Janko in Metka.
Bajna igra v treh slikali.
Zložila Adelajda Wette. Vglasbil Engelbert Humperdinck.
Poslovenil
rvi. IV arkič.
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
KV^K LYCEAL BIBLJOTHEF
V LJUBLJAm\lA¡BAA
Natisnila ..^jarodna Tiskarne
1895.
Osebe:
Peter, metlar. Jera, njegova žena.
Jank\ ••■ t,
Metka, j njljU 0tr0ka' Vešča hrustalka. Škrat peskovnik. Škrat rosnik. Štirinajst angeljev. Otroci.
(Desno in levo od gledalcev.)
Prva slika: Doma.
Druga slika: V gozdu.
Tretja slika: Medenjačni hramec.

XTTTT TTTTTTTTTVTTt TTTTTTTTTTVTTVTT"+X
Prva slika.
Doma.
Siromašna izba. V ozadju na desni nizka vrata; v sredi majhno okno z razgledom v gozd. Na levi ognjišče; nad njim dimnik. Nasproti na desni steni visč metle raznih oblik. Janko in Metka si nasproti sedita na pručicah, oni pri vratih vežoč metle, ta pri ognjišču pletoč nogavice.
Prvi prizor.
Metka.
Suza, ljuba Suza, Kaj v slami šumi? Oj, goske so bose, Ker čeveljcev ni. Čevljar ima usnje, Kopitca pa ne. Kak čeveljci goskam Naj šivajo se!
Janko.
Aja, popaja, Kakč je hud6!
i*
i4	
Kdo da mi za pogačo In cukerček, kdo ? Če postelj prodal bom, Na slami bom spal, Ne bodem bodljajev Se perjiča bal!
(Vrže metlo v kot in poskoči kvišku.)
Da mati prišla bi že enkrat domu!
Metka.
Jaz tudi več ne vzdržim gladu. Janko.
Zmer jesti skorjo le suho: Ni li to beda, ni to strašnd!
Metka.
Le molči, Janko, misli le na 16: Kaj v sili oče nam rek(5: »Vzraste sila do vrhž, Ljubi Bog pomoč vam d£ U
Janko.
Da, da, kaj lčpo za uhd ! A ne nasiti se tega nikdo. Ah, Metka, kak dolgo je uže, Da sva imela kaj za zobč: Jajčnike in pa maslenice ! Komaj vem, kaj so sladčice. (Jokavo.)
Ah, Metka, rad bi . . .
i5	
Metka (zaklopi mu usta).
Ne bodi volje zle! Potrpi lepb, razvedri se! Ta dolgi obraz — pogled strašan! Saj bolj sam jad ni zlovoljžn! Jad, gnusni spak ! Le brž čez prag! Te čem učiti Srce težiti, Tugo množiti, Rždost moriti! Jad ostudni, mrzki ti škrat, Grše grdobe pač ni kot je jad. Beži proč, zgubi se I grdi ti škrat!
Janko.
Jad, beži stran! Hud moj je stan: Zmer le trpeti, Lakote mreti! Kak se oteti ? Ni mi živeti! Jad ostudni, mrzki ti škrat, Grše grdobe pač ni kot je jad ! Beži proč, zgubi se, grdi ti škrat!
Metka,
Prav je. In če nočeš več tožiti, Ti hočem i neko tajnost odkriti.
i6	
Janko.
Kaj, tajnost? Ko kdo bi ti verjel! Metka.
Le čuj me, bratec moj! Bodeš vesel. Glej v lonec ta, je z mlekom nalit, Prinesla soseda ga je podarit. Mati nama, ko bode domž, Mlečnati rižek naravnž.
Janko (radujd se).
Rižek, rižek, kak ga imam rad 1 Pri rižu Janko ne ostane odzad! Kolika je smetana 1 Daj, da pogledkam! O Bože moj! to pa vso pojedkam 1
Metka.
Sladkati se, Janko ? Sram te ni nič ? Boš šel proč s prsti, poslastni malič!
(Udari ga po prstih.]
In zdaj pa le brzo na delo spet, Da spraviva vse v lepi red! Če mati ne najde vse v redu lepd, Kaj zgodilo z nama, ne vem, se bo.
Janko.
Delati? Brr! Kaj se ti zdi! Na to zdaj misliti še ni! Zmer le naj trudim se in potim, Raje poplešem in se veselim!
i7	
Metka (vzradoščena). Plešem ? ah plešem rada i jaz, Zapojem zraven pesem na glas, Kot teta peti nas je učila: Plesna se pesem bo zdaj glasila !
(Ploskne z rokami.) Bratec ti moj, v krog z menoj 1 Sprimem krepko se s teboj: Enkrat sem, enkrat tjč, Krog in krog; prav lahko gre!
Janko.
V ples naj revež se podam, Sestrica, ko pa ne znam ! Vsaj pokaži, kak to gre, Da i jaz navadim se!
Metka.
Z nogo stopkaj: top, top, top! Z roko ploskaj: klop, klop, klop! Enkrat sčm, enkrat tjč, Krog in krog, prav lahko grč!
Janko.
Z nogo stopkaj: top, top, top! Z roko ploskaj: klop, klop, klop! Enkrat sčm, enkrat tjč, Krog in krog, prav lahko grč!
Metka.
Aj, to dobro je bilb, Kdo bi mislil bil si to!
i8	
Glejte, glejte Janka si! Kak se plesati uči! Z glavco kimaj: mig. mig, mig! S prstkom tipkaj: tik, tik, tik ! Enkrat sčm, enkrat tje, Krog in krog, prav lahko gre!
