75 Izvleček Zaradi velikih razlik v višini padavin med slovenskimi pokrajinami je kot pokazatelj nji- hove spremenljivosti v obdobju 1991–2020 uporabljena srednja relativna variabilnost. Letna variabilnost je analizirana za 174 padavinskih postaj, giblje se v razponu med 8 in 18 %. Letne padavine so najbolj variabilne v zahodni in severozahodni Sloveniji. Sezonsko variabilnost smo prikazali za 37 reprezentativnih postaj. Najbolj spremenljive so zimske padavine s srednjo relativno variabilnostjo okoli 40 %, kar je posledica spre- memb sredozemske ciklogeneze. V ostalih letnih časih je variabilnost med 20 in 25 %. Ključne besede: klimatogeografija, variabilnost padavin, srednja relativna variabil- nost padavin, spreminjanje podnebja MEAN RELATIVE PRECIPITATION VARIABILITY IN SLOVENIA FOR THE PERIOD 1991–2020 Abstract Given the considerable disparities in precipitation amounts in the various regions of Slovenia, the mean relative variability was used as an indicator of precipitation variability in the period 1991–2020. The annual variability analyzed for 174 precipi- tation stations ranges from 8 % to 18 %. The highest annual precipitation variability was observed in western and northwestern Slovenia. Seasonal variability was assessed for 37 representative stations. Winter precipitation exhibits the greatest variability, COBISS 1.01 DOI: 10.4312/dela.61.75-98 SREDNJA RELATIVNA VARIABILNOST PADAVIN V SLOVENIJI V OBDOBJU 1991–2020 Alen Čotar*, Darko Ogrin* *Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: cotar.alen@gmail.com, darko.ogrin@ff.uni-lj.si ORCID: 0000-0002-2458-6435 (D. Ogrin) Dela 61_FINAL.indd 75 9. 01. 2025 09:23:53 76 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 characterized by a mean relative variability of approximately 40 %, which is primarily due to fluctuations of the Mediterranean cyclogenesis. In the other seasons, the vari- ability ranges from 20 % to 25 %. Keywords: climatogeography, precipitation variability, mean relative precipitation variability, climate change 1 UVOD Slovenija je kljub skromnim geografskim dimenzijam podnebno raznolika država (Og- rin in sod., 2023), kar velja tudi za padavine. V povprečju pade letno v Sloveniji okoli 1400 mm padavin, največ v območju alpsko-dinarske pregrade (od 1600 do več kot 3000 mm), najmanj pa na jugozahodu (900–1000 mm) in severovzhodu države (800–1000 mm). Padavine v kombinaciji s temperaturami opredeljujejo večino slovenskega pod- nebja za vlažno ali zelo vlažno, le Slovenska Istra na jugozahodu ter nižine in gričevja na severovzhodu in vzhodu imajo polvlažno podnebje (Ogrin in sod., 2013). Severovzho- dni del države ima zmerno celinski padavinski režim z viškom padavin poleti in nižkom pozimi, ki proti jugozahodu prehaja v zmerno sredozemskega z viškom padavin v jeseni in primarnim nižkom na prehodu zime v pomlad ter sekundarnim nižkom julija in av- gusta. Pomembna značilnost padavin v zmernih geografskih širinah je njihova velika variabilnost, bistveno večja kakor je variabilnost temperaturnega režima. Pri tem Slove- nija ni izjema, kvečjemu nasprotno; dolgoletna povprečja so lahko močno presežena, ali pa je višina padavin v posameznih letih, sezonah ali mesecih globoko pod povprečjem. Preobilje ali pomanjkanje padavin ima negativne učinke tako za naravo kakor za druž- bo. Prevladujoče mnenje je, da so padavine v zadnjih letih vse bolj variabilne oziroma da nihajo od enega ekstrema do drugega. Zaradi tega je poznavanje njihove spremenljivosti zelo pomembno za prilagajanje na vse bolj ekstremno vreme in podnebje v sedanjosti, pa tudi za pripravo strategij prilagajanja za prihodnje podnebne razmere. Glavni namen prispevka je analizirati spremenljivost višine padavin v Sloveniji v pravkar zaključenem standardnem klimatološkem obdobju 1991–2020. Več pozor- nosti smo namenili variabilnosti letne višine padavin in njenim regionalnim razli- kam, ki smo jo analizirali za vse razpoložljive padavinske postaje. Zanimala nas je tudi primerjava s predhodnim standardnim klimatološkim obdobjem 1961–1990 in razlike v variabilnosti med njima. Vpogled v sezonsko variabilnost, ki je še večja od variabilnosti letnih padavin, smo dobili z analizo reprezentativnih postaj za posame- zne pokrajinske enote, podnebne tipe in padavinska območja Slovenije. Glede na ve- like regionalne razlike v namočenosti smo za mero spremenljivosti uporabili srednjo relativno variabilnost. Študij, ki analizirajo padavine v Sloveniji, je precej, nabor literature, ki govori o variabilnosti padavin, pa je precej skromen. Prvo temeljito delo o variabilnosti je v okviru analize padavin v Sloveniji naredil Furlan (1955; 1961). V doktorski disertaciji Dela 61_FINAL.indd 76 9. 01. 2025 09:23:53 77 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 (Furlan, 1955) opozarja, da je izražanje variabilnosti s srednjo absolutno vrednostjo na Slovenskem nepraktično, ker primerjava med posameznimi območji zaradi ve- likih razlik v višini padavin ni mogoča. Letno in mesečno variabilnost je analiziral za 36 postaj v 16-letnem obdobju 1925–1940, kar je za tovrstne analize neobičajno kratek niz. Prostorsko sliko variabilnosti je prikazal z izolinijami, ki jih je imenoval »izanomale relativne variabilnosti«. Ugotavlja, da je letna variabilnost najvišja vzdolž alpsko-dinarske pregrade in znaša med 14 in 16 % (največ 18 %), drugod po Sloveniji je večinoma med 13 in 14 %. Pri mesečni variabilnosti je prišel do sklepa, da se s po- večevanjem celinskega značaja padavin variabilnost zmanjšuje. Najmanjša, pod 50 %, je na severovzhodu Slovenije, kjer so padavine najmanj izdatne, največja pa v Alpskih pokrajinah (70–80 %) in v zaledju Obsredozemskih pokrajin (okrog 60 %). Variabilnost padavin sta v poročilu o podnebni spremenljivosti Slovenije v obdob- ju 1961–2011 prikazala tudi Vertačnik in Bertalanič (2017). Uporabila sta različne statistične kazalce variabilnosti (primerjava absolutnih vrednosti, standardnih odklo- nov, kvartilnih razponov in linearnih trendov), za raven Slovenije tudi odklon pov- prečne višine padavin v posameznih letnih časih od povprečja za obdobje 1961–2011. Kot najbolj variabilne izpostavljata padavine pozimi, saj je zima povsod v Sloveniji najmanj namočen letni čas. Sledijo spomladanske in jesenske padavine, najmanjša je spremenljivost poleti. Študija Kobala (2022) se ukvarja s prostorsko variabilnostjo padavin v Sloveniji po letnih časih. To je, kako se višina padavin spreminja med padavinskimi postajami gle- de na njihovo medsebojno oddaljenost. S pomočjo analize razdalje razgradnje kore- lacije za 160 padavinskih postaj v obdobju december 2009–november 2019 ugotavlja, da je prostorska variabilnost največja poleti, ko prevladujejo konvektivne padavine, na katere imajo velik vpliv lokalni dejavniki (npr. relief), zaradi česar so padavine pro- storsko razporejene zelo neenakomerno. Najmanjša je prostorska