ORGAN OF THE SLOVENE COMMUNITY IN AU5TRALIA, "THOUGHTS SEPTEMBER, 1958 SLOVENSKI INFORMATIVNI LIST V AVSTRALIJI. SYDNEY, MELBOURNE, ADELAIDE, PERTH, BRISBANE, HOBART. * R.girtered ot the G.P.O. Sydn«y, for »raniml»ion by post a« a pariodlcal. Dopis je bil brez naslova, dobil ga je v uredništvu. Objavljamo dopis za zgled, kakšnih dopisov MISLI ne želijo dobivati. In tudi zato, da priporočimo rojakom v Mt. Isa (in drugod), naj spremenijo svoje geslo: EN ČASOPIS V VEČ HIŠ! Predlagamo geslo: EN VRČEK PIVA V VEČ HIŠ. — Ur. ŽALOST DOPISA IZ MT. ISA Mirko Brenčič SYDNEY! SYDNEY! „Glavni Dobitek“ Ponovitev te igre v treh dejanjih bo v ST. FRANCIS HALL, Paddington, 66 Gordon St. V soboto 6. sept. ob 7.30 :: Po igri zabava s plesom. Vstopnina za odrasle 5 šilingov Vljudno vabi Igralska družina. ČUDOVITA SO POTA ... Naročnik in plačnik LISTA MISLI nisem več, pač pa sem ostal zvest čitalec V pravem pomenu besede — zastonjkar! Pričeli smo namreč kampanjo špara-nja (ob pivu pri bari? — Op. ur.) in zato čitamo izposojene časopise. Ni nas mnogo v Mt. Isi, ki se še zanimamo za slovensko tiskano besedo, toda kolikor nas je, smo naročeni na razne liste in revije. Vse si izposojamo križem kražem, da vsi preči tamo. Tako vidite, da se mi „se-vernjaki” držimo načela: EN ČASOPIS V VEČ HIg in ne‘ Več časopisov v eno hišo! (Blagor slovenskemu tisku v tujini! — Op. ur.) Že parkrat sem opazil v MISLIH, da se vi ..južnjaki” precej zanimate za zaprašeno Mt. Iso. Ne vem, kaj vas bolj zanima, ali Mt. Isa sama ali slovenstvo v njej. Bomo pa na obe strani nekoliko pomodrovali. Mt. Isa je mestece z 10.000 ljudi in svetovno znanim ruddnikom bakra in svinca. V pravem pomenu besede je rudnik zaenkrat samo v Mt. Isi, vse ostalo v bližnji in daljni okolici so pa rudnički, bolje rečeno »lisičje luknje”. Da so pa velika ležišča imenovane rude po vsej okolici, pričajo ravno te luknje. Pred nekaj leti je bila cena bakru in svincu mnogo večja ko danes, pa so hodili po pustinji mnogi in kopali kar na površju in dovažali v Mt. Iso. Truda je bilo dovolj, koliko pa denarja, mi ni znano. Samo o enem Evropejcu vem, da si je v dveh letih napravil denar. Drugi so menda po vrsti skrahirali in se vrnili pohlevno k prejšnjemu delu in zaslužku. Sedaj pa nekoliko o našem življenju. Podobno je življenju v moderni kaznilnici. Naš dnevni red: Iz stanovanja na delo, od dela v stanovanje. Dan ze dnem, leto za letom. Ako pa želimo zabavo, imamo kino in bar. če pa je kozarček preveč, pa še policijski zapor in priboljšek. Vsako nedeljo prirejajo tudi ples, kjer se pa ubogi „wog” počuti samo toliko srečnega, v kolikor je gluh. Imamo tri velike hotele, kjer se kratkočasimo s pivom. (Ali si ga kupujete ali samo — izposojate? — Ur.) Odprti so od desete do desete. V vseh teh hotelih se zbira nad vse pisana družba. Videl sem že vsa mogoča bitja, samo indijske kobre še ne. Okrog mizic so pa stolčki, a teh stolčkov je dvanajst______ Ne, v teh hotelih ni stolčkov, stojimo okrog bara kot konji, samo s to razliko, da se konji obrcajo takoj ko pridejo skupaj, mi pa šele bolj proti koncu. Bolj ko proti jutru gre, rajši me ima dekle ... Za nas to ne velja. Zadovoljiti se moramo z „ljubeznijo” policaja, ki proti jutru narašča, če se pravočasno ne pobereš ven. Če vidi policaj, da se naslanjaš na kak predmet ali drugače ne obvladaš svojega ravnotežja, je že dovolj razloga, da te povabi s seboj in odvede v „sana-torij”. Kako tam ..zdravijo”, osebno ne vem, čul sem pa, da glavobola ne zdravijo z Bex-om, pač pa z boksom. Najmanjša doza zdravljenja stane en funt — s prenočnino vred. Če pa nastenejo komplikacije, se račun poveča. Tako je torej življenje nas samcev. življenje zakoncev je poglavje zase. Koliko nas je tu rojakov, natanko ne vem. Opazil sem, da se nekateri izmikajo slovenski družbi. Na eni strani se mi zdijo čudaki, po drugi jih pa razumem. (Mi tudi, če je „družba” samo pri „vrčku” — ur.) Od časa do časa se pojavijo -med nami novi in neznani obrazi, ki pa navadno prav tako neopazno izginejo kot so se pojavili. Za njimi ni drugih sledov kot kakšna topla kletvica s pojasnilom: No, pa mi je ..odnesel” toliko in toliko ... Malokdo je še zapustil Mt. Iso, da bi ne bil pozabil tu kakšnega ..finan-šnega” sorodnika. To nas napravlja strašno nezaupne do človeške družbe. Kar se tiče dela, ga je sedaj lahko dobiti, samo da ga jaz nikomur ne priporočam. Ako delate za navadne „wages”, je zaslužek prenizek in to z ozirom na visoke cene, ki jih imamo v Mt. Isi. Akordnih del ali kontraktov je dobrih malo. Dober zaslužek utegneš kljub vsemu dobiti, moraš pa zamenjati za funte — zdravje ... Kaj pa pomeni v Avstraliji vprašanje zdravja in bo* lezni, veste mnogi iz lastne skušnje. Kdor pa ne ve, bo bo pa še izvedel. — Lep pozdrav! KO SE JE SPOMLADI LETA 1945 nemški Tretji Reich drobil, se je napotil iz Berchtesgadena v svet 151eten fant, prepričan nacist. Rekli so mu bili, naj se skuša skriti. Dobil je ponarejene dokumente na ime Martin Bergman in odšel. Izogibal se je