Willa Cather

	IZGUBLJENA DAMA





	2021





Willa Cather: Izgubljena dama

	Naslov izvirnika: A lost lady

	Prevod: Matejka Križan

	Lektorirala: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Oblikovanje ovitka: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2021

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134223

	Cena: 11,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 82634755

ISBN 978-961-7134-22-3 (ePUB)





	Za Jana Hambourga





	PRVI DEL

	I.

	Pred tridesetimi ali štiridesetimi leti je v enem izmed tistih sivih mest ob burlingtonski železnici, ki so danes precej bolj siva, kot so bila takrat, stala hiša, po svoji gostoljubnosti in očarljivem vzdušju poznana od Omahe do Denverja. Torej, poznana je bila železničarski aristokraciji tistega časa, ljudem, ki so imeli opravka z železnico in sočasno nastajajočimi 'zemljiškimi podjetji'. Takrat je bilo že dovolj za nekoga reči, da je 'povezan z Burlingtonom'. Tam so bili direktorji, generalni menedžerji, podpredsedniki, poslovodje, katerih imena smo poznali vsi; njihovi mlajši bratje in nečaki pa so bili nadzorniki, prevozniki in oddelčni pomočniki. Vsi, ki so bili 'povezani' z železnico, tudi veliki prevozniki živine in žita, so imeli letne prepustnice, zato so s svojimi družinami pogosto potovali z vlaki. Tiste dni sta v prerijskih deželah obstajala dva izrazita družbena sloja: obdelovalci najetih zemljišč in rokodelci, ki so se z delom preživljali, ter bankirji in gosposki rančarji, ki so prišli z atlantske obale, da bi investirali denar v 'razvoj našega velikega Zahoda', kot so radi ponavljali.

	Ko so Burlingtončani zaradi posla potovali sem in tja, so med potjo zelo radi stopili z vlaka in prenočili v prijetni hiši, v kateri so prepoznali in cenili njihovo pomembnost, nobena hiša pa ni bila prijetnejša od hiše stotnika Daniela Forresterja v Sweet Waterju. Tudi stotnik Forrester je bil kot pogodbenik povezan z železnico, in med grmi žajblja in pašniki je zgradil na stotine kilometrov burlingtonske proge, ki je segala vse do vrha Black Hillsa.

	Forresterjev kraj, kot so ga imenovali vsi, pravzaprav ni bil nič posebnega, a zaradi svojih prebivalcev se je zdel večji in imenitnejši, kot je bil v resnici. Hiša je stala na nizkem okroglem griču dober kilometer in pol iz mesta – bela hiša, zgrajena v L, s strmo streho, da se nanjo ni kopičil sneg. Obkrožali so jo balkoni, sicer preozki, da bi lahko bili udobni, podpirali pa so jih grobo obdelani in krhki stebri, saj so takrat vsak spodoben kos lesa spremenili v nekaj ostudnega. Brez ovijalk in okrasnega grmičevja bi bila hiša najverjetneje precej grda. Stala je ob lepem topolovem gaju, ki ji je nudil zavetje na levi in desni, razraščal pa se je tudi po pobočju za hišo. Ker je stala na hribčku, obdana s poganjajočimi drevesi, je bila prva stvar, ki jo je zagledal popotnik, ki je v Sweet Water pripotoval z vlakom, in tudi zadnja, ko je odhajal.

	Da ste prišli na posest stotnika Foresterja, ste morali najprej prečkati širok potok, ki je tekel ob vzhodnem delu mesta. Ko ste čez brv prišli na drugo stran, ste stopili na stotnikovo zasebno pot, obdano s črnimi topoli, za njimi pa so se na obeh straneh raztezali zeleni pašniki. Ob vzno-žju griča, na katerem je stala hiša, je bilo potrebno prečkati še en potok, a čezenj je vodil močan lesen most. Ta potok si je svobodno utiral pot in se vil po prostranih travnikih, napol pašnikih in napol močvirju. Vsakdo, le stotnik Forrester ne, bi zemljo ob vznožju hriba izsušil in jo spremenil v rodovitna polja, ampak on si je ta kraj izbral že davno, ker mu je bil všeč in ker je rad opazoval, kako se čez travnike vije potok z obrežji, preraščenimi z meto, visokimi travami in vrbami. Za tisti čas je bil stotnik Forrester dobro preskrbljen, otrok pa ni imel, zato je svojim željam lahko ugodil.

	Ko je stotnik s svojim štirikolesnikom vozil s postaje prijatelje iz Omahe ali Denverja, je rad poslušal, kako so ti gospodje občudovali njegovo čredo in okoliške travnike; ko so prispeli na vrh griča, pa je rad gledal te starejše može, kako urno skačejo na tla in tečejo proti hiši, kjer jih je na verandi pričakala gospa Forrester, da bi jih pozdravila. Celo najresnobnejši in najhladnejši med njegovimi prijatelji, ozkoličen bankir, se je razvedril, ko je sprejel njeno roko in uzrl njen izzivalen in razposajen pogled, ter se trudil, da bi tudi njegove pozdravne besede zvenele enako zabavno kot njene.

	Vedno je bila tam, pred vhodnimi vrati, da je pozdravila obiskovalce. Nanje so jo opomnili zvoki kopit in ropotanje lesenih koles na lesenem mostu. Če je bila ravno takrat v kuhinji in pomagala češki kuharici, je prišla ven v predpasniku in mahala z žlico, polno masla, ali proti prišleku molela od češenj rdeče obarvane prste. Nikoli se ni ustavila niti toliko, da bi si spela lase; pomanjkljivo oblečena je bila privlačna in tega se je zavedala. Znano je bilo, da je pohitela k vratom le v jutranji halji in s krtačo za lase v roki, medtem ko so ji razpuščeni lasje padali na ramena, da je pozdravila Cyrusa Dalzella, predsednika podjetja Colorado & Utah, ta mož pa se ni še nikoli čutil bolj počaščenega. V njegovih očeh, in tudi v očeh vseh drugih moških srednjih let, ki so obiskovali stotnikovo hišo, je bilo vse, kar je počela gospa Forester, 'damsko' zato, ker je to počela ona. Niso si je mogli predstavljati v nobeni obleki ali situaciji, v kateri ne bi bila očarljiva. Stotnik Forrester, sicer redko-beseden možakar, je sodniku Pommeroyu rekel, da ni bila še nikoli tako privlačna kot tisti dan, ko jo je po travniku preganjal novi bik. Na travnik je šla nabirat rože, na bika pa je čisto pozabila. Stotnik je zaslišal njene krike in ko je stekel po hribu navzdol, jo je zagledal, kako je kot zajklja poskakovala ob robu močvirja, se smejala in se trmasto oklepala živo rdečega dežnika, ki je bil vir vseh težav.

	Gospa Forrester je bila petindvajset let mlajša od svojega moža in je bila njegova druga žena. Poročila sta se v Kaliforniji in v Sweet Water je prišla kot nevesta. Temu kraju sta že takrat pravila dom, čeprav sta tam živela le nekaj mesecev letno. Kasneje, ko se je stotnik v gorah med padcem hudo poškodoval in ga je nesreča dotolkla do mere, da se je odpovedal gradnji železniških prog, sta se z ženo umaknila v hišo na griču. Tam se je postaral in tudi ona, glej ga zlomka, je postala starejša.





	II.

	Ampak začetek te zgodbe sega v davno poletno jutro, ko je bila gospa Forrester še mlada in je bil Sweet Water zgolj še mestece, ki je veliko obetalo. Tisto jutro je stala v globoki niši velikega salonskega okna in urejala šopek staromodnih modrih rož v stekleni vazi. Ko je pogledala skozi okno, je na dovozu zagledala gručo bosonogih dečkov z ribiškimi palicami in košarami s hrano. Večino je poznala – med njimi sta bila Niel Herbert, nečak sodnika Pommeroya, čeden dvanajstletnik, ki ji je bil všeč, in vljudni George Adams, sin gosposkega rančarja iz Lowlla v Massachusettsu. Ostali so bili zgolj dečki iz mesta: mesarjev rdečelasi sin, debelušna dvojčka glavnega prodajalca, Ed Elliott, čigar spogledljiv postarani oče je imel prodajalno čevljev in je veljal za donhuana ljubezenskega sveta Sweet Wa-terja; in sinova nemškega krojača – bledolična pegasta fanta v ponošenih oblačilih in s skuštranimi oranžnimi lasmi, od katerih je včasih kupila ribe, ko sta se skoraj neslišno in precej strašljivega videza prikazala na kuhinjskih vratih in ji pretkano ponujala svoj ulov.

	Ko so fantje prišli na vrh hriba, so se ustavili in se posvetovali.

	»Ti jo vprašaj, Niel.«

	»Kar ti jo daj, George. V vašo hišo zahaja pogosto, mene pa skorajda ne pozna.«

	Ker so se ustavili pred tremi stopnicami, ki so vodile na sprednjo verando, je gospa Forrester prišla k vratom in jim prijazno pokimala v pozdrav. V rokah je držala rožnato vrtnico.

	»Dobro jutro, fantje. Greste na piknik?«

	George Adams je stopil korak naprej in ceremonialno snel slamnik.

	»Dobro jutro, gospa Forrester. Ali lahko, prosim, spodaj v močvirju lovimo ribe in malicamo v gaju?«

	»Seveda, krasen dan vam želim. Kako dolgo so že počitnice? Že kaj pogrešate šolo? Prepričana sem, da jo Niel pogreša. Sodnik Pommeroy mi je povedal, da se zelo rad uči.«

	Fantje so se zasmejali, Niel pa se je znašel v zadregi.

	»Le pojdite, a pazite, da boste zaprli vratca v ograji, ki obdaja pašnike. Gospod Forrester ne mara, da živina mendra trato.«

	Fantje so hitro odšli okrog hiše do vratc, ki so vodila v gaj, potem pa so vpijoč stekli po zelenem pobočju navzdol. Gospa Forrester jih je opazovala skozi kuhinjsko okno, dokler niso izginili za naslednjim gričem. Potem se je obrnila k češki kuharici.

	»Mary, danes speci še dodaten pladenj piškotov. Nesla jih bom fantom, ko bodo malicali.«

	Zaobljen grič, na katerem je stala Forresterjeva hiša, se je spredaj položno spuščal proti mostu, zadaj pa skozi gaj. Ampak vzhodno od hiše, kjer se je gozd končal, se je travnata planota končala s strmino, ki je segala do močvirja. In tam so se zadrževali fantje.

	Do takrat, ko je prišel čas za malico, niso naredili nič od nameravanega. Vse jutro so se podivjano obnašali – v oglušujočem vetru so vpili in se lovili po srebrnkasti močvari, prepredeni s pajčevinami, ki so se iskrile na visokem plevelu, švigali so sem in tja med trstičjem in bredli po potoku. S štora stare vrbe, na katerem se je sončila, so pregnali progasto vodno kačo, rezali veje za frače in ležali na trebuhu, ko so v hladnem izviru gasili žejo. Le nemška fanta, Rheinhold in Adolph Blum, sta se umaknila k ribniku, s padlim deblom zajezenemu delu potoka, kljub vsemu hru-pu in škropljenju pa jima je uspelo uloviti nekaj rib.

	Divje rože so polno cvetele, visoke trave so krasili škrlatni cvetovi, srebrnkaste svilnice pa so se šele začenjale prebujati. Vsenaokrog je bilo polno ptic in metuljev. Kar naenkrat pa se je veter umiril, zrak je postal vroč in soparen in ptice so izginile. Fantje so bili pošteno utrujeni. Majice so se jim lepile na telo, lasje pa na čelo. Neprijetno vročino močvare so zamenjali za prijeten hlad gozdička. V senci topolov so legli v hladno travo in si postregli s hrano. Blumova fanta s seboj nista nikoli prinesla več kot le rženi kruh in nekaj rezin suhega sira, ki se ga njuni tovariši ne bi dotaknili za nobeno ceno. Ampak Thaddeus Grimes, mesarjev rdečelasi sin, je bil edini dovolj nesramen, da je svoj prezir tudi pokazal.

	»Doma vsak dan jesta klobasice, zakaj jih nikoli ne prineseta s seboj?« je zarjovel.

	»Molči,« je rekel Niel Herbert. Pokazal je na belo podobo, ki se jim je hitro bližala skozi gaj, poln lesketajočih se senc. Bila je gospa Forrester, razoglava in s košaro v roki, črni lasje pa so se ji bleščali v soncu. Šele veliko let kasneje je začela nositi tančice in klobuke, čeprav njena polt ni nikoli veljala za lepo. Lica je imela bleda in precej suhcena, poleti pa posejana s pegami.

	Ko se jim je približala, je George Adams, ki je imel strogo mater, vstal, Niel pa ga je posnemal.

	»Fantje, prinesla sem vam vroče piškote.« S košare je odstranila prtiček. »Ste kaj ulovili?«

	»Nismo lovili rib, le tekali smo naokrog,« je rekel George.

	»Vem. Le podili ste se naokrog.« S fanti se je pogovarjala na prijeten način, lahkotno in zaupljivo. »Tudi sama med trganjem cvetlic kdaj pa kdaj odtavam tja. Temu se preprosto ne morem upreti. Sezujem nogavice, privzdignem krilo in že bredem po vodi.« Privzdignila je bel čevelj in pomahala z njim.

	»Ampak, gospa Forrester, saj ne znate plavati,« je rekel George. »Večina žensk ne zna.«

	»Oh, seveda znajo! V Kaliforniji znajo plavati vsi. Ampak Sweet Water me ne premami – blato, kače in pijavke, fuj!« je rekla, se stresla in se zasmejala.

	»Tudi mi smo danes videli kačo. Lovili smo jo. Ogro-mna je bila,« se je oglasil Thad Grimes.

	»Zakaj pa je niste ubili? Ko bom naslednjič bredla po vodi, me bo grizla v prste! Sedaj pa le jejte naprej. George, ko boste šli domov, pusti košaro pri Mary.« Odšla je, oni pa so gledali za belo podobo, ki se je vzpenjala ob robu gaja in se tu in tam ustavila ob malinah, ki so rasle ob ograji.

	»Odlični piškoti,« je rekel eden izmed Weaverjevih dvojčkov in se zahihital. Nemška fanta sta jedla molče. Vsi so bili precej veseli, ker je k njim prišla gospa Forrester, namesto da bi poslala Mary. Tudi grobijanski mali Thad Grimes z opečnatimi lasmi in ogromnimi usti – karakteristična značilnost vseh Grimesov – se je zavedal, da je gospa Forrester zelo posebna. George in Niel sta bila stara dovolj, da sta se lahko na lastne oči prepričala, da je drugačna od drugih meščank, pa tudi razmišljala sta o tem, zakaj je tako. Brata Blum sta jo krotko opazovala izpod pristriženih svetlih las kot žensko premožnega in velikega sveta. Zavedala sta se, bolj kot njuni tovariši, da je tako srečen in privilegiran sloj predstavljal del ustaljenega družbenega reda.

	Fantje so pomalicali, potem pa ležali v travi in se pogovarjali o Fanny, vodni španjelki sodnika Pommeroya, ki jo je nekdo zastrupil, in razglabljali, kdo naj bi to bil, ko jih je obiskal še nekdo.

	»Tiho, fantje, prihaja. To je Strupeni Ivy





1 ,« je rekel eden od Weaverjevih dvojčkov. »Tiho, nočemo, da bi še koga zastrupil.«

	Iz močvirja je po hribu navzgor skozi gaj proti njim hodil postaven fant, star osemnajst ali devetnajst let, oblečen v precej ponošeno lovsko obleko, s puško in lovsko torbo. Korakal je oholo in ošabno ter med hojo brcal suhe vejice, pa tudi držal se je nenaravno pokončno, kot bi imel na hrbet privezano železno palico. Kljubovalno je nagibal glavo in ko je prišel do fantov, jih je vzvišeno in pokroviteljsko ogovoril.

	»Živijo, otroci. Kaj pa vi počnete tukaj?«

	»Piknik imamo,« je rekel Ed Elliott.

	»Mislil sem, da so pikniki za punce. Ste tudi učiteljico pripeljali s seboj? A niste že dovolj stari za lov?«

	George Adams ga je prezirljivo pogledal.

	»Seveda smo. Za zadnji rojstni dan sem dobil 22-kalibrskega Remingtona. Vemo pa, da sem orožja ne smemo nositi. Tudi ti, gospod Ivy, svoje rajši skrij, ali pa bo sem prišla gospa Forrester in te napodila.«

	»Iz hiše nas ne more videti. No, kakorkoli, meni že ne bo rekla ničesar. Nič boljša ni od mene.«

	Fantje so molčali. Takšne besede so se zdele nezaslišane celo velikoustnemu Thadu, čeprav je očetov posel temeljil na dejstvu, da so nekateri ljudje boljši od drugih in so posledično kupovali boljše kose mesa. Če bi vsi jedli samo okrogle zrezke kot družina Ivyja Petersa, bi mesar ostal brez dela.

	Ampak obiskovalec je puško in torbo odložil za bližnje drevo in se togo vzravnal. Skupino fantov si je ogledoval s priprtimi očmi, da so se vsi počutili neprijetno. George in Niel nista hotela gledati Ivyja, pa vendar ju je njegov obraz na nek način privlačil. Bil je rdeč in nekako zabuhel, kot da bi ga popikale čebele ali bi prišel v stik s strupenim bršljanom. Vsem je bilo dobro znano, da je svoj vzdevek dobil, ker se mu je zaradi zastrupitve psov večkrat uspelo izmazati, dokler ni zastrupil prijazne sodnikove vodne španjelke. Fantje so govorili, da je psičko dobil na piko in da ni našel miru, dokler ni poginila.

	Ivyjeva pordela koža je bila posuta s pegami, podobnim pikicam rje, na vsaki ličnici pa je imel globoko jamico, ki je spominjala na drevesno grčo, vendar pa njegovega obraza nikakor ni omilila. Oči je imel zelo majhne, ker pa ni imel trepalnic, so njegove nepremične in toge zenice spominjale na kačje ali kuščarjeve. Tudi roke je imel podobno otekle kot obraz, na hrbtiščih dlani in členkih pa je imel globoke gube. Ivy Peters je bil grd moški, a to mu je bilo všeč. Fantom je začel pripovedovati, da je sedaj sicer prevroče za lov, da pa se bo odkradel v močvirje kasneje, ko se bodo ob sončnem zahodu prikazale race in jih bo nekaj ustrelil.

	»Še preden me bo stotnik opazil, bom že na drugi strani v koruznih poljih. Ne teče kaj prida.«

	»Očetu te bo zatožil.«

	»Kot da je mojemu očetu kaj mar!« Nemirno se je oziral po gaju. »Slišite detla? Za nas se sploh ne zmeni. To je pogum!«

	»Tukaj so zaščiteni, zato se ne bojijo,« je rekel dlakocepski George.

	»Seveda. Staremu bodo uničili gozd. Drevesa so že sedaj polna lukenj. Brez težav ga lahko zadenem.«

	Niel in George sta sedla pokonci.

	»Ne drzni si streljati tukaj, ker nas boš spravil v težave.«

	»Takoj bo prišla sem,« je vzkliknil Ed Elliott.

	»Pa naj pride, snobinja! Kdo pa sploh govori o streljanju? Psa se da ubiti na veliko načinov.«

	Ob tem nesramnem nastopaštvu so se fantje samo začudeno spogledali, Weaverjeva dvojčka pa sta se začela hihitati in valjati po mahovnatih tleh. Ampak zdelo se je, da se Ivy sploh ne zaveda, da je v zvezi s psi že tako ali tako veljal za zelo iznajdljivega. Iz žepa je potegnil kovinsko fračo in nekaj prodnatih kamenčkov.

	»Ne bom ga ubil, le presenetil ga bom.«

	»Stavim, da ga ne boš zadel.«

	»Stavim, da ga bom!« Kamenček je namestil na usnjen trak, nameril in ustrelil. Dobro je ciljal, detel je namreč padel na tla ob njegovih nogah. Čezenj je hitro položil črn klobuk. Ivy ni nikoli nosil slamnika, niti ko je bilo najbolj vroče.

	»Počakajte, takoj bo prišel k sebi. Vsak trenutek bo zaprhutal.«

	»Ni on, ona je. To vsakdo ve,« je prezirljivo rekel Niel, nejevoljen, ker je prišel ta nepriljubljeni fant in jim kvaril popoldan. Tudi sam je za usodo stričevega španjela krivil Ivyja Petersa.

	»No, prav, gospodična Ona,« je brezbrižno rekel Ivy, ki je imel svoj načrt. Iz žepa je potegnil majhno rdečo usnjeno škatlico in ko jo je odprl, so fantje zagledali kup zanimivih drobnih reči: majhna ostra rezila, kavlje, ukrivljene igle, žagico, pihalno cevko in škarjice. »Nekaj sem jih dobil med priborom za gačenje živali, nekaj sem jih izdelal sam.«

	Togo je pokleknil – zdelo se je, da ga kolena nočejo ubogati – in h klobuku prislonil uho. »Živahna je kot čriček,« je izjavil. Z roko je segel pod klobuk in izvlekel prestrašeno ptico. Krvavela ni, pa tudi poškodovana ni bila.

	»Sedaj pa opazujte. Nekaj vam bom pokazal,« je rekel Ivy. Detlovo glavo je pridržal v primežu palca in kazalca, z dlanjo pa objel sopihajoče telo. V hipu in vešče, kot bi to storil že velikokrat, je z ostrim rezilom potegnil čez oči, ki so strmele vanj, potem pa ptico izpustil.

	Detel se je dvignil v zrak, a poletaval je sem in tja, se zaletel v deblo, poletel v nasprotno smer in se zaletel v drugo drevo. Gor in dol, naprej in nazaj je iskal pot med prepletenimi vejami, padal in se pobiral.

	Fantje so stali in ga opazovali. Bili so ogorčeni in počutili so se nelagodno. Niso vedeli, kaj naj storijo. Niso bili preveč občutljivi, še posebej Thad je veliko pomagal v klavnici, pa tudi brata Blum sta se preživljala z ubijanjem. Niso vedeli, da jih lahko tako zelo prizadene ranjeni detel. Nekaj podivjanega in obupanega je bilo v prhutanju slepe živali, ki je s krili udarjala po vejah in stresala z glavo, kot ptice ravnajo med pitjem. Naposled ji je uspelo pristati na isti veji, s katere jo je Ivy sklatil, ker pa se je iz ran nečesa naučila, se je s pomočjo kljuna hitro odkradla po veji in izginila v svojo duplino.

	»Hej,« je skozi zobe zasikal Niel Herbert, »poskusil ga bom ujeti in odrešiti muk. Rhein, daj mi štuporamo.«

	Rheinhold je bil najvišji in ubogljivo je nastavil svoj koščeni hrbet. Po topolu je težko plezati, lubje je grobo, veje pa se začnejo visoko. Niel je strgal hlače in si pošteno opraskal noge, preden je dosegel prvo vejo. Malce se je nadihal, potem se je vzpenjal naprej proti detlovi luknji, ki je bila neobičajno visoko. Skoraj mu je že uspelo in prijatelji so menili, da mu gre dobro, ko je iznenada izgubil ravnotežje, se prekucnil in zgrmel na tla. Negibno je obležal.

	»Steci po vodo!«

	»Steci po gospo Forrester! Prosi jo za viski.«

	»Ne,« je rekel George Adams, »odnesimo ga v hišo. Vedela bo, kaj je treba storiti.«

	»Zveni razumno,« je rekel Ivy Peters. Ker je bil večji in precej močnejši od drugih, je dvignil mlahavo Nielovo telo in se odpravil po hribu navzgor. Prešinilo ga je, da je dobil dobro priložnost, da si Forresterjevo hišo ogleda tudi od znotraj. To si je vedno želel.

	Mary, kuharica, ga je zagledala skozi okno in takoj stekla po gospodarico. Stotnik Forrester je bil v Kansas Cityju.

	Gospa Forrester je prišla k zadnjim vratom.

	»Kaj se je zgodilo? Pa saj to je Niel! Prinesi ga v hišo, prosim.«

	Ivy Peters ji je sledil in se razgledoval po prostorih, drugi pa so mu sledili – vsi, razen bratov Blum, ki sta se zavedala, da ne smeta kar tako v hišo. Gospa Forrester jih je peljala mimo strežajeve shrambe, jedilnice in salona v zadnjem delu hiše do svoje spalnice. Odgrnila je belo odejo, Ivy pa je Niela položil na posteljo. Gospa Forrester je bila zaskrbljena, ne pa tudi prestrašena.

	»Mary, prinesi brendi. George, telefoniraj doktorju Dennisonu, naj takoj pride sem. Fantje, stecite ven na spre-dnjo verando. Bodite tiho in počakajte. Preveč vas je tukaj.« Pokleknila je ob postelji in Nielu po žličkah dajala žganje.

	Mlajši dečki so odšli, le Ivy Peters je ostal. Stal je v salonu ob vratih spalnice. Roke je prekrižal na prsih in se radovedno oziral naokrog.

	Gospa Forrester ga je pogledala čez ramo.

	»Lahko počakaš na verandi, prosim? Starejši si od drugih in če bom kaj potrebovala, te bom poklicala.«

	Ivy je v sebi zaklel, a moral je oditi. V njeni ukazovalni vljudnosti je bilo nekaj dokončnega – nekaj vzvišenega in mogočnega. Nameraval je sesti v največji usnjeni fotelj, prekrižati noge in se počutiti kot doma, a znašel se je na verandi, kamor ga je poslal elegantno zveneč glas enako učinkovito, kot bi ga tja brcnil najsilnejši mestni mišičnjak.

	Niel je odprl oči in se začudeno ozrl po veliki, napol zatemnjeni sobi, polni masivnega pohištva iz orehovine. Ležal je na beli postelji na blazini z izvezeno posteljnino, gospa Forrester pa je klečala ob njem in mu z odišavljeno vodico močila čelo. Kuharica Mary je stala za njo in v rokah držala posodo z vodo.

	»Au, moja roka!« je zastokal Niel in v hipu so mu na čelo stopile kaplje potu.

	»Ja, ljubček, bojim se, da je zlomljena. Ne premikaj se. Doktor Dennison bo vsak čas tukaj. Te zelo boli?«

	»Ne, gospa,« je komaj slišno odvrnil. Zelo ga je bolelo. Bil je slaboten, pa vendar tudi zadovoljen. Soba je bila hladna, mračna in tiha. V njegovem domu je bilo vse grozljivo, kadar je kdo zbolel … Kako nežne prste je imela gospa Forrester in kako ljubka dama je bila. Za čipkastim ovratnikom obleke je videl bel vrat, ki se je med dihanjem širil in ožil.

