kapetana,

I u Leke čudno čudo kažu,

110 Čudno čudo, Eosandu djevojku.

94  susresti srečati.  98 99 * *  odjanuo = odjahati stopiti s konja.

99  išeta = izšeta.  103  zapeti ponosen postati, odreči.  105  nemam

kade nimam časa,  gostovati gostiti se.  106  čuješ za perfeet.

198  poglaviea poglavar.

84

Što je zemlje na četiri strane,

Butun zemlje turske i kaurske,
Da joj druge u svu zemlju nema.

Ni bijete bule ni vlahinje,

115 Niti ima tanane latinke.

Ko j’ vidio vilu na planini,
Ni vila joj, brate, druga nije.

A nju fale a ni nas ne kude,

A danas smo oba pobratimi,

120 Desili se oba neženjeni.

Gori nam se, brate, posmijaše,

I gori se od nas ženiše,

Iženiše i porod imaše;

Mi ostasmo, brate, za ukora.

125 Mi imamo treceg pobratima,

Krilatega Belju u Pazaru

Više Raške, više vode hladne.

Mi smo brada vjerna od postanja.

No s’ obuci, što se možeš Ijepše

130 I ponesi blaga nekoliko,

Pones’ zlatan prsten na djevojku!

m—n? p r j m  g — 14  iso Mesiti najti.  122  iženiše = iz¬
ženite.  124  ukor sramota.  12,1  krilat s krili, perotnicami.  128  po-
stanje začetek.  130  ponesti soboj odnesti.

85

Pozvačemo Belju Krilatega,

Kad odemo zdravo u Prizrena,

Nek’ nas vidi Leka i djevojka,

135 Neka podje, za koga joj drago,

Jedan da je hitar djuveglija,

A dvojica da su dva djevera,

S Lekom da smo glavni prijatelji."

Začu Miloš i milo mu bilo,

140 Ostavio u avliji Marka.

Miloš ode na tanke čardake

Te oblači divno odijelo:

Samur-kalpak i čekrk-čelenku,

I na sebe tri kata haljina,

145 I prigrnu kolastu azdiju,

Koje danas ni u kralja nema.

Otišlo je tridest česa blaga,

Dok iznutra udrio postavo;

A s lica joj ni hesapa nema.

150 Tu je mlogo blago satrošeno.

lss  djuveglija ženin.  188  glavni posebni.  140  avlija dvo¬
rišče.  142  divan čudnolep.  143  samur sobot,  čekrk eelenka sre¬
brno pero vrteče se.  144  kat vrsta.  145  kolast okroglo progast,
azdija dolga obleka.  147  česa mošnja.  148  postava podšitek.
149  lice pravi kraj,  hesap račun.  150  satrošiti porabiti.

7

86

A sluge mu Ždrala izvedoše.

Dok s’ obuče vojvoda Milošu,
Al se Marko vina napojio,
Popio je ravan čabar vina,
155 Drugim čabrom konja napojio.

Ja da ti je okom pogledati,
Pogledati vojvodu Miloša!

Veseo ti Marko djuveglija

Kod ovoga vojvode Miloša!
160 U visinu da vecega nema,

U plečima poširega nema.

Kako li je lice u junaka,

Kake li su oči obad vije,
Kakvi li su oni mrki brci!

165 Tanki brci pali na ramena.

Dobrijeh se konja dofatiše,
Otidoše ravnoj Dmitroviei,
Spuštiše se ka Jen ji Pazaru
Pokraj Baške pod Beljine dvore.

170 Vidje Belja, srete pobratime,
Euke šire, u lica se ljube.

158  veseo (ironično) =  jadan. 158 159  kod zraven.  105  brci

brke.  168  spustiti == spustiti.

87

U kapiji konje razjahaše,
Hitre sluge konje prifatiše.
Pozivlje ih Relja na čardake.

175 Nešče Marko, no Relji besjedi:
„Mi nečemo, pobro, na čardake,
Ni na čardak ni na tanku kulu.“
Sve mu kaza, kud su pohodili:
„Hajde Relja, hajde pobratime!

180 Mi čemo te malo počekati.

Odjeni se, sto se možeš Ijepše!
Nek ti sluge konja osedlaju!“
Relja bio jedva dočekao.

Ja da ti je okom pogledati,

185 Kad s’ obuče jedan krilat junak!
No da vidiš divna djuveglije,
Djuveglije Relje Krilatega!

Nije šala jedan krilat junak,
Niie šala krila i okrilje.

190 A jadan ti prema njemu Marko,
I jadan ti Miloš vojevoda!
Vilovita konja pojahao.

178  pohoditi oditi,  kud kam.  181  odjenuti obleči.  183  jedva
komaj.  189  okrilje bramba.  192  vilovit hiter ko vila.

7*

88

Udariše poljem širokijem

Pokraj Raške, pokraj vode hladne.

195 Na brodovfe vodi udariše,

Prijedjoše vodu Jašanicu,

Sedamdeset i sedam brodova;

Fatiše se sela Kolašina,

Spustiše se ravnoj Metohiji,

200 Na Senovca sela udariše,

Na Senovca i pak Orahovca;

Metohija ravnu prijedjoše,

Fatiše se polja prizrenskega

Ispod Sare visoke planine.

205 Podaleko u polju bijahu.

A vidje ih Leka kapetane,

Pak dolivati durbin od biljura,

Da pogledne, ko je i odkud je,

Eli vidi Leka kapetane

210 Vaaljane konje i junake.

Kako durbin na oko turio,

Pozna Leka tri srpske voj vole,

193  udariti podati se.  193 * 195  brod kjer je plitvo.  196  prijeci

= pre-iti.  205  podaleko precej daleč.  207  durbin dalnogled,

biljur steklen kamen (kristal).  209  eli ker.  210  valjaan = valjan

vrl,  turiti dejati.

89

Pozna Leka, za čudo mu bilo,

I malo se Leka prepanuo.

215 Viknu Leka iz bijela grla,

Viknu Leka i prizivlje sluge:
„Sluge moje, otvor’te kapiju!
Sluge moje, polju pohitajte!

Idu k mene tri srpske vojvode.

220 Nista neznam, sta je i kako je,

Nista neznam, je 1’ nam zemlja mirna."
Brže sluge otvoriš’ kapiju,

Podaleko polju izlaziše,
Pokloniše s’ do zemljice črne.

225 Al vojvode sluge ne gledaju,
U kapiju konje ugoniše.
Tada sluge njima dopadoše,
Vitezove konje prifatiše.

A išeta Leka kapetane,

230 U avliji tri vojvode srete.

Buke sire te s’ u lica ljube,
Za junačko pitaju se zdravlje,
Za bile se ruke uhvatiše,
Idu, brate, na tanke čardake.

214  prepanuti prestrašiti se, začuditi se.  228  vitez bojni.

90

235 Kad dodjoše vrhu na čardake,

Kudgodj Marko zemlju prohodio,

Ničemu se nije začudio,

Ni se Marko od šta zastidio;

Tu s’ začudi Marko i zastidje,

240 Kad u Leke sagleda čardake

I Lekinu vidje gospoštinu.

Od šta bješe na čardak’ prostirka?

Bješe čoha čardaku do vrata,

A po čosi lijepa kadifa.

245 No kaki su u Leke dušeei!

Kaki li su pod glavu jastuci!