glavnih cest, ki so bile polne zavezniških čet in beguncev, iskal je steze in pota po hribih. Zaloga hrane, ki jo je imel s seboj, mu je kaj hitro pošla. Po nekaj dneh je potrkal na duri kmečke hiše visoko v bavarskih hribih. Dali so mu nekaj juhe, pa preden jo je mogel pospraviti, se je zgrudil v nezavest. Kmet Hohenwaeter in njegova žena sta mu stregla in fant si je kmalu opomogel. Smel je ostati pri hiši za hlapca, pravega imena jima pa ni povedal. Pozneje je prišlo na dan, da se je fant pisal Martin Adolf Borman. Bil je najstarejši sin proslulega Martina Bormana, enega najstup-penejših Hitlerjevih sodelavcev. Borman je bil tisti, ki je zamislil širokopotezno uničevanje nemške duhoviščine in zapiranje cerkva. V letošnjem juliju je njegov sin, oni begunec iz Berchtesgadena, nekdanji gojenec elitne nacistične šole v Feldafingu, prejel mašniško posvečenje v Innsbrucku, Avstrija, kot elan redovne družbe Misijonarjev Presv. Srca. Novomašnik je sam pripovedoval poročevalcu tednika NEWSWEEK, kako je do tega prišlo. Za svo^e spreobrnjenje, tako je zatrdil, se ima zahvaliti pobožni družini Hohenwaerter. Ko je bil nacizem na robu propada, je oče Borman nekam izginil, mnogi mislijo, da še danes živi nekje v Argentini. Mati je zbežala v Italijo in umrla leta 1916 v Meranu kot spreobrnjena katoličanka. Mladi Martin je hlapčeval svojim dobrotnikom pod imenom Bergman. Sprva je ostal prepričan nacist, polagoma se je dvignilo v njem zanimanje za cerkev in sveto pismo. Privlačeval ga je zgled družine, pri kateri je živel. Iz tega, kar je bilo nekaj časa zgolj radovednost, se je kmalu razvilo navdušenje. „Leta 1946 sem prejel sv. krst”, pripoveduje novomašnik sam”. Nikolaj Honenwaeter mi je bil za drugega botra, dočim je bil moj prvi boter sam Adolf Hitler. Kmalu potem sem sklenil, da moram postati pridigar”. Začel je hoditi v katoliško višjo šolo na Bavarskem, leta 1952 je v Innsbrucku vstopil v novicijat misijonske družbe Prev. Srca. Njegovi sošolci ga slikajo kot jako pridnega študenta in navdušenega hribolazca. V prostem času je pa najrajši delil svete podobice na prometni cesti Marije Terezije v Innsbrucku. Predstojniki in profesorji so pa videli v fantu kaj več — bil jim nekak preizkusni kamen. Eden od njih je to izrazil z naslednjimi besedami: , .Dobro poznamo silno breme, ki pritiska na fantova ramena ... Za nas je fantov poklic samo nov dokaz, da tudi totalitarnemu brezboštvu pot nazaj k Bogu ni zaprta ...” In~kaj bo mladi Borman počel Sam naj pove: — ,.Bodočnost zame je v rokUH mojih predstojnikov. Želim pa, da bi me poslali nekam, kjer bo treba težko delati in življenje ni lahko. Morda pojdem misijonark v belgijski Congo, kjer je kričeča potreba po duhovnikih”. — “NEWS-WEEK”. Po prijaznosti ge. Kavčičeve iz Canberre nam je prišel v roke ,,Cerkveni Glasnik” trziške župnije na Gorenjskem, junij, 1936. Med mnogimi zanimivostmi v lističu smo naleteli na popis, kako so igrali „Tri Kralje”. Ker si tudi med nami zadnje čase utira pot na oder dramatika, se nam zdi ta popis času primeren za MISLI. Objavljamo ga v posvetilo igralskima družinama v Melbournu in Sydneyu. — Ur. „TRIJE KRALJ 1“ v (Iz spominov Viktorja Zakrajška) ODER PROSVETNEGA DRUŠTVA V TRŽIČU ima že lepo zgodovino, a leta 1931 smo postavili v tem razvoju lep mejnik. Povečali smo oder in preuredili dvorano. Prišla je na oder prva opereta ,.Potepuhi” pod vodstvom Katoliške Akcije. Uspeh je presegel vsa pričakovanja, a mene je poparila opazka, ki sem jo slišel v Ljubljani: „V Tržiču so pa Katoliško Akcijo potepuhi ugrabili”. Nisem vedel, kaj bi odgovoril. Med vožnjo proti Tržiču sem koval načrt, kako bi na očitek odgovoril. Kar v Kranju sem izstopil in jo mahnil k prof. Kuretu, ki je začel tiste dni propagando za novi, duhovni oder. Kuret mi da na novo preveden rokopis Timmermanso-vih „Treh Kraljev”. Med nadaljnjo vožnjo sem rokopis prečital in ga doma žalosten odložil. Ne bo šlo! Ker pa drugega nisem mogel dobiti, sem „Tri Kralje” še drugič in tretjič prečital in začel misliti, kako bi razdelil vloge, da bi morda le šlo. Na poti v šolo k Sv. Ani sem jih nosil v glavi in premišljeval, kako bi Katoliško Akcijo otel Potepuhom in jo pridružil Trem Kraljem. Odločil sem se: Trije Kralje morajo priti na naš oder! Spravil sem se na delo. Najprej so bili na vrsti igralci. Med igralci in gledalci je vladalo naziranje, da TRŽIČU LETA 1933 je v Tržiču mogoča le vesela igra. Težko je bilo javno mnenje kar naenkrat obrniti. Igralci so me venomer spraševali, če imem kako novo igro v mislih. Malomarno sem jim dajal prebirati Tri Kralje, a vsak mi jih je vrnil z opombo, ki je bila porazna. Nisem obupal. Začel sem obdelovati posamezne igralce: „če bi ti vzel to vlogo, oni pa tisto, bi šlo”. Počasi sem osvojil vse po vrsti, da so mi odgovarjali: „če ravno želite, pa poskusimo”. Vloge so čakale prepisane. Pri bralni skušnji smo se nekam čudno gledali. Tudi ko smo se začeli učiti, igralci še dolgo niso delali z voljo, ampak samo zaradi mene. Jaz pa sem bil