Glasnik SED 48|1,2 2008 131 Društvene strani Nadja Valentinčič Furlan* 12. aprila 2008 se je osemnajst udeležencev rajže podalo na strokovno ekskurzijo v zgornji del Baške grape. Najlepši čas za obisk je kakšen mesec pozneje, ko vse ozeleni in je vreme že bolj stabilno. Prav to obmo čje je namre č znano po najve čji gostoti padavin na kvadratni meter v Sloveniji, saj se topli vlažni zrak, ki z Jadrana prodre po dolini So če, Idrijce in Ba- če, ob južnih pobo čjih Črne prsti in Koble dvigne, ohladi, in rezultat je dež. Kljub vsemu smo imeli z vremenom kar sre čo, privoš čili smo si celo peša čenje iz Podbrda do Ba če in uživali v razgledih na hribe in samotni zaselek Hoba na nasprotnem bregu, ki je (bil) moje središ če sveta. Naše razgledovanje smo za čeli na Petrovem Brdu, torej po klju ču geografske bližine izhodiš ču, pozno popoldne pa smo prispeli do Ruta, kjer leži zgodovinski klju č tega obmo čja – tu je bil ve č stoletij sedež rihtarije. Zgornji del Baške grape je namre č zaznamovala tirolska kolonizacija v 13. stoletju. Priseljene družine so izkr čile gozdove, si postavile bivališ ča in se v naslednjih stoletjih namnožile v trinajst vasi (edino vasi Grahovo in Koritnica sta starejšega, slovenskega izvora). Do devetnajstega stoletja so se potomci prvotnih naseljencev poslovenili, stiki z Innichenom v Pustriški dolini pa so se pre- trgali. (Sledovi nemškega nare čja so še danes izpri čani v pri- imkih in ledinskih imenih, stike z Innichenom/San Candidom pa so Rutarji pred dvajsetimi leti ponovno vzpostavili.) V prvih letih 20. stoletja se je obmo čje zgornjega dela Ba- ške grape, predvsem dolinske vasi, razcvetelo zaradi gradnje Bohinjske železnice in posebno Bohinjskega predora. Dela niso dobili le doma čini, ampak tudi množica delavcev z vseh koncev Avstro-ogrske in tudi iz Italije. Nasprotno pa je Baško grapo hudo prizadela italijanska zasedba Primorske med obe- ma vojnama – z Rapalsko mejo je bila lo čena od sosednjih krajev na Gorenjskem, ki so bili del Kraljevine Jugoslavije. Nekateri železni čarji so bili tedaj premeš čeni celo na jug Ita- lije, nekaj doma činov je poiskalo boljše možnosti v bližnjih italijanskih mestih, predvsem Trstu in Gorici, precej ljudi se je odselilo v Ameriko, Belgijo, Francijo, medtem ko so naj- bolj zavedni Slovenci prebegnili v Jugoslavijo. Po drugi svetovni vojni se je položaj sicer izboljšal, odselje- vanje pa se je vseeno nadaljevalo. Državna uprava ni stimu- lirala obdelovanja zemlje na strmih obmo čjih, zato so zara- di služb odhajali v bližnje centre. V samostojni Sloveniji je Baško grapo doletel tudi popoln zlom industrije. Po propadu Tovarne volnenih izdelkov Ba ča se še ve čji delež doma činov dnevno vozi na delo v Tolmin, Novo Gorico, Idrijo, Cerkno, Bohinj, Železnike, Kranj in celo v Ljubljano, zato Baško gra- po lahko danes opredelimo kot spalno naselje. Po drugi strani so tujci Baško grapo odkrili kot prostor, kjer najdejo mir in kakovostno ohranjeno okolje, ter pokupili kar precej hiš in kmetij. Podpisana sem pripravila program ekskurzije in želela Baško grapo predstaviti kar najbolj bogato in ve čplastno, zato sem k sodelovanju pritegnila najboljše poznavalce. Mag. Silvo Torkar, sodelavec etimološko-onomasti čne sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki izvira iz Hudajužne, je že med vožnjo razdelil strokovno literaturo in podal temeljit zgodovinski pregled tega obmo čja, predvsem pa je briljiral z jezikovnimi in etimološkimi razlagami ob čih imen v Baški grapi, pa tudi z drobnimi zgodbami. On ji striktno pravi Ba- ška dolina, jaz pa vztrajam na Baški grapi, kot tudi okoli 90 odstotkov doma činov. Na Petrovem Brdu nam je v planinski ko či Rudi Zgaga postregel kavo skupaj s pripovedmi iz sta- rejših obdobij, pa tudi iz svojih izkušenj. V Podbrdu nas je * Nadja Valentinčič Furlan, univ. dipl. etnol. in kult. antropol., anglistka, višja kustodinja, Slovenski etnografski muzej, 1000 Ljubljana, Metelkova 2. E-naslov: nadja.valentincic@ etno-muzej.si V BAŠKO GRAPO! Pri Martinu na Bači smo prisluhnili pripovedi Silva Torkarja. Foto: Irena Destovnik, Bača, 12. 4. 2008 Pred votlo lipo v Rutu, ki naj bi bila po ustnem izročilu stara vsaj 600 let. Foto: Ivan Mohorič, Rut, 12. 4. 2008