Anton Medved: V božični noči.
,0 vanitas!"
Na stolu vzvišenem se strese čas, Tema skrbij  mu leže na obraz; Na rame vrže osivele kodre, Devicam tihim   de besede  modre:
„Človeški bode zarod prerojen, Vtopite v mojih se besed pomen! Sloboden je le Bog v brezkončnem carstvu, Sloboden,  kdor živi v njegovem  varstvu."
Meglo in  noč predrl je žarek čist, Posvetil mi  na knjige  stare list. Naslova sem besede bral čvetere: Umetalnost in veda v svitu vere.
Anton Medved.
„»Jlava Bogu na višavah, Mir na zemlji ljudem!" Blažena noč božična, Spet te uživat grem.
V božični  noči.
Tiho,  svečano  na zemljo Sije  zvezda milijon; Milo  zapoje v  cerkvi Selški polnočni zvon.
„Sin?  Imela ga nisem. Toda,  kaj  se mi zdi? Davno  že v  hladni  zemlji Tvoja mati leži.
Dvajset je let minilo   — Z  doma sem hitel —  kam? Sreče iskat in  kruha, Kaj  bi me bilo sram!
Kake  spomine vzbuja? „Ure  mladostne,  na vas, Ko  sem v čistem veselju Sveti obhajal čas.
Urno  hiti na grobe! Blizu  cerkvenih vrat Siva mati je tvoja Legla na veke spat.
Staro sem mater zapustil, Grobni  očetov pomnik, Blodil po  svetu in  zabil Starišev ljubljenih slik.
Kočo  že gledam pred   sabo, V sobi še luč lesketa. Ali po tolikih letih Mati me pač spozna?"
Zabila ni te  do smrti. Zabil le ti si nje; Vse ti je  odpustilo Matere blago srce."
Zabil,  a ne za vedno, Vračam  nocoj  se  domov Mater pozdravit jokaje, Znance in  rodni krov.
Starka pri  medli  sveči Bere iz  bukev nocoj. „Tukaj  imaš  me,  mati, Sin  se povrnil je tvoj!"
Pesem iz  cerkve posluša Ptujec na grobu  nem: „ Slava Bogu na višavah, Mir na zemlji ljudem!"
Anton  Medved.
„0   vanitas!"
K o  meni bi  vzrastle peroti, Ljudem  ne  ostal  bi na poti, Na kvišku bi vzletel  ko  misel In  v sinjih višavah obvisel.
in gledal  bi  mnoge zarode V  oblasti le jedne usode, Ki razne si tvorijo  dobe, Iz zibel potujejo  v grobe.
In gledal iz sinje višave Gore bi,  doline, planjave In cvetje suho in zelenje In šumno človeško življenje.
Za njimi na  kolu  bežeča Vrti se pozemeljska sreča, Zdaj  onega grli,  zdaj tega, In  moti zemljane in bega.
Na veke v višavah bi visel, Le v jedno zatopil se misel, In  misli pošiljal bi jeke: „0 vanitas!"1)   svetu na veke.
J) T. j. „0 puhlost!"
Anton Medved.