v igro že popolnoma zaljubljen in sem razlagal, razlagal. Krasno besedilo z globoko vsebino je polagoma osvojilo igralce. Razumelin so, kaj besedilo od njih zahteva, vživeli so se v svoje vloge, dobili veselje in začeli sami ugibati, kako bodo to in to podali na odru. Ko je še najbolj kritična igralka nekoč pripomnila: „Saj bo ta igra navsezadnje še lepa!” je bila predstava na vse strani zagotovljena. Medtem sem se boril z drugo težavo, kako bom uredil oder. Vedel sem, da bo s kulisami pri tej igri nemogoče doseči uspeh. Odšel sem v Ljubljano in kupil blago za zavese, ki naj bi nadomestovale kulise. Ko smo začeli delati zavese, so mnogi zmajevali z glavami ... Največ preglavic pa nam je delala razsvetljava. „Trije Kralji” ravno zaradi manjkajočih svetlobnih učinkov ponekod niso uspeli. Dejanje namreč hitro prehaja iz navadnega v duhovni svet, kar je treba pri uprizoritvi močno podčrtati, to je pa mogoče edino s pomočjo reflektorja — če ga imaš ... Končno smo tudi tega dobili, prav za prav celo dva. Plakati so že oznanili predstavo, ko je bilo pri zadnji skušnji še vse negotovo. Igralci so sicer znali vloge, a bali so se, kako se bodo znašli na odru pred „cunjami” — zavesami. Tudi niso vedeli, kako bi se oblekli. Zaradi teh skrbi je glavica skušnja vsem vzela veselje. Ko so dvomi prišli do viška, sem o polnoči večino poslal domov, ostal sem sam z nekaterimi pomagači. Ko je bilo vse drugo na pol urejeno, sem ob dveh zjutraj poslal dva v Koprivnico po smrekice za ureditev zimske pokrajine. V nedeljo po maši smo vsi hiteli z zadnjimi pripravami. Še zmerom smo bili v strahu, da doživimo polom. Na vse strani sem moral dajati korajžo, čeprav je sam nisem imel veliko. Gledalci so začeli prihajati in nestrpno so pričakovali začetka, še bolj nestrpni smo bili mi za zastorom. Kako bodo gledalci razumeli igro, ki je bila zanje nakaj čisto novega? Stopil sem pred zaveso in skušal gledalcem odpreti oči, ušesa in srce, da bi prav razumeli besedilo in prizore. Potem sem pripomnil, da želim, da bi igra zalegla za tri pridige. Tako sem hotel Katoliško Akcijo v Tržiču izpuliti Potepuhom in jo dati Trem Kraljem. Potem smo začeli in šlo je kakor namazano. Igralci so bili na mestu kot morda nikoli poprej. Rudi, Francelj in Slavko so v vlogah treh kraljev igrali tako naravno, da so si naenkrat osvojili oder in gledalce. Grobna tišina v dvorani je pričala, da gledalci z razumevanjem napeto slede prizorom. Ob nastopu Kristusa in Marije je duh pobožnosti z odra zavel po dvorani. Prizori z jaslicami, Jožefom in Marijo so bili tudi lepi in dajali čast igralcem in odru. Nastop Luciferja, ki ga je z razumevanjem podal starejši igralec Jošt, je razburkal duhove, ki so se pa ob spremembah na odru hitro pomirili in se potopili v pobožni mir, ki je vladal potem vse do konca. Led je bil v Tržiču prebit. Moderna duhovna igra je popolnoma osvojila tržiški oder. Ko so nekateri odri še vedno imeli stare programe burk, narodnih iger in žaloiger, je v Tržiču že stala na častnem mestu duhovna igra. Poleg manjših naj omenim le še ,.Misterij sv. maše” in ..Slehernika”, ki sta bila podana z velikim uspehom. Tržič je staro in izključno delavsko mesto, a je od vseh slovenskih delavskih mest še najbolj ohranilo verski značaj in to ne samo na zunaj. Tržič je veren, verni so z redkimi izjemami tudi oni, ki pravijo, da so svobodomiselci in marksisti. Vse drugačna pa bi bila ta slika, če v Tržiču ne bi tako zgodaj porasle verske in svetne organizacije in če ne bi v njih z resno voljo delovali duhovniki, ki so službovali v Tržiču. — „Cerk-veni Glasnik”, Tržič, 1936. GLAVNI DOBITEK je lepa igra, prijetna, zabavna, pa tudi poučna. Naši igralci so jo lepo podali, zaslužijo čestitke. Nikomur ne bo žal, če jo pride pogledat v soboto 6. septembra y cerkveno dvorano St. Francis župnije v Paddingtonu! STRPNOST IN VERA P.B.A. UDNO DOLGO NI BILO GLASU od profesorja, čeprav je bil obljubil župniku, da se bo čimprej vrnil na pogovor, je potekal že drugi mesec in vse je bilo tiho. Župnik se je kratko odločil in profesorju telefoniral. „Morate oprostiti, imam težave z ženo,” je povedal profesor. Župnik se je ustrašil in ni vedel, kaj naj reče. Pa kmalu mu je močno odleglo, ko je poslušal na-prej: ,,Nič kaj tako hudega, gospod. Težave so take vrste, da mene silno zabavajo, vi boste pa celo ponosni nanje.” Sledil je smeh, kar prijetno razigran. ,,No, zdaj sem pa res skrajno radoveden,,’ je rekel župnik. „Boste vendar malo bolj naravnost povedali?” „Bcm. V dveh točkah. Prvič imam zdaj boljšega verskega propagandista kot ste vi. To je moja žena. Tisto vašo knjigo moram z njo premlevati malo manj ko noč in dan. Drugič me ne pusti več, da bi hodil k vam. Pravi, da vi pridite k nam in pri vseh razgovorih hoče biti sama zraven. Oh, te ženske!” Župnik je čutil, da profesorjev vzklik ni prišel iz resne zadrege. Bil je ponaiejen. Zato je rekel samo: ,,Interesantno!” „Tudi meni se zdi. Torej v imenu moje žene in v mojem: Pridite!” „Pridem”, je rekel župnik in