GEOLOGIJA 2312, 177—188 (1980), Ljubljana
UDK 561.258 + 582.252:551.781(497.12) = 863
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti
na Homu pri Radmirju
Nannoplankton and dinoflagellates from the Oligocene beds of Horn
Mirko Jelen in Valentin Lapajne
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33
Jernej Pavšič
Katedra za geologijo in paleontologijo univerze Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Kratka vsebina
Dva vzorca glinastega laporja, vzeta na golici v glinokopu Hom v Sa-
vinjski dolini, sta vsebovala 14 vrst nanoplanktona in pet slabše ohranje-
nih dinoflagelatnih vrst. V nanoplanktonski združbi prevladuje vrsta
Cyclicargolithus floridanus. Pogostne so tudi vrste rodu Pontosphaera in
vrsta Zygrablithus bijugatus. Nanoplanktonska združba kaže na srednji
del biocone Sphenolithus distentus (NP 24), kar ustreza vrhnjemu delu
srednjega oligocena, oziroma vrhnjemu delu dinoflagelatne biocone
Wetzeliella (Wetzeliella) gochtii, identificirane s srednjim oligocenom za-
hodne Evrope.
Abstract
Two samples of clayey marl taken from an exposure in the clay pit
of Hom in the Savinja valley are characterized by nannoplankton and by
dinoflagellates. In the nannoplanktonic association the species of Cycli-
cargolithus floridanus is the most abundant form associated with the ge-
nus of Pontosphaera and the species of Zygrablithus bijugatus. By the
nannoplanktonic assemblage the middle part of the biozone Sphenolithus
distentus (NP 24) is indicated which corresponds to the uppermost part
of the Middle Oligocene and to the top of the dinoflagellate biozone of
Wetzeliella (Wetzeliella) gochtii recognized from the Middle Oligocene of
Western Europe.
Uvod
Glinišče Hom se nahaja ob cesti Radmirje—Gornji grad, približno en km
južno od Radmirja, na pogozdenem pobočju, ki se razteza od zahoda proti vzho-
du. V letih 1970—71, 1974 in 1977 ga je raziskoval Zavod za raziskavo materiala
in konstrukcij iz Ljubljane, leta 1978 pa Geološki zavod iz Ljubljane. Na
eksploatacijskem prostoru glinišča Hom je izvrtal 19 vrtin do lapornate, oziro-
ma tufske podlage, globokih do 15 m.
2 — Geologija 23/2
178	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
Geološki profil
V. Lapajne
Najstarejše plasti na Homu predstavlja sivi glinasti plastoviti lapor s školj-
kasto krojitvijo, ki se menjava s pelitskim tuf cm, litološko podobnim laporju,
in tufskim peščenjakom, oziroma drobnikom.
Na sivem glinastem laporju leži zelenkasto siva plastična glina v debelini
do 10 m, ki je neposredno nad glinastim laporjem laporasta. Pojavlja se tudi
v srednjem ali zgornjem delu glinišča. Zelenkasto siva glina je prekrita z rjavo
plastično limonitizirano glino v debelini največ pet metrov. Prehodi rjave in
zelenkasto sive ter laporaste gline so postopni. Siva laporasta glina vsebuje
blizu podlage drobce sivega glinastega laporja. Postopno prehajanje enih glin
v druge ter naraščanje gostote drobcev glinastega laporja v talninskem delu
zelenkasto sive laporaste gline kažejo na to, da je glina nastajala ^>in situ«
s postopnim preperevanjem. Kjer je glina najdebelejša, so uredili glinokop za
tovarno keramičnih ploščic >>Keramika Gorenje-«. V zgornjem delu odkopa vse-
buje drobce organskih snovi (lignita) in preperelega vivianita.
Glinišče je tektonsko pogojeno. Plasti glinastega laporja vpadajo v severnem
-ielu generalno proti severu pod kotom го^* do 45", v centralnem in južnem delu
proti zahodu pod kotom 25® do 65®, v vzhodnem pa proti jugu pod kotom 30"
do 60®. Območje je tektonsko zelo prelomljeno v smereh NW—SE in W—E ter
prečno na ti smeri. Na ožjem območju glinokopa kažejo profili vrtin približno
8 m visok skok lapornate podlage.