variabilnost pozimi in jeseni, saj takrat prevladujejo obsežne frontalne in orografske padavine. Spremenljivost padavin v Sloveniji je bila tudi tema nekaterih študentskih zaključ- nih del na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ozebek (2015) je na osnovi manjšega števila reprezentativnih padavinskih postaj za posame- zne podnebne tipe primerjala srednjo letno in sezonsko relativno variabilnost med obdobji 1961–1990 in 1991–2010. Ugotavlja, da se letna variabilnost med obdobjema ni bistveno spremenila, sezonska pa se je pri vseh letnih časih, razen spomladi, v dru- gem obdobju povečala, najbolj pozimi in poleti. Po podobni metodologiji, vendar za 62 reprezentativnih padavinskih postaj in s poudarkom na prostorski interpolaciji točkovnih podatkov, je primerjavo letne variabilnosti padavin med standardnima kli- matološkima obdobjema 1961–1990 in 1991–2020 naredil tudi Čotar (2024). Čotar- jeva analiza za obdobje 1991–2020, dopolnjena z izračunom letne variabilnosti za vse padavinske postaje v Sloveniji in sezonske za 37 reprezentantov posameznih naravnih enot, podnebnih tipov (Ogrin in sod., 2023) in padavinskih območij, je bila tudi os- nova za pripravo tega prispevka. Dela 61_FINAL.indd 77 9. 01. 2025 09:23:53 78 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Za presojo spremenljivosti padavin v Sloveniji so pomembne tudi študije, ki obrav- navajo to problematiko v bližnjih državah. Za Hrvaško in Bosno in Hercegovino so srednjo relativno variabilnost raziskovali Maradin (2011) in Maradin in sod. (2014), v južni Srbiji Miletić in Vuletić (2023) in v območju Alp Formeta in sod. (2021). Za celotno Evropo je variabilnost padavin proučeval Zveryaev (2004). 2 METODE DELA Podatke za 174 padavinskih postaj v Sloveniji za obdobje 1991–2020 (ARSO, 2021) smo pridobili na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO). Na ARSO so podat- ke najprej kontrolirali in jih s pomočjo sodobnih programskih orodij homogenizirali ter odstranili spremembe, ki niso posledica podnebnega dogajanja (Vertačnik in sod., 2016). V prvem koraku smo s pomočjo homogeniziranih podatkov v programskem okolju Excel izračunali srednjo absolutno letno variabilnost padavin: Va – Absolutna variabilnost padavin Pi – Višina padavin v letu i Pl – Povprečna višina padavin proučevanega obdobja Že predhodni avtorji, ki so se ukvarjali z variabilnostjo padavin (npr. Furlan, 1955; 1961; Maradin, 2011; Maradin in sod., 2014) so poudarjali, da je z absolutno varia- bilnostjo mogoče primerjati nekaj padavinskih postaj z območja, kjer pade približno enaka višina padavin, in da ta kazalec ni primeren za večja območja, kjer so razlike v padavinah velike. Ker Slovenija spada med tovrstna območja, smo absolutne vrednos- ti variabilnosti preračunali v relativne: Vr – Relativna variabilnost padavin Va – Povprečna absolutna variabilnost padavin proučevanega obdobja Pl – Povprečna višina padavin proučevanega obdobja Letno variabilnost smo izračunali za vse razpoložljive padavinske postaje za obdobje 1991–2020 (slika 1), sezonsko pa za 37 reprezentativnih postaj. Uporabili smo klimato- loške letne čase, izračun sezonske variabilnosti je potekal na enak način kot za izračun letne variabilnosti. Prostorsko je Slovenija zadovoljivo pokrita s padavinskimi postajami (povprečno ena postaja na 116,5 km2), mreža je nekoliko redkejša predvsem na seve- rovzhodu in v južni Sloveniji, z vidika padavinskih gradientov tudi v gorskem svetu. Dela 61_FINAL.indd 78 9. 01. 2025 09:23:53 79 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 Slika 1: Prostorska razporeditev padavinskih postaj v Sloveniji 1991–2020. Dela 61_FINAL.indd 79 9. 01. 2025 09:23:53 80 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Za prostorsko interpolacijo točkovnih vrednosti relativne variabilnosti smo upo- rabili program ArcGIS Pro 10.8.1, v katerem smo izdelali tudi kartografsko gradivo. Interpolirane vrednosti lahko dobimo s pomočjo različnih modelov. Vsak model vse- buje določene predpostavke o podatkih in na podlagi teh z različnimi izračuni ustvari različne napovedi. Posledično so nekateri modeli bolj primerni za obdelavo določenih podatkov kot pa drugi (ESRI, 2024a; 2024b). Zaradi upoštevanja prostorske avtokore- lacije med vhodnimi podatki in zmožnostjo prikaza ocenjenih napak za interpolirane vrednosti, je bilo v raziskavi uporabljeno orodje Kriging. Za izvedbo Kriginga je po- membno, da imamo dovolj veliko število vzorčnih točk, ki so ustrezno razporejene. Premajhno število točk ne daje optimalnih rezultatov, preveliko z neustrezno pro- storsko razporeditvijo prav tako ne. Pri povprečni letni relativni variabilnosti pada- vin smo pri interpolaciji upoštevali 174 točk, kar ocenjujemo kot zadostno število za raven Slovenije, prostorska razporeditev pa ni optimalna. Sezonskih vrednosti rela- tivne variabilnosti padavin zaradi premajhnega števila točk (37) nismo interpolirali. Kriging temelji na teoriji regionalnih spremenljivk, ki predpostavlja, da je prostorska variacija pojava statistično homogena po vsej površini oziroma da je na vseh lokacijah moč opaziti isti vzorec variacije. Sama prostorska avtokorelacija pa sledi načelu, da so si bližnji pojavi med sabo bolj podobni kot oddaljeni. Po analizi podatkov in preizkusu različnih modelov smo med več vrstami Kriginga izbrali Universal Kriging, ki je pogosto uporabljena metoda pri delu z okoljskimi poja- vi (Columbia …, 2024; ESRI, 2024c). Universal Kriging se je v našem primeru izkazal kot primerna metoda, saj upošteva prostorske trende v podatkih, ki so pogosto pove- zani z drugimi okoljskimi pojavi, kot so npr. nadmorska višina in druge topografske značilnosti površja. Če obstaja velika soodvisnost med dvema okoljskima pojavoma, je smiselno uporabiti CoKriging. Vendar pa lahko prekomerno vključevanje informa- cij povzroči pretirano prilagajanje modela podatkom, kar zmanjša točnost napovedi (Mooney in sod., 2018). V našem primeru vključevanje dodatnih pojavov v analizo ni bilo potrebno, saj je korelacija med nadmorsko višino, ki je v Sloveniji pomemben modifikator padavin, in njihovo variabilnostjo zelo šibka (r = –0,11). Velika prednost Universal Kriginga je prilagodljivost variogramskega modela po- datkom, saj poleg prostorske variabilnosti upošteva tudi prostorske trende, kar je v našem primeru omogočilo kakovostnejšo interpolacijo prostorskih vzorcev variabil- nosti padavin v primerjavi z enostavnejšimi metodami, kot je npr. Ordinary Kriging. Slednja prav tako vključuje prilagajanje variogramskega modela podatkom, vendar se osredotoča zgolj na prostorsko variabilnost. Odločitev za izbor metode Universal Kri- ging pred Ordinary Krigingom je lahko tudi subjektivna, saj v literaturi ni specifično določeno, kako izrazit mora biti prostorski trend v podatkih, da ga lahko uporabimo. V primeru, da je naša presoja napačna, lahko da izbrana metoda manj kakovostne rezultate. Zato je pri interpolaciji priporočljivo pred dokončnim izborom preizkusiti različne metode in se za najbolj primerno odločiti na osnovi primerjave njihovih re- zultatov (Kriging, 2024). Dela 61_FINAL.indd 80 9. 