odložil slušalko. ★ Ko so kmalu potem sedeli skupaj, je začela razgovor gospa in to brez ovinkov: „Vidva sta mi prava junaka! Mislita, da bosta dokazala, da ni Boga, če Mojzesa ujameta na laži! To se pravi, če uganeta, kje sveto pismo nasprotuje znanosti. Na to pa ne pomislita, da se vera v Boga ni začela z Mojzesom, ki je pisal prve svetopisemske knjige. Pomislita, koliko ljudi je bilo takrat na svetu poleg Izraelcev in kako star je že bil svet, pa so vsi imeli vero v neko nadzemeljsko Bitje, ki mu mi pravimo Bog. Mnogim večjim tedanjim narodom se še sanjalo ni, da Mojzes kaj piše.” Župnik je bil nad besedami razumne gospe prijetno iznenaden, profesor se je pa v svojem kotu nagajivo smejal. Za hip so umolknili. Potem je rekel župnik: „Najprej mi povejte, gospa, kako veste, o čem sva s profesorjem govorila.” „Ha, ha, ha!" se je oglasit pro- fesor namesto žene. „Saj pravim in rečem, ne poznate žensk! Kc jo je prijela radovednost, kaj imava vi in jaz skupaj, ji ni dalo prej miru, da sem ji vse povedal, še težave sem imel s svojim spominom pred njo. Venomer koplje vame kot s krampom.” Gospa je molčala, nič v zadregi. Bilo je pa videti, da preži na priložnost, da bo spet segla v pogovor.” „No in — kaj pravi?” je zapra-šal župnik in pogledal po obeh, češ, naj odgovori ona ali on. Spet se je oglasil profesor: „Kaj pravi? Da bi jo slišali! Sem vam že rekel in ponavljam: Kar skrijte se pred njo! Nestrpna je do zvrhane mere in prav nič ne prizanaša. Ne vem, če me bolj zabava njeno udarjenje naravnost ali vaša obzirnost, ko skušate z vsiljeno vam strpnostjo priti moji trdi buči do živega.” „Zakaj pravite, da z vsiljeno mi strpnostjo?” je resnično začuden vprašal župnik. ,,Zato, ker se zavedam, da sem s to besedo začel takrat na vlaku. To reč sem vltm takorekoč sugestivno Eodtaknil in je še isti hip pognala orenine v vas. Moja žena zna drugače . . .” „Da, popolnoma drugače!” ga je s povzdignjenim glasom prekinila gospa. „Vidva se mi pojdita solit! Z neko ponarejeno strpnostjo po znanstvenih potih iščeta Boga in ga obenem ubijata! Jaz bi rada vedela, koliko je na svetu prepričanih bogotajcev, ki so prišli do tega z golim umovanjem. Jaz trdim, da je pri tako imenovanih brezvercih — in to velja tudi o mojem možu — vse kaj drugega vzrok, da so vero v Boga vrgli med staro šaro. Bogu so se izneverili, ker so se vdali posvetnosti in materializmu, potem pa, preden so se zavedeli, se jim je porodila želja, da bi jim kak Bog ne delal sitnosti in težav v njihovi vesti, šele potem so se začeli zatekati k umovanju in znanosti, ki jo po svojih željah vodijo za nos.” „Oho!” je planil profesor, „oni dan si izjavila, da znanost vodi nas za nos . . .” „To sem rekla o tisti znanosti, ki jo je treba dejati med ,ušesca’. O namišljeni znanosti, ki . . .” „Ha, ha!” se je spet smejal profesor, toda župnik je dvignil roko kot bi imel vso pravico poveljevati v tej hiši. Obrnil se je do gospe: „Povejte, kako ste prišli do teh nazorov, ki ste jih pravkar razvijali. Glasilo se je, kot da prihaja iz prepričanja, ne iz knjige.” iiimiiiiiimMiiiiiiiiiiiiiiitiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii PORAVNAJTE NAROČNINO HlllltllMIIIIIIHIIHIIIIIMIIIIIIIIimilllllllllllltlllllllMtltltllllHM OD „TABORA“ v LJUTOMERU—90 LET Slovenska narodna za- VEST JE STARA komaj kakih sto let. S tem ni rečeno, da naši ljudje do takrat niso vedeli, da so Slovenci. Saj so že pred tem časom imeli može kot so bili Valentin Vodnik, dr. France Prešeren, Anton Martin Slomšek in drugi. Med široke ljudske množice je pa le počasi prodirala zavest, da Slovenci nismo le del Avstrije in kot taki Kranjci, Štajerci, Primorci, Korošci ... ampak res samostojen narod, ki je le po nesrečnih zgodovinskih naključjih živer v Avstriji in bil razdeljen v razne ,,kronovine” podonavske monarhije, še sam Prešeren je bil skoraj večkrat „Kran-jec” kot Slovenec. V njegovih pesmih igrajo večjo vlogo „Kran-jice” nego Slovenke. Leta 1848. je začelo prebujati narodno zavest. Cesarski Dunaj jo je kaj hitro udušil, ali vsaj poskušal udušiti. Po letu 1960 se je začela na novo prebujati. Poedini izobraženci, svetni in duhovski, so metali nove in nove iskre med ljudstvo, ki se je začelo bolj zavedati, da ni samo ljudstvo, ampak narod. Bolj in bolj se je razvnemala „ljubezen do domovine”, kar ni več pomenilo „Domovje moje Avstraja”, pa tudi ne zgolj „dežela kranjska”, ampak je začelo dobivati pomeni: “Slovenija”. Prvi početki narodne zavednosti so rodili znane „Čitalnice”. Ustanavljali so jih od leta 1861 naprej, in to ne v prvi vrsti „Kranjci”. Bolj vneti so bili Primorci, za njimi Notranjci, potem ostali Slovenci. S knjigami in časopisi, z glasbo in petjem, z igrami in govori, z domačo družabnostjo in tako dalje so Čitalnice opravile v narodu lepo nalogo. Kakšen pomen je imel takrat za slovensko tiskano besedo koroški Celovec, pa tudi ni treba posebej poudarjati. Beseda „kranj-ski” je sicer ostala še dolgo v govorici ljudstva, zmerom bolj je pa pomenjala — slovenski. Čas