Razprave in članki J1 7
In memoriam Metodične izkušnje
Predstavljamo se
Ocene in poročila
Bibliografija Popravek
127 131
135
141
143 145
Irena Androjna
Pripovedni položaji	v kratkih pripovedih Andreja
Blatnika
Tonetu Pretnarju (19. avgusta 1945 -16. novembra 1992) v spomin
Mojca Poznanovič
Izkušnje iz mentorskega deta z raziskovalnimi nalogami	srednješolcev
Jan Zoltan
Položaj in delo	slovenskega lektorata na tržaški univerzi
Tone Smolej
Dušan Moravec,	Lojz Kraigher. Monografija k
Zbranim delom	slovenskih pesnikov in pisateljev
Miha Javornik
O razpotjih sodobne ruske literature
Marko Kranjec, Alenka Logar-Pleško, Anka Sollner-Perdih, Marija Cvetek
Slovenistika v letu 1991
Pri napovedi vsebine tretje številke Jezika	in slovstva so
pomotoma izpadla imena štirih	sodelujočih v	anketi o položaju
hrvaščine/srbščine v slovenski šoli,	in sicer imena: Berta Golob,
Vika Slabe, dr. Jože Pogačnik	in dr. Jože	Toporišič 7,aradi
neljube napake se opravičujemo	sodelujočim v	anketi in tudi bralcem Jezika in slovstva.
Uredništv o
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana
Uredniški odbor: Alenka Sivic-Dular (glavna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Jože Pogačnik, Marko Juvan, Miha Javornik (slovstvena zgodovina), Zinka Zorko, Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Lojze Tome Oprema naslovnice: Samo Lapajne
Računalniška priprava: Tržna informatika, d.o.o., Cesta v Polje XVI/5, Ljublj ana
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, Ljubljana 61000
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 930 SiT, cena posamezne številke 200 SIT, dvojne številke 250 SIT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 500 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Ministrstvo za šolstvo in šport RS.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18. 3. 1992, revija šteje med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5%-ni davek od prometa proizvodov.
Jezik in slovstvo
Letnik XXXVIII, številka 4 Ljubljana, januar 1 992/93
ISSN 0021-6933
134236
RAZPRAVE IN ČLANKI
Irena Androjna	UD K 886.3.08:929 Blatnik A.
Ljubljana
Pripovedni položaji v kratkih pripovedih Andreja Blatnika
Razprava obravnava kratko prozo Andreja Blatnika z vidika vloge pripovedovalca in njegovih odnosov z literarnimi osebami.1 Pri razvrščanju pripovednih položajev se opiram na sistem, ki gajeFranzK. Stanzel predstavil v svoji knjigi Theorie des Erzählens (Göttingen, 1989).
1. Teorija pripovedi
Stanzel je izdelal izredno natančno tipologijo oblik pripovedi, ki poleg klasificiranja "idealnih" oblik v t. i. krogu pripovednih položajev zajema tudi zapletenejše vmesne oblike. Njegove ugotovitve, kot tudi terminološki instrumentarij, so nam lahko v veliko pomoč pri analizi in interpretaciji pripovednih del.
Za začetek je pomembno razlikovanje med globinsko in površinsko strukturo. H globinski strukturi spadajo geneza, snovanje in uresničitev neke pripovedi (torej ustvarjanje druge, fikcijske resničnosti), medtem ko Stanzlova tipologija pripovednih situacij zajema površinsko strukturo — vse prvine pripovedi, ki posredujejo zgodbo bralcu. Posredovanje je značilnost pripovedi, saj ima proza v nasprotju z dramo posrednika, pripovedovalca, ki ocenjuje, čuti, opazuje. Glede na način posredovanja pripovedi ločimo tri tipične pripovedne položaje — PP: za prvoosebni PP je značilno, da je posrednik, se pravi prvoosebni pripovedovalec, ravno tako oseba v fiktivnem svetu kot druge osebe v pripovedi. Svet literarnih oseb je identičen s svetom pripovedovalca. Za avktorialni PP (auktoriale ES) velja, daje pripovedovalec zunaj sveta literarnih oseb; posredovanje izhaja iz položaja zunanje perspektive. V osebnem PP na mesto posredujočega pripovedovalca stopi odražajoča oseba, literarna oseba, ki misli, čuti, dojema, vendar ne govori bralcu, kot to počne pripovedovalec. Bralec z njenimi očmi opazuje druge osebe v pripovedi in ima vtis neposrednega prikaza.
1.1 Konstituenti treh tipičnih pripovednih položajev
Prvi konstituent, način, je vsebovan v vprašanju "kdo pripoveduje?". Odgovor je: pripovedovalec ali pa odražajoča oseba. Pripovedovalec se lahko pojavi pred bralcem kot samostojna osebnost ali pa je umaknjen za pripoved in skrit bralčevim očem. Za ti dve osnovni pojmovanji pripovedovalca Stanzel uporablja izraza 'poročevalna pripoved' in 'scenični prikaz'.2 Način je torej vsota vseh možnih različic pripovedi med poloma 'pripovedovalec' in 'odražajoči'. Drugi konstituent, oseba, temelji na odnosih med pripovedovalcem in literarnim osebami. Področje bivanja, v katerem so
1	Članek je izvleček iz diplomske naloge z enakim naslovom.
2	Obstaja še možnost t. i. dramatiziranega prizora, ki sestoji iz čistega dvogovoraali dvogovora s kratkimi poročili neosebnega pripovedovalca.
pripovedovalec in osebe, je lahko identično ali ločeno. V prvem primeru gre za prvoosebno, v drugem za tretjeosebno pripoved3 Pri tretjem konstituentu, perspektivi, nas zanima, kako bralec spremlja prikazano mu resničnost. Gledišče (točka, s katere se prikazuje) je lahko znotraj zgodbe, tj. v glavni osebi ali v središču dogajanja, ali pa zunaj zgodbe, v pripovedovalcu, ki sam ni nosilec dogajanja, ampak npr. sodobnik glavne osebe, opazovalec ali kronist dogajanja. V skladu s tem razlikujemo notranjo in zunanjo perspektivo.
Sistem binarnih opozicij 'način', 'oseba' in 'perspektiva' sestavlja teorijo pripovedi, ki konkretno obliko pripovedi razume kot celoto modifikacij določene osnovne oblike. Ta sistem izpopolnjuje na začetku omenjeno shemo tipičnih pripovednih položajev tako, da vsak od teh položajev pomeni en pol vsake od treh opozicij:
Avktorialni PP— prevladuje zunanja perspektiva (opozicija perspektiva);
Prvoosebni PP — prevladuje identično bivanjsko področje pripovedovalca in oseb (opozicija oseba);
Osebni PP — prevladuje način odražajočega lika (opozicija način).
Če tipične pripovedne položaje shematično razpostavimo po krogu, dobimo diagram, kot ga prikazuje slika na koncu.
2. Sistem pripovednih položajev in Blatnikove pripovedi
Pripovedi Andreja Blatnika iz knjig Šopki za Adama venijo (Š), Biografije brezimenih (B) in Menjave kož (M) obravnavam z vidika treh opozicij. Na podlagi ugotovitev, ki sledijo analizi, vsako pripoved (ali njen del) uvrščam na pripadajoče ji mesto v krogu pripovednih položajev.
2.1 Opozicija 'oseba'
Razlika med prvo- in tretjeosebnim pripovedovalcem je v njuni (ne)pripadnosti svetu literarnih oseb. Prvoosebni pripovedovalec fizično obstaja v tem fiktivnem svetu, je "telesen". Avktorialni tretjeosebni pripovedovalec se nase sicer nanaša z 'jaz', vendar "nima telesa". Bralec lahko zazna nekatere njegove značajske lastnosti, vendar jih ne povezuje s telesnostjo, kolikor pa že, ima to telo zgolj funkcijo nekakšnega pišočega mehanizma. 'Jaz' prvoosebnega pripovedovalca pa ima konkretno telo, kije del njegove eksistence, je 'doživljajoči jaz'. Seveda je ta "telesnost" v različnih pripovedih konkretizirana različno. Tako se bralec "sooči" s pisateljem v zaključku Prve berivke:
Za svojo pisalno mizo sedim, pogled pridvigujem od zelenkastega ekrana, na katerem mrgoli črk, in se znova in znova zaziram skozi okno; tam je vedno znova tisto, kar pričakujem, zelena krošnja češnje, za njo površne konture manjšajočih se hiš. (60)
Pri Blatniku tak "telesni" pripovedovalec nikoli ne pride povsem v ospredje — pogosteje imamo opraviti z "netelesnim", torej avktorialnim pripovedovalcem.
Druga pomembna razlika je motivacija za pripovedovanje. Za "telesnega" pripovedovalca je motivacija eksistencialna, odvisna od njegovih življenjskih izkušenj, razpoloženj in potreb. V pripovedi Jezik stvari (B) se tako zaključek glasi:
Bratje in sestre so se vdali v usodo, jaz pa ponoči hodim v kuhinjo in se skušam pogovarjati s pekačem, stepačem smetane in mlinčkom za kavo. Žena pravi, da norim in da jo bo od hudega pobralo, a ne razumem prav dobro, kaj misli. Mislim, da bom razrešil uganko. To je vse, kar lahko povem. (112)
o
Seveda je tudi v tretjeosebni pripovedi pripovedovalec v prvi osebi, saj niso odločilni prvo- oz. tretjeosebni zaimki, pač pa področje pripovedovalca (zunaj ali znotraj fiktivnega sveta pripovedi).
Prvoosebnega pripovedovalca srečamo še v Kako sem dobil vojno (Š), Praske na hrbtu (M), Palachov pepel (B), Možnost (B), Pravzaprav (B), Jezik stvari (B), Dan, ko je umrl Tito (B) in v Kioto (B), kjer nastopa v množini.
Tretjeosebni pripovedovalec nasprotno ni eksistencialno zavezan pripovedovanju. Njegova motivacija je prej literarno estetska. Prav to nam daje vedeti pripovedovalec na koncu Skice za portret (B):
O njegovi (glavna oseba) nadaljnji usodi nima smisla govoriti, saj je pravzaprav ni. Zato nam bo ostal v spominih neizrisan, le v grobih potezah. Morda je bil mišljen prav on, ko je bilo zapisano: to je fant, nepomemben za skupnost, samo posameznik.
Samo posameznik ... Oprostite, se kdo spomni, kako mu je bilo ime? Ah, pa nič, saj je vseeno. (57)
Tretjeosebni avktorialni pripovedovalec se pojavlja redko, in še to le na začetku in na koncu (Skica za portret (Š), Nabrežje (Š), V dvojni podobi (Š)).4
Ker v naši razdelitvi tipi prehajajo drug v drugega, obstajajo tudi možnost, da se prvoosebni približa tretjeosebnemu avktorialnemu pripovedovalcu. To se zgodi, kadar se tretjeosebni pripovedovalec udeleži eksistencialne pogojenosti "svojih" glavnih oseb, kar je sicer stvar prvoosebnega pripovedovalca. S tem se čas pripovedi zlije s časom doživljanja osebe. Tako v pripovedi Večerni koncert (B) ne moremo natančno določiti, ali pripovedovalec razpolaga s telesom in je z njim tudi zamejen ali pa je nevidna in "vsevidna" priča.
2.2 Opozicija 'perspektiva'
Tudi ta opozicja izhaja iz problema gledišča. Notranja perspektiva prevladuje takrat, kadar je gledišče v glavni osebi v središču dogajanja. Torej imamo notranjo perspektivno v avtobiografski obliki prvoosebne pripovedi, v pisemskih romanih in v avtonomnih notranjih monologih.
Zunanja perspektiva prevladuje takrat, kadarje gledišče zunaj glavne osebe, na obrobju dogajanja. Sem spadajo pripovedna besedila z avktorialnim pripovednim položajem ali z obrobnim prvoosebnim pripovedovalcem.
Razliko med nasprotnima perspektivama ponazarja zgodba V dvojni podobi (Š). Gre za osebno pripoved s tretjeosebnim pripovedovalcem, se pravi, da dogajanje spremljamo z gledišča glavne osebe — odražajočega lika, ki živi v svetu, ločenem od pripovedovalca. Da gre za notranjo perspektivo, dokazuje to, da lahko bralec zazna in spozna samo tisto in toliko, kar/kot Štefan Seme, glavni lik zgodbe; bralcu je omogočen vpogled v njegovo zavest, dogajanje mu je posredovano s Semetovim zaznavanjem, spoznavanjem in vrednotenjem. Bralec nima privilegija globalnejšega pogleda ali pojasnila, ki bi mu ga lahko dal avktorialni pripovedovalec. Ta se oglasi šele povsem na koncu; s tem izrecno pride do preobrata iz notranje v zunanjo perspektivo:
Ozrl se je na ulico enajst nadstropij niže in pomislil, koliko ljudi bodo tisti dan sploh videli skočiti. Zapustimo zdaj Štefana Semeta, ali kakorkoli se je že imenoval tisti človek, zapustimo ga na okenski polici z njegovim neizgovorjenim vprašanjem: kdo pravzaprav umira s to smrtjo? Ne more vedeti, da bo skočil zato, da bi se končalo prezrcaljenje nekega drugega, tujega življenja. Stoji med nebom in zemljo ter čaka besedo, ki bi ga odre.šila. Ni te besede, le smehljava se mu lahko, jaz in pisec te zgodbe. (23)
Avktorialni pripovedovalec (tako "jaz" kot "pisec te zgodbe" pomeni seveda pripovedovalca, dvojna podobaje namreč vodilni motiv zgodbe) kot "idealni" pokazatelj zunanje perspektive odtrga bralca od spremljanja zavesti glavne osebe. Z zgodbo je bil bralec ves čas usmerjan, nastajala je njegova predstava o svetu (zunanjem in notranjem) Štefana Semeta, ustvarjala se je torej iluzija
le da je v teh pripovednih položajih umaknjen v ozadje. Takih pripovedi je pri Blatniku precej, obravnavane pa so pri opoziciji 'način'.
Sicer pa v domeno tretjeosebnega pripovedovalca spadajo tudi scenični prikaz, odvisni govor in pojav odražajoče osebe
neposrednosti. Z avktorialnim posegom pripovedovalca se ta iluzija podre, gledišče se premakne iz dogajanja, ki ga pripovedovalec zdaj komentira, umešča in s tem nadgrajuje. Bralec je seveda spet usmerjan, a tokrat z gledišča — iz zornega kota — pripovedovalca.
Med Blatnikovimi zgodbami težko najdemo katero, ki je pisana popolnoma v zunanji perspektivi. Navadno so prepredene z notranjim monologi, z vpogledi v notranjost oseb ali pa z dvogovorom odkrivajo njihove nazore in občutenja. Kratka pripoved Jkar (B) je edina izjema.
Značilno za pripoved je, da lahko bralcu z iluzijo neposrednosti prikazuje notranji svet literarne osebe (njene misli, opažanja, čustva in stanja zavesti). Prav moderna pripoved teži k temu, da ustvarja videz neposrednega, spontanega prikaza notranjosti, najraje s pomočjo odražajoče osebe. Prikaz notranjega sveta, ki ustreza zunanji perspektivi, je "vsevedoče" poročilo avktorialnega pripovedovalca o razmišljanju osebe. Nasprotno pa obrobni prvoosebni pripovedovalec (še vedno v domeni zunanje perspektive) bralca navede k temu, da sam razbere misli glavne osebe.
Z izbiro perspektive se usmerja bralčevo sočutenje. Bolj ko so bralcu poznani vzroki za obnašanje osebe, bolj jo bo pripravljen razumeti, tolerirati itd. Vsekakor bo sočutenje večje pri na videz neposrednem vpogledu v zavest osebe kot pri pripovedovalčevem poročilu o tej zavesti. Če nastopa več glavnih oseb, se zaradi večjega sočutenja simpatija utegne prevesiti v korist tiste, v katere notranjo svet ima bralec največ vpogleda. Avtor lahko kaki osebi (zavestno ali ne) daje prednost in tako propagira njene ideje. V takem primeru je težko ločiti nazore osebe od avtorjevih.
V Blatnikovih kratkih pripovedih redko nastopa več kot dvoje glavnih oseb, pa vendar lahko usmerjanje bralčevih simpatij lepo ilustriramo z Začasnim bivališčem (M). Gre za scenično predstavitev, za nekakšen reducirani dvogovor, saj ženska govori in sprašuje, moški pa se ne odziva. Zato se govor ženske sprevrže v samogovor, ki bralcu omogoči vpogled v njen notranji svet. Čeprav za bralca zunaj tega samogovora in skopih opisov prizorišča obstaja popolna praznina, bo — verjetno — simpatiziral z žensko, ker pozna stanje njene zavesti, moški pa mu bo tuj, torej nesimpatičen.
2.3 Opozicija 'način'
Pri tej opoziciji sta teoretično zajeti naslednji dve pojavni obliki posredovanja: tematizirano posredovanje pripovedi in zatajeno ali prikrito posredovanje. Skoraj vsaka nekoliko daljša pripoved niha med obema poloma. Kljub temu lahko določimo prevladujoči način.
Razlika med tema dvema oblikama pripovedi je ena najstarejših ugotovitev literarne teorije. Pomeni namreč pojmovno jedro Platonovega nasprotja "diegesis" in "mimesis", ki so ga razvijali v antiki in je spet postalo aktualno v 19. stoletju. Stanzel za to nasprotje uporablja termina poročana pripoved ("berichtende Erzahlung") in scenični prikaz ("szenische Darstellung"). Gre torej za poosebljenje in razosebljenje pripovednega procesa; pri drugem z namenom, da se pri bralcu ustvari iluzija neposrednosti fiktivnega dogajanja—da bralec pripovedovano dojema kot "dogajajoče se".
Scenični prikaz pa se lahko ustvarja tudi z zavestjo literarne osebe kot zrcaljenje fiktivnega dogajanja; tak scenični prikaz je domena osebnega PP in notranjega monologa. Scenični prikaz v prvotnem pomenu nastopa v prvoosebnem PP ali v avktorialnem PP, kadar pripovedovalec prepusti prostor samemu toku dogajanja.
