SEoventki učitelii v ItaliiS. V pričetku tekočega leta je moralo okrog štirideset slovenskih učiteljev iz Primorja v notranje dežele Italije. Nič lahko ni bilo slovo od domačije, kajti vsak se je zavedal, da mu bo stanovska naloga na novem mestu neprimerno težja sprioo nepopolnega znanja jezika in spričo nepoznanja razmer; nihče ni vedel kam pride, kakšna bo okolica, v kateri bo moral živeti. Edino kar je dvigalo duha, je bilo prepričanje, da so premeščenja polU tično delo, nasilje nad stanom in šolo in da kot tako ne ibo imelo trajne veljave. Trdila jih je tudi zavest, da odhajajo kot značaji, katerih možatost in prepričanje ni nikoli na prodaj. Vsaktcri izmed učiteljev je doživel ob prihodu na novo mesto večje ali manjše raz* očaranje. Kdor si je predstavljal poprej nove kraje in nove prilike kot lahkotne in prijctne, ta je doživel gotovo nasprotno. Obratno, kdor si je slikal poprej novo življenje vse erno, je spoznal, da lahko sije tudi tam doli nekoliko solnca, seveda, ako človek sam boče. Po večini so bili sprejeti učitelji pri ljud= stvu z radovednostjo, pri oblastih pa z go= tovo rezervo. Brezdvomno so bile šolske ob= lasti že prej obveščene, kdo so oni in zakaj p-rihajajo. Prebivalstvo je vpraševalo vse vprek, kdo so novi učitelji, odkod so, zakaj da so poslani tako daleč. Seveda je bilo odgovar* janje včasih precej težko. Preprostejše ljud= stvo navadno nima tako natančnih zemlje« pisnih in narodopisnih pojmov, da bi se za= dovoljilo s kratkim pojasnilom. A ne samo preprosto Ijudstvo, celo Ijudje, ki so pohajali srednje, da celo višje šole, so največkrat eno< stransko izabraženi. Italijanske šole so vzga* jale in učile hote enostransko, tako da bi vcepile svojim Ijiidem zavest lastne vzviše* nosti, češ, da so oni edini kulturni narod, vsa druga Ijudstva pa da so barbarska ter da se zanimanje zanje sploh ne izplača. Že Julij Zeyer karakterizira pomanjkljivost italijan« ske izolbrazbe, in sicer v romanu »Jan Marija Plojhar«. Pisatelj nam predstavi mladega zdravnika, ki ne ve, kje je Praga, niti mu ni znano kdo so Čehi. Isto so doživljali sedaj naši učitelji. Tovarišica pripoveduje o naslednjem slu= čaju. Koj po prihodu v novi kraj jo je ljud« stvo sicer prijazno sprejelo ali vsi so jo sma* trali za tujko — Nemko. Izpraševali so jo vse vprek o naši deželi in o kulturi tukajšnje* ga Ijudstva. Ona se je trudila, da bi ljudem dopovedala, kdo da je in h kateremu narodu pripadajo prebivalci Julijske Krajine, a za* man. Ljudstvo ni moglo razumeti njenih iz« jav. Pri nekem pogovoru pa je bil navzoč tudi yisokošolec«jurist, in ko ona zopet po« jasnuje, kje je nova italijanska dežela ter kdo so njeni prebivalci, tedaj se postavi štu» dent na noge in prične razlagati, da pripa= damo Slovani anglosaškemu plemenu. Tedaj pa se je ojunačila tudi tovarišica in je pove* dala, da smo Slovenci veja velikega slovans skega debla, ki šteje nad stoinpetdeset mili* jonov Ijudi. Nekateri učitelji niso dobrodošli šolskim predstojnikom. Slišali so celo besede, češ, po kaj hodijo doli, ker ne znajo jezika. Pre= bivalstvo se obnaša drugače miroljubno; pos sebno pa se opaža nacionalna stTpnost, po<= nekod celo brezbrižnost. Občevanje je v no= tranjosti mnogo lažje kakor v narodno me^ šanih krajih ali pa pri nas doma, kjer je vla* da namestila razne nestrpneže in napeteže. Tudi postopanje olblasti je vse drugačno.  Lahko rečemo, da se je slovenski učitelj, ki je bil premeščen v notranjost države, umaks nil preganjanju in neprilikam. Tovariši do» mačini so skoraj povsod dobri, da celo po* žrtvovalni. Pri večini opažamo skromnost in ponižnost, dedščino še izza časov, ko je bil učitelj v Italiji občinski nastavljenec. Sami med sabo so nekoliko ambicijozni, ali do to= varišastujca imajo obzir. Okolica, v kateri žive naši pregnanci, je ponekod slikovita, zopet drugi ,niso zado= voljni in se jim toži po lepi domačiji. Naj« brže ima tudi Italija poleg privlačnih lepot se enolične kraje. Sicer pa se je okolici lahko privaditi, težje pa je s stanovanjem in hrano. Način življenja je tam doli ves drugačen kakor pri nas. V srednji Italiji je kuhinja že povsem druga kakor naša. Tako so moraH prestati želodci onih tovarišev, ki so odšli tja doli, precejšnjo revolucijo, predno so se privadili novi hrani. Ne samo hrana, tudi stanovanja so raz^ lična od naših. Tla po sobah so po večini iz opeke ali pa iz cementa. Stropi so skoraj povsod obokani. Le malo sob ima dovolj svetlobe. V Laciju in deloma v Toskani ne poznajo peči. Tako so poučevali učitelji v teh krajih v