s svojimi političnimi okoli- j ščinami ni bil kaj prida ugoden za ta razvoj. Na Dunaju je rogovilil in uganjal nemško nasilje minister-ski predsednik Beust, v Ljubljani je sedel cesarjev namestnik Bach. Zdelo se je, da bo morala ostati slovenščina — in z njo slovenska narodna zavest — zgolj v cerkvah in Čitalnicah, izveh teh pa v srcih ljudi in med domačimi štirimi stenami. Kljub tem zunanjim okoliščinam je avstrijksi dr’avni zbor leta 1867 izglasoval zakon o „pravici združevanja”. To je pomenilo, da javni sestanki, shodi, organizacije — smejo neovirano na dan. če bi bil kdo poskušal kaj takega pred tistim letom, bi imel opraviti s policijo. Slovensko zavedni izobraženci so I znali ta novi zakon dobro izrabiti. Začeli so sklicevati „tabore”, velike ljudske shode, kjer so z govori, pesmijo in družabnostjo dopovedovali ljudstvu, da ni samo „ljud-stvo”, ampak narod. Tisoči so prihajali na „tabore” in navdušenje za narodno stvar se je širilo od vasi do vasi, od človeka do človeka, kot ogromna povodenj. Na govorniških odrih so stali svetni in duhovski izobraženci v bratski medsebojni ljubezni, pred njimi so se zgrinjale množice mož in žena, fantov in deklet, ki so z glasnimi vzkliki pritrjevali govornikom. Ljudstvo je začelo spoznavati samo sebe in krivice, ki so se mu godile pod avstrijsko neniško gonjo. Za „tabore” so kmetje postavljali mlaje in slavoloke, razobešali zastave in streljali s topiči. Nekaj novega je bilo za preproste, da so slišali iz ust svoje „gospode”, ki je med seboj po ve- čini še nemško govorila, svojo lastno — slovensko — besedo. V uradih, šolah, dopisih, dokumentih in listinah, vse dotlej sama nemščina — zdaj pa skoraj čez noč prihaja do veljave slovenščina! Prvi tak „tabor” se je vršil dne 9 avgusta 1968 v Ljutomeru na Štajerskem. Pravkar je torej poteklo od tedaj — devetdeset let. Tudi tabora v Ormožu in Žalcu sta bila „štajerska”, ob ..štajerskem slovenstvu” so se zavedeli tudi Ljubljančani z okolico, da niso zgolj „Kranjci”. Tako je prišlo do najsi- ODKAR V CELOVCU NAŠE CERKVICE več ni, mislimo, da ni Slovenca, ki bi ostal ravnodušen, ko sliši in vidi, kako počasi in trudoma v provincialnem domu Šolskih sester napreduje gradnja in ureditev kapelice, ki so ji temelje postavili že leta 1956. Šolske sestre imamo zelo skromne dohodke, nabiralnih akcij je bilo že nekaj, zato imamo danes okna dograjena, drugo pa je vse provi-zorno. In tako je tudi ves letošnji majnik slovenska cerkvena družina prihajala k šmarnicam pred izposojeni kip Marijinega Srca na zasilnem oltarju. V hrepenenju pa smo v duhu gledali lepo urejeno svetišče, kjer bo znad Tabernaklja objemal pogled in žar Srca Fa-timske Kraljice ... jajnejšega “tabora” v Vižmarjih pod šmarno goro, kjer se je zbralo 25.000 ljudi. ' Bila je to nad vse pomenljiva doba v zgodovini Slovencev. Seveda pa avstrijskim mogotcem prebujenje slovenstva ni bilo ljubo. Prišel je nadaljnji pritisk in poteklo je nekaj desetletij, preden so se mogle narodne množice na novo razgibati. Ob 90 letnici prvega „tabora” je gotovo prav, da se vsaj površno spomnimo tistih dni in let. — Zgod-bar. Da čim prej uresničimo to našo veliko skupno željo, se z največjim zaupanjem ponovno obračamo na vsakega brata in sestro s prisrčno prošnjo za pomoč. Vedi, da je Mati božja sama, ki te v letošnjem svetem letu tega prosi. Boljšega namreč ne moreš storiti za razširjenje Njenega če-ščenja med nami, kot če velikodušno prispevaš, da z lastnimi žrtvami skoraj postavimo svetišče Njej in Njenemu Sinu: prestol božjih milosti in blagoslova za nas in naš rod. S hvaležnostjo sprejmemo vsak dar in molimo za dobretnika. Šolske sestre v Celovcu. PRIPIS: DAROVE z veseljem sprejemaj vsi slovenski duhovniki in upraA MISLI. Iskreno priporočamo. — Ur. NJ. EMINENCA KARDINAL GILROY se je vrnil v Sydney z romanja; v Lurd, obiska pri sv. Očetu itd. Povedal je, da se je sv. Oče posebej zahvalil po njem Avstraliji, da velikodušno sprejema toliko število razseljencev. Glede bodočnosti sveta in Cerkve je papež velik optimist, ugotavlja kardinal. Tudi drugod po Evropi in; Ameriki, koder je hodil, je povsod našel prepričanje, da se ni bati nove splošne vojne. Vendar ne smemo pozabiti na naročila in zahteve fatimske Matere božje: molitev in pokora! — ali pa: izbruh nove strašne vojne . . . PROŠNJA SLOVENSKIH SESTER V CELOVCU KOTIČEK NAŠIH MALIH »Govorila sem ne samo iz prepričanja, govorila sem iz skušnje. Iz lastne moje osebne izkušnje. In ko primerjam svoje lastne izkušnje z izkušnjami sočloveka — moj mož mi je najbolj pri roki — uvidevam bolj in bolj, da smo si vsi precej enaki. Z zanikernostjo v odnosih do Boga se začne — potem je dolga pot navzdol —- z dozdevno znanostjo se neha — pa smo lepo na varnem pred Begom, tako se nam zdi. Ustvarimo si svojo vero, vero v prazen nič, potem se pa širokous-timo, da smo brezverci.” „Vidite. kakšne lepe sadove je rodila vaša knjiga, gospod župnik,” je vmes podražil profesor. Gospa mu ni ostala dolžna. „Nikar se ne delaj tako