Opozicija 'način' torej pomeni nasprotje med posredovanjem s pomočjo pripovedovalca in posredovanjem s pomočjo odražajoče osebe. Pripovedovalec pripoveduje, poroča, kaže, citira, se
Na angleško govorečem področju so se uveljavili termini "telling" in "shovving" oz. "simple narration" in "scenic présentation" (P. Lubbock in za njim N. Friedman).
Scenični prikaz se bliža dramatskemu postopku, vendar je treba razlikovati med pripovednimi in nepripovednimi deli besedila. Dvogovori oseb brez narekovajev in avktorialnih "režijskih" spremnih stavkov so nepripovedni deli, ki ne sodijo v pojem scenični prikaz. Scenični prikaz kot pripovedna oblika opremlja dvogovor z narekovaji, avktoriainimi spremnimi stavki in s poročilom (lahko tudi skrajno skopim) o dogajanju.
sklicuje na svoje lastno pripovedovanje, nagovarja bralca, komentira ali celo vrednoti povedano. Funkcija pripovedovalca zajema vse oblike avktorialnega ter takega provoosebnega pripovedovalca, ki pripoveduje (ne pa doživlja). Odražajoča oseba izraža, tj. zrcali dogajanja iz zunanjega sveta v svoji zavesti, dojema, ugotavlja, opaža, in to molče; ne ubeseduje svojih opažanj, mišljenj in občutij, saj ni v sporočanj skem položaju. Funkcijo odražajoče osebe ima lahko tudi prvoosebni pripovedovalec, ki zgolj doživlja in razmišlja, ne pa pripoveduje (tj. tematizira posredovanje doživetega).
Taka odražajoča oseba je v Blatnikovi zgodbi Adult movies (B) nepoimenovani glavni lik. Razen v samem začetku pripovedi imamo ves čas vpogled v njegova opažanja, asociacije, občutenje in razmišljanje. Enkrat samkrat se v pripoved "spozabi" avktorialni pripovedovalec z opazko znotraj oklepajev.
Pri Blatniku, kot tudi sicer v sodobni pripovedi, je v veliki večini zgodb posrednik odražajoči lik, in sicer v vsem besedilu (npr. Končno raj (Š), V pričakovanju (Š), Izak (B), Materin glas (B), Okus krvi (M)) ali v večjem delu besedila. Dostikrat zgodbe sestojijo pretežno iz sceničnega prikaza, in to s prvoosebnim pripovedovalcem, ki se udeležuje dvogovora (Možnost (B), Pravzaprav (B), Palachovpepel (B), Vlažne stene (B)—torej predvsem v Biografijah brezimenih) ali s tretjeosebnim pripovedovalcem, ki dogajanje spremlja iz ozadja s skopimi avktorialnimi poročili in spremnimi stavki (Godalni kvartet (B), Jonestown, Gvajana (B), Billie Holiday (M), Začasno bivališče (M)).
Lik pripovedovalca nikoli ne prevladuje v vsej zgodbi, ampak največkrat samo na začetku in koncu, tako da dobimo nekakšno okvirno pripoved (Nabrežje (S), skica za portret (Š), Stvarnik (S)), ali šele proti koncu (Vdvojni podobi (Š), Večerni koncert (B), Nadaljevanje in konec zgodbe o Rošlinu in Verjanku (B)). O funkcij takega končnega preobrata kasneje.
3. Analiza kratkih pripovedi
Natančneje analizirajmo nekaj Blatnikovih kratkih pripovedi, ki se jih brez nekaterih dodatnih ugotovitev ne da uvrstiti v sistem zaradi paradoksnih prehajanj ali združevanj pripovednih položajev.
3.1 Prehodi med slovničnimi osebami
V zgodbi Črtomir, sam in večen (Š) je avktorialnemu pripovedovalcu Črtomirov eksistencialni položaj izhodišče za meditacijo o pomenu človekovega delovanja. Gre za notranji monolog, ki se delno pokriva s Črtomirovimi mislimi, večinoma pa ne. Perspektiva je torej zunanja, le redko se spusti v Črtomirovo notranjost ali v notranjost obrobnih oseb, in še takrat gre bolj za splošno veljavne izreke (za t.i. gnomično sedanjost), v katerih se oseba približa avktorialnemu pripovedovalcu:
Nekoč čez mnogo let, bo na koncu velike zgodbe o človeški veri in brezboinosti zapisano: smrt je nesmisel kot življenje. Je to misel, ki mu ni pustila čakati, da usmiljeno rezilo prekine mučno opazovanje propadanja nekega sveta, njegovega sveta? Naj bo odgovor žrtvovan neskončni nevednosti časa, ki se ne sprašuje, če velja umreti ali zatajiti in živeti. Ni nam dano, da bi bih sodniki. (129)
Nato pa se pripovedovalec obrne k Črtomiru z drugoosebnim nagovorom, in tako tudi konča:
Sam stojiš. Pozabil boš meč, pozabil nocojšnjo bitko, svoje tovariše, rodna polja, vero staršev, Živo in Morano. A vprašanje te bo zasledovalo vse življenje in vrtalo vate, strogo in neizprosno; zakaj nisi umrl z njimi? Nikomur ne pripadaš, tujec si povsod. Tega ti ne moreta odpustiti ne človek ne
Bog. (130)
Kako bi poimenovali takega pripovedovalca? Še vedno je to tretjeosebni, "netelesni" avktorialni pripovedovalec, a tokrat v razmišljanju in ne v opisovanju oseb, dogajanja. V takem notranjem
samogovoru pa se meje med osebami zabrišejo: izbira med prvo, drugo ali tretjo osebo je brez strukturnega pomena za pripoved.
Druga oseba v Nabrežju (Š) ima drugačno funkcijo. Avktorialni pripovedovalec posreduje z nagovorom odražajočega lika. Poleg tega je vsa pripoved v sedanjiku, kar oboje zbuja vtis neposrednosti, dramatičnosti. Gre za dramatični monolog, v katerem se "jaz" sprevrže v "ti". Začetek in konec zgodbe vsebinsko nakazujeta razcepljenost subjekta pripovedovalca — problem identitete pripovedovalca:
Recimo, da igraš flavto; pravijo, da si zelo nadarjen, da že sedaj igraš i tehniko izurjenega koncertanta. (24) (... )
Smehljaš se; treba se je smehljati, veliko smehljati, potem gre lažje. Tako nekako je, kajne? Koliko sem povedal po pravici, koliko dodal, koliko spremenil? (33)
Bralec ima v tej pripovedi občutek, da se pripovedovalec pogovarja sam s sabo, da si izbira vlogo, kakršno bo imel kot neavktorialni prvoosebni pripovedovalec. Spet se ustvarja iluzija, da bralec vidi v zavest pripovedovalca v samem ustvarjalnem procesu. (Tako tudi v zgodbi Skica za portret (Š)). Podobno kot Nabrežje je strukturirana tudi zgodba Geneza in potem (S), v kateri je sklep na moč podoben zgornjemu: pripovedovalec "jaz" očita pripovedovalcu "ti", da si je zgodbo "samo izmislil". Tudi v pripovedi Poizkus (B) naletimo na notranji dvogovor v drugi osebi, ki seradikalizira v Na robu neke druge zgodbe (Š). Tu se prvoosebni pripovedovalec pogovarja s svojim "drugim jazom" v obliki literarne osebe. Druga oseba kot pokazatelj dramatičnega monologa se pojavi še v zgodbi Šopki za Adama venijo (Š).
Nekaj drugega so občasna nagovarjanja bralca v drugi osebi. Ta vzpostavljajo iluzijo neposredne komunikacije, v pripovedi Kako sem dobil vojno (Š) celo nekakšnega domačnega kramljanja:
Prižgal sem televizor— ne obtožite me ničesar, prosim, to storim vsak večer!— in čakal konec programa. (...) Nedolžni so umirali, je z drhtečim glasom oznanil napovedovalec, jaz pa sem se — proti svoji volji, to vam zagotavljam —spomnil prizora, ki sem mu bil priča popoldne. (70)
Tako tudi v delu Besede in molčanja (B).
Drugoosebna pripoved ima pri Blatniku torej več vlog: učinkuje kot notranji dvogovor pripovedovalca ali literarne osebe, pri čemer se zabriše meja med pripovedovalcem in odražajočim likom ter med prvoosebno in tretjeosebno pripovedjo. Druga vloga je dramatizacija fiktivnega dogajanja. V takem primeru drugo osebo spremlja sedanjik, ki ima isti učinek. Tretja vloga je avktorialno nagovarjanje bralca, ki vzpostavlja iluzijo komunikacije.
Blatnik zlasti v prvi knjigi kratkih pripovedi Šopki za Adama venijo sorazmerno pogosto sega po drugoosebni pripovedi, nato pa vse manj. V novejših pripovedih iz zadnje knjige Menjave kož se ne pojavlja več. Zato lahko rečemo, da je bila drugoosebna pripoved eksperiment, nov tehnični prijem, ki pa se ni izkazal ploden za kasnejše Blatnikovo pisanje.
3.2 Prehodi med svetovi pripovedovalca in oseb
Ker sistem pripovednih položajev ni statičen in strogo zamejen, je možno tudi prehajanje med prvo-in tretjeosebno pripovedjo. Tak paradoks pri bralcu razblini iluzijo, daje priča nekemu dogajanju, ki poteka po enakih zakonih časa, prostora, vzrokov in posledic kot resnični svet. Seveda bralec ves čas ve, da je dogajanje v pripovedi fiktivno, a vendar pričakuje, da se bo odvijalo po neki naravni logiki. Avtor se trudi, da bralca zadovolji v tem pričakovanju, zato briše vse sledi, ki bi dale vedeti, kako so osebe odvisne od pisca. Tako v konvencionalni pripovedi.
V pripovedi, ki se teh konvencij ne drži, avtor to iluzijo zmoti s tematiziranjem odnosov
pripovedovalec — literarna oseba. To se dogaja na več načinov. Pripovedovalec npr. da vedeti, da •f
Zlasti v sodobni pripovedi, čeprav ta postopek ni nov; uporablja ga npr. že Fielding.
so osebe odvisne od njega in da lahko počne z njimi, kar ga je volja; s tem bralcu prikaže predstopnjo pripovedi, dopusti mu vpogled v ustvarjalni proces (ki je seveda navidezen, saj ne ustvarja pripovedovalec, ampak avtor). Blatnik ta postopek uporablja pogosto. Tipičen primer je Skica za portret (Š). Pripovedovalec zbira podatke za karakterizacijo glavne osebe. Pripoved je sprva avktorialna, ko pa oseba zadobi dovolj življenjskih potez, zaživi pred bralcem v vlogi odražajočega lika, ki doživlja in razmišlja. Ta prehod se kaže tudi v prehodu slovničnih časov. Osnutek je v t. i. sinoptičnem sedanjiku, opis doživljanja zavesti osebe pa že v pretekliku:
Moški. Starost... recimo 25 ali še raje 30 let. Srednje visok, športne postave. (45)
(...) Čez kakega pol leta ga je nenadoma zgrabilo: zazdelo se mu je, dajo mora nujno videti. Zvečer je čakal ure in ure v mraku otroškega igrišča pred njenim domom, da se vrne. (51)
Blatnikov pripovedovalec tematizira fikcijskost literarnih oseb še v zgodbah V dvojni podobi (Š), Nabrežje (S), Geneza in potem (Š), Vasco da Gama (Š) in Na robu neke druge zgodbe (S), torej v prvi knjigi Šopki za Adama venijo; kasneje pa v drugačni obliki (Prva berivka (B), Dva (M) in zlasti roman Plamenice in solze).
Avtor lahko stori še korak naprej; tudi pripovedovalca razglasi za fiktivno osebo, oz. to stori le-ta sam. Zaključek v pripovedi Prva berivka:
Vse osebe in dogodki smo izmišljeni. Vsaka sorodnost z resničnimi ljudmi, živečimi ali umrlimi, ali z njihovimi dejanji je povsem naključna. (60)
Tudi pripovedovalec je "samo" literarna oseba. To ni nič novega; pomembno pa je, da to izjavlja sam pripovedovalec, da se torej znotraj pripovedi tematizira Aktivnost prikazanega sveta.
Možen je tudi nasproten prestop — literarni lik prestopi v svet pripovedovalca. Spet gre za "izigranje" bralčeve iluzije, da resnični pripovedovalec pripoveduje o izmišljenih osebah. Literarne osebe se osamosvojijo od pripovedovalca in s tem postanejo ravno toliko resnične kot on, postavijo se na njegovi ekvavilentno ravnino. Tako je v Na robu neke druge zgodbe (Š), kjer pripovedovalec svojega literarnegajunaka v svoji domišljiji tako "oživi", da se slednji navsezadnje pojavi kot prava oseba v svetu svojega "Stvarnika":
Odkimavam, zanikujem, ni res, govorim, ti živiš, si... seveda le v moji zgodbi, vendar ...
Tvoji zgodbi? Tisti, ki jo pišeš dan za dnem, ker si preslaboten, da bi jo živel? Naj jo jaz živim namesto tebe, ker si vezan na resničnost s kosilom ob enih in ne moreš kar vstati in oditi v zgodbo? (138)
Podobno tudi pripoved Dva (M), kjer se pripovedovalec sprašuje, ali ni tudi sam izmišljena oseba, in s tem tematizira Aktivnost samega sebe.
4. Avtor, pripovedovalec, literarna oseba
V zvezi z zgornjimi ugotovitvami še enkrat opozorimo na razliko med globinsko in površinsko strukturo. H globinski spada konkretni pisatelj (v našem primeru Blatnik) v ustvarjanju pripovedi; k površinski strukturi spada izdelana pripoved s svojim "posredovalnim aparatom". Torej moramo strogo ločevati med avtorjem, ki sodi h globinski, in pripovedovalcem, ki sodi k površinski strukturi.
Ločevanje osebe avktorialnega pripovedovalca od osebnosti avtorja seje začelo šele v 50-ih letih. Angleško govoreči teoretiki ta dva pojma še vedno radi mešajo; od tod verjetno tudi nekatere zmote in nejasna terminologija v slovenski literarni teoriji.
Z ločitvijo avtorja od pripovedovalca se postavi tudi vprašanje razmerja med pripovedovalcem in literarnimi osebami. Vsak, tudi najbolj umaknjeni "breztelesni" pripovedovalec je literarna oseba, bodisi v istem bodisi v različnem svetu kot druge literarne osebe. Zato je mogoča komunikacija med pripovedovalcem in osebami, ki jih je (navidezno) sam ustvaril. Gre zgolj za prestop z ene ravnine fikcije na drugo — za "fikcijo znotraj fikcije", kar lahko poimenujemo tudi metafikcija.
KROG PRIPOVEDNIH POLOŽAJEV	N0TR'
Rošlin in Vavaito
Kioto
Jezik stvari Kako sem dobil vojno
Palachov pepel Praske na hrbtu Pravzaprav
Dan, ko je umrl Tito
PRIP.
Odlomek iz
Nabrežje (razen z, k)
ODRAZ. OS.
Šopki za Adama ...
Besede in molčanja Poizkus Pesem Stvarnik
(notranja zgodba) Vasco da Gama Črtomir
1. OS.
/ 3. OS.
Materin glas
V	pričakovanju
V	dvojni podobi Ali vsi bobnarji ... (razen notr. sam., Končno raj
1. OS.
Večerni koncert
Stvarnik
(okvir)
3. OS.
Skica za portret (z, k) Nabrežje (z, k) V dvojni podobi (k)
Legenda o zmagi
I kar
Začasno bivališče Billie Holiday Večerni koncert Jonestown Apologija Godalni kvartet
PRIP.
ODRAŽ. OSEB.
Nočni obisk Adult movies
V mrežnici časa
Izak
Hodalyi
Njena zgodba
Okus krvi
Rai
ZUN.
NOTR.'.
S tega vidika je metafikcija problematiziranje fikcionalnosti literarnih oseb s pripovedovalcem vred; tematiziranje izmišljenosti prikazanega sveta, bodisi izrecno (z besedami pripovedovalca, osebe) bodisi neizrecno (npr. s prehodi lika z ravnine oseb na ravnino avktorialnega pripovedovalca).
Na kratko lahko sklenemo, da se pri Blatniku nekonvencionalni postopki in prehodi med govornimi položaji, ki smo jih označili za metafikcijske (problematizacija fikcionalnosti), pojavljajo zlasti v Šopkih, manj v Biografijah, medtem ko izmed šestih "novih" zgodb v Menjavah le eno lahko označimo kot metafikcijsko. Iz tega je mogoče sklepati, da se Blatnik od eksperimentalnih in trendovsko (metafikcija) zaznamovanih pripovedi (mednje bi sodil tudi roman Plamenice in solze) vrača h klasičnim postopkom, zanimivost eksperimenta pa nadomešča z opaznimi slogovnimi prijemi, kakršen je npr. dramatizacija pripovedi s sedanjikom in dvogovorom.
Viri in literatura:
BLATNIK, Andrej: Šopki za Adama venijo (MK, Ljubljana 1983); Biografije brezimenih (Aleph, Ljubljana 1989); Menjave kož (Emonica, Ljubljana 1990).
DEBELJAK, Aleš: Postmodema sfinga (Wieser, Celovec, Salzburg 1989).
DOLGAN, Marjan: Pripovedovalec in pripoved (Založba Obzorja, Maribor 1979).
JUVAN, Marko: Postmodernizem in "mlada slovenska proza" (JiS 3, 1988/89).
KMECL, Matjaž: Mala literarna teorija (Založba Borec, Ljubljana 1977).
KOS, Janko: Roman (Literarni leksikon, DZS 1983).
SiTANZEL, Franz K.: Theorie des Erzählens (4. pregl. izdaja, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1989).
VIRK, Jani: Postmodema in "mlada slovenska proza" (Založba Obzorja, Maribor 1991).