	Nenadoma je vstala in snela lesketajoče se zlate prstane – prej sploh ni pomislila nanje – hitro se jih je znebila, kot bi si umivala roke, in jih položila v Maryjino široko dlan. Mali deček je razmišljal, da verjetno nikoli več ne bo na tako lepem kraju. Okna so segala skoraj do tal, zelene naoknice pa so prepuščale žarke svetlobe, ki so se iskrili na zloščenih tleh in na srebrnini na predalniku. Težke zavese so bile na straneh zvezane z velikimi pentljami. Marmorni umivalnik je bil visok skoraj toliko kot predalnik. Masivno pohištvo iz orehovine je bilo okrašeno s svetlimi rezbarijami. Niel je imel drsno žago in rezbarije so ga zelo zanimale.

	»No, sedaj pa že bolje izgleda, kajne, Mary?« Gospa Forrester mu je šla z roko skozi črne lase in ga nalahno poljubila na čelo. Oh, kako čudovito, kako čudovito je dišala!

	»Kolesa na mostu. To je doktor Dennison. Mary, pojdi in ga pripelji sem.«

	Doktor Dennison je Nielu naravnal roko in ga s svojim dvokolesnikom odpeljal domov. Nielov dom je bil neprijeten – majava hiška na robu prerije, kjer so živeli nepomembni ljudje. Če Niel ne bi bil sodnikov nečak, bi bil le eden izmed fantov, ki jim je gospa Forrester samo veselo prikimala v pozdrav. Njegov oče je bil vdovec. Za hišo je skrbela njegova neporočena revna sorodnica iz Kentuckyja, Niel pa je bil prepričan, da je najslabša gospodinja na svetu. Hiša je bila ponavadi polna nedokončanih stopenj pranja – povsod je bilo polno veder, v katerih se je namakalo perilo – pospravljanje postelj pa je prišlo na vrsto, ko se je sestrični Sadie to zahotelo. Po zajtrku je rada sedela in brala o sojenjih morilcem, ali pa je prebirala precej zdelano knjigo Sveti Erazem. Sadie je imela dober značaj in je sosedom vedno rada priskočila na pomoč, ampak Niel je sovražil, da je kdorkoli hodil k njim. Oče je bil le redko doma, ves čas je bil v službi. Skrbel je za okrajne zemljiške knjige in urejal kmetijska posojila. Svoje imetje je sicer izgubil, a je skrbel za naložbe drugih ljudi. Bil je prijazen in priljubljen moški, mlad, čeden in olikan, a Niel se ni mogel znebiti občutka, da njegovo družino spremlja neuspeh. Oklepal se je svojega strica po materini strani, sodnika Pommeroya, precej zajetnega možakarja z belimi brki, ki je bil odvetnik stotnika Forresterja in prijatelj vseh pomembnih ljudi, ki so obiskovali Forresterjeve. Niel je bil ponosen, kot je bila ponosna njegova mati. Umrla je, ko je imel pet let. Zahod je sovražila in svojim sosedam je rada ošabno govorila, da ne bi hotela živeti nikjer drugje kot le v okraju Fayette v Kentuckyju; da so prišli v Sweet Water samo zaradi dobre naložbe, da bi 'cente spremenili v dolarje'. Po tej frazi se nesrečnice še vedno spominjajo.





	III.

	Naslednjih nekaj let je Niel le redko videl gospo Forrester. Bila je navdušenje, ki je prišlo in odšlo s poletjem. Zime sta z možem preživljala v Denverju ali Colorado Springsu – kmalu po zahvalnem dnevu sta odšla iz Sweet Waterja, vrnila pa sta se šele v začetku maja. Niel je vedel, da je gospe Forrester všeč, ampak za odraščajoče fante ni imela veliko časa. Kadar so bili pri njej prijatelji in je zanje pripravila piknik ali na z mesečino obsijan večer ples v gaju, je bil Niel vedno med povabljenimi. Ko je skupaj z Blumovima fantoma prihajal ali odhajal po poti čez močvirje, je včasih srečal stotnika, ki je v svojem štirikolesniku prevažal obiskovalce. O teh ljudeh je veliko slišal od črnega Toma, zvestega črnskega služabnika sodnika Pommeroya, ki je stregel na zabavah v Forresterjevi hiši.

	Potem pa se je zgodila nesreča, ki je končala stotnikovo kariero graditelja železniških prog. Po padcu s konja v gorah je vso zimo bolan preležal v hotelu Antlers v Colorado Springsu. Poleti, ko ga je gospa Forrester pripeljala domov v Sweet Water, je še vedno hodil s pomočjo palice. Postal je veliko napornejši in precej zagrenjen, nikoli več pa se ni odločil za projekt pri gradnji železnice. Zmožen je bil delati na vrtu, obrezovati grmičevje in žive meje iz majnika. Pravzaprav je dobršen del svojega časa namenil gojenju rož. Z ženo sta čez zimo še vedno odpotovala, a vračala sta se veliko prej.

	Medtem pa se je mestece Sweet Water spreminjalo. Njegova prihodnost ni bila več svetla. Več zaporednih slabih letin je kmetom vzelo voljo. George Adams se je z družino vrnil v Massachusetts – vizije o Zahodu so se razblinile. Njihovemu zgledu so eden za drugim sledili tudi go-sposki rančarji. Forresterjeva sta imela manj obiskovalcev. Burlingtončani so začeli previdneje trošiti denar, kot so radi govorili ljudje, železničarski uradniki pa se v Sweet Waterju niso ustavljali tako pogosto kot nekoč – veliko raje so naglo pohiteli mimo mesteca, v katerem je potonil denar, ki se ne bo nikoli več vrnil.

	Oče Niela Herberta je bil eden prvih, ki je priznal poraz. Zaklenil je majhno hiško, sestrično Sadie poslal nazaj v Kentucky in sprejel službo v Denverju. Niela je pustil pri stricu, da bi se učil pravo. Saj ne, da bi Niela pravo zanimalo, a rad je bil s sodnikom Pommeroyem in z njim bi ostal v Sweet Waterju ali kjerkoli drugje. Nekaj tisoč dolarjev, ki mu jih je zapustila mati, bo postalo njegovih, ko bo dopolnil enaindvajset let.

	V sobici v zadnjem delu sodnikovih službenih pisarn si je Niel uredil prostor, in sicer v drugem nadstropju najimenitnejše opečnate stavbe v mestu. Tam je živel v meniški čistosti in strogosti, vesel, ker se je znebil svoje sorodnice in njenega neučinkovitega gospodinjenja. Odločil se je, da bo ostal samski kot njegov stric. Skrbel je za pisarne, pravzaprav je bil hišnik, uredil pa jih je čisto po svojem okusu, in to tako privlačno, da so vsi sodnikovi prijatelji, še posebej pa stotnik Forrester, pogosteje zahajali tja.

	Sodnik je bil na svojega nečaka ponosen. Niel jih je imel sedaj devetnajst, bil je visok, pokončen in preudaren mladenič. Imel je lepe poteze, oči tako temno sive, da so bile pod dolgimi trepalnicami videti skoraj črne, gledale pa so precej mrko in izzivalno. V tistem času se mladim svet ni zdel preveč svetal. Zaradi zadržanosti, ki ni izvirala iz zadrege ali nečimrnosti, pač pa je bila posledica kritičnega mišljenja, je bil fant videti starejši in tudi nekoliko nedostopen.

	Nekega zimskega popoldneva, le nekaj dni pred božičem, je Niel sedel za dolgo mizo v zadnji pisarni, kjer je običajno delal ali preganjal čas, in obdan s sodnikovimi pravnimi knjigami in resnobnimi jeklenimi gravurami državnikov in pravnikov pisal. Njegov stric je sedel za mizo v sprednji pisarni, zatopljen v prijateljski posvet s stranko. Niel, ki se je med prepisovanjem pripomb nadvse dolgočasil, se je poskušal domisliti izgovora, da bi prišel iz hiše, ko je na zunanjem hodniku zaslišal hitre lahkotne korake. Vrata sprednje pisarne so se odprla in slišal je, kako je stric hitro vstal, v istem hipu pa je zaslišal tudi ženski smeh – nežen, melodičen smeh, ki je enakomerno naraščal in upadal. Na vrtljivem stolu se je toliko zasukal, da je lahko čez ramo videl skozi dvojna vrata v sprednjo pisarno. Tam je stala gospa Forrester in s krznenim mufom potresavala proti sodniku in očaranemu švedskemu farmarju. S hitrim pogledom je ošinila steklenico buorbona in dva kozarca, ki so stali med papirji na mizici.

	»Tako se pripravljate na svoje primere, sodnik? Kakšen zgled za Niela!« Pokukala je v sosednjo sobo in v pozdrav prikimala fantu, ki je vstal.

	Niel je sicer ostal v zadnji pisarni, a jo je opazoval, ko je odklonila stol, ki ga je sodnik potisnil proti njej, in ga zavrnila, ko je z vljudno kretnjo pokazal na steklenico žganja. V čepici in dolgem plašču iz tjulnje kože je stala ob njegovi mizi. Izza ovratnika ji je gledal škrlaten šal, čez oči pa je imela spuščeno prosojno rjavo tančico s pikami. Tančica ni niti malo zakrila čudovitih oči, temnih in sijočih, pod nizkim belim čelom in ukrivljenimi obrvmi. Mrzel zrak ji v lica ni prinesel rdečice – njena koža je vedno spominjala na dišečo kristalno belino lilij. Ko je gospa Forrester koga pogledala, je ta vedel, da ga je uročila. Zgodilo se je v trenutku in urok je premagal tudi tiste z najdebelejšo kožo. Srečanje z njo ni bilo nikoli neprijetno, četudi je bilo zgolj bežno. Če je koga pozdravila ali ga samo ošinila z očmi, je to takoj pomenilo nekaj osebnega. Nekaj je bilo na njej, da je v hipu prevzela vsakogar – vsakdo se je takoj zavedel njene krhkosti in gracioznosti; njenih ustnic, ki so lahko veliko povedale brez besed; njenih oči, živahnih, nasmejanih, intimnih, a skoraj vedno tudi rahlo posmehljivih.

	»Bosta prišla z Nielom jutri k nam na večerjo, sodnik? In mi boste posodili Toma? Pravkar sem prejela obvestilo, da nas bodo obiskali Ogdenovi. Na Vzhod so šli po hčerko, da bi jo pripeljali iz šole domov – menda je imela mumps ali nekaj podobnega. Do božiča bi radi bili doma, a za dan ali dva se bodo ustavili pri nas. Tudi Frank Ellinger bo najverjetneje prišel iz Denverja.«

	»Ničesar se ne bi mogel razveseliti bolj kot večerje z gospo Forrester,« je ustrežljivo odvrnil sodnik.

	»Hvala,« je rekla in se igrivo priklonila, potem pa se je obrnila proti dvojnim vratom. »Niel, lahko za nekaj časa odložiš delo in me odpelješ domov? Gospod Forrester se je zadržal v banki.«

	Niel si je ogrnil plašč iz volčjega usnja. Gospa Forrester ga je prijela za ohlapen rokav, potem pa sta po dolgem hodniku in ozkih stopnicah skupaj odšla ven na ulico. Ob plotu s privezi so stale njene sani, ki so med vozovi in podeželskimi sanmi spominjale na pisano igračo. Niel je gospe Forrester ogrnil debelo odejo, odvezal ponija in skočil k njej. Konja sta se takoj odpravila po zamrznjeni glavni cesti, na kateri je bilo le malo ljudi, prečkala zaledenel potok in odpeketala po potki, obdani s topoli, proti hiši na griču. Popoldansko sonce je sijalo na z debelo snežno sko-rjo prekrite travnike. Topoli so se v zimski pušči zdeli še višji in bolj pokončni, resnobnejši in togotnejši. Medtem ko je gledala Niela in z njim kramljala, se je gospa Forrester pred mrazom branila z mufom. »Nadejam se, da mi boš pomagal zabavati Constance Ogden. Lahko pojutrišnjem popoldan prideš sem in me razbremeniš? Saj tvoje odvetniške zadolžitve še niso pretirano pereče, kaj?« Zapeljivo se je nasmehnila. »Kaj naj jaz počnem z devetnajstletno mladenko? Ki študira? Nisem dovolj izobražena, da bi se lahko pogovarjala z njo.«

	»Tudi jaz nisem!« je vzkliknil Niel.

	»Oh, ampak ti si fant. Morda boš v njej vzbudil zanimanje za lahkotnejše reči. Velja za lepotico.«

	»Se vam zdi lepa?«

	»Že dolgo je nisem videla. Nekoč je bila osupljiva – porcelanasto modre oči in bujni rumeni lasje, no, ne ravno rumeni – kako jim rečejo dandanes? Pepelnato blond, če se ne motim.«

	Niel je opazil, da se je gospa Forrester vedno, ko je opisovala čare drugih žensk, rahlo norčevala.

	Pripeljala sta se pred hišo. Izza vogala je prišel Ben Keezer, da bi konja odpeljal v hlev.

	»Ben, ob šestih pojdi po gospoda Forresterja. Niel, vstopi za trenutek in se ogrej.« Skozi majhen vetrolov, ki je pozimi ščitil vhodna vrata, ga je potisnila na hodnik. »Obesi plašč in pridi z menoj.« Skozi salon ji je sledil v majhno dnevno sobo, kjer je v črnem kaminu tlel ogenj, in sedel v velik naslonjač, v katerem je po kosilu dremal stotnik Forrester.

	Prostor je bil precej temačen, poln do stropa segajočih knjižnih omar iz orehovine in s steklenimi vrati. Tla je prekrivala rdeča preproga, na stenah pa sta viseli veliki staromodni gravuri: Poetova hiša na zadnji dan Pompejev in Shakespeare bere kraljici Elizabeti.

	Gospa Forrester ga je za kratek čas pustila samega in se vrnila s pladnjem s šerijem in kozarci. Pladenj je odložila na mizico, nalila kozarček Nielu, potem še sebi ter sedla na naslonjalo oblazinjenega stola. Počasi je srkala šeri in proti ognju izmenično iztegovala drobne noge, obute v copate s srebrno sponko.

	»Lepo, da boste tudi za božič tukaj,« je pripomnil Niel. »Kolikor se spomnim, se je doslej zgodilo to le enkrat.«

	»Bojim se, da bomo letos ostali vso zimo. Gospod Forrester pravi, da si potovanja ne moreva privoščiti. Zdi se, da sva trenutno zelo siromašna.«

	»Kot vsi drugi,« je mrko rekel fant.

	»Ja, kot vsi drugi. Ampak nič bolje ne bo, če bomo zato čemerni, kajne?« Napolnila jima je kozarca. »Vsak popoldan si privoščim malo šerija. V Colorado Springsu nekateri moji prijatelji raje pijejo čaj, kot Angleži, ampak jaz bi se počutila kot starka, če bi pila čaj. Poleg tega pa je šeri dober za grlo.« Niel se je spomnil zgodbic o slabotnih pljučih in občasnih strahotnih krvavitvah, a ko jo je človek pogledal, je vanje podvomil – drži, da je bila krhka, a bila je tudi polna življenja. »Morda pa se tebi zdim stara, Niel, dovolj stara za čaj in ruto.«

	Resnobno se je nasmehnil.

	»Meni se zdite vedno enaki, gospa Forrester.«

	»Aja? In kakšna se ti zdim?«

	»Ljubki. Preprosto ljubki.«

	Ko se je sklonila, da bi odložila kozarec, ga je pobožala po licu.

	»Oh, s Constance se boš odlično znašel,« je veselo rekla, potem pa resno dodala: »Vesela sem, da tako misliš. Rada bi ti bila dovolj všeč, da nas boš to zimo pogosto obiskal. Prihajal boš s stricem, da bomo štirje za vist. Moj mož mora vsak večer igrati vist. Niel, se ti zdi, da peša? Kar plaši me, ker postaja malce negotov. No, ampak zaupati moramo v srečo.« Dvignila je napol prazen kozarec in ga podržala proti svetlobi.

	Nielu je bilo všeč, kako se žar ognja iskri na njenih uhanih, dolgih obeskih z rubini in biseri v obliki fleur-de-lys. Bila je edina ženska, ki jo je poznal, ki je nosila uhane. Ob trikotnih ozkih ličnicah so se zdeli naraven dodatek. Čeprav ji je stotnik Forrester podaril veliko lepših, je rad videl, da je nosila prav te, pripadali so namreč njegovi materi. Godilo mu je, če je njegova žena nosila nakit – to mu je veliko pomenilo. Svojih čudovitih prstanov ni snela nikoli, razen v kuhinji.

	»Zima na podeželju mu bo morda dobro dela,« je rekla gospa Forrester po nekaj trenutkih tišine, ko je zrla v ogenj, kot bi poskušala v njem najti odgovore na težave. »Ta kraj mu je zelo pri srcu, a s sodnikom Pommeroyem morata paziti nanj, ko je v mestu. Če bo videti utrujen ali upehan, najdita nek izgovor in ga pripeljita domov. Ne prenese več kozarčka ali dveh kot nekoč.« Ozrla se je čez ramo in preverila, ali so vrata jedilnice zaprta. »Enkrat lansko zimo je popival s prijatelji v Antlersu – nič posebnega, kot je to vedno počel in kot bi moral biti vsakdo sposoben to početi – a zanj se je izkazalo za preveč. Ko se je spuščal po stopnicah, da bi se mi pridružil v kočiji, je padel. Ledu ni bilo, torej mu ni moglo spodrsniti. Padel je preprosto zato, ker je izgubil ravnotežje. In le s težavo je vstal. Ko se spomnim na tisti dogodek, me še vedno strese. Kot bi se porušila gora.«

	Malo kasneje je Niel gazil po hribu navzdol in navdušeno opazoval rdeče žarke zahajajočega sonca. Oh, letos pa zima ne bo tako grozna! Čudil se je, da bo vso zimo tukaj ona, prava ženska med navadnimi smrtniki. Niti v Denverju ni še nikoli videl tako elegantne ženske. Sedel je v jedilnici hotela Brown Palace in jih opazoval, ko so prihajale na večerjo – modne ženske 'Vzhoda', ki so potovale v Kalifornijo, ampak nikoli ni videl nobene tako privlačne in imenitne, kot je bila gospa Forrester. V primerjavi z njo so bile vse druge okorne in dolgočasne, celo lepotice so se zdele brez življenja – v očeh niso imele tistega, kar človeku razburka kri. In nikjer drugje ni slišal ničesar podobnega njenemu vabljivemu melodičnemu smehu, ki je spominjal na plesno glasbo v daljavi, ki je pozvanjala v intervalih med odpiranjem in zapiranjem vrat.

	Spominjal se je trenutka, ko je prvič videl gospo Forrester. Takrat je bil še deček. Nekega nedeljskega jutra je postopal pred škofijsko cerkvijo, ko je pred vhod pripeljala nizka kočija. Na sprednjem sedežu je sedel Ben Keezer, na zadnjem pa je sedela dama, sama, v črni svileni obleki z naborki, v črnem klobuku in z dežnikom z ročajem iz slonovine v roki. Ko se je kočija ustavila, je privzdignila obleko, da bi izstopila, in izpod vrtinca belih spodnjih kril se je prikazala noga v črnem čeveljčku. Deček ji je sledil skozi odprta vrata. Ob cerkveni klopi je pokleknila. Sedaj je bil ponosen nase, ker je še isti trenutek v njej prepoznal žensko, ki je pripadala svetu, drugačnemu od vseh, ki jih je poznal.

	Na koncu drevoreda se je Niel za trenutek ustavil in se še zadnjič ozrl po okostenelih topolih. Tik nad njihovimi zašiljenimi krošnjami je visel srebrnkast zimski mesec.





	IV.

	Ob lepem vremenu se je sodnik Pommeroy ponavadi sprehodil do Forresterjevih, ker pa je bila večerja posvečena Ogdenovim, je najel možakarja v livreji, da ju je z nečakom tja odpeljal z eno izmed mestnih kočij, ki so jih uporabljali zelo redko, le za pogrebe in poroke. Močno so zaudarjale po hlevu, odeje za čez kolena pa so bile zamaščene in težke kot svinec. Niel in njegov stric sta bila edina meščana, povabljena na to večerjo. Zapeljala sta se čez potok in po hribu navzgor, s kočije pa sta stopila polna konjskih dlak.

	Stotnik Forrester ju je pričakal pred vrati. Nosil je plašč, zapet do vratu, srajco in črno kravato, zvezano pod obilnim podbradkom. Vedno je bil gladko obrit, nosil je le svetle, navzdol zavihane brke. Zbrana družba je stala za njim in se smejala, Niel pa je hitro poiskal krtačo in začel čistiti dlake s stričevega suknjiča. Gospa Forrester je skrtačila Nielov plašč, potem pa ga je odpeljala v salon in ga predstavila gospe Ogden in njeni hčerki.

	Hči je bila dokaj lepa, se je zdelo Nielu. Nosila je kratko svetlo rožnato večerno obleko brez rokavov in z globokim izrezom. Njene oči so resnično bile, kot je dejala gospa Forrester, porcelanasto modre, precej opazne, a tudi neizrazne. Bujne pepelnato zlate lase je imela spete s srebrnimi trakovi. Kljub osvežujoči rožnati polti, ki je spominjala na vrtnice, njen obraz ni bil povsem privlačen. Kazili sta ga dve izraziti črti, ki sta tekli od nosu do kotičkov ust. Kadar je bila nejevoljna, četudi le rahlo, sta se črti napeli, malce nazaj potegnili nos, izraz na njenem obrazu pa je postal rahlo sumničav in užaljen. Niel je sedel k njej in se trudil po najboljših močeh, a pogovor z njo se mu je zdel naporen. Bila je nemirna in odsotna, ves čas pa se je ozirala čez ramo in v roki mečkala robec. Očitno je bila z mislimi nekje drugje. Čez nekaj časa se je obrnil k njeni materi, v kateri je lažje vzbudil zanimanje.

	Gospa Ogden je bila skoraj pretirano domačna. Njen obraz je spominjal na hruško, visoko čelo pa ji je krasil niz kodrov. Kožo je imela modrikasto rjavo, skoraj vijoličasto, kakršna je bila njena obleka. Zguban vrat ji je krasila diamantna ogrlica. Za razliko od Constance je bila izjemno prijazna, a med govorjenjem je glavo nagibala vznak in z očmi iskala poglede, za katere je Niel menil, da v njih uživajo le lepotice. Verjetno je že dolgo živela obkrožena z ljudmi, ki so jo imeli za pomembno persono, zato se je znala vesti kot razvajena ljubljenka. Nielu se je sprva zdela precej trapasta, a njenih kretenj se je hitro navadil in postala mu je všeč. Prav kmalu se je od srca smejal in pozabil na neuspešen pogovor z njeno hčerko.

	Gospod Ogden, majhen možakar z od vremena zdelanim obrazom, je imel okrog petdeset let. Na eno oko je škilil, nosil je cesarske ukrivljene brke, bil pa je precej tišji in manj vpadljiv kot ob prejšnjih priložnostih, ko sta se z Nielom srečala. Zdelo se je, da pričakuje, da bo govorila le njegova žena. Ko ga je ogovorila ali šla mimo njega gospa Forrester, ji je z zdravim očesom sledil, medtem ko je škilavo oko ostalo togo in odsotno.

	Kar naenkrat so vsi postali živahnejši, ozračje se je otoplilo in tudi luči so močneje zasijale, ko je v jedilnico s pladnjem, polnim koktajlov, ki jih je pripravil sam, vstopil četrti član denverske skupine. Frank Ellinger je bil samski moški pri štiridesetih, visok sto petinosemdeset centimetrov, z dolgimi ravnimi nogami, lepimi rameni in s postavo, ki je dopuščala, da je pod oprijetim suknjičem nosil bel telovnik, ne da bi se mu okrog pasu naredile gube. Imel je črne skodrane štrenaste lase, ki so na straneh začenjali siveti, precej pordelo polt in poudarjen nos z velikimi nosnicami. Brado je imel izrazito preklano, možate ustnice poudarjene in ukrivljene ter večno pod nadzorom, zobe pa bele in močne, a tudi nepravilne, da je človeka prešinilo, da bi z njimi lahko pregriznil tudi železno palico. Njegova celotna podoba je delovala zelo živahno, polna nemirne moške energije, ki je spominjala na okrutne divje živali. Niela je ta moški zelo zanimal, veljal je namreč za junaka mnogih neverjetnih zgodb. Niel ni bil prepričan, ali mu je možakar všeč ali ne. O njem ni vedel nič slabega, a izžareval je nekaj zloveščega.

	Koktajli so pomenili znak za začetek skupnega pogovora, zato so se vsi strnili v eno skupino. Celo gospodična Constance je bila videti zadovoljnejša. Ellinger je stoje ob njej izpil svoj kozarec in ji ponudil češnjo, ki je ostala v njem. To so bili staromodni koktajli z viskijem. Takrat ni še nihče pil martinijev, gin pa je veljal za tolažbo mornarjev in zapitih čistilk.

	»Odlično, Frank, odlično,« je izjavil stotnik Forrester, izvlekel odišavljen robec in si z njim obrisal brke. »Sledi še repete?« je vprašal in zadovoljno puhal dim. Z očmi, od nesreče precej razvodenelimi in okrvavljenimi pod težkimi vekami, je mežikal prijatelju.

	»Še ena runda za vse, stotnik.« Ellinger je vzel iz omarice veliko mešalno posodo za koktajle in napolnil kozarec vsem, razen gospodični Ogden. Proti njej je požugal s prstom in ji ponudil pladenj s češnjami.

	»Ne, nočem teh. Hočem češnjo iz vašega kozarca,« je rekla in se našobljeno nasmehnila, »da bo imela po nečem okus.«

	»Constance!« je ogorčeno vzkliknila gospa Ogden in zavila z očmi proti gospe Forrester, kot bi želela z njo deliti izzive, ki jih prinaša nedolžnost,

	»Niel,« se je zasmejala gospa Forrester, »ne bi tudi ti dal dekletu svoje češnje?«

	Niel je takoj prečkal sobo in ponudi češnjo z dna svojega kozarca. Constance jo je prijela s palcem in kazalcem ter jo prestavila v svoj kozarec, kjer jo je tudi pustila, kot je opazil, ko so odšli iz salona v jedilnico. Trmasta pordela deklina, je pomislil, in tudi precej trapasta, da nori za moš-kim, ki je star dovolj, da bi lahko bil njen oče. Ko je ugotovil, da bo za mizo sedel ob njej, je zavzdihnil.