Leta 1980 je M. Jelen vzorčeval še lapornato podlago v golici pri vhodu
v glinokop. Z mikroflorističnimi preiskavami sta J. Pavšič in M. Jelen določila
oligocensko starost glinastega laporja v podlagi glinišča.
NANOPLANKTON
J. Pavšič
V	dveh vzorcih iz golice glinastega laporja pri vhodu v glinokop na Homu
smo našli sorazmerno številen nanoplankton. Primerki so dobro ohranjeni, ven-
dar v združbi pogrešamo vodilne vrste, ki so bile lahko zaradi diagenetskih
sprememb uničene ali pa niso naseljevale tega prostora. Poleg primarnih smo
določili več presedimentiranih oblik, od katerih je del celo zgornjekredne sta-
rosti. To kaže na razgaljenost krednih plasti v oligocenski periodi. Vzorce smo
pregledovali pod optičnim mikroskopom.
Stratigrafija
Po 14 značilnih vrstah nanoplanktona smo vzorce glinastega laporja iz gli-
nokopa Hom uvrstili v višji del srednjega oligocena, kar ustreza nanoplankton-
ski bioconi Sphenolithus distentus (NP 24) (E. Martini 1970).
V	združbi prevladujejo različno veliki predstavniki vrste Cyclicargolithus
floridanus. Veliko je vrst iz rodu Pontosphaera, pogosta je še vrsta Zygrahlithus
bijugatus, ki je imela svoj največji razcvet v eocenu in je v oligocenu že
izumrla. Stalni spremljevalec drugih oblik je vrsta Sphenolithus moriformis,
ki se povečini kaže v distalnem pogledu. Druge vrste nastopajo le s posamez-
nimi primerki, značilni predstavniki rodu Sphenolithus pa manjkajo. Za to
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti na Homu pri Radmirju
179
SI. 1. Geološka skica glinišča Hom
Fig. 1. Geologie sketch map of the clay occurrence at Hom
180	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
pomanjkanje je lahko več vzrokov. Najmanj verjetno je, da bi se bili skeleti
raztopili zaradi diagenetskih sprememb, kar je običajno v trših, bolje konsoli-
diranih kameninah. Homska nanoflora pa se je ohranila v mehkem laporju.
Poleg tega bi se spremembe odražale tudi na drugih vrstah. Bolj verjetna je
predpostavka, da za gracilne sfenolite ni bilo ugodnega biotopa. Kljub vsemu
sta se pa v vzorcih ohranila dva predstavnika tega rodu, ki verjetno nista bila
tako zahtevna glede ekoloških pogojev; na to kaže njuna velika vertikalna
razširjenost.
Pomanjkanje vrst iz rodu Sphenolithus smo opazili tudi pri oligocenskih
vzorcih od drugod. Za določitev točnega stratigrafskega položaja glinastega la-
porja nam manjkajo vodilne vrste. Nanoplanktonska združba kaže na zgornji
del srednjega oligocena. Po nanoflori stratotipa ustreza najvišjemu rupeliju.
Studija stratotipov rupelija in chattija na podlagi nanoplanktona (H. P.
Roth, P. Baumann & V. Bertolino, 1971) je pokazala, da je pomen
chattija problematičen, ker vsebuje enako srednjeoligocensko nanofloro kot
najvišji del rupelija.
Sistematika
Classis Coccolithophyceae Rotmahler 1951
Familia Coccolithaceae Kamptner 1928
Cyclicargolithus floridanus (Roth et Hay)
Tab. 1, si. 1—3
1967 Coecolithus floridanus Roth et Hay — W. W. Hay et al., 445, tab. 6,
si. 1 do 4.
1974 Cyclococcolithus floridanus (Roth et Hay) — M. Baldine-Beke &
T. Baldi, tab. 2, si. 8 do 10.
1977 Cyclicargolithus floridanics (Roth et Hay) — R. Fuchs & H. Strad-
n e r, 23, tab. 1, si. 6, 7, tab. 3, si. 7 do 9.