ZADRAVEC, Franc: Zavest o romanu in njegova "prva oseba" v današnji slovenski literaturi (Literatura 13/1991).
Irena Androjna	UDK 886.3.08:929 Blatnik A.
SUMMARY
NARRATIVE SITUATIONS IN THE SHORT FICTION BY ANDREJ
BLATNIK
In the short fiction written by Andrej Blatnik unconventional procedures and transitions between various speech situations, which we described as meta-fictional (the problematization of fictionality), appear especially in Bouquets, less in Biographies, whereas only one of his six "new" stories in Skin-changing can be labelled as meta-fictional. This
leads us to believe that Blatnik from experimental and trendy (meta-fiction) narratives (including also the novel Torches and Tears) returns to classical procedures and replaces the experimental interest with stylistic features, such as the dramatization of the narrative with the help of the present tense and dialogue.
Dr. Tonetu Pretnarju v spomin
(9. avgusta 1945 -16. novembra 1992)
Daleč od domačega Tržiča, mesteca pod pre-pišnimi verigami Alp, se je 16. novembra popoldne na železniški postaji v Sosnowcu, nedaleč od šlezijskih Katovic (kjer je bil industrijski smog že dodobra načel secesijske ornamente mestnih hiš) od splošne izčrpanosti nenadoma zgrudil Tone Pretnar - prijatelj in sodelavec, ljubitelj, poznavalec, mojster in učitelj jezika ter njegovih izraznih, literarnih oblik. V .svojem začasnem bivališču, kjer se je s tem študijskim letom naselil kot gostujoči profesor za slovensko književnost na katoviški univerzi je zapustil številne sledi nedokončanih zgodb; smrt gaje iztrgala vedno novim prevajalskim predavateljskim in pesnikovalskim opravilom ter načrtom, ga vzela iz nemirne, zanj značilne polimorfne teksture hkrati nastajajočih pisem, prevodov, pesmi, recenzij in razprav, namenjenih skoraj nepreštevnim naslovnikom (nekateri so jih prejemali še v dnevih po njegovi smrti!) in publikacijam.
Kdor v okoliščinah poslednjega trenutka tosvetnega življenja išče simboliko celote, bi lahko iz vsega tega razbral usodno šifro Tonetove zapisanosti slovenski in poljski lepi besedi, njegovega neprestanega garaškega, vseskozi ljubeznivega razdajanja, notranjega, a tudi geografsko razvidnega nemira, vozaštva, razpetosti med domačim Tržičem, Ljubljano in Poljsko, ki jim je posvetil največ ustvarjalne energije svojega življenja.
Povsod kjer je Tone živel, je ostalo veliko ljudi, ki so ga imeli radi, četudi ga niso od blizu poznali Priljubil in vrasel se je v naša srca zaradi svoje izjemne dobrote, radodarnosti, dejavne ljubezni. V študentskih letih se je npr. redoma udeleževal delovnih akcij (in postal vsakokrat udarnik), se v svojem domačem okolju angažiral kot potujoči kinooperater, v kovčku tovor» knjige bralcem po okoliških hribih. Širil je sloves Tržiča in pisal radijske oddaje o tržiških književnikih (Devu Holzapflu, Hicingerju in Kurniku), za lokalne literarne večere pa prevajal ruske in poljske klasike ter moderniste. Pozneje, v drugih in drugačnih časih, je imel kot lektor slovenščine m umverzumi asistent ter učitelj izjemno navado, razveseljevati študente in sodelavce z drobnimi pozornostmi -nežnejši spol z duhovitimi komplimenti in 'citatno', vendar nespakljivo gosposko etiketo, vse skupaj pa s priložnostnimi verzifkacijami ("grafomanijami" )napisammf"
bifejih ali na dolgoveznih predavanjih ter "simpozijomh ; za božič je deli drobne, iskri ve knj žice prevodov iz 'prepovedanih' polic znamenitih književnikov, obdaroval mnoge diplomant k)e magistrant(k)ein doktorant(k)e, ki jim je pn njihovem delu že prej pomagal A f A A f a i je bilo treba (zaradi neokretnosti institucij), je slušateljem sam kupi knjige, da sojih [f o skupaj obravnavali in nesli domov, na razne konce sveta; če je bilo treba (zaradi	Z t
je Tone - tudi na škodo svojih temeljnih gnanosti, verzologije in teorije zgodovine ter prakse prevajanja - lotil vsakršnega dela, poprijel za vsako nalogo in v njej poiskal svoj smisel da ga je laMwpoldonil drugim. Ali kot je zapisal po Vodniku v eni ¡¡med svojih graf omamj: Za vsako povele mam židano volo."
V Tonetu Pretnarju so se družile v neponovljivo osebnost še številne druge kreposti; modrost bistrost razgledanost in pronicljivost, ki jih ni niti držal zase niti se ni z njimi Šop, nI, domačno t in svetovljanstvo neponarejena gosposka uglajenost, pristno tovarištvo in marginalsko sozarotništvo Med ljudmi, Id so mu bili naklonjeni, je zbujal spoštovan e tudi zaradi vsiljivosti svoiih stališč srn'se je zavedal nujnih meja človeškega in lastne misli (skoraj vsak njegov članek 7e z a č e < " omejitve"). Ta zavest pa se ni iztekala toliko v res,gnacijo K r S i S . šegavo, dobrohotno, litotično, a natančno sokratsko ironičnost, premišljeno
skromnost. Ti spoji so bili vsakomur očitni že iz značilnega Tonetovega idiolekta: v nasprotju z oficialnim uzusom je z gospodi in gospemi oslavljal sogovornike/-ce že pred mnogimi leti; kar je govoril, je bilo nekako umetelno zaokroženo in poantirano, obenem poljudno in v svoj svet zatopljeno, ter nadahnjeno z zavestnim ohranjanjem mehkega ali - kot bi sam rekel - prijaznega kolorita tržiškega govora.
Njegova ljubezniva, radodarna in dejavna narava se ni mogla niti hotela omejiti le na znanstveno delo, ni se osredotočila na gradnjo lastne univerzitetne kariere. Za njegovo delo je značilna mnogoterost in mnogostranost. Bil je lektor in pisec priročnikov za učenje slovenščine za tujce, bil je žlahten mojster priložnostnih pesmi, kijih je samoironično krstil za grafomanije. V njih so se v ubrano formo, po navadi opremljeno s posvetilnim akrostihom neposredno navzočemu naslovniku/-ci, prepletli fragmenti Tonetovega bogatega akustičnega spomina, reminiscence iz slovenske in svetovne književne tradicije, direktni popisi situacij, v katerih so besedila nastajala, in skrivnostna, simbolična pesniška gnomika. Bil je prevajalec iz slovanskih in drugih jezikov, zlasti iz poljščine, sodelavec lokalnih, regionalnih, nacionalnih in mednarodnih časopisov, poljudnih in strokovnih, popularnih in elitnih, cerkvenih in posvetnih listov, radia, televizije. Bil je univerzitetni učitelj in znanstvenik - verzolog, literarni teoretik in zgodovinar, organizator in spodbujevalec slovenistike onkraj meja slovenske države, 'promotor' in spremljevalec sodobne slovenske literature in 'uvoznik' knjižnih novosti, sotrudnik Vilenice in pisateljskega združenja, sodelavec Poljske akademije znanosti, mednarodnih verzoloških organizacij in živahni član debatnega krožka Slava na ljubljanski slavistiki, celo igralec v predstavi poljskega lektorata.
Mnogoterost pa nikakor ne pomeni površnosti. Težišča njegovega dela postanejo razvidna, če se ozremo v Pretnarjevo življenjsko pot.
Tone Pretnar se je rodil 9. avgusta 1945 v Ljubljani, maturiral na kranjski gimnaziji, l. 1971 pa diplomiral iz slovenistike in rusistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Njegova diplomska naloga je bila posvečena Strniševemu delu. Čeprav je "v delovno razmerje" s Filozofsko fakulteto v Ljubljani stopil že l. 1972, je postal asistent za slovensko književnost in slovansko književno komparativistiko šele 1981., docent za primerjalno slovansko književnost (in za starejšo slovensko književnost) pa po sedmih letih asistenture (1988). Ljubljanska slavistika je z njegovo smrtjo po Ivanu Prijatelju drugič izgubila človeka, ki bi lahko utrdil to pomembno smer študija. Med letoma 1972 in 1983 je torej Tone Pretnar večinoma deloval kot lektor slovenščine na univerzah v Varšavi (1972/73), Gradcu (1974/75), Krakovu (1975-1981, 1982/83), a bil dejansko ves ta čas literarno-kulturni posrednik najboljše vrste, predvsem med poljsko in slovensko kulturo. S svojim pedagoškim talentom, kije znal v vabljivo, zabavno obliko združiti praktično korist (jezikovni pouk) in umetniški užitek (ukvarjanje z leposlovjem), je za slovensko književnost motiviral kar nekaj študentov in tako bistveno prispeval k vzpostavitvi ter utrditvi poljske literarnozgodovinske in prevajalske slovenistike. V Krakovu je vsako leto organiziral slovenistično študentovsko znanstveno konferenco in prevajalske večere (nekaj prispevkov je bilo objavljenih v Jeziku in slostvu, Slavistični reviji in v poljskem PamiAtnikuSiowiahskem), predaval na slavističnem odseku Poljske akademije znanosti v Varšavi (in predavanja objavljal v slovenskem in poljskem strokovnem tisku, npr. v revijah Zeszyty naukowe Uniwersytetu JagieUohskiego, Pamietnik literacki, Rocznyk slamstyczny, Prace filologiczne). V tem času je s kolegicama oziroma slušateljicama prevedel v poljščino izbor Cankarjevih novel (Widok z pudetka, Krakov 1980).
Svoje izkušnje pri poučevanju slovenščine kot tujega jezika, kijih je po 1.1972 vsako leto bogatil tudi na poletnih seminarjih za tujce na ljubljanski Filozofski fakulteti, v zagrebški slavistični šoli (Dubrovnik in Zagreb, med 1980-1991), na jugoslovanskem seminarju za tuje slaviste (Zadar in Beograd, 1979), je uporabil pri soavtorstvu jezikovnih priročnikov (skupaj z J. Toporišičem sta l. 1974 izdala Besedila slovenskega jezika, z E. Tokarzem Slovenščino za Poljake l 1980, z B. Ostromecko Slovensko-poljski slovar, kije pred izidom).
Kjerkoli že je študijsko ali delovno bival, je - podobno kot nekdaj Matija Čop - večino denarja porabil za bogatitev svoje knjižnice, precej časa pa za stotine prevodov iz književnosti, s katerimi
je navezoval žive stike. Vedno je skrbno izbiral, kaj bo prevajal, se pri tem držal tako svojih notranjih nagnjenosti kot splošnih ali le priložnostnih potreb ter interesov znanih in neznanih slovenskih bralcev. Prevajal je baje v enem zamahu, čeprav je iz njegovih prevodov razviden poznavalski občutek za razslojenost in raznovrstnost nacionalnih tradicij verznega oblikovanja in stilnih, tropoloških navad v raznih literarnih jezikih. Njegovo pero je sledilo tako pisavam klasičnih veličin poljske in drugih slovanskih literatur kot tistim, ki so živeli v njihovi senci, in svojim pesniško izrazitim, raziskujočim sodobnikom, skratka piscem, o katerih je domneval, da so že ali da še bodo sozvanjali tudi i slovenskim književnim življenjem. Prevodna besedila je objavljal razpršeno - na radiu in po periodiki od Tržiškega tekstilca in Snovanj, do Družine, Celovškega zvona, Naših razgledov, Sodobnosti, Problemov, Slave in Dialogov. V knjižni obliki mu je izšla poezija Cypriana K. Norvvida (1985), nobelovca Czestawa Mitosza (1987), roman Tadeusza Konwickega (1990, za prevod je leto kasneje prejel Sovretovo nagrado) in pesmi vileniškega lavreata Jana Skacla (1990, soprevajalka A. Lipovec); v letih 1991 in 1992 je s kolegi v slovenščino prestavil še pesniške knjige Luka Paljetka, Zbigniewa Herberta, Konstantyja I. Galczyhskega in antologijo poljske poezije 1939-45.
Jezikovno-literarno posredništvo, ki je zajemalo poleg leposlovnih še (so)prevode tujejezičnih literarnovednih spisov (knjižno: Z. Darasza in M. Červenke), je pri Pretnarju potekalo tudi v nasprotni smeri; ne le z lektorstvom in šolanjem slovenistov ter - v novejšem času - s predavateljskimi gostovanji v vlogi docenta slovenske književnosti (v Osijeku 1987-89, Trstu 1989, Celovcu 1990 in Katovicah 1992), ampak tudi s prevajalskim uveljavljanjem slovenskih literatov in njihovih razlagalcev - na Poljskem npr. Cankarja, Tauferja, Kravosa, Grafenauerja, Paternuja in Snoja.
Nedvomno pa je jedro njegovega dela v metriki oziroma verzologiji, (primerjalni) teoriji in zgodovini verznega oblikovanja besedil. Z njo je sproti reflektiral svojo prevajalsko prakso ,bila pa je tudi torišče drugih njegovih literarnovednih interesov: primerjalne slavistike (študija slovensko-poljskih literarnih stikov, teorije in zgodovine prevajanja), raziskav iz zgodovine slovenskega slovstva odBrižinskih spomenikov do najnovejših romanov Frančka Rudolfa. Tudi pri Tonetu bi lahko odkrivali vezi med stilom in tematiko njegovih znanstvenih spisov in njegovim življenjem; nemara ni pregnano reči, da je odločitev za verzologijo povezana na eni strani z njegovim čutom za tisto, kar je po splošnem prepričanju videti obrobno, drobno in nepomembno, na drugi pa z njegovim zavestnim samoomejevanjem na tisto, kar je spoznavajočemu razumu dostopno brez pretencioznih špekulacij. Verz, kitica in rima so sicer videti obrobne reči, vendar pa so izmerljive; ravno prek interpretacije statistik in algoritmov lahko pokažemo, kako te oblikovne prvine kot domala nevidni vzorec (elementaren sistem slogovnih opozicij, zvočno-ritmična kontura) odločilno sooblikujejo notranjo organiziranost, povezanost besedila in njegovih sestavin (npr. predstavljenega sveta, junaka in pripovedovalca), njegovo individualno, avtorsko ritmično normo, njegov smisel, uravnavajo pa tudi oddaljenost besedila od 'naravnih', živih besedil vsakdanjika, njegovo tipsko vpetost v izročilo konvencij in norm domačih ali mednarodnih tokov. Skratka, verzno oblikovanje bistveno prispeva k literarnosti besedila in k temu, kako in na kakšnem ozadju ga bralec doživlja.
Zaradi spoznavnega (interpretacijskega) agnosticizma, zaradi (primerjalne) pozornosti do zvez verza in verzifikacijskih sistemov z jezikovnimi, zaradi preverljivega, razvidnega, algoritemskega identificiranja prikritih vzorcev, ki jeziku in besedilu dajejo pesniško razsežnost, je bil Tone Pretnar verjetno eden izmed najbolj doslednih, metodološko izčiščenih, izvirnih in pomembnih slovenskih dedičev strukturalizma - Saussurovih analiz anagramov, Tinjanovovih razborov ritmičnega impulza, Jakobsonovih natančnih in drobnjavih eksplikacijparalelizmov itn.
Njegova metrika se sicer ne ozira neposredno k tem utemeljiteljem strukturalizma, saj je oprta na novejša spoznanja poljske verzološke šole, ki v svojo metodologijo priteguje tudi števne, statistične postopke (M.R. Mayenowa in L. Pszczotowska), na dognanja generativne metrike MorrisaHalleja (o predvidljivi distribuciji maksimalnega naglasa in donaglaševanju metrično šibkih položajev), na dela Miroslava Červenke, Pavla Trosta in Svetozarja Petroviča (ki gredo v smer semantike verznih izrazil, njihove "metametrične funkcije"), upošteva in analizira pa tudi slovensko tradicijo
tovrstnih študij (npr. B. Kumerdeja, S. Škrabca, O. Župančiča, K. Štreklja, A. Žigona,A. Isačenka, T. Orla, A. Ocvirka, F. Zadravca in B. Merharja). 'Lobiji' specialnih disciplin, kakršna je metrika, se lahko oblikujejo samo v mednarodnih merilih in prav tam je tudi Tone Pretnar imel svoj pravi resonančni prostor, kije dodobra spoznal tehtnost njegovih del. Doma mu to ni bilo v tej meri dano - na Slovenskem še toliko bolj kot na Češkem velja Červenkova tožba o izumiranju verzološke obrti in izginjanju specialnih (literarnoteoretičnih) strok, ki se nikomur ne zde dovolj pomembne.
Vverzologijo se je Tone Pretnar usmeril že po diplomi. V študijskem letu 1972173 seje, obenem z začetkom svojega dolgoletnega lektorstva, izpopolnjeval v Varšavi, v znameniti 'poljski verzološki šoli' na Inštitutu za literarne raziskave Poljske akademije znanosti (1972/73) ter postal aktiven in kmalu tudi mednarodno ugleden član njene verzološke komisije (od 1981-1991 tudi novosadske, kjer je deloval S. Petrovič). Sodelovalje pri projektu Slovanska primerjalna metrika in zanj napisal sintetično poglavje Slovenski verz (Slowianska metryka pordwnawcza I., Vroclav 1978; II., Vroclav 1984). Metriki je posvetil svoje magistrsko delo Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja od začetkov do Prešerna (1980) in doktorsko disertacijo, ki jo je l. 1988 ubranil na varšavski univerzi - Mickiewicz i Prešeren: ze studiow nad polskim i stowehskim wierszem romantycznym (1987).