Sve od suha zlata ispleteni.

Po čardaku mlogi čiviluci,

Dje se vješa gospodsko oružje;

250 čiviluci od bijela srebra.

Što bijahu na čardak’ stolovi?

Stolovi su od bijela srebra

A jabuke od suhoga zlata.

Na čardaku na lijevu stranu,

255 Tu bijaše sovra postavljena;

238  zastidjeti sramovati se.  241  gospoština gospodsha
sijajnost.  242  prostirka pregrinjalo.  246  jastuk giodzglavje.
248  eiviltik glej rečnih.  251  stol tu = slov. stol.

91

Niza sovru vino natočeno,
U zlačene kupe napunjeno.

Uvrh sovre jedna kupa sjedi,
Kupa bere devet litar vina;

260 Al je kupa od suhoga zlata.

To je kupa Leke kapetana.

Tome se je Marko začudio.

Pozi vije ih Leka kapetane,

Uvrh sovre mjesto načinio,

265 Vojvode je jedva dočekao.

Onda hitre dopadoše sluge

Te sa sovre kupe podigoše,

U ruke ih daše vojvodama,

A najprvom’ gospodaril svome,

270 Gospodaril, Leki kapetanu.

Dosta bješe vina izdobila

I u sovru svake gospoštine

I od mlogo ruku djakonije.

Piše vino pa i začamaše

275 Od nedjelje opet do nedjelje.

Marko cesto okom pogleduje,

256  niza dol po.  257  kupa čaša, kozarec.  239  bere drži,
litra (gl. rečnih).  271  izdobila obilo.  2,3  djakonija postrežba.
274  začamati muditi se.  275  nedjelja teden.

92

Pogleduje oba pobratima.

A koji če Leki pomenuti,
Progovorit riječ za djevojku.

280 Kako Marko u njih pogleduje,
On’ preda se u zemljieu crnu.
Nije lasno Leki pomenuti,
Onakome glavnome junaku.

Kad se Marko vidje na nevolji,

285 Za nevolju riječ progovori:
»Poglavice, Leko kapetane!
Mi sidjesmo i mi pismo vino,
O svačemu, Leko, besjedismo.

Sve te gledam, sve te osluškujem,

290 A kad češ me, Leko, priupitat,
Sto smo daljnu zemlju prohodili
I mi naše konje umorili.

A ti, Leko, nešče, da upitaš.“

Udari se junak na junaka,

295 Udari se pamet na pamecu,
Te mu Leka čudno odgovara:
„0 vojvodo, Kraljeviču Marko!

281  preda pred.  281 282  lasno lahko.  283  onak tak. 285  za

zavoljo.  286  poglaviea = poglavar. 287  sidjeti sedeti.  289  sve

vedno.  290  priupitati vprašati.  292  umoriti utruditi.

93

Kako bih te, brate, upitao,

Kad si, Marko, davno ištetio,

300 Sto počešče k mene ne idete,

Da s’ za lako zdravlje upitamo

I mi rujna vina napojimo

I vidimo, je 1’ nam zemlja mirna?

Vi ste k mene, ja cu sjutra k vama.“
305 S riječima dočekao Marka.

Za dugo mu Marko ne mučao,

No mu drugu Marko progovara:

„Sve je tako, Leko kapetane.

Al ti drugu hocu besjediti,

310 Besjediti, a dosta je stidno.

Nama težki glasi dosadiše,

A u tebe čudo kazujuči,
čudno čudo, ponositu Bosu.

Sto je zemlje na četiri strane,

315 Butun Bosne i Urumenlije,

Sto je Sama i sto je Misira,

Ačonije i Anadolije

295  pameca = pametca. 300  što ker,  počešče bolj po
gosto.  304  sjutra jutre.  310  stidno sramotno.  315  Urumenlija
Rumili.  316  Šam Sirija,  Misir Egipet.  317  Ačonija ime neke
zemlje v pesnih; Akon?  Anadolija jutrove dežele.

94

I vlaškijeh sedam kraljevina,

Da joj druge u svu zemlju nije.

320 A nju fale a i nas ne kude.

Mi smo došli, Leko kapetane,
Da u tebe prosimo djevojku.

Sva trojica jesmo pobratimi,

Sva trojica jutros neženjeni.

325 Podaj sestru, za koga ti drago!

Biraj zeta, koga tebe drago,

Jedan da je hitar djuveglija,

A dvojica da su dva djevera,

S tobom da smo glavni prijatelji. “

330 Planu Leka pa se namrdio:

„Prodji me se, vojevoda Marko!

Nem oj prsten vadit na djevojku

Ni vaditi prosačku bukliju!

Sto sam junak u boga želio,

335 To sam danas jedva dočekao,

Da ja stečem take prijatelje.

Al da tebe jednu muku kažem!

Što si čuo, ti vojvoda Marko,

318  vlaških kristjanskih.  328  trojica trije.  326  zet tu —
ženin.  330  planuti zažareti,  namrditi se v čelo zatemneti.  333  bu-
klija steklenica,  prosačka snubaška.  330  steci dobiti.

95

Da Ijepote ne ima djevojci,

340 Istina je bas, što ljudi kažu.

Al je sestra moja samovoljna,

Ne boji se nikoga do boga,

A za brata ni habera nema.

Sedamdeset i četiri prosea,

345 Što su sestri doslen dohodila,

Svakom’ sestra nahodi mahanu,

Kod prosaca brata zastidila.

Ne smijem ti prsten prihvatiti

Ni popiti prosačku bukliju.

350 Ako sestra sjutra nešce poči,

Kako ču ti onda odgovorit

Grohotom se Marko nasmijao,

Pa ti Leki riječ progovara:

„Avaj Leka, vesela ti majka!

355 A kakav bi bio starješina

Te suditi jednom zemljom ravnom,

Pa se tebe sestra ne bojati?

389  primisli „enake“.  340  istina resnica,  baš zares. 342
do razve.  343  habera imati porajtati.  344  prosae snubač.  340  do¬
slen do sedaj.  346  nahoditi najti,  mahana madež.  347  zastiditi
osramotiti.  354  vesela prim, v 158.  355  starješina poglavar.
366  zemljom = v zemlji.

96

Kunem ti se i bogom i vjerom:
Da je moja u Prilipu mome,

360 Pa kad ona ne bi poslušala,
Ja bih njene ruke osjekao
II njezine oči izvadio.

A čuješ li, Leko kapetane!

Ako s’ bojiš mile seke tvoje,

365 Molim ti se kao starijemu:

Nu, otidi na bijelu kulu,
Idi, Leka, dje ti sjedi seka,
Te se moli, dovedi je amo,
Neka ona sagleda vojvode.

370 Belci dosle nije ni vidjela.

Tvoju sestru, Leka, oslobodi,
Neka podje, za koga joj drago,
A mi brača kavge ne imamo,
Jedan da je djuveglija njezin,

375 A dvojica da su dva dje ver a,

S tobom da smo krasni prijatelji.“
Skoči Leka, riječ ne poreče,
Ode Leka na visoku kulu

860  poslušati bogati.  363  izvaditi iztakniti.  364  seka se¬
strica.  8,0  belci morebiti.  8,1  osloboditi ohrabriti.

97

Te Rosandi sestri kazivaše:

380 »Hajde, šele, ponosita Roso!

Hajde, šele, na tanke čardake!