vzvišenega, ljubček moj! Vidim ti v dušo in vem, da tudi mimo tebe ni šla ne knjiga ne pogovor z župnikom kar tako. Samo priznati nočeš in se delaš, kakor da ti je vse zgolj v zabavo. Ponarejaš se. Jaz pa vidim — lepo merico tvojega namišljenega miru ti je že skalilo.” „Ker je vse tc tebi preoralo tisto, kar imenuješ vest, te je zdaj sram pred samo seboj, pa bi rada preorano njivo natvezla meni . . .” Gospa je že zinila za nadaljnjo besedo, pa je župnik spet dvignil roko. Ni maral, da bi se razgovor razvil v duhovito zafrkavanje med zakoncema. Potem je zelo resno vprašal: ,,Gcspa, kakšne dokaze imate za trditev, da je profesorjev notranji mir skaljen? Samo eno točko, prosim.” „Samo eno točko? Dobre, naj bo ena sama. Oni dan mi je pravil, kako ste mu pomeli pod nos tisto o izpljunjenju iz božjih ust. Pa je nekam zamišljen dejal: Ne razumem, zakaj naj bi Bog izpljunil tistega, ki ni ne gorak ne mrzel, obdržal pa v ustih onega, ki je mrzel. Z drugo besedo: Očiten preganjalec vere naj bi bil Bogu — to se pravi, če Bog je — nekako znosnejši kot človek moje sorte, miren in strpen. Kakšna logika!” „Pa ste mu pojasnila, gospa?” „Tudi meni ni prav jasno . . .” „Če boste to logiko razumno razložili, vas bom pa res cbrajtal”, se je muzal profesor. (Se bo nadaljevalo) PRIDITE, MOLIMO! Vsako nedeljo ob 4. popoldne je slovenska molitvena ura v stranski kapelici St. Francis cerkve v Paddingtonu. Vsi iskreno vabljeni. Molimo po papeževem namenu: za mir, za molčečo cerkev itd. Požrešni divji petelin POZNO JESENI SO PRILETELI ptiči na rob gozda. Pripravljali so se, da odlete v tople kraje. Drug čez drugega so vpili: „Smo vsi? Smo vsi tu? Kdo še manjka?” Izkazalo se je, da manjka divji petelin. Planinski orel je udaril z zakrivljenim kljunom cb suho vejo, udaril še enkrat in naročil mladi divji kokoški, naj odleti po divjega petelina. Kokoška je odletela in zagledala petelina, kako sedi na smreki in lušči iz storža zrnca. »Spoštovani petelin, poslušaj! Odleteli bomo v tople kraje. Samo nate še čakamo.” „No, no, ne govorite tjavendan. Saj se še ne mudi. Koliko zrnc bi ostalo tu! Ne smemo jih pustiti.” Kokoška se je vrnila na rob gozda in povedala, kaj počne petelin. Orel je poslal hitrega jastreba. Petelin je sedel in tolkel zrnca. „Hej, petelin, vsi čakamo, da se nam pridružiš!” „Kaj se vam tako mudi?” je zabrusil petelin. „Bomo že odleteli, nič se ne boj. Pred potovanjem se je treba dobro najesti.” Ko je orel to slišal, se je razjezil, se postavil na čelo ptičem in — odleteli so , . . Divji petelin je še sedem dni luščil zrnca. Osmi dan je vzdihnil in si otrl kljun ob perje. „Že vidim, da vsega ne pojem. Precej bo ostalo za veverice.” Tedaj je odletel na rob gozda. „Kaj pa to pomeni?" Vsa drevesa so stala gola, brez listja. Ptiči so, čakaječi petelina, pokljuvali vse zelenje. Divji petelin je bridko zajokal in zaškrtal: „Sam samcat! Zapuščen od vseh sem ostal v gozdu. Kako bom vzdržal čez zimo?” Od solz so se mu pordečile obrvi. Kadarkoli se od takrat petelinovi otroci, vnuki in pravnuki spomnijo, kako je moral njihov davni prednik nekoč sam samcat prezimovati v gozdu, vselej bridko zajoče-jo. Zato imajo vsi divji petelini vse do današnjega časa kot žerjavica rdeče obrvi . . . ★ • S to povesticc na j danes končam, dragi otroci Bodite zdravi in veseli, kakor je zdrava in vesela na visokem morju Vaša Neva. P. BAZII RVIČ V DVEH LETIH se mi je zgodilo, da mi je poplava prekrižala račune. Hotel sem v Bone-gillo, pa mi je predstojnik dejal: „Kaj nič ne bereš časopisov? Hume Highway je zaprta, Wangaratta pod vodo ..Posledic povodnji tik pred mojim prihodom v Avstralijo sem videl dovolj in tudi po vodi sem že previdno vozil, a slike v časopisu tega tedna so me presenetile. Presneta Avstralija! Enkrat suša, da ti jezik visi iz ust in ne moreš dobiti požirka vode, drugič pa poplava, da moraš obsedeti doma ... Da bi pa še čoln kupoval in vzdrževal za takele prilike — naka, to pa ne gre! Saj so mi nekateri še za avto nevoščljivi, kaj bi šele govorili o „patrovi jahti”, če bi imel čoln! ★Kadar sem med Slovenci in vidim v skupini neznan obraz, navadno potegnem beležnico iz žepa in povprašam po imenu ter naslovu. Tako raste moj imenik in je v dveh letih narasel samo za Viktorijo v tri velike škatle. Saj mi rojaki ne 'smejo zameriti, da kot dušni pastir želim imeti čim popolnejši seznam vseh, za katere sem prišel iz Amerike. Marsikdo se mi je že namrdnil, češ: Kaj se vtikaš v moje osebne zadeve, da me sprašuješ za ime in naslov?! Ko je prišel čez pol leta za izpolnitev kakega formularja ali po moje priporočilo, je bil pa le vesel, da sva se že videla. Meni je bilo pa tudi laže, da sem lahko ugodil in mirno zapisal: Tega in tega osebno poznam ... ★Zadnjič pa se mi je prigodilo tole: Srečal sem fanta, ki ga doslej še nisem videl. ,.Midva se še ne poznava. Kako pa vam je ime?” Povedal mi je. Brž sem zapisal. „Kje pa živite?” — „V Melbournu”. „Tukaj v Moonee Pondsu?” „Ne. V Collingwoodu”. Torej do sem smo že prišli. Iskal sem