Slovo od zaslužnih krajanov
Živimo v času odtujevanja drug od dmgega in peha-nja za materialnimi dobrinami, vendar nas to ne sme privesti do tega, da se vsaj ob končnem slovesu ne spomnimo tistih, ki so doprinesli svoj znaten delež v času NOB in se poklonimo njihovemu spominu.
V  razdobju enega meseca smo trikrat stali poleg sveže odprtega groba, kamor smo položili k zadnjemu pokoju zaslužne člane naie krajevne skupnosti, katerih zivljenje je bilo navidez tiho in skromno, dejansko pa dejavno in bogato.
V prerani grob smo položili Ivana Rupuja iz Purkač, bivšega borca 1. artilerijske brigade, ki ga je odlikoval izreden pogum, popolna predanost in tovarištvo.
Rojen v številni dnižini manjšega kmeta se je moral zgodaj spoprijeti z borbo za vsakdanji kruh in že kot 12-letnemu dečku so tuje roke rezale kruh, v večni skrbi za obstoj so mu potekala tudi fantovska leta.
Kot zaveden Slovenec se je takoj vključil v delo za NOB in aktivno vstopil v NOV 15. 3. 1942 v Krimski odred, udeležil se je tudi prve borbe Narodne zaičite in Dakijeve čete z oboroženim okupatorjem na kraju Kucelj, - v spomin tega dogodka je sredi vasi Rob postavljen spomenik, kasneje je bil ujet in odpeljan na Rob, po razpadu Italije se je zopet takoj vključil v NOV v Rabsko brigado in bil nato kurir v 1. artilenjski brigadi, svoje naloge je opravljal v najtežjih okolišči-nah z požrtvovalnostjo, o čemer pričajo številna priz-nanja, bil je prejemnik Ordena za hrabrost III. reda, Ordena zaslug za narod, Medalje za hrabrost, poleg še mnogo drugih. poslednjo, ki bi jo bil dobil letos, ni mogel več dvigniti, ker je bil že težko bolan.
Tudi po vojni je bil delaven, predvsem v KO ZB NOV Cente, kjer je bil predsednik in večletm odbor-nik, bil je delaven, dokler mu bolezen tega ni prepre-čila.
Poslovili smo se tudi od dveh bivših partizanskih mamic z zlatim srcem, katerima je bilo skupno to, da sta živeli v skromnih razmerah, v večni skrbi za svoje družine in vsakdanji kruh, vedno pa tudi pripravljeni pomagati utrujenim in lačnim borcem in deliti z njimi poslednji grižljaj in jim nuditi sleherno pomoč, obe sta tudi junaško prenašali izgubo svojih najdražjih.
Pokojna Ana Zakrajšek iz Roba je skupno z možem preživljala svojo družino v težkih gmotnih in finančnih pogojih, bila je skrbna mati svojim petero otrokom in vedno razumevajoča tudi za dmge.
S svojo družino se je lakoj vključila v delo za NOB, njena hiša, stoječa poleg gozda, je bila zatočišže nešte-tim borcem, mnogo noči si ni upala zatijrali očesa, da ne bi preslišala njihovega trkanja in jim nudila vse, kar je premogla. Mož je bU kurir in ob nemški okupadji odveden v Dachau, od tam pa v najzloglasnejši kamno-lom, od koder skoro ni bilo vrnitve, tam so umirali interniranci najstrašnejše smrti.
Tudi po vojni je bila pokojna vedno pripravljena pomagati, tudi pri nobeni akciji ni odrekla svoje po-moči.
Pokojna Marija CSmpennan iz Tomažinov je z mo-žem in tremi otroci aktivno sodelovala v NOB, oba sinova sta bila borca NOV, starejši je bil skupaj z očetom v italijanskem taborišču, po razpadu Italije se je takoj vključil v italijanske partizanske enote in kot borec padel nekje v Apeninih, oče pa se je vmil domov in ponovno vključil v delo, toda kot prvi pobudnik odpora proti okupatorju in odločen revolucionar, član RO OF, odposlanec Zbora v Kočevju, je bil ponovno aretiran in odpeljan v Dachau, kjer je takoj po prihodu izginil brez sledu, vse prizadevanje ilegalnega taborišč-nega komiteta KP, da bi izvedeli za njegovo usodo, je bilo zaman.
Težko nam je doumeti bolečino in stisko pokojnih, njihovih skritih žrtev, pa tudi brezmejnega junaštva še naprej slediti ciljem NOB.
Izkažimo svojo hvaležnost vsem trem pokojnim s tem, da jih ohranimo v trajnem spominu, njihovim svojcem pa izrekamo svoje sožalje.
Krajani