Familia Prinsiaceae Hay et Möhler 1967
Reticulofenestra abisecta (Müller)
Tab. 1, si. 4
1970	Coccolithus ? abisectus n. sp. — C. Müller, 92, tab. 9, si. 9 do 10, tab.
12, sL 1.
1971	Dictyococcites abisectus (Müller) — D. Bukry & S. F. Percival,
127, tab. 2, si. 9 do 1.
1974 Coccolithus abisectus Müller — M. Baldine-Beke & T. Baldi,
tab. 1, si. 1.
Reticulofenestra bisecta (Hay, Möhler et Wade)
Tab. 1. si. 5, 9
1966 Syracosphaera bisecta n. sp. — W. W. Hay, H. P. Möhler & M. E.
Wade, 393, tab. 10, si. 1 do 6.
1974 Reticulofenestra bisecta (Hay, Möhler et Wade) — M. Baldine-
-Beke & T. Baldi, tab. 2, si. 1 do 3.
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti na Homu pri Radmirju	181
Retículo j enestr a umhilica (Levin)
Tab. 1. si. 6, 7, 8
1967 Apertaperta umhilica (Levin) — M. N. Bramlette & J. A. Wil-
cox o n, 101, tab. 5, si. 1 do 2.
1973	Reticulof enestr a umhilica (Levin) — E. Martini, 7, tab. 3, si. 17.
Familia Pontosphaeraceae Lemmermann 1908
Helicopontosphaera euphratis (Haq)
Tab. 1, si. 10
1967 Helicosphaera parallela Bramlette et Wilcoxon — M. N. Bramlette
et J. A. Wilcoxon, 106, tab. 5, si. 9, 10.
1972 Helicopontosphaera euphratis (Haq) — B. Haq, 86, tab. 3, si. 13.
1974	Helicopontosphaera euphratis (Haq) — M. Baldine-Beke & T.
Baldi, tab. 4, si. 5, 6.
Helicopontosphaera recta (Haq)
Tab. 1, si. 11, 12
1974 Helicopontosphaera recta (Haq)— M. Baldine-Beke & T. Baldi,
tab. 4, si. 3.
Familia Sphenolithaceae Def landre 1952
Sphenolithus morijormis (Brönnimann et Stradner)
Tab. 2, si. 4, 5
1960 Nannoturhella moriformis Brönnimann et Stradner — P. Brönni-
mann & H. Stradner, 368, sL 11 do 16.
1967 Sphenolithus moriformis (Brönnimann et Stradner) — M. N. Bram-
lette & J. A. Wilcoxon, 124, tab. 3. si. 1 do 6.
DINOFLAGELLATA
M. Jelen
V množici slabo ohranjenih dinoflagelatov je bilo mogoče določiti le obli-
kovno najbolj izrazita rodova. Pelodne oblike so v preiskanih preparatih tako
slabo ohranjene, da se jih ni dalo več prepoznati. Rod Wetzeliella, katerega
vrste smo kljub slabi ohranjenosti še lahko določili, je dobro znan in zelo
značilen za paleogen. Začel se je v zgornjem paleocenu in je v srednjem mio-
cenu izumrl. Faza tipogeneze vrst je nastopila v spodnjem eocenu, tipoliza pa
v zgornjem eocenu. Od približno tridesetih znanih vrst so preživele paleogen
samo tri. Rod je kozmopolitski. Središče tipogeneze je bilo v severozahodni
Evropi. Avstralija in Nova Zelandija sta bili področje endemičnega razvoja
njegovih vrst.
Razvoj vrst rodu Wetzeliella so v zahodni Evropi, severozahodni Evropi in
Ukrajini uporabili za razdelitev paleogena na cone.
182	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
V	najdišču Hom najdene vrste rodu Wetzeliella ustrezajo združbi cone Wet-
zeliella {Wetzeliella) gochtii v severozahodni Evropi (Costa & Downie,
1976, 601), manjka pa vrsta Wetzeliella (Wetzeliella) ovalis. Cona W. (W.) goch-
tii naj bi v severozahodni Evropi obsegala srednji oligocen (Costa & Dow-
nie, 1976,601).