	Stotnik Forrester je zasedel poveljujoči položaj na čelu mize. Prtiček si je zataknil za ovratnik in se lotil rezanja mesa. Nihče ni znal tako spretno kot on razkosati race ali desetkilogramskega purana.

	»Kateri del purana imate najraje, gospa Ogden?«

	Če je imel kdo posebne želje, tudi glede nadeva in omak, mu je rade volje ustregel, pa tudi zelenjave je bilo na pretek. Ko je stotnik Forrester dal krožnik iz rok, je prejemnik dobil večerjo, in to zelo dobro večerjo. Gospe Forrester je postregel zadnji med damami, a preden je začel streči moš-kim, in tudi njo je vprašal: »Gospa Forrester, kateri del purana imate najraje?« Bil je človek, ki ni odstopal od ustaljenih vzorcev vedenja in bil je skoraj tako tog kot njegov obraz. Niel in sodnik Pommeroy sta pogosto pripomnila, da stotnik Forrester spominja na slike Groverja Clevelanda. Pod nerodnim dostojanstvom sta se skrivala globok značaj in neomajna zavest. Njegova spokojnost je bila kot gora. Kadar je položil svojo mesnato roko z debelimi prsti na podivjanega konja, histerično žensko ali maščevalno Irko, jim je prinesel mir – nekaj, čemur se niso mogli upreti. To je bila njegova skrivnost pri delu z ljudmi. Njegov razum ni postavljal vprašanj, zahteval ni ničesar – bil je tako preprost, da je v hipu pomiril vznemirjena bitja. V starih časih, ko je gradil železniško progo skozi Black Hills, so med njegovo odsotnostjo, ko je bil z gospo Forrester v Colorado Springsu, v taboru včasih izbruhnili nemiri. Odložil je telegram, ki ga je obveščal o uporu, in rekel svoji ženi: »Maidy, k njim moram.« In to je bilo vse, kar je storil – šel je k njim.

	Medtem ko se je stotnik posvečal dolžnostim gostitelja, je govoril zelo malo, sodnik Pommeroy in Ellinger pa sta živahno tekmovala v pripovedovanju zabavnih zgodbic. Niel, ki je sedel nasproti Ellingerja, ga je pozorno motril. Še vedno se ni mogel odločiti, ali mu je všeč ali ne. V Denverju je bil Frank poznan kot princ med dobrimi moš-kimi – preudaren, radodaren, iznajdljiv, čeprav je rad plul z vetrom; bil je mož, ki se je dobrovoljno priklonil neizogibnemu ali skoraj neizogibnemu. V mlajših letih je veljal za zloglasno 'divjega', a tega mu ni nihče zameril, niti matere za poroko godnih hčera, kot na primer gospa Ogden, ne. Tiste dni je bila morala drugačna. Niel je slišal svojega strica pripovedovati, da je bil Ellinger v mladosti zaljubljen v žensko po imenu Nell Emerald, čedno in precej neobičajno žensko, vodjo uradne javne hiše. Nell Emerald je povedala nekemu postaranemu klubskemu možu, da 'niti malo ne spoštuje moškega, ki se sredi belega dne naokrog vozi s prostitutko', čeprav je bila ona tista, ki je šla na izlet z novim žrebcem mladega Ellingerja. Takšne in na ducate podobnih zgodbic je krožilo o Ellingerju, ženske pa so se jim enako kot moški od srca smejale. Ves ta čas, ko je Ellinger ustvarjal svojo škandalozno kroniko, je predano skrbel za invalidno mater, tujcem pa so ga opisovali kot spretnega mladeniča in vzornega sina. Ta kombinacija je ugajala okusu tistega časa. Nihče ni o njem mislil nič slabega. Sedaj, ko je bila njegova mati pokojna, je živel v hotelu Brown Palace, a hišo v Colorado Springsu je obdržal.

	Ko je bila pojedina v polnem zamahu, je črni Tom, v belem telovniku in v srajci z visokim ovratnikom zelo svečan, začel nalivati šampanjec. Stotnik Forrester je dvignil svoj kozarec, med debelimi prsti je držal krhek pecelj, in s pogledom ošinil goste in gospo Forrester.

	»Na srečne dni!« je nazdravil.

	S temi besedami je nazdravil ob vsaki večerji, pa tudi ko je trknil s kozarcem viskija v družbi starega prijatelja. Kdorkoli ga je slišal reči te besede, si je zaželel, da bi jih ponovil. Nihče drug jih ni znal izreči tako resnobno, a hkrati izjemno uglajeno. Trenutek se je zdel svečan, kot bi trkal na vrata usode, za katerimi so se skrivali srečni, pa tudi vsi drugi dnevi. Niel je izpil kozarec in preplavil ga je prijeten drget, ko je pomislil, da nič ne naredi prihodnosti bolj negotove, skrivnostne in nepredstavljive kot ta kratka zdravica tega ogromnega moža: »Na srečne dni!«

	Gospa Ogden se je obrnila h gostitelju in se prisiljeno nasmehnila. »Stotnik Forrester, prosim, povejte Constance, kako ste davno, še v času Indijancev, odkrili ta kraj.« (Bila je iz vzhodne Virginie, zato so njene besede zvenele precej zateglo.)

	Stotnik je skozi svečnike na mizi pogledal proti gospe Forrester, kot bi se z njo posvetoval. Nasmehnila se je in prikimala, da so čudoviti uhani ob njenih bledih licih zanihali. Nosila je črno žametno obleko in diamanten nakit. Njen mož je imel arhaičen okus za nakit – z njim je hotel svoji ženi povedati tisto, česar ji ni znal povedati z besedami. Dragulji so morali biti razkošni; ljudem so morali dati vedeti, da si jih lahko privošči in da si jih ona zasluži.

	Z njenim privoljenjem je stotnik začel pripovedovati: kratko in jedrnato je opisal, kako je po služenju v državljanski vojni kot mlad fant prišel na Zahod in sprejel službo voznika v prevoznem podjetju, ki je prevažalo dobrine čez ravnice od Nebraska Cityja do Cherry Creeka, kot se je takrat imenoval Denver. Prevozniki so, potem ko so se podali na pot skozi travnato morje, ki se je raztezalo tisoč kilometrov naokrog, izgubili občutek za dneve, tedne in mesece. Vsak dan je bil enak prejšnjemu, a vsi so bili veličastni – ulov je bil dober, antilop in bivolov je bilo na pretek, nebo je bilo večno obsijano s soncem, vsenaokrog so segale brezmejne planjave vzvalovane trave in veliko je bilo ribnikov, polnih lokvanjev, ob katerih so se med vsako-letnimi selitvami ustavljali bizoni, pili, se v njih kopali in valjali.

	»Idealno življenje za mladega moškega,« je izjavil stotnik. Nekoč, ko se je v nalivu izgubil in zašel, je odjezdil raziskovat proti jugu in našel indijanski tabor blizu Sweet Waterja točno na tem griču, kjer je sedaj stala njegova hiša. Rekel je, da ga je kraj 'močno prevzel' in sklenil je, da bo nekega dne na njem postavil hišo. Posekal je mlado vrbo in v tla zapičil tanko deblo, da je označil mesto, kjer je hotel graditi. Odšel je in mnogo let ga ni bilo nazaj. Pomagal je graditi prvo železniško progo.

	»Veliko ljudi je bilo odvisnih od mene,« je rekel. »Mu-čila me je bolezen, ki sem jo moral premagati, in imel sem odgovornosti. Ampak tista leta ni minil niti en dan, da ne bi pomislil na Sweet Water in na ta grič. Že kot mladenič sem si hišo predstavljal točno takšno, kakršna je. Vedel sem, kje bom izkopal vodnjak, kje bom zasadil gaj in sadovnjak. Načrtoval sem gradnjo hiše, v katero bodo prihajali moji prijatelji, in da bom imel ženo, kakršna je gospa Forrester, ki jo bo naredila privlačno. Obljubil sem si, da mi bo nekega dne to tudi uspelo.« Ta del zgodbe je stotnik predstavil bolj zadržano, sicer ne v zadregi, a besede je skrbno izbiral, ob tem pa z močnimi rokami odsotno lomil orehe, jedrca pa zlagal na kup ob svojem krožniku. Njegovi prijatelji so vedeli, da govori o svoji prvi ženi, invalidni, večno nesrečni in zgarani.

	»Ko so časi postali boljši,« je nadaljeval, »sem se takoj vrnil sem in od železničarskega podjetja kupil zemljo. Našel sem tisto vejo – pognala je korenine in zrasla v drevo, zasadil pa sem še tri in z njimi označil vogale svoje hiše. Dvanajst let kasneje, kmalu po najini poroki, je z menoj prišla sem gospa Forrester in zgradila sva hišo.« Stotnik Forrester je tu in tam v zrak puhnil dim, a njegova pripoved je zahtevala popolno pozornost. Občasno so njegove jedrnate fraze spominjale na v kamen vklesan napis.

	Gospa Forrester, ki je sedela na drugem koncu mize, je znova prikimala.

	»Sedaj pa nam predstavi še svojo življenjsko filozofijo – sedaj namreč pride na vrsto,« ga je podražila in se zasmejala.

	Stotnik se je odkašljal. Zdelo se je, da je v rahli zadregi.

	»Nocoj sem ta del nameraval izpustiti. Nekateri gostje so ga že slišali.«

	»Ne, ne. Ta del sodi na konec zgodbe in če smo ga nekateri že slišali, ga bomo slišali ponovno. Nadaljuj.«

	»No, torej, moja filozofija je, da boš tisto, o čemer razmišljaš in kar načrtuješ, nekoč tudi dobil. Bolj ali manj. No, razen če si eden tistih, ki na tem svetu ne dobijo ničesar. Predolgo sem živel med rudarji in v gradbenih taborih, da tega ne bi vedel.« Umolknil je, kot da bi bilo nadaljevanje preveč mrko in bi zahtevalo trenutek tišine. »Če vidva ne sodita mednje, Niel in Constance, bosta svoje sanje uresničila.«

	»In zakaj? Ta del je najbolj zanimiv,« ga je spodbujala žena.

	»Zato,« je rekel, se predramil iz zamišljenosti in se ozrl po obrazih za mizo, »zato ker je tisto, o čemer sanjamo, na nek način že doseženo. Naš celoten veliki Zahod je nastal iz takšnih sanj – sanj zemljiških najemnikov, iskalcev sreče in pogodbenih delavcev. Danes sanjamo o železniških progah v gorah, kot sem jaz nekoč sanjal o hiši v Sweet Wa-terju. Vse te reči bodo postale nekaj samoumevnega za prihodnje generacije, a za nas …« Stotnik je pripoved zaključil godrnjaje. Nekaj mu je jemalo glas, nekaj tujega in kljubovalnega, kar pogosto slišimo pri starih Indijancih.

	Gospa Ogden je tako sočutno poslušala zgodbo, da je postala Nielu všeč bolj, kot mu je bila kdajkoli prej in celo večno zamišljena Constance ji je pozorno prisluhnila. Pojedli so sladico, potem pa vstali od mize in odšli v salon, da bi se razporedili okrog miz za kartanje. Stotnik je igral vist še vedno enako dobro kot nekoč. Ko je izvlekel škatlo svojih najboljših cigar, se je ustavil pred gospo Ogden in vprašal: »Gospa Ogden, vas dim moti?«

	Ko je odločno zatrdila, da je ne moti, je odšel na drugo stran sobe, kjer se je Constance pogovarjala z Ellingerjem, in jo enako resnobno in udvorljivo vprašal: »Constance, te dim moti?« Če bi bilo prisotnih pol ducata žensk, bi najverjetneje vprašanje postavil vsaki posebej, in to z enakimi besedami. Njega ni motilo, če je ponavljal isto frazo. Če je vprašanje služilo namenu, ni videl nobenega razloga, da bi ga spreminjal.

	Gospa Forrester in gospod Ogden sta igrala proti gospe Ogden in stotniku.

	»Constance,« je rekla gospa Ogden, ko je sedla, »boš igrala z Nielom? Slišala sem, da je zelo dober.«

	 Nos gospodične Ogden se je rahlo privzdignil, črti sta se poglobili in spet je bila videti užaljena. Niel je bil prepričan, da ga ne mara. Ne bo ji dovolil, da bi ga spravila v slabo voljo.

	»Constance,« je rekel, medtem ko je stal ob svojem stolu in mešal karte, »s stricem sva vajena igrati skupaj, ti pa si verjetno vajena igrati z gospodom Ellingerjem. Poskusimo tako?«

	Hitro, a nekoliko sumničavo ga je pogledala izpod svetlih trepalnic, potem pa brez besed sedla na ponujeni stol. Frank Ellinger je prišel iz jedilnice, kjer je poskušal stotnikov francoski brendi, in sedel na prazen stol nasproti gospo-dične Ogden.

	»Torej sva midva skupaj, Connie? Dobro!« je vzkliknil in preložil kupček kart, ki ga je proti njemu potisnil Niel.

	Malo pred polnočjo je črni Tom odprl vrata in oznanil, da je jajčni liker pripravljen. Kvartopirci so odšli v jedilnico, kjer je na mizi stala velika skleda s kadečo se vsebino.

	»Constance,« je rekel stotnik Forrester, »znaš peti? Ob jajčnem likerju bi se mi prilegla kakšna stara popevka.«

	»Žal mi je, stotnik Forrester, ampak resnično nimam posluha.«

	Niel je opazil, da je Constance stotniku vedno odgovarjala zelo glasno, čeprav ni bil niti malo naglušen.

	»Stric zna peti, če ga boste prepričali, gospod,« se je oglasil Niel.

	Sodnik Pommeroy si je pogladil srebrne brke, se odkašljal in začel prepevati Auld Lang Syne. Ostali so se mu pridružili, a pesmi niso odpeli do konca, ko se je zaslišalo zamolklo topotanje na lesenem mostu. Vsi so prasnili v smeh in stekli k sprednjim oknom, da bi videli sodnikovo pogrebno kočijo, ki se je samo z eno prižgano svetilko vzpenjala po hribu. Gospa Forrester je črnega Toma s kozarčkom jajčnega likerja za voznika poslala ven. Medtem ko sta si Niel in njegov stric oblačila plašč, je prišla k njima in fantu zaupljivo šepnila:

	»Ne pozabi priti jutri ob dveh. Načrtujem izlet in želim, da zabavaš Constance.«

	Niel si je grizel ustnico. Gospo Forrester je pogledal naravnost v nasmejane in prepričljive oči.

	»Za vas bom to storil in samo za vas,« je potrto rekel.

	»Razumem, zame. Bom pripisala na tvoj račun.«

	Sodnik in njegov nečak sta se odpeljala domov, Ogdenovi so odšli v svoje sobe v zgornjem nadstropju, gospa Forrester pa je pomagala stotniku zlesti iz tesnega suknjiča. Od nesreče dalje je spal privzdignjen na blazinah na ozki železni postelji, ki je stala v niši, kjer je imela njegova žena nekoč garderobo. Medtem ko se je slačil, je sopel in vzdihoval, kot bi bil zelo utrujen. Prste je imel okorne in nikakor ni mogel odpeti gumbov. Žena mu je priskočila na pomoč. Rekel ni nič, le hvaležno se ji je prepustil.

	Ko je železna postelja zaječala pod njegovim obilnim telesom, je iz velike spalnice zaklicala:

	»Lahko noč, Daniel.«

	Potem je zagrnila težke zavese, ki so nišo odrezale od spalnice. Snela je prstane in uhane in ravno si je začela odpenjati žametno obleko, ko je zaslišala žvenketanje. Obleko je spet zapela in odšla v jedilnico, sedaj le medlo osvetljeno z žarenjem ognja, ki je gorel v kaminu sosednjega salona. Ob omarici je stal Frank Ellinger, ki si je privoščil še požirek žganja pred spanjem. Forresterjev francoski brendi je bil star, dober in močan.

	»Previden bodi,« je zamrmrala, ko se mu je približala, »prepričana sem, da je nekdo na bližnjem stopnišču. V vratih je široka razpoka. Ah, ampak dandanes imajo mucke kremplje … Le požirek mi nalij. Popila ga bom pred kaminom.«

	Sledil ji je v sosednjo sobo. Obstala je pred kaminom in ga gledala v soju modrikastih plamenov gorečega oglja.

	»Veliko kozarčkov si popil, Frank,« je rekla in opazovala njegov pordel, a nadvse obvladan obraz.

	»Ne preveč. Potrebujem jih … nocoj,« je pomenljivo odvrnil.

	Nemirno si je popravila pramen las, ki ji je silil na čelo.

	»Ni več nocoj, jutro je. Pojdi v posteljo in spi, dokler že-liš. Pazi nase, na stopnicah sem slišala korake. Lahko noč.« Svojo roko je položila na njegovo. Beli prsti so se oklenili črne tkanine, kot se naelektreni delčki papirja oprimejo magneta. Njen dotik, čeprav nežen, je možakarja pretresel od glave do peta. Globoko je vdihnil in jo pogledal.

	Povesila je pogled.

	»Lahko noč,« je dahnila. Ko se je hitro obrnila, da bi odšla, se je njena bombažna obleka ujela za sponko na njegovih hlačah. V tkanini je zazevala luknja. Oba sta otrpnila. Nekaj trenutkov sta se molče gledala, preden je odšla skozi vrata. Ellinger je ostal ob kaminu. Roke je prekrižal na prsih, stisnil ukrivljene ustnice in mrko zrl v ogenj.





	V.

	Naslednji popoldan se je Niel pripeljal po hribu navzgor, ravno ko sta po privozu prizvončkljala dva črna ponija in se ustavila pred vrati. Iz hiše je prišla gospa Forrester, oblečena za vožnjo s sanmi. Sledil ji je Ellinger v krznenem plašču z velikim ovratnikom, zapetim do vratu. Zdel se je še mogočnejši kot prejšnji večer in kar kipel je od živahnosti. Njegovo obličje je naravnost žarelo od dobrega mnenja, ki ga je imel o sebi in o vsem svetu.

	»V Sweet Water greva po cedrove vejice za božič,« je gospa Forrester veselo zaklicala Nielu. »Boš Constance delal družbo? Zdi se malce razočarana, ker ne gre zraven, ampak z velikimi sanmi ne moremo iti, ker imajo zlomljeno os. Bodi priden fant in jo prijazno zabavaj.« Stisnila ga je za roko, se mu zaupljivo in pomenljivo nasmehnila, potem pa stopila na sani. Ellinger je skočil k njej in ob veselem zvončkljanju sta oddrsela po hribu navzdol.

	Niel je našel gospodično Ogden v zadnjem salonu, kjer je ob kaminu igrala pasjanso. Bila je očitno nejevoljna.

	»Vstopi. Mislim, da bi naju lahko vzela s seboj, ti ne? Tudi jaz si želim videti reko. Sovražim to, da sem zaprta v hiši!«

	»Potem pa pojdiva ven. Si želiš ogledati mesto?«

	Zdelo se je, da ga Constance ne sliši. Gubala je svoj kratek nos, okrog ust pa so ji trepetale nemirne gube.

	»Kaj nama brani, da ne bi še sama najela sani in se odpeljala v Sweet Water? Saj reka ne velja za zasebno lastnino, ali pač?«

	Nervozno, tudi precej jezno se je zasmejala in upajoče pogledala Niela.

	»Ob tej uri jih ne bova dobila. Vse sani so zunaj,« je odločno pojasnil.

	Constance ga je sumničavo pogledala, potem pa je sedla k mizi in se s komolci naslonila nanjo. Bujne svetle lase, spete s črnim žametnim trakom, je imela kot šal ovite okrog vratu.

	*

	Ponija sta prečkala še drugi potok in peketala po glavni cesti proti reki. Gospa Forrester je svoje občutke izrazila s smehom, ki je zvenel zelo poredno.

	»Ali teče za nama? Kako je lahko sploh pomislila, da bo šla z nama! Naravnost odleglo mi je, ker sem se je znebila.« Privzdignila je brado in poduhala zrak. Dan je bil siv in brez sonca, ozračje pa mirno in suho, a hladno. »Ubogi gospod Ogden,« je nadaljevala, »veliko živahnejši je brez svojih dam. Čisto ga zasenčita. No, a nisi vesel, ker se nisi nikoli poročil?«

	»Prav gotovo sem vesel, da se nisem poročil z neprivlačno žensko. Le zakaj se je poročil z njo? Denarja nima, on pa ga je imel vedno, ali pa je bil vsaj na dobri poti, da ga bo dobil.«

	»No, jutri odhajajo. In Connie! Iz nje si naredil pravo bebko. Niel prav gotovo uživa.« Zasmejala se je ob misli na muke, ki jih je prestajal.

	»Kdo sploh je ta fant?« Ellinger jo je prosil, naj prevzame vajeti, da si je lahko prižgal cigaro. »Malce tog je. Je koristen?«

	»Oh, prijeten fant je, prikovan na ta kraj kot vsi drugi. Izvežbala ga bom, da bo postal zelo koristen. Predan je Danielu. Čeden je, se ti ne zdi?«

	»Tako-tako.« Zavila sta na stransko pot, ki se je vila ob Sweet Waterju. Ellinger je upočasnil konja in si zavihal krzneni ovratnik. »Naj si te ogledam, Marian.«

	Gospa Forrester si je pred obrazom držala muf, da bi se ubranila pred delčki snega, ki se je izpod konjskih kopit dvigal v zrak. Postrani ga je pogledala.

	»Torej?« ga je podražila.

	Prijel jo je pod roko in se namestil niže na sedežu.

	»Bolje si te moram ogledati. Hudičevo dolgo je že, odkar sem te nazadnje videl.«

	»Morda predolgo,« je zamrmrala. Ob stisku njegove roke so se posmehljive iskrice v njenih očeh občutno omehčale. »Dragi moj, resnično bi moral paziti na ponija, sicer naju bosta zapeljala v sneg.«

	»Ni mi mar. Prav želim si, da bi naju, « je zasikal skozi stisnjene zobe. »Zakaj nisi odgovorila na moje pismo?«

	»Oh, ne spomnim se. Veliko si jih poslal.«

	»Kar me niti malo ne osrečuje. Ne dovoliš, da bi ti pisal ljubezenska pisma. Praviš, da bi bilo preveč tvegano.«

	»Kar je res, in tudi nespametno. Ampak sedaj ti ni treba biti tako previden. Ne preveč previden,« se je nežno zasmejala. »Ker bom vso zimo tukaj, sama in vsak dan starejša, se želim …« svojo dlan je položila na njegovo, »se želim spominjati prijetnejših reči.«

	Ellinger je z zobmi snel rokavico. V njegovem pogledu, s katerim je ošinil zavito cesto in nizke, s snegom prekrite hribčke, je bilo nekaj volčjega.

	»Pazi, Frank! Prstani! Boli!«

	»Zakaj pa jih ne snameš? Včasih si jih. So to tvoje cedre? Se ustaviva?«

	»Ne, ne tukaj.« Govorila je zelo tiho. »Najboljše so še malo naprej v globoki soteski, ki se vije za hribi.«

	Ellinger jo je pogledal. Glavo je obračala proč, on pa je mesnate ustnice ukrivil v nasmešek. Barva njenega glasu se je spremenila in poznal je to spremembo. Molče sta se vozila naprej. Gospa Forrester je sklanjala glavo in obraz napol skrila v muf. Naposled mu je le rekla, naj ustavi. Na desni je raslo gosto grmičevje, za njim pa je tekla suha struga potoka in se vila skozi sotesko. Smer potoka so nakazovali vrhovi negibnih ceder.

	»Pri miru sedi,« je rekel, »jaz pa bom privezal konja.«

	*

	Ko so na zasneženo pokrajino začele padati modre sence somraka, se je med drevesi tiho prikradel eden od Blumovih fantov, ki je lovil zajce. Pred seboj je zagledal sani in ponija, ki sta se nemirno prestopala. Adolph je smuknil nazaj v gozd in legel za podrto deblo, da bi videl, kaj se bo zgodilo. V njegovem življenju se ni dogajalo veliko, bolj ali manj se je spreminjalo le vreme.

	Nenadoma je zaslišal pridušene glasove, ki so prihajali vedno bliže. Kmalu je zagledal visokega tujca, ki je bil na obisku pri Forresterjevih, z debelo odejo v eni roki, druge roke pa se je oklepala gospa Forrester. Hodila sta počasi. Bila sta povsem zatopljena v pogovor. Ko sta prišla do sani, je možakar razgrnil odejo čez sedeže, potem pa prijel gospo Forrester pod roko in ji pomagal sesti. Ampak ni takoj sedla. Dolgo jo je objemal, ona pa je svoj obraz zakopala v njegov ovratnik.

	»Kaj pa preklete cedrove vejice?« je vprašal, ko je sedla, on pa jo je pokril z odejo. »Naj se vrnem in jih nekaj narežem?«

	»Saj ni važno,« je zamrmrala.

	Z roko je segel pod sedež in izvlekel sekiro ter se odpravil nazaj proti soteski. Gospa Forrester je sedela z zaprtimi očmi, k licu je stiskala muf, ustnice pa ji je krasil rahel, a nežen nasmešek.

	Ozračje je bilo popolnoma mirno. Blumov fant je skorajda lahko slišal njeno dihanje. Ob vsakem udarcu sekire so ji trznile veke … rahli tresljaji so jo stresali po vsem telesu.

	Moški se je vrnil in na sani vrgel zelenje. Ko je sedel k njej, ga je prijela pod roko in se prižela k njemu.

	»Počasi vozi,« je zamrmrala kot v spanju. »Ni važno, če bova zamudila večerjo. Nič ni važno.«

	Bledikav Blumov fant je vstal in odšel po sledeh, ki so vodile v sotesko. Ko je vzšel oranžen mesec, je s puško na kolenih še vedno sedel pod cedrami. Medtem ko je gospa Forrester miže in z občutkom popolne varnosti sedela na saneh in čakala, bi se je lahko skoraj dotaknil. Še nikoli je ni videl takšne, ko ni s posmehljivimi očmi radoživo gledala na svet. Kaj bi se zgodilo, če bi za tistim deblom ležal Thad Grimes ali Ivy Peters?

	Ampak Adolph Blum je znal čuvati skrivnost. Njegova miselnost je bila podložniška: bogati in uspešni so tudi privilegirani. Ti vročekrvni in smeli ljudje so tvegali – sledili so vzgibom, ki jih deček, ki je vse leto in v vsakem vremenu lovil, ležal v blatu in čakal na raco ali bredel po močvirju in lovil ribe, ni najbolje razumel. Gospa Forrester ni bila nikoli preveč vzvišena, da se mu ne bi nasmehnila, kadar se je z ribo v roki prikazal na njenih vratih. Nikoli ni barantala za ceno. Z njim je ravnala kot s človekom. Kratka pomenkovanja z njo, njeni pozdravi in nasmeški, ko ga je srečala na ulici, so bili njegovi najprijetnejši spomini. Tudi takrat, ko je bil lov prepovedan, je od njega kupovala plen in nikoli ga ni izdala.