Njegove objave v pomembnih slovenskih, poljskih in drugih strokovnih publikacijah (npr. v Slavistični reviji,Jeziku in slovstvu, zbornikih Obdobja in Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture) se posvečajo trem področjem, ki so sintetično zajeta tudi v zgoraj omenjenih delih: ustroju in zgodovini slovenskega verza, primerjalnim verzološkim raziskavam ter študijam prevodov leposlovnih besedil iz drugih slovanskih jezikov v slovenščino in iz nje. Gradivsko bogati in novatorski članki marsikdaj vsebujejo posplošitve, ki sodijo v okvire slovanske literarne komparatistike in teorije prevajanja.
Iz teh spisov lahko dobimo že dokaj celostno sliko o verznih normah in njihovih besedilnih uresničitvah za velik del slovenske književnosti 18. in 19. st„ poleg tega pa še vrsto posegov v zgodovino slovenskega verznega oblikovanja v vseh obdobjih in raznih zvrsteh in vrstah, tudi v zelo nekonvencionalnih položajih, npr. v pripovedni prozi (ljudsko pesništvo, protestantska cerkvena pesem, Dev, Kuralt, Kumerdej in drugi razsvetljenci, Jarnik, Prešeren, Vraz, Miklošič, Levstik, Aškerc, Murn, Cankar, Pregelj, Podbevšek, Rob, V. Zupan, G. Strniša, V. Taufer, S. Vegri, B. Gradišnik).
Primerjalne verzološke študije imajo svoj razvidni vrh v disertaciji in v teoretsko izostrenih študijah Metrika prevoda (SR 1978), Kako prevesti retoriko znanstvenega besedila (Slovenski jezik v znanosti, 1986) in Samo v prid, pesništvo Je tebi groza (o prevodih Mandelštama v slovenščino in poljščino, Slava 1987/88). Literarnozgodovinskim obravnavam poljsko-slovenskih literarnih stikov se posvečajo med drugim razprave o Janu Kasprowiczu pri Slovencih (SR 1984), o korespondečnih stikih J. N. Kaminskega z M. Čopom (SR 1985), o znanstveni, publicistični in leposlovni dvojezičnosti Vojeslava Moleta (SSJLK1985).
Tone Pretnar, kije bil med redkimi slovenskimi filologi, sposobnimi in pripravljenimi večkrat pisati v navezi s kolegi, je skupaj z Miranom Hladnikom uredil Gradnikovo Zbrano delo (I., 1984, II., 1986) ter svoje početje reflektiral v predavanjih o tekstologiji in v nekaterih študijah (npr. Bravničarjevi posegi v besedilo Cankarjevega Pohujšanja, SR 1986).
V študijskem letu 1988/89je Tone postal tudi član uredništva naše revije, v kateri je sodeloval od l. 1971/72 dalje z nad tridesetimi prispevki (razpravami, članki, recenzijami in prevodi) z vseh področij, s katerimi se je ukvarjal. V uredništvu je skrbel tako za slovensko kot za primerjalno slovansko književnost vse do 1992/93, ko je odpotoval na Poljsko in je njegov začasni odhod (tudi iz našega uredništva) postal vsečasni.
Marko Juvan
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Izkušnje iz mentorskega dela z raziskovalnimi nalogami
srednješolcev
Kkot mentorica dijakom pri njihovih raziskovalnih nalogah o slovenski književnosti sem se nemalokrat znašla pred odločitvami in problemi, povezanimi tako z vprašanjem mentorjeve vloge pri vodenju mladega raziskovalca, kakor tudi s pomanjkanjem ustreznih didaktičnih navodil za raziskovalno delo na srednješolski stopnji. Pomagala sem si z zapisovanjem lastnih spoznanj ob mentorskem delu ter s preverjanjem uspešnosti posameznih metod, marsikatero pobudo pa sem dobila od starejših kolegov mentorjev. Iz skoraj petnajstletnega mentorstva sem izbrala tri obsežnejše problemske sklope, ki jih bom poskušala jedrnato predstaviti v tem zapisu.
To so:
a)	priprava za raziskovalno delo;
b)	motivacija in izbira mladih raziskovalcev;
c)	načrtovanje in potek raziskovalne naloge.
Subjektivnosti se v tem prikazu kljub objektivizaciji nekaterih problemov nisem mogla niti želela povsem izogniti, ker je odnos med dijakom in mentorjem vedno enkraten in neponovljiv, odvisen tudi od njunih značajskih lastnosti in narave naloge same.
A) Priprava na raziskovalno delo
Menim, da je pravzaprav najpomembnejši pogoj za uspešno raziskovalno delo postopna in sistematična priprav a dijakov, ki ni omejena samo na obdobje pred začetkomkortoemenaloge amoak ie srrdselno vključena v učni proces in v različne oblike zunajsolskega dela. Pouk ZivnosdTTm ponuja veliko oblik in metod, s katerimi dijake pripravljamo na raziskovalni Sop TSsTJUmetnini To so npr. poskusi samostojne analize besedila, pisanje mterpr*ativn* esejevA strjevanje in abstrahiranje strokovnega gradiva ob pripravi referatov in seminarAto nalogA Zaradi številčnosti razredov in različnih interesov ter sposobnosti učenčev pa je to uresničljivo z dfc-enciacijo pouka, ko se izločijo nadarjeni posamezniki, ki imajo
s sodelovan em v zunaj šolskih oblikah dela. Tako sem npr. v okviru 1 teramega krožka razvila U. t okovno sikcijo v kateri udeleženci ob spoznavanju izbranih literarnih besedil dopolnjujejo svoje znanie iz literarne teorije in zgodovine, posebno pozornost pa namenjamo obvladovanju TMTMamoestetsAfA (imerpretativnega) in pragmatičnega (strokovnega) branja. Pomen obeh vrst branj aj e nazorno o p reddi 1 a MetkaVordigei v članku Branje ali A ¿ ¿ A i A S A
področja, ob katerih dijaki pridobivajo tudi spretnost, izpisovanja in povzemanja.
Pomemben del priprave na raziskovalno delo je tudi dovolj natančno vedenje o oblikah in stilu strokovnega pisanja. Splošna navodila o obliki in členitvi raziskovalne naloge lahko dijaki sicer poiščejo v vsakoletni publikaciji ZKOS ob razpisu raziskovalnih tem, natančna in praktična navodila, primerna tudi za samoizobraževanje, pa vsebuje priročnik Mirana Hladnika Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja3.
Mladim raziskovalcem književnosti ne sme biti tuje niti kreativno pisanje, s katerim se lahko seznanijo v literarnih delavnicah, primerna priročnika pa sta Kreativno pisanje4 in Šola kreativnega pisanja5.
Seveda pa omenjenega znanja in spretnosti dijak ne pridobi v mesecu ali dveh, temveč v daljšem časovnem obdobju, zato je treba nadarjene dijake pritegniti krazličnim oblikam poglabljanja znanja.
B)	Motivacija in izbira mladih raziskovalcev
Priprave, s katerimi poskušam pri zainteresiranih dijakih razvijati poglobljen odnos do literarne umetnine, pa niso zagotovilo, da se bodo za raziskovanje res odločali ustrezni dijaki. Izkušnje so pokazale, daje za raziskovanje literarnih besedil največ zanimanja med učenci, ki imajo tudi sami smisel za literarno oblikovanje. Pri mnogih pa se navdušenje kmalu poleže, ko ugotovijo, da terja raziskovalna naloga ob razmahu domišljije in subjektivnega doživetja besedne umetnine tudi veliko dela, sistematičnosti, natančnosti in seveda vztrajnosti. Zato možnostnim raziskovalcem vedno predstavim način dela in tudi lastnosti, ki naj bi jih raziskovalec imel, da bo njegovo delo ustvarjalno in smiselno. Ob že znanih lastnostih nadarjenih učencev, velikokrat citiranih v strokovni literaturi (kot so npr. občutek za sklepanje, analiziranje, abstrahiranje ...), so zaželene tudi duhovitost, fleksibilnost in seveda razvita sposobnost interpretativnega in strokovnega branja. Mnoge izmed teh lastnosti in sposobnosti pa se pri srednješolskem izobraževanju šele razvijajo, zato so za tovrstne raziskave primerni šele dijaki tretjega ali četrtega letnika. Žal pa se vsestransko nadarjeni učenci velikokrat raje odločajo za raziskovanje tem iz t.i. eksaktnih ved (npr. matematike, fizike, kemije), ker imajo preskromno predstavo o tem, kaj bo naloga iz humanističnih ved pravzaprav prispevala k njihovemu intelektualnemu in osebnostnemu razvoju. Zato sem prepričana, da je najboljša motivacija individualni pogovor, na katerem jim argumentirano predstavim cilj raziskav, ki je enakovreden spoznanjem tipičnih eksaktnih ved, saj razvija pomembne miselne procese, ki spodbujajo ustvarjalno in kritično mišljenje na vseh področjih.
Izbira raziskovalcev torej ni naključna, saj samo "veselje do branja in pisanja" ni porok za uspešno raziskovanje. Uspešno paje takrat, kadar mladega človeka veseli in je sposoben samostojno poiskati izvirne rešitve problemov. Kljub temu pa še tako sposobni in samostojni dijaki pri nastajanju naloge potrebujejo mentorjevo vodstvo kot pomoč pri zastojih v raziskovalnem procesu, strokovno svetovanje ali samo potrditev uspešnosti. Sodelovanje pa bo po mojem mnenju učinkovito, če odnos med mentorjem in raziskovalcem temelji na medsebojnem zaupanju, prijateljskem odnosu, svobodni izmenjavi idej, predvsem pa mentorjevem spoštovanju dijakovih dosežkov ne glede na njihovo "skromnost". Mentorjeva naloga je pravzaprav nevsiljivo, a zavestno vodenje mladega raziskovalca k višjemu, poglobljenemu in kompleksnejšemu znanju.
C)	Načrtovanje in potek raziskovalne naloge
Načrtovanje raziskovalne naloge obsega izbiro ustreznega naslova, določitev ciljev raziskave in izdelavo načrtovalnika.
Kljub primerni literarni razgledanosti so interesi mladih raziskovalcev le radkokdaj omejeni na enega samega avtorja ali konkretno besedilo. Privlačijo jih zlasti primerjalne naloge, ki dajejo največ možnosti konkretnih ugotovitev. Kadar je odločitev za naslov še posebej težavna, ker v zvezi z določeno skupino avtorjev ali literarnim obdobjem ne najdemo izvirne rešitve, so uporabne tudi tehnike ustvarjalnega mišljenja; natančno jih je razložil Vid Pečjak v delu Poti do idej6.
V praksi sta se pokazali kot primerni predvsem dve — tehnika prisilnih povezav in nevihta možganov, ustrezni tudi za delo v manjših skupinah. Tehnika prisilnih povezav je učinkovita pri iskanju naslovov za naloge primerjalnega tipa. Z naključno izbiro avtorjev istega žanra, smeri, obdobja nastajajo nepričakovane povezave, med katerimi je veliko neuporabnih, mnoge pa presenečajo s svojo izvirnostjo. Nič manj učinkovita ni nevihta možganov, seveda le kot občasen "pripomoček", kadar nam zmanjka izvirnih zamisli. Izbira naslovaje zelo pomembna, saj tematsko preobsežne naloge, za katere se radi odločamo, zmanjšujejo kakovost interpretacije.
Za uspešno delo mladih raziskovalcev je še pred začetkom raziskave potrebna tudi dovolj natančna opredelitev konkretnih ciljev naloge. Izkušnje so pokazale, da usmeritev k povsem konkretnim ciljem ne zavira divergentnega načina mišljenja. To dokazujejo velikokrat zelo izvirne in nenavadne rešitve problemov, ki so preverljive in uporabne tudi s stališča konvergentnega mišljenja.
Natančno in smotrno načrtovanje dela je po mojem mnenju tudi primerna motivacija za mladega raziskovalca. Zato pred začetkom raziskave vedno pripravimo načrtovalnik dela. Z njim razdelimo potek raziskave na več faz (korakov), od preprostejših k zahtevnejšim, kakor si pri nastajanju naloge tudi sledijo v smiselnem časovnem zaporedju. Vsak raziskovalni korak (faza) je sestavljen iz konkretne naloge, njene uresničitve in sprotne ocene doseženega rezultata, če nam narava naloge to seveda dovoljuje.
Kot zgled navajam splošen načrtovalnik za teoretično nalogo iz književnosti. Ta obsega:
1.	samostojno zbiranje in izbiranje strokovnega in leposlovnega gradiva;
2.	študijsko branje, izpisovanje in povzemanje strokovnega gradiva ter urejanje informacij o izbrani temi;
3.	obravnavo konkretnih literarnih besedil z metodami analize, interpretacije in medbesedilnega branja;
4.	smiselno urejanje dobljenih ugotovitev, njihovo primerjavo (pri nalogah primerjalnega tipa) ali vzporejanje z že znanimi ugotovitvami;
5.	sintezo ugotovitev in njihovo preverjanje glede na izhodiščni problem naloge;
6.	pravopisno in stilno urejanje besedila (tudi bibliografijo, kazalo...);
7.	tehnično izvedbo naloge.
Seveda pa med ustvarjalnim procesom lahko prihaja do odmikov od osnovnega načrta, saj je raziskovanje živ proces, ki terja sprotno prilagajanje tako objektivnim kot subjektivnim okoliščinam.
Po pripravah in izdelavi načrtovalnika prepustim pobudo raziskovalcem samim, tako da se sestajamo v določenih časovnih obdobjih, vendar najmanj dvakrat na mesec. Takrat preverimo, kako delo poteka, in se pogovorimo o morebitnih zastojih, strokovnih težavah ah nejasnostih pri nastajanju raziskave. Sproti pa spremljam tudi nastajajoče zapise svojih raziskovalcev, tako da k njihovim ugotovitvam, opažanjem in analizam podajam svoje mnenje, vendar le kot pripombo ali spodbudo, nikakor pa ne kot zahtevo, ki bi jo morali upoštevati v nalogi. Drugače je seveda s strokovnim neustreznostmi, zlasti z rabo terminologije, ki nam velikokrat povzroča nemalo težav.
Menim da tak način omogoča dijakom še vedno ustrezno ustvarjalno svobodo, saj velikokrat sami dajejo pobude za tesnejše sodelovanje z mentorjem. To izpričuje, da na srednješolski stopnji mladega raziskovalca še ni mogoče popolnoma samostojno prepustiti njegovim lastnim sposobnostim, znanju in iznajdljivosti.
Najmanj pomoči potrebujejo raziskovalci pri začetnih fazah dela: zbiranju gradiva, ločevanju bistvenega od nebistvenega, izpisovanju in povzemanju strokovnih besedil, pri čemer so dovolj samostojni in sistematični.
Zahtevnejša dela književnoraziskovalne naloge pa sta analiza in poskus interpretacije izbranih besedil. Literarna analiza je kljub natančnosti, ki jo zahteva, mladim raziskovalcem blizu, tako da me njihove ugotovitve, povezane predvsem s stilnimi razsežnostmi besedila, nemalokrat prijetno presenetijo. Ker pa je stilna analiza zamudna, zlasti pri daljših pripovednih besedilih, uporabljamo tudi tehniko izsekov, tako da natančno razčlenimo samo izbrani odlomek iz integralnega teksta. Pri tem je zelo pomembno, da ugotovitve o različnih kategorijah raziskovalci ločeno zapisujejo na posamezne liste zaradi večje preglednosti in poznejšega lažjega vključevanja v raziskovalno nalogo. Natančnost je zaželena tudi pri izpisovanju citatov, ki so največkrat ilustrativno gradivo pri razlagi posameznih pojavov. Poskusi interpretacije so najizvirnejši del književnoraziskovalnih nalog, zahtevajo pa visoko stopnjo abstrahiranja in tudi logičnega povezovanja. Ker se zaradi ohranjanja raziskovalčeve izvirnosti intuitivnim in subjektivnim sestavinam v interpretaciji ne moremo izogniti, je njihova pogosta pomanjkljivost neustrezno prepletanje funkcijskih jezikovnih zvrsti, predvsem strokovnega in esejističnega besedišča. Ne glede na neustreznosti pa v interpretativni del raziskave izraziteje ne posegam, saj je prav ta zaradi izvirnosti dokaz raziskovalčeve ustvarjalnosti. Zato se, če je le možno, omejim samo na pobude in pripombe, ki jih raziskovalci upoštevajo ali pa zavrnejo.
Gotovo pa tudi jezikovne, pravopisne in stilne urejenosti besedila ne smemo prepustiti naključju, odveč pa ni niti ponovno preverjanje smiselne členitve besedila in ustreznosti dobljenih rezultatov glede na zastavljene raziskovalne cilje.
V tem zapisu sem torej predstavila nekaj izkušenj, spoznanj in ugotovitev, ki pa so le ena izmed številnih možnosti ustvarjalnega odnosa med dijakom in mentorjem pri nastajanju raziskovalnega dela. Za resnično objektivni premislek o tej problematiki pa bi bilo treba zbrati izkušnje več mentorjev, ki uspešno usmerjajo mlade raziskovalce.
Mojca Poznanovič
Kamnik
Literatura
i
2
Metka Kordigel, Branje ali branje. JiS 1991/92, št. 3-4.
M. Kordigel, Branje ali branje. JiS 1991/92, št. 3-4, str. 80.
Miran Hladnik, Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja. Ljubljana, 1991.
Milena Blažič, Kreativno pisanje. Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Ljubljana, 1992.
Andrej Blatnik (ur.), Šola kreativnega pisanja. Aleph, 1990. Vid Pečjak, Poti do idej. Ljubljana, 1990 (samozaložba).