01. 2025 09:23:53 81 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 3 REZULTATI IN RAZPRAVA 3.1 Srednja letna relativna variabilnost padavin Srednja letna variabilnost padavin za slovenske padavinske postaje v obdobju 1991– 2020 se giblje v razponu med 8 in 18 %, kar je podobno, kot so Maradin in sod. (2014) izračunali za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino za obdobje 1961–1990. Pov- prečna vrednost za raven Slovenije je 12,2 %, mediana 11,9 %, variacijski razmik pa 9,5 %. To pomeni, če v določenem letu pade na ravni Slovenije do okoli 12 % več ali manj padavin, kot znaša dolgoletno povprečje, lahko to vsoto jemljemo v okviru običajne spremenljivosti. Najmanjšo letno variabilnost so v obravnavanem obdobju imele padavinske postaje Gomilsko in Gornji Grad (8,4 %) ter Ložice na Kozjan- skem (8,5 %), največjo pa Gorenjci pri Adlešičih (17,9 %), Kranjska Gora (17,8 %) in Strunjan (17,7 %). Preglednica 1: Nekateri kazalci variabilnosti padavin v Sloveniji za izbrane postaje v obdobju 1991–2020. Padavinska postaja Povpr. letna višina pad. (mm) Najvišja višina v mm (leto) Najnižja višina v mm (leto) Srednja letna relativna variabilnost (%) Krvavec 1696 2243 (2013) 1334 (2003) 10,2 Železniki 1783 2489 (2014) 1285 (2015) 13,5 Zgornje Jezersko 1797 2413 (2014) 1354 (2006) 11,7 Breg (Žirovnica) 1598 2267 (2014) 1089 (2011) 13,4 Javorniški Rovt 2008 2999 (2014) 1497 (2006) 14,6 Bohinjska Bistrica 2028 2947 (2014) 1432 (2011) 14,6 Kredarica 2062 2573 (2000) 1497 (2011) 12,0 Kranjska Gora 1774 2721 (2006) 1165 (2006) 17,8 Soča 2501 3534 (2014) 1508 (2005) 16,3 Bukovo 2102 3051 (2014) 1453 (2015) 14,1 Črni Vrh nad Idrijo 2468 3826 (2010) 1709 (2015) 13,0 Otlica 2285 3459 (2010) 1619 (2011) 14,2 Lokve 2382 3448 (2010) 1602 (2015) 15,9 Plave 1851 2854 (2010) 1156 (2006) 15,8 Opatje selo 1389 2124 (2014) 857 (2007) 16,8 Kozina 1313 1923 (2010) 898 (2003) 14,2 Rakitovec 1452 1984 (2010) 1031 (2011) 14,6 Portorož – letališče 958 1462 (2014) 595 (2015) 17,0 Dela 61_FINAL.indd 81 9. 01. 2025 09:23:53 82 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Padavinska postaja Povpr. letna višina pad. (mm) Najvišja višina v mm (leto) Najnižja višina v mm (leto) Srednja letna relativna variabilnost (%) Ilirska Bistrica – Koseze 1409 2285 (2014) 979 (2011) 14,2 Razdrto 1561 2201 (2010) 1134 (2007) 12,3 Nova vas na Blokah 1545 2224 (2014) 1055 (2011) 10,4 Šmarata 1449 2220 (2014) 933 (2011) 12,2 Grčarice 1559 2117 (2014) 1120 (2011) 11,1 Ljubljana – Bežigrad 1322 1875 (2010) 918 (2011) 15,7 Vrhnika 1581 2146 (2010) 1175 (2011) 11,3 Želimlje 1397 1838 (2004) 1057 (2011) 10,9 Litija 1176 1523 (2014) 754 (2003) 11,5 Zg. Loke, Blagovica 1289 1647 (2014) 926 (2011) 11,1 Žusem 1125 1428 (2014) 734 (2003) 10,7 Bizeljsko 998 1278 (2014) 602 (2003) 10,7 Sromlje 1007 1286 (2014) 524 (2003) 11,0 Brod v Podbočju 1093 1384 (2019) 731 (2011) 11,3 Mokronog – Hrastovica 1173 1447 (2014) 784 (2011) 10,8 Dvor 1218 1615 (2014) 878 (2003) 10,0 Kočevske Poljane 1376 1841 (2014) 956 (2011) 9,4 Sinji Vrh 1461 2125 (2010) 965 (2003) 12,0 Žetale 1128 1422 (2014) 729 (2011) 12,2 Celje – Medlog 1117 1436 (2014) 705 (2003) 9,5 Gornji Grad 1509 1996 (2014) 1164 (2011) 8,4 Podpeca 1440 1956 (2014) 1030 (2011) 12,8 Letališče E. R. Maribor 938 1238 (2014) 689 (2003) 8,6 Šmartno pri Slov. Gradcu 1183 1498 (2014) 883 (2018) 9,5 Ribnica na Pohorju 1329 1725 (2014) 1044 (2011) 10,7 Šentilj v Slov. goricah 993 1272 (2014) 681 (2003) 11,3 Kadrenci 902 1144 (2014) 624 (2003) 12,3 Ptuj 898 1250 (2014) 571 (2011) 13,2 Murska Sobota – Rakičan 812 1093 (2014) 515 (2003) 12,4 Martinje 811 1061 (2014) 526 (2003) 11,9 Dela 61_FINAL.indd 82 9. 01. 2025 09:23:53 83 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 Čotar (2024) je po enaki metodologiji analiziral povprečno letno relativno vari- abilnost padavin za 62 reprezentativnih postaj za posamezne podnebne tipe in pa- davinska območja Slovenije za obdobje 1961–1990. Povprečna variabilnost na ravni Slovenije je bila v tem obdobju nekoliko nižja kot v obdobju 1991–2020: povprečje 10,9 %, mediana 10,8 %, variacijski razmik 7. Najmanjšo variabilnost so izkazovale postaje Davča (7,9 %), Kočevje (8,1 %) in Javorniški Rovt (8,4 %), največjo pa Mačk- ovci na Goričkem (14,9 %), Ilirska Bistrica (13,7 %) in Cerovec v Beli krajini (14,3 %). Vrednosti, ki smo jih izračunali za obdobje 1991–2020 in Čotar (2024) za obdobje 1961–1990, so nižje, kakor jih je izračunal Furlan (1955; 1961) za 36 padavinskih postaj za obdobje 1925–1940. Po Furlanovih izračunih za 16-letno obdobje pred 2. svetovno vojno je znašala srednja letna variabilnost okoli 15 %. Največjo variabilnost je ugotovil v severozahodnem in jugovzhodnem delu alpsko-dinarske pregrade ter na skrajnem severovzhodu Slovenije, nad 16 % (npr. Savica 18,2 %; Predel 18,1 %; Sod- ražica 16,4 %; Sv. Barbara v Halozah, sedanje Cirkulane, 18,2 %; Murska Sobota 16,7 %). Najnižjo pa v pasu, ki poteka pravokotno na alpsko-dinarsko pregrado od Trža- škega zaliva čez osrednjo Slovenijo do Pohorskega Podravja, pod 14 % (npr. Strunjan 13,1 %; Ljubljana 13,6 %; Trebnje 12,4 %; Slovenj Gradec 12,4 %) (Furlan, 1961, str. 83). Furlanovi izračuni so omejeno primerljivi z izračuni za obdobji 1961–1990 in 1991–2020, saj upošteva le polovico 30-letnega standardnega obdobja, za padavine pa je značilno, da so zelo spremenljive in je pogosto tudi 30-letno obdobje prekratko za ugotavljanje njihovih splošnih značilnosti. Prostorska slika srednje letne relativne variabilnosti padavin Prvi korak pred izvedbo prostorske interpolacije točkovnih podatkov je bila analiza podobnosti normalni porazdelitvi. Frekvenčna porazdelitev podatkov letne relativne variabilnosti padavin za obdobje 1991–2020 je podobna normalni (slika 2). To odra- žajo vrednosti koeficienta asimetrije (0,6) in koeficienta sploščenosti (2,8) ter prikaz na histogramu, ki kaže podobo zvonaste krivulje. Primerjava med geografsko dolžino in letno variabilnostjo padavin je pokazala iz- razit trend zmanjševanja variabilnosti proti vzhodu z nagibom korelacijske premice –1,48 x in korelacijskim koeficientom 0,26, ki nakazuje na šibko negativno korelacijo. Razmerje med geografsko širino in letno variabilnostjo je pokazalo neznatno kore- lacijo med spremenljivkama z neizrazitim trendom (R = –0,02). Ker je v podatkih prisoten prostorski trend, smo za interpolacijo izbrali metodo Universal Kriging. Po preizkusih z različnimi modeli in primerjavi napak ocene posameznih modelov smo ugotovili, da se podatki najbolje prilegajo J-Besselovi funkciji, s katero smo pridobili končen rezultat interpolacije. Dela 61_FINAL.indd 83 9. 01. 