	VI.

	Tisto zimo, prvo, ki jo je gospa Forrester preživela v hiši na griču, jo je Niel dobro spoznal. Za Forresterjeve je bila ta zima neke vrste brv med dvema svetovoma, saj se je njihova sreča kmalu obrnila, za Niela pa je bil ta čas naravna prelomnica – jeseni je bil star devetnajst let, spomladi pa jih bo dopolnil dvajset, kar je pomenilo veliko razliko.

	Potem ko je bilo božično slavje končano, je igranje vista postalo rutina. Tri večere na teden sta sodnik Pommeroy in njegov nečak kartala pri Forresterjevih. Včasih sta tja prišla bolj zgodaj in z njima večerjala. Včasih sta po zadnji partiji ostala še na poznem prigrizku. Niel, ki mu je samsko življenje ustrezalo in ki je bil odločen, da ne bo nikoli živel v hiši, ki jo vodi ženska, je postajal vse bolj navezan na udobje dobro vodene hiše – užival je v slastni hrani, mehkih stolih, prijetno osvetljenih prostorih in blagem zvenu glasov. Nekega mrzlega turobnega večera je sedel pred kaminom v svojem najljubšem modrem fotelju in razmišljal, kako bi prišel iz hiše, se podal v temo in stekel navzdol po zamrznjeni cesti in po mrtvih mestnih ulicah. To zimo je stotnik Forrester eksperimentiral s čebulicami in na južni strani hiše je zgradil majhen zimski stekleni vrt. Ves januar in februar je bila hiša polna narcis in hijacint, njihov močan vonj pa je samo še povečal prijetno vzdušje ob toploti kamina.

	Niel je bil prepričan, da tam, kjer je gospa Forrester, nikoli ne manjka vznemirjenja. Čar pogovora z njo se ni skrival v tem, kar je povedala, čeprav je bila vedno hudomušna, temveč v dojemljivosti njenih oči in živahnosti njenega glasu. Z njo si se lahko pogovarjal zgolj o nepomembnih malenkostih, a poslovil si se ves vznesen. Niel je domneval, da je njena skrivnost tičala v tem, da si ni mogla pomagati, da ne bi bila zanimiva vsem, tudi povsem vsakdanjim ljudem. Če tam ni bilo gospoda Ogdena ali gospoda Dalzella, da bi ji pripovedovala svoje najboljše zgodbice, potem se je zabavala na račun obnašanja Ivyja Petersa ali starega Elliota, ki ji je prodal par zimskih čevljev. Za posnemanje je bila neverjetno nadarjena. Kadar je omenila debelega prodajalca ledu ali Thada Grimesa za pultom v mesnici ali Blumova fanta in njune mrtve zajce, in jih tudi oponašala, jih je prikazala celo bolje, kot če bi bili prisotni. Pogosto je odkrito posnemala tudi navzoče ljudi, a tega ji niso zamerili. Počutili so se polaskano. Nihče se ničesar ni razveselil bolj kot njenega smeha. Če se je smejala, si dobil občutek, da se s teboj dobro razume. Njen način govora, dajanja pripomb, ko se je strinjala s povedanim, in izkazovanje spoštovanja, ko si povedal kaj zanimivega, so jo naredili posebno – s kretnjami in očmi je pogosto povedala več, kot bi lahko z besedami.

	Mnogo kasneje, ko Niel ni vedel, ali je gospa Forrester še živa ali mrtva, se je spominjal sijočih rjavih oči, bledikavih trikotnih ličnic, dolgih uhanov in melodičnega smeha. Kadar je bil potrt, utrujen in čemeren, je rad pomislil, da bi takoj postal boljše volje, če bi le lahko slišal smeh davno izgubljene dame.

	*

	Veliko zimsko neurje je tisto leto prišlo pozno. Sweet Water je zajelo prvega marca in ga bičalo tri dni in tri noči. Zapadel je dober meter snega, leden veter pa ga je razpihal v vrtinčaste nanose. Forresterjevi so bili odrezani od sveta. Ben Keezer, možakar, ki je skrbel za vse, se sploh ni lotil odmetavanja snega, pa tudi v mesto ni prišel. Tretji dan je Niel odšel v poštno pisarno, vzel stotnikovo usnjeno vrečo s prispelo pošto in se odpravil čez potok in po hribu navzgor. Ponekod mu je sneg segal vse do ramen. Ko je naposled prišel do hiše in stopil na verando, mu je vrata odprl sam stotnik Forrester in ga povabil v hišo.

	»Vesel sem, da te vidim, fant moj, zelo vesel. Precej samotno je pri nas. Prav gotovo si se zelo namučil, da si prišel sem gor. Pridi v dnevno sobo in sedi pred kamin, da se boš osušil. Tiha bova. Gospa Forrester je legla. Pravi, da jo boli glava.«

	Niel je v gumijastih škornjih stal pred ognjem, da bi si posušil hlače. Stotnik ni sedel, pač pa je odprl vrata, ki so vodila v majhen zimski vrt.

	»Nekaj krasnega ti moram pokazati, Niel. Vse moje hijacinte že cvetijo, in to v vseh barvah mavrice. Rimske hijacinte so od gospe Forrester. Podajo se ji.«

	Niel je odšel k vratom in si z zanimanjem ogledoval bujne cvetove.

	»Skrbelo me je, da v tem groznem vremenu ne bodo preživele, stotnik.«

	»Ne, te stvarce prenesejo precejšen mraz. Prava družba so nama bile.« Stal je in se skozi okno zagledal v grmovnice v daljavi. Nielu je bilo všeč, kako si je ogledoval svoje posestvo. Hiša je za moškega dvorec, se je zdelo, da sporoča njegov pogled. »Ben pravi, da so v skedenj prišli zajci jest seno, ker je vse zelenje pod snegom. Rekel sem mu, naj jim vrže nekaj zeljnatih glav, da ne bodo preveč trpeli. Tudi gospa Forrester je vsak dan na verandi hranila ptice,« je nadaljeval, kot bi se pogovarjal sam s sabo.

	Vrata, ki so vodila na stopnišče, so se odprla in skoznje je prišla gospa Forrester. Nosila je japonsko haljo, videti pa je bila zelo bleda. Temni podočnjaki so pričali, da ni dovolj spala.

	»Oh, Niel je prišel! Kako lepo. Pa tudi pošto si prinesel. Je kakšno pismo zame?«

	»Tri, dve iz Denverja in eno iz Kalifornije.« Stotnik ji je podal pisma. »Si spala, Maidy?«

	»Ne, sem pa počivala. V zahodni sobi je prav prijetno, saj pod napuščem zavija veter. Prosim, oprostita, grem se obleč in prebrat pisma. Bliže h kaminu stopi, Niel. Si zelo moker?« Ko je stopila k njemu in potipala njegova oblačila, je zaduhal žganje. Spraševal se je, ali je bolna ali zgolj preganja dolgčas.

	Vrnila se je oblečena in z urejeno pričesko.

	»Marian,« je pozorno rekel stotnik, »mislim, da bi se mi danes prilegel čaj s popečenimi kruhki, kot ga pijejo tvoji angleški prijatelji, pa tudi tvojemu glavobolu bo dobro del. Tudi Nielu bova postregla.«

	»Prav. Mary je legla, ker jo boli zob, a bom sama pripravila čaj, Niel pa lahko tukaj popeče kruhke, medtem ko boš ti bral časopis.«

	Sedaj je bila dobre volje. Nielu je okrog vratu nadela enega izmed Maryjinih predpasnikov in mu v roke potisnila vilice za obračanje kruhkov. Niel je opazil, da je stotnik med branjem časopisa ves čas pogledoval proti kredenci, ko pa je njegova žena prinesla pladenj s čajem brez šerija, je bil videti zadovoljen. Izpil je tri skodelice in si postregel še z drugim kosom kruha.

	»Si videl, Daniel,« je lahkotno dejala, »Niel mi je vrnil tek. Danes nisem jedla kosila,« je nadaljevala in se obrnila k fantu. »Predolgo sem že v hiši. Je kaj zanimivega v časopisu?«

	To je pomenilo, ali je v časopisu kakšna novica o ljudeh, ki sta jih poznala. Stotnik si je ponovno nadel očala s srebrnim okvirjem in glasno prebral, kaj so počeli njuni prijatelji v Denverju, Omahi in Kansas Cityju. Gospa Forrester je sedela na pručki pred kaminom, jedla popečen kruh in dajala šaljive pripombe o ljudeh, o katerih je pisalo v časopisu, tudi o zaroki gospodične Erme Salton-Smith.

	»Končno, hvala bogu! Se je spomniš, Niel? Če se ne motim, si plesal z njo.«

	»Ne, mislim, da se je ne spomnim. Kakšna je?«

	»Točno takšna, kakršno je njeno ime. Si jo pozabil? Velika je, zelo zabavna in oči se ji lesketajo kot kakšnemu antičnemu mornarju.«

	Niel se je zasmejal.

	»Gospa Forrester, ne marate lesketajočih se oči?«

	»Pa tudi nobenih drugih ne,« je odvrnila in se še sama zasmejala tako veselo, da je stotnik dvignil glavo iznad novic in jo zadovoljno pogledal. Časopis mu je počasi zdrsel iz rok, ko je opazoval dvojico pred kaminom. Zdela sta se mu približno istih let. Imel je navado, da je o gospe Forrester razmišljal kot o zelo zelo mladi ženski.

	Opazila je, da je prenehal brati.

	»Prižgem luč?« je vprašala.

	»Ne, hvala. V somraku je prijetno.«

	Mračilo se je že. Slišali so Mary, ki je prišla po stopnicah in ropotala v kuhinji. Stotnik, ki je molel noge proti ognju, je tu in tam zasmrčal. Ko je v sobi postalo temno, so se okna spremenila v vijoličaste pravokotnike, naoknice pa so prenehale rožljati. Medtem ko se je poslavljal dan, se je poslovil tudi veter. Vse je bilo popolnoma mirno, le češka Mary je s posodami zganjala hrup. Gospa Forrester je Nielu prišepnila, da Mary ni najboljše volje, ker je Joe Pucelik, njen ljubček, ni obiskal. Srečevala sta se vsako nedeljo zvečer, a zadnjo nedeljo je bil prvi dan snežnega viharja. »Kadar dobi premalo pozornosti, jo vedno začne boleti zob.«

	»No, če je meni uspelo priti sem, bo moralo tudi njemu, sicer bo pošteno jezna.«

	»Oh, seveda bo prišel,« je rekla gospa Forrester in skomignila z rameni. »Sicer nič ne vidim ali slišim, sem pa prepričana, da se bo potrudil.« Čez nekaj trenutkov je vstala. »Pridi,« je šepnila, »gospod Forrester spi. Steciva navzdol po hribu. Nikogar ni, ki bi naju lahko ustavil. Le gumijaste škornje si obujem. Brez ugovarjanja!« Prst mu je položila na ustnice. »Niti besede! V tej hiši ne morem ostati niti sekunde več.«

	Skozi vhodna vrata sta se potiho izmuznila iz hiše. Zunaj je dišalo po novozapadlem snegu. Nad s snegom prekritim mestom se je na zahodu iskrilo škrlatno nebo. Ko sta prispela do vznožja hriba, kjer je veter skoraj popolnoma razpihal sneg, je gospa Forrester obstala, globoko vdihnila in se razgledala po prostranih travnikih in golih topolih.

	»Joj, kako je vse pusto,« je zamrmrala. »Kaj, če bomo tukaj ostali tudi naslednjo zimo … in še naslednjo! Kaj bo z menoj, Niel?« Iz njenega glasu je vel strah, nezmotljiv strah. »Tukaj ne morem početi ničesar. Nič se ne gibam. Drsati ne znam – v Kaliforniji nismo nikoli drsali – pa tudi gležnje imam slabotne. Pozimi sem vedno plesala – v Colorado Springsu je ogromno priložnosti za ples. Ne bi mi verjel, kako zelo pogrešam ples. Plesala bom tudi pri osemdesetih … Babica valčkov bom. Ples mi dobro dene in potrebujem ga.«

	Gazila sta naprej in ustavila sta se šele, ko sta prišla do lesenega mosta.

	»Poglej, še potok je zmrznil! Mislila sem, da tekoča voda nikoli ne zmrzne. Kako dolgo bo še tako?«

	»Sedaj ne več dolgo. Čez kakšen mesec bodo začeli zeleneti barje in travniki. Spomladi je tukaj lepo. In že jutri boste lahko šli ven, gospa Forrester, saj se oblaki trgajo. Poglejte, mladi mesec!«

	Obrnila se je.

	»Oh, čez napačno ramo sem ga pogledala.«

	»Ne, niste. Čez mojo ramo ste ga videli.«

	Vzdihnila je in ga prijela za roko.

	»Ljubi fant, tvoja ramena niso dovolj široka.«

	Niel se je v hipu spomnil ramen, ki so bila dovolj široka, zelo široka, oblečena v krznen plašč z visokim ovratnikom. Ta podoba tretje osebe ga je spravljala v slabo voljo, ko sta se odpravila po hribu navzgor.

	Zanimivo je, da se je Nielu zdela najzanimivejša kot žena stotnika Forresterja in kot takšno jo je najbolj občudoval. Da je svoje čare dala moškemu, ki je gradil železnice in mu bila zvesta, je nanj naredilo največji vtis. To je bila v njegovih očeh vrlina, nekaj, česar čas ne more omajati ali zabrisati; kot tudi damaščanskega jekla ne. Od tod je izviralo njegovo občudovanje in dozdevalo se mu je, da podobno razmišlja tudi ona. Všeč so mu bile zgodbice, tudi zlobne, o razposajenem življenju v Coloradu in o mladeničih, ki so vsako zimo viseli okrog nje. Včasih je pomislil, kako bi lahko živela, odkar jo je poznal, in kakšno življenje si je izbrala. Iz te razlike je izviralo vznemirljivo občudovanje. Odkrito se je posmehovala vsem nespodobnostim, ki jih je opazila pri drugih, a v sebi je nosila magična nasprotja.





	VII.

	Ob večerih, ko ni igral vista pri Forresterjih, je Niel ponavadi sedel v svoji sobi in bral, a ne pravnih knjig, kot bi moral. Prejšnjo zimo, ko sta Forresterjeva odpotovala in je bil en dolgočasen dan enak drugemu, je povsem naključno našel veliko zabavo, skoraj brezmejno. Visoka ozka knjižna omara, ki je stala v zadnji sobi med dvojnimi vrati in steno, je bila od vrha do tal napolnjena s knjigami resnobnega videza, vezanih v temno usnje, ki niso bile del pravne knjižnice. Našel je skoraj popolno zbirko Bohnovih klasikov, ki jo je sodnik Pommeroy kupil pred davnimi leti, ko je študiral na univerzi v Virginii. Na Zahod jih s seboj ni prinesel zato, ker bi jih na veliko prebiral, temveč ker se je takrat za gospoda spodobilo, da ima te knjige v svoji knjižnici, kot se je spodobilo, da ima v svoji kleti klaret. Med njimi so bile tudi tri knjige Byronovih zbranih del in prejšnjo zimo, ko Niel ni prepoznal enega izmed njegovih citatov, mu je stric svetoval, naj Byrona prebere. »Razen Don Juana,« je pripomnil in se nasmehnil, »tega prihrani za kasneje.« Seveda je Niel začel prav z Don Juanom. Potem je prebral Toma Jonesa in Wilhelma Meistra in hitel brati naprej, dokler ni prišel do Montaigna in celotnega prevoda Ovida. Z Ovidom še ni zaključil, se pa je k njemu vedno znova vračal. Zdelo se mu je, da ti pisci vedo, o čem govorijo. Celo Don Juan se mu je zdel malce 'privlečen za lase', a ti gospodje nikakor.

	V zbirki so bila tudi filozofska dela, a ta je zgolj ošinil s pogledom. Niti malo ga ni zanimalo, kaj so ti ljudje mislili, pač pa kako so čutili in živeli. Če bi mu kdo povedal, da ti pisci veljajo za klasike in da se v njihovih delih skriva modrost, se jih ne bi niti dotaknil. Ampak odkar jih je odkril, je živel dvojno življenje, polno grešnih užitkov. Ovidove Heroide je prebiral znova in znova in prepričan je bil, da so to najlepše ljubezenske zgodbe vseh časov. Ni pomislil, da si je te zgodbe nekdo izmislil, da bi si drugi z njimi krajšali čas, ampak je nanje gledal kot na pripovedi o resničnih bitjih, ki so dejansko tako živela, a so jih pri njihovem početju zasačili. Prisluškoval je preteklosti in kukal v veliki svet, ki se je kopal v sijaju in grešil že dolgo pred tem, ko je kdorkoli sploh sanjal o majhnih mestih Zahoda. Ti zanimivi večeri ob nočni svetilki so oblikovali njegov pogled na svet, vplivali na njegovo dojemanje drugih ljudi, spoznaval pa je tudi, v kakšnem odnosu si želi biti s temi ljudmi on sam. Iz nekega razloga je branje v njem vzbudilo željo, da bi postal arhitekt. Če bi sodnik pustil Bohnovo zbirko v Kentuckyju, bi njegov nečak morda ubral drugačno pot.

	*

	Naposled je le prišla pomlad in hiša Forresterjevih ni bila še nikoli tako ljubka. Stotnik je dolge srečne dneve preživljal med cvetočimi grmovnicami, njegova žena pa je obiskovalcem odgovarjala: »Ja, gospod Forrester bo takoj prišel. Angleškega vrtnarja bom poslala ponj.«

	V začetku junija, ravno ko so stotnikove vrtnice začele cveteti, je nekaj zmotilo njegovo prijetno opravilo. Prispel je skrb vzbujajoč telegram. Z vrtnimi škarjami ga je odprl, odšel v hišo in ženo prosil, naj pokliče sodnika Pommeroya. Ena izmed denverskih hranilnic, v kateri je imel veliko denarja, je propadla. Tisti večer sta stotnik in njegov odvetnik odpotovala z ekspresnim vlakom. Medtem ko mu je dajal napotke, kako naj skrbi za pisarno, je sodnik Nielu omenil, da bo stotnik po vsej verjetnosti izgubil ogromno denarja.

	Zdelo se je, da gospa Forrester ničesar ne ve o preteči nevarnosti. Moža je pospremila na postajo, njegov opravek pa je opisala zgolj kot 'poslovno pot'. Toda Niel je slutil, da se bliža nekaj mračnega. Misel, da bo gospa Forrester obubožala, se mu je zdela grozljiva. Gospa Forrester je bila ženska, ki je morala vedno imeti denar, saj bi bila zanjo prava muka, če bi se morala odreči kakršnikoli razkošnosti – to bi bilo nekaj nesprejemljivega. V zaostrenih okoliščinah ne bi bila več ista.

	Niel je obedoval v mestnem hotelu in tretji dan po stotnikovem odhodu ga je vznejevoljilo ime Franka Ellingerja, ki ga je videl v knjigi gostov. Ellinger se pri večerji ni prikazal, kar je seveda pomenilo, da je za njegovo večerjo poskrbela gospa Forrester. Stotnikovo odsotnost je izkoristila in dala kuharici Mary prosto, da je lahko odšla za en teden k svoji materi na kmetijo. Niela je zmotilo, da se je Ellinger odločil priti v Sweet Water takrat, ko je bil stotnik Forrester zdoma. Prav gotovo se je moral zavedati, da bo to povod za ogovarjanje.

	Niel je tisti večer nameraval obiskati gospo Forrester, a sedaj si je premislil in se vrnil v pisarno. Dolgo v noč je bral, potem pa legel in mirno zaspal. Še pred zoro ga je zbudil hrup tramvaja. Ušesa si je pokril z odejo in poskušal ponovno zaspati, a sopihajoči hrup ga je pošteno razburil. Ni se mogel znebiti občutka, da je poletje in da bo nad Forresterjevim barjem kmalu zasijala veličastna zarja. Prebudil se je s tistim močnim in blaženim občutkom, da je poletje, ki ga poznajo otroci. Vstal je in se hitro oblekel. Na grič bo prišel, še preden bi se tam lahko prikazal Frank Ellinger, ki je spal v najboljši spalnici hotela Wimpleton.

	Sama naklonjenost in odgovornost sta ob svitu gnali Niela po topolovem drevoredu, čeprav ni zavil proti hiši, ampak čez drugi most po bližnjici čez travnik do barja. Poletno jutranje nebo je bilo rožnato obarvano in brez oblačka. Od rose mokre trave so ga močile do kolen. Celotno barje, obdano z zasneženimi vrhovi v daljavi, se je iskrilo v srebrnkasti rosi, ki je pokrivala trave in raznobarvne cvetove jagodičevja. V svežini jutra je bilo na milem nebu, travah in cvetlicah, prekritih z mano, nekaj skoraj rajskega. V vseh živih bitjih je bilo nekaj kristalno čistega in radostnega, podobnega jutranjemu klicu ptic, ki se dvigajo v brezmejne višave. Na rumenkastem vzhodu je vzšlo sonce in obsijalo dišeče travnike in lesketajoče se vrhove gaja. Niela je čudilo, zakaj ni pogosteje tako zgodaj prihajal sem, dokler je bilo jutro še brezmadežno kot dar davnih junaških časov, in še preden bi dan pokvarili drugi ljudje in delovne obveznosti.

	Pod pečino, ki se je dvigala nad močvirjem, je zagledal divje vrtnice, ki so se ravno začele odpirati. Listi že odprtih cvetov so bili živo rožnati, a ponavadi so zbledeli še pred poldnevom – v sončni pripeki in močni vlagi bi bilo nemogoče pričakovati, da se bo barva obdržala … morala je zbledeti, kot omama. Niel je izvlekel nož in začel rezati toga, s trni posuta stebla.

	Za ljubko damo bo nabral šopek, šopek jutranjih cvetov … teh vrtnic, le napol zbujenih, katerim lepoti se ni mogel upreti nihče. Pustil jih bo pred steklenimi vrati spalnice. Ko bo razgrnila zavese, da bi noter spustila svetlobo, jih bo našla – morda se ji bodo tisti hip priskutili svetovljani, kakšen je Frank Ellinger.

	Narezane cvetove je povezal s travo in se skozi gaj odpravil po hribu navzgor in potiho okrog hiše na severno stran, kjer je imela gospa Forrester svojo spalnico. Šel je do vrat z zelenimi naoknicami in ravno se je sklonil, da bi odložil šopek, ko je zaslišal ženski smeh – nestrpen, brezskrben, dražeč in poln vneme. In potem je zaslišal še en smeh, moški. Zvenel je zavaljeno in lenobno, prevesil pa se je v stokanje.

	Kar naenkrat se je Niel spet znašel ob vznožju griča in na lesenem mostu. V sencih mu je močno udarjalo, v obraz je žarel, v njem pa je divjal bes. V roki je še vedno držal šopek divjih vrtnic. Čez žičnato ograjo jih je vrgel v blato, kjer je živina poteptala nabrežje potoka. Ni vedel, ali je od hiše odšel po dovozu ali mimo okrasnega grmičevja. V trenutku, ko se je sklonil k oknu in vstal, je izgubil nekaj najčudovitejšega v svojem življenju. Še preden se je posušila rosa, je bilo jutro uničeno in zagrenjeno si je ponavljal, da bodo taka tudi vsa prihodnja jutra. Tisti dan je pomenil konec občudovanja in zvestobe, ki sta predstavljala srčiko njegovega obstoja. Občudovanje se ne bo nikoli več vrnilo. Izginilo je, kot izgine jutranja svežina rož.

	»Gnile lilije,« je zamrmral, »gnile lilije smrdijo veliko bolj kot plevel.«

	Milina, raznolikost, ljubek glas, hudomušne iskrice v tistih temnih očeh – vse to je izgubilo pomen. Niso bili moralni pomisleki tisto, kar ga je najbolj mučilo, krepostna načela so bila. Je sijaj lepih žensk, katerih lepota je pomenila nekaj več … vedno hranilo nekaj prekletega in prikritega? Je bila to njihova skrivnost?





	VIII.

	Ko sta njegov stric in stotnik Forrester stopila z jutranjega vlaka, ju je Niel že čakal in skupaj so se odpeljali do hiše. Zadeve, zaradi katere sta odpotovala v Denver, nista omenjala, dokler niso vsi skupaj z gospo Forrester sedeli v sprednjem salonu. Skozi odprta okna je vel omamen vonj skobotovca in junijskih vrtnic. Temo je načel stotnik Forrester, potem ko je počasi razganil robec in si obrisal čelo in mesnat vrat okrog ovratnika.

	»Maidy,« je rekel, a pogledal je ni, »domov sem se vrnil reven. Da sem lahko zgladil nesrečno zadevo, sem se moral odpovedati vsemu. Ostala ti bo ta hiša, ki je brez vseh bremen, in moja pokojnina. To je vse. Tudi živina bo navrgla nekaj denarja.«

	Niel je videl, da je gospa Forrester prebledela, a kljub temu se je nasmehnila in svojemu možu prinesla škatlo s cigarami.

	»Oh, je že v redu. Saj bova zmogla, kajne?«

	»Zmogla bova, a privoščiti si ne bova mogla ničesar. Bojim se, da sodnik Pommeroy meni, da sem ravnal nespametno.«

	»Sploh ne, Daniel,« je vzkliknil sodnik. »Ravnal si točno tako, kot upam, da bi jaz, če bi se znašel na tvojem mestu. Ampak jaz nisem poročen. Bilo je nekaj jamstev in vladnih obveznic, ki bi jih stotnik lahko prepisal na vas, gospa Forrester, vendar na račun vlagateljev.«

	»Poznam ljudi, ki so to naredili,« je potrto rekel stotnik, »a njihove žene niso nikoli videle niti centa. Če je gospa Forrester zadovoljna, potem svoje odločitve ne bom nikoli obžaloval.« Sedaj so njegove zabuhle in utrujene oči prvič poiskale ženine.

	»V tvoje poslovne odločitve nisem nikoli dvomila. O teh rečeh nimam pojma.«

	Stotnik je odložil cigaro, ki jo je sicer vzel iz škatle, a prižgal je ni. Mukoma je vstal in odšel k velikemu oknu. Stal je in opazoval svoje travnike.

	»Vse je lepo urejeno, Maidy,« je nenadoma rekel. »Vidim, da si zalila vrtnice. V takšnem vremenu potrebujejo vodo. Sedaj pa mi, prosim, oprosti. Malo bom legel. Na vlaku nisem dobro spal. Niel in sodnik bosta ostala na kosilu.« Odprl je vrata, ki so vodila v sobo gospe Forrester, in jih zaprl za seboj.