primernih besed, da bi povprašal po ulici in številki. Tu pa se je fantu zataknilo. „Čakajte, moj prijatelj bo vedel za ime ulice, številka hiše pa je menda šest”. (Takoj sem videl, da fant več ne dopisuje, ko niti za svoj naslov ne ve. čakaj, čakaj, te bo treba pobarati, kdaj si zadnjikrat mami pisal! Njegov prijatelj, katerega je poklical na pomoč, mi je povedal hišno številko — ni bila 6 — potem smo začeli vsi trije ugibati ime ulice. Kar je prijatelj izgovoril, nisem znal napisati. Ne, angleška beseda ne bo! Kar dolgo smo se prerekali in mahali z rokami in fanta sta mi popravljala, kar sem pisal. Končno je prijatelj vzel svinčnik in napisal: ČAMBEEL. Pa še skoraj pridušil se je, da bo to stoodstotno držalo. Nisem verjel, pač pa skočil v avto po zemljevid Melbourna. Končno smo vendarle našli zaželeno ulico. Ime je bilo: CAMPBELL! Oddahnil sem se. Hvala Bogu, po desetminutnem boju je bila zmaga naša. Nehote sem pomislil na evangeljske besede: Kdor išče, najde! Spet vem za enega Slovenca več. Zaprl sem beležnico in hotel IJ TIPKA začeti s fantom prijetnejši pogovor. ! Pa me je prehitel ter mirno povedal: „Veste, s stanovanjem nisem j nič zadovoljen. Drago je in avstralska hrana. Nič slovenskega. V so- 1 boto se mislim seliti .. Kakor bi me udarila strela! Kaj sem hotel drugega, kakor zopet izvleči beležnico ter začeti boj znova ... ★Vsem, ki najprej pogledajo, „katera sta se vzela”, moram povedati, da od zadnjega tipkanja Viktorija ni dobila novega slovenskega para. Vsaj ne, da bi vedel zanj. Saj je kar prav, da mi dajo malo počitka ti naši fantje in dekleta. Pač pa moram popraviti napako, ki se je vrinila v moje zadnje tipkanje. Iz Štefanije Valher in Hinka Bedrača sem napravil Prekmurca, v resnici sta pa oba doma iz zelene Štajerske. Sem pač premlad odšel po svetu, da bi kaj več šaril tam okoli in si ogledal meje „totega becirka”. Takoj, ko se izšle zadnje „Misli”, so mi povedali, kakšnega kozla sem ustrelil. „No ja”, sem dejal, „še bolje: bosta pa prišla še enkrat v cajtenge”. In sta res. Hinko, ti pa se nikar ne jezi name, če te bodo iz porednosti še vedno klicali za Prekmurca. ★Pač pa smo imeli pristno slovensko, „ohcet” v Adelaidi. Dne 26. julija sta v cerkvi sv. Patrika stopila pred oltar Emilija URH in Tone JESENKO ter rekla svoj .Hočem!” Milka je čloma iz trnovske fare pri Ilirski Bistrici ter je pred nekaj meseci dospela v Avstralijo, Tone pa je doma iz št. Jošta nad Vrhniko. Celo nekaj starih slovenskih običajev so Tonetovi prijatelji kaj prijetno domače vpletli v celo zadevo, da je voznik taksija verjetno debelo gledal, kaj vse pomeni. Ne samo, da je nevesta po poroki ob prihodu na novi dom prejela kruh in sol ter hišni ključ: ko jo je priča prišel iskat, da jo popelje v cerkev, so bila vrata sobe zaklenjena in moral se je prerekati, po kaj je prišel. Pa je — po starem slovenskem ženitovanjskem običaju — napačna nevesta prišla skozi vrata ter hotela s pričo v cerkev. Zraven nisem bil, pravili pa so, da je bilo mnogo smeha. — Emiliji in Tonetu čestitke! ★No, je bilo pa krstov toliko več. V Adelaidi se smejeta (ali pa jokata) dve novi Slovenki, ki smo ju nesli h krstu 27. julija. Družina Antona IVANČIČA in Jolande r. Maglica je dobila Ano Marijo Leo-noro, družina Slavka KRALJA in Marije r. Klopčič pa Sonjo Marijo Magdaleno. V Melbournu smo 3. avgusta krstili v družini Jožefa ZUPANČIČA in Ane r. Božič: fantku je ime po očetu — Jožef. Dne 9. avgusta je oblila krstna voda Vijolico Magdo Leopoldo, prvorojenko družine Marija PODGORNIKA in Vere r. Prelc. Vladimir Anton pa je novi član družine Ivana PRPIČA in Alojzije r. Skvarč; krščen je bil 16. avgusta. Vsem srečnim staršem čestitke, pevskim klubom pa tudi; pravijo, da bo dober pevec tisti, ki joka pri krstu. Naši novorojenški kažejo kar lepo pevsko bodočnost ... ★Na poti iz Adelaide sem se zopet ustavil v gozdni naselbini Nang- warry, ki je za dve naši družini bogatejša. Dve, MEZINČEVA in MEŽNARJEV A, pa sta tudi dobili prirastek. Obema naše čestitke! ★Mala Vogrinčičeva Anica me je spravila v smeh. Na vsak način je hotela z nami v cerkev, ko je France prejel pogojni krst. Neverjetno se ji je zdelo, kako bo mogel Janez, mož njene sestre, tako velikega fanta „nesti na rokah h krstu”. Verjetno je bila razočarana, ko je videla, da se h krstu lahko tudi hodi. In France je hodil, saj ima že osemindvajset let! Prekmurski Slovenec, ki je bil vzgojen v luteranski veri, pa sva pred meseci začela krščanski nauk. Lepo bi bilo, ko bi vsi katoliški Slovenci tako cenili milost vere, kot jo cenijo konvertiti. Bog in Marija s Teboj, France! ★Že zadnjič sem omenil slovensko pokopališče. Zdaj sem zadevo dokončno uredil. Dvanajst grobov je zapisanih na slovenskega kaplana v Melbournu, naj mu bo ime že Peter ali Pavel. Dvanajst grobov, v vsakem prostojra ža dve krsti, torej za 24 oseb. Bog daj, da še dolgo ne bi bili polni! Bojim se pa, da se mi želja ne bo uresničila, ko fantje tako hitro kupujejo motorna kolesa in še hitreje drve po ulicah ... Ko bo naše Navje lepo urejeno, nam bo v čast, da se spominjamo pokojnih. Preveč slovenskih izseljencev je že pokopanih po neznanih grobovih širne Viktorije, da ne rečem Avstralije! ★Zadnji „Vestnik SKM” me je prijetno presenetil s svojim „toplo-merom” — merilom darov za Slovenski DOM v Melbournu. No, skoraj 900 funtov je že skupaj. Ni slabo, če pomislimo, da je nabiralna akcija v resnici šele nedavno stekla. Všeč mi je, da je celotna zadeva tako lepo urejena, da se nihče ne more bati niti za pol pennyja, kam bo šel. Nikamor drugam kot v posebni bančni račun za DOM. Občudujem gr. Marjana Lauka, načelnika Odseka „Dom SKM”, ki se je tako zavzel za stvar. Tudi naši fantje v Snowy Moun-tains so se dobro izkazali, čim več bomo nabrali, tem lepša bo naša skupna streha in tem hitreje bomo zaključili nabiralno akcijo. STO NOVIH ČLANOV Ta poziv je dala v javnost Slovenska Kulturna Akcija v Argentini. Kampanja je razpisana. Po vsej pravici zasluži, da bi jih Čimprej dobila. Njena dosedanja knjižna izda-nja so silno dvignila našo lastno kulturno zavest, pa tudi izredno lepo predstavila Slovence pred svetom. Draginja v Argentini silno narašča, tiskanje knjig jt zmerom dražje. Bojijo se, da bodo omagali, če ne dobe novih odjemalcev za svoje knjige in revije. Kje je ovira, da ne bi mogla Avstralija dati Kulturni Akciji — recimo — vsaj DESET novih članov ali članic? Že večkrat smo objavili vsoto, ki je potrebna za včlanjenje, tudi knjige smo navedli. Članstvo sprejema in vsa pojasnila daje avstralski zastopnik: G. Zvonimir Hribar 970 Curlew Cresc. Albury, N.S.W. NOVICE IZ PERTHA, W. A. Nikar ne mislite, da „na zapadu ni nič novega”, čeprav se zelo redko oglašamo. Zakasnjena zimska deževna doba je povzročila dosti poplav, več cest in mostov je bilo nekaj dni pod vodo. Celo novorojenčka je dala poplava, nekako drugega Mozesa. Mož je krmaril avto skozi naraščajočo vodo, da bi spravil ženo v porodnišnico. Avto se je zataknil, kar pa novorojenčka prav nič ni motilo: veselo je zavekal v naročje presenečenega daddija. Re-šilci so izvlekli iz vode avto z mlado družino. Vse kot nekdaj, ko so otroke lovili v potokih in jezerih! 129 let je staro mesto Perth. Za birthday party so poavstralili 41 priseljencev, tudi nekaj Slovencev; oče župan so novim Avstralcem polagali na srce, naj bodo pogumni pionirji, podobni onim pred 129 leti. čestitamo korajžnim pionir-jem! Pa še nekaj novega imamo: V Floreat Parku si je zgradil ponosno vilo Jože Hribar, ki se mudi pravkar z družino na potovanju po Evropi. V Mt. Hawthornu je postavil gosposki dom svoji družini Frank Lunder. Lepe domove so si zgradili: Ivan Jahovašič v Wem-blyu, Polde Vuga v Mt. How-thornu, Stane Viren in Stanko Tavčar v Osborne Parku. Nove domove je svoječasno blagoslovil dr. Mikula. Prav nič ne zaostajamo za naprednim vzhodom, ker bomo tudi mi zijali v tisto magično steklo, ki zijale prodaja. Vsi govorimo o TV (Television), menimo pa TP (Time Payment), plačevanje v obrokih ... za koliko reči pa že? — Vsekako se nadejamo številnih petičnih izletnikov iz vzhodnih držav, ker bo otok Wallabi, 50 milj zapadno od Geraldtona, paradiž ribičev, pozidan za obširen turizem; iz Pertha bo na otok urejen 200-miljski zračni promet. Tako bo na zapadu čedalje več novega in morda tudi v „Mislih” več novic. M. Osbornič. DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD £5-0-0: Pavla Miladinovič (od prodaje srečk za „srčke” pri romanju v Chatswood); £8-0-0: dr. Ludvik Puš; £2-0-0: Jože Kerec, George Elš-nik; Iva Drčar; £1-0-0: Boris Miklavčič, Štefan Močilnik, Neva Rudolf, Ignac Kotnik, Albert Razboršek, Hilda Liu-bessi, Rudolf Simonetič, Stanko Šubic, Stanko Šušteršič, Stanko Šegula, Margaret Kosmina; £0-10-0: Miha Molnar, Ivan Fatur, Tomaž Klinar, Albert Škerlj, Rudolf Jakšetič, Marija Ratko, Franc Kermolj, Slava Penko, Vincenc Štolfa, Alojz Semenič, Ivan Horvat, Vida Hrdlička, Franc Šuštaršič, Franc Žnidaršič, Mihael Colja, Rafael Turk; £0-5-0: Vladimir Jererčič. Bog vsem obilno povrni, vsem se še nadalje priporočamo. — Upr. OB ZNAMENJU NE STRAŠI VEČ . . . ŠTORIJE”, KI JIH JE IZDALA Mohorjeva v Celovcu, vzbude v bralcu marsikak lasten spomin. Jaz sem ob branju mislil na Po-držajevega očeta. Še živi, proti devetemu križu roma, pa še zmerom zna ..pripovedovati”, tako mi piše od doma mama. Otrok ni imel, pa si je vzel tri rejenke in eni od njih prepustil posestvo. Nekdaj sva si bila s Podržajevim očetom soseda. To je bilo takrat, ko sem bil — kakor še več paglavcev v naši vasi — doma za pastirja. Ob nedeljah in ob slabem vremenu je pasel tudi Podržajev oče. Kadar je bilo to, sva vedno skupaj pasla. Rada sva se imela. Meni je bil mož posebno zato tako všeč, ker je znal zmerom kaj zanimivega povedati. Kar iz rokava jih je stresal. „Vidiš, fant, ob tistem štoru tam so se sončile gozdne vile ...” „Na onemle traviku so na praznik šekli seno, pa so jih kače pregnale in seno je zgnilo pri lepem vremenu ...” „Ob tistemle znamenju pa straši »» Vsako zgodbo sem hotel zvedeti