Janko.
Z glavco kimaj: mig, mig, mig! S prstkom tipkaj: tik, tik, tik! Enkrat sem, enkrat tjč, Krog in krog, prav lahko gre!
Metka.
Janko, pridi in poglej. Kak ta stvar gre zdaj naprej! Roko v rdko si deniva, Paroma naprej stopiva! Jaz ljubim ples in veselčst, In sama ne sedim; Sovražim žalost in bridkbst, Se rajši veselim 1
Tralala, tralala, tralala, la, la, Vrti se v krog, oj Janko moj!
(Plešeta drug krog drugega.) Metka.
Na mojo stran, na mojo stran! Z menoj ve vrtiljak!
i9	
Janko,
Od mene stran, od mene stran ! Jaz Janko sem jun&k! Z dekličkami ne plešem jaz, Jaz avškam se smejim.
Metka,
Oj, ti beddk, oj ti junak, Pa vendar te ulovim.
Tralala, tralala, tralala, la, la, Vrti se v krog, oj Janko moj!
Janko,
Ah, sestrica, ah Metčica, V pletilu luknja je.
Metka,
Ah bratec moj, ah Jankec moj, Češ dražiti me še! S poredneži ne plešem jaz, Od takih jaz bežim.
Janko,
Ne jezi se, oj sestrica, Saj vendar te ulovim!
Tralala, tralala, tralala, la, la, Vrti se v krog, oj Metčica!
Janko,
Le pleši, hejsa, kar se d£ ! Naj ti žal ne bo!
IO
Če nogavica luknjo ima, Ti mati da nov6. Le v krog poletuj, Ne omahuj!
Tralalala, tralala i. t. d.
Metka.
Le pleši, hejsa, kar se dž, Naj ti žal ne bo! Če obuvalo luknjo im£, Čevljar ti d& novd. Le v krog poletuj, Ne omahuj 1
Tralala, tralala i. t. d. (Za roke drže se plešeta drug krog drugega vedno razuzdanejše, dokler ne popadata drug črez drugega na tla. V tem hipu se odpro vrata.)
Drugl prizor.
Mati (s krošnjo na rami).
Hola!
Janko in Metka (planeta po koncu).
Jojmene, mati!
(Zadrega.) Mati..
Kaj naj vse to pomeni ?
Metka,.
Ja . . Janko . .
I X Janko.
Me . . metka. Metka.
Sem htela.
Janko.
Je dela.
Mati (vjezivši se).
Čžkajta, otročeti vi leni!
(Odloži krošnjo.) To naj bo delo ? Vriskati, peti, Plesati in po divjaško hrumeti ? Med tem, ko od jutra tja do mraka Roditelje muči delo in tlaka. Da te ! (sune Janka)
Le-sčm, kaj zdelala sta? Kaj, Metka, še nisi spletla vsega ? In ti? — Nemarnež, bilo ni dosti En dan, da zvezal bi te malosti! Nesramna lenuha, bom palico vzela, Obema par gorkih vama naštela! (Ženoč se za otrokoma prevrne lonec z mlekom, da pade zven-čaje na tla.)
Bogme, zdaj sem še lonec ubila,
(Jokaje se.) Kaj za večerjo bom zvarila ? (Ogleduje krilo, polito z mlekom; Janko se heheta skrivaj.) Porednež, zdaj smeješ se še! Počakaj, saj oča že grč! (Potegne košarico s stene in jo potisne Metki v roko.)
12
Zdaj brž — hajdi v gaj! Tam jagod iščita! No, bo-li kaj ? (Tudi Metko spodi iz izbe in preti s palico otrokoma, plaho se ozirajočima.)
In če mi košara polna ne bo, Nabijem vaju, da bode grd<5!
(Utrujena se vsede k mizi.) Razbita leži zdaj tu posoda! Ne dela nič se kot sama škoda! — Moj Bog, suj dol denar! Nič nimam vziti, Z ničemer otroka nimam živiti; Ni kapljice v loncu, ni koščka nikjer, Le sama voda za pijačo je zmer!
(Podpre glavo z roko.)
Spehana sem — meni je umreti — Moj Bog, suj dol denar! — — —•
(Položi glavo na roko in zaspi.)
Tretji prizor.
(Glas se sliši od zunaj.)
Ralalala, ralalala, Mati jaz sem tu,
Ralalala, ralalala, Srečo prinašam Vam domu.
Ah, mi bedni siromaki! Vsi so dnevi nam enaki: Žep kot perjiče lehdk, In želodček je ravno tak. —
Ralalala, ralalala, Lakot je začin sladak.
>3
(Pri oknu se pokaže glava očeta, ki stopi v naslednjem vinjen v izbo s košem na rami.)
Srečni vi ste pač, bogati; A nam nič ni v usta djati. Mčsa ne pozna prosjak, Večno žuli ovsenjak!
Ralalala, ralalala, Lakot je začin sladak!
Ah, saj vse nam je po godi, Kar usoda nam prisodi, Vendar reči mora vsak: Beda jarem je težšk !
Ralalala, ralalala, Lakot je začin sladdk!
(Odloži koš in stopi k rampi.)
Da, lačnemu hudb pač ni, Če so mu na izber jedi. A kaj pomaga mu izbšr, Če pa ni v loncu nič nikjer?
Ralalala, ralalala, Brinjevec je moj liker!
Ralalala, ralala, Mati, glej tu v ta pleter! (Krepko jjo poljubi.)
Mati (manč si oči).