2025 09:23:53 84 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Slika 2: Frekvenčna porazdelitev srednje letne relativne variabilnosti padavin v obdobju 1991–2020 (zgoraj) in prikaz prostorskih trendov v podatkih (spodaj). 1991–2020 8.4 8.9 9.4 9.8 10.3 10.8 11.3 11.7 12.2 12.7 13.1 13.6 14.1 14.6 15 15.5 16 16.5 17 17.4 17.9 Letna variabilnost padavin 1991–2020 [%] 0 4 8 12 16 20 24 28 F re kv e n ca Razmerje med g. d. in letno variabilnostjo padavin 1991–2020 R2 = 0.26 14 15 16 geografska dolžina 9 10 11 12 13 14 15 16 17 Le tn a v a ri a b iln o st p a d a vi n 1 9 9 1 -2 0 2 0 [ % ] Razmerje med g. š. in letno variabilnostjo padavin 1991–2020 R2 = 0.02 45.5 45.6 45.7 45.8 45.9 46 46.1 46.2 46.3 46.4 46.5 46.6 46.7 46.8 geografska širina 9 10 11 12 13 14 15 16 17 Le tn a v a ri a b iln o st p a d a vi n 1 9 9 1 -2 0 2 0 [ % ] Dela 61_FINAL.indd 84 9. 01. 2025 09:23:53 85 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 Prostorska upodobitev relativne variabilnosti letne višine padavin za obdobje 1991–2020 (slika 3) kaže zanimivo podobo. Padavine so najbolj variabilne v zahodni Sloveniji in na skrajnem vzhodu Prekmurja (nad 14 %). Po obsegu izstopa zahodna Slovenija vzdolž meje z Italijo. Za slovenske razmere podpovprečno variabilnost ima vzhodni del osrednje Slovenije z najnižjimi vrednostmi (pod 10 %) med Celjsko in Velenjsko kotlino. Slika ne sovpada ne z letno razporeditvijo padavin, ne z razporedi- tvijo padavinskih režimov, ne s podnebnimi tipi Slovenije in je le šibko povezana z vi- šinsko strukturo, ki je pomemben modifikator padavinske slike Slovenije. Pearsonov korelacijski koeficient med letno relativno variabilnostjo padavin in nadmorsko višino je le –0,11, kar pomeni, da se z naraščanjem nadmorske višine variabilnost padavin le malenkost zmanjšuje. Ugotovimo lahko, da imajo območja znotraj istega podnebnega tipa ali padavinskega režima ter s podobno nadmorsko višino in letno višino padavin zelo različno povprečno letno relativno variabilnost padavin. Prav tako ne moremo popolnoma pritrditi trendu, ki nakazuje zmanjševanje variabilnosti od zahoda pro- ti vzhodu, saj so območja z največjo variabilnostjo na zahodu in severovzhodu ter delno jugovzhodu Slovenije. Primerjava s sosednjo Hrvaško (Maradin in sod. 2014, str. 14) nakazuje nadaljevanje območja z večjo variabilnostjo na severovzhodu in ju- govzhodu Slovenije na hrvaško stran. Podobno je tudi zahodna Slovenija, še posebej Slika 3: Srednja letna relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020. Dela 61_FINAL.indd 85 9. 01. 2025 09:23:54 86 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 njen severozahodni del, v tem kontekstu del južnih Alp z na splošno veliko količino padavin, ki so posledica, zlasti v hladni polovici leta, ciklonske aktivnosti v severnem Sredozemlju in medletnih sprememb te aktivnosti, kar pogojuje tudi večjo variabil- nost padavin (Brugnara, Maugeri, 2019). Zanesljivost interpoliranih vrednosti je na splošno največja v bližini merilnih po- staj in se z oddaljevanjem od njih povečuje. Zemljevid standardiziranih napak ocene (slika 4) kaže na verodostojnost izvedene interpolacije z J-Besselovo funkcijo, saj na- pake ocene niso nikjer višje od enega standardnega odklona. Slika je najbolj zanesljiva v osrednjih delih Slovenije, nekoliko manj v obmejnih območjih, kar bi lahko izbolj- šali z vključitvijo obmejnih padavinskih postaj v sosednjih državah. Slika 4: Standardizirane napake ocen srednje letne relativne variabilnosti padavin v Sloveniji za obdobje 1991–2020. Prostorska razporeditev srednje letne relativne variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 se glede najvišjih vrednosti razlikuje od slike za obdobje 1961– 1990 (Čotar, 2024). V predzadnjem standardnem klimatološkem obdobju so bile padavine najbolj spremenljive na vzhodu in severovzhodu države, okoli slovenskega povprečja se je variabilnost gibala v večjem delu zahodne Slovenije, v osrednji Slo- veniji je od severa proti jugu potekal pas z najbolj stabilnimi padavinami (slika 5). Iz Dela 61_FINAL.indd 86 9. 01. 2025 09:23:54 87 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 primerjave slik za obe obdobji razberemo trend krepitve variabilnosti letnih padavin v zadnjih desetletjih v zahodnem delu, slabitve na vzhodu in severovzhodu države ter razširitev in pomik območja z najbolj stabilnimi padavinami iz osrednje Slovenije proti vzhodu. Slika 5: Srednja letna relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1961–1990 (Čotar, 2024, str. 25). Pojasnjevanje prostorske slike srednje letne variabilnosti padavin je za obe obdobji težavna naloga. V obdobju 1961–1990 je bila variabilnost največja na vzhodu in se- verovzhodu Slovenije, to je v gričevnato-ravninskem delu države, kjer pade v povpre- čju najmanj padavin in ima zmerno celinski padavinski režim z viškom poleti. Okoli slovenskega povprečja je bila v zahodni Sloveniji, ki je reliefno bolj razgibana in ima zmerno sredozemski padavinski režim z viškom v jeseni. Severozahodni deli zahodne Slovenije spadajo med najbolj namočene pri nas, jugozahodni pa med bolj skope s padavinami. Območje z najmanjšo variabilnostjo v osrednjih delih večinoma sovpada z lego na celinski strani alpsko-dinarske pregrade in z območjem prehoda zmerno sredozemskega v zmerno celinski padavinski režim. Izjema so le južni deli države. Še težje pojasnimo prostorsko sliko za obdobje 1991–2020. Variabilnost padavin je največja v območjih, ki so bodisi najmanj namočena (gričevnati jugozahod in Dela 61_FINAL.indd 87 9. 01. 2025 09:23:54 88 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 ravninski severovzhod Slovenije), bodisi najbolj namočena (hriboviti do gorati za- hod) in imajo najbolj izrazite poteze zmerno sredozemskega (zahodni deli) ali zmer- no celinskega padavinskega režima (severovzhod Slovenije). Najmanjša pa je ponov- no v območju prehoda med obema padavinskima režimoma, le da se je to območje v zadnjem klimatološkem obdobju razširilo proti vzhodu in severovzhodu države in sovpada z razširitvijo zmerno sredozemskega na račun zmerno celinskega padavin- skega režima (Ogrin in sod., 2023). Če združimo sliki za obe obdobji, lahko postavimo domnevo, da so letne padavine v Sloveniji najbolj stabilne v osrednjih delih države, kjer sta oba viška padavin približ- no izenačena in prihaja do izrazitejšega prepletanja vzrokov za viške padavin pri obeh režimih: (sredozemske) ciklogeneze, ki je z orografskim dodatkom glavni vir padavin v zahodni in južni Sloveniji v hladni polovici leta, in različnih meteoroloških razmer, ki privedejo do močnejše konvekcije v topli polovici leta, kar ima večji vpliv na pada- vine na vzhodu in severovzhodu Slovenije. Iz primerjave prostorske razporeditve va- riabilnosti za obdobji 1961–1990 in 1991–2020 se nakazuje tudi sklep, da so padavine najbolj variabilne na zahodu oziroma vzhodu in severovzhodu Slovenije, kjer ima na nastanek padavin večji vpliv le en dejavnik. 