Zapalo ti u vijeku tvorne,

Da obiraš tri srpske vojvode,

Sto ih danas u svijetu nema;

385 Da ti bratae steče prijatelje,

A ti, šele, da s’ udomiš divno.“

Sestra bratu riječ progovara:

„Hajde, brale, na tanke čardake

Te pij š njima vino i nazdravljaj!
390 Eto sestre na tanke čardake!“

Ode Leka odmah k vojvodama,
Te sjedjahu brača na čardaku.

Stade zveka visoka čardaka,

Zazvečaše sitni basamaci,
395 Potkovice sitne na papučam’.

Al eto ti buljuk djevojaka!

Medju njima Rosanda djevojka.

A kad Bosa dodje na čardake,

380  šele = seka; primeri dole v 388 „brale“ = bratec.
382  zapadnuti fc sreči zgoditi se,  vijek življenje.  383  obirati iz¬
birati.  384  što kakih.  385  divno krasno.  393  zveka glas.  394  ba-
samak stopnjica.  395  papuea pantofel.  390  buljuk truma.

98

Sinu čardak na četiri Strane

400 Od njezina divna odijela,
Od njezina stasa i obraza.
Poglednuše tri srpske vojvode,
Poglednuše pa se zastidiše,
Zaisto se Bosi začudiše.

405 Mlogo Marko čuda sagledao

I vidjao vile na planini

I imao vile posestrime,

Ni od šta se nije prepanuo

Ni s’ oda šta Marko zastidio;

410 Baš se Bosi bješe začudio.

I od Leke s’ malo zastidiše,
Poglednuše u zemljieu crnu.

A to gleda Leka kapetane,

Gleda sestru, pogleda vojvode,

415 Nece 1’ koji junak pregovorit

Jali š njime jal s tankom djevojkom.

A kad vidje, dje vojvode muce,
On ti sestru razumljuje svoju:
„Biraj, šele, koga tebe drago

399  sinuti zasvetiti se.  401  stas postava.  402  vojvode subj.

416  jali ali.  417  dje da.  418  razumljivati podučevati.

99

420 A od ove tri vojvode mlade!

Ti ako si, sestro, naumila

Uzet, seko, dobrega junaka,

Koji če nam obraz osvjetlati,

Osvjetlati na svakom megdanu,
425 Na megdana svakog izlaziti,

Uzmi, šele, Kraljeviča Marka!

Hajde š njime u Prilipa grada!
Tamo tebe lose biti neče.

Ako li si, šele, naumila
430 Uzet, šele, dilbera junaka,

Kome snage i Ijepote nema

Niti ima stasa i obraza

U svoj zemlji na četiri strane,
Uzmi, šele, vojvodu Miloša!

435 Hajde š njime ka polju Kosovu!
Ni tamo ti loše biti neče.

Ako li si, sestro, naumila,

Da ti uzmeš krilata junaka,
Uzmi, šele, Belju Krilatega!

440 Hajde š njime ka Jenji Pazaru!

421  naumiti skleniti.  42R  loš slab.  43(1  dilber lep.  481  snaga
Jcrepost, moč.  kome nema . . . primisli „enake“.

100

Ni tamo ti lose biti neče.“

Ja kad začu Rosanda djevojka,

Po dlanu se dlanom ošinula.

Zveknu čardak na četiri strane.

445 Grdnu Rosa riječ započela:

„Fala bogu, fala istinome!

Svakome se mogu doeuditi

I svakome jadu dosjetiti,

A ne mogu svoj prizrenskoj zemlji,
450 Ja na kome drži kapetanstvo.

Na mahnitom Leki kapetanu!

Kamo pamet? Ti je ne imao!

A u što si, brate, preumio?

Na što si se danas prevario?

455 Voljela bih sjedu kosu plesti

U Prizrenu, našoj carevini,

No ja poči u Prilipa grada,

Markova se nazivati ljuba.

Jel je Marko turska pridvorica,

442  ja ali.  443  ošinuti udariti.  444  zveknuti zaječati.

448  dosjetiti razumeti.  * 448 * 450  ja tu samo vrstico izpolnjuje. 451

mahnit neumen.  453  preumiti spremisliti.  454  prevariti zmotiti.

455  voljeti raji hteti,  sjed siv.  459  jel ker,  pridvorica dvornih,

lizun.

101

460 Sa turcima bije i siječe,

Ni če imat groba ni ukopa,

Ni če s’ Marku groba opojati.

Sto če mene kod Jjepote moje,

Bidem ljuba turske pridvorice?

465 Ni tu ti se ne bili ražljutila

Dje se varaš Marku rad’ junaštva,

No se na te jesam ražljutila,

Sta s’ vidio, šta si smilovao

A na torne vojvodi Milošu,

470 Dje je vidjen, dje je snažau junak.

Jesi 1’ čuo, dje prieaju ljudi,

Dje j’ Miloša kobila rodila,

A nekakva sura bedevija,

Bedevija, što ždrijebi ždrale?

475 Našli su ga jutru u herdjeli,

Kobila ga sisom odojila.

S toga snažan, s toga visok jeste.

Ni tu ti se ne bili ražljutila,

462  opojati opevati.  462 * 464 * *  bidem = budem (ako) bodem,

ljuba žena.  468  smilovati zaljubiti se.  469  a prim, ja v 450.

4,0  vidjen lep,  snažan močen.  4,1  pričati pripovedati. 4,3  sur

siv, bled.  474  što = boja,  ždrijebiti kotiti,  ždrao konj (sicer

„žrjav u ).  475  herdjela konjska čreda.

8

102

No še jesam, brate, ražljutila,
480. Što mi kažeš Eelju Krilatega.

Kamo pamet? Ti je izgubio!

Kamo jezik? Njim ne govorio!

Sto ti, brate, Eelju ne upita,

Ko li otae, ko 1’ njegova majka?
485 Ja sam cula, dje pričaju ljudi:

Našli su ga jutru na sokaku;

Jedjupkinja njega odojila.

S toga ima krila i okrilje.

Necu torne poči nijednome.“
490 To izreče, ode niz čardake.

Zapali se obraz od obraza,

A zastidi junak od junaka.

Planu Marko kao oganj živi,

Pa poskoči na lagane noge,
495 Kati britku sablju s čiviluka,

Sčaše Leki glavu da ukine.

Miloš skoči te ufati Marka,

U ruke mu sablju ufatio:

„K sebe ruke, Kraljeviču Marko!

486  sokak ulica.  486 487  jedjupkinja ciganica.  491  zapaliti

užgati.  496  ukinuti sneti.

103

500 Ostav’ sablju! Da je bog ubije!

Bi I’ ovakog brata ištetio,
Koji nas je krasno dočekao,

I svu Leki zemlju rasplakao? 4
Neda Miloš Leki kidišati.

505 Vidje Marko pa se dosjetio,
Nešče njemu sablju otimati,
No poglednu pinjal za pojasom,
Pa potrča niz tanke čardake.

Kad se Marko zemlje dohvatio

510 I na zemlji kamene kaldrme,
Ali Rosa blizu kule bila.
Opkolile Eosandu djevojke,
Drže skute i drže rukave.

Vidje Marko pa iz grla viknu:

515 „0 djevojko, ponosita Roso!

A tako ti te mladosti tvoje,
Nu odbaei od sebe djevojke,

A obrni k mene tvoje lice!