Hoho! — Kdo ro-ropoče, In klepeta? In klo-klopoče Me iz trdega sna ?
Oče (blebetaje). Tako zveri Beket golči
V želodcu tu, verjemi mi!
Ralalala, ralalala, Glad najhujša je zverij,
Ralalala, ralalala, Grize, jč, verjemi mi 1 Mati.
Tako!
Glas te zveri
Se znan mi zdi,
Zver pijana je — verjemi mi?
Oče.
No danes bil vesel je dan 1 Kaj praviš k temu ti ?
Mati (nejevoljna).
Moj stud in gnus ti pač je znan Do krčemskih gostij!
Oče (obrnivši se h košu). No prav! Povej zdaj, če se ti zdi, Kaj za večer zvarila si.
Mati.
Jedilni list dans prav bridak je; Večerjo vso — odnesel vrag jel
V	skledci nič,
V	kletci nič,
In v mošnjičku niti belič.
•s
Oče.
Ralalala, ralalala, Mamka, i zdaj vesel še bom!
Ralalala, ralalala, Sreča prišla je v naš dom!
(Vzame koš in izklada.)
Glej mati, Kak je krma všeč ta ti ?
Mati.
Kaj tu vidim ? Maslo, gnjati, Jajca, moko 1 . . in klobase — Mnogo za te drage čase! — Bob, čebulo in —• o, o! — Kave funta pol celb!
Oče.
(Prevrne koš popolnoma. Množica krompirja se potaklja po tleh. Primeta se za roke in plešeta po sobi.)
Ralalala, hopsasa! Dans vesela bova obči. Čuj, mamka, kak je ta stvar bila! (Mati spravi vse v omaro, zakuri na ognjišču, ubije nekaj jajec v skledo i. t. d.) Tam za gozdom prot goram Prazniki bili so tam, Semčnj in svatba,, jubileum, Strel in včliki tedeum. Trgi naši bodo vzcvčli, Tega srčno se veseli! Kdor se hoče veseliti,
i6_
Mora maren, priden biti.
Pridno jaz metlaril sem,
In povsod krošnjaril se:
Kupite metle in slamnjače,
Dobre ščetke in krtače!
Glej, in takb vse razprodal sem,
Za najviše cene jih razpečal sem. —
Lonce, sklede zdaj s police,
Nože, vilice in žlice!
Oba.
Živi metlarija cela!
Oče.
A kam — sta otroka se dčla ? Metka, Janko! — Kje sta mi, kje ?
Mati..
Kje da sta? Sam Bog to ve! To lč jasno je kot dan: Da je lonec pokončan 1
Oče (jezno).
Kaj ? da lonec je ubit ?
Mati..
In po tlčh ves sir razliti
Oče (udari s pestjo ob mizo).
Strela ti! Tedaj je nevredna Deca spet bila poredna ?
Mati.
Krika mnogo, a nič dela, Drugega nič nista počela. Slišala sem ju že od zunaj se dreti, Vriskati, skakati kot dve žrebeti, Jeza prime na to huda me, V jezi tej . . .
Oče.
— se lonec strč. Haha haha (oba se smejeta na vse grlo). No jčzavka — naj te ne vjezf — Taka jezica se mi neumna zdi! A kam se deca dčla je ?
Mati (odlajivo).
Če na Klek tam, kaj briga me!
Oče (prestrašen).
Na Klek, na Klek? Kaj znači to? (Vzame metlo sfe stene.)
Mati..
Na mestu pusti le metlb!
Oče (spusti metlo in si lomi roke).
Če v gozdno tam zašla sta stran, Ko ne sije luna, zvezde na pot! Li kraj ti grozni ta ni znan? Ne veš li, da je hudoba tod?
i8
J/lati (zadeta).
Hudoba? Kdo to je?
Oče (s tajnostnim poudarkom).
Hrustalka vešča!
Mati (zdrgetd).
Hrustalka vešča! —
(Umika se, ker pobere oče zopet metlo.)
Joj! A kaj pa hočeš z metlo?
Oče.
Kaj z metlo, kaj z mčtlo!
Kaj z njo se počne ? Kaj z njo se počne ?
Oj jahajo, oj jahajo
Jo vešče!
V lesovju tam Je vešče hram,
Peklenšček oblast jej dal je sam!
O polnoči,
Ko vse že spi,
Takrat se na vražji lov drvi!
Skoz dimni preduh
Iz hiše ve vzduh
Drvi se na metli skoz piš, sopuh!
Čez goro, prepad,
Prek dolin, livad,
Skoz sivi čad
Ko vražja čeljad:
Tak drvijo, tak drvijo
Juhejsa 1 se vešče !
19
Mati..
O groza ! In hrustalka ? Oče.
Po dnevi, o strah! Po sladčicah
Za hrama hrustnega zapah
Otrbčeje
Sirotčeje
Privabi in jih zapre. A huda ko škrat Zagrabi za vrat Otroka, ki medeno jč slad. Potisne ga v peč Noter v ogenj žareč, In slastno hlepeč Poseže izvleč Iz peči ti, iz peči ti Otroke medence!
Mati.
In otroci medenci? Oče.
Te vse se pohrusta.
Mati. Kdo? Hrustalka? Oče.
Da, hrustalka.
2 0
Mati (lomeč roke).
O Bog!
O Bog mi pomagaj! Jaz moram do otrok! (Beži iz hiše.)
Oče (vzame steklenico z žganjem z mize).
Hoj, stara, počakaj! S tabo grem. Saj greva oba na vražji snem!
(Hiti za njo.)
Zavesa hitro pade.