	Sodnik Pommeroy je začel gospe Forrester pojasnjevati položaj, s katerim sta se soočila v Denverju. Banka, o kateri gospod Forrester ni vedel nič, poznal jo je le po imenu, je izplačevala dobre obresti na majhne pologe. Denar so ji zaupali predvsem ljudje, ki so prejemali plačo – železničarski delavci, mehaniki in drugi. Mnogi od njih so nekoč delali tudi za stotnika Forresterja. Njegovo ime je bilo edino, ki je med delavci nekaj pomenilo, ime, ki je obljubljalo varnost in pošten odnos do nekdanjih sodelavcev in njihovih prijateljev. Drugi direktorji so bili obetavni mladi poslovneži, ki so imeli v ognju več želez, ampak nihče izmed njih, kar je sodnik ogorčeno poudaril, ni bil dovolj pogumen, da bi stopil naprej in svojo izgubo poravnal kot gospod. Trdili so, da je banka plačilno nesposobna, a ne zaradi zgrešenih naložb ali slabega upravljanja, temveč zaradi splošne finančne panike in umiranja vrednot, česar nihče ni mogel predvideti. Vztrajali so, da je edino pošteno, da izgubo delno pokrijejo tudi imetniki hranilnih vlog, in sicer da bi za vsak naloženi dolar prejeli le petdeset centov. Petindvajset odstotkov bi jim izplačali takoj, preostali del pa na daljši rok.

	Stotnik Forrester je odločno vztrajal, da nobeden od vlagateljev ne sme izgubiti niti enega dolarja. Obetavni mladi poslovneži so ga spoštljivo poslušali, ko pa je končal, so mu povedali, da oni od svojih pogojev ne bodo odstopili, če pa želi zadevo pokriti kako drugače, naj to stori sam. V trezor je poslal po svoj sef, ga pred njimi odprl in zložil vsebino na mizo. Vladne obveznice je takoj spremenil v denar, sodnika Pommeroya pa je poslal na borzo, da je prodal rudarske in druge delnice.

	Tukaj je sodnik vstal in začel nemirno hoditi sem in tja. Med prsti je nemirno prepletal verižico ure.

	»Kot časten mož je bil prisiljen to narediti, gospa Forrester. Pet direktorjev je ljudem obrnilo hrbet, on pa je moral rešiti svoje dobro ime. Vlagatelji so svoj denar naložili v to banko zato, ker je bil predsednik njene uprave stotnik Forrester. Za ljudi, ki imajo kapital le v svojem hrbtu in rokah, je njegovo ime pomenilo varnost. Direktorjem je poskušal dopovedati, da so njihovi prihranki neprecenljivi – predstavljajo privarčevan denar, s katerim so si nameravali kupiti dom ali z njegovo pomočjo preživeti med boleznijo ali poslati otroka v šolo. In ti mladeniči, sijoči, v svojih mestih spoštovani poslovneži, so samo sedeli tam in pobešali nosove, medtem ko se je stotnik odrekel vsemu! Na ulici pred banko je bila zbrana množica ljudi – ves dan, vsak dan – Poljaki, Švedi in Mehičani, na smrt prestrašeni. Veliko jih sploh ni znalo angleško – zdelo se je, da je edina angleška beseda, ki jo poznajo, Forrester. Ko sva stopila iz banke, sva slišala Mehičane govoriti: 'Forrester, Forrester.' Zaradi vas, gospa, mi je bilo hudo, da se je stotnik odpovedal vsemu, a prisežem, da mu tega ne bi mogel preprečiti. Kar pa zadeva tiste mlade barabine v belih ovratnikih …« Sodnik se je ustavil pred gospo Forrester in si šel z obema rokama skozi bele štrenaste lase. »Pri bogu, gospa, mislim, da sem že predolgo na svetu! V mojih časih je bila razlika med poslovnežem in barabo večja od razlike med belcem in črncem. Ne bi smel iti tja kot stotnikov svetovalec. Spremljati bi ga moral kateri izmed bolj namazanih odvetnikov, kakršen postaja Ivy Peters, ki bi rešil nekaj njegovega premoženja. Jaz na vašega moža nisem mogel vplivati. Za množico pred banko je en dolar predstavljal sto centov in bog mi je priča, da so dobili vse do zadnjega centa. Ponosen sem nanj, gospa, ponosen sem, da ga poznam!«

	Niel je videl gospo Forrester prvič zardeti. Obličje ji je preplavila rožnata rdečica. V očeh so se ji nabrale solze.

	»Čisto prav imate, sodnik. Za nič na svetu ne bi hotela, da bi ravnal drugače. Nikoli več ne bi dvignil glave. Veste, jaz ga poznam.« Pogledala je Niela, ki je stal na drugem koncu prostora. Njen pogled je bil poln rahločutne, a zelo dostojanstvene strogosti, ki pa je Niel sploh ni opazil.

	Ko je njuna gostiteljica odšla, da bi preverila, kako napreduje pripravljanje kosila, se je sodnik Pommeroy obrnil k nečaku.

	»Sine, vesel sem, da želiš postati arhitekt. V tem novem poslovnem svetu, ki očitno prihaja, se odvetniškemu poklicu ne obeta častna kariera. Pravo prepusti fantom, kakršen je Ivy Peters in se loti čistega poklica. Nekdo drug bi moral spremljati Forresterja.« Žalostno je zmajal z glavo.

	»Sta sedaj resnično revna?«

	»Za nohte jima bo šlo. Točno tako je, kot je rekel – razen te posesti nimata ničesar več.«

	Gospa Forrester se je vrnila in šla zbudit svojega moža, kosilo je bilo namreč pripravljeno. Ko je odprla vrata, so zaslišali glasno sopenje. Vsi trije so pohiteli k stotniku, ki je ležal na železnem pogradu v niši. Gospa Forrester se je trudila, da bi mu privzdignila glavo.

	»Hitro, Niel,« je dahnila, »prinesi blazine z moje postelje.«

	Niel jo je nežno odrinil. Obraz so mu prekrile kaplje potu, ko je napel vse moči, da je dvignil stotnikova ramena. Bilo je, kot bi dvigal ranjenega slona. Sodnik Pommeroy je pohitel nazaj v salon in telefoniral doktorju Dennisonu. Stotnika Forresterja je zadela kap.

	*

	Človeka, kot je bil Daniel Forrester, kap ni mogla pokončati. Tri tedne je ležal v postelji, Niel pa je gospe Forrester in Benu Keezerju pomagal skrbeti zanj. Čeprav je takrat veliko časa preživel v hiši, ni bil z gospo Forrester nikoli sam – pravzaprav jo je le redko videval. Ob tolikšni skrbi je postala odsotna, skoraj brezosebna. Odgovoriti je morala na številna pisma in se zahvaliti za vse podarjeno sadje in vino. Zaskrbljena vprašanja prijateljev so prihajala s širnega področja med reko Missouri in gorami. Kadar go-spa Forrester ni bila v stotnikovi sobi ali ni v kuhinji zanj pripravljala posebnega obroka, je sedela za pisalno mizo.

	Nekega jutra, ko je sedela tam, je prišel imeniten obiskovalec. Niel, ki je pri vratih čakal na pisma, da bi jih odnesel na pošto, je zagledal velikega možakarja z rdečimi brki v bombažni obleki in s panamskim klobukom na glavi, ki se je vpenjal po hribu. Bil je Cyrus Dalzell, predsednik uprave podjetja Colorado & Utah, ki se je pripeljal z osebnim vlakom, da bi povprašal po prijateljevem zdravju. Niel je še pravočasno obvestil gospo Forrester, da je prišla iz hiše, ravno ko je obiskovalec stopal po stopnicah in si z rdečim robcem brisal potno čelo.

	Prijel jo je za roke in z globokim, toplim glasom rekel:

	»Poglej si jo, no, sveža kot nevesta! Smem izkoristiti star privilegij?« Sklonil se je k njej in jo poljubil. »Ne bom ti v napoto, Marian,« je rekel, ko sta vstopila v hišo, »vendar se moram na lastne oči prepričati, kako gre njemu in kako gre tebi.«

	Gospod Dalzell je podal roko Nielu, medtem ko je govoril, pa se je nerodno kot medved pomikal po prostoru. Gospa Forrester ga je ustavila, da mu je poravnala rumeno kravato in ovratnik na pomečkanem suknjiču.

	»Prav vidi se, da Kitty danes zjutraj ni bilo ob tebi, ko si se oblačil,« se je zasmejala.

	»Hvala, hvala, draga moja. S seboj sem pripeljal še zelenega postreščka, ki pa se očitno ne zaveda vseh svojih dolžnosti. Ja, tudi Kitty je hotela priti, a na obisku sta dve navdušeni nečakinji iz Portsmoutha, ki ju ni želela pustiti samih, zato sem prišel sam. Povej mi, kako se ima Daniel? Je bila kap?«

	Gospa Forrester je sedla k njemu na kavč in mu povedala vse o moževi bolezni, on pa jo je prekinjal s sočutnimi vprašanji in pripombami. Ves čas je njeno roko držal v svoji ogromni dlani in jo nežno trepljal.

	»No, sedaj se lahko vrnem domov in povem Kitty, da bo kmalu spet popolnoma zdrav in da si ti videti tako čudo-vito, kot da nocoj pripravljaš ples. Danielu lahko prišepneš, da imam v avtu dva zaboja portovca, ki ga bo pozdravil prej kot vse tisto, kar mu dajejo zdravniki. Za damo, ki se na dobro kapljico spozna, pa sem prinesel ducat steklenic šerija. Prihodnjo zimo pa bosta prišla k nama v Springs, da zamenjata okolje.«

	Gospa Forrester je nežno odkimala.

	»Oh, bojim se, da so to le sanje, a kljub temu jih bova sanjala.« Vse okrog nje je postalo vedrejše, odkar je po hribu navzgor prišel gospod Dalzell. Celo njeni dolgi uhani so postali živahnejših barv, je pomislil Niel. Bila je popolnoma spremenjena, povsem drugačna od ženske, ki je le pol ure nazaj sedela za mizo in pisala pisma. Njeni prsti, s katerimi se je poigravala z rokavom mehke obleke, so spominjali na mahanje metuljevih kril.

	»Niso sanje, draga moja. Kitty je poskrbela za vse. Sama veš, kako domiselna je. Po vaju bom prišel z vlakom, moj stari Jim bo skrbel za Daniela, ti pa se boš zabavala in naše življenje polnila s svežino. Zadnjo zimo sva ugotovila, da brez dame Forrester preprosto ne moreva živeti. Brez tebe ni bilo nič tako, kot bi moralo biti. Če sva pripravila zabavo, sva potem samo obsedela in se spraševala, hudiča, čemu? Oh, ne, brez tebe ne zmoreva!«

	V očeh so se ji zaiskrile solze.

	»To je zelo lepo od vaju. Lepo je slišati, da se nekdo spomni nate, ko te ni.« Njen glas je bil poln srce parajoče miline, ki jo lahko slišimo v nekaterih blagih, nežnih starih melodijah.





	IX.

	Po treh tednih je bil stotnik Forrester spet na nogah. Levo nogo je vlekel za seboj, pa tudi levo roko je imel precej negotovo. Čeprav se mu je povrnil govor, je govoril zatikajoče in težko razumljivo – nekaterih besed ni mogel izgovoriti razločno, pa tudi posamezne zloge je izpuščal, zato je bil še bolj redkobeseden kot prej. Zdravniki so rekli, da bo lahko udobno živel še nekaj let, če se možganska krvavitev ne bo ponovila.

	Avgusta je Niel nameraval odpotovati v Boston, da bi se začel pripravljati na sprejemne izpite za Tehnološki inštitut v Massachusettsu. Slovo od Forresterjevih je prelagal vse do zadnjega večera. Njegov zadnji obisk je bil drugačen od vseh prejšnjih. Z njim sta že ravnala kot z mladim gospodom. Stotnik je sedel v svojem velikem fotelju ob oknu, ves obsijan s popoldanskim soncem. Povedal je malo, a bil je zelo prijazen. Gospa Forrester je sedela na kavču v senčnem delu sobe in se z Nielom pogovarjala o njegovih načrtih in potovanju.

	»Je res, da se bo spomladi Mary poročila s Pucelikom?« je vprašal Niel. »Kdo pa bo vaša nova gospodinja?«

	»Nobena, za sedaj. Ben bo opravil vse, česar jaz ne morem. Nič ne skrbi za naju. Zimo bova preživela mirno kot postaran podeželski par – saj to tudi sva,« je lahkotno dejala.

	Niel je vedel, da jo je groza bližajoče se zime, a še nikoli je ni videl tako obvladane ali bolj podobne gospodarici svoje hiše kot sedaj, ko se je pripravljala, da bo postala njena služabnica. Dobil je doslej neznan občutek, da jo je njena lahkotnost veliko stala.

	»Ne pozabi naju, a smiliti se ti ne smeva. Pridobi si veliko prijateljev, dvajset jih ne boš imel nikoli več. Kakšno zabavno dekle povabi na večerjo – a biti mora lepa, tega ne pozabi. In nič ne skrb za denar. Če se boš znašel v škripcih, ti bova nekaj malega nakazala. Saj bova zmogla, kajne, Daniel?«

	Stotnik je v zrak puhnil oblaček dima. Zdelo se je, da ga pogovor zabava.

	»Mislim, da bova, Niel, mislim, da bova. Ne vstajaj, fant moj, ostal boš na večerji.«

	Niel se je opravičil in rekel, da ne more ostati. S pripravljanjem prtljage še ni zaključil, odpotovati pa je nameraval s prvim jutranjim vlakom.

	»Potem pa si moramo nekaj malega privoščiti, preden greš.« Stotnik Forrester je mukoma in s pomočjo palice vstal ter odšel v jedilnico. Vrnil se je s steklenico in slavnostno napolnil tri kozarce. Dvignil je kozarec, kot vedno malce postal in pomežiknil.

	»Na srečne dni!«

	»Na srečne dni!« je ponovila gospa Forrester in se lju-bko nasmehnila. »In da bi bil Niel na vseh področjih uspešen.«

	Stotnik in njegova žena sta ga pospremila do vrat. Stala sta na verandi, kjer ju je videl stati že mnogokrat, ko sta se poslavljala od gostov. Po hribu navzdol je hodil ganjen in srečen. Ko je prečkal most, ga je dobra volja nenadoma zapustila. Se bo tisti ledeni dvom večno valjal tam in čakal spodaj v blatu, kamor je tisto jutro odvrgel šopek vrtnic?

	V njem je gorela želja, da bi ji postavil le eno vprašanje, da bi izvedel resnico in našel mir. Kaj je storila s svojo izjemno milino in lepoto, ko se je spečala z moškim, kakršen je Ellinger? Kam jo je skrila? In potem, ko je ostala brez nje, kako si je lahko opomogla in dajala drugim – tudi njemu – vtis kaljenega jekla, rezila, ki bi se lahko spopadlo z vsem, a zlomilo se ne bi nikoli?





	DRUGI DEL

	I.

	Dve leti sta minili, preden se je Niel Herbert prvič vrnil domov in prvi znanec, ki ga je srečal, je bil Ivy Peters. Ivy je na vlak vstopil na enem od manjših postajališč vzhodno od Sweet Waterja, kjer je preiskoval primer. Medtem ko se je sprehodil skozi Pullmanov vagon, je med potniki opazil mladeniča v sivi flanelasti obleki, svileni srajci enega in v kravati drugega modrega odtenka. Potem ko je to mestno podobo nekaj časa molče opazoval, je Ivy zadovoljno premeril še svoja oblačila. Bil je vroč junijski dan, a Ivy je nosil črn klobuk in plašč, ki mu je bil všeč že, ko je bil še deček.

	»Živijo, Niel, tebe pa ne bi mogel zamenjati z nikomer.«

	Niel je dvignil glavo in zagledal pordel in otečen obraz z dvema jamicama, ki se je veselo, a tudi podcenjujoče nasmihal.

	»Zdravo, Ivy, tudi jaz ne bi mogel tebe zamenjati z nikomer.«

	»Se vračaš domov, da bi začel svoj posel?«

	Niel mu je odgovoril, da se vrača le za čas poletnih počitnic.

	»Oh, a še nisi zaključil s študijem? Očitno traja dlje, da nekdo postane arhitekt kot pa pravnik. Tudi prav, dandanes se v Sweet Waterju ne gradi veliko. Videl boš, da se je veliko spremenilo.«

	»Boš sedel?« Niel je pokazal na sosednji sedež. »Torej si postal pravnik?«

	»Ja, počnem pa še nekaj drugih reči. Danes moraš imeti v ognju več želez, da lahko preživiš. Imam tudi majhno kmetijo. Od Forresterjevih sem najel travnike. Staro barje sem izsušil in posejal pšenico. Moj brat John obdeluje zemljo, jaz pa ga nadziram. Precej donosna reč. Forresterjevima plačujem dobro najemnino, pa tudi potrebujeta jo. Zdi se, da jima njuni vplivni prijatelji ne pomagajo veliko. Se spomniš tistih postaranih korenjakov, ki jih je stotnik vozil naokrog v svojem štirikolesniku, in nabavljal sode bourbona? Izkazalo se je, da znajo ti staruhi samo govoričiti. Kriza jih je izrinila iz igre. Forresterjeva sta se enako kot vsi drugi spustila na zemljo. Se spomniš, kako se je stari včasih, ko smo bili še otroci, jezil na nas in ni dovolil, da bi na njegovo posest nosili puške? Zloben sem ravno dovolj, da sem raje lovil ob tistem potoku kot pa kje drugje. No, saj stari stotnik ni bil hudoben, le zaslepljen je bil od veličine. Sedaj, ko je bolj podoben nam in ne zamenja srajce vsak dan, je srečnejši.« Ivyjeve zelene oči so nepremično strmele v Nielova oblačila.

	Ampak Niel tega ni opazil. Vedel je, da si Ivy želi, da bi pokazal razočaranje, a bil je odločen, da tega ne bo storil. Tako je povprašal o stotnikovem zdravju in pazil, da ne bi omenil gospe Forrester.

	»Le napol je priseben … a zdi se zadovoljen … Moram reči, da dobro skrbi zanj … Sicer išče tolažbo, vedno jo je, veš … preveč francoskega brendija … a nikoli ga ne zanemarja. Ne krivim je. Pravo delo je zanjo zelo naporno.«

	Niel je na videz brezbrižno poslušal opazke, a misli so mu začele hiteti sem in tja. Prepričan je bil, da je Ivy barje osušil zato, da bi jezil Forresterjeva in da bi obžalovala, da sta dala zemljo v najem. Še več, zdelo se je, da se do tega trenutka niti Ivy sam ni zavedal te možnosti. Niel in Ivy se nista marala že od otroštva – bila sta kot sovražna insekta, ki drug do drugega čutita slepo, nagonsko mržnjo. Ko je Ivy izsušil barje, je pridobil nekaj akrov zemlje, ki jo je sicer sovražil, čeprav tega ni priznal, in človekoma, ki sta nerodovitne travnike ljubila zgolj zaradi lepote, vsilil nekaj svoje moči.

	Potem ko je Ivy odšel v kadilski vagon, je Niel skozi okno opazoval zavoje Sweet Waterja. Stari zahod so zgradili sanjači, dobrosrčni pustolovci, ki veličastnosti niso poznali; bili so uglajena bratovščina, močna v napadu, a šibka v obrambi – znali so osvajati, a ne tudi obdržati. In sedaj so bila osvojena široka prostranstva prepuščena na milost in nemilost ljudem, kakršen je bil Ivy Peters, ki si niso nikoli upali ničesar narediti in niso nikoli tvegali. Uničili so privid, pregnali jutranjo svežino, izkoreninili skrivnosten duh svobode in darežljivega lahkotnega življenja velikih zemljiških posestnikov. Prostornost, barvitost in poglavitno brezmejno brezskrbnost pionirjev bodo uničili in razbili na dobičkonosne delčke, kot so tovarne vžigalic počele s prazgodovinskimi drevesi. Vso pot od reke Missouri do gora bo generacija pretkanih mladih mož, ki jih je utrdila ekonomija težkih časov, počela prav to, kar je naredil Ivy Peters, ko je izsušil Forresterjevo barje.





	II.

	Naslednji popoldan je Niel našel stotnika Forresterja na z grmičevjem prepredenem koščku zemlje, ki mu je pravil vrt. Sedel je v ogromnem pletenem naslonjaču, trpežnem in odpornem na vremenske vplive, ob sebi pa je imel dve palici. Vso pozornost je usmerjal v rdeč steber iz koloradskega peščenjaka na granitni skali sredi prodnatega kotička, okrog katerega so rasle vrtnice. Nielu je pojasnil, in to nadvse ponosno, da je to njegova sončna ura. Zadnje poletje, je rekel, je tukaj presedel veliko časa in s pomočjo zapestne ure označil sence na premični plošči. Prijatelj Cyrus Dalzell, ki ga je občasno obiskal, je diagram odnesel s seboj, ga natančno preslikal na peščenjak in mu ga poslal skupaj z granitnim temeljem.

	»Mislim, da je Dalzell moral veliko dni preiskovati gore, da je našel prav ta steber,« je rekel stotnik Forrester. »Takšne stebre so poznali v biblijskih časih. Izvira iz božjega vrta. Dalzell ima tam poletno hiško.«

	Stotnik je sedel tako, da sta se peti čevljev stikali, kolena pa je držal narazen. Vse na njem se je zdelo težje in slabotnejše. Obraz je imel še obilnejši in brez gub, kot bi se njegove poteze prelivale ena v drugo, kot se v vročini topi voščeno obličje. Oči mu je senčil star, od sonca zbledel panamski klobuk. Porjavele roke so mu počivale na kolenih, nemirne prste pa je držal precej narazen. Njegovi brki so bili še vedno slamnate barve in Niel je pripomnil, da niso niti malo posiveli. Stotnik si je na lice položil dlan.

	»Nekaj časa me je brila gospa Forrester. Zelo lepo me je obrila, a nisem hotel, da bi to počela. Sedaj uporabljam varno britvico. Če si vzamem čas, mi uspe, enkrat tedensko pa prihaja brivec. Gospa Forrester te pričakuje, Niel. Spodaj v gaju je. Tja hodi ležat v visečo mrežo in počivat.«

	Niel je odšel okrog hiše do vratc, ki so vodila v gaj. Z vrha griča je lahko videl visečo mrežo, privezano na topolovi debli, ki sta stali na položnem delu gozdička, kjer je takrat padel in si zlomil roko. Vitka bela podoba je ležala čisto pri miru, ko pa je skozi visoko travo hitel k njej, je opazil, da ima obraz prekrit s klobukom. Tiho se ji je približal in ravno se je spraševal, ali morda spi, ko je zaslišal nežen, prijeten smeh in z naglo kretnjo je z obraza umaknila čipkast klobuk, skozi katerega ga je opazovala. Hitro je stopil k njej in jo objel, s klobukom in visečo mrežo vred. Kako lahkotna in polna življenja je bila! Kot ptica, ujeta v mreži. Ko bi jo le lahko rešil in jo odnesel od tod – iz sveta žalostnih in neizogibnih dogodkov, proč od staranja, utrujenosti in neprijetne prihodnosti!

	Z ničimer ni pokazala, da se želi otresti njegovega objema, samo smejala se je, njen smeh pa je bil poln nečesa divjega, fantastičnega in mamljivega – zvenel je popolnoma naravno in pristno kot najbolj dovršena umetnina. Roko mu je položila pod brado, kot bi bil še vedno deček.

	»Kako čeden si postal! Stari sodnik je zelo ponosen nate. Včeraj me je obiskal. Bil je čisto iz sebe, ko mi je rekel: 'Edino pošteno je, gospa, da vas posvarim, kako čeden je postal moj fant.' Kot da tega ne bi vedela. In sedaj si že moški in videl si svet! No, kaj si našel v njem?«

	»Nič tako lepega, kot ste vi, gospa Forrester.«

	»Neumnost! Imaš simpatije?«

	»Morda.«

	»So lepe?«

	»So? Mar ni ena dovolj?«

	»Ena je preveč. Želim, da bi jih imel pol ducata, a da bi kljub temu najboljše prihranil za nas. Ena bi ti vzela vse. Če bi jo imel, se sploh ne bi vrnil k nam. Zanima me, ali sploh veš, kako zelo smo se veselili?« Prijela ga je za roko in zamišljeno zavrtela pečatni prstan, ki ga je nosil na mezincu. »Več tednov sem si vsak večer, ko sem spodaj med travniki zagledala luči vlaka, rekla: 'Niel prihaja domov, in tega se je vredno veseliti.'« Ujela se je, da je povedala malce preveč, zato je kot vedno igrivo dodala: »No, vidiš, kako veliko nam pomeniš. Si našel stotnika?«

	»Oh, sem. Moral sem se ustaviti in si ogledati sončno uro.«

	Privzdignila se je na komolec in stišala glas.

	»Niel, a razumeš? Ni otročji, kot trdijo nekateri, a več ur skupaj lahko samo sedi in gleda to uro. Kako lahko nekdo uživa med opazovanjem minevanja časa? Vsi se zavedamo, da čas teče, ampak le kdo si želi opazovati sence, ki se kradejo po tistem kamnu? Se ti zdi zelo spremenjen? Ne? Me vesli, da misliš tako. Sedaj pa mi pripoveduj o Adamsovih in kakšen je George.«

	Niel je sedel na mahovnata tla in se s hrbtom naslonil na deblo. Hitro je odgovarjal na njena vprašanja in si jo ob tem ves čas ogledoval. Seveda je bila starejša. V močni popoldanski svetlobi njena koža ni bila več podobna belim cvetovom majnika – imela je slonovinast odtenek gardenij, ki so pravkar začele veneti. Zdelo se je, da so v figo speti modro-črni lasje pretežki za njen vrat. Okrog ust je imela sledi skrbi – gubice, ki jih nekoč ni bilo tam. A prav osupljivo je bilo, kako so lahko vse te spremembe v hipu izginile in postale popolnoma neopazne. Nanje so lahko pozabili vsi, razen nje.

	»Niel, povej, ali je res, da danes ženske, uglajene ženske, po kosilu kadijo skupaj s svojimi možmi? To velja bolj za igralke, ampak ženske ne morejo biti privlačne, če počnejo vse, kar počnejo moški.«

	»Mislim, da se trenutno ženskam zdi najmodernejše, da si naredijo življenje čim udobnejše.«

	Gospa Forrester ga je šokirano pogledala.