3
4
5
Položaj in delo slovenskega lektorata na tržaški univerzi
Dobršnemu delu naše strokovne javnosti morda ni povsem znano, daje med državami, kjer imamo največ slovenističnih lektoratov, Italijana drugem mestu in je torej za uveljavljanje slovenistike neprimerno pomembnejša, kot se navadno misli. Če bo začel delovati lektorat v Salzburgu, jo bo prehitela le Avstrija. Ob tem pa se nam pokaže prvi paradoks. Čeprav imamo v Italiji vrsto lektoratov, nikakor ne moremo trditi, da je slovenistika v tej državi razvita, saj nedvomno še vedno drži teza očeta italijanske slavistike Artura Cronie, da je vedenje Italijanov o Slovanih (in seveda tudi o Slovencih) več kot pomanjkljivo.1 Vendarle je treba upoštevati tudi omenjeno razširjenost slovenskih lektoratov v Italiji, tako da bo morda zanimivo pogledati na zgledu enega izmed njih, kako izpolnjuje svoje strokovno, kulturno in nacionalno poslanstvo ter od česa je odvisna njegova uspešnost.
Trenutno delujejo slovenistični lektorati, stolice ali pa so zaposleni "poverjeni" (stalno zaposleni) profesorji za slovenščino v Neaplju, Rimu, Vidmu in Trstu, v posameznih obdobjih pa je bilo mogoče slovenščino študirati na visokošolski stopnji v različnih oblikah tudi v Padovi, Benetkah, Torinu, Milanu in morda še kje,2 v Trstu pa tudi ne smemo pozabiti na Fakulteto za prevajalce, tako da se slovenščina poučuje v večjem obsegu kar na dveh fakultetah tržaške univerze, kot posamezen predmet pa jo je možno vpisati še na Fakulteti za sociologijo, na Fakulteti za pravo ter na Pedagoški fakulteti. Kljub vsem tem raznovrstnim možnostim je le na Inštitutu za slovansko filologijo Filozofske fakultete v Trstu mogoče vpisati slovenski jezik in književnost kot samostojen predmet in tudi diplomirati s slovenistično tezo. Drugod je ta študij na nižji hierarhični ravni, vendar se ta razmerja hitro spreminjajo, saj je enak status imel študij slovenistike v posameznih obdobjih tudi v Vidmu, Padovi in Rimu, in je odvisen predvsem od kvalifikacije in naslova univerzitetnega profesorja, ki mu je predmet zaupan.3
Pot do takšnega položaja slovenistike v Trstu ni bila lahka, saj tržaška univerza v svoji ne pretirano dolgi zgodovini najprej ni kazala zanimanja za slavistiko, še manj pa za slovenistiko, tako da vrsto desetletij slovenističnega lektorata pač ni bilo, kljub vsej paradoksnosti tega, da Trst meji na slovenski kulturni prostor, če že ni njegov del. To je znala neprimerno bolje izkoristiti videmska
1 Cronia, Arturo: La conoscenza del mondo slavo in Italia. Padova, Instituto di studi adriatici Venezia 1958, 792 str. Slovenistiko v Itoliii ie odpravil z enim samim odstavkom!	. .
mm tidi: Dami J, Enrico: Cultura slovena in Italia, SR 1950, str. 485A64; Maver, Giovanni: La slav.stica m Italia. Scuola e cultura nel mondo 1957, str. 235.
Budal, Andrej: O slovenistiki v Italiji po drugi svetovni vojni. SR 1 961 /62,1 -4,267-275; Jevnikar Martin: Slovenistika v
slovenistika. KoIGMD 1992, str. 100-103.
ni tri s1p2f 7
Italijanske univerze poznajo po zadnji reformi tri sjUpne napEZIKaiNaSLOVgTVOebataNaSiž^/Sazivt. je "ricercatore"
drug naziv.
univerza, morda zato, ker tam "slovanska nevarnost" ni tako akutna. Slavistika seje v Trstu začela pojavljati šele med drugo svetovno vojno in ne brez povezanosti z vojnimi dogodki ter propagando na okupiranih ozemljih, Inštitut za slovansko filologijo pa je bil ustanovljen šele po vojni in seje v glavnem omejeval le na dva izbirna predmeta, na rusko in slovensko književnost. Najprej ju je predaval Umberto Urbani, po 1946. letu pa Wolf Giusti. Kasneje je bilo to predmetno področje zaupano Romeu Colognatiju, ki pa slovenskega jezika aktivno ni obvladal. Prizadevanja, da bi slovenščino prevzel slovenist, so bila dolgo časa neuspešna, tako da ni prodrl niti tako ugleden delavec in strokovnjak, kot je bil Andrej Budal.4 Kasneje seje posrečilo, daje bil nekaj časa lektor France Drolc. V začetku sedemdesetih let je začela delati na Inštitutu Marija Pirjevec, ki je v kasnejših letih tudi večkrat vodila Inštitut. V tem času seje povečalo število predmetov in je pričel redno delovati tudi lektorat za slovenščino, ki ga še sedaj vodi Ljudmila Cvetek-Russi. Danes delajo na Inštitutu trije slovenistični učitelji, slovenščina seje kot predmet osamosvojila, poleg tega pa je Inštitut razvil razgibano dejavnost (gostovanja profesorjev, javna predavnaja in okrogle mize, simpoziji...), dobršen del teh prizadevanj je povezan prav s slovenistiko.5
Kadrovsko močnejša slovenistična zasedbaje le v Vidmu, kjerje bila nekaj let zasedena edina stolica za slovenščino v Italiji, zaposleni pa so še en "poverjeni" profesor, asistentka, raziskovalec ter lektorica. Kljub navidezno ugodni kadrovski slovenistični zasedbi v Trstu pa je prav zaradi učnega osebja Inštitut v zelo neugodnem položaju, saj mu nemara grozi celo ukinitev. Po italijanskih merilih je trenutno pomembno le to, da ima Inštitut le enega stalno zaposlenega profesorja. Lektorji, zunanji sodelavci, gostujoči profesorji, honorarni predavatelji itd. (kakšno leto se njihovo število približuje tudi ducatu, nikoli pa se ne spusti pod pet) v tem primeru ne štejejo nič. To se kaže tudi v stopnji njihovih pravic, ki jih sploh nimajo, saj ne sodelujejo pni obravnavi strokovnih vprašanj na ravni fakultete in univerze, pa tudi njihove pravice iz dela (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, socialna zaščita) so povsem nične. Takšno obravnavanje zaposlenih ne vpliva le na vsoto dodeljenih sredstev za delovanje Inštituta, ampak tudi na njegov obstoj, saj se ne more obdržati, če nima vsaj treh stalno zaposlenih profesorjev.
Do takšnega položaja je prišlo po logiki kadrovske politike, ki velja na italijanskih univerzah in je v zadnjih letih, ko Italija skuša zmanjšati javne izdatke, izrazito omejevalna. Nova delovna mesta je zelo težko odpreti, sistem napredovanja pa praktično onemogoča, da bi kdo ostal na isti univerzi, ko napreduje v ordinarija, s čimer naj bi preprečili familiarnost, nepotizem... pri podeljevanju naslovov. Kandidat za ordinarija bo le težko dosegel to stopnjo na svoji univerzi, kandidirati mora na razpis stolice kjer koli v Italiji, število stolic je skrajno omejeno, konkurenca pa izredno huda, ker so takšna mesta izredno prestižna. Kandidaturo nato obravnava državna razpisna komisija, ki jo imenuje ministrstvo, kajti v Italiji je vse centralizirano do nemogoče stopnje. V zadnjih letih so tako trije izredni profesorji tržaškega Inštituta zmagali na razpisih za stolice ter postali ordinariji, a so morali sprejeti mesta, ki so bila razpisana zunaj tržaške univerze, na kateri bi se teoretično lahko pojavili šele čez tri leta, če bi jim dodelila stolice, ki jih ima na voljo. Ker število stolic določa ministrstvo, je največja težava v tem, da bi se jim moralo mesto zagotoviti v okviru obstoječega numerusa ordinarijev (torej ob odhodu v pokoj ali ob prekinitvi dela kakega drugega ordinarija), saj ministrstvo praktično ne odobrava novih mest. To pomeni, da bi se morala kaka druga stroka na filozofski fakulteti odreči svojim delovnim mestom (ali se odpovedati boju za nova lastna mesta) in jih prepustiti slavistiki. Inštitut je zašel v slepo ulico, iz katere bi se sicer dalo najti izhod, vendar je zelo malo verjetno, da se bodo kolegi drugih strok odrekli razvoju lastne discipline v korist slavistike, tudi če bi bili vsi še tako dobrohotni do nje in do vsega, kar v Trstu diši po slovanski nevarnosti.
4	Pirjevec, Marija: Preteklost in perspektive slovenistike v Trstu. Delo, 29. 10. 1087, št. 252, str. 3 (Književni listi). Budal, Andrej: Arturo Cronia — Poznavanje slovanskega svetav Italiji, PDk, 1.2. 1959, ŠL 28, str. 3.
5	Jan, Zoltan: Vpogled v delo Inštituta za slovansko filologijo v Trstu; JiS 1987/88,7-8,244 -245; Jan, Zoltan: Obračun cikla predavanj v akademskem letu 86/87, PDk, 23. 6. 1987, št. 147, str. 9; Jan, Zoltan: O slovenščini in študiju slovenistike v zamejstvu. — PDk, 4. 2. 1988, št. 28, str. 13.
Čeprav so nekateri ugledni tržaški profesorji naklonjeni Slovencem in s tem tudi naši stroki, ki ne more mimo nacionalne zaznamovanosti, se žal splošna tržaška miselnost s svojim iracionalnim strahom pred slovensko nevarnostjo nemalokrat pokaže tudi v odnosu do Inštituta za slovansko filologijo, pa čeprav zavita in prikrita z objektivnimi predpisi in okoliščinami6. Ni namreč naključje, da se je Inštitut najuspešneje razvijal, ko je bil dekan profesor Giuseppe Petronio, doma iz Rima in zato neobremenjen z lokalnimi kompleksi, tako da si je upal marsikdaj z vso svojo avtoriteto in vehementnostjo zaščititi Inštitut. V ilustracijo naj navedemo samo incident, ki je nastal, ko je tržaška občina obravnavala interpelacijo enega svojih desničarskih odbornikov. Protestiral je, češ da se na Inštitutu predava v slovenščini, čeprav je na italijanskih univerzah učni jezik italijanščina, zaradi česar naj bi bili ljudje prikrajšani za pravico, da se morebiti udeležijo teh tečajev. Dekan je v svojem kabinetu sicer posvaril predstojnico Inštituta, javno pa je ognjevito zavrnil vsakršen poskus, da bi se "lokalne oblasti" vmešavale v delo tako visoke "državne ustanove", kakršna je univerza.
Afera je tako takrat izgubila ost in se je polegla brez večjih posledic, kaže pa nam poseben položaj, ki določa delo slovenista na tržaški Filozofski fakulteti. Vsi slovenisti so namreč Slovenci in tudi velika večina študentov je slovenske narodnosti, največ jih prihaja celo z italijanskih šol s slovenskim učnim jezikom, nekaj pa tudi iz Slovenije. Po predpisih bi torej morali Slovenci Slovencem predavati v italijanščini in občevati med seboj v italijanščini! Šlo bi ne samo za nenaraven položaj, temveč bi bilo tudi strokovno nesprejemljivo, saj bi pomenilo neupoštevanje njihovega znanja in tudi neprimerno večjih študijskih pričakovanj, kot jih imajo neslovenski študentje, ki so po znanju jezika inpoznavanju slovenske kulture čisti začetniki, tako da ne obvladajo niti jezika, kaj šele kaj drugega. Problem je rešen tako, da ima Inštitut posebne tečaje za študente, ki slovenščino že obvladajo, posebne pa za tiste, ki tega znanja nimajo. Tako poteka študij slovenistike za študente tržaške filozofske fakultete dvotimo, nasledek pa je podvajanje oziroma celo potrojevanje tečajev, kajti na Inštitutu poleg teh študirajo slovenščino tudi nefilologi, to je študenti ekonomije, sociologije, prava... Dovolj zapleten položaj povzroča dodatae nemajhne delovne obveznosti trem slovenistom, kijih še povečuje italijanski študijski sistem, kjer ne poznajo predmetnega študija kot pri nas.
Na italijanskih filozofskih fakultetah ima namreč študent zelo proste roke pri oblikovanju svojega študijskega programa, ki je mnogokrat individualiziran. Med visokošolskim študijem, ki se v Italiji - podobno kot v marsikateri drugi državi - konča z doktoratom, mora opraviti okrog 20 oziroma nekaj več izpitov (njihovo število je odvisno od tega, ali se pisni izpiti štejejo za samostojne ali za delne), izbira tečajev (oziroma izpitov) pa je dokaj poljubna, razen nekaterih obveznih povezav (arheologije npr. ne morejo študirati brez izpitov iz latinščine, kdor vpisuje več izpitov iz slovanskega jezika, mora vpisati tudi slovansko filologijo itd.). Študent prilagaja svoj program tematiki diplomske naloge (tj. teze), ki jo bo na koncu študija pripravil in nato javno zagovarjal pred številnim akademskim senatom (in občinstvom) ter si tako pridobil naziv doktor. Nekakšen okvir individualiziranih študijskih programov ustvarjajo le študijske usmeritve, ki deloma vplivajo na poklicno usposobljenost absolventov.
Slovenščino je tako mogoče vpisati eno, dve, tri ali štiri leta ter dokazati svoje znanje na kolokviju ali na enem, dveh, treh ali največ štirih izpitih, pri čemer je treba v nekaterih povezavah opraviti tudi pisne izpite. Študent med svojim študijem lahko opravi največ štiri slovenistične izpite, pisne izpite pa le tisti, ki si je izbral jezikoslovno študijsko usmeritev. Vendar ni rečeno da bosta tako prvi kot drugi tudi res učila slovenščino, saj bosta imela pravico in dolžnost učiti še celo paleto predmetov, od različnih jezikov do zgodovine in zemljepisa, kar je za naše predstave zelo nenavadno, vendar Italija s takim visokošolskim študijem sploh ni izjema.
Treba je opozoriti še na to, da po meddržavnem sporazumu, sklenjenim v Rimu 18. 2. 1983, Italija in Slovenija med seboj priznavata akademske nazive. Za to smo se zavzemali Slovenci, ki smo s
15. 3. 1990, št 92, str. 8 (Književni listi). 139	JEZIK IN	SLOVSTVO,
Horvat, Jože: Upati je, da bodo komunikacijski procesi res dvosmerni. Gostja iz Trsta. Intervju z Marijo Pirjevec. Delo
tem hoteli zagotoviti možnost, da zamejci lahko študirajo v Sloveniji in da morejo svoj strokovni naziv uveljaviti tudi v Italiji ter tam opravljati poklic, za katerega so usposobljeni. Nostrifikacija je sicer zelo dolgotrajna, zapeletena, polna vijug in ovir, vendar je omogočeno, da se diplomant tržaške filozofske fakultete pojavi kje v Sloveniji kot povsem kvalificiran učitelj slovenščine ali kakšnega drugega predmeta. Ta možnost je nastala, ko smo hoteli doseči nasprotno, da se lahko diplomant ljubljanske ali mariborske univerze v Italiji poteguje kot enakovreden kandidat za državno službo, npr. na šoli s slovenskim učnim jezikom. Boj za enakopravnost je omogočil obojestransko priznavanje javne listine, kakršna je diploma.
Ti okviri, ki so z vrsto drugih predpisov trdno in trdo zabetonirani, opredeljujejo delo slovenistov, ki marsikatere stvari ne morejo zastaviti tako, kot bi si želeli.
Ko si slovenist prizadeva, da bi svojim študentom dal čim več strokovnega znanja in da bi dosegali kar največjo strokovno usposobljenost, prej ali slej zadene ob primarni interes študentov, ki hočejo predvsem diplomirati; za kaj takega pa morajo opraviti določeno število izpitov, pri čemerjih nihče ne vpraša, kolikšno znanje dokazujejo posamezni izpiti. Pomembna sta izpit in ocena (od 1 do 30 z možnostjo dodatne stopnje, ki jo pomeni pohvala), kajti povprečje se šteje pri zaključni oceni teze — diplomske naloge, za katero lahko dobi oceno do 110 točk, pa še pohvalo. Prestrog profesor bo kmalu slišal očitke, da je izpit iz slovenskega jezika in književnosti bistveno zahtevnejši kot izpit iz nemščine, angleščine, španščine, čeprav je seveda pri svojem delu povsem samostojen in nobenemu podrejen. Po drugi strani paje treba vsaj del študentov usposobiti za učitelje materinščine v izpostavljenem prostoru in jim dati neprimerno več kot drugim študentom različnih jezikov, kjer zadostuje že obvladanje jezika na stopnji praktične uporabe. Upoštevati je torej treba dvojnost oziroma trojnost študijskih pričakovanj in se prilagajati.
Seveda to ne velja za vse študente, saj so med njimi številni, ki izkoristijo tudi dodatne možnosti za izpopolnjevanje v Sloveniji, in tudi takšni, ki poslušajo slovenistična predavanja celo po šest in več let, da si pridobijo znanje, kot si ga želijo. Nekateri posemezni absolventi so dosegli celo takšno stopnjo, da lahko v slovenščini opravljajo svoje strokovno in raziskovalno delo. Nekaterim rabi kot pomožna disciplina (npr. zgodovinarjem, ki so vezani na slovenske vire in literaturo), drugi uporabljajo znanje pri interdisciplinarnih študijah, nekateri slovenščino upoštevajo pri italijanističnih jezikoslovnih raziskavah v sociolingvistiki, dialektologiji, etimologiji itd., spet drugi se posvetijo prevajanju, najde pa se tudi kdo, ki posega z raziskovalnim delom prav v slovenistiko. Ob teh se seveda večina zadovolji s takšnim znanjem, kot ga potrebujemo pri obvladovanju tujega jezika, ali pa študirajo slovenščino, ker jo bodo potrebovali pri novinarskem, publicističnem ali podobnem delu. In potem so tu še tisti, ki bodo učitelji na italijanskih in na slovenskih šolah, pa tisti, ki bodo učitelji slovenščine... Bolj pisan spekter študijskih interesov si je težko zamisliti.