Vt-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t-t- i±-t--t--t--t.f-±-t-t--t--t-t-t-t-±_t-X'
Xr?iT♦ ♦ t tVVTTTi V* ČVVWW + t'VV m VVVTK
Druga slikam.
V gozdui.
V ozadju Klek obdan z gostim jelovjem. Na desni mogočna jelka, pod nj'o sedi Metka na mahoviti korenini in plete venec iz šipečja; zraven nje leži šop cvetic. Na levi v stran Janko v grmovju iščoč jagode. Večerna zarja.
Prvi prizor.
Metka.
Mož.ic stoji tam v gozdu, In nem zre v tla; In plašč ves iz škrlata Odeva ga.
Li možica kdo pozna, Ki samčva sred les&, In škrlatasti plašč na rami ima?
Možic z nožico čno Se upira v tla, In čepica vsa črna Pokriva ga.
22
Li možica kdo pozna,
Ki samčva sred lesd,
In na glavi črno čepico ima?
Janko (se prikaže iz grmovja in veselo vihti svojo košarico).
Juhč!
Košara moja je polna že cela; Kako bo mati dans Janka vesela;
Metka.
Moj venec je tudi zvršen, glej! Ni lepšega bilo doslej! (Hoče venec dejati Janku na glavo.)
Janko (osorno odvračaje).
Za fantine to vendar ni. To le deklicam pristoji.
(Deue jej venec na glavo.) Presneta Marjeta 1 Hencajte!
Saj ko gozdna kraljica je! Metka.
Če žval kraljico me gozdno boš, Podaj mi tudi šopek rož 1
Janko.
Sprejela žezla si, krone čar, I jagode vzemi, a jesti nikar! (Poda jej z eno roko šopek cvetic, z drugo košarico polno jagod in počdne, kakor da bi se poklanjal, pred njo. V tem hipu se začuje klic kukavice.)
23
Janko.
Kuku! — čuj tu — jajec tatu 1
Metka (hudomušno),
Kuku! — Glej tu — jagod tatu! (Vzame jagodo iz košare in jo pomoli Janku, ki srka, kakor da bi izpival jajce.)
Janko (plane kvišku).
Hoho! To znam i jaz! Le pozor! (Vzame nekoliko jagod in jih potaklja Metki v usta.) Posnemajva sedaj-le tu Prekanjenega jžiec tatu! (Kukavica zakuka vnovič. Začne se mračiti.)
Janko (zopet poseže v košaro).
—	Kuku ! — jajec tatu !
Metka (ravno tako).
—	Kuku ! — jagod tatu!
Janko.
Mlade od sebe proč pehaš, Kuku!
Z jajci drugih se sladkaš! Klu-klu!
(Pokotali celo pest jagod v usta.) Metka.
Jagod kupec naložiš, Kuku!
24
Sam pa z njimi se gostiš! Glu-glu!
(Postajata vedno bolj razposajena in se trgata slednjič za jagode. Janko zmaga in dene košaro do cela k ustom, dokler je popolnoma ne izprazni. Med tem se je še bolj zmračilo.)
Metka (Janku košaro iztrgavši).
Janko, kaj si naredil? Za Boga! Vse si jagode snel, ti nadloga! Čakaj, to sodba bo strašna; Kajti mati dans šale ne pozna!
Janko (mirno).
Lej jo, kako se to drži!
Saj jedla si, Metka, jih tudi ti 1
Metka.
Iskati koš jih treba nov je.
Janko.
Kam v mraku ? Pod seč li in grmovje ? Iz vida izginil je listič vsak, Polega krog in krog že mrak.
Metka.
Ah, Janko, Janko, kaj z nama zdaj bo?
Zakaj neumna bila sva tako ?
Mudila sva tu se v gozdu v noč pozno.
Janko.
Čuj šumenje v drevju grozno! —
Li razumeš gozdni piš?
25
»Deca«, pravi, »se li ne bojiš?«
(Nemirno gleda okoli sebe.) Metka, jaz zgrešil zdaj sem pot!
Metka (osupla).
O Bog, kaj praviš ? Ti zgrešil pot ?
Janko (dela se pogumnega).
Kakov ti vendar malic si plah! Jaz sem deč£k, me prav nič ni strah 1
Metka.
Ah, Janko 1 če naju kaj doleti 1
Janko.
Ah, Metka, ne budali mi!
Metka.
Kaj sveti se tam izmed temnih dreves
Janko,
To belkasta je obleka brez.
Metka,
In tam, glej oni strašni prizor!
Janko (jecljaje). T-t-to to je žareči se vrbov štor! Metka.
Kak6 se čudno zdaj reži! Glej, ravno zdaj-le ; vidiš-li ?
26
Janko (glasno). Jaz tebi se rogam, spaka ti!
Metka (bojazljivo).
Tu glej to lučko — zmer bliže sšm gre.
Janko,
Veščica pleše pač sčm in tje! Metka, kaj plaha si takd! — Čakaj, zdaj zakričim glasno!
(Zavpije skozi roke.)
Kdo je:
Jek,
O, je!
(Otroka se prestrašena okleneta.) Metka (boječe).
Li kdo tu je?
Jek (tiho).
Je!
(Otroka obide zona.) Metka,
Li slišal si ? Pritrdil je. Bavi blizu tu nekdo se!
(J°kaje)
Bojim se, bojim se. — Da sem že domd! Kakb pošastna je hosta ta!
Janko.
Metka, oprimi krepko se me! Jaz te držim, jaz ščitim tel (Gosta megla se vzdiga in zakrije popolnoma ozadje).