V	Sloveniji v zgornjem paleogenu še ne poznamo sukcesivnosti dinoflagellat-
nih združb, njim pripadajočih vrst in njihove pogostnosti. Zato na podlagi
dinoflagellatov ni bilo mogoče sklepati, kateremu delu srednjega oligocena pri-
pada najdena združba.
PYRRHOPHYTA PASCHER
Classis Dinophyceae Fritsch
Ordo Peridiniales Haeckel
Subordo Deflandreinae (Eisenack)
Familia Deflandreaceae (Eisenack)
Genus Deflandrea Eisenack
Deflandrea phosphoritica phosphoritica Cookson & Eisenack, 1961
Tab. 2, si. 12
1966 Deflandrea phosphoritica subsp. phosphoritica Cookson & Eisenack —
Davey et al., Bull Br. Mus. (Nat. Hist.) GeoL, Suppl. 3, str. 231, tab. 26,
si. 2—3, 6, 9.
1969 Deflandrea phosphoritica Eisenack 1938 subsp. phosphoritica — Gocht,
Palaeontographica, B, 126, 1—3, str. 9, tab. 6, si. 4—5, 7—8.
Familia Wetzeliellaceae Vozzhenikova
Genus Wetzeliella Eisenack
Subgenus W. (Wetzeliella) Alberti
Wetzeliella (Wetzeliella) articulata Eisenack, 1938
Tab. 2, si. 15
1961 Wetzeliella articulata Eisenack 1938 — G e r 1 a c h , N. Jb. Geol. Paläont.,
Abh. 112, 2, str. 152, tab. 25, si. 2.
1966	Wetzeliella (Wetzeliella) articulata Eisenack — Davey et. al., Bull. Br.
Mus. (Nat. Hist.) Geol., Suppl. 3, str. 183, tab. 18, si. 1—4.
1967	Wetzeliella (Wetz.) articulata Eis. 1954 — Gocht, N. Jb. Geol. Paläont.,
Abh. 128, 2, str. 200, tab. 14, si. 6.
1969 Wetzeliella (Wetzeliella) articulata Eisenack, 1938 — Gocht, Palaeon-
tographica B, 126, 1—3, str. 13, tab. 10, si. 10.
Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica symmetrica Weiler, 1956
Tab. 2, si. 14
1956 Wetzeliella symmetrica n. sp. — Weiler, N. Jb. Geol. Paläont., Abh.
104, 2, str. 132, tab. 11, si. 1—3, tekst si. 2—5.
1966 Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica Weiler — Davey et al.. Bull. Br.
Mus. (Nat. Hist.) Geol. Suppl. 3, str. 196, tab. 20, si. 6.
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti na Homu pri Radmirju	183
1969 Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica Weiler 1956 — G o e h t, Palaeonto-
graphica B, 126, 1—3, str. 23, tab. 9, si- 7—8.
1972 Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica Weiler 1956 — Benedek, Pa-
laeontographica B, 137, 1—3, str. 16, tab. 3, si. 9.
Wetzeliella (Wetzeliella) gochtii Costa & Downie, 1976
Tab. 2, sl. 16
,1969 Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica var. — G o eh t, Palaeontographica
B, 126, 1—3, str. 23, tab. 10, sl. 7, 11.
1972 Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica var. — Benedek, Palaentogra-
phica B, 137, 1—3, str. 17, tab. 3, sl. 10.
1976 Wetzeliella (Wetzeliella) gochtii sp. nov. — Costa & Downie, Pa-
laeontology, 19, 4, str. 609, tab. 92, si- 2—3.
Subgenus W. (Rhomhodinium) (Gocht)
Wetzeliella (Rhomhodinium) draco (Gocht, 1955)
Tab. 2, si. 13
1955 Rhomhodinium draco n. sp. — Gocht, N. Jb. Geol. Paläont., Mh. 2,
str. 85, sl. 1.