	»A tako! Ampak to dvoje preprosto ne gre skupaj. Šport, študiranje in kajenje po kosilu … Tebi je to všeč? Ali vam moškim ni všeč, da so ženske drugačne od vas? Včasih jim je bilo.«

	Niel se je zasmejal. Ja, generacija gospe Forrester je zagotovo razmišljala tako.

	»Stric pravi, da ga ne obiskujete več kot nekoč, gospa Forrester. Vaše obiske pogreša.«

	»Moj dragi fant, v mestu nisem bila že šest mesecev. Vedno sem preutrujena. Konja nimamo več in ko grem v mesto, moram iti peš. In ta hiša! Nikoli ni nič narejeno, če ne naredim jaz. Zato prihajam ob popoldnevih sem – ker je od tod ne morem videti. Zanjo ne znam poskrbeti tako, kot bi zanjo moralo biti poskrbljeno. Preprosto nimam dovolj moči. Oh, da, Ben mi pomaga: pometa, stresa preproge in pomiva okna, ampak to ne pomeni veliko.« Iznenada je sedla pokonci in si nadela klobuk. »Vse do Chicaga sva šla, Niel, da sva kupila to pohištvo iz orehovine, ker doma nisva našla nič dovolj masivnega in velikega. Če bi vedela, da ga bom morala nekoč premikati naokrog, bi imela preprostejši okus.« Vstala je in si poravnala pomečkano krilo. Počasi sta se po travnati čistini med drevesi odpravila navzgor po hribu.

	»Barja ne pogrešate?« je nenadoma vprašal Niel.

	Izmikajoče je pogledala proč.

	»Ne zelo. Nimam časa, da bi hodila tja, denar, ki nama ga prinaša, pa potrebujeva. Pa tudi ti, Niel, nimaš več časa, da bi se tam igral. Pohiteti moraš in postati uspešen. Tudi tvojega strica je kriza zelo prizadela. Zaradi nepreudarnosti ni veliko na boljšem od naju. Denar je zelo pomembna reč. To moraš spoznati že na začetku in sprejeti, da ne boš do konca nespameten, kot smo bili mi.« Pri vratcih na vrhu griča sta se ustavila in se ozrla po zelenih planjavah in mogočnih sencah, kjer se je poigravala svetloba. Zdelo se je, da je drevesa potisnila daleč nazaj in pred njimi razprostrla Elizejske poljane. Gospa Forrester je svojo roko, polno prstanov, položila na Nielovo.

	»Si resnično vesel, ker si se vrnil k nam? To se mi zdi zelo nenavadno. Ko sem bila v tvojih letih, sem želela biti z mladimi in se zabavati. No, ampak zdi se lepo.« Pogledala ga je in mu poklonila enega tistih nasmeškov, ki jih je na njej videl zelo redko, a jih ni nikoli pozabil – pristen nasmešek, v katerem ni bilo hudomušnosti, temveč le ljubezen, in bil je otožno žalosten. In prav takšen je bil tudi njen glas, ko je tiho spregovorila zadnje besede – iz njega so vela močna čustva. Hitro se je obrnila proč. Šla sta skozi vratca in okrog hiše tja, kjer je sedel stotnik in v zahajajočem soncu opazoval svoje vrtnice. Gospa Forrester mu je na ramo položila roko.

	»Boš šel sedaj v hišo, Daniel, ali ti prinesem plašč?«

	»Grem noter. Niel ne bo ostal? «

	»Tokrat ne. Kmalu bo spet prišel in takrat bova zanj pripravila pravo večerjo. Boš počakal gospoda Forresterja, Niel? Pohiteti moram in zakuriti.«

	Niel je počakal in pospremil stotnika, ki se je premikal zelo počasi, v hišo. Naslanjal se je na dve palici, noge pa je dvigal počasi in previdno. Spominjal je na premikajoče se staro drevo. Potem ko mu je uspelo priti po stopnicah navzgor in v salon, se je močno zadihan sesedel v velik fotelj. Prižgal si je cigaro in že po prvem dimu so se mu vrnile moči.

	»Te lahko prosim, da po poti domov odneseš na pošto nekaj mojih pisem?« Izvlekel jih je iz naprsnega žepa poletnega suknjiča. »Preveril bom še, ali želi tudi gospa Forrester kaj poslati.« Vstal je in počasi odšel na hodnik. Tam je na majhni mizici pod obešalniki ob vhodnih vratih stala pomanjkljivo oblečena figurica, arabska ali egipčanska sužnja, ki je v rokah držala veliko plitvo školjko s kalifornijske obale. Niel se je spomnil, da je figurico opazil, ko je bil prvič v tej hiši, takrat ko ga je iz nje odpeljal doktor Dennison in je imel povito roko. Tiste dni, ko so Forresterjevi imeli služabnike in so jih večkrat dnevno pošiljali v mesto, so pisma vedno odlagali v to školjko. Sedaj je stotnik v njej našel le eno pismo, ki ga je podal Nielu. Naslovljeno je bilo na Francisa Boswortha Ellingerja, Glenwood Springs, Colorado.

	Iz nekega razloga je Niel občutil zadrego in pismo je hotel takoj spraviti v žep, ampak stotnik, ki je z eno roko držal obe palici, mu je to preprečil. Spet je prijel svetlomodro ovojnico, jo pridržal pred očmi in prebral napis.

	»Gospa Forrester zelo lepo piše. Si to kdaj opazil? Vedno je lepo pisala. Če mi je kdaj napisala seznam stvari, ki jih je potrebovala iz trgovine, ga nisem nikoli skrival. Bil je umetnina. Samo ženske znajo tako lepo pisati, Niel.«

	Niel se je njene pisave zelo dobro spominjal in nikoli ni videl nobene, ki bi ji bila vsaj malo podobna – dolge, ozke črke, lepo oblikovane in zavite ter popolnoma razločne. Njena pisava je bil lepa, odločna in samozavestna.

	»Oh, seveda, stotnik. Od nje nisem nikoli sprejel pisma, ne da bi si ga ogledal. Njene pisave ne more pozabiti ni-hče.«

	»Ja, izjemna je.« Stotnik mu je dal pismo, potem pa se je s pomočjo obeh palic odpravil nazaj proti svojemu fotelju.

	Niel se je pogosto spraševal, koliko stotnik ve. Ko je sedaj hodil po hribu navzdol, je bil prepričan, da je vedel vse – več kot kdorkoli drug. Vedel je vse, kar je bilo mogoče vedeti o Marian Forrester.





	III.

	Niel je načrtoval, da bo tisto poletje veliko bral v Forresterjevem gaju, vendar pa tja ni šel tako pogosto, kot je nameraval. V slabo voljo ga je spravljal Ivy Peters, ki je redno obiskoval svoja nova pšenična polja, tja pa se je vedno odpravil po stari poti, ki je tekla čez nekdanje barje po pobočju navzgor in skozi gaj. Prikazati se je znal ob katerikoli uri. Hlače je nosil zatlačene v visoke škornje, med drevesi pa je korakal, kot da je vse njegova last. Vratca za hišo je glasno zaloputnil in si požvižgaval, ko je prečkal dvorišče. Pogosto se je ustavil pred kuhinjskimi vrati in gospe Forrester zaklical kakšno vljudno opazko. To je šlo Nielu pošteno na živce, saj ob takšnih trenutkih gospa Forrester ni bila oblečena tako, da bi lahko sprejemala svoje podanike. Eno je bilo, če je tako nespodobna sprejela direktorja podjetja Colorado & Utah, nekaj povsem drugega pa, če je v halji z zavihanimi rokavi, golim vratom in v copatih kramljala s pridaničem, kakršen je bil Ivy Peters, ki je brez sramu strmel vanjo.

	Včasih se je Ivy sprehodil skozi cvetlični vrt, kjer je sedel stotnik Forrester – ne da bi ga pogledal, je šel mimo njega, kot da ga sploh ne bi bilo tam. Če pa je stotnika že ogovoril, je z njim govoril kot s slaboumnežem: »Živijo, stotnik, se ne bojite, da bo sonce pokvarilo vašo polt?« ali »Stotnik, organizirati boste morali molitvena srečanja, da boste uredili težavo z dežjem. Vlaga uničuje mojo pšenico.«

	Nekega jutra, ko se je Niel vzpenjal skozi gaj, je zaslišal smeh. Pri ograjnih vratcih je zagledal Ivyja s puško na rami, kako se pogovarja z gospo Forrester. Bila je razoglava, veter ji je razpihoval krilo, pod roko pa je držala veliko železno vedro, ki ga je odložila na ograjo. Ivy je sicer nosil klobuk, a v njegovi drži je bilo nekaj samozavestnega, kar je sporočalo, da želi na žensko narediti vtis. Pripovedoval ji je neko zabavno zgodbico, verjetno nespodobno, njen smeh je namreč zvenel poredno, a tudi nervozno in razburjeno, kot da bi zadeva šla predaleč. Ko je nehal pripovedovati, se je na svoj gromki način zasmejal tudi Ivy. Gospa Forrester mu je požugala s prstom, potem pa dvignila vedro in pohitela v hišo. Vedro je bilo težko, da jo je kar ukrivilo, a Ivy ji pomoči ni ponudil. Dovolil ji je odhiteti proč, kot bi bila dekla.

	Niel je prišel iz gaja in se ustavil na vrtu, kjer je sedel stotnik. »Dobro jutro, stotnik Forrester. Je šel pravkar mi-mo Ivy Peters? Obnaša se kot prasec!« je bleknil.

	Stotnik je pokazal na prazen stol.

	»Sedi, Niel, sedi.« Iz žepa je izvlekel robec in si začel čistiti očala. »Ne,« je tiho rekel, »ni preveč vljuden.«

	To obzirno priznanje je povedalo veliko več o tem, kako zelo ga je prizadelo Ivyjevo obnašanje, kot bi izdalo zagrenjeno pritoževanje. Stotnikov glas je zvenel zelo žalostno in nemočno. Od sebi enakih je vedno pričakoval spoštljivost, takšnim, kot je bil Ivy, je ukazoval – nagnal jih je ali odpustil, če so delali zanj.

	Niel je sedel in si prižgal cigaro. Na dolgo sta se pogovarjala o novi progi med Black Hillsom in Burlingtonom. Prejšnjo zimo je Niel v Bostonu srečal starega lastnika rudnika, ki je živel v Deadwoodu, ko so tam gradili prvo železniško progo. Ko ga je Niel vprašal, ali pozna Daniela Forresterja, je postarani mož rekel: 'Forresterja? Tistega, ki ima tako čudovito ženo?'

	»To ji moraš povedati,« je rekel stotnik in pobožal toplo površino sončne ure. »Ja, to ji resnično moraš povedati.«

	*

	Nekega večera v prvem tednu julija, ko je sijala veličastna mesečina, se Niel ni mogel zbrati in brati, pa tudi v hiši ni več zdržal. Brezciljno je taval po široki prazni cesti, potem pa čez brv prečkal prvi potok. Prostrana polja so s celotno pokrajino spominjala na vrt. Po prašni cesti je stopal tiho, da ne bi zmotil spanca sveta.

	Ko je prišel na potko, ki je vodila k Forresterjevim, je zaduhal medeno deteljo. Odkar je Niel pomnil, je vedno bila velika in zelena, saj stotnik vse do jeseni ni dovolil, da bi jo pokosili. Na potko in Ivyjeva polja so padale podolgovate črne sence topolov. Niel je hodil naprej, potem pa je na lesenem mostu čez drugi potok zagledal belo in negibno podobo, obsijano z mesečino. Pohitel je tja. Gospa Forrester je strmela v potok, ki je brzel čez okroglo kamenje. Pristopil je k njej.

	»Stotnik že spi?«

	»Oh, ja, že dolgo. Hvala bogu, spi dobro! Potem ko leže, mi ni več treba skrbeti.«

	Ko sta tako stala in se potiho pogovarjala, so na vrhu griča zaloputnila vratca. Gospa Forrester se je zdrznila in pogledala čez ramo. Iz sence, ki je obdajala hišo, je prišel moški in odkorakal navzdol po potki. Na most je stopil Ivy Peters.

	»Dober večer,« je pozdravil gospo Forrester, ne da bi jo naslovil z 'gospa' ali snel klobuk. »Vidim, da imaš družbo. Pogledat sem šel skedenj, da bi preveril, ali so staje v dovolj dobrem stanju, da jutri pripeljem konje. Zjutraj bomo začeli žeti pšenico, opoldne pa bom odpeljal konje v vaš skedenj. Preveč časa bi izgubil, če bi jih vodil nazaj v mesto.«

	»Seveda. Konje lahko odpelješ v naš skedenj. Prepričana sem, da gospod Forrester ne bi imel nič proti.« Govorila je tako, kot bi jo prosil za dovoljenje.

	»Ah!« Ivy je skomignil z rameni. »Možje bodo začeli delati ob šestih, jaz pa bom prišel šele ob desetih, ob treh pa se moram srečati še s stranko. Lahko bi mi pripravila kosilo, da bom prihranil čas.«

	Bil je tako zelo nespoštljiv, da se je morala nasmehniti.

	»No, prav, potem pa te povabim na kosilo. Ob enih bo.«

	»Hvala.« Kot bi se spozabil, je snel klobuk in se odpravil po poti naprej ter v roki vrtel pokrivalo.

	Niel je stal in gledal za njim.

	»Zakaj dovolite, da se tako nespoštljivo pogovarja z vami, gospa Forrester? Če se strinjate, ga bom pretepel in ga naučil, kako se je treba vesti.«

	»Ne, ne, Niel! Ne pozabi, da se morava z Ivyjem Petersom dobro razumeti, preprosto se morava.« Zvenela je zaskrbljeno. Niela je prijela za roko.

	»Od njega vam ni treba sprejemati ničesar, pa tudi njegovega grdega obnašanja vam ni treba prenašati. Za zemljo bi vam vsakdo plačal toliko kot on.«

	»Ampak v najem jo je vzel za pet let in zadeva bi se za naju s stotnikom zelo neprijetno zasukala. Poleg tega,« je hitro nadaljevala, »pa ni samo to. V zemljo v Wyomingu je zame naložil nekaj denarja. Nekako mu uspe od Indijancev skoraj zastonj dobiti prvovrstno zemljo. Tega ne povej svojemu stricu. Prepričana sem, da gre za nek umazani posel. Ampak sodnik je iste sorte kot stotnik Forrester, njune metode pa dandanes niso več učinkovite. On, sicer dober možakar, nas ne bo spravil iz dolgov. Še sebe ne more, ampak Ivy Peters je zelo iznajdljiv, veš. Že sedaj ima v lasti polovico mesta.«

	»Tega ravno ne,« je mrko pripomnil Niel, »je pa veliko pridobil. Izkoristi vsakogar, ki se znajde v stiski. Saj veste, da nima vesti? Zakaj niste prosili gospoda Dalzella ali katerega drugega starega prijatelja, da v vašem imenu naloži denar?«

	»Oh, premalo ga je bilo! Le nekaj sto dolarjev, ki sem jih privarčevala z dobrim gospodinjenjem. Oni bi ga naložili v nekaj varnega, kar bi prinašalo le šestodstotne obresti. Vem, da ne maraš Ivyja in tudi on to ve. Ni tako slab kot … kot njegov obraz na primer.« Nervozno se je zasmejala. »Iskreno nama hoče pomagati iz zagate, v kateri sva se znašla. Nenehno prihaja in odhaja, tako da vse vidi, in iskreno mislim, da sovraži misel, da moram tako trdo garati.«

	»Ko boste naslednjič imeli denar, ki ga boste želeli naložiti, me obvestite. Obiskal bom gospoda Dalzella in mu pojasnil. Prisežem, da se vam bo obrestovalo bolje kot to, kar za vas počne Ivy Peters.«

	Gospa Forrester ga je prijela za roko in potegnila za seboj na potko.

	»Ampak, moj dragi fant, ti o poslovnih shemah ne veš ničesar. Nisi bister na takšen način, in to mi je pri tebi všeč. Ne maram ljudi, ki za nos vlečejo Indijance. Resnično jih ne maram!« Silovito je odkimala.

	»Gospa Forrester, posel je lahko uspešen tudi brez barabinstva.«

	»Rezultate pa prinaša hitreje kot kdorkoli drug,« je odsotno zamrmrala. Sprehodila sta se do konca poti, se obrnila in se odpravila nazaj. Gospa Forrester se je še bolj oklenila Nielove roke in začela hitro govoriti: »Veš, še dve ali tri leta takšnega življenja, potem pa se bom lahko vrnila v Kalifornijo in … in znova zaživela. Ampak … Morda ljudje mislijo, da sem se sprijaznila, da se bom tukaj milostno postarala, vendar se nisem. V sebi čutim moč in želim si živeti, Niel.« S tankimi prsti ga je stisnila za zapestje. »Ta moč se je porodila iz odrekanja. Zadnjo zimo sem tri tedne preživela pri Dalzellovih v Glenwood Springsu – to dolgujem Ivyju Petersu, ki je skrbel za zemljo, njegova sestra pa za stotnika in hišo. Cele noči sem preplesala in utrujenosti sploh nisem čutila. Ves dan sem lahko jezdila, a zvečer sem bila pripravljena na zabavo. Oblek seveda nisem imela. Nosila sem metre in metre satena in žameta, ki jih je zame preuredila šivilja gospe Dalzell. Ampak bila sem lepa! Ja, res sem bila. Vedno vem, kakšna sem videti, in takrat sem bila lepa. Moški so tako menili. Bila sem najsrečnejša ženska med vsemi. Skoraj vse so bile mlajše od mene, a zdele so se puste in na smrt zdolgočasene. Po kozarcu šampanjca ali dveh so šle v posteljo, ne da bi imele kaj za povedati! Jaz po prvem kozarčku vedno izgledam bolje – malce barve dobim v lica, a to je vse. Dalzellovo povabilo sem sprejela z namenom – hotela sem se prepričati, ali še obstaja kaj, za kar je vredno varčevati. In res sem se prepričala. Tebi se morda to zdi neverjetno, celo jaz sem težko verjela, vendar je res.«

	Prispela sta do mosta, belega podesta v mesečini. Gospa Forrester je ves čas hodila zelo hitro.

	»Torej, to je tisto, za kar si prizadevam – da bi prišla iz te luknje,« ozrla se je naokrog, kot bi gledala iz globokega vodnjaka, »iz te luknje! Vse te mesece, ko sem prikovana sem, kujem načrte. Če ne bi imela tega …«

	Ko je Niel hitro hodil nazaj proti svoji sobici, se je zanjo bal. Ali poudarjanje žensk, da se še vedno počutijo mlade, ne pomeni, da se je nekaj zlomilo? Dve ali tri leta, je rekla. Zmrazilo ga je. Še včeraj je postarani doktor Dennison rekel, da bo stotnik morda doživel še ducat let. »Izjemno dobro mu ohranjamo zdravje, pa tudi sicer je železen možakar.«

	Je zanjo sploh obstajalo kakšno upanje? Še vedno je lahko občutil stisk njene roke, ko sta vse hitreje hodila po potki.





	IV.

	Več tednov je bilo vreme suho in izjemno vroče, konec julija pa so dolino Sweet Waley zajela neurja in nalivi. Reka je planila iz struge, potoki so narasli, Ivyjeva strniščna polja pa so bila poplavljena. Široko jezero in dva potoka, polna brzeče vode, so Forresterjeva odrezali od mesta. Ben Keezer je vsak dan odjezdil k njima, da je postoril vsakodnevne opravke in jima prinesel pošto. Nekega večera, ravno ko je Ben s poštno vrečo stopil iz poštne pisarne in se hotel povzpeti na konja, ga je ustavil Niel Herbert. Šepetaje ga je vprašal, ali ima denverski časopis.

	»Oh, da, imam, vedno počakam na časopis. Ob večerih ga rada prebira. Verjetno je v hiši precej osamljena.« Zavihtel se je na sedlo in oddirjal. Niel je počasi odšel v hotel na večerjo. V omenjenem časopisu je našel nekaj, kar ga je zelo vznemirilo: sliko Franka Ellingerja in Constance Og-den. Včeraj sta se poročila v Colorado Springsu, nastanjena pa sta bila v hotelu Antlers.

	Po večerji si je Niel ogrnil dežni plašč in se odpravil k Forresterjevima. Ko je prišel do prvega potoka, je opazil, da je voda odnesla brv, ki je sedaj ležala v strugi, rumenkasta brozga pa je grozila, da jo bo odnesla s seboj. Brez konja potoka ni mogel prečkati. Omahljivo se je oziral naokoli po poplavljeni pokrajini. Hiša je bila temna, luči ni bilo niti v sprednjem salonu. Morda pa je želela nocoj biti sama. Jutri jo bo obiskal.

	Vrnil se je v pisarno in se poskusil udobno namestiti, čeprav ga je nered pošteno motil. Zaradi nenehnega dežja je eden od dimnikov začel zamakati. Voda je s seboj prinesla saje, poplavila kamin in sodnikovo lepo bruseljsko preprogo. Ves popoldan je bil tam mojster in poskušal ugotoviti, kje zamaka, namestil pa je tudi novo posodo za pepel, ampak ob šestih je odšel, orodje in kose kovine pa je pustil kar tam. Prostori so bili vlažni in hladni. Niel je oblekel debel pulover, zakuriti namreč ni mogel, in prižgal veliko oljno svetilko ter vzel v roke knjigo. Ko je naposled pogledal na uro, je bila že skoraj polnoč. Bral je tri ure. Privoščil si bo še eno pipo, potem pa bo legel. Komaj si je dobro prižgal pipo, ko je na hodniku zaslišal odmev hitrih korakov. Pohitel je k vratom in jih odprl, še preden je gospa Forrester lahko potrkala. Prijel jo je za roko in jo potegnil noter.

	Vse razen mokrega bledega obraza sta zakrivala črn klobuk in očitno prevelik plašč. S plašča je curljala voda, ko pa ga je razpela, je videl, da je premočena do pasu – črna obleka je bila blatna.

	»Gospa Forrester,« je vzkliknil, »pa saj vendar niste pre-čkali potoka! Voda še konju sega do trebuha!«

	»Šla sem čez brv, torej, čez to, kar je od nje še ostalo. Tresla se je pod menoj, a nisem težka.« Snela je klobuk in si z rokama otrla mokroto z obraza.

	»Zakaj pa niste Bena prosili, da bi vas pripeljal s konjem? Prosim, spijte tole.«

	Njegovo roko je odrinila.

	»Počakaj, kasneje. Bena? Spomnila sem se šele, ko je že odšel. Telefon potrebujem. Pokliči hotel Antlers v Colorado Springsu!«

	Niel je zavohal alkohol. Bil je močnejši od vonja po blatu in mokrih oblačilih. Pograbila je namizni telefon, a Niel ji ga je nežno vzel iz rok.

	»Poklical bom, a sedaj niste v stanju za pogovor. Čisto brez sape ste. Se nocoj resnično želite pogovarjati? Dobro veste, da bo gospa Brasley slišala vse, kar boste povedali.« Gospa Brasley je delala na telefonski centrali v Sweet Wa-terju in neumorno je poročala o vsem, kar je slišala.

	Gospa Forrester je sedla na sodnikov pisarniški stol in s konico gumijastega škornja nemirno udarjala po tleh.

	»Prosim, pohiti,« je rekla vljudno, a s svarilnim tonom, ki se ga je bal celo Ivy Peters.

	Niel je predramil zaspano centralo.

	»Sprašuje, s kom želite govoriti.«

	»S Frankom Ellingerjem. Povej, da želi z njim govoriti pisarna sodnika Pommeroya.«

	Niel je začel miriti gospo Brasley.

	»Ne, ne potrebujem upravnika, gospa Brasley, temveč enega izmed gostov. Franka Ellingerja.« Ime je črkoval. »Ja, kličem iz pisarne sodnika Pommeroya. Počakal bom. Takoj ko boste lahko, prosim.«

	Z dlanjo je pokril slušalko.

	»Raje bi videl, da zadevo objavite v časopisu, kot pa da zanjo sliši gospa Brasley.« Gospa Forrester se za njegove besede ni zmenila, niti pogledala ga ni, pač pa je strmela v steno. »Ne razumem, zakaj me niste poklicali. Po vas bi prišel s konjem, če ste hoteli nocoj telefonirati.«

	»Ja, na to nisem pomislila. Vedela sem le to, da moram priti sem in bala sem se, da mi bo kaj to preprečilo.«

	Nepremično je strmela v telefon. Njeni zenici sta se zožili na dve pikici. Obrvi je mrščila tako močno, da sta rahlo trzali – to običajno opazimo pri ljudeh, ki jih premaguje alkohol ali močna utrujenost, a vztrajajo naprej, ker jih žene en in edini cilj. Zaradi pomodrelih ustnic in črnih podočnjakov se je zdelo, da njeno telo razžira strup.

	Čakala sta in čakala. Niel je razumel, da se ne želi pogovarjati. V svojih mislih se je z nečim borila in zdelo se je, da se ta boj začenja vedno znova, ko trepne z očmi. Nenadoma je vstala, kot da zaskrbljenosti ne bi več mogla prenašati. Odšla je k oknu in se naslonila nanj.

	»Ste stotnika Forresterja pustili samega?« je nepričakovano vprašal Niel.

	»Ja. Tam se ne bo nič zgodilo. Tam se nikoli nič ne zgodi!« je jezno odvrnila in zakrilila z roko.

	Zazvonil je telefon. Gospa Forrester je kot puščica odvihrala k mizi, ampak Niel je z levico dvignil slušalko, z desnico pa jo je zadržal.

	»Poskusite se pomiriti, gospa Forrester. Ko bom dobil Ellingerja, vam bom dal slušalko, a ne pozabite, da bo centrala slišala vsako vašo besedo.«

	Niel je izmenjal nekaj besed s centralo v Coloradu in pokazal na stol.

	»Sedite in dal vam bom slušalko. Na liniji je.«

	Ni si je upal pustiti same, čeprav se je počutil čudno, ker je poslušal pogovor. Odšel je k oknu, mizi, kjer je sedela, pa je obrnil hrbet.

	»Si ti, Frank? Marian tukaj. Hitra bom. Spal si? Tako zgodaj? To ti ni podobno. Si se že spremenil, kaj? To naredi poroka, pravijo. Ne, sploh nisem bila presenečena, lahko pa bi mi povedal. Si tega ne zaslužim?«

	Sledila je dolga tišina. Niel je bedasto strmel v okno. Pripravljen je bil na besno očitanje, toda glas za njegovim hrbtom je zvenel nadvse očarljivo, igrivo, naklonjeno in prijazno, iz njega pa je velo navdušeno vznemirjenje, ki je omehčalo sicer uraden zven besed. Zadrževal je sapo, medtem ko je ona čebljala naprej:

	»In kam bosta šla na medene tedne? Oh, zelo mi je žal! Tako kmalu … Dobro moraš skrbeti zanjo. Lepo jo pozdravi … Mislim, da bi bila Kalifornija v tem letnem času dobra izbira …«

	Tako je nadaljevala še nekaj minut. Nielu se je zdelo, da glas pripada mladi ženski, čudoviti in srečni, ki sproščeno sedi v svojem salonu in se na nevihtno noč pogovarja s starim prijateljem.