E se, Roso, jesam zastidio

500  ostaviti pustiti.  500 501 *  ištetiti pogubiti.  503  dočekati po¬

streči.  504  kidišati kome nemilo postopati s kim — pogubiti

koga.  507  pinjal neki nož.  510  kaldrma tlak.  312  opkoliti obdati.

513  skut rob obleke. 519  e ker.

8*

104

520 Na čardaku od brata tvojega
Te te, Boso, dobro ne sagledah.
A kad dod.jem u Prilipa grada,
Hoče mene sestra dosaditi
Pitajuci, kakva bješe Rosa.

525 Obrni se, da ti vidju lice!“

A djevojka odčušnu djevojke,
Povrati se i obrne lice:

„Vidji, Marko, i sagledaj Rosu!“
Ljutit Marko, pa se pridrnuo,

530 Jednom kroči i daleko skoči

I za ruku dofati djevojku,
Ostar pinjal vadi od pojasa
Te joj desnu osiječe ruku,
Osječe joj ruku do ramena,

535 Desnu ruku dade u lijevu.

A pinjalom oči izvadio,
Pa ih savi u svileni jagluk,
Pa joj turi u desno njedarce,
Pa joj Marko riječ progovara:

526  odeušnuti pahniti od sebe.  529  pridrnuti na pol be¬
sen postati, razljutiti se.  530  krožiti stopiti.  537  saviti zaviti,
jagluk navezen prtič.

105

540 „Biraj sade, Rosanda djevojko,
Biraj sade, koga tebe drago!
Ja ti drago tursku pridvoricu,
Ja ti drago Kobilič-Miloša,
Ja ti drago Belju kopilana.“

545 Pišti Rosa, daleko se čuje,
Svoga brata Leku pominjaše:
„A moj brate, Leka kapetane!

Ta 1’ ne vidiš, da pogiboh ljuto

Od silnoga Kraljeviča Marka?"

550 Cuje Leka na tanke čardake,
Muci Leka kako kamen studen,
Ne smijaše nista pregovorit,
Jel’ i Leka može poginuti.

Viknu Marko, nešče na čardake,

555 Viknu Marko oba pobratima:

„Hajte, bračo, k zemlji niz čardake,
Pones’te mi sablju u rukama!

Zeman dodje, da mi putujemo."
Pobratimi Marka poslušaše,

340  sade sedaj.  542  ja ali.  344  kopilan najdenec.  345  pi-
štati brizgati, javkati.  348  pominjati tu = nagovarjati.  548  ta
1’ ali res.  632  smijaše impf. od smeti (upati si). 5,3  i tudi.
338  zeman čas.

106

560 Dopadoše k zemlji i kaldrmi.

Pod čardakom Marko sablju paše.

Na dobre se konje dohvatiše,
Otidoše poljem širokijem.

Osta Leka kako kamen studen,
565 Osta Rosa grdna kukajuči.

565  kukati javkati.

VI.

Smrt Kraljeviča Marka.

I^oranio Kraljeviča Marko

U nedjelju prije jarkog sunca
Pokra;j mora Urvinom pianinom.

Kada Marko bio uz Urvinu,

5 Poče njemu Šarac posrtati,
Posrtati i suze roniti.

To je Marku vrlo mučno bilo,

Pa je Marko Šarcu govorio:

„Davor’, Saro, davor’ dobro moje!

10 Evo ima sto i šeset Ijeta,

Kako sam se s tobom sastanuo,

Još mi nigda posrnuo nisi;

A danas mi poče posrtati,
Posrtati i suze roniti.

15 Neka bog zna, dobro biti neče.

1  poraniti zgodaj odriniti.  1 2  jarak žarele.  5  posrtati (po-

srnuti) zibati se.  9  davor gor! daj!  10  šeset šestdeset.

20

25

30

35

16  prema glavi za glavo.  23  žaliti obžalovati.  24  rasta-
nuti ločiti.  29  istok izhod solnca.  30  ta vendar.  31  nada nad.
36  oteti vzeti.

108

Hoče jednom' biti prema glavi,
Jali mojoj jali prema tvojoj."
To je Marko u riječi bio,
Kliče vila s Urvine planine
Te doziva Kraljeviča Marka:
„Pobratime Kraljeviču Marko!
Znadeš, brate, što ti konj posrče?
Zali Šarac tebe gospodara,
Jer čete se brzo razstanuti."
Ali Marko vili progovara:
„Bjela vilo, grlo te bol jelo!
Kako bih se sa Šarcem rastao,
Kad sam proso zemlju i gradove
I obišo istok do zapada,
Ta od Šarca boljeg konja nema
Nit’ nada mnom boljega junaka.
Ne mislim se sa Šarcem rastati,
Dok je moje na ramenu glave."
Al mu bjda odgovara vila:
„Pobratime Kraljeviču Marko!
Tebe nitko Šarca otet neče,

109

Nit’ ti možeš umrijeti, Marko,
Od junaka ni od ostre sablje,
Od topuza ni od bojna kopija;

40 Ti s’ ne bojiš na zemlji junaka;

Več češ, bolan, umrijeti Marko,
Ja od boga, od starog krvnika.

Ako 1’ mi se vjero vati nečeš,
Kada budeš visu na pianinu,
45 Pogledačeš s desna na lijevo,

Opazičeš dvije tanke jele,

Svu su goru vrhom nadvisile,
Zelenijem listom začinile.

Medju njima bunar voda ima;
50 Ondje hočeš Šarca okrenuti.

S konja sjaši, za jelu ga sveži,
Nadnesi se nad bunar, nad vodu,
Te češ svoje ogledati lice,
Pa češ vidjet, kad čes umrijeti. “
55  To je Marko poslušao vile.

Kad je bio .visu na pianinu,

41  bolan ubožec. 41 42 *  krvnik morivec. 44  visu vrh (adverb).

48  opaziti zagledati.  47  nadvisiti presegati.  48  začiniti okrasiti.

50  okrenuti obrniti.  52  nadnesti črez pripogniti,  bunar studenec.

60

65

70

75

68  laživ lažnjiv. 11  promjeniti premeniti.  72  povaditi
potegniti.  76  dopadnuti v roke pasti.  77  izmet služba.

110

Pogledao s desna na lijevo,
Opazio dvije tanke jele,
Svu su goru vrhom nadvisile,
Zelenijem listom začinile.
Ondje Marko okrenuo Šarca,
S njega sjaho, za jelu ga svežo,
Nadnese se nad bunar nad vodu,
Nad vodom je lice ogledao.

A kad Marko lice ogledao,
Vidje Marko, kad če umrijeti.
Suze proli pa je govorio:
„Laživ svjete, moj lijepi cvjete!
Ljep ti bješe, ja za malo hoda,
Ta za malo — tri stotin’ godina.
Zeman dodje, da svjetom promjenim. 11
Pa povadi Kraljeviču Marko,
Pa povadi sablju od pojasa
I on dodje do konja Šarina,
Sabljom Šarcu osiječe glavu,
Da mu Šarae Turkom ne dopadne,
Da Turcima ne čini izmeta,

111

Da ne nosi vode ni djuguma.

A kad Marko posiječe Šarca,

80 Šarca konja svoga ukopao,

Bolje Šarca neg brata Andriju.