3.2 Vpogled v sezonsko variabilnost padavin Variabilnost padavin po letnih časih je večja od spremenljivosti letnih padavin in ima tudi izrazitejše posledice za naravo in družbo, bodisi pretirana namočenost ali izosta- nek običajnih padavin. Sezonsko variabilnost smo analizirali za 37 padavinskih postaj (preglednica 2). Izbrali smo jih kot reprezentante različnih naravnih enot, podnebnih tipov, območij z različno višino padavin in padavinskih režimov v Sloveniji. Preglednica 2: Srednja sezonska relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020. Padavinska postaja Pomlad (%) Poletje (%) Jesen (%) Zima (%) Portorož – letališče 27,2 33,7 26,3 40,0 Rakitovec 23,3 28,6 24,7 38,0 Razdrto 25,0 25,6 23,4 44,0 Opatje selo 24,1 30,3 27,8 44,6 Plave 23,1 24,8 26,0 46,0 Ilirska Bistrica – Koseze 21,2 21,5 27,9 41,1 Črni Vrh nad Idrijo 23,2 20,4 26,6 35,0 Vrhnika 20,8 17,5 25,0 37,5 Ljubljana – Bežigrad 21,6 19,3 27,2 37,9 Dela 61_FINAL.indd 88 9. 01. 2025 09:23:54 89 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 Padavinska postaja Pomlad (%) Poletje (%) Jesen (%) Zima (%) Krvavec 19,7 22,4 21,8 37,3 Breg pri Žirovnici 23,3 21,4 25,6 46,5 Davča 21,5 21,8 25,4 42,0 Kranjska Gora 20,8 19,0 24,2 45,6 Kredarica 24,3 14,6 21,7 38,6 Soča 24,1 20,6 26,3 50,6 Gornji Grad 21,7 20,0 24,5 39,9 Podpeca 19,9 20,4 24,4 44,2 Šmartno pri Sl. Gradcu 20,6 19,9 22,0 40,8 Zg. Loke pri Blagovici 20,3 21,5 26,4 38,4 Litija 22,7 21,5 28,3 39,4 Šmarata 23,0 22,5 27,8 39,6 Sodražica 19,9 24,9 26,5 36,9 Kočevske Poljane 22,4 22,5 25,4 31,7 Novi Lazi 19,4 20,6 26,1 32,2 Sinji vrh (Bela krajina) 19,3 24,3 26,5 31,4 Mokronog – Hrastovica 22,4 20,5 24,3 36,4 Brod v Podbočju 21,1 23,1 24,9 23,9 Sromlje 23,8 24,6 25,3 32,9 Celje – Medlog 23,8 23,2 24,8 38,4 Podčetrtek 23,1 25,1 26,0 36,2 Slovenske Konjice 25,7 24,6 24,4 37,8 Ptuj 26,8 24,2 24,5 42,1 Maribor – Vrbanski plato 24,7 24,0 24,5 39,5 Šentilj v Slov. goricah 28,0 25,2 23,4 42,6 Murska Sobota – Rakičan 27,0 22,6 28,6 39,5 Martinje 27,4 23,6 26,0 42,1 Povprečje 22,9 22,8 25,4 39,1 Najvišja variabilnost (padavinska postaja) 28,0 (Šentilj) 33,7 (Portorož) 28,6 (M. Sobota) 50,6 (Soča) Najnižja variabilnost (padavinska postaja) 19,3 (Sinji vrh) 14,6 (Kredarica) 21,7 (Kredarica) 23,9 (Brod v Podbočju) Dela 61_FINAL.indd 89 9. 01. 2025 09:23:54 90 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Iz podatkov v preglednici 2 je razvidno, da po variabilnosti izrazito izstopajo zim- ske padavine (povprečna variabilnost vseh analiziranih postaj je 39 %). Zanje velja, da so v okviru običajne spremenljivosti, če pade določeno zimo na kateri od padavinskih postaj od tretjine do polovice več ali manj padavin, kakor znaša dolgoletno povprečje. Zimski meseci, še posebej januar in februar, pogosto tudi marec, so običajno najbolj skopi s padavinami. To velja za vse podnebne tipe in podtipe v Sloveniji, enako tudi za oba padavinska režima. Da so zimske padavine pri nas najbolj variabilne, ugotavljata tudi Vertačnik in Bertalanič (2017). Zimske padavine so večinoma ciklonalnega porekla, v Sloveniji tudi z izrazitim orografskim dodatkom. Eden od vzrokov za večjo variabilnost padavin pozimi (de- loma tudi jeseni) v primerjavi z ostalimi letnimi časi je spremenljivost ciklogeneze v Sredozemlju, ki je poglavitni vir padavin v Sloveniji v hladni polovici leta. V letih (obdobjih), ko je ciklonalna aktivnost v Sredozemlju (predvsem nad Genovskim za- livom) pogostejša in izrazitejša, pade v zimski polovici leta v Sloveniji, še posebej v zahodni in južni ter na alpsko-dinarski pregradi več padavin in obratno. Periodičnost ciklogeneze v Sredozemlju opisujeta mediteranska oscilacija (Mediterranean Oscilla- tion, MO) – nihanje zračnega tlaka med zahodnim in vzhodnim Sredozemljem ter zahodnomediteranska oscilacija (West Mediterranean Oscillation, WeMO) – nihanje zračnega tlaka med zahodnim in osrednjim Sredozemljem (med azorskim anticiklo- nom in genovskim ciklonom). Obe sta pozimi tesno povezani s t. i. severnoatlantsko oscilacijo (North Atlantic Oscillation, NOA), to je z intenzivnostjo azorskega antici- klona in islandskega ciklona (Criado-Aldeanueva, Soto-Navarro, 2020; Formeta in sod., 2021; Milošević in sod., 2016; Sen, Ogrin, 2015; Sušelj, Bergant, 2006 idr.). Za južno Evropo in Sredozemlje so z vidika zimskih padavin pomembne negativne faze oscilacij, ko ni prevlade azorskega anticiklona nad zahodnim Sredozemljem oziroma je pogosta ciklogeneza nad osrednjim Sredozemljem (MO), ko je v prevladi nizek zračni tlak nad Ligurskim morjem (WeMO) in ko sta pri NAO obe barični tvorbi šibkejši in cikloni potujejo proti vzhodu južneje, kar sovpada s pogostejšimi prodori hladnih front nad območje Alp in pogostejšo ciklogenezo v Sredozemlju. Po raziskavi Sušlja in Berganta (2006) kažeta indeksa MO (iMO) in NAO (iNAO) v obdobju 1952–2002 naraščajoč trend, kar kaže na vse pogostejša sušna obdobja v Sredozemlju oziroma manjšo pojavnost sredozemskih ciklonov. Dobršen delež varia- bilnosti iOM in iNAO pripada periodam, daljšim od 10 let, kar se odraža tudi v varia- bilnosti padavin in pretokov rek v Sloveniji, ki so z obema indeksoma tesno povezani. Manjši delež variabilnosti pripada periodam med 2,2 in 2,7 let ter 3,5-letni periodi. Iz raziskave za omenjeno obdobje izhaja, da sta bili nadpovprečno sušni prva polovica sedemdesetih in prva polovica devetdesetih let prejšnjega stoletja, nadpovprečno mo- kra pa šestdeseta leta in začetek osemdesetih let. Od ostalih letnih časov je variabilnost padavin nekoliko večja jeseni (okoli 25 %), ko ima večina Slovenije, razen severovzhodnega dela, primarni višek padavin. Kljub temu pa so tudi v tem delu države jesenske padavine večinoma bolj spremenljive Dela 61_FINAL.indd 90 9. 01. 2025 09:23:54 91 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 kakor poletne, ko je običajno višek padavin. Relativna variabilnost spomladanskih in poletnih padavin je približno enaka, v povprečju se giblje nekaj pod 23 %. Padavine v topli polovici leta ne kažejo tesnejših povezav z atmosferskimi cirkulacijami (Miloše- vić in sod., 2016; Sušelj, Bergant, 2006), imajo pa nanje izrazitejši vpliv lokalni dejav- niki, npr. vpliv reliefa na konvekcijo in proženje neviht, ter meteorološke situacije, ki vplivajo na močnejšo konvekcijo, npr. višinska jedra, mimohod vremenske fronte in polje enakomernega tlaka. Manjša variabilnost spomladanskih in poletnih padavin je z vidika rastlinstva in kmetijstva dober podatek, saj večja zanesljivost (in zadostnost) padavin v tem času pomeni manjšo sušno ogroženost. Poletna suša pa postaja kljub temu v zadnjih deset- letjih vse večja grožnja zaradi vse višjih temperatur in večje evapotranspiracije, naj- bolj v jugozahodnih ter vzhodnih in severovzhodnih delih države, kjer so padavine količinsko manj izdatne. V obdobju 1991–2020 so se povprečne letne