27
Metka.
Tu čadne žene se podijo. Glej, kak sem migajo in pretijo ! Zdaj sčm gredb, Po naju šego!
(KričM)
Oče, mati!
(Prestrašena hiti pod jelko in se skrije, padši na kolena za Jankom. V tem hipu se pretrga na levi megla.; majhen, siv možiček se prikaže z vrečico na rami.)
Janko.
Glej tam možička, sestrica! Kaj naj bi bil možiček ta?
Drugi prizor.
Peskovnik (se bliža z izrazi dobrohotnosti otrokoma, ki se polagoma umirita, in jima v naslednjem meče pesek v oči).
Jaz peska sem trositelj — s-t! Nobenemu grozitelj —• s-t! Jaz malih sem ljubitelj — s-t! In dober njih gojitelj — s-t! Iz vreče te dve zrneci Pospem jaz trudnima v oči, Te se potem samč zaprb, Da spavata povsem mirno In če zaspala sta lepo, Bliščoba zvezd zasine,
■■8
In angelji dol splavajo Z nebeške visočine Veleč vsem: »Sanjaj! sanjaj!« Zato, o dete! sanjaj!
(Izgine. Popoln mrak.)
yanko (dremoten).
Peskar je bil.
Metka (ravno tako).
Zdaj pa večernico moliva! (Počeneta in skleneta roke.)
Oba.
Ko zvečer se spat podam, Angelje krog sebe imam. Dva sta mi ob glavi, Dva sta mi ob nogah, Dva sta mi na desni, Dva sta mi na levi, Dva, ki me umirita, Dva, ki me vzbudita, Dva, ki poneseta Me kdaj v nebesa sveta.
(Omahneta vznak na mah iu zadremljeta oklenivši se z rokami.)

29
Tretji prizor.
(Naenkrat se posveti odzgor skozi meglo, ki se navrhovati v oblak, podoben stopnicam, ki peljejo na sredo odra. Štirinajst angeljev, manjši od spredaj, večji od zadaj, stopajo paroma po oblačnih stopnicah navzdol, med tem ko postaja luč bolj svetla, in se postavijo okoli spečih otrok, kakor je v molitvi večernici povedano: prvi par ob glavo, drugi ob noge, tretji na desno, četrti na levo; potem se razvrstita peti in šesti par med druge pare tako, da se krog angeljev popolnoma sklene. Na zadnje stopi sedmi par v krog in se postavi — kot angelja varuha — na obe strani otrok, med tem ko se ostali sprimejo in slovesno plešejo okoli skupine. Ko so se razvrstili v slikovito končno podobo, zavesa počasi pade.)
•M'
Tretja slika.
Medenjačni hrami.
Prizor kakor poprej. Ozadje v megli, ki se v naslednjem polagoma izgubi. Angeiji so izginili.
■Zjjitraj zgodaj. Rosuik nastopi in potresa iz zvončice rosne kaplje na speča otroka; ta dva se začneta gibati.)
Prvi prizor.
Rosnik.
Jaz mož rosnik sem zvani — cin!
Grem s solncem v dobi rani — cin!
Vsekod so meni znani — cin!
Vsi pridni in zaspani — cin!
Jaz s solnčnim sjajem prihitim,
V očesca vajina žarim,
In z roso vstati silim,
Kdor spi pod nebom milim.
Potem le hitro vstani
Vsak pridni v uri rani:
Zlatč ti ona hrani!
31
Zato zdaj brž vstanita, Zaspanca, dan se svita !
(Odide.)
Metka.
(Odpre oči, se vzdigne na pol in začudena gleda okoli sebe, med tem ko se Janko vleže na drugo stran, da bi spal naprej.)
Kje bivam? Sanjam ali bedim?
Pod jelko tukaj-le ležim.
Kako je v drevju to šumenje !
Kak je lčpo ptičje žgolenje!
Že zgodaj ptički oživeli so,
In jutranjico zapeli so.
Dobro jutro, ljubi ptički, dobro jutro !
(Zagleda Janka.) Ah, glejte lenega zaspanca! Čakaj, vzbudim te! (Skloni se k njemu in mu poje v uho.) Tirelireli Več rano ni. Skrjanček žvrgolel je In kvišku se popel je.
(Plane po koncu.) Tirelireli!
Janku,
(ki se je vzbudil med petjem, se zdeha, mane si oči in se zleca, potem tudi on skoči po koncu in veselo pritegne Metčini popevki).
Kikeriki! Dan še ni!
32
A že mi znano to je, Da jutro že prišld je.
Kikeriki! Veselja bi poskakoval, Tak dobro nikdar nisem spal.
Metka.
A čuj me! Tu pod jeljo Sanjalo se mi je prelepb!
Janko.
Res! Bild je i meni takdl Metka.
Jaz slišala v snu sem prečudno šumenje.
Kot angeljev petje, brenket in zvenenje.
V zori rožni svitel oblak
Gibal, prizibal se v nočni je mrak.
Glej, nakrat se jasno zasvita,
Zarja nčbesna je razlita;
Glej, in zlata se lestva je prikazala.
Angeljev truma dol sprhžla.
Krila bila so s&mo zlatb —
Janko
je živahno pritrjevaje poslušal Metčino pripovest).
Štirinajst jih je bilo I
Metka (zavzeta). Ali si videl vse to i ti?
Janko.
Kaj pa! prekrasni so bili — In tam-le venkaj so šli!