	»Oh, mislim, da zelo dobro. Pridi na obisk in se prepričaj. Preden gresta v Kalifornijo, boš šel na poslovno pot v Omaho? Oh, seveda! Ustavi se tukaj. Zelo dobro veš, da si vedno dobrodošel.«

	Spet dolga tišina, potem pa je gospa Forrester ostro vzkliknila in Niel se je v hipu obrnil. Sedaj pa bo! Z vsako naslednjo besedo je njen glas postajal mračnejši.

	»Mislim, da te razumem. Nisi v svoji sobi? V govorilnici si? Oh, če je tako, pa te zelo dobro razumem.« Niel se je vznemirjeno ozrl naokrog. Mora jo ustaviti, ampak kako? Govorila je naprej.

	»Varnosti si želiš? Si sploh kdaj počel kaj nevarnega? Veš, Frank, resnica je, da si strahopetec, velik in bojazljiv strahopetec. Slišiš? Hočem, da slišiš! Končno si dobil nekaj varnega, bi rekla, varnega in obilnega! In koliko glav goveda si dobil povrhu? Upam, da celo čredo! Nekaj ti bom iskreno povedala – nočem, da prideš sem! Dokler bom živa, te nočem videti nikoli več in prepovedujem ti, da bi me prišel pogledat, ko bom mrtva. Nočem, da bi tvoje sovražne oči gledale moj mrtev obraz. Si me slišal? Zakaj ne odgovoriš? Ne drzni si prekiniti zveze, strahopetec! Ti, ti veliki … Frank, Frank, reci kaj! Oh, prekinil je … ne slišim ga.«

	Slušalko je vrgla na tla, glava ji je omahnila na mizo in krčevito je zaihtela. Niel je stal ob njej in mirno čakal. Vsaj enkrat je bil dovolj hiter; rešil jo je. V trenutku, ko sta ji glas preplavili tleča jeza in prizadetost, je vzel velike škarje, ki jih je tam pustil mojster, in prerezal telefonski kabel, ki je tekel po tleh za mizo. Njeni očitki niso zapustili sobe.

	Ko je prenehala hlipati, jo je prijel za ramo. Stresel jo je, a se ni odzvala. Popolnoma izmučena je zaspala. Roke in obraz je imela tako zelo mrzle, da je Niela prešinilo, da v njenem telesu ni niti kapljice tople krvi. Odnesel jo je v svojo sobo, ji slekel premočena oblačila, ji ogrnil svoj kopalni plašč in jo položil v svojo posteljo. Ugasnil je lučko in zaklenil, potem pa se hitro odpravil proti hiši sodnika Pommeroya. Strica je zbudil in mu z nekaj besedami pojasnil, kaj se je zgodilo.

	»Se boš oblekel in šel v pisarno, stric? Ne moreva je tako pustiti. Jaz bom šel k stotniku, on prav gotovo ne sme biti sam. Če je njej uspelo priti čez potok, bo tudi meni. Mimogrede, med pogovorom je čisto podivjala, zato sem prerezal kabel, bodi previden. Na tako viharno noč lahko povzroči še dodatne težave. Zjutraj bom najel kočijo in gospo Forrester odpeljal domov, še preden se bo mesto zbudilo.«

	Ko se je začel delati dan, je Niel odšel v stotnikovo sobo in mu povedal, da se je njegova žena morala ponoči odzvati na telefonski klic, da pa gre sedaj ponjo in jo bo pripeljal domov.

	Stotnik je ležal podprt s tremi blazinami. Sproščen zajeten obraz je imel skoraj popolnoma gladek. Podoben je bil staremu modremu kitajskemu mandarinu, ko je povsem mirno poslušal mladeničevo zgodbo. Le pomežiknil je in rekel:

	»Hvala, Niel, hvala.«

	Ko je Niel hodil skozi speče mesto proti kočijam, je zagledal majhno in okroglo podobo gospe Brasley. Spominjala je na vzhajan kolač v modrem kimonu, ko se je počasi premikala proti pernati postelji v sobici za poštno pisarno. Bila je že pri sosedi, šivilji Molly Tucker, in ji povedala, kako razburljiva je bila noč.





	V.

	Kmalu za tem, ko je stotnika še drugič zadela kap, so se gospa Brasley, Molly Tucker in njene prijateljice popolnoma strinjale, da je njegova usoda v ženinih rokah. Nobena sodba ne bi mogla biti okrutnejša. Ko je skrbela za sedaj povsem obnemoglega stotnika, je gospa Forrester vidno propadala.

	Tudi potem, ko so ju začeli stiskati kremplji nesreče, je ohranila nekdanjo držo. Zahtevala ni ničesar in tudi sprejemala ni ničesar. Do meščanov se je obnašala enako kot prej – lahkotno, prijazno in brezosebno. Njeni prijatelji so se že davno odselili – vsi, razen sodnika Pommeroya in doktorja Dennisona. Kadar jo je obiskala katera od mestnih žena, jo je vedno sprejela v sprednjem salonu, se z njo smejala in bila brezskrbna – te njene brezskrbnosti ni mogla prebiti nobena. Še vedno pa so čutile, da morajo obleči najboljšo obleko.

	Toda sedaj, ko je stotnik obnemogel, se je vse spremenilo. Radovednežev ni več mogla držati proč. Ženske so bolniku prinašale juho in sladice. Ko so prihajale, da bi ob njem prebedele noč, jim je gospa Forrester prepustila hišo. Bila je tako zelo izmučena in utrujena, da se za dogajanje okrog sebe sploh ni menila. Gospa Brasley in Molly Tucker sta končno dobili svojo priložnost. V kuhinji gospe Forrester sta se počutili domače kot v svoji. Brskali sta po omarah in iskali čisto perilo, raziskovali na podstrešju in v kleti. Hišo, v kateri prej nista nikoli prišli dalje od salona, sta sedaj kot dve mravlji preiskali ob vrha do tal – našli sta tisto, kar je vsa leta ostajalo skrito. Kuhinja je bila zastarela, iz pomivalnega korita je smrdelo. Preproge so bile iztrošene, zavese zbledele, nerodnega staromodnega pohištva ne bi hoteli imeti, četudi bi ga dobili v dar, spalnice v nadstropju pa so bile polne prahu in pajčevin.

	Sodnik Pommeroy je svojemu nečaku pripomnil, da teh žensk še nikoli ni videl tako polnih življenja, še nikoli se niso počutile tako pomembne in bile videti tako zadovoljne same s seboj kot sedaj, ko so se ves čas motovilile po Forresterjevi hiši. Stotnikova bolezen je oživila mestno družabno življenje, kot bi šlo za nov klub ali cerkveno združenje. Ženske so postajale vse smelejše, gospa Forrester pa očitno ni imela moči, da bi se jim uprla. V kuhinji se je opijala, v eni izmed zgornjih sobic je spala, živela pa je od črne kave in brendija. Vse meje so se zabrisale. Mar ji ni bilo za nič več.

	Ko so ženske po potki prihajale in odhajale, je Niel včasih slišal delčke njihovih pogovorov.

	»Zakaj pa ne proda nekaj srebrnine? Vsi tisti pladnji in pokrite posode zgolj izgubljajo sijaj.«

	»Rade volje bi imela nekaj njenih prtov. Zgoraj je polna skrinja damasta, prti pa so dovolj dolgi, da bi lahko iz enega naredila dva. Si že kdaj videla takšne kozarce? Stavim, da jih toliko ne premoreta niti dve gostilni skupaj. Če bo imela potem, ko bo umrl, razprodajo, jih bom ducat z veseljem kupila. Za sorbet bodo krasni.«

	»Devet ducatov kozarcev je v hiši,« je rekla Molly Tu-cker, »za pivo in viski. Če bo res pripravila razprodajo, bom kupila zelene z dolgimi peclji. Lep okras na kaminu bodo. Ampak vseh ne bo prodala nikoli, razen če jih bodo pokupile gostilne.«

	Mati Eda Elliota se je zasmejala.

	»Dokler ima kaj dati vanje, jih ne bo prodala.«

	»Nekega dne se bo tudi klet izpraznila.«

	»Takšne, kot je ona, vedno najdejo pijačo. Vedno jo zavoham. Zadnjič sem šla tja zvečer, našla pa sem jo v kuhinji na kolenih. Drgnila je tla. Oči je imela steklene. Drgnila je in drgnila tla okrog hladilnika, da sem postala nervozna. 'Gospa Forrester,' sem rekla, 'ta del ste že večkrat pomili.'«

	»Je bila zmedena?«

	»Niti najmanj! Zasmejala se je in rekla, da ji misli pogosto odtavajo.«

	Zasmejala se je tudi spremljevalka gospe Elliot in pripomnila, da so 'tavajoče misli' posrečen izraz.

	Niel je njun pogovor ponovil sodniku.

	»Stric,« je rekel, »ne vem, ali je prav, da se vrnem v Bos-ton in zapustim Forresterjeva. Šolo bom za kakšno leto odložil in jima pomagal. Rad bi šel tja in naredil konec temu ogovarjanju. Boš šel za nekaj dni v hotel, jaz pa bom s seboj vzel črnega Toma? Z njegovo pomočjo se bom znebil vseh teh žensk.«

	Zadevo so uredili mirno in takoj. Tom je prevzel kuhinjo, Niel pa je negoval stotnika. Z ženskami je bil zelo odločen – bile so res prijazne, a sedaj niso potrebovali ničesar. Zdravnik je naročil, da mora biti hiša popolnoma tiha in da nihče ne sme k bolniku.

	Ko je v hiši zavladal mir, je gospa Forrester odšla v posteljo in dobršen del tedna prespala. Tudi stotnikovo stanje se je izboljšalo. Ob dobrih dnevih je na vrtu sedel v invalidskem vozičku in ob pozno cvetočih vrtnicah užival v septembrskih žarkih.

	»Hvala, Niel, hvala, Tom,« je pogosto rekel, ko sta ga dala na voziček. »Ta mir in tišino zelo cenim.« Ob dnevih, ko sta menila, da ne sme ven, je bil žalosten in razočaran.

	»Bolje, da mu dovolita iti ven,« je govorila gospa Forrester. »Rad opazuje okolico. To in cigare so še edini užitek, ki mu je ostal.«

	Potem ko si je odpočila in se spravila v red, se je lotila dela v kuhinji, črni Tom pa se je vrnil k sodniku.

	Ponoči, ko je bil Niel sam, saj je gospa Forrester odšla v posteljo, stotnik pa je mirno počival, je v budnih nočeh našel posebno zadovoljstvo. Letu dni se je bilo težko odpovedati, večina njegovih sošolcev je bila že tako ali tako mlajša. Precej je žrtvoval, a bil je vesel, ker je naredil ta korak. Ko je premagoval nočne ure, tako da je nekaj časa sedel v enem fotelju, potem pa v drugem, kadil in si pripravil kaj za pod zob, da je lahko ostal buden, je občutil nekakšno srečo. Rad je bil sam s starimi rečmi, ki so se mu v otroštvu zdele tako zelo čudovite. Fotelji so bili še vedno najudobnejši na svetu in prav nobena slika mu ni bila bolj všeč od Kapele Williama Tella in Hiše tragičnega poeta. Nobena mizica za igranje pasjanse ni bila boljša od te stare, s kamnito ploščo in s šahovnico, ki so jo stotniku iz Nepala prinesli prijatelji. Nobena druga hiša ne bo nikoli zavzela mesta, ki ga je imela ta.

	Časa je imel dovolj za premišljevanje o marsičem – o sebi in o tukajšnjih starih prijateljih. Pogosto je opazil, ko je bila gospa Forrester zatopljena v delo in jo je stotnik poklical: 'Maidy, Maidy', da mu je odgovorila: 'Ja, gospod Forrester?', ne glede na to, kje je bila, a k njemu ni prišla, kot bi vedela, da ne potrebuje ničesar, kadar jo tako pokliče. Hotel je vedeti le to, ali je blizu, morda pa jo je rad poklical zgolj zato, da bi slišal njen glas. Dlje kot je bil Niel tiste zadnje mirne dni s stotnikom Forresterjem, vse bolj je postajal prepričan, da stotnik pozna svojo ženo celo bolj, kot se je poznala sama. In ker jo je poznal, jo je cenil, če uporabim enega izmed njegovih izrazov.





	VI.

	Smrt stotnika Forresterja, umrl je v začetku decembra, je bila najpomembnejša novica, ki jo je po dolgih letih v svet poslal Sweet Water. Cvetje in telegrami so prihajali z vzhoda in zahoda, a naneslo je tako, da se nobeden od nekdanjih tesnih stotnikovih prijateljev ni mogel udeležiti pogreba. Gospod Dalzell je bil v Kaliforniji, predsednik uprave Burlingtonske železnice je potoval po Evropi, drugi pa so živeli predaleč ali bili preveč negotovega zdravja. Izmed nekdanjih tesnih prijateljev sta ga k zadnjemu počitka pospremila le doktor Dennison in sodnik Pommeroy.

	Na jutro pogreba, ko je stotnik že ležal v krsti in je pogrebnik v salonu pripravljal stole, je Niel zaslišal trkanje po kuhinjskih vratih. Pred njimi je stal Adolph Blum z veliko belo škatlo v rokah.

	»Niel,« je rekel, »boš dal tole gospe Forrester in ji povedal, da je od naju z Rheinom?«

	Adolph je nosil staro delovno obleko in okrog vratu pleten šal. Niel je vedel, da na pogreb ne bo prišel, zato je rekel: »Dolph, ne bi vstopil in se od njega poslovil? Takšen je, kot je vedno bil.«

	Adolph je okleval, potem pa je skozi salonsko okno videl pogrebnika.

	»Ne, hvala, Niel,« je rekel, potisnil od mraza pordele roke v žep in odšel.

	Niel je iz škatle vzel cvetje, velik šopek rumenih vrtnic, ki so prav gotovo stale 'veliko mrtvih zajcev'. Odnesel jih je gor, kjer je gospa Forrester počivala.

	»Blumova fanta jih pošiljata,« je rekel. »Adolph jih je pravkar prinesel h kuhinjskim vratom.«

	Gospa Forrester je pogledala vrtnice, potem pa se je obrnila proč. Ustnice so ji trepetale. Tokrat je Niel prvič videl, da se je njena umirjenost zamajala.

	Pogreb je bil velik. Stari priseljenci in kmetje so prišli z vseh koncev dežele, da bi k zadnjemu počitku pospremili pionirja. Ko sta se Niel in njegov stric skupaj z gospo Forrester vozila s pokopališča domov, je gospa Forrester spregovorila prvič, odkar so zapustili hišo.

	»Sodnik Pommeroy,« je dejala tiho in mirno, »mislim, da bom dala prestaviti stotnikovo sončno uro na njegov grob, na temeljni kamen pa lahko dam izklesati posvetilo. Ura bo primernejša od vsakršnega nagrobnika, ob njej pa bom nasadila nekaj njemu najljubših vrtnic.«

	Ko so se vrnili v hišo, je bila ura štiri, gospa Forrester pa je vztrajala, da jim bo pripravila čaj.

	»Tudi meni se bo prilegel in dobro se je z nečim zamotiti. Počakajta me v salonu. Niel, prosim, prestavi pohištvo tako, kot je bilo prej.«

	Siv dan se je prevešal v mrak, medtem ko je trojica sedela ob salonskem oknu. Travnike in mesto so prekrivale snežinke, ječanje topolov pa je naznanjalo prihod zime.





	VII.

	Nekega aprilskega jutra je bil Niel sam v pisarni. Strica je že nekaj časa mučil revmatizem, zato je zanj opravljal vsakdanje posle.

	Vrata so se odprla in zagledal je podobo, ki mu je bila tuja, a hkrati poznana – potreboval je trenutek, da je prepoznal Orvilla Ogdena, ki je nekoč pogosto prihajal v Sweet Water, a zadnja leta ga ni bilo. Na videz se ni niti malo postaral – eno oko je imel še vedno popolnoma bistro, drugo pa zasenčeno in škilavo. Še vedno je nosil toge cesarske uvihane brke, ki so osiveli, redke lase pa je imel pogumno počesane čez plešo na vrhu glave.

	»Nečak sodnika Pommeroya, kajne? Tvojega imena se ne morem spomniti, fant moj, a se te spomnim. Sodnika ni tukaj?«

	»Prosim, sedite, gospod Ogden. Moj stric je bolan in že nekaj mesecev ni več v službi. Bolezen ga je pošteno zdelala. Vam lahko jaz kako pomagam?«

	»Oh, zelo mi je žal, da to slišim. Zelo mi je žal.« Govoril je tako, kot bi bolezen prizadela njega. »Najbrž se vsi staramo, pa če si tega želimo ali ne. To se je še posebej pokazalo, ko je umrl Daniel Forrester.« Gospod Ogden je slekel plašč in na mizo odložil klobuk in rokavice. Zdel se je nekoliko izgubljen. »Kakšna bolezen pa muči tvojega strica?« je iznenada vprašal.

	Niel mu je povedal.

	»To zimo sem se nameraval vrniti v šolo, a me je stric prosil, naj ostanem in poskrbim za njegove zadeve. Svojih poslov ni hotel prepustiti nikomur drugemu.«

	»A tako,« je zamišljeno rekel gospod Ogden. »Torej trenutno ti skrbiš za njegove zadeve?« Utihnil je in se zamislil. »Ja, o nečem pa sem se res želel pogovoriti z njim. Tukaj bom le nekaj ur, dokler ne pride vlak. Lahko ti povem, za kaj gre, ti pa se boš posvetoval s stricem in mi pisal v Chicago. Zadeva je zaupna, tiče pa se tudi drugih ljudi.«

	Niel mu je zagotovil zaupnost pogovora, a zdelo se je, da gospod Ogden ne najde pravih besed. Držal se je zelo resno. Prižgal si je cigaro.

	»Stvar je preprosta,« je naposled rekel, »pravzaprav sem želel tvojemu stricu predlagati nekaj v zvezi z eno izmed njegovih strank. Trenutno imam v vladi v Washingtonu kar nekaj prijateljev, ki bi mi rade volje ustregli. Razmišljal sem, da bi morda lahko našli način, s katerim bi povečali pokojnino gospe Forrester. Ta teden bom v Chicagu, ko bo tamkajšnji posel zaključen, pa sem pripravljen odpotovati v Washington in preveriti, kaj se da narediti, a pod pogojem, da nihče, še posebej pa ne stranka tvojega strica, ne izve ničesar.«

	Niel je zardel.

	»Žal mi je, gospod Ogden,« je oznanil, »ampak gospa Forrester ni več stričeva stranka. Po stotnikovi smrti je prekinila sodelovanje.«

	»Prosim? Ni več njen odvetnik? Pa saj je dvajset let …«

	»Vem, gospod. Njegovih nasvetov ni upoštevala in zelo hitro je vse zadeve poverila drugemu odvetniku.«

	»Komu pa, če smem vprašati?«

	»Ivyju Petersu, ki je prav tako mestni odvetnik.«

	»Petersu? Še nikoli nisem slišal zanj.«

	»Ne, seveda niste. Ni eden tistih, ki so svoj čas zahajali v Forresterjevo hišo, mlajši generaciji pripada, le nekaj let je starejši od mene. Že veliko pred stotnikovo smrtjo je najel del Forresterjeve posesti in takrat sta se z gospo Forrester spoznala. Ona ga ima za dobrega poslovneža.«

	Gospod Ogden se je namrščil. »Pa je res?«

	»Nekateri verjamejo, da je.«

	»Je vreden zaupanja?«

	»Še zdaleč ne. Sprejema primere, ki jih noče sprejeti nihče drug. Morda je do gospe Forrester pošten, a četudi je, prav gotovo ne zaradi načel.«

	»To pa je zelo zaskrbljujoča novica. Ti kar nadaljuj s svojim delom, fant. Razmisliti moram.« Gospod Ogden je vstal, za hrbtom sklenil roke in se sprehajal po sobi, Niel pa se je posvetil nedokončanemu pismu.

	Niel je vedel, da se je gospod Ogden znašel v težkem položaju. Gospe Forrester je bil vdan, in še preden se je Constance odločila, da se bo poročila s Frankom Ellingerjem, še preden sta se ga z materjo odločili omrežiti, je gospod Ogden pogosto prihajal k Forresterjevima, pogosteje kot drugi denverski prijatelji. Niel je pomislil, da ga pravzaprav ni bilo vse od tiste božične zabave, ki se je je udeležil tudi Ellinger. Prav gotovo se mu je kmalu posvetilo, kaj njegovi ženski naklepata in ne glede na to, ali se je z njima strinjal ali ne, se je najverjetneje odločil, da ne bo hodil blizu. Ni bila siromašnost Forresterjevih tista, ki ga je držala proč. Videlo se je, da ga zadeva muči in da je o njej veliko premišljeval. Niel je dokončal pismo in začel pisati novo, ko je gospod Ogden obstal pred njegovo mizo. Nervozno si je zvijal cesarske brke.

	»Praviš, da je tisti odvetnik nenačelen? Včasih imajo barabe občutljivo točko, se raznežijo, kadar gre za ženske.«

	Niel je strmel vanj. Takoj je pomislil na Ivyjeve jamice v licih.

	»Občutljivo točko? Se raznežijo? Gospod Ogden, zakaj ga ne obiščete? En pogled bo zadoščal.«

	»Oh, to ni potrebno! Razumem.« Pogledal je skozi okno proti vrhovom Forresterjevega gaja in zamrmral: »Uboga dama! Tako zavedena. Svetovati bi ji moral kdo od Danielovih prijateljev.« Izvlekel je uro in preveril čas. Tok njegovih misli se je spremenil. Čez eno uro bo prišel vlak. Sedaj ne more narediti ničesar. Čez nekaj trenutkov je odšel iz pisarne.

	Kasneje je bil Niel prepričan, da je takrat, ko je z uro v roki negotovo stal, razmišljal o pogovoru z gospo Forrester. Želel si jo je obiskati, a si je premislil. Se je bal ogovarjanja? Ali je šlo še za eno strahopetno dejanja, ker se je bal, da bo izgubil prijeten spomin, ko jo bo našel spremenjeno in postarano, kar bi grozljivo zasenčilo spomin na sijočo preteklost? Niel je slišal svojega strica večkrat reči, da gospod Ogden občuduje lepe ženske, čeprav se je poročil s precej običajno, in da je bil na svoj način tudi zelo galanten. Z malce prigovarjanja bi ga morda lahko prepričal, da bi šel k njej in morda bi ji lahko pomagal. Dejstvo, da tega Niel sploh ni omenil, kaže, da so se spremenili tudi njegovi občutki do te dame.

	Tudi gospa Forrester sama se je spremenila. Zdelo se je, da je po moževi smrti postala čisto drugačna. Dolga leta so Niel in njegov stric, Dalzellova in vsi njeni prijatelji menili, da je stotnik svoji ženi v breme – da jo je skrb zanj izžemala in ji branila, da bi postala vse tisto, kar si je želela. Ampak brez njega je spominjala na ladjo brez krmila, ki jo je veter potiskal sem in tja. Postala je nezanesljiva in nepremišljena. Zdelo se je, da je izgubila občutek za vse, tudi moč, ko je ljudem lahkotno, a nadvse elegantno dajala vedeti, kje jim je mesto.

	V času stotnikove bolezni in smrti je bil Ivy Peters v Wyomingu – tja ga je priklical telegram s sporočilom, da so blizu njegovih posesti našli nafto. Kmalu po stotnikovi smrti se je vrnil, na posestvu Forresterjevih pa se je zadrževal še več kot prej. Ker pozimi na poljih ni bilo dela, si je po službi čas krajšal s podiranjem starega skednja. Pogosto je sedel na sprednji verandi in kadil cigaro, kot bi bil lastnik vsega. Tudi ob večerih je bil pogosto tam in kartal z gospo Forrester. Bogastva sicer še ni ustvaril, a bil je na dobri poti. Včasih je na večerjo pri gospe Forrester pri-peljal še prijatelja ali dva iz mesta. Matere in ljubice teh fantov so bile čisto iz sebe. »Sedaj se je spravila še na ta mlade,« je rekla mati Eda Elliota. »Otročja postaja.«

	Niel se je naposled le odkrito pogovoril z gospo Forrester. Povedal ji je, da ljudje ogovarjajo, ker se Ivy Peters toliko zadržuje pri njej. Pripombe je slišal celo na ulici.

	»Za njihove govorice se ne morem meniti. Vedno so me ogovarjali in vedno me bodo. Gospod Peters je moj odvetnik in najemnik, zato se morava srečevati, prav gotovo pa ne bom hodila v njegovo pisarno. Ne morem vsak večer sedeti sama v hiši in kvačkati. Če bi me ti večkrat obiskal, kako bi šele potem ogovarjali. Mlajši si od Ivyja, pa tudi čednejši. Na to nisi nikoli pomislil?«

	»Želim si, da z menoj ne bi tako govorili,« je hladno odvrnil. »Gospa Forrester, zakaj ne odidete? Na primer v Kalifornijo, kjer živijo vam podobni ljudje. Dobro veste, da to mestece ni primerno za vas.«

	»Saj tudi nameravam oditi, takoj ko bom lahko prodala to hišo. Je vse, kar imam, in če jo bom prepustila najemnikom, jo bodo uničili, v trenutnem stanju pa je ne morem dobro prodati. Zato je Ivy toliko časa tukaj – hišo bi rad spravil v red. Zato je podrl star skedenj, ki je kazil okolico, in zato je zamenjal strohnele deske na verandi. Naslednje poletje bom dala hišo prebarvati. Če je ne bom uredila, je ne bom mogla nikoli prodati po želeni ceni.« Govorila je nervozno in pretirano se je trudila zveneti is-kreno, kot bi poskušala prepričati samo sebe.