temperature v Sloveniji v primerjavi z obdobjem 1961–1990 povišale v povprečju za 1–1,5 °C ne glede na podnebni tip, sezonske podobno, le jeseni so se manj segrele (Ogrin, 2024, str. 99–106). Dodatno k večji sušni ogroženost prispeva tudi trend zniževanja višine padavin. V zadnjem standardnem klimatološkem obdobju so se padavine spomladi in poleti v primerjavi z obdobjem 1961–1990 zmanjšale do 15 %, zimske ne kažejo večjih sprememb, jesenske pa so se povečale do 20 % (Ogrin, 2024, str. 99–106). Prostorska interpolacija sezonske variabilnosti padavin zaradi premajhnega števi- la analiziranih postaj ni bila narejena. Iz prikazov za posamezne letne čase (slika 6) tudi ni možno zanesljivo sklepati o prostorskem vzorcu razporejanja variabilnosti. Spomladanske padavine imajo za jesenskimi najmanjše razlike v variabilnosti med posameznimi deli Slovenije. Variacijski razmik je glede na analizirane padavinske po- staje 8,7 %, z najnižjo vrednostjo na Sinjem Vrhu v Beli krajini (19,3 %) in najvišjo v Šentilju v Slovenskih goricah (28,0 %). Postaje z najvišjimi vrednostmi variabilnosti so večinoma skoncentrirane na zahodu in vzhodu Slovenije, to je v območjih, kjer spomladi pade bodisi največ (severozahod: nad 400 mm), oziroma najmanj padavin (jugozahod in vzhod Slovenije: pod 300 mm) (Pomladna povprečna višina …, 2024). Povezava med poletnimi padavinami in variabilnostjo je nekoliko drugačna. Go- rati severozahodni del Slovenije, ki je poleti najbolj namočen (600–1000 mm), ima majhno do srednjo variabilnost, kar kaže na večjo stabilnost pogojev za nastanek kon- vektivnih padavin. Najbolj so poletne padavine variabilne v jugozahodni in deloma vzhodni Sloveniji, kjer poleti pade 200–400 mm padavin, kar spada med slabšo na- močenost v tem letnem času pri nas. Ni pa v tej skupini Prekmurja, kjer poleti prav tako pade malo padavin (250–300 mm; Poletna povprečna višina …, 2024). Razpon variabilnosti poletnih padavin (19,1 %) je večji od razpona spomladanskih, z najvišjo vrednostjo v Portorožu (33,7 %) in najnižjo na Kredarici (14,6 %). Variabilnost jesenskih padavin se giblje v razponu med 21,7 (Kredarica) in 28,6 % (Murska Sobota), kar je najmanjši razpon med letnimi časi in govori v prid večji za- nesljivosti jesenskih padavin v Sloveniji. Postaje z najvišjo variabilnostjo prevladujejo Dela 61_FINAL.indd 91 9. 01. 2025 09:23:54 92 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 v zahodni in južni Sloveniji, v Prekmurju in deloma v Posavskem hribovju. Vzpore- dnic med prostorsko razporeditvijo višine jesenskih padavin in njihovo variabilnostjo ni možno potegniti. Drugače je z zimskimi padavinami, ki izstopajo po najvišji se- zonski variabilnosti (povprečje skoraj 40 %), kar povezujemo, kot smo že omenili, s spremembami sredozemske ciklogeneze. Vpliv slednje je v Sloveniji najbolj očiten v zahodnih delih, še posebej v območju alpsko-dinarske pregrade, kjer so v njenih zahodnih in severnih delih skoncentrirane tudi padavinske postaje z najbolj varia- bilnimi zimskimi padavinami. Alpsko-dinarska pregrada je pozimi najbolj namočen predel Slovenije z višino padavin med 300 in 800 mm; za primerjavo: severovzhodna Slovenija jih prejme tudi pod 150 mm (Zimska povprečna višina …, 2024). Najmanj- šo zimsko variabilnost ima jugovzhodni del Slovenije, tudi nekatera območja, ki ležijo neposredno v zavetrju dinarske pregrade (Novi Lazi, Kočevske Poljane, Sinji Vrh). Zimske padavine variirajo v razponu med 50,6 % (Soča) in 23,9 % (Brod v Podbočju v dolini spodnje Krke; variacijski razmik 26,7 %). Slika 6: Povprečna sezonska relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020. Dela 61_FINAL.indd 92 9. 01. 2025 09:23:54 93 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 4 SKLEP Mreža padavinskih postaj v Sloveniji je gosta, ena postaja na dobrih 100 km2 ozemlja, in v zadostni meri pokriva vse njegove geografske, tudi podnebne značilnosti. Dolo- čen manko postaj je v severovzhodni, južni Sloveniji in z vidika padavinskih gradi- entov tudi v gorskem svetu. Zaradi velikih razlik v višini padavin med posameznimi območji Slovenije, na skrajnem severovzhodu jih je v obdobju 1991–2020 letno padlo pod 900 mm, na skrajnem jugozahodu pod 1000 mm in v območju alpsko-dinarske pregrade med 1500 in več kot 3000 mm (ARSO, 2021), smo kot mero variabilnosti izbrali srednjo relativno variabilnost, ki omogoča primerjavo med območji z velikimi razlikami v višini padavin. Največjo pozornost smo posvetili srednji letni relativni variabilnosti, ki smo jo izračunali za vseh 174 padavinskih postaj. Za 37 reprezen- tativnih postaj za posamezne naravne enote, podnebne tipe in padavinska območja Slovenije smo analizirali tudi srednjo sezonsko relativno variabilnost. Za prostorsko interpolacijo srednje letne relativne variabilnosti je bil uporabljen J-Besselov model metode Universal Kriging. Podatkov sezonske variabilnosti zaradi premajhnega števi- la analiziranih padavinskih postaj in s tem povezane prevelike napake ocene nismo interpolirali. Metoda Universal Kriging spada med osnovne in najpogosteje uporablje- ne interpolacijske metode pri prikazovanju okoljskih podatkov, ki daje dobre rezultate pri gosti in enakomerno razporejeni točkovni mreži. Zlasti slednje za mrežo padavin- skih postaj in podatkov zanje za Slovenijo v celoti ne drži. Z uporabo novejših, npr. Bayesovih metod empiričnega Bayesovega Kriginga, ki nadgrajujejo obstoječe metode Kriginga z uporabo modela intrinzične naključne funkcije, bi bil prostorski prikaz variabilnosti padavin v Sloveniji kakovostnejši. Mnenja pa smo, da je tudi obstoječi prikaz dovolj zanesljiv za ugotavljanje regionalnih razlik v variabilnosti letnih pada- vin pri nas. Relativna variabilnost povprečne letne višine padavin se v Sloveniji po podatkih za obdobje 1991–2020 giblje med 8,4 in 17,9 %, s srednjo vrednostjo nekaj nad 12 %. Variabilnost se je v primerjavi z obdobjem 1961–1990 (Čotar, 2024) povečala za 1,3 %. Povečanje ni veliko in ga lahko imamo glede na raziskave Furlana (1961) za čas pred 2. svetovno vojno, ko je bila variabilnost še nekoliko višja, za običajno nihanje tega pojava. Nimamo pravih argumentov za trditev, da je povečanje variabilnosti v zadnjem obdobju posledica povečevanja ekstremnih padavinskih dogodkov, čeprav nekatere raziskave kažejo, da se npr. število dni s padavinami nad 30 oziroma 50 mm v Sloveniji na splošno povečuje (Mužina, 2024). Prostorska slika letne relativne variabilnosti za obdobje 1991–2020 kaže, da je va- riabilnost največja v zahodnem in skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, podpov- prečna za slovenske razmere pa v vzhodnem delu osrednje Slovenije. V primerjavi z obdobjem 1961–1990 se je variabilnost padavin povečala v zahodnem delu države, zmanjšala v vzhodnem in severovzhodnem, območje z manjšo variabilnostjo pa se je razširilo in pomaknilo iz osrednje Slovenije proti vzhodu. Sledilo je razširitvi zmerno Dela 61_FINAL.indd 93 9. 