1967 Wetzeliella (Rhomhodinium) draco (Gocht 1955) — Gocht, N. Jb. Geol.
Paläont., Abh. 128, 2, str. 200, tab. 13, sl. 1—7.
1969 Wetzeliella (Rhomhodinium) draco (Gocht 1955) — Gocht, Palaeonto-
graphica B, 126, 1—3, str. 24, tab. 9, sl. 1—2, 5, tekst sl. 15—17.
1972 Wetzeliella (Rhomhodinium) draco (Gocht 1955) Alberti 1961 — Bene-
dek, Palaeontographica B, 137, 1—3, str. 14, tab. 3, sl. 11.
Sklep
V vzorcu sivega mehkega laporja iz Homa je bilo najdenih 14 srednje dobro
ohranjenih nanoplanktonskih vrst in pet slabše ohranjenih dinoflagelatnih vrst.
Združba nanoplanktona se uvršča v srednji del biocone Sphenolithus distentus
(NP24), kar ustreza vrhnjemu delu srednjega oligocena, oziroma vrhnjemu
delu dinoflagelatne biocone Wetzeliella gochtii.
184	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
Tabla 1 — Plate 1
1, 2 Cyclicargolithus floridanus (Roth et Hay)
3	Cyclicargolithus floridanus (Roth et Hay), prehodna oblika — transitional
form
4	Reticulof enestr a abisecta (Müller)
5,	9 Reticulof enestr a hisecta (Hay, Möhler et Wade)
6,	7, 8 Reticulof enestr a umbilica (Levin)
10 Helicopontosphaera euphratis (Haq)
11, 12 Helicopontosphaera recta Haq
13, 14 Pontosphaera multipora (Kamptner)
15, 16 Pontosphaera plana (Brammlette et Sullivan)
8, 15 pri navadni svetlobi, druge pod navzkrižnimi nikoli
8, 15 under ordinary light, all others between crossed niçois
2500 povečano — enlarged
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti na Homu pri Radmirju	185
186	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
Tabla 2 — Plate 2
1, 2 Pontosphaera enormis (Levin)
3 Transverpontis pulcher (Deflandre)
4, 5 Sphenolithus moriformis (Brönnimann et Stradner)
6	Sphenolithus radians Deflandre
7	Zygrablithus bijugatus (Deflandre)
8	Braarudosphaera bigelowi (Gran et Braarud)
9	Triquetrorhabdulus sp.
10	Micula staurophora (Gardet)
11	Cretarhabdulus sp.
Vse pod navzkrižnimi nikoli
All between crossed niçois
2500 povečano — enlarged
Dinoflagellata
12	Deflandrea phosphoritica phosphoritica
13	Wetzeliella (Rhomhodinium) draco
14	Wetzeliella (Wetzeliella) symmetrica symmetrica
15	Wetzeliella (Wetzeliella) articulata
16	Wetzeliella (Wetzeliella) gochtii
260 povečano — enlarged
Nanoplankton in dinoflagelati iz oligocenskih plasti na Homu pri Radmirju	187
188	M. Jelen, V. Lapajne & J. Pavšič
Literatura
Baldine-Beke, M. & Baldi, T. 1973, A novaji tipusszelvény (kiscellien-
egerien) nannoplankton j a és makrofaunája. Földt. Közl. 104, 60—88.
Benedek, P. N. 1972, Pyhtoplanktonten us dem Mittel- und Oberoligozän von
Tönisberg (Niederrheingebiet). Palaeontographica B, 137, 1—3, 1—71, tab. 1—16, Stut-
tgart.
Benedek, P. N. & Müller, C. 1974, Nannoplankton-Phytoplankton-Kor-
relation im Mittel- und Ober-Oligozän von NW-Deutschland. N. Jb. Geol. Paläont.,
Mh. 7, 385—397, Stuttgart.
Costa. L. I. & Downie, C., 1976, The Distribution of the Dinoflagellate
Wetzeliella in the Palaeogene of North-Westem Europe. Palaeontology, 19, 4, 591—614,
tab. 92, London.
D a w e y, R. J. et al. 1966, Studies on mesozoic cainozoic Dinoflagellate Cysts.