(Obrne se proti ozadju. V tem hipu se pretrga zadnji megleni plasem. Na mestu jelovja se pokaže, bliščeč se v žarkih vzhajajočega solnca, »medeujačni hramec« na Kleku. Na levi nekoliko oddaljeno je peč, na desni tej nasproti velika kletka. Obe veže z medenjačnim hramcem plot narejen iz »medenjačkov«.)
-SHKr-Drugi prizor.
Metka (osupnena zadržuje Janka).
Naprej nikar!
Janko (nekoliko časa nem od strmenja).
Za Boga, ah kžkov to je čar! Ne, takšnega nisem še videl nikdžrl
Metka (se polagoma zopet umiri).
Ah, kakšna prihaja Dišava od tam! Iz meda in siaja Napravljen je hram. Iz mčda in siaja Je streha in tram! Glej cuker blesti se Krog oken in lin, Po vrhu vrsti se Množina rozin I
3
34
m
In — tod!
Krog povsod
Iz medencev je plot!
Oba.
O, hramec sred lčsa, Kak krasen si ti! Pač lepa princesa V tej hiši živi! Bila da doma bi Princesica mi! Gotovo povabi Koj naju v gosti! Potem ne pozabi Sladu in strdi'!
Janko (po malem odmoru).
Tiho je vse. Ta hramec je prazen. Hej, pojdiva noter!
Metka (prestrašena zadržujd ga).
Ali si blazen ? Ti si, mladč, mi preveč srčžn! Kdo vč, kdo da tu ima svoj stan ?
Janko.
Kako se hišica nasprot smehlja!
(Navdušen.)
Krilatci v kraj so prinesli jo ta!
35
Metka (premišljuj^). Krilatci? — Aj, tako stvar pač bo!
Janko.
Da, Metka, zdaj vabijo naju v njo! Hajd 1 poglodajva malo ob hiši 1
Ota.
Da, glodajva, kakor dve mali miši!
(Skakljata dri6 se za roke v ozadje, postojita in se priplazita oprezno po prstih stopaje do hramca. Janko se malo obotavlja, potem pa odkruši od desnega roba kos medenjaka.)
Glas iz hravia.
G16ji, gl6ji uldmek!
Kdo gloda ob moj domek ?
(Janko prestrašen spusti ulomek na tla.) Metka (boječe).
Piš, piš!
Janko (ravno tako). Z višin!
Oba.
Piš, nčbesni sin!
Metka (ulomek zopet pobere in pokuša).
Hm!
Janko (Metko poželjivo gledaje). Vkus li ima ?
3*
36
Metka (d£ Janku, da pokusi). Vzemi i ti, na!
Janko (položi očaran roko na prsi).
Aj!
Metka (ravuo tako).
Aj!
Oba.
Ah, slastne pogače Kak lepo dišel Saj zdi se mi, da sem V nebesih uže!
Janko.
Aj, kak diščI Preveč so fine! Metka.
Tu morda varitelj je cukrenine!
Janko (zavpije). Hoj, sladčičarnar, zdaj-le pozdr I Koj zglodajo miške v hramec preddr! (Odkruši velik kos iz stene.)
Glas iz hrama.
Gloji, gloji ulomek,
Kdo gloda ob moj domek ?
Janko in Metka. Piš, piš z višin, Piš, nčbesni sin!
37
Tretji prizor.
(Zgornji del hišnih vrat se natihoma odpre, in glava vešče hrustalke se pokaže. Otroka je ne zapazita in se gostita veselo naprej.)
Metka.
Čakaj, gladna glodavka! Koj pride iz hiše mijavka.
Janko.
Gosti se 16, A dražiti ne!
Metka (mu iztrga kos medenjaka).
Kaj tak hitiš, Ti gospod piš?
Janko (ga jej spet odvzame).
Nčbesni piš, Ti jej, kar dobiš I
(Oba se glasno zasmejata. Med zadnjim pogovorom so se odprla hišna vrata, in vešča, neopažena od otrok, stopi iz hiše in se oprezno plazi proti njima. Janku, ki ne sluti ničesa, hitro vrže vrv okoli vratu v hipu, ko se otroka smejeta.)
Vešča (hehetaje se).
Hihi, hihi, hihihi!
(Otroka se prestrašeno ozreta.) Janko (prepaden).
Miruj! — Ked3 si?
Vešča (Metko boža po obrazu).
Ptiček moj! In sladki ti fantiček moj! Sta me obiskala? — To je pravi Parček mili! Tak tolst in zdrav I
Janko.
Kedo si, gnusnica ? — Pusti me!
Vešča.
No, srček! Kak to šopiri se! Da kdo izmed vaju ne bo zavzet: Jaz sem Rozina Ližimed, Nedolžna kakor otročč, In ljubim dčteca nad vse; Zato pa vaju tak rada imam, Tak rada imam — ah, strašno rada imam! (Zopet boža otroka.)
Janko (osoruo jo odvračaje).
Proč — proč mi brž poberi se! Cuješ ? Ne maram te 1
Vešča.
Hihihihi!
Kak slastna to je vražja pečenka! Posebno ti, oj krasna mladenka! (Vabeč.)
Pojdita, miški, K mizi tam v hiški 1 Dobro bosta se živila, Bom krasno vaju gostila.
39
Čokolada, torte, marcipan, Presnec, s smeteno nadejan, Rožiči, strd in medenice, Na peči one vse sladčice, Rozin, orehov in smokev množina, Vse to je vajina lastnina 1
Janko.
Ne pojdem s teboj, gnusnica ti! — Si preveč prijazna.
Vešča.
