KNJIŽNE OCENE IN POROČILA / DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA
Dr. Mirko Gogala, Usoda izseljencev Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1996, 326 str.
Avtor knjige Usoda izseljencev dr. Mirko Gogala je slovenski javnosti v matični državi poznan še manj od »tipičnih političnih emigrantov«, za katere je sicer znano, da jih poznamo šele v najnovejšem obdobju slovenske zgodovine od osamosvojitve dalje. Prav je torej, da v uvodu tega prikaza njegove knjige predstavimo vsaj v osnovnih potezah njegovo zelo pisano in precej netipično usodo slovenskega izseljenca - duhovnika. Po podatkih, ki jih povzemam z ovitka njegove knjige, se je rodil 17. julija 1919 v Smarju-Sapu pri Ljubljani, leta 1938 maturiral na škofijski gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano in bil po študiju na ljubljanski teološki fakulteti leta 1944 posvečen za duhovnika. Ob koncu vojne je odšel v begunstvo v Italijo in leta 1948 v Argentino, kjer je leta 1950 opravil doktorat na teološki fakulteti v San Louisu. Dušnopastirsko je deloval med begunci v Italiji in kasneje v Argentini, hkrati pa kot profesor na raznih višjih šolah in bogoslovnih semeniščih in teoloških fakultetah. Od leta 1981 dalje je generalni vikar škofije San Miguel, vmes je bil pet let celo škofijski upravitelj. Od leta 1994 dalje je tudi generalni direktor vseh 30 škofijskih šol z več kot 10.000 gojenci.
Knjiga dr. Gogale Usoda izseljencev, ki je izšla z avtorjevo finančno podporo kot 161. knjiga nadvse zaslužne Slovenske kulturne akcije, je dopolnjeni natis avtorjevih enajstih predavanj v dolgem časovnem loku od 1962 do 1996, ki jih je imel v raznih ustanovah slovenskih izseljencev v Argentini, predvsem pri Slovenski kulturni akciji. Gre za vsebinsko zelo raznovrstna predavanja, ki jih po besedah jezuita p. Alojzija Kukoviče v spremni besedi k dr. Gogalovi knjigi lahko razdelimo v dva sklopa. Prvi obravnava vprašanja, ki zadevajo predvsem slovenske izseljence v Argentini, zlasti na področju Velikega Buenos Airesa, drugi pa se tiče splošnih perečih vprašanj iz življenja katoliške Cerkve, zlasti Cerkve v Južni Ameriki. Dr. Kukoviča tudi ugotavlja, da so predavanja dr. Gogale pogosto orala ledino in sprožila razmišljanje ter debato, kot tudi deljena mnenja.
Na tem mestu nas kajpak zanimajo predvsem predavanja, ki zadevajo slovensko in drugo izseljensko problematiko, zato bomo druga predavanja, prav tako izredno zanimiva, le omenili: Teologija dialoga, Cerkev in problematika Latinske Amerike, Razvoj revolucionarne misli, Od Medellina do Pueble (gre za škofovski konferenci latinskoameriških škofov iz let 1968 oziroma 1979) ter Ideologija, politika in vera. Nekatera predavanja imajo »splošni» in » slovenski izseljenski del«, tako »Exul Familia » v Argentini, namenjena organizaciji in izvedbi službe izseljenskih duhovnikov, Zakon, družina in narodnost, Integracija in asimilacija pri izseljencih ter Kaj je z našo ideologijo? Pretežno ali povsem »slovensko izseljenski« pa sta predavanji oziroma poglavji knjige Problematika naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka, in Skozi prizmo okrogle mize. Prvo od obeh predavanj 15. maja 1971 je dodobra razgrelo slovensko izseljensko ozračje v Argentini. Po njem je v debato poseglo še enajst sogovornikov: filozof in pedagog dr. Vinko Brumen, takratni študent prava in bivši predsednik Slovenskega katoliškega akademskega društva, Jože Dobovšek ml., Pavle Fajdiga, Avgust Horvat, pravnik in pisatelj dr. Jože Krivec, Mihael Stariha, duhovnik Jože Skrabec, prof. Pavle Verbič, prof. Tine Vivod. Marjana Batagelj, voditeljica Jegličeve osnovne šole v Slovenski hiši v Buenos Airesu in bivša predsednica Slovenske dekliške organizacije Marija Zorec. Dr Gogala je nato svoje odgovore na njihove pripombe najprej strnil v predavanju Skozi prizmo okrogle mize, zdaj pa ga objavlja v knjigi.