Britku sablju prebi na četvero,

Da mu sablja Turkom ne dopadne,

Da se turci njome ne ponose,

85 Što je njima ostalo od Marka,

Da hriščanluk Marka ne prokune.

A kad Marko britku prebi sablju,
Bojno koplje slomi na sedmero,
Pa ga baci u jelove grane.

90 Uze Marko perna buzdovana,

Uze njega u desnicu ruku,

Pa ga baci s Urvine planine

A u sinje, u debelo more,

Pa topuzu Marko besjedio:

95 „Kad moj topuz iz mora izišo,
Onda ’vaki djetič postanuo!“
Kada Marko saktisa oružje,

78  djugum velika posoda.  8e  hriščanluk krščanstvo.

89  grana veja. 90  peran peresnat,  buzdovan = topuz bat. 9I '
’vaki = ovaki, djetič junak.  97  saktisati zlomiti.

112

Onda trže divit od pojasa,

A iz džepa knjige bez jazije.
100 Knjigu piše Kraljeviču Marko:

„Kogodj dodje Urvinom pianinom

Medju jele studenu bunaru

Te zateče ovdje deli Marka,

Neka znade, da je mrtav Marko.

105 Kod Marka su tri čemera blaga.

Kakva blaga! Sve žuta dukata.

Jedan ču mu čemer halaliti,

Sto če moje telo ukopati;

Drugi čemer, nek’ se crkve krase;

110 Treči čemer kljastu i slijepu,

Nek’ slijepi po svijetu hode.

Nek’ pjevaju i spominju Marka."

Kada Marko knjigu nakitio,

Knjigu vrže na jelovu granu,
115 Odkuda je s puta na pogledu:

Zlatan divit u bunar bacio.

Skide Marko zelenu dolamu,

88  trgnuti potegniti,  divit pisno orodje.  99  jazija pismo
(Schrift).  101  kogodj kdorkoli.  108  zateci najti.  105  čemer pas.
107  halaliti prepustiti.  110  kljast hrom na roki.  117  skinuti s
sebe vreči.

113

Prostrije je pod jelom na travi,
Prekrsti se. sjede na dolamu,

120 Samur-kalpak nad oči namače,
Dolje leže, gore ne ustade.
Mrtav Marko kraj bunara bio
Od dan’ do dan’ nedjeljicu dana.
Kogodj prodje drumom širokijem

125 Te opazi Kraljeviča Marka,

Svatko misli, da tu spava Marko,
Oko njega daleko oblazi,
Jer se boji, da ga ne probudi.

Dje je sreča, tu je i nesreča,

130 Dje nesreča, tu i sreče ima.

A sva dobra sreča iznijela

Igumana svetogorea Vaša

Od bijele crkve Vilindara

Sa svojijem djakom Isaijom.

135 Kad iguman opazio Marka,

Na djakona desnom rukom maše:

120  namaknuti pomakniti.  120 121 * * *  dolje dol.  127  oblaziti okoli

iti.  131  iznijeti gor prinesti.  132  iguman predstojnik samostan¬

ski,  Vašo — Vasilij (Basilius).  1S3  Vilindar Hilindar.  134  djak

— djakon (diakonos, sluga) učenec.  130  mahnuti rukom de¬

jati roko.

114

„Lakše, sinko, da ga ne prebudiš,

Jer je Marko iza sna zlovoljan,

Pa nas može oba pogubiti."

140 Gledec kale, kako Marko spava,

Više Marka knjigu opazio,
Prema sebe knjigu proučio.
Knjiga kaže, da je mrtav Marko.
Onda kale konja odsjednuo,

145 Pa prilivati za deliju Marka.

Al se Marko davno prestavio.

Proli suze proiguman Vašo,

Jer je njemu vrlo žao Marka.

Otpasa mu tri cemera blaga,

150 Otpasuje, sebe pripasuje.

Misli, misli proiguman Vašo,

Dje bi mrtva sahranio Marka:

Misli, misli, sve najedno smisli.

Mrtva Marka na svog konja vrže,

155 Pa ga snese moru na jaliju,

137  lakše bolj polagoma.  138  iza po,  zlovoljan slabe volje.

140  kale = kaludjer (menih).  * 140 * 142 *  prema pri,  proučiti prečitati.

146  prestavio se = umrl.  147  proiguman = iguman.  152  salira-

niti pokopati.  153  najedno na enkrat.  155  snesti dol nesti,  ja-

lija breg.

115

S mrtvim Markom sjede na galiju,
Odveze ga pravo svetoj gori,
Izveze ga pod Vilindar-erkvu,
Unese ga u Vilindar-erkvu,
160 Cati Marku, što samrtnu treba,

Na zemlji mu telo opojao.

Nasred bjele crkve Vilindara,
Ondje starac ukopao Marka.
Biljege mu nikakve ne vrže,
165 Da se Marku za grob ne raznade,

Da se njemu dušmani ne svete.

156  galija ladja.  157  odvesti odpeljati,  pravo na ravnost.

160  eatiti citati,  samrtan mrtev.  164  biljega znamenje (spome¬
nik).  165  raznati zvedeti.  166  dušmanin neprijatelj.

DODATEK.

Smrt Smail-age Čengiča.

i.

Agovanje.

Sluge zove Smail-aga,

Usred Stolca kule svoje

A u zemlji hereegovoj:

„Ajte amo, sluge moje,

5 Brdjane mi izvedite,

Štono sam ili zarobio robljem

Na Morači vodi liladnoj.

Još Duraka starca k torne,

Što me hrdja svjetovaše,

Aga gospod,  agovati, agovanje gospodovati, gospodo¬
vanje.  5  Brdjani prebivalci Brd, krajine ob meji Hercegovine
in črne gore, kjer teče  Moraea reka;  Brdjani = Črnogorci
(vrst. 37). 6  roblje sužnji, v vojski vjeti.  9  hrdja (subst.) ma¬
lopridnež.

117

10 Da ih pustim domu svome.

Jer su, reče, vlašad ljuta;

Oni če mi odmazditi

Mojom glavom vlaške glave:

Ko da strepi mrki vuče

15 8 planinskega gladna miša.“

Hitre sluge poslušaše,

Izvedoše tamničare.

Na noguh im težke negve,

A na rukuh lisičine.

20 Kad ih vidje silan aga,

On namaknu gojne vole

I dželate ljute rise,

Ter ih turskiem darivao darom:

Svakom momku ostar kolač daje,

25 Kome kolač, kome li konopac,

Kome britku palu namjenjuje.

I1  vlašad — Vlah — vlaški Srbi turške vere v Basni

in Hercegovini imenujejo svoje rojake, ki so pravoslavne vere,

Vlahe; vlašad zaničljivo —  Vlahi. 1 12 *  odmazditi odkupiti, pla¬

čati (prim. slov, mezda).  14 *  strepiti trepetati. 16 *  s od,  miš

(mase.).  18  negve lisice na nogah.  21  namakniti natakniti (na

kol),  gojen pitan.  22  dželat rabelj (misliti je na Duraka, ra-

beljna Čengičevega).  25  kolae kol, soha.  28  pala palica.

9

118

„Ajte, krsti, dijeliti dare,
Stono sam vi Turčin pripravio,
Vam i vašiem Brdam kamenijem;

30 Vi bo kako, sva če Brda tako."

Turčin reče, al mrijeti

Za Hristovu vjeru svetu
Težko nije, tko se za nju bije.
Krenu kolač nekoliko putali,

35 Zviznu pala nekoliko putah,
Zadrktaše ta vješala tanka,
Al ne pisnu Crnogorčad mlada.
Niti pisnu, niti zubi škrinu.

Proz Poljanu mrka krvca teknu,

40 Niti pisnu, niti zubi škrinu;
Poljana se napuni tjelesah,
Niti pisnu, niti zubi škrinu;

Več tko zovnu Boga velikega,
Tko lijepo ime Isusovo,

27  krsti == kristjani.  27 28 * *  vi = vam. si  krenuti (kreati)

škripati.  36  zviznuti (zviždati) žvižgati.  38  zadrktati (zadrh-

tati) stresti se.  37  pisnuti sikniti, oglasiti se, zajavkati.

38  škrinuti škripniti.  39  proz = kroz črez,  teknuti poteči.

119

45 Ter se lasno razstadoše S’ suneem
Založnici mrijet naviknuti.

Biekom krvca poljem teče;
Turad bulji skrstiv ruke.
Tko je mladji, rado gleda

50 Na lipovu krstu muke;

A tko starij’, muke iste
Sam na sebi s vlaške ruke
Več u napried od stra’ čuti.

Ljutit aga mrko gleda,

55 Gdje se šilom divit mora,
Silan arslan gorskom mišu.
Tko si junak, osvetit se nemoš
Na junaku dotle. dok nepreda.
Smaknu Ture toliko junakah,

60 Posmica ih, srca neizkali,
Sto bez straha svi su pred njim pali.

46  zatoenik bojnih, junak,  naviknut navajen.  46 47  riekom

rekoma,  poljem po polji.  48 * * *  buljiti debelo gledati,  skrstiti kri¬

žem dejati.  56  gdje ko,  diviti se čuditi se.  66  arslan lev (oro-

slan).  67  nemoš = ne možeš. 58  nepredati ne trepetati, ne

bati se.  69  smaknuti = posmieati pogubiti pomoriti.  60  izka-

liti potešiti, utešiti.

9*

120

Boj se onoga, tko je viko

Bez golema mrijet jada.

Videč aga kriepost taku,

65 Zazebe ga na dnu srca:

Ko ledeniem ratom leden

Šiljak dušu da mu dirnu.

Od tuge li za junači,

Sto ih silan zaman strati?

70 Turčin tuge za krstove neima.

Od straha li, jer se glavi boji?

Silan aga to sani sebi taji.

Zar nevidiš, kako radi

Hrabar junak uzpreč zimu,

75 Sto mu s one piknje male

Po svem tielu mrazne valja vale?

Gledaj glavu, put nebesah

Gdje se okolo hrabra diže;

Gledaj čelo jasno i oko

61  što ker.  61 62 * *  viko = viknu navadil se.  66  rat = rt rt,

ost.  67  šiljak šilo.  69  stratiti pogubiti.  73  vaditi izkušati, tru¬

diti se.  74  uzpree premagati, zaustaviti (koren:  preg-/

piknja pik. (m.).  77  put proti.

121

80 Kako bistro pod njim sieva;

Glodaj kriepki stas, gdje svoja
Znajuc snaga ravno stoji:
Pak mi kaži, ima F koja
Tudier straha i najmanja sjena?

A pak slušaj, kako junak sbori,

I strašljivce kako ostro kori:
„Vaj, Durače, starce stari,
Kuda ’š sade, kamo li češ?

Sad gdje smakoh gorske miše?
90 II u goru? Brdjani su tamo;

II u ravno? na ravno če sici;

11 češ živjet, da izgubiš glavu?
Najbolje je bježat pod oblake.
Mišad grize, ali po tlih gmiže;

95 Sam sur oro pod nebo se diže.
Penjite ga na vješala tanka,
Neka znade, što mu strah valjade.

A Turčina ako još imade
Gdjegod koga, ter se Vlaha boji,

84  tudier tu,  sjena senca.  84 85  sboriti besediti.  88  š’ = ideš.

91  sici dol iti.  94  gmizati gomaziti, lezti.

122

100 Popet ču ga nebu pod oblake,
Tii nek piljen vranom’ vranu stoji/

Mukom muce robske sluge,
Mukom muce, plien svoj grabe.
„Aman, aman!“ starac pišti,
105 I Novica sin mu zaman

„Aman, aman!“ suzan vrišti.

Stoji aga gorsko zviere,
Gvozden stupac, kamen tvrdi.
Dokle dahnu, rukom mahnu,
110 Starac Durak skoro izdalinu.

„Medet, medet! . dželat ljuti

Več mu i grlo dotle sputi.
Durak huknu, sve zamuknu.

104  aman! prizanesi (pardon!)  108  stupae steber.  111  me-
det izldic umirajočega Turčina.  112  sputiti zavezati.  118  huk-
nuti hu! izreči (izdihniti),  zamakniti zamolkniti.

II.

N o <5 n i k.

Bunce zadje, a mjesec izadje.

Tko se vere uz klance niz klance
Ter se krade k onoj Gori crnoj ?
Obnoč grede, a obdan počiva,

5 Junak negda, sad ne junak više,
No trst, kojoj svaki hlad kidiše.
Sušne 1’ gdjegod pokraj puta guja,
II rujeva izpod grma zeče,
Tad on, negda Ijnci guje ljute,

10 Mal’ ne zeca plašljiviji kleca.

Misli jadan, da je gorski vtiče,

II još gori brdjanski hajduče,
Ter se boji, gdje če poginuti,

■ A nestiže, što mu srce muti.

Nočnik nočni potnik.  2  verati (-rem) skrivaj hoditi,
laziti.  ’ šušnuti (šuškati) šumeti.  8  rujev grm grm rastline
ruj (rhus cotynus),  zeče zajček.  10  klecati (-am) šibiti se, zi¬
bati se (kor.  klek-J. 13  gdje da.  14  mutiti žalostiti.

124

15 Skupo drži svoju rusu glavu;

Nit je zlatna nit je pozlačena:

Vidi mu se, mrijet mu se neče,

A jest nešto, što ga napried kreče.

Je li hajduk, il uhoda turska,

20 Sto uhodi sviloruna krda,

II volovah stada vitoroga?

Nit je hajduk nit uhoda turska,

Več Novica, Cengiča kavazu;

Biesan Turčin, krvnik Gore črne,

25 Koga znade i staro i mlado,

I nebi ga pronijele vile,

A kamo li noge na junaku

Crnom Gorom na bijelu danu.

Ob rame je diljku objesio,

30 Ljut jatagan o pojasu reži

I kraj njega do dva samokresa.

Gujsko gnjezdo strukom prikrilio,

15  skup drag.  15 * 17 *  htjeti se ljubiti se, ugajati.  19  uhoda

ogleduh.  20  krdo (= krd f.) čreda.  21  stado čreda.  23  kavaz

vratar, sluga.  26  pronieti (pronesti) skoz nesti.  29  diljka dolga

puška.  30  režati zobe kazati.  32  struka črnogorski plašč ovijač,

prikriliti na pol prikriti.

125

Lak opanak na noge pritego,

A go rakčin na junačku glavu,
35 Od saruka ni spomena neima.

Bez saruka eto Turčin idje;

Vidi mu se, ginut mu se neče,
A jest nešto, što ga napried kreče.

Pomno junak Cuce prevalio,
40 Još Bjeliee ratoborne k torne,
Ter se maša kršnijeh deklicah.
Njih se maša, a bogu se moli,
Da mu dade i njih prevaliti
Ni čuvenu ni gdje ugledanu.

45 Vidi mu se, mrijet mu se neče,
A jest nešto, što ga napried krece.

Drugi pjetli u polju cetinjskem,
A Novica u polje cetinjsko;

Treči pjetli u mjestu Cetinju,
50 A Novica pade na Cetinje.

34  rakčin fes (kapa).  35  saruk turban.  37  ginuti umreti.

39  Cuee kraj v črnigori,  prevaliti mimo iti.  41  mašati se pri¬
jemati se (kam. priti).  47  pjetao petelin.

55

60

65

70

126

Tudier straži božju pomoč zove:
„Božja pomoč, cetinjski stražaru!“
Ljepše njemu straža prihvatila:
„Dobra kob ti, neznana delijo!
Odkuda si, od koje li strane?
Koja li te sreča nanijela,
Ter si junak rano podranio?“

Mudar Turčin, za nevolju mu je.
Mudar Turčin, mudro odgovara:
„Kad me pitaš, kazat ču ti pravo:
Ja sam junak od Morače hladne,
Od Tusine sela malenoga,
Izpod gore glasna Durmitora.
Nosim troje na srdašcu jade:
Jedni su mi na srdašcu jadi,
Sto mi Cengič smaknu Moračane;
Drugi su mi na srdašcu jadi,
Sto mi Cengič pogubio baba;

A treci mi na srdašcu jadi,
Što ’e još više, da još krvnik diše.
Več tako ti Boga velikega,

53  prihvatiti odgovoriti.  54  kob (f.) sreča.

127

Pusti mene tvorne gospodam,
Gospodam i mome i tvorne,
Nebi li mi izlieči« jade.“

75 Mudrije mu odvratila straža:
„Skin’ oružje, neznana delijo,
Pa nos’ glavu, kuda tebi drago. “
Uprav Turčin dvoru na kapiju,
A pošljednja iz vidika zviezda:

80 Bješe zviezda age Cengijica.

’ 6  skinuti sneti.

REČNIK

nekterih tujih besed..

Predgovor.

2ra rabo tega rečnika, kakor za razumevanje
srbskih pesni sploh so pomenljive sledeče opazke
gosp. Kocjančiča: „Največo težavo delajo pri
srbskih pesnikih tujke, ktere pogosto pri njih na¬
hajamo. Nekaj malo jih je iz madjarskega in
taljanskega, največ pa iz turskega jezika vzetih,
ker so Srbi bili in še so v vedni dotiki s Turki.
Turski jezik pa je tatarsk, skoro bi dejal, za
dve tretjini pomešan s persijanskimi in arab¬
skimi besedami. Zato se tedaj ni čuditi, da je v
srbskih in drugih jugoslovenskih pesnih toliko arab¬
skih in persijanskih besed, ktere pa so Jugosloveni

129

vse od Turkov neposredno prijeli. Torej ne
bode morebiti odveč, ako v kratkem nekaj povemo
o izpeljavanji besed v turskem, persijanskem
in arabskem jeziku, a) trsk, končnica lar  ali ler
kaže množino, n. p. kiz  (devojka). kizlar  (devojke);
od tod kislar-aga  (oskrbnik devojk) pri Gundnliči v
„Osmanu“; — b) trsk, dži  ali džija  in persijanske
končnice car  in dar  kažejo človeka, ki se s čem
peča, n. p. kapu  ali kapi  (vrata), kapidži  (vratar);
zulum  (sila), zulumčar  (silnik); diz  (grad), dizdar
(gradnik); — c) lian, kane, an, ane  pomeni v per¬
sijanskem „bišo“, od tod tophane  (topovska tvornica);
me  ali rnei  (vino), od tod mehane  (krčma); — d)
trsk, li, lu  znamenuje posestvo in kakovost ter pri¬
loge stvarja, n. p. iz at  (konj) atli  (konjski, konjik);
iz džani  (steklo) džamli  (steklen); — e) trsk, lik  ali
luk  ste podobni naši končnici stvo: pašalik  ali
pašaluk  (pašestvo. t. j. ali čast  ali pokrajina  paše);
— f) persijanski končnici istan  in dan  značite
mesto ali kraj, n. p. adžem  (Persijanec), adzemistan
(persijanska dežela); kalem  (pero), kdlemdan  (pisno
orodje). — g) arabska končnica i, ija  je turski li

130

enaka, n. p. iz adžem  (persijanec) adžemi  ali adže-
mija  (persijansk, v turskem — neveden); tako v
blgarskih narodnih pesnih; — h) trsk, džik  ali
džuk,  pomanjšujete besede n. p. el  (roka), eldžik  (ro¬
čica). — Take končnice se celo slovanskim be¬
sedam pridevajo. n. p. siledžija  tudi silesija  (silnik).“
Tako učeni g.  Kociančič.

Ker nijeden slovanski rečnik vseh takih tujk
ne obsega, zato se mi je primerno zdelo vsaj kon¬
čnice sem postaviti, da si take tujke, posebno kader
so slovenske korenine, čitatelj lože razloži.

131

Pomen nekterih skrajšanj v rečniku:

arab, = arabska (beseda)
big. = b(o)lgarska
gršk. = grška
lat. = latinska
rnadj. = madjarska
pers. = persijanska
talj. = talijanska
trsk, - turska.

Aferi in trsk, slava! brabo!

azdija trsk, dolga obleka, langež Sleib;

bakračlija trsk, stremen, ©teigbiigel;

balčak trsk, roč na sablji, Sdbelgriff;

basaiuak trsk, stopnjica, Jreppenftufe;

bai trsk, ali pers. ima različne pomene: ravno, gerabe, vendar
botf), zares fitriuafjr;

be trsk, oj! Ija!

bedevija arab. (bedev  puščava, bedev—i  pušeavni) arabska
kobila, arabifdje Stute;

belci trsk, morebiti, bieUeidjt;

belenzuke (plur.) trsk, prav za prav „rokavi“ Slrmbfinber,
v pesni pa „lesiee“ geffetn;

berber pers. brivec, SBarbier, (beseda je izvirno lat.);

bidem big. == budem  bodem, idj toerbe. V big. nar. pesnih
je bidem  navadno;

biljeg, «a madj. znamenje, znamenik Sentntnl;

biljur trsk, steklen kamen, Krtjffatt;

boščaluk trsk, (bošča, bohca  tkanina, — luk)  tkano blago,
geiuebte SScturen;

bre trsk, ba! gef)!

bukagije (plur.) trsk, lesiee za na noge, gitpeifen;

bnklija big. Vkel,  čutara, platte gtafdje;

bula trsk, turska „žena“ sploh, tiirfifcfjeS 'J3eib;

buljuk trsk, truma, Sdjaar;

133

bunar trsk, studenec, SBritniteit, Onelte;

butnit trsk, cel, gonj;

buzdovan trsk, bat, Sfreitfolben;

čabar madj. (?) čeber Bober (Sinter 311 50 ffliag);

čador pers. šator, Bdi, tudi mdj.;

čakšire (plur.) trsk, hlače, iBeintleiber;

čardak, čardaci trsk., tako se posebni del poslopja ime¬
nuje, ein abgefonberteS Stodtoert;

čaršija trsk, trg v mestu, $lu^;

čaša (morebiti arab. čas  ali kjas)  kozarec, Jrinfbedjer;

čauš trsk, in pers. sel, strežaj, VlntiSbietter, SBebiente;

čekrk trsk, vreteno, Spitlrub. čekrk čelenka  glej:

čelenka trsk, srebrno pero, Sitberfeber, čekrk čelenka  vrteče
se (na kalpaku) srebrno pero, filberue ©refjfeber auf ber
ffiappe;

Čelik trsk, jeklo, ocel, S tal)!;

čengel trsk, zakrivljen klin, Jparfen;

čifti trsk, dvojica, $ciat;

čivilllk trsk, (iz čiri  obešati, — luk  kraj) klini za obešanje,
Oldgel junt Sluftiungen ;

čiznia madj. čevlji, Stiefel, tudi trsk.;

čoka trsk, sukno, !£udj;

čemer trsk, pas, ©iirtel;

ču prija trsk, most, 23rii<fe;

čurak trsk, kožuh, ifrfj;

davori trsk. (?) hajdi! daj! auf!

deli,-ja trsk, junak, tpelb;

derviš, - ina turski samostavnik, tiirfifdjer Siiind);

dilber trsk, lep, fd)ort;

10

134

dinar arab. (prav za prav lat.) v teh pesnih pomeni „kraj-
ear, sold“ ftrenjer, soldo;

direk trsk, steber, Pfeifer;

divan arab. zbor na carskem dvoru, fatferlidje Stattjšuer«
fantmlung ;

divi! trsk, pisno orodje, S^reibjeug;

dizgen trsk, vajeta, fjitgel;

djem trsk, uzda, 05ebif; ant gaunte;

djiiguni trsk, velika posoda, grofje? ©efdjirr;

djuveglija trsk, ženin, SBrautigant;

dolania trsk, dolga gornja obleka, grofje? Oherfleib;

durbin trsk, dalnogled, Tveriiroljr;

dnšek trsk, blazinasta klop, ©opija;

dnšman(in) pers. neprijatelj, geinb ;

dž.ep madj. ali trsk, žep, Shfdje;

egbe, -eia trsk, bisaga, Duerfad;

terinan pers. ukaz, SBefe^I, tudi list, SSrief;

furana talj. peč, Cfeu ;

goleni big. pa tudi staroslov. velik, grof);

baber arab. glas, Jlndjridjt; V 343 „haber imati" porajtati,
adjten;

hadžija arab. romar, IjJilger;

hala najbrže arab. strašna zver, Untljier, zmaj, Srmfje;

halaliti (iz arab. halal  dovoljeno je) odstopiti, abtreten;

haljina (iz trsk, hali)  pletenica, obleka, Siteib;

han(e) pers. hiša, v kteri se postaja in prenočuje, Slbfteige«
t)auš,  prim. IV. 193 ;

handžija trsk, hanski čuvaj, Sluffeljer bež §an ;

handžar pers. velik nož, grofje? SReffer;

135

liartija trsk, (prav za prav talj.) papir, ifapier;

herdjela trsk, konjska čreda, §eerbe IJJferbe, Vuk: kobiJišee,
Seftiite;

liesap arab. račun, 9tedjnung;

liodža trsk, a) gospodar, Iperr, b) turski pop, tiirfijdjer ',JJope;

hodžak trsk, dvor, §of;

liriščauluk trsk, krščanstvo, (Sljrifteiiljcit;

jagluk trsk, navezen prtič, gefticftež Sdjmeijjtudj;

jalija trsk, breg, llfer;

jastuk trsk, podzglavje, fiopffi|jen;

jazija trsk, pismo, Sdjrift;

Juriš trsk, naskok, Sturm, Stngriff;

kadifa trsk, baržun, Sammt;

kaldrma trsk, tlak, Steinpflafter;

kalpak madj. kosmata kapa (čamer), ifeljfappe, tudi tisk.;
kandžija pravilnije kamdžija  trsk, bič, tjjeitfdjc, (Strnite);
kapija trsk, vrata, SEtjor;

kat trsk, dvoji, boppeft;

kavez trsk, kajba, Stiiffig;

kavga trsk, prepir, Streit;

kescdžija trsk, (iz arab. kesa  mošnja) tolovaj Vuk: cin tiir«
fifcfier Strafienrauber ju $ferbe;

kidisati trsk, nemilo postopati, rciuf) tierfafjreti, prim, kaj-
disati  big.;

kolan (talj. (?) collana  §alžbuub) pas od sedla, Staudjgurt;

komik trsk, stan, Duurtier, prim. IV. 193 ;

kovče big. kopče,  pogliee, ipafteln;

kula trsk, stolp, X^urm, IBlorfpnns; navadno pa grad, Sdjlofi;
ledjeu pers. posoda za umivanje, 2Suid)berfen;

10*

136

litra gršk. četrtina oke, */ 4  £ta;

maliana (mana, mana) pers. madež, tUincfet;

mah muza (mehmuza) arab. ostroga, Sporu;

mah raniti trsk, ruta, £ud);

inaiara trsk, čutara, pletite glafdje;

mehana pers. krčma. Sdjenfe;

mejdan (megdan), trsk, dvoboj, Btuetfampf;
mejdandžija trsk, dvobojnik, BmeiKinipfer;

menila, ako je arab. pomeni „množ“, giille, ako pa ne, je
morebiti iz talj. melma,  blato, nastala, Srfjlutnnt;

more (beseda neznane korenine), tako nagovarja starešina,
t. j. gospodar svoje hišnike. Med enakimi ali med pod¬
ložnim proti predstavljenemu je psovka;

oka trsk, poltretji funt, SBiener )|Sfunb;

papuča trsk, kakor v slovensk. ^Santoffel;

para trsk, denar, kterega četvero gre na eden naših soldov
(novčivčev); tudi = groš, prim. II 61 „ni pare ni dinara“
ne groša ne krajcarja (solda), ungefdtjr etn ©rofdjen;

peud%er pers. okno, genfter;

pinjal (morebiti iz talj. jnignale  bodalo), oster nož, fd)urfe§
9Keffer;

podrtim (iz po + drum ?); podrumovi  so sploh spodnji del
poslopja, Grbgejdjof;;

podrumdžija oskrbnik podrumov, 'Muffetjer bed @rb-
gef^offež;

puli trsk, zlatorumen, golbgelb;

rak tja = irakija arab. (t. j. irakiška ali babilonska pi¬
jača) žganje, 'Brannttucin;

sahat (saat, sat) arab. ura, Stunbe;

KAZALO.

Stran

Predgovor prvega natisa. HI

Predgovor drugega natisa. IX

Kratka srbska slovnica . 1

Srbske pesni. Uroš i Mrljaveeviči. 17

Marko Kraljevič i Musa kesedžija . . . •. 31

Marko Kraljevič i Djemo Brdjanin. 46

Marko Kraljevič i Arapin . 57

Sestra Leke kapetana. 78

Smrt Kraljeviča Marka.107

Dodatek. Smrt Sinail-age čengiea. Agovanje. 116

Noenik .123

Rečnik nekterih tujih besed.128

Cirilska abeceda. ^8