Glej zvitosti! Otroka, saj čuvala vaju bom lepo, Vama pri meni ko v raju bo 1 Pridita, miški, K mizi tam v hiški! Dobro bosta se živila; Bom krasno vaju gostila 1 (Hoče Janka s sabo potegniti.)
Metka.
Kaj z bratcem se zgodilo bo ? Vešča.
Dobro, dekle, vse dobro. I no, Bom dala vsakeršna mu sladila, Da prav vkusnega bom naredila. In ko prav nežen bo, mehak, Kot ovca pohleven in krotak, Potem, moj Janko, povem ti v uh>: Veselje te čaka prelepo 1
40
Janko,
Na glas povej, in ne v uho: Kdkšno mi to veselje bo ?
Vešča,
Ah, sluh in vid, otroka ljubd, Pri tem veselju vama bosta prešla!
Janko,
Aj, dobre oči, ušesa imam, V škodo kaj je, predobro jaz znam. Metka, babi ne včrujva tej — (Tiho.) Pojdiva, sestra, brž naprej!
(Polagoma se je oprostil zanke in hoče z Metko uteči; vešča pa ju zadrži, zapovedujoče povzdignivši svojo palico proti njima.)
Vešča,
Stoj!
(Naredi s palico čarodejno znamenje. Oder se potemni.) Hokus pokus, vražji strel 1 Stoj, če ne te vrag bo vzel! Več nikamor poti ni, Zdaj začaram te z očmi: Glava naj ti zdrveni! (Novo znamenje; konec palice se začne svetiti.) Hokus pokus, zdaj gre Jokus! Deca, glejta gumbo to! V glavi ostrmi oko! — Rčvišče, zdaj v hlev lepo!
41
Hokus pokus, bonus jokus, Malus lokus, hokus pokus! (Vede Janka, strmo gledajočega na gumbo v hlev in zapre za njim zamrežena vrata, med tem ko Metka na mestu ostrmi. Oder se zopet razsvetli.)
Vešča (veselo k Metki).
Zdaj, Metčica, da prav pridna si mi! —
Koj Janko zdaj se vdebeli.
Da prej medlost raz njega izgine,
Bo jedel mandelje, rozine.
Jaz hitro po-nje pojdem v hram —
A ti ne idi 'z mesta tam!
(Šepa v hišo.) Metka (trda in negibna).
Hu — kak vešče bojim se jaz! yanko.
Metka! Pst! ne tak na glas! In modro vse zapomni si Natanko, kar grdavž stori. Na videz jej naredi vse — Zdaj tiho, tiho, glej — že gre!
Vesla (posiplje iz košare Janku mandeljev in rozin).
Fantiček moj, Zdaj maži jeziček svoj! Jej, ptiček, ali umri — Sladčic pridobi si!
(Obrne se k Metki in jo razčara z brinjem.)
42
Hokus pokus, brinov trš! Mrtvoud, izgini brž! Zdaj se vrtela spet boš, mala, In urno v krog mi boš plesala! Zdaj, punčica, le brž vš hram! Lepo pogrni mizo tam! Skledice, krožnike, nožke in vilčice, Prtiče za moje kosilčice 1 In da si urna mi in skočna! Če ne, tudi ti mi boš v hlevček šla! (Preti hehetaje se; Metka gre v hišo.)
Vešča
(k Janku, ki se dela, kakor da bi spal).
Zdaj spi teleban mi — glejte. no, Kakd mladina spi trdno! Le spi, oj dobra ti žival, Saj kmalu večno boš spanje spal. A Metko prej prijela bom, S teboj najprej pričela bom. Ude nežne imaš, tolstč; Kot nalašč si ti za-mč!
(Odpre vratca peči in poduha vanjo.) Pripravi se! Glej, tam sredi plamena Hoj, kak že pokajo polena I (Podloži še nekaj polen in si potem muzaje se mane roke.)
Koj, Metčica, Boš sladka jedčica!
Kot bčs Jaz sem zvita, ni res?
43
Takoj boš v peči čepela In po pogači hlepela. In notri ko boš •—• hop! Se zapreš — klop! Potem mi Metčica
Bo jedčical In v jedčico bodo sladila Vsevrstna se potrosila.
Čar moje tč peči V pogačo te spremeni!
(V divjem veselju zagrabi za metlišče in razuzdano jezdi na njem okoli hiše. Metka prisluškava pri okencu.)
Prr, hop, hop, hop, Galop, galop, Konjiček moj, Prr, hop, ne stoj 1
V podnevni čas, Kjer hočem jaz, Zdaj tu zdaj tam Okrog divjam.
O polnoči, Ko vse že spi, Včn skoz preduh Vriščim vč vzduh!
Iz dvčh end Storim lahkd, Iz ene tri Se naredi;
44
In tri je pet, In pet devet, In nič je vse; Tak čara se!
Tak se vrišči, Da se zdani — Prr, metla, hi! (Z metle stopivši šepa vešča k Janku in ga vzbudi šegetaje ga z metličjem.) Iz sna, fantiček moj! Zmekni jeziček svoj!
Janko (stegne jezik).
(Mlaskaje:) Kak je masten!
Kak je slasten 1
Mali, sladki ti dečaj,
Zdaj .svoj prstek mi podaj!
Janko (pomoli palčico).
Bože ti moj! Kakor palčka, o joj! Kakšni tvoji členi so! Revček, vsi leseni so I (Vpije.) Metka, Metka!
Metka (se pokaže pri vratih).