Delo fakultetnega učitelja je odvisno od množice različnih kurzov, ki so vsaj deloma prilagojeni različnim študijskim interesom in potrebam. Poleg tega nas omejuje tudi razmeroma kratko študijsko leto, saj se predavanja začnejo novembra in končajo konec maja, ob sedanjem strahu Evropske skupnosti pred delavci iz tujine pa se skoraj vsako leto pojavljajo tudi dodatne administrativne ovire, ki preprečujejo in odlagajo uradni začetek dela v seminarjih in jih je zaradi zagroženih sankcij treba delno upoštevati.
Najnižja stopnja znanja se zahteva od nefilologov (študentov ekonomije, sociologije, prava), ki vpisujejo slovenščino kot kateri koli drug tuji jezik, vendar pa po italijanskih predpisih vpisujejo in opravljajo izpit iz predmeta slovenska literatura in jezik, vpisujejo pa ga lahko od enega do treh let. Teh študentov je bilo v akademskem letu 1991/92 skorajda devetdeset. Večina med njimi dobro obvlada slovenščino, saj je njihova materinščina, vendar nekateri med njimi niso obiskovali šol s slovenskim učnim jezikom ali pa vsaj ne vsega osnovnega in srednjega šolanja. Ti že pred vpisom poznajo slovenščino neprimerno bolje kot domala vsi, ki vpisujejo npr. angleščino, nemščino, in imajo tako vsaj enkrat v življenju prednost, ker so Slovenci, ker so dvojezični, ker imajo dostop do življenjskih virov dveh narodov, ker obvladajo dva jezika, kulturo dveh narodov in jim je dostopna njihova stroka v dveh nacionalnih prostorih Vsi ti kandidati si morajo pridobiti tudi
literamozgodovinsko znanje, ki skuša doseči cilj, da bi bili kasneje bralci slovenske književnosti. Za prvi izpit morajo poleg tega poznati osnove slovenske slovnice ter uporabljati jezikovne priročnike. V drugem letniku poglabljajo svoje znanje in ga praktično uporabljajo ter preverjajo pri ustnem in pisnem izražanju, tako da pripravljajo različne seminarske naloge in referate. Ob zaključku študija poglabljajo obvladovanje jezika svoje stroke, premagujejo jezikovne probleme, kar zadeva strokovno terminologijo, ki jim navadno povzroča vrsto težav pri prevajanju strokovnih del in pri oblikovanju besedil, ki so vezana na njihov poklic.
Drugačen standard znanja se je oblikoval pri tistih študentih, ki slovenščino vpisujejo brez kakršnega koli predznanja in so torej najbolj podobni študentom vseh drugih lektoratov. V glavnem so to Italijani, a med njimi je marsikdo, ki ima v drugem ali tretjem kolenu slovenske prednike (npr. babico po očetovi strani). Nekateri, redki sicer, izvirajo tudi iz nemešanih italijanskih zakonov in se zavedajo prednosti, ki jih ponuja obmejno mesto, vendar je med njimi malo pravih Tržačanov, več je doseljencev, potomcev različnih državnih funkcionarjev. Vsako leto se vpiše v prvi letnik pet do petnajst takih začetnikov. Večina vztraja do drugega izpita, vendar jim ta ne daje ne usposobljenosti ne pravice, da bi slovenščino učili na šolah, pač pa imajo znanje, ki jim bo tako ali drugače prišlo prav v življenju in poklicu. Seveda morajo ti študentje iskati znanje tudi zunaj univerzitetnih predavanj, na izpit pa se navadno pripravljajo precej več let, kot je predvideno. Med njimi se v vsaki generaciji najde tudi kakšen posameznik, ki potem vztraja do četrtega izpita, nakaj pa jih je celo pripravilo diplomske naloge, ki so povezane s slovenistiko.
Najširše zanje in največje zahteve so za tiste študente, ki prihajajo iz šol s slovenskim učnim jezikom in pri katerih je največja verjetnost, da bodo znanje slovenščine potrebovali za opravljanje svojega poklica. Vsako leto se jih vpiše v prvi letnik okrog dvajset, vendar se tudi ti odločajo za en, dva, tri ali štiri izpite. Največ jih vztraja od tretjega izpita, le redki se odločijo za diplomsko nalogo iz slovenistike, ki jo potem pripravljajo vrsto let, ker se navadno še pred dokončanim študijem zaposlijo; to jim omogočajo italijanski predpisi, ki med drugim dovoljujejo, da se uvrstijo na lestvico suplentov. Gre za nekakšne učitelje za določen čas, ki učijo vsakokrat po eno leto, čeprav ne izpolnjujejo predpisanih pogojev in ne morejo dobiti stalne zaposlitve, lahko pa se njihovo "nadomeščanje" podaljšuje vsako leto posebej. Takšno izobraževanje ob delu se potem marsikdaj ustavi s srečno poroko ali pa se iz mnogoterih vzrokov zelo zavleče. Marsikdaj kandidat tudi ni sposoben napraviti preskoka k povsem samostojnemu in ustvarjalnemu strokovnemu delu, ki ga zahteva oblikovanje diplomske naloge, saj je do te stopnje študija opravljal le posamezne izpite, in če pri tem ni sam skrbel, da bi si tudi v resnici pridobil dovolj potrebnega znanja, bo zelo težko kos samostojni nalogi. V lektoratu po svojih močeh vključujemo tudi informacije, ki navadno ne sodijo v ta tip seminarja. Poleg deskriptivne gramatike in znanja, ki ga običajno daje klasičen lektorat, posredujemo tudi vpogled v dialektologijo, historično gramatiko, predstavljamo funkcijske in socialne zvrsti jezika, preletimo zgodovino knjižnega jezika itd., kolikor je pač mogoče strpati v enega izmed številnih, a časovno omejenih kurzov. V višjih letnikih se študentje navajajo tudi na samostojno uporabljanje in iskanje znanja na višji stopnji, ki zahteva več ustvarjalnosti. Samostojno pripravljajo krajše seminarske naloge (intervjuje, reportaže, recenzije, kritike ipd.) ter spoznavajo klasično lektorsko delo, pri katerem upoštevamo posebnosti jezikovno mešanega prostora, v katerem bodo najverjetneje delali. Vse to naj bi olajšalo prehod na stopnjo, ko bodo morah pnpraviti tezo.
To je le ena stran znanja, ki si ga mora kandidat pridobiti in pokazati pri vsakem slovenističnem izpitu v katerega je vedno vključena tudi literarna zgodovina. Na stopnji lektorata namreč noben jezik nikjer v Italiji ni samostojen, temveč je redno povezan s književnostjo. Vsi izpiti iz slovenščine
To problematiko je predstavila Ljudmila Russi-Cvetek v referatu Slovenščina za Italijane začetnike m sicer ™ s e m m£ £
za lektorjena neslovenskih univercah, ki gaje 8.7. 1992 priredila Kom.s.ja za pospeševanje slovenšcme na neslovenski
TAmatui je referentka obravnavala tudi na posvetovanju jugoslovmskih lektorjev v Nfak«ioniji in objavila v članku Nekaj
metodičnih smernic za učenje slovenščine italijansko govoreč.h; J.S 1983/84, št. 4, str. 132-134.
so tako pravzaprav dvojčki, na katerih se preverjata jezik in literarna zgodovina. Le kdor mora opraviti pisni izpit, pri ustnem ne odgovarja iz jezika, ker italijanski predpisi zahtevajo pri takšnem študiju, kakršen je zanje tudi učenje "slovenske literature in jezika", le praktično znanje tujega jezika, ki ga je kandidat pokazal v zadostni meri že pri pisnem izdelku. Kakšne posebno visoke jezikoslovne znanosti italijanski univerzitetni študij tujih jezikov (sem spada tudi slovenščina) ne priznava, pač pa neprimerno bolj poudarja poznavanje literarne zgodovine, in to v najširšem pomenu, tako da sega od splošne kulturne zgodovine prek klasične literarne zgodovine do literarne kritike, teorije in drugih disciplin literarne vede.
Tudi to znanje morajo trije slovenisti posredovati vsem tipom kandidatov, vendar obravnava tega področja presega okvir našega prispevka, ki bi se verjetno dal skleniti z ugotovitvijo: včasih se zdi, da študenti upravičeno tarnajo zaradi prevelikega obsega izpitne snovi ter prehudih zahtev pri študiju slovenistike.
Teh nekaj informacij je mogoče komu odprlo vpogled v povsem drugačen in nepričakovan študijski sistem, v katerega je vključena tudi slovenistika na Inštitutu za slovansko filologijo tržaške "Fakultete za lepe umetnosti in filozofijo". Vse je precej drugačno od tistega, česar smo navajeni v Ljubljani, in marsikaj zbuja pomisleke, morda je celo nesprejemljivo, vendar je edino, kar pač obstaja. Tudi v Trstu marsikaj zbuja dvome in se skuša spremeniti, toda pred oblikovanjem dokončne sodbe bi bilo treba brati tudi kakšno podobno razmišljanje, npr. italijanskega lektorja, ki bi v kaki rimski reviji poročal o študiju italijanščine v Ljubljani in o položaju italijanščine kot matemega jezika določenih študentov, ki se usposabljajo za učenje na šolah z italijanskim učnim jezikom, za različne poklice v kulturi, novinarstvu itd., pa morajo izbirati med ozko, vrtičkarsko zakoličenimi strokami in se odločati med študijem italijanščine ali drugih strok. Zaradi tega bo npr. učitelj zemljepisa in zgodovine na šoli z italijanskim učnim jezikom moral shajati s srednješolskim znanjem italijanščine. Tudi takšen prispevek bi odkrival nesmisle, paradokse in posebnosti ljubljanskega študijskega sistema, ki verjetno ni popoln niti ne najboljši, pač pa eden izmed možnih.
Zoltan Jan
Filozofska fakulteta v Trstu
8 Tudi zahtevana strokovna usposobljenost lektorjev je več ko minimalna. Zadostuje, da ima lektor univerzitetno diplomo (njihov doktorat) katere koli stroke in da je jezik, ki ga poučuje, njegov matemi jezik.
Dušan Moravec: Loj z Kraigher
Monografija k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev
Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1990. (197 strani)
Z monografijo o Lojzu Kraigherju je Dušan Moravec okronal svoje štirinajstletno urejanje pisateljevega zbranega dela (I-X), hkrati pa je dopolnil cikel svojih raziskav, posvečenih slovenskemu literarnemu fin de siecleu (Ivan Cankar, 1978; Pisma Frana Govekarja I-III, 1978) ter teatrologiji te dobe (Slovensko gledališče Cankarjeve dobe /1892--1918/; 1974). V pričujoči monografiji je uspešno združil tako oris pisateljevega dela kot teatrologijo uprizarjanih del.
Moravec se je ognil vsaki biografiki in jo zožil le na tista dejstva in datume, ki so se pomembno zarisali v njegov opus. Njegovo življenje je razdelil na šest poglavij, ki prehajajo od ene "postaje" do druge, saj so kraji, kjer mu je bilo živeti, "v teh novelah in romanih lahko prepoznavni, v njih pa je tudi zanesljiv odsev dogajanj in spoznanj, časa in razmer, družbene, narodnostne in socialne problematike in osebnih avtorjevih izkušenj..."
Njegova metoda na trenutke spominja tudi na Schererjevo formulo, ki razlaga pesniško osebnost glede na to, kaj je v njej podedovano, kaj priučeno in kaj doživeto. Že prvo poglavje "Od postojne prek Dunaja do Bovca" nam nakazuje očrt rodovnega značaja, njegovih bistvenih lastnosti in tudi podroben genealoški pregled Kraigherjeve družine, ki izvira iz Furlanije, v drugi polovici našega stoletja pa so njeni člani (kasneje problematizirani Kraigherjevi sinovi) krojili tudi slovensko politiko. Ob podedovanem omeni Moravec tudi kratko obdobje priučevan-ja, obe kategoriji pa slednjič združi in podredi območju doživetega. S tem pa nam že lahko odškme pogled na njegovo "drzno erotiko", ki se prične že v šolskih klopeh, mladostno pisanje na to temo pa so mu uredniki ali cenzurirali ali zapravili.
Prav prikaz razvoja Kraigherjeve erotične tematike je stalnica in povezovalna nit knjige.
Monograf namenja velik pomen Kraigherjevi dunajski postaji. Tu je namreč bodoči oče slovenske medicinske fakultete to vedo tudi študiral in se srečeval s slovensko moderno. Bil je "obiskovalec sončne in senčne strani" Cankarjevega tamkajšnjega življenja. Tovrstne reminiscence in spomine pa je kasneje s pridom uporabil v svoji cankariani.
Pisec monografije pa se posveča ne le razvoju erotičnih tem, temveč vseskozi tudi zanimivemu vprašanju o avtobiografskih prvinah v njegovih delih. Od vseh novel dunajskega obdobja je samo Irma (s kasnejšim naslovom Telegrafski drog) pisana v prvi osebi in prav ob njej je moral Kraigher zavrniti vse namige in ironizirati čudno strast kritikov, da vohajo povsod za sa-moizpovedmi. Moravec se tudi ne more izogniti vprašanju sožitja med pisateljevim prozaičnim poklicem in ustvarjalno slo. Tako mu je uspelo najti humoren zgled njegove trenutne profesionalne deformacije v drugi dunajski noveli Ela: ljubimec se zagleda "v plombo na njenem levem podočnjaku". V bovškem obdobju, ko prične snovati tudi dramo Školjka, stopi v areno politike, za katero je, po Moravcu, vse življenje želel, da bi doživela "očiščenje in pomlajenje".
Drugo poglavje, "Slovenske Gorice", usmeri Moravca v slikanje, kako je genius loci vplival na Kraigherjev roman Kontrolor Škrobar, zato postreže s pregledom sociološkega položaja na Štajerskem. S Škrobarjem je tudi po Moravcu Kraigher ustvaril veliki tekst, brez zdravja in svetlobe, ki pa gaje kritika tudi zavrnila, češ da je preveč zašel v "zdravniško seksualno psiho-logičnost". Moravec nam razkrije recepcijo tudi pri nekaterih upodobljencih Če je Kontrolor Skrobar roman ljubezni in politike, s poudarkom
na zadnji, pa je v drami Školjka spet poglavitno gibalo erotika. Tu se eros in seksus prepletata, oplajata in odbijata in Moravec ne pozabi dodati, da bisera kajpak v školjki ni. Strinja se s piščevim lastnim mnenjem, da je Školjka bolj traktat oz. bralna drama, in omeni anekdoto, da je Govekar po uprizoritvi štel ljudi, ki so ploskali.
Tretje poglavje, "Prva vojna leta in prvo osvo-bojenje", prinaša oris Kraigherjevega proznega dela Mlada ljubezen, kjer nastopi tragični pol njegove erotike in motiv hrepenenja. Tri leta po razpadu monarhije se Kraigher prvič loti ubesedovanja Cankarjevega življenja: v Umetniški trilogiji nastopi v vlogi pisatelja tudi sam. Mo-ravec ob tem razkrije še izvor drugih junakov in razloži nekatere anahronizme.
Miinchnu in Gorici, krajema, kamor sta ga pregnala spor z ministrom Žerjavom in dokončno razsulo njegovega zakona, se posveča četrto poglavje. V tem obdobju je nastala drama Na fronti sestre Žive, v kateri avtobiografskih poudarkov ni več niti prikrival (kdo ne bi v Pavli mogel prepoznal Kraigherjeve žene). Po Mo-ravčevem mnenju je to delo najbrž napisal ali zato, da si olajša vest, prepriča sinove, da je resnica na njegovi strani, ali pa, da si spet poišče mesto v meščanski družbi, čeprav je bil mnenja, da jo je treba z vsemi institucijami vred odpraviti.
"Ljubljanska trideseta leta" so peto poglavje Kraigherjevega življenja, pomenijo pa Kristo Albo. Moravec se podrobno posveti genezi tega dela in zgodbi o mladi prostitutki, ki konča za pokopališkim zidom, poudari pa Kraigherjevo idealizirano in posplošeno sliko nje kot "ženske
Jezusa". V spisu Ivana Cankarja zdravje, bolezen in smrt prvič predstavi javnosti piščevo bolezen - enuresis nocturna ter tezo, da je prav ta telesna šibkost rodila moč in zdravje njegovega dela. Moravec je ugotovil, da sojo najbolje sprejeli marksisti z željo po objektivni resnici, Krleža pa jo je zavrnil.
Druga vojna in drugo osvobojenje prinašata tudi sklepno postajo njegovega življenja. Doživet in preživet Dachau mu je dal veliko snovi za Da-chauske fragmente, ki jih je pisal vse do istoimenskega procesa, ki ga je tudi kmalu obsodil. Njegov opus skleneta dve obsežni monografiji o Ivanu Cankarju, ki upovedujeta njegove teze o pisateljevem nenormalnem spolnem življenju, o njegovem delu kot neskončno velikem tekstu, in več polemik.
Tako je tudi Kraigher s priučenim znanjem (medicine) in na podlagi doživetih izkušenj orisal njegov opus.
Moravčeva monografija je dovršen oris slovenskega pisatelja Lojza Kraigherja, a ima neko pomanjkljivost, ki je morda tudi hotena. Vplive svetovnega realizma, naturalizma in simbolizma omenja le v nekaj stavkih, omenja le nekaj zgolj karakternih primerjav med Tiliko ter Aku-lino Turgenjeva in Gušenjko Dostojevskega, na kratko zariše piščevo literarno obzorje (Bii-chner, Engels), hkrati pa sploh ne definira Kraigherjevega naturalizma ali realizma. Če torej želimo imeti popolno podobo o Lojzu Kraigherju, moramo ob tej sicer izvrstni in bleščeče napisani knjigi prebrati tudi razpravo Kraigherjeva pozna pripovedna proza in evropski naturalizem Evalda Korena iz leta 1978.