Bull. Br. Mus. (Nat. Hist.) Geol., Suppl. 3, 248, str. 26, tab., London.
Fuchs, R. & Stradner, H. 1977, Über Nannofossilien im Badenien (Mit-
telmiozän) der Zentralen Paratethys. Beitr. Paläont. österr. 2, 58 str.
Gerlach, E. 1961; Mikrofossilien aus dem Oligozän und Miozän Nordwestdeut-
schlands, unter besonderer Berücksichtigung der Hystrichophaeren und Dinoflagel-
laten. N. Jb. Geol. Paläont., Abh. 112, 2, 143—228, tab. 25—29, Stuttgart.
Gocht, H. 1955, Rhombodinium und Dracodinium, zwei neue Dinoflagellaten-
Gattungen aus dem norddeutschen Tertiär. N. Jb. Geol. Paläont., Mh. 2, 84—92, Stutt-
gart.
Gocht, H. 1967, Geisseiansatzstellen bei Wetzeliella (Dinoflagellata, Defland-
reaceae). N. Jb. Geol. Paläont., Abh. 128, 2, 195—200, tab. 13—14, Stuttgart.
Gocht, H. 1969, Formengemeinschaften Alttertiären Mikroplanktons aus Bohr-
proben des Erdölfeldes Meckelfeld bei Hamburg. Palaeontographica B, 126, 1—3,
1—100, 11 tab., Stuttgart.
Haq, B. 1972, Paleogene Calcareous Nannoflora, Part II. Oligocene of Western
Germany. Stockh. Contr. Geol. 25, 58—97, 18 tab.
Harker, S. D. & Sarjeant, W. A. S. 1975, The stratigraphie distribu-
tion of organic-walled Dinoflagellate Cysts in the Cretaceous and Tertiary. Rev. Pa-
laeob. Palyn. 20, 4, 217—315, Amsterdam.
Hay, W. W. et al. 1967, Calcareous Nannoplankton Zonation of the Cenozoic
of the Gulf Coast and Caribbean-Antillean Area and Transoceanic Correlation. Tran-
sac. Gulf Coast Ass. Geol. Soc. 17, 428—480.
Hay, W. W., Möhler, H. P. & Wade, M. E. 1966, Calcareous Nanno-
fossils from Nal'chik (Northwest Caucasus). Eclogae geol. Helv. 59'1, 379—399, 13 tab.
Martini, E. 1971, Standard Tertiary and Quaternary calcareous nannoplank-
ton zonation. Proceedings II. Planktonic Conference 2, 739—786, Roma (1970).
Martini, E. 1973, Nannoplankton — Massenvorkommen in den Mittleren Pe-
chelbrouner Schichten (Unter Oligozän) Oberrhein, geol. Abh. 22, 1—12, tab. 1—3.
Müller, C. 1970, Nannoplankton aus dem Mittel-Oligozän von Norddeutschland
und Belgien. N. Jb. Geol. Paläont. Abh. 135/1, 82—101.
Nor ris, G. 1978, Phylogeny and a revised supra-generic classification for Tri-
assic-Quaternary organic-walled dinoflagellate cysts (Pyrrhophyta), 1. N. Jb. Geol.
Paläont., Abh. 155, 3, 300—317, Stuttgart.
Nor ris, G. 1978, Phylogeny and a revised supra-generic classification for Tri-
assic-Quaternary organic-walled dinoflagellate cysts (Pyrrhophyta), 2. N. Jb. Geol.
Paläont., Abh. 156, 1, 1—30, Stuttgart.
Roth, P. H., Baumann, P. & Bertolino, V. 1971, Late Eocene-Oligocene calca-
reous nannoplankton from Central and Northern Italy. Proceedings II. Planktonic
Conference 2, 1069—1097, Roma (1970).
Weiler, H. 1956, Über einen Fund von Dinoflagellaten, Coccolithophoriden und
Hystrichosphaerideen im Tertiär des Rheintales. N. Jb. Geol. Paläont., Abh. 104, 2,
129—147, tab. 11—13, Stuttgart.