01. 2025 09:23:54 94 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 sredozemskega padavinskega režima, natančneje, v tem delu Slovenije so padavine med letom enakomerneje razporejene in je razlika med jesenskim in poletnim viškom padavin manjša. Kljub temu pa se prostorske razporeditve variabilnosti ne da zaneslji- vo povezati z razporeditvijo podnebnih tipov, z razporeditvijo letne višine padavin in z razporeditvijo padavinskih režimov. Postaje znotraj posameznih podnebnih tipov, s približno enako letno vsoto padavin ali podobnim padavinskim režimom, imajo lah- ko različno variabilnost. Do podobne ugotovitve glede povezave variabilnosti in pro- storske razporeditve letnih padavin je za Hrvaško prišel tudi Maradin (2011), medtem ko je glede padavinskega režima ugotovil, da je variabilnost večja v južnih delih Hr- vaške, ki ima manj padavinskih dni in izrazitejše poteze maritimnega padavinskega režima z viškom padavin pozimi. Če upoštevamo prostorsko razporeditev srednje letne relativne variabilnosti pada- vin za obe obravnavani obdobji, lahko postavimo domnevo, da so letne padavine v Sloveniji najbolj stabilne v osrednjih delih države, kjer sta oba viška padavin približno izenačena in prihaja do izrazitejšega prepletanja vzrokov za viške padavin pri obeh re- žimih: (sredozemske) ciklogeneze, ki je z orografskim dodatkom glavni vir padavin v hladni polovici leta v zahodni in južni Sloveniji, ki ima zmerno sredozemski padavin- ski režim, ter različnih meteoroloških razmer, ki privedejo do močnejše konvekcije v topli polovici leta, ki ima večji vpliv na padavine na vzhodu in severovzhodu Slovenije z zmerno celinskim padavinskim režimom. Nakazuje se tudi sklep, da so padavine najbolj variabilne na zahodu oziroma vzhodu in severovzhodu Slovenije, kjer ima na nastanek padavin večji vpliv le en dejavnik. Pri sezonski variabilnosti izrazito izstopa zima s povprečno variabilnostjo nekaj manj kot 40 %, kar je skoraj dvakratnik spomladanske ali poletne variabilnosti. Nekoliko več- ja, 25 %, je variabilnost jesenskih padavin. Zima je letni čas, ko v Sloveniji, ne glede na podnebni tip ali padavinski režim, količinsko pade najmanj padavin. Večjo variabilnost zimskih padavin (delno tudi jesenskih) pojasnjujejo v literaturi (npr. Milošević in sod., 2016; Sušelj, Bergant, 2006 idr.) s spremembami sredozemske ciklogeneze, predvsem nad Genovskim zalivom, ki je poglavitni vir padavin za Slovenijo v hladni polovici leta. V topli polovici leta na padavine v večji meri ne vplivajo atmosferske cirkulacije, ampak lokalni dejavniki za njihov nastanek, npr. vpliv reliefa na konvekcijo ipd. Prostorski vzorec razporejanja sezonske variabilnosti padavin zaradi manjšega števila analiziranih padavinskih postaj, kljub njihovi reprezentativnosti za različne podnebne tipe, prostorsko razporeditev padavin in padavinske režime, ni povsem za- nesljiv in ne kaže enotne podobe. Iz analiziranih podatkov izhaja, da so spomladanske padavine najbolj variabilne na zahodu in vzhodu države, poletne v jugozahodni in deloma vzhodni Sloveniji, jesenske v zahodnem, južnem in severovzhodnem delu ter na območju Posavskega hribovja, pozimi pa izrazito na zahodu Slovenije, kjer je vpliv sredozemske ciklogeneze najbolj izrazit. Raziskava ponuja dober vpogled v variabilnost padavin v Sloveniji v zadnjem stan- dardnem klimatološkem obdobju, še posebej letne višine padavin. Bolj verodostojno Dela 61_FINAL.indd 94 9. 01. 2025 09:23:54 95 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 sliko v obmejnih območjih bi dobili z vključitvijo padavinskih postaj v sosednjih dr- žavah, pri sezonski variabilnosti tudi z vključitvijo vseh padavinskih postaj, za katere so na razpolago podatki. Dodatna pojasnila o spremenljivosti padavin bi tudi dobili, če bi ob višini padavin upoštevali še število dni s padavinami, kar je pomembno pred- vsem v območjih z manj padavinami, na kar opozarjajo tudi nekatere študije (npr. Juras, 1995, cit. po Maradin, 2014). Viri in literatura ARSO [Agencija Republike Slovenije za okolje], 2021. Podatki o mesečni in letni vi- šini padavin za Slovenijo v obdobju 1991–2020; zemljevid povprečne letne višine padavin za obdobje 1991–2020. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje. Brugnara, Y., Maugeri, M., 2019. Daily precipitation variability in the southern Alps since the late 19th century. International Journal of Climatology, 39, 8, str. 3492– 3504. DOI: 10.1002/joc.6034. Columbia University Mailman School of Public Health, 2024. Kriging interpolation. URL: https://www.publichealth.columbia.edu/research/population-health-metho- ds/kriging-interpolation (citirano 23. 1. 2024). Criado-Aldeanueva, F., Soto-Navarro, J., 2020. Climatic indices over the Mediterrane- an Sea: A review. Applied Sciences, 10. DOI: 10.3390/app10175790. Čotar, A., 2024. Primerjava variabilnosti padavin v Sloveniji med obdobjema 1961– 1990 in 1991–2020. Diplomsko delo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. ESRI, 2024a. An overview of the Interpolation toolset. ArcGIS Pro. URL: https://pro. arcgis.com/en/pro-app/latest/tool-reference/spatial-analyst/an-overview-of-the- -interpolation-tools.htm (citirano 10. 1. 2024). ESRI, 2024b. Comparing interpolation methods. ArcGIS Pro. URL: https://pro.arcgis. com/en/pro-app/latest/tool-reference/spatial-analyst/comparing-interpolation- -methods.htm (citirano 11. 1. 2024). ESRI, 2024c. How Kriging works. URL: https://pro.arcgis.com/en/pro-app/latest/to- ol-reference/3d-analyst/how-kriging-works.htm (citirano 30. 1. 2024). Formeta G., Sadegni, S., Kam, J., Tootle G., 2021. Atlantic Ocean variability and Euro- pean Alps winter precipitation. Water, 13, 3377. DOI: 10.3390/w13233377. Furlan, D., 1955. Padavine v Sloveniji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. URL: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FSG7GP7R (citirano 8. 11. 2023). Furlan, D., 1961. Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik, 6, str. 5–160. URL: (citi- rano 9. 11. 2023). Juras, J., 1995. Metode za procjenu vremenske promjenljivosti količina oborina. Doktor- ska disertacija. Zagreb: Prirodoslovno-matematična fakulteta, Univerza v Zagrebu. Kobal, M., 2022. Prostorska variabilnost sezonske količine padavin v Sloveniji v ob- dobju 2010–2019. Acta Silvae et Ligni, 127, str. 39–49. DOI: 10.20315/ASetL.127.3. Dela 61_FINAL.indd 95 9. 01. 2025 09:23:54 96 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Kriging, 2024. ScienceDirect. URL: https://www.sciencedirect.com/topics/agricultu- ral-and-biological-sciences/kriging (citirano 10. 11. 2024). Maradin, M., 2011. Geografski aspekt razlika u varijabilnosti padalina kontinentskog i maritimnog pluviometrijskog režima u Republici Hrvatskoj. Doktorska disertaci- ja. Zagreb: Oddelek za geografijo, Prirodoslovno-matematična fakulteta, Univerza v Zagrebu. Maradin, M., Madžar, I., Perutina, I., 2014. Geografska raspodjela varijabilnosti pada- lina u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini. Hrvatski geografski glasnik, 76, 2, str. 5–26. Miletić, M., Vuletić, J., 2023. Statistical analysis of the mean relative variability of monthly, seasonal and annual precipitation at the main synoptic stations in the so- uth Morava sub-basin to the Korvingrad hydrological station. Collection of Papers – Faculty of Geography at the University of Belgrade, 71, str. 79–90. Milošević, D., Savić, S., Pantelić, M., Stankov, U., Žiberna, I., Dolinaj, D., Leščešen, I., 2016. Variability of seasonal and annual precipitation in Slovenia and its correlati- on with large-scale atmospheric circulation. Open Geosciences, 8, 1, str. 593–605. DOI: 10.1515/geo-2016-0041. Mooney, S., J., Bader, M., D., Lovasi, G., S., Neckerman, K., M., Rundle, A., G., Tei- tler, J., O., 2018. Using universal kriging to improve neighborhood physical disor- der measurement. Sociological Methods & Research. 49, 4, str. 1163–1185. DOI: 10.1177/0049124118769103. Mužina, G., 2024. Trendi intenzivnih padavin v Sloveniji v obdobju 1961–2020. Diplom- sko delo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ogrin, D., 2024. Nekateri vidiki spreminjanja podnebja na Slovenskem v instrumen- talnem obdobju. V: Lampič, B., Ogrin, D. (ur.). Ljudje in okoljske spremembe skozi čas. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, str. 81–110. Ogrin, D., Repe, B., Štaut, L., Svetlin, D., Ogrin, M., 2023. Podnebna tipizacija Slovenije po podatkih za obdobje 1991–2020. Dela, 59, str. 5–89. DOI: 10.4312/dela.59.5-89. Poletna povprečna višina padavin 1981–2010. URL: https://meteo.arso.gov.si/met/sl/ climate/maps/seasonal-mean-precipitation-maps/ (citirano 14. 9. 2024). Pomladna povprečna višina padavin 1981–2010. URL: https://meteo.arso.gov.si/met/ sl/climate/maps/seasonal-mean-precipitation-maps/ (citirano 14. 9. 2024). Sen, A., K., Ogrin, D., 2015. Analysis of monthly, winter, and annual temperatures in Zagreb, Croatia, from 1964 to 2010: the 7.7-year cycle and the North Atlantic Os- cillation. Theoretical and Applied Climatology. DOI: 10.1007/s00704-015-1388-z. Sušelj, K., Bergant, K., 2006. Sredozemski oscilacijski indeks in vpliv na podnebje Slo- venije. Raziskave s področja geodezije in geofizike: zbornik predavanj, str. 101–110. Vertačnik, G., Vičar, Z., Bertalanič, R., 2016. Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961–2011, 2 Kontrola in homogenizacija podatkov. Ljubljana: Agencija RS za okolje. Vertačnik, G., Bertalanič, R., 2017. Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961–2011, 3 Značilnosti podnebja Slovenije. Ljubljana: Agencija RS za okolje. Dela 61_FINAL.indd 96 9. 01. 2025 09:23:54 97 Srednja relativna variabilnost padavin v Sloveniji v obdobju 1991–2020 Zimska povprečna višina padavin 1981–2010. URL: https://meteo.arso.gov.si/met/sl/ climate/maps/seasonal-mean-precipitation-maps/ (citirano 26. 9. 2024). Zveryaev, I., I., 2004. Seasonality in precipitation variability over Europe. Journal of Geophysical Research - Atmospheres, 109. DOI: 10.1029/2003JD003668. MEAN RELATIVE PRECIPITATION VARIABILITY IN SLOVENIA FOR THE PERIOD 1991–2020 Summary Precipitation levels vary significantly across Slovenian regions. In the extreme northeast, annual precipitation during the period 1991–2020 was less than 900 mm, while in the extreme southwest it was below 1000 mm. In the alpine-dinaric barrier, annual totals ranged between 1500 mm and over 3000 mm. To account for these considerable regional disparities, mean relative precipitation variability was chosen as a measure, facilitating comparison between areas with large differ- ences in precipitation amounts. The primary focus was placed on the mean annual relative variability, calculated for all 174 precipitation stations. Additionally, mean seasonal relative variability was analyzed for 37 representative stations. For spatial interpolation of mean annual relative variability, the J-Bessel model of the Universal Kriging method was employed. Due to the limited number of precipitation stations analyzed and the resulting high estimation error, no interpolation was conducted for seasonal variability. For the period 1991–2020, the relative variability of average annual precipitation in Slovenia ranged between 8,4 % and 17,9 %, with a mean value slightly above 12 %. This represents a 1,3 % increase compared to the 1961–1990 period. When comparing the periods 1961–1990 and 1991–2020 with the 16-year period 1925–1940, analyzed by Furlan (1961) for 36 precipitation stations, it becomes evident that pre-World War II variability was slightly higher, around 15 %. The highest annual relative variability during 1991–2020 was observed in the west- ern and far northeastern parts of Slovenia, while in the eastern part of central Slove- nia, it was below the national average. Compared to the period 1961–1990, precipi- tation variability increased in the western part of the country and decreased in the eastern and northeastern regions. The area of lower variability shifted from central Slovenia towards the east. The spatial distribution of variability does not reliably cor- relate with climate types, total annual precipitation amounts, or precipitation regimes. Sites within the same climate type, with similar annual precipitation amounts or pre- cipitation regimes, may exhibit varying degrees of variability. Dela 61_FINAL.indd 97 9. 01. 2025 09:23:54 98 Alen Čotar, Darko Ogrin | Dela 61 | 2024 | 75–98 Winter stands out significantly in terms of seasonal variability, with an average just below 40 %. This is nearly twice as high as the variability observed in spring and summer. Autumn precipitation variability is slightly higher, at 25 %. Winter is the sea- son with the least precipitation in Slovenia, regardless of climate type or precipitation regime. The increased variability in winter precipitation can be attributed to changes in Mediterranean cyclogenesis, which is the primary source of precipitation for Slove- nia during the cold half of the year. In the warm half of the year, precipitation is less influenced by atmospheric circulations and more by local factors, such as orographic effects on convection. The spatial distribution of seasonal precipitation variability is less reliable due to the small number of analyzed precipitation stations and does not provide a consistent pattern. The data indicate that spring precipitation variability is highest in the western and eastern parts of the country, summer precipitation in southwestern and parts of eastern Slovenia, and autumn precipitation in the west, south, and northeast. Winter precipitation is most variable in western Slovenia, where the influence of Mediterra- nean cyclogenesis is strongest. Dela 61_FINAL.indd 98 9. 01. 2025 09:23:54