Tone Smolej
Ljubljana
O razpotjih sodobne ruske literature
V ruskem (literarnem) revijalnem tisku zadnjih nekaj let vzbujata pozornost dve razmišljanji o vlogi in položaju sodobne ruske literarne produkcije, objavljeni v reviji Znamja (Znamenje oz. Zastava) v začetku 1991. leta. Razmišljanji poosebljata dve svetovnonazorski opredelitvi in dve različni videnji razvoja ruske literature, kakor se kaže dvema generacijama ruskih piscev. Prvo — provokativ-no in polemično — pisanje M. Epštejna sintetično govori o poetoloških, estetskih in svetovnonazorskih pogledih najmlajše generacije ruskih literatov. Druga razprava, ki je nastala kot polemika na prvo, prinaša razmišljanje I. Dedkova Med preteklostjo in prihodnostjo. V njem so stališča in opredelitve blizu tisti generaciji, ki je dala pečat literaturi v 60. letih in pomembno vplivala na razvoj ruske literature do danes.3
Omenjeni razpravi ne 'poosebljata' samo spora med starejšo in (naj)mlajšo generacijo ruskih literatov, temveč govorita tudi o navzkrižju med tradicionalizmom in t. i. 'novim valom'4 oz. neoavantgardo, o konfliktu, ki se vsaj po mnenju enega vodilnih teoretikov mlajše generacije M. N. Lipoveckega v zadnjem letu vse bolj zaostruje.
Jedro nasprotij med 'tradicionalisti' in 'novim valom' moramo iskati v njihovem različnem odnosu do funkcije, ki naj bi jo imela (ruska) literatura v odnosu do družbe oz. do drugih oblik človekove zavesti - predvsem do politike in religije. Za literaturo v šestdestih letih (oz. za 'tradicionaliste') je še vedno značilna zavezanost vzgojni, moralni funkciji, karje ena temeljnih značilnosti ruskega leposlovja vse od ruskih
klasičnih romanov naprej. Povezava literature in družbe (politike, ideologije), kot se je vse jasneje kazala v času po oktobrski revoluciji, ostaja v šestdesetih letih še vedno kot 'ozadje', na katerem nastaja takratna literatura. Literatura šestdesetih je še zmeraj zavezana ideji o kolektivni zavesti, ki jo je načrtno razširjala ruska sovjetska ideologija skupaj z obljubo o 'svetli prihodnosti' - misel o služenju ideji kolektivnega, ki človeka vodi v 'svetlo prihodnost', pa je prežemala velika dela socialističnega realizma.
Kakor je literatura šestdesetih še vezana na ideološki kliše (saj ruski človek vanj še verjame kot v nekoč obstoječo realnost!), pa se vse bolj utrjuje prepričanje, da je Idejo o svetli prihodnosti treba preoblikovati, jo približati človeku, saj taka, kotje, v življenju postaja neuresničljiva in s tem vse bolj utopija. Šestdeseta leta v ruski kulturi so čas, ko se literatura pričenja zavedati utopičnosti idej Velikega oktobra, je pa hkrati nanje še toliko organsko vezana, da se vpliva ne more otresti. Nastaja neke vrste hibridna literatura s poudarjeno socialno funkcijo, hkrati ko se načelo 'kolektivnega' vse bolj umika 'individualnemu', to pa pomeni tudi ponovno poudarjanje etične funkcije (tokrat z drugega vidika). Literatura šestdesetih let, ki skuša oživiti rusko socialistično utopijo, ji pridati elemente človeškega (jo humanizirati), tako zagovarja tisto idejo, ki jo poznamo kot socializem po meri človeka.
Prav članek I. Dedkova svojevrstno ponazarja zgoraj zapisano. Dedkov namreč govori o vlogi literature, ki naj bi bila zraščena s "konkretnostjo realnega življenja, z realno epoho, z realno
Z naslovom Po prihodnosti. O novi zavesti v literaturi
V tisku se zanje najpogosteje pojavlja oznaka tridesetletniki. Podrobneje o literatih bo govorila razprava v naslednji številki. 3 Gre za avtorje, kot se Ju. Trifonov, V.Aksenov, J. Jevtušenko, B. Okudžava, V. Kuricin, O. Sedakova ipd.
Gl. Literatura 1990/9.
človekovo mislijo", saj drugače po njegovem mnenju literature ne more biti.
Drugače - v nasprotju z generacijo šestdesetih let - pojmuje (vsaj na deklarativni ravni) literaturo najmlajši rod ruskih pisateljev - 'tridesetlet-niki'. Če naj bi 'tradicionalisti' bili vezani na konkretno realnost, iščejo 'tridesetletniki' edino (še) možno oporo literaturi v neskončnosti kulture. Po njihovem mnenju literatura prihaja v fazo, ko se osvobaja moralno-vzgojno-razsvet-ljenske vloge, ki jo je v ruski zgodovini imela, zavezanost družbeni ideji oz. resnici države lahko zamenja le kategorija t.i. umetniške resnice.
Ozadje omenjene umetniške drže ni tako nedvoumno, kot se na prvi pogled dozdeva, v resnici namreč zahteva obširnejšo predstavitev oz. veliko previdnosti pri opredeljevanju, ki je na tem mestu lahko le smernica nadaljnjemu razmišljanju. To, da literatura opušča vlogo in
vrednosti, ki jo je v ruski zgodovini imela, naj bi namreč po mnenju 'tridesetletnikov' (M. Epštejna kot njihovega vodilnega teoretika!) pomenilo tudi približevanje koncu literature. Če naj bi bila še v 60. letih torišče različnih dejavnosti, izraz, ki je v sebi vključeval politiko, religijo, sociologijo, filozofijo /.../, je v zdajšnjem času že (tako rekoč) osvobojena (kar pa naj bi v resnici pomenilo tudi približevanje njenemu koncu). V demokratizaciji življenja, ko se različne oblike človekove zavesti in dejavnosti osamosvajajo, ostaja literaturi le jezik kot (po Epštejnu) neki minimum in poslednje področje, na katerem naj bi lahko samo še razpravljala o pogojih svoje kapitulacije. Provokativna in (razumljivo) polemiko vzbujajoča Epštejno-va misel ima svoj pandan v najradikalnejši, neoavantgardistični (po Epštejnu tudi poslednji!) fazi ruske literature - v ruski različici kon-ceptualizma...
Miha Javornik
Filozofska fakulteta v ljubljani
Slovenistika v letu 1991
Bibliografski pregled
BIBLIOGRAFIJA
Flere, Polona, Mojca Kaufman: Televizijske igre. 1958-1985. Lj„ Slov. gled. in filmski muzej 1991. 68 str. (Slovenske igre in scenariji. 5.)
Hafner, Jana: Bibliografija Franca Jakopina ob sedemdesetletnici. — SR 39 (1991), 255-369.
Krapež, Vilma, Ljuba Vrabec: Tomaž Šalamun. Ob petdesetletnici pesnikovega rojstva. (Bibliografija).
—	Knjižnica 27 (1991), št. 4,125-140.
Loboda, Matjaž: Lutkovne igre, prizori, priredbe za lutkovni oder in scenariji za lutkovne predstave. Lj., Slov. gled. in filmski muzej 1991. 77 str. (Slovenske igre in scenariji. 4.)
Munda, Jože: Bibliografija Janka Kosa. Ob šestdeset-letnici. — SR 39 (1991), 475-496.
Murn, Ante: Bibliografija radova Lojza Krakara. — Zadarska revija 40 (1991), br. 1, 56-58.
Nidorfer, Mirko: Bibliografija Franca Miklošiča. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 279-306.
Orožen, Martina: Bibliografija Martine Orožnove ob šestdesetletnici. — SR 39 (1991), 262-268.
Rotar, Janez: Bibliografija Janeza Rotaija ob šestdesetletnici. — SR 39 (1991), 129-141.
JEZIKOSLOVJE IN LITERARNA ZGODOVINA
Fatur, Silvo: Tretji krog. — Primorska srečanja 15 (1991), 545.
Napoved tretjih primorskih slovenističnih dnevov.
Gadanyi, Karel: Vloga katedre za slovenski jezik in književnost pri izobraževanju narodnostnih učiteljev.
—	Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,3335.
Giesmann, Gerhard: Nemška slovenistika in njene perspektive. Spraševal je Slavko Fras. — NRazgl 40 (1991), 652.
Gruden, Živa: Slovenščina proti toku. O dvojezičnem šolskem središču v Špetru. —Jadranski koledar 1991, 55-60.
Isto v: Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,198-207.
Jembrih, Alojz: Hrvatsko-slovenske književnojezične veze. Čakovec, Zrinski 1991. 401 str. (Biblioteka Znanstveno-popularna djela. 38.)
Orožen, Martina: Pozdravne besede. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,9-12.
Pogorelec, Breda: Sedemdeset let ljubljanske slavis-tike in slovenistike. — Prav tam, 18-33.
JEZIKOSLOVJE
Anon.: Hišna in ledinska imena v Gorjah na Zilji. — Letno poročilo Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu 1990/91, 97-100.
Benedik, Francka: Redukcija v škofjeloškem narečju.
—	Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 141-146.
Bernjak, Elizabeta: Kontrastivna obravnava dvoje-zičnosti s posebnim poudarkom na slovensko-mad-žarsko dvojezičnost na narodnostno mešanem območju Prekmuija. —Tri študije = Harom tanulmš-ny. Lendava 1991, 9-26.
—	Kontrastivno proučevanje madžarskih preverbov in slovenskih glagolskih predpon. — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 587-592.
Bokal, Ljudmila: Starinske besede v Slovaiju slovenskega knjižnega jezika. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 113-120.
Čar, Janko: Analiza območij v besedilu in odkrivanje smisla. — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szomba-thely) 4 (1991), 89-93
—	Jezikovna vzgoja v Blažetu in Nežici. — 130 let visokega šolstva v Mariboru. Mb.-Celje 1991, 359365.
Čas, Tomaž: "Zaščitna policija" — pravo ime za milico? — Pravna praksa 10 (1991), št. 13, 12.
Černelič, Ivana: Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 73-85.
Čop, Dušan: Imenoslovje jeseniške občine. — Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik 6 (1991), 61-71.
—	Zgodovina imen: sedanjost in preteklost. — Skaleras 2 (1991), 29-33.
Dembskij, Narcis: Slovensko-francoski slovar strojniških in komplementarnih izrazov. Nadaljevanje iz prejšnje številke Mostov. — Mostovi 25 (1991), št. 1, 45-55; št 2, 32-44.
0-1
Derganc, Aleksandra: Akademik Franc Jakopin - sedemdesetletnik. — Glasnik SM 14 (1991), 37-38.
—	O (ne)števnosti poimenovanj za zelenjavo, sadje in jagode v slovenščini in ruščini. — SR 39 (1991), 277-283.
Emberšič, Elizabeta: Madžarske besede v gornjese-niškem narečju. — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 111-120.
Faganel, Jože: Besedni slog v Romualdovem Škofjeloškem pasijonu. — Razprave SAZU. II. razred 14 (1991), 261-270.
Ferluga-Petronio, Fedora: Analisi comparativa dei no-mi della gerarchia ecclesiastica in sloveno e croato. — Linguistica 31 (1991), 401-419.
Furlan, Metka: Slovensko slima 'jaliua, plouagne' (Alasia) in srbohrvaško slim (Žumberek) — novo gradivo za slovansko-germansko izogloso "slimS : 'sITma-. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 25-30.
Gadanyi, Karoly: Stanovlenie slovamogo sostava slo-venskogo literaturnogo jazyka v 30-80-e gody XIX veka. (K postanovke problemy.) — Nemzetkozi szla-visztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 289-295.
Gložančev, Alenka: Enobesedna imena slovenskih podjetij. — Lj., Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU 1991. 112 str.
—	Enobesedna imena zasebnih podjetij v naselju Nove Fužine v Ljubljani. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 87-98.
Godini, Neva: Franulov Saggio grammaticale italia-no-cragnolino iz leta 1811 in Vodnikov doprinos. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 219225.
Gradišnik, Janez: Najbolj pogostne napake v našem izražanju. —Kopitarjevi študijski dnevi. I. Lj. 1991, 69-80.
Naš jezik potujčvavši... — Srce in oko 1991,585586.
—	Ni vsaka beseda dobra. - - Prav tam, 444-445.
Granda, Stane: Fran Miklošič v revolucionarnem letu 1948/49. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 87-97.
Gros, Jerneja, Ludvik Gyergyek, France Mihelič: Predstavitev samoglasniških fonemov z značilkami iz razvoja vzorcev govorjenih samoglasniških fonemov v diskretno vrsto po Karhunenu in po Loeveju. — Elektrotehniški vestnik 58 (1991), 88-92.
Hafner, Stanislav: Fran Miklošič v življenju in delu.
—	Miklošičev zbornik. M b. 1991, 9-44.
Horvat, Sonja: Mikrotoponimi na Vrheh in v dolini Raše. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 147-154.
—	O slovenski narečni leksikografiji. — Celovški
Zvon 9 (1991), št 31, 84-87, št. 33, 82-84.
Jakopin, Franc: Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. (Referat na slavnostni skupščini SAZU ob stoletnici rojstva, 14. septembra 1990.) — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 19-24.
—	Iz spominov na Rajka Nahtigala in Frana Ramovša.— Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 9-18.
—	Miklošičev pomen v zgodovini slavistike. Ob stoletnici njegove smrti. — JiS 36 (1990/91), 181-186.
—	Nekaj značilnih priimkov okrog Slomškovega rojstnega kraja (po koledaijih Mohoijeve družbe). — 130 let visokega šolstvav Mariboru. Mb.-Celje 1991, 299-304.
—	Slovenski knjižni jezik in njegov slovar (SSKJ 1-5). — SSJLK 27 (1991), 47-57.
Jesenšek, Marko: Deležniško-deležijski skladi v Kuz-mičevem in Japljevem prevodu Nove zaveze. — SR 39(1991), 183-198.
—	Razlikovalni skladenjski vzorci vzhodnosloven-skega in osrednjeslovenskega knjižnega jezika 18. stoletja — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 129-141.
—	Slovensko gradivo v Miklošičevi primerjalni skladnji. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 165-184.
Jug-Kranjec, Hermina: Trije načini zgodovinske stili-zacije v romanu Bogovec Jernej. — SR 39 (1991), 85-100.
Karničar, Ludvik: Obirsko narečje v luči graškega raziskovalnega projekta. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,96-109.
Keber, Janez: Jedrno besedišče za RBSJ. — Računalniška besedišča. Domžale 1991,55-59.
—	(O)pehariti '(o)goljufati, (pre)varati (s pomočjo peharja)' in sinonimi. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 99-111.
—	Živeti na koruzi. "Živeti skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze".—Koledar Družbe sv. Mohotja v Celovcu 1991, 61-64.
Kocjan-Barle, Marta: Vaje iz pravopisa z rešitvami.
—	Mostovi 25 (1991), št. 1, 19-20.
Kočar, Tomaž: Gozd in drevje v krajevnih imenih na območju Ljubljane in okolice. — Gozdarski vestnik 49(1991), 102-105.
Korošec, Tomo: Časopisni naslovi glede na ločila. (K stilni vlogi ločil v časopisnih naslovih dnevnika Delo.)
—	SR 39 (1991), 53-70.
—	Odraz sodobnih političnih sporememb v jeziku
slovenskega časopisja. — SSJLK 27 (1991), 99-108.
—	Vzorci poročevalskih stopenj. — SR 39 (1991), 285-300.
Kotnik, Bertrand: Ta hiša je ... Zgodovina hiš južne Koroške. — Družina in dom 42 (1991), št 1,12, št 2, 12, št. 3, 12, št. 4, 12, št. 5, 12.
Sodraieva-Zedras, Na gori-Rupertiberg, Potok pri Biličovsu-Bach.
Kovačič, Irena: Jezikovne zvrsti in podnaslovno prevajanje. — 15. prevajalski zbornik. V Lj. 1991,20-27.
Kozar-Mukič, Marija: Jezik Slovencev v Taranyju (županija Somogy). — Nemzetközi szlavisztikai na-pok (Szombathely) 4 (1991), 105-110.
—	Namen in pomen etnološkega raziskovanja v Porabju. — Vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 7. Lj. 1991,71-76.
O stanju slovenščine v Porabju.
Kraut, Bojan: Ob izidu "Meteorološkega terminološkega slovaija". — Strojniški vestnik 37 (1991), 39-40.
—	Vrtilna zmeda. — Prav tam, 99.
Kronsteiner, Otto: Deutsche Namensformen (Exo-nyme) für Orte in Slowenien. — Die slawischen Sprachen (Salzburg) 27 (1991), 197-198.
—	Die Slowenen - das zweisprachig(st)e Volk Europas. — Prav tam, 165-180.
SSzvd.
—	Zweisprachige Ortsnamen beiderseits der friula-nisch-slowenischen Sprachgrenze. — Prav tam, 189190.
Kržišnik-Kolšek, Erika: Frazeologija v slovenskem časopisju 1991. —SSJLK 27 (1991), 89-98.
Kunst Gnamuš, Olga: Pisno sporočanje kot predmet mednarodnih primerjalnih raziskav. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,208-228.
—	Sporazumevanje med željo, resnico in učinkom. Lj., Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja 1991. 188 str. (Študije šolskega polja.)
—	Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev. —
JiS 37(1991/92), 9-12.
Kunzmann-Miiller, Barbara: Arbeiten zur slowenischen Sprache im ausgehenden 18. Jh. und in der ersten Hälfte des 19. Jh. — Anmerkungen und Versuch einer Einordnung. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 143-150.
—	Slowenische Konjunktionen in Adversativkonstruktionen. Erkundungen und Versuch einerBeschreibung. — Južnoslovenski fdolog 47 (1991), 161-176.
Lausegger, Herta: Sodobne govorne navade na stičišču dveh jezikov na Koroškem. — SSJLK 27 (1991), 71-87.
—	Sodobni trenutek slovenskih govorov na Koroškem. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szomba-thely) 4 (1991), 95-104.
Leder, Zvonka: Terminološka prizadevanja na Slovenskem. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 155-171.
Leeming, Henry: Some textological and lexicological aspects of Fr. Hipolit's version ofKomensky's Orbis sensualium pictus. — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 185-211.