Brž prinesi le-sem rozin ! Janko poln je že skomin. (Metka prinese v košari rozin in mandeljev; med tem ko jih vešča daje Janku, se postavi za njo in proti Janku naredi raz-čaralno znamenje z brinjem.)
45
Metka (tiho). Hokus pokus, brinov trš! Mrtvoud, izgini -— brž !
Vešča (se hitro obrne). Kaj tu-le zdaj si bleknila ? Metka.
Da bi Jančeku jed teknila ! Vešča.
Hihihi! Budalce vrlo, Tu — na malce za grlo ! Jej, ptiček, in umri — Sladčic pridčbi si!
(Odpre vrata peči; Janko daje Metki živahna znamenja.) Janko (natihoma hlevna vrata odpiraje).
Metka, čuj 1 Pozoruj!
Vešča (Metko poželjivo ogleduje). Kako močno skomina Me sladka ta deklina! Dekličica, Golobičica!
Zdaj se tu skloni doli, Glavico v peč pomoli! Ali testo — vse Že mi trdo — je, Ali če še ni, Si brez skrbi!
46
Janko (plazeč se iz hleva).
Sestra, čuj! Pozoruj!
Metka (se dela neokretno).
Prej pouči me, Kak to dela se!
Vešča.
Se na nogč ti Malo je upreti, Naprej z glavč — To ni težko!
Janko (vedno bliže obema).
Sestra, čuj! Pozoruj!
Metka (plašljivo).
Ne urnem še, Ne vjezi se! Zato baš pokaži, Da stvar mi bo laži !
Vešča (kažoč nevstrpljivost).
Naprej z glavč! To ni težko!
(Med tem, ko se nagne naprej in do pol telesa zleze v peč, jo krepko suneta Janko in Metka odzad, tako da popolnoma noter skoči, in potem hitro zapreta vrata.)
47
Janko in Metka. In ko notri si — hop! Se zapreš — klop! Ti potem, ne Metčica, Boš jedčica!
(Radostna se objameta Janko in Metka; primeta se za roke in plešeta.)
Juhč, zdaj vešča je mrtva,,
Oj, mrtva! Prenehala je sila vsa: Juhč ! Zdaj vrag utihnil je,
Zdihnil je! Bogastvo najino je vse 1 Juhč! Zdaj je užas in strah,
Vražji strah, In čar izginil včs na mah! Zato vesela zdaj Rdjajva uren raj, K mizi vsediva se, Krasno gostiva se ! Juhč, juhč!
(Objameta se in sučeta do hrama, kjer vzameta v posest vse krasnosti. V vražji peči močno prasketi, visoko švigne plamen; potem silno poči, in peč se zruši. Janko in Metka prihitita in začudeno gledata. Njiju zavzetje prikipi do vrha, ko zapazita otroke, od kterih je med tem odpadel medenjačni ovoj.)
Četrti prizor.
Metka (črez nekoliko časa). Lej, lej tu dčtišča mična ta! Odkod pač deca je ta prišla?
48
Medenjački (prav tiho).
Zdaj smo — prosti Vse žive dni!
Metka.
Glej, vsi otroci mižč in spč, In vendar-le pesmice žgolč!
Medenjacki (tiho).
Dotakni se me,
Da bodem vzbudil se!
Janko (v zadregi).
Potipaj jih ti — ne upam si jaz. Metka.
Pobožajva ta zali obraz I (Boža najbližje dete; to odpre oči in se smeje.)
Drugi medenjacki.
I mene rahlo — dotakni se, Da moč odpreti oči mi je!
(Metka gre k drugim otrokom božajoč jih; le-ti smehljaje se odpirajo oči, ne da bisegeuili; slednjič prime Janko za brinje.)
Janko.
Hokus pokus, brinov trš! Mrtvoud, izgini — brž!
49
Medenjački
(planejo kvišku, sklenejo okoli Janka in Metke kolo in se dično priklanjajo).
Zahvalimo Vama se lepč! Juhč! Čar proč je zdaj
Na vekomaj 1 Zdaj pdjmo in rdjajmo radosten raj! Otroci vi, Podajte si Zdaj roke in plešite vsi! Zapojte vmes, Da v tihi les Razlega petje se in ples! Da v gozd Doniradost In veseldst! Janko in Metka. Kar v snu je angeljev rekel glas
V ponočni čas, Vresničil nama se je dans
Sna krasni obraz. Oj, angelji, ki čuvate nas
Zvestb vsak čas, Zahvalimo iz srca vas Za včs ta kras!
Medenjački.
Zahvalimo Vama se lepd!

4
5°
Zadnji prizor.
(Iz ozadja se začuje glas očetov.) Oče.
Ralalala, ralalala! Da bi otroka tu bila!
Ralalala, ralalala! (Zagleda Janka in Metko.) Juh —! Ajj, saj tukaj sta!
Janko in Motka (starišem nasproti hiteč).
Oče! Mati!
Mati.	*
Otrdčeja!
Oče.
Saj tu sta uboga sirbtčeja!
(Veselo objemanje; med tem sta dva dečka potegnila veščo kot velik medenjak iz podrte vražje peči. Oče jo postavi prčd-se.)
Oče
Glejte, deca, čar le-tU! Čarati kak vešča zna! Kak trpžk, Oj, trpak Je postala medenjak!
2227
Sodbo pomnite nebd: Niso trajna dela zla! Vzraste sila do vrha, Ljubi Bog pomoč nam da
Vsi.
Vzraste sila do vrh£, Ljubi Bog pomoč nam da!
(Med tem, ko raja deca veselo okoli skupine, pade zavesa.)
r.YCKAL BIBLIOTHEJK