	»In koliko želite zanjo, gospa Forrester?«

	»Dvajset tisoč dolarjev.«

	»Po tej ceni je ne boste nikoli prodali. No, vsaj dokler se ne bodo časi močno spremenili.«

	»To je rekel tudi tvoj stric. On je ne bi niti poskušal prodajati za več kot dvanajst tisoč in zato sem morala zadevo predati v druge roke. Časi so se spremenili, ampak on tega noče dojeti. Gospod Forrester sam mi je povedal, da je toliko vredna. Tudi Ivy pravi, da jo lahko proda za dvajset, sicer bo sam prevzel skrb zanjo takoj, ko mu bodo naložbe začele prinašati dobiček.«

	»Medtem pa vi tukaj tratite svoje življenje.«

	»Sploh ne.« Pogledala ga je naravnost oči. »Počivam po dolgotrajnem naprezanju. In medtem ko čakam, sklepam nova prijateljstva z mladimi ljudmi – tvojih let in tudi z mlajšimi. Že davno sem se hotela družiti z mladimi, a sem imela polne roke dela. Ni mi bilo všeč, ko sem videla, da odraščajo v divjake. Potrebovali so le uglajeno hišo, v katero bi lahko zahajali, in žensko, ki bi jim dala nekaj namigov. Te priložnosti niso dobili nikoli. Tudi ti ne bi postal takšen, kot si, če ne bi odšel v Boston, in vedno si imel starejše prijatelje, ki so poznali boljše čase. Kaj, če bi odraščal tako, kot sta odraščala Ed Elliot in Joe Simpson?«

	»No, mislim, da ne bi postal natanko takšen, kot sta onadva. Kakorkoli, o tem nima smisla razpravljati, če ste o vsem že razmislili in se odločili. Spregovoril sem samo zato, ker sem pomislil, da morda ne veste, kako na zadevo gleda mesto.«

	»Seveda vem!« je odvrnila in stresla z glavo. Oči so se ji sicer lesketale, a veselja ni bilo v njih – lesk je bolj spominjal na histerično kljubovalnost. »Seveda vem. Pravijo mi 'vesela vdova'. In ta vzdevek mi je prav všeč!«

	Niel je odšel, ne da bi na to še kaj dodal, in čeprav so minili že trije tedni, je od takrat ni obiskal. Je pa v tem času gospa Forrester obiskala njegovega strica. Sodnik je bil sicer vljuden kot vedno, a njeno početje ga je globoko prizadelo in nanjo ni več gledal ljubeče skrbno kot nekoč. Dvajset let je skrbel za vse posle stotnika Forresterja in odkar je propadla denverska banka, ni od njega sprejel niti centa. Gospa Forrester se je vedla nesramno. Niti posvarila ga ni. Nekega dne je v njegovo pisarno prikorakal Ivy Peters z njenim obvestilom v rokah. Zahtevala je, naj mu preda vse posle. Vse od takrat s sodnikom o tej zadevi ni več spregovorila – pa tudi z Nielom ne, razen v tistem pogovoru o prodaji hiše.





	VIII.

	Nekega jutra, ko je majski veter z ulic pometal prah, je gospa Forrester vsa nasmejana vstopila v pisarno sodnika Pommeroya. Nosila je nov spomladanski klobuček z vijolicami, okrog vratu spet z žametnim trakom.

	»Niel, poglej moja nova oblačila,« je spogledljivo dejala. »Po mnogih letih prva, ki sem jih kupila.«

	Niel je rekel, da so zelo lepa.

	»Nisi vesel, da imam končno nekaj novega?« je nadaljevala in se nasmehnila skozi tančico. »Vsaj danes se ne jezi name in stori, kar te bom prosila. Nič zahtevnega ni. Želim, da prideš v petek na večerno zabavo. Če boš prišel, nas bo osem, vključno z Annie Peters. Vse fante, ki pridejo, poznaš, in če ti niso všeč, ti morajo postati. Ja, morajo!« ga je strogo pogledala. »Glede na to, Niel, da te skrbi, kaj mislijo ljudje, se ne bojiš, da te bodo imeli za snoba, ker si bil v Bostonu in videl delček sveta? Ne smeš biti tako tog, tako vzvišen! To se ti ne poda, ne pri tvojih letih.« Nagubala je obrvi in tako dobro posnemala njegovo mrščenje, da se je moral zasmejati. Skoraj je že pozabil, kako zelo dobro je znala posnemati druge.

	»Zakaj pa želite, da bi prišel? Vedno ste govorili, da nima smisla vabiti ljudi, ki se ne znajo vklopiti.«

	»Zelo dobro se lahko vklopiš, če si to želiš. In tokrat se boš, zame. Boš prišel?«

	Ko je odšla, je bil Niel jezen nase, ker se je pustil pregovoriti.

	V petek zvečer je prišel zadnji. Vročemu dnevu je sledil soparen večer. Okna so bila odprta in v medlo osvetljenem salonu, kjer so mladeniči sedeli v foteljih, zanje prevelikih, je opojno dišalo po majniku. V jedilnici je gorela luč, ob kredenci pa je stal Ivy Peters in mešal koktajle. Njegova sestra Annie je v kuhinji pomagala gostiteljici. Gospa Forrester je prišla za trenutek v salon, da bi pozdravila Nie-la, potem pa se je opravičila in pohitela nazaj v kuhinjo. Skozi odprta vrata jedilnice je na mizi videl srebrne pladnje in posode, svečnike in cvetje. Mladi moški, ki so sedeli v mračnem salonu, ne bi opazili razlike, je pomislil, četudi bi mizo pogrnila s kraljevskim pogrinjkom. Njihovo predstavo imenitne večerje so jim naslikale sestre ali ljubice. Prav vsi so sedeli s prekrižanimi nogami in kazali svilene nogavice v zloščenih čevljih. Pogovarjali so se o oblekah. Joe Simpson, ki je nedavno prevzel očetov posel, jim je ves zanesen pripovedoval, kakšna bo letošnja poletna moda.

	Nato je vstopil Ivy Peters in potresel s kozarci.

	»Kot kup deklet ste – govorite le o oblekah in kako boste zapravljali denar. Simpson ne bi hitro obogatel, če bi vsi nosili svoja oblačila tako dolgo, kot jih nosim jaz. Joe, kdaj sem kupil tole obleko?«

	»Oh, približno takrat, ko sem končal srednjo šolo.«

	Vsi so se zasmejali. Ni bilo važno, kaj je Ivy storil ali rekel, vedno so se smejali – da bi poudarili, kako uspešen je.

	Tudi gospa Forrester se je vrnila. Pahljala se je z majhno pahljačo iz sandalovine, ko pa je vstopila v salon, so vsi mladeniči vstali – verjetno zato, ker je prišla nepričakovano. No, vsaj tega jih je naučila.

	»Ivy, so koktajli pripravljeni? Malo me boste morali počakati, da si napudram nos. Če bi vedela, da bo nocoj tako vroče, vam ne bi pripravila pečenke. Pečena sem bolj kot raca. Postrezi jim, ne bom dolgo.«

	Odšla je v svojo sobo, mladeniči pa so takoj spet sedli. Ivy Peters se je s pladnjem sprehodil naokrog, potem pa so vsi držali kozarec pred seboj in čakali, da se vrne gospa Forrester. Ko je prišla, je Niela prijela pod roko in ga odpeljala v jedilnico.

	»Si opazil,« je šepnila, »kako držijo kozarce? Le kaj počnejo z njimi, da so videti tako vsakdanji? Nihče jih ne bi mogel nikoli naučiti, da morajo kozarec izprazniti in odložiti, ne pa pestovati kot skodelico čaja.« Glasno pa je dejala: »Niel, boš prižgal sveče? Potem pa stopi na čelo mize, prosim. Znaš razrezati raco?«

	»Ne tako spretno kot … kot moj stric,« je zamrmral in previdno prižigal sveče.

	»In ne tako spretno kot gospod Forrester? Tega ne pričakujem. Dandanes tega nihče več ne zna početi tako. Znaš pa jo razrezati, kajne? Na tvoji desni bo sedela Annie Peters. Ona bo postregla večerjo. Gospodje, posedite se,« je zaklicala rahlo posmehljivo in stresla z uhani.

	Medtem ko je Niel rezal raco, je k njemu prisedla Annie. Njen že po naravi rdeč obraz je kar žarel, tako zelo ji je bilo vroče. Kar nekaj let je bila mlajša od svojega brata, ki ga je v vsem ubogala brez vprašanj. Kožo je imela izjemno bledikavo, lase pa tako nenaravno svetle, da so spominjali na svežo melaso. Med večerjo ni spregovorila niti enkrat, vse, kar je rekla, je bilo le 'hvala' ali 'ne, hvala'. Dokler ni bil prvi hod končan, je pravzaprav govorila le gospa Forrester. Mladeniči še niso obvladali dveh stvari hkrati. Ustavili so se le toliko, da so gostiteljico vprašali, ali lahko vzamejo še malo omake, ali pa da so odgovorili na njena vprašanja.

	Niel je ob soju sveč opazoval obraz gospe Forrester, ko je opogumljajoče kimala zdaj enemu ali drugemu, da bi jih spodbudila k pogovoru, se smejala neslanim šalam Roya Jonesa ali čestitala Joeju Simpsonu, ker se je lotil samostojnega posla. Dolgi uhani so se pozibavali ob ozkih ličnicah, ki kljub rdečilu, ki ga je nanesla tik pred večerjo, niso izgledale nič bolje, tako se je vsaj zdelo Nielu. Nekaterim ženskam je rdečilo pristajalo, a ne njej – no, vsaj nocoj ne, ko je imela oči utrujene in je bila videti izčrpana in stara. Ob misli, koliko truda je zahtevala večerja za osem ljudi, je zavzdihnil – in verjetno bi jim zrezek s krompirjem bolj teknil … V resnici tovrstne hrane sploh niso marali. Zakaj je pravzaprav pripravila večerjo? Kako se bo počutila nocoj, ko bo vsa izmučena legla, potem ko ji bodo ti omejeni fantje zaželeli lahko noč in odšli po hribu navzdol?

	Sama ni pojedla niti grižljaja, vso energijo je usmerila v te okorneže, da bi jih pripravila do govorjenja. Niel je začutil, da ji mora priskočiti na pomoč – da mora vsaj poskusiti. Energično se je pridružil pogovoru – lotil se je bejzbola, politike, škandalov, celo gojenja koruze. Na njegova vprašanja so odgovarjali z enozložnicami ali vzkliki. Kmalu je spoznal, da si ne želijo njegovega vljudnega kramljanja – hoteli so samo še malo race in jo v miru pojesti.

	No, ampak večerja se je kmalu zaključila. Gostiteljičini poskusi, da bi jo podaljšala, niso bili uspešni. Pečenju sta takoj sledila solata in zmrznjen puding, potem pa so gostje odšli kadit v salon.

	Gospa Forrester je imela staromodno prepričanje, da je treba moške po večerji pustiti same. Dobre pol ure se jim ni pridružila. Morda je malo legla, saj je bila videti precej spočita, ko se je vrnila.

	A sedaj so se mladeniči pogovarjali. Razpravljali so o taborjenju v gorah, ki ga je načrtoval Ed Elliot. Dajali so mu nasvete glede opreme, o ribiških vabah in mešanicah, ki odganjajo komarje.

	»Fantje, povem vam,« je spregovorila gospa Forrester, potem ko jih je nekaj časa poslušala, »da ko se bom vrnila v Kalifornijo, bom imela v Sierrah poletno kočo in prav vse vas bom povabila na obisk. No, seveda si boste nastanitev morali prislužiti. Sekali boste drva in nosili vodo, pomivali posodo in lovili ribe. Ivy bo s seboj prinesel puško in šel na lov, jaz pa bom pekla kruh, kot so ga pekli nekoč, če še nisem pozabila. Boste prišli?«

	»Seveda bomo prišli! Tiste gore verjetno poznate kot lasten žep, kajne?« je pripomnil Ed Elliot.

	Nasmehnila se je in odkimala.

	»Ed, za kaj takšnega je eno življenje prekratko. Sierram ni ne konca ne kraja, so pa veličastne.«

	Niel se je obrnil k njej.

	»Ste jim kdaj povedali, kako ste v tistih gorah spoznali stotnika? Mislim, da jim bo zgodba zelo všeč, če je še ne poznajo.«

	»Misliš? No, prav. Nekoč pred davnimi časi, ko sem bila še mlado dekle, sem skupaj z očetovimi prijatelji poletja preživljala v gorah.«

	Pripoved je sicer začela tam, a to ni bil začetek. Že davno je sodnik svojemu nečaku povedal, da se je zgodba začela s škandalom in umorom. Ko je bila Marian Ormsby stara devetnajst let, je bila zaročena z Nedom Montgomeryjem, gizdalinskim mladim milijonarjem z zlate obale. Nekaj tednov pred načrtovanim poročnim dnem je Montgomeryja v avli hotela v San Franciscu ustrelil in ubil mož neke druge ženske. Sodni proces, ki je sledil, je bil zelo odmeven, Marian pa se je pred radovedno javnostjo zatekla v gore, dokler zadeva ne bi potihnila.

	Nocoj je gospa Forrester pripoved začela z 'nekoč pred davnimi časi'. Govorila je sede na zasenčenem koncu dolgega kavča– nosila je copate – z nogami na pručki in se pahljala z roko, na kateri so se lesketali prstani. Povedala jim je, da je stotnik Forrester, takrat že vdovec, prišel v gorski tabor k enemu izmed očetovih partnerjev. Sama se zanj ni veliko menila – dneve je preživljala z mladimi moškimi. Nekega popoldneva je mladega Freda Harneyja, pogumnega gorskega plezalca, pregovorila, da jo je odpeljal do Orlove pečine. Skoraj sta že prispela. Spuščala sta se proti izbočenemu pročelju, ko se je vrv strgala in zgrmela sta na tla. Harney je padel na skalo in bil v trenutku mrtev. Dekle se je ujelo med borove veje, ki so ublažile padec. Zlomila si je obe nogi in vso noč je preležala v mrzlem kanjonu, skozi katerega je pihal leden veter. V taboru nihče ni vedel, kje naj išče pogrešana člana skupine – popolnoma neopazno sta se odkradla na svojo drzno pustolovščino. Skrbelo ni nikogar, Harvey je namreč zelo dobro poznal vse poti, zato se ni mogel izgubiti. Zjutraj, ko se še vedno nista vrnila, pa so se razdelili v skupine in ju začeli iskati. Stotnikova skupina je našla Marian in jo na nosilih prinesla iz soteske. Pot je bila strma in ozka, zavoji pa tako ostri, da z nosili niso mogli nadaljevati. Možje so jo izmenično nosili na ramenih, Marian pa je grozno trpela – polomljeni nogi sta jo tako zelo boleli, da je znova in znova izgubljala zavest. Je pa opazila, da jo je manj bolelo takrat, ko jo je nosil stotnik, in nesel jo je čez vse najnevarnejše odseke. »Čutila sem, kako mu bije srce in kako napenja mišice,« je rekla, »ko je z menoj v naročju na skalah iskal ravnotežje. Vedela sem, da če bova padla, bova padla skupaj. Spustil me ne bi nikoli.«

	Vrnili so se v tabor in zanjo so storili vse, kar so lahko, a preden je prišel iz San Francisca kirurg, so se polomljene kosti že začele zaraščati, zato so ji jih morali ponovno zlomiti.

	»Stotnika sem želela držati za roko, ko je moral kirurg to narediti. Niel, ti se spomniš, da je vedno govoril, da nisem niti enkrat zastokala, ko me je nosil po stezi. V taboru je ostal, dokler nisem znova začela hoditi, tako da sem se oprijemala njegove roke. Ko me je zaprosil, mu ni bilo treba dvakrat reči. Se temu čudite?« Z nasmeškom je pogledala obraze okrog sebe in si nemirno šla s prsti čez čelo, kot bi hotela nekaj pregnati – preteklost ali morda sedanjost, kdo bi vedel?

	Mladeniči so bili iskreno ganjeni. Medtem ko je odgovarjala na njihova vprašanja, je Niel razmišljal o času, ko je prvič slišal njeno zgodbo – na obisk je prišel gospod Dalzell s prijatelji iz Chicaga, med njimi sta bila tudi Marshall Fie-ld in direktor podjetja Union Pacific, kot se je spominjal, z Dalzellovim zasebnim vlakom pa so bili namenjeni na lov v Black Hills. Niel je pomislil, da bi jo pravi moški lahko rešil tudi nocoj. Še vedno je bila pokončna in ni hotela priznati poraza, ko se je vračala v preteklost – ampak sedaj je bila deležna zgolj pozornosti odrskih statistov. Vseh tistih, s katerimi je delila imenitna doživetja, ni bilo več.





	IX.

	V poletnih mesecih se je sodnikovo zdravje izboljšalo in takoj ko je bil spet v službi, je Niel začel načrtovati vrnitev v Boston. Tja je nameraval v začetku avgusta in najeti zasebnega učitelja, da bi nadoknadil zamujene mesece. Zanj je bil to precej turoben čas. Prevevala ga je mrzlična neučakanost, da bi čimprej odšel, pa vendar je čutil, da odhaja za vedno, zato se je hotel posloviti od vsega, kar mu je bilo ljubo, ko je odraščal. Ljudje in pokrajina sama so se tako hitro spreminjali, da kmalu ne bo več ničesar, k čemur bi se lahko vrnil.

	Videl je konec nekega obdobja – gledal je zahod pionirjev. Na svet je prišel, ko je njihov sijaj že skoraj zbledel. V času bivolov je popotnik v preriji srečal žareče ostanke lovskih ognjev, potem ko je lovec vstal in odšel naprej; ogenj je sicer poteptal, a zemlja je ostala topla, pa tudi poležana trava, kjer je spal, in poteptana tla, kjer se je prestopal njegov konj, so pripovedovali svojo zgodbo.

	Končalo se je obdobje gradnje železniških prog na Zahodu. Ljudje, ki so polagali prve tire, so ostareli. Nekateri so bili revni, a tudi premožni so iskali mir in počitek, ki ga prinese smrt. Tega obdobja je bilo skoraj že konec in prav nič ga ne bi moglo vrniti. A okus, vonj in pesem vizij, ki so jih ti možje imeli in jim sledili, je v sijaju njihovih obrazov Niel še vedno videl – in to mu bo ostalo za vedno.

	Gospe Forrester je najbolj zameril to, da se ni hotela tudi sama predati, kot so se predale vdove vseh velikih mož, in umreti skupaj z obdobjem, kateremu so pripadali; da je raje živela v vsakršnih pogojih. Na koncu je Niel odšel, ne da bi se poslovil od nje. Odšel je s to perečo željo v srcu.

	Bilo je tako – temu skorajda ne bi mogli reči dogodek ... Pravzaprav ni bilo nič, a hkrati je bilo vse. Ko jo je nekega poletnega večera obiskal, se je za hip ustavil ob oknu v jedilnici, da bi si ogledal cvetoče kosteničevje. Vrata med jedilnico in kuhinjo, kjer je gospa Forrester stala pri mizi in pripravljala pito, so bila odprta. Skozi kuhinjska vrata je prikorakal Ivy Peters, se ji približal od zadaj ter jo brezskrbno objel – roke ji je položil na prsi. Ona se ni premaknila, niti glave ni dvignila, preprosto je nadaljevala s pripravljanjem pite.

	Niel je hitel po hribu navzdol.

	»Zadnjič,« si je rekel, ko je v somraku prečkal most, »zadnjič.« In res je bilo tako. Nikoli več ni šel navzgor po poti, obdani s topoli. Dal ji je leto svojega življenja, ona pa ga je zavrgla. Stotniku je pomagal mirno umreti, tako je vsaj verjel, a sedaj se je zdel resničen le on. Vsa ta leta je Niel mislil, da se je njegova hiša zdela drugačna od drugih zaradi gospe Forrester, ampak odkar je stotnik umrl, se je spremenila v hišo, v kateri so bili stari prijatelji, tudi njegov stric, izdani in iz nje izgnani, zamenjali pa so jih navadni smrtniki, ki se niso znali obnašati in ki so tudi sami že na prvi pogled prepoznali sebi primerno slehernico.

	Če ne bi imel kot pes zvestega značaja, se nikoli več ne bi vrnil, že takrat, ko je prvič izvedel, kakšna je. Da je ozdravel, je potreboval dva odmerka. No, zdaj ju je tudi dobil! Nikoli več si ne bo jemal k srcu, karkoli že bo naredila.

	Dokler je njegov stric živel, je tu in tam še izvedel kaj o njej.

	»O gospe Forrester povsod govorijo, da ima razmerje z Ivyjem Petersom,« je pisal sodnik. »Ni videti srečna in bojim se, da ji peša zdravje, vendar pa se je znašla v položaju, ko ji prijatelji njenega moža ne morejo pomagati.«

	Ali: »O gospe Forrester nimam nobenih dobrih novic. Žalostna je in potrta.«

	Po stričevi smrti je Niel izvedel, da je Ivy Peters naposled le kupil Foresterjevo posestvo in da je tja pripeljal ženo iz Wyominga. Gospa Forrester je odšla na zahod – ljudje so domnevali, da v Kalifornijo.

	Leta so morala miniti, preden je Niel lahko brez odpora pomislil nanjo. A sčasoma, potem ko je polagoma tonila v pozabo, ko ni vedel, ali vdova Daniela Forresterja še živi ali je mrtva, se je vrnil prijeten, a brezoseben spomin na gospo Forrester.

	Postal je vesel, da jo je poznal in da mu je pomagala vstopiti v življenje. Od takrat je spoznal že veliko lepih žensk, tudi bistrih, a nobena ni bila podobna njej v njenih najboljših letih. Kadar se je s svojimi smejočimi očmi za trenutek zazrla v njegove, je obljubljala užitek, ki ga v svojem življenju ni našel. »Jaz vem, kje je,« se je zdelo, da govorijo, »lahko ti pokažem.« Želel si je priklicati v spomin podobo mlade gospe Forrester, kot je čarovnico iz Endorja obiskal Samuel, da bi jo vprašal, ali je resnično kje našla večno cvetočo, večno gorečo in trajno radost, ali je le prefinjeno igrala. Najverjetneje ni našla nič od tega, a vedno je imela moč, s katero je namigovala, da obstaja še kaj več, kar je ljubkejše od nje – kot lahko vonj enega samega cveta prikliče sladkost pomladi.

	*

	Nielu je bilo usojeno še enkrat slišati novice o svoji davno izgubljeni dami. Nekega večera, ko je bil namenjen v jedilnico enega izmed chicaških hotelov, je k njemu pristopil plečat moški z zagorelim obrazom in se predstavil kot eden izmed fantov, ki so odraščali v Sweet Waterju.

	»Ed Elliot sem, takoj sem te prepoznal. Bi skupaj večerjala? Tvoji stari prijateljici sem obljubil, da ti bom predal sporočilo, če te bom kdaj srečal. Se spomniš gospe Forrester? No, dvanajst let za tem, ko je odšla iz Sweet Waterja, sem jo srečal v Buenos Airesu.«

	Sedla sta in naročila večerjo.

	»Ja, v Južni Ameriki sem bil poslovno. Rudarski inženir sem in nekaj časa sem prebil v Buenos Airesu. Nekega večera je bila v enem izmed tamkajšnjih velikih hotelov zabava in iz bara sem stopil ravno tisti trenutek, ko je pred vhod, kjer so se zbirali gostje, pripeljal avtomobil. Za ljudi se nisem menil, dokler se ni ena izmed dam zasmejala. Prepoznal sem jo po smehu – niti malo se ni spremenil. Vsa je bila odeta v krzno in okrog glave je imela ovit šal, a videl sem njene oči in vedel sem, da se ne motim. Pristopil sem k njej in jo ogovoril. Na videz je bila vesela, da me vidi. Primorala me je, da sem se z njo vrnil v hotel in pogovarjala sva se, dokler ni prišel njen mož in jo odpeljal na večerjo. Oh, da, znova se je poročila – z bogatim in sitnim starim Angležem, Henryjem Collinsom. No, rodil se je v Angliji, a spoznala sta se v Kaliforniji. Povedala mi je, da živita na velikem živinskem ranču in da sta se na zabavo pripeljala s svojim avtomobilom. Kasneje sem se malo pozanimal in izvedel, da ima starec kar pestro zgodovino – že dvakrat je bil poročen, enkrat celo z Brazilko. Ljudje govorijo, da je sicer bogat, a zelo prepirljiv in stiskaški. No, ampak zdelo se je, da ima gospa Forrester vse, kar si želi. Potovala sta z imenitnim francoskim avtom, njo je spremljala služabnica, njega pa sluga. Ne, ni se spremenila toliko, kot morda misliš. Sicer je bila zelo naličena, kot so vse tamkajšnje ženske. Lase je imela črne, bolj črne, kot se jih spominjam, verjetno jih je pobarvala. Povabila me je, naj ju obiščem na njunem posestvu, pa tudi starec me je povabil, ko jo je prišel iskat. Vprašanja je postavljala o vseh, še posebej pa mi je naročila: 'Če boš kje srečal Niela Herberta, ga lepo pozdravi in mu povej, da pogosto razmišljam o njem.' Dodala je še: 'Povej mu, da so se stvari zame dobro obrnile. Gospod Collins je najprijaznejši mož na svetu.' Ko sem se vrnil v New York, sem obiskal tvojo pisarno, ampak bil si nekje v Evropi. Skoraj neverjetno je, kako se je pobrala. Iz Sweet Waterja je odšla uničena in povsem na tleh.«

	»Misliš, da še živi?« je vprašal Niel. »Morda jo bom obiskal.«

	»Ne, pred tremi leti je umrla. O tem sem prepričan. Potem ko je zapustila Sweet Water, je v vojašnico vsako leto poslala denar, da so kupili cvetje in ga položili na stotnikov grob, pred tremi leti pa so dobili obvestilo postaranega Angleža, da bo odslej on skrbel za grob stotnika Forresterja 'v spomin na mojo pokojno ženo, Marian Forrester Collins.'«

	»Torej ni nobenega dvoma, da je bilo zanjo vse do konca dobro poskrbljeno,« je rekel Niel. »Hvala bogu!«

	»Vedel sem, da boš mislil tako,« je zmagoslavno rekel Elliot, poteze na njegovem obrazu pa so se omehčale. »Vedel sem!«





Priporočamo:

	*

	Michelle Frances

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	*

	Neil White; SENCE, TEMA OKOLI NJE in NEDOLŽNI

	(trilogija o Danu Grantu)

	*

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	*

	Booth Tarkington

	ALICE ADAMS

	MOGOČNI AMBERSONOVI

	*

	Edith Wharton

	POLETJE

	*

	Ether Lina White

	KORAK V NEZNANO

	V PRECEPU

	*

	Diane Setterfield

	NEKOČ JE BILA REKA

	*

	Stephen Crane

	TRETJA VIJOLICA

	KRATKE ZGODBE





Notes


	[←1]

Poison Ivy (angl.) – strupeni bršljan.