Že omenjeni zelo površni pregled nam kaže vse bogastvo podatkov in raznolikost razmišljanj, ki jih najdemo v knjigi dr. Gogale Usoda izseljencev. Nedvomno bi zaslužila veliko temeljitejši prikaz od pričujočega, vendar pa se tokrat omejujem na dve vprašanji, ki sta ob času oblikovanja predavanj burili duhove med slovensko izseljensko skupnostjo v Argentini in jih očitno burita še danes. Gre za vprašanji, kaj je po cerkvenem nauku politični emigrant in kaj ne sme biti, ter za temeljno usodno vprašanje integracije ter asimilacije izseljencev.
Pogledi dr. Gogale, kot jih je izoblikoval v svojih predavanjih in zapisal v knjigi, med slovensko izseljensko skupnostjo v Argentini, nastalo iz političnih beguncev pred komunizmom, nikakor niso prevladujoči. Tako se je dr. Gogala leta 1971 odločilno postavil po robu trditvi, da je bil pivi cilj slovenske politične emigracije pomoč domovini pri rušenju komunistične tiranije. Mnenja je, da se takšno pojmovanje ne sklada s cerkvenim gledanjem, z juridičnim gledanjem na političnega izseljenca, od katerega se zahteva, naj se odpove vsakemu političnemu delovanju, tuje pa naj bi bilo tudi zdravemu čutu, ker bi potem za dosego omenjenega cilja izginili vsaka razlika med političnim emigrantom in političnim delavcem v izseljenstvu, oziroma bi se morali vsi politični emigranti ukvarjati s politiko. Tako stališče dr. Gogale je izzvalo živahno nasprotovanje že na omenjeni okrogli mizi, ki je sledila predavanju.
Vprašanje integracije oziroma asimilacije v novo okolje je nedvomno eno temeljnih tudi za slovenske izseljence, zlasti za povojno slovensko skupnost v Argentini, ki se je zavestno ohranjala prav z občudovanja vredno borbo proti asimilaciji. Dr. Gogala ima tudi glede tega vprašanja svoje manjšinsko mnenje. Zelo podrobno razčlenjuje razne oblike integracije izseljencev (ekonomsko, socialno, versko, politično, kulturno, rasno), ter poudarja, da je integracija v priseljensko okolje za izseljence po nauku Cerkve sama po sebi nekaj nujnega in nekaj dobrega. Kot nasprotje postavlja diskriminacijo priseljencev kot nekaj slabega, kar je treba zavreči. Če tem njegovim ugotovitvam načelno lahko pritrdimo, pa nam je s stališča pripadnikov malega naroda z veliko diasporo in izseljenstvom manj prepričljivo avtorjevo prikazovanje naravne asimilacije izseljencev. To v nasprotju z umetno oziroma prisilno, ki jo odklanja kot eno od oblik diskriminacije,
ovrednoti kot moralno neoporečno in celo dobro, »če gre seveda za asimilacijo vrednot», prek katere naj bi se izpopolnjevala »tako poedina oseba kot skupnost.«
Knjiga dr. Gogale Usoda izseljencev je nedvomno zelo dobrodošla tudi nam Slovencem v matični državi. Na zelo izčrpen in pregleden način nam predstavlja nove idejne tokove med slovenskim izseljenstvom, po drugi strani pa nam prepričljivo pomaga rušiti desetletja stari uradno zapovedani stereotip o monolitni pošasti »SPE« (slovenske politične emigracije v »novoreku« UDBE), saj nam lepo priča o raznolikosti pogledov med slovenskimi političnimi begunci.
Andrej Vovko