Logar, Tine: Pomen Frana Ramovša za slovenistiko.
—	Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 13-17.
—	Razvoj slovenske dialektologije kot lingvistične geografije po Franu Ramovšu. — Prav tam, 75-78.
Majdič, Viktor: Pogostejši pravopisni primanjkljaji.
—	Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 48-60.
Makovec-Černe, Jasna: Die Thema-Rhema-Gliederung in deutschen und slowenischen Texten. Die Thema-Rhema-Gliederung als Informationsgliederung eines Textes. Eine kontrastive Untersuchung. Frankfurt am Main [etc.], Peter Lang 1991. VVI, 333 str. (Werkstattreihe Deutsch als Fremdsprache. 32.)
Markič, Jasmina: Hacia un estudio aspectual contras-tivo entre el esloveno y el espanol. — Verba hispanica 1 (1991), 105-110.
Materie, Josip, Jürgen Peterman: Über die Radensar-ten in Franc Metelkos "Lehrgebäude der slowenischen Sprache". — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 151-159.
Mečkovskaja, Nina Borisovna: Slovenskij jazyk. Minsk, Universitetskaja 1991. 119 str. (Slavjanskie jazyki.)
Mercina, Marija: Slovenščina - moj tuji jezik. — Prosvetni delavec 41 (1991), št. 13, 9.
Isto v: Primorska srečanja 15 (1991), 599-601.
MerkO, Pavle: Krajevno imenoslovje na Tržaškem. Zgodovinska in metodološka opažanja. — Zgodovinski časopis 45 (1991), 565-580.
—	Percedo(l). — Alpi Giulie (Trieste) 84 (1991), N.
2, 109-112.
—	Svetniki v slovenskem imenoslovju. — Mladika 35(1991), št. 1-10, priloga (str. 101-132).
Pantaleon - Vitus.
Merše, Majda: Dvovidskost kot ena od značilnosti vidskega sistema v jeziku slovenskih protestantskih piscev. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 110-128.
Mihelič, France: Akustično fonetična pretvorba slovenskega govora z računalnikom. — Elektrotehniški vestnik 58 (1991), 303-320.
Mlakar, France: Kotiček elektrotehničnega izrazja X. Terminologija s področja elektromagnetne kompati-bilnosti. — Elektrotehniški vestnik 58 (1991), 130131.
Moder, Janko: Jezikovni posnetki p» srbohrvaščini.
—	Kopitarjevi študijski dnevi. I. Lj. 1991, 61-67.
—	Marskteri romar... — Rodna gruda 38 (1991), št. 11, 43. Položaj slovenščine in galicijščine.
Materinščina - jezik zvestobe. — Prav tam, št. 12,
43.
—	Slovenski pisatelji o materinščini. - - Prav tam, št. 1-9.
Molnar, Zoltan Miklos: A szloven-magyar nyelvi kapcsolatok kerdeskorehez. — Nemzetkozi szlavisz-tikai napok (Szombathely) 1 (1991), 199-202.
K vprašanju slovensko-madžarskih jezikovnih zvez.
Muren, Hinko: Število vrtljajev - vrtilna hitrost -vrtilna frekvenca? — Strojniški vestnik 37 (1991), 97-98.
Narat-Šrekl, Jožica: Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi Bibliji. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 63-72.
Nartnik, Vlado: Da ta tri imena edin Bog. — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 41-45.
—	Ob sedemdesetletnici akademika Franca Jakopina. — JiS 37 (1991/92), 83-85.
—	Perečenje priimkov in imen v ljudskih pesmih o Lambergaiju. — Slava 5 (1990/91), št. 2,118-122.
—	Podlaga in razsežnosti ponavljanja predlogov. — Prav tam, 95-102.
—	Poskus medmetne izpeljave naklonov in načinov.
—	Prav tam, 89-94.
Nežmah, Bernard: Preklinjanje po slovensko. — Vesela znanost 1-2. Zbornik predavanj 1988/89 in 1989/90. Lj. 1991,35-43.
Orel-Pogačnik, Irena: Ob šestdesetletnici prof. dr. Martine Orožen. — JiS 37 (1991/92), 28-31.
—	Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovaijih. — SR 39 (1991), 145-163.
Orožen, Martina: Fran Miklošič - raziskovalec slovanske obredne terminologije. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 137-163.
—	Kopitarjeva slovenska slovnica. — Kopitarjevi študijski dnevi I. Lj. 1991, 7-17.
—	Odmevi francoske revolucije v Vodnikovih Novicah (1797-1800). — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 195-208.
—	Teoretični in praktični jezikovni nazori Slomška. —13 0 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija. Mb.-Celje 1991,366-382.
—	Trajna aktualnost zgodovinskega in dialekto-loškega raziskovanja slovenskega jezika. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,61-74.
—	Vodnikove "Lublanske novice" in Francozi. — Kopitarjevi študijski dnevi I. Lj. 1991,5-6.
Ožbolt, Martina: Prevajanje Dantejevih retoričnih figur. Retorične figure v prvih petih spevih Dantejeve Božanske komedije. Analiza izbranih primerov razhajanj med izvirnikom in prevodom. — Primorska srečanja 15 (1991), 163-170.
Orzechowska, Hanna: Dwa warianty w jezyku Biblii Dalmatina i ich losy w sto pigčdziesiAt lat požniej (Palmarium empyreum 1731). — Wariancja w jpzyku. III Opolskie spotkania jgzykoznaacze Szczedrzyk, 10-11. 10. 1989 r. Opole 1991, 163-167.
Paternu, Boris: Jezik kot vprašanje svobode. — Jezik in književnost (Trst) 2 (1991), 7-14.
Pavlovec, Rajko: Geološki terminološki slovar. — Rudarsko-metalurški zbornik 38 (1991), 385-389.
Pejovič, Vera: Odnos do poezije je odnos do jezika. — Fontana 1991, št 17, 105.
O lektoriranju poezije.
Petaros, Robert: Slovensko narečjeslovje. Ob stoletnici Frana Ramovša. — Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1991,105-109.
Pogačnik, Jože: Miklošič in ilirizem. — Sodobnost 39 (1991), 932-944.
Pogačnik, Vladimir: Nodierovi pogledi na jezike Ilirije. — Zgodovinski časopis 45 (1991), 363-368.
Pogorelec, Breda: Retorika na Slovenskem nekdaj in danes (teze). — SS JLK 27 (1991), 109-111.
—	Vloga oblike za razumevanje smisla v Cankaijevi prozi. — JiS 36 (1990/91), 133-147.
Pohl, Heinz Dieter: Die Bedeutung des Slowenischen für die Dialektologie und Onomastik Kärntens (und Osttirols). — Die slawischen Sprachen (Salzburg) 27 (1991), 147-163.
—	Nemško-slovenski jezikovni stiki na Koroškem.
—	Koledar Družbe sv. Mohoija v Celovcu 1991
57-58.
—	Zum amüichen Gebrauch slowenischer Ortsnamen. Gedanken zu einer diesbezüglichen Publikation.
—	Österreichische Namenforschung (Klagenfurt) 17
(1989), 73-80.
Izšlo 1991. — Ob: Peter Jordan, Möglichkeiten einer stärkeren Berücksidüigung slowenischer Ortsnamen in den heutigen amtlichen topographischen Karten Österreichs. Wien 1988,56 str., 5 zvd (ÖAW, Institut für Kartographie, Berichte und Informationen, Nr. 6)
Praprotnik, Nada: Oselica ali travniška blestivka? (Razmišljanje o slovenskih rastlinskih imenih.) — Proteus 53 (1990/91), 307-310)
Premk, Francka: Sloveno-Hebraica: eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oblačil v najstarejših slovenskih psalmskih prevodih (Ps 45). — Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 47-62.
Pretnar, Tone: Fran Miklošič kot prevajalec poljske poezije. — JiS 37 (1991/92), 22-27.
Priestly, Tom: Zakaj se selščina tako hitro spreminja?
—	Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu 1991,
65-68.
Prunč, Erich: Handkejev prevod Lipuševega romana "Zmote dijaka Tjaža". —SSJLK 27 (1991), 149-168.
Puconja, Miran: Vzhodna Štajerska v luči panonskih kontroverz. — Vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 7. Lj. 1991,77-83.
Predvsem o (knjižnem) jeziku.
Puhar, Jože: Merilna napaka — merilni pospešek. — Strojniški vestnik 37 (1991), 40.
Rajh, Bernard: Slovenski knjižni jezik in Fran Miklošič. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 213-222.
Rode, Matej: Narečje kot prevajalski problem. —15. prevajalski zbornik. V Lj. 1991, 28-31.
—	Valentin Vodnik in prevajanje. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,311-317.
Rotar, Janez: Iz korespondence Frana Ramovša z Va-troslavom Jagičem in Aleksandrom Beličem. — Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Zgb 1991, 215-233.
—	Najstarejši domači zapis imena dežele Kranjske.
—	Zgodovinski časopis 45 (1991), 357-361.
Seher, A.: Nekateri jezikovni problemi s področja montanističnih dejavnosti. Rudarsko-metalurški zbornik 38 (1991), 141-149.
Simoniti, Barbara: Gulliveijeva potovanja v prevodu Izidorja Cankarja. — SR 39 (1991), 327-345.
Skubic, Mitja: Interferenze sintattiche di origine romanza nelle paríate slovene occidentali: la struttura-zione del sintagma aggettivale, della frase, del periodo. — Lingüistica 31 (1991), 361-365.
— Romanstvo in slovenstvo na Goriškem Medsebojna jezikovna sovplivanja. — Primorska srečanja 15(1991), 171-174.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Izdala SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik. Knj. 5. T-Ž. Dodatki A-Š. Lj., SAZU 1991. 1051 str.
Snoj, Marko: Nekaj pripomb k izvoru slovanskih glagolov skočiti, skakati in kačiti. Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 31-40.
Stariha, Karmen: Igra jezika v dramatiki Petra Hand-keja in Milana Jesiha. — Sodobnost 39 (1991), 11741189.
Stenwijk, Han: Analogičeskie razvitija akcentnogo tipa góra, gorp v slovenskih dialektah. — Slavica Tartuensia 3 (= Ucenye zapiski Tartuskogo universi-teta 932). Tartu 1991, 32-47.
Stone, Gerald: Slovenski jezik v Valvasoijevi Slavi vojvodine Kranjske. — Valvasoijev zbornik. Lj. 1990, 232-238.
Sturm-Schnabl, Katja: Sedemdesetletnica Miklošičevega rojstva v odbranih pismih. — Miklošičev zbornik. M b. 1991,99-129.
Svetina, Janez: Problemi ob prevajanju del indijske duhovne filozofije v slovenščino. — 15. prevajalski zbornik. V Lj. 1991, 105-114.
Šalej, Štefan Bogdan: Govorite slovensko? Zakaj pa ne! Nekaj razmišljanj in izkušenj o poučevanju slovenščine v mešanih družinah, zunaj slovenskega okolja. Poučevanju slovenščine dati vsaj tako veljavo kot učenju tujih jezikov v Sloveniji. — Rodna gruda 38 (1991), št 4, 34-35.
Šivic-Dular, Alenka: Miklošič in slovenska etimologija. — SSJLK 27 (1991), 29-45.
Škerlak, Vladimir Nekaj terminoloških drobcev. — Pravna praksa 10 (1991), št 18, 16; št 20, 18.
Šumi, Nada: Jezik umetnosti življenja. — Gledališki Ust SNG Drama 70 (1990/91), upriz. 5, 185-186.
V Partljičevi drami Kakor pečal na srce.
Tasso-Jasbizs, Ariella, Paolo Parovel: O starodavnosti slovanske naselitve med Trstom in Koprom — Jadranski koledar 1991,103-110.
Tavzes, Cvetana: Uporabljeni izrazi. — Računalniška
besedišča. Domžale 1991, 85-87.
Tokarz, Emil: Kriza zavesti ali jezika? (na slovenskem gradivu). — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szom-bathely) 4 (1991), 71-75.
Toporišič, Jože: Besedotvorno šolanje. — SR 39 (1991), 215-237.
Glej A. Vidovič-Muha, prav lam 101-113.
—	Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis. —SR 39 (1991), 115-126.
Isto v: Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 34-47.
—	Členki in njihovi stavčni ustrezniki. — SSJLK 27 (1991), 3-16.
—	Družbenost slovenskega jezika Sociolingvistična razpravljanja. Lj., DZS 1991. 495 str.
—	Franc Miklošič (1813-1891). — Dom in svet. Zbornik IV. Mb. 1991,136-144.
—	Jezikoslovna teorija Matije Čopa v slovenski abecedni vojni. — SR 39 (1991), 455-474.
—	Pogovor uredništva Zdravstvenega vestnika z Jožetom Toporišičem. (Pogovor je vodil Jože Drino-vec.) - Zdravstveni vestnik 60 (1991), 438-443.
—	Pomenske skupine samostalniških zloženk. — SR 39 (1991), 301-316.
—	Stoletnica smrti našega največjega jezikoslovca.
—	Mohoijev koledar 1991, 142-144.
—	Zadnjih 20 let slovenskega jezikoslovja. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,19-31.
Torkar, Silvo: Nekaj opazk k osvetlitvi cerkljansko--tolminskega besedišča v SSKJ. —Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 173-179.
Trstenjak, Anton: Fran Miklošič v rokopisih. — Miklošičev zbornik. Mb. 1991, 127-131.
Uredništvo: O izrazih "specifičen" in "vrtilna frekvenca". — Strojniški vestnik 37 (1991), 208.
Varga, Jôzsef: A Muravidéki személynevek vizsgâla-ta. —Tri študije = Hârom tanulmâny. Lendava 1991, 27-40.
Raziskava osebnih imen v Prekmurju.
—	Az anyanyelv (magyar, szlovén) hasznâlatânak alakulâsa a vegyes hâzassâgokban. — Nemzetkôzi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 173-191.
Variacije uporabe maternega jezika (madžarsko, slovensko) v mešanih zakonih.
Vascotto, Patrizia: Interfeience med slovenščino in italijanščino na kulturni, šolski in leksikalni ravni. — Jezik in književnost (Trst) 2 (1991), 53-61.
Verbovšek, Leopold: Vladajoči v slovenščini. — Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu 1991, 59-61.
0	besedah za vladarke v slovenščini.
Vezovišek, Branko: Slovenski pravniški jezik v devetnajstem stoletju. — Pravna praksa 10 (1991), št. 5,17.
Vidau, Pavel: Vas Bani — ljudsko Bane. Hišna, le-dinska imena in še kaj. —Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1991,68-73.
Vidovič-Muha, Ada: Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji. — SR 39 (1991), 101-113.
Glej J. Toporišič, SR 38 (1990), 421-440.
—	Nekaj temeljnih prvin za "besedotvorno šolanje".
—	SR 39 (1991), 317-326.
Glej J. Toporišič, prav tam 215-237.
—	Nekatera aktualna vprašanja slovenske jezikovne kulture. — SSJLK (1991), 17-27.
—	Skladenjska zgradba besede. — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 7-12.
—	Typologia siowotworczych transformacji zwifizköw wyrazowych. — Wariancja w jpzyku. III Opolskie spotkania jgzykoznawcze Szczedrzyk, 1011. 10. 1989 r. Opole 1991, 183-193.
Vlahovič, Maja: Modeli transpozicije dvojine (na primeru prevodenja sa slovenačkog na srpskohrvatski).
—	Naučni sastanak slavista u Vukove dane. Referati
1	saopštenja, 20/2. Bgd 1991,311-315.
Weiss, Peter: Zasnova novega odzadnjega slovaija slovenskega jezika. —Jezikoslovni zapiski 1 (1991), 121-139.
Wraber, Tone: Nekaj botanikovih pripomb k poskusnemu snopiču Gozdarskega slovaija. — Gozdarski vestnik 49 (1991), 376.
Zakrajšek, Katjuša: O slovenačkoj leksici bez ekviva-lenata u srpskohrvatskom jeziku i nekim modelima njene transpozicije. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane. Referati i saopštenja, 20/2. Bgd 1991, 303-310.
Zorko, Zinka: Govor Ponikve in dialektizmi v Slomškovem delu Blaže in Nežica v nedeljski šoli. — 130 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija. Mb.-Celje 1991,339-348.
—	Kontrastivni vidiki dialektološkega raziskovanja. (Prekmursko porabsko narečje.) — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 79-95.
—	Medjezikovni vplivi v lendavskem kotu. — SSJLK 27(1991), 59-69.
—	Oblikoslovje Ojstrice nad Dravogradom (z glaso-slovnim orisom). — SR 39 (1991), 15-28.
—	Vzhodni haloški govori. — Nemzetközi szlavisz-tikai napok (Szombathely) 4 (1991), 51-69.
Zuanella, Božo: Slovenski priimki v občini Svet Lenart. — Dom (Čedad) 26 (1991), št. 1-22.
Žagar, Igor Ž.: Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom —Anthropos 1991, št 4/5,172-185.
LITERARNA ZGODOVINA
Bačer, Karel: Iz dolenjske preteklosti. Literarnozgo-dovinski in etnološki zapiski. Novo Mesto, Dolenjska založba 1991.
Sir. 97-101: Vinko Blatnik, Profesor Karel Bačer; str. 97-101: Nataša Petrov, B&üografjja Karla Bačerja.
Bajt, Drago: Slovene short prose of the last twenty years. — Litterae slovenicae 1 (1991), 211-216.
Bemik, France: Die Evolutionsproblematik in der slowenischen Kriegsprosa (mit besonderer Hervorhebung von E. Kocbeks Novellensammlung). — Münchner Zeitschrift für Balkankunde 7/8 (1991), 97-112.
—	Muzikalnost v slovenski poeziji 19. stoletja. — Razprave SAZU. Razred II14 (1991), 5-21.
—	Slovenska modema v "horizontu pričakovanja".
—	SR (1991), 439-453.
Bjelčevič, Aleš: Literarna veda, teorija pomena in umetna inteligenca. Današnji pomen knjige Denisa Poