Pri Sv. Juriju v Slov. gor. je dae U maja t. 1. umrl bivši minister g. Ivai, Roškar. Ta izredni mož je bil rojen dne 8. aprila 1860. Poročil se je dne 18. maja 1885. Rodilo se mu je sedem otrok. Sin Milan je med svetovno vojno umrl na posledicah ran v Celovcu. Roškar je bil zelo talentiran mož. Dasiravno je obiskoval samo par razredov domače ljudske šole, se je vendar s svojo lastno pridnostjo in energijo povspel do velike izobrazbe in do odločujočega voditeljstva med našim Itmetskim slovenskim Ijudstvom že pred svetovno vojno. Razmeroma mlad je stopil v javno življenje. V domači občini Malna pri Sv. Juriju v Slov. gor. so ga ob.ani izvolili za župana, ko je komaj dopolnil 25. leto. Kamor je prišel, povsod je zastavil svojo moško besedo za pravice našega kmetskega in delavskega ljudstva. — Možje iz celega okraja Sv. Lenart so Roškarju tekom desetletij zaupali odlična mesta: bil je skoro 20 let vodilni član izvrstno delujočega okrajnega zastopa, kjer je zavzemal mesto podnačelnika. Z njegovim sodelovanjem ter veščim vodstvom se je v njegovi dobi Igradila v okraju cela vrsta važnih prometnih zvez. Slovenske gorice so bile za časa, ko so 8e nemškutarji gospodarili v okrajnih zastopiii, silno zanemarjene glede cest. Ko so naši slovensiki rodoljubi: Mesarec, Krajnc, Bela, Šuman, Roškar in drugi vrgli nemCurje iz okrajnega zastopa, se je začelo blagodejno delo po celem okraju. Gradile so se ceste na vse strani. Osobito važna zveza je bila, ki jo je dosegel Iv. Roškar z rajnim prijateljem Kranjcem: cesto Sv. Lenart — Sv. J urij — Sv. Ja^kob — Marija Snežna. Z malimi sredstvi, brez Stevilnih komisij, brez nepotrebnih formalnosti so ti podjetni možje zagrabili za delo in ga tudi mojstreko izvršili. Ce RoSkar drugega ne bi dal Slovenskim gorlcam, kikor dobre ceste, bi že to bile zasluge, ki so trajne ivrednosti. Rožkar je sodeloval tudi pri Okrajni hranilnici ikot načelnik in je dvignil ta domač zavod na višek. Žal, da se je v i.adnjem času moral umakniti drugim. Sodeloval je Roškar tudi pri Posojilnici. Pri Sv. Juriju je ustanovil bralno društvo »Edinost«, ikmetijsko podružjiico in celo vrsto drugih kulturnib in gospodarskih ustanov. Roškarja lahko prištevamo med prvoboritelje za osamosvojitev Stajerskib Slovencev za časa Avstrije. Geslo »Proč od Gradca« je Jzvajal Roškar z vso energijo. Bil je poleg dr. Korošca, Robiča in dr. Verstovgeka glavni pobornik za slov. kmetijSko šolo pri Sv. Juriju ob južni želez, Roškar tudi ni prej miroval, da nismo Slovenci dobili svojih zastopnikov v Stajerski kmet. družbi. Veliko je bilo delo Roškarjevo za napredek nažega kmeta. Skrbel je za bike-plemenjake, _a sadjarstvo in oaobito za vinograde. Sam je bil prvovrsten gospodar. Njegov vinograd na Slateniku je bil vzor 'dobro urejenega vinograda. Roškarjev osebni prijatelj dr. Korošec je bil mnogokrat na »počitnicah« na prijaznem Slateniku. Bil je tudi politik! Tu je rezal naš Roškar takorekoč prve brazde osamosvojitve naše stvari. Pri volitvah Ieta 1907 je bil prvikrat izvoljen v gtajerski deželni zbor v okraju Maribor-Ljutomer-Sv. Lenart. V državni zbor pa je bil izvoljen v okraju Maribor-Ljutomer. Roškar je bil dober ljudski govornik. Kot poslanec je prepotoval vse dele okraja in je šel ljudem na roko posebno ob času raznih nesreč in vremenskib uim. V deželnem zboru v Gradcu je za .asa slovenske obstrukcije bil žilavo vztrajen v težki borbi za osamosvojitev Slovencev. V dunajskem drž. zboru je bil Roškar sfcoro celih 10 let zvest branilec pa*avic slovensll_. kmeta. V davčnih, vojaških in drugih važnih zadevah je bil najboljši svetovalec nalem ljudem. RoSikar je bil sicer miroljuben, ali proti hudobnemu nasprotniku je bil ta;ko energi.en, da je še tako drznemu nasprotniiku odvzel korajžo. Ko so se slovenski poslanci razdelili v Krek-Koroščevo skupino in v ŠušteršiCevo, se je Rožkar brez oklevanja priključil dr. Korošcu in mu je ostal zvest soborec do zadnjega. Ro.ka_ je bil neomajno zvest pristaš svetovnega kršč. nazora. Tu ni poznal kompromisa. Bil je tudi iskren slovenski rodoljub. Njegovo rodoljubje pa ni bilo samo pri kozarcu rujnega vinca, ampak je bil Slovenec tam, kjer je bilo treba braniti slovenske pravice dejanski. Radi njegovega rodoljubja in delovanja je bil ob za.etku sv tovne vojne preganjan kot »srbofil« in so ga odgnali v graške zapore, kjer je obenem z drugimi slovensikimi rodoljubi moral več tednov biti po nedc.žnem zaprt. Po preobratu je bil poklican kot poljedelski minister v Proti.-Koroščev kabinet, kjer je skušal uveljaviti svojo politiko v korist celokupnemu ikmetijstvu. Žalibog, da je s padcem vlade padel tudi ves lep načrt ministra Roškarja za rešitev ikmetskega vprašanja. Ko je radi zrahljanega zdravja stopil Roškar v letih 1922-23 iz javnega življenja, se je posvetil podrobnemu gospodarskemu delu v okraju. Deloval je v okrajnem zastopu, okrajnem in krajevnem šolsikem svetu, domačih denarnih zav.dih in v ob.ini. Zelo ga je bolelo, ko so ga nadomestili v skorporacijah, kjer je storil toliko za napredek domačega okraja, drugi . . . Z našim Roškarjem je legel v groli mož, kakoršnih je malo rodila slovenska mati. Mož izredno talentiran, mož dela, mož prepojen isfcrenega slovenskega rodoljubja, mož zvesto vdan materi fcatoliški Cerikvi, mož kremenitega značaja, ki se ni dal upogniti ne na levo in ne na desno. Hodil je vedno ravna pota. Bil je v vsakem oziru mož po> štenjaik, kakoršnih rabimo. Omeniti še moram, da je bil Roškar ustanovitelj Slovenske kmetske zveze, njen prvi predsednik, in je z veliko vnemo deloval za njen procvit. F. Ž. Pogreb se je vršil pri Sv. Juriju v Sl. gor. na dan Gospodovega Vnebohoda, ob 4. uri popoldne. Bil je tako veličasten, da mu je težko najti primere v podeželju. Ogromna množica Ijudstva je spremila svojega voditelja in prijatelja na zadnji poti. V sprevodu, ki ga je vodil g. dekan Gomilšek, je stopalo 14 duhovnikov, med njimi gg. častni kanonik in dekan Čižek in monsignor Vreže. Poleg zastopnikov oblasti: sresfl.ega načelnika dr. Ipavica, policijskega žefa dr. Hacina in voditelja šentlenartskega sodišča dr. Ilavnika, so se med drugimi udeležili pogreba bivši narodni poslanci dr. Hohnjec, Vesenjaik, dr. Kukovec in Žebot, dr. Leskovar, dr. Juvan, urednik Kremžar iz Ljubljane, bivši oblastni odbornik Marko Kranjc, ravnatelj Cirilove tiskarne Hrastelj in drugi odličnjaki. Pred hišo žalosti in na pokopališču so prav lepo zapeli žalostinke 3 pevski zbori: zbor šolskih otrok, moški pevski zbor iz Ruš in domači mešani pevsM zbor. Ob grobu sta se od rajnega s krasnimi in pomenljivimi besedami poslovila domači č. g. župnik Bosina in bivši poslanec Žebot. Naj rajni Roškar, ,ki mu. je v srcu do zadnjega gorela Ijubezen do katoliške Cerkve in slovenskega naroda, počiva mirno v slovenjgoriški zemlji! Naj njegov plemeniti zgled kot svetli vzor sveti našim možem in mladeni ____.!