Peščica naših novoletnih želja
Janez Podržaj, nicsar na Igu: »Ob Novem letu si želim, da bi bilo prihodnje leto vsaj toliko mesa kot ga je letos. Več ga po vsej verjetnosti ne bo, čeprav je tudi res, da vsaka podražitev mesa, pomeni tudi večje količine. Kljub temu si želim, da podražitev ne bi bilo več. Mesar se namreč ravno nauči računati, pa mu nove cene spet in spet zmešajo štrene. Ig je vedno večji, promet, od katerega zavisi moja plača, pa se s tera tudi veča. Pa se kljub temu ne morem pohvaliti, da imam dober osebni dohodek. Ob Novem letu pa si želim, da tudi v privatnem življenju ne bi bilo slabše, saj se doma prav lepo razumemo.«
jVfinka Božnar, delavka v Kovinski industriji Ig »Moja največja želja za prihodnje leto je zdravje. Če bomo zdravi, bomo lahko tudi delali. Zato si tudi želim, da nam ne bi primanjkovalo surovin za delo in sicer dobrih surovin, da bomo lahko veliko delali in tako imeli visoke osebne dohodke. Kar pa zadeva naraščanje cen menim, da jih mi delavci ne moremo ustavit, če to ne uspe tistim na višjih položajih. Doma, upam, da bo tako kot doslej - mož in otroci me namreč ubogajo.«
Drago PavčK, učitelj v podružnični osnovni šoli Tomišelj:
»Seveda želja ne manjka. Najprej si želim, da bi mojim otročkom »zalaufalo« znanje in učenje in da bi bil mir. Želim si tudi, da bi bili sprejeti gospodarski ukrepi spoštovani. Lepo bi bilo, da bi v KS Tomišelj dobili vsaj majhno trgovino, da bi šola dobila telefon ali vsaj telefonsko govorilnico, da bi asfaltirali še majhen makadamski konček ceste. Seveda pa bomo veliko lahko naredili le, če . bo malo več složnosti med vasmi krajevne skupnosti. In v privatnem življenju? Večje stanovanje, za katerega upam, da bomo zbrali dovolj denarja«.
Joži Matjaž, učenka 3. razreda OŠTomišelj: »V šoli bomo tako kot lansko leto naredili tombolo in se med seboj obdarovali. Sicer pa si želim, da bi mi dedek Mraz prinesel punčko, tovarišu knjige, mamici nekaj za kuhinjo, očku orodje, sestri pa tudi knjige, da bi se raje učila. Rada bi, da bi dedek Mraz prinesel vsem otrokom v naši šoli kolo, da bi se z njim lahko vsi vozili«.
Ludvik Bezlaj, vzdrževalec strojev v Tekstilki, Vrbljene:
»Če bomo v prihodnje drugače, predvsem pa bolje delali, sem prepričan, da se bomo iz sedanje situacije »zmazali«. Jasno pa je, da to še ne bo prihodnje leto. Delavce moramo drugače ceniti -predvsem dobre delavce. Prav posebnih osebnih želja nimam. Imam veliko dela, doma imam tudi kmetijo in za vse sem sam. Pa mi gre kar dobro, tako doma kot tudi v službi. Zato je moja največja želja, da bi se naše gospodarstvo rešilo . bremen in da bi se končno naše cene že ,    . uskladile.«
Darja Gorenaž, delavka v Tekstilki Vrbljene:
»Ker je delo izredno težko - v osmih urah
premečemo od 3-4 tisoč kilogramov materiala -
bi se lahko tudi naše plače izboljšale. 13 tisoč
'tinarjev z desetletno delovno dobo res ni veliko.
Mislim, da moramo v prihodnjem letu še
»šparat«, morda še bolj kot doslej. Želim si, da bi
tudi v prihodnjem letu živeli vsaj tako dobro kot
letos, da ne bi bilo slabše. Za solidarnost veliko
naredimo, pa imam občutek, da še vedno
premalo. Vsem namreč ne gre tako dobro kot
nam. In največja želja? Mir!«
Ladislav Kovač, delavec iz Sujice:
»Za naslednje leto si želim, da bi bilo v službi
veliko dela, pa da bi bile boljše plače. Cene
namreč skačejo, plače so pa nenehno enake.
Odnosi v Tovilu, kjer sem zaposlen so v redu,
sicer je pa tako kot drugi rečejo, mi delavci smo
premajhni, da bi lahko kaj vplivali. Letos sem se
vselil v novo hišo in če bo zdravje, bo vse v redu,
bc že še kaj. Z električno redukcijo je pa tako: če
elektrike ni, jo pač ni. Da le ne bi bila dražja«.
Jožefa Jušjak, kmetica, Gabrje: »Da le ne bi bilo tako mraz, pa da bi pokojnine kdo gor, cene pa dol dal. Pa, da bi se mi noge pozdravile, vse otečene so in od meningitisa zelo bolne. Tri vnuke čuvam in živino imam, tako da imam res veliko dela. Želim si, da bi bila vsaj en sam dan »frej«, da bi imela kakšno »frej« nedeljo, pa tega ob živini ne moreš.«
Franti&a Setnikar, prodajalka, Dvor:
»Promet je v trgovini zelo padel. Cene so naredile
svoje. Da bi le plača ostala tako dobra. Lepo bi
bilo, da bi dokončali vodovod, ki ga krajani sami
napeljujemo iz Polhovega Gradca. Sami -
pomeni, da delamo in damo tudi denar. Upam
tudi, da bodo naši stabilizacijski načrti obrodili
sadove. Mislim da bodo, če bomo vsi »šparal«,
pravilno načrtovali, bili bolj aktivni in delovni.
Doma imamo pa veliko načrtov, med drugim
fasado, avto za pre voz otrok v vrtec...«
Julij Nered, dentist v Polhovem Gradcu:
»Največje želje so zdravje, mir in veliko
materiala. S pacienti nimam težav, hvaležni so za
vsako plombo posebej. Zato si želim, da bi jim
lahko v vsem ustregel. Stabilizacija zahteva od nas
tudi kvalitetnejše delo, to pa je mogoče le z
dobrim materialom, pa čeprav je dražji. Z
osebnimi dohodki seveda ni najbolje, a kaj, ko je
žakelj iz katerega se jemlje, le eden, Ijudje ki se
na to spoznajo, pa ne uspejo pravilno razporediti
sredstev. Doma si želim, da bi se le tako dobro
razumeli in bili prijatelji. Denar sam po sebi
namreč ne osrečuje«.
NINA ČOŽ