letošnjem hudem mrazu, ko je bilo na prostem 6° C, brez kurjave. Edino nado« mestik) za naše peči je tam doli takozvani »sealdino« (ogrevač), to je navadna pločevi* nasta posoda podolbna vedru ali pa kotlu. V posodo nasujejo Ijudjc žerjavice, katero od« krušijo z debelega polena, ki tli na ognjišču. Ogrevač obesijo potem na roke, tako, da vhaja toplota od spodaj navzgor in jih ogre* va. Dovolj je, da sta gorki roki, včasih pa podlože ogrevač tudi pod noge, seveda le takrat, ko scdijo doma. Kaj čudno se zdi na= šim očem, ko hodijo ženske po ulicah s skle* njenimi rokami, kakor bi molile in jim na rokah binglja ogrevač. Tudi gostu, ki pride v hišo ponudijo posodico z žerjavico. V javnih lokalih pa so velike pločevinaste posode, v katerih je žerjavica. Okoli njih so mize; tam sode in pijejo gosti ter drže roke nad posodo. Čeravno smo mi doma v trših zimah, bi bili za dotične kraje kaj slabi prezimovalci; preveč smo vajeni v ostrem letnem času gorkih peči. Tudi naši tovariši so občutili mraz v nezakurjenih. sobah, v katerih niti ni lesenega poda. Sicer pa se zima kmalu uma-kne pomladi in tedaj čloivek več ne pogreša peči. Šole navadno niso prijetne našemu oku« su. Obok nad glavo spominja na ječo ali pa na samostan. Polumrak vzbuja čut osamelo« sti in melanholije. Postelje so navadno udobne. Vse bi se preneslo, mraz in puščobo, hrani se odpomore in solbi se človek privadi; najkočljivejše in najtežje vprašanje obstoja našega učiteljstva v notranjosti Italije je ma» terijelno vprašanje. V krajih, kjer so name= ščeni tovariši, je postrežba že tako draga, da ne bodo mogli vzdržati dalj časa. Pomislite, kako naj izhaja učitelj, ki ima mesečnih 500 L plače, porabi jih pa samo za hrano 350. Ostane mu celih 150 L za vse druge potreb* ščine; o obleki pa ni niti govora. Cena hrani in stanovanju se giblje povprečno med 325 do 350 L, nekateri pa plačujejo celo več. Vsled težkega gmotnega položaja se je po* lotilo učiteljstva malodušje. Pa bo kdo vpra« šal, kako izhajajo pa tamošnji rojaki? Mno* go lažje! — Šolska oblast jim gre na roko tako, da jih namešča v domačem kraju. Kot ena izmed glavnih točk pri prošnjah za pre« mestitve in namestitve velja tam doli — pre= selitev v domačijo. Tako odpomore šolska oblast gmotnim težkočam učiteljstva, oziro= ma jih vsaj olajša, kajti na dormi se poraibi mnogo manj kot pri tujcih. Sicer pa je uei= teljev v Italiji zelo malo proti številu učite* Ijic. Moški si izberejo raje kak drug poklic, saj bi si kot učitelji v mestih in trgih ne mogli skoraj ustanoviti bodočnosti, to je družine in ognjišča. V večjih krajih pa si po« magajo učitelji tudi tako, da se poroče s to* varišico. Dvojni zaslužek potem zadostuje, da lahko živita olba. — Naše učiteljstvo ni« ma ničesar tega; daleč je od doma, pranje, krpanje, sploh vse je treba plačati, vrhu tega je pa še pot do doma tako dolga in draga. Voljo pa mu slabi tudi zavest, da je njes govo delo brezplodno! Šola doprinaša učiteljem po večini tež= koče. Prvič ne obvladajo dovolj jezika, dru« gič pa je pouk v italijanskih razredih mnogo težji, ker otroci niso vajeni reda, Da pa do» seže učitelj v šoli uspehe, ne zadostuje samo, da dela po sili zgolj za kruh, posvetiti se mora poklicu z gorečnostjo. Te pa povsem manjka slovenskemu učitelju v Italiji. Na^ ravno, če ga je oblast iztirala iz domačije in ga odtrgala od rodnih otrok, ne najde tam doli pobude, da Ibi izvrševal poklic z vnemo, Med tujimi otroci ostane slovenski učitelj tujec in če je tam doli, ni kulturonosec, tem= več samo kruhoborec. In kljub temu, da se čuti slovenski uči« telj v Italiji zgolj kruhoiborec, je njegova žrtev velika. Okolica, zlasti pa šola ga dušno ugonabljata. Po večini vsi imajo mnogošte« vilne razrede, otroci pa so kot mali vragi. Ni jih mogoče krotiti drugače kakor s palico. Zaman, naš učitelj je vajen, da je v šoli mir in red, laški tovariši pa ne vprašajo veliko. Pravzaprav so oni krivi, da je tako. Ves si= stem italijanske šole je tak. To smo opazili tudi v Primarju, ko so prišli k nam laški uči= telji. Njib razredi so bili brez reda že po kratkem času in vsi naši učitelji, ki so spre= jeli otroke za njimi, so tožili, da so razva? jeni in nedisciplinirani. Tovariši v Italiji trpe živčno radi več* nega nemira. Šolo zapuščajo izmučeni, mno< gokrat strti. — Zavedajo se, da trosijo sile brez haska, zato je njih življenje tem težje in njih vztrajnost tem šiibkejša. Oboje, položaj v šoli, posebno pa gmot* no stanje bosta dopolnili mero in takrat bo rekel slovenski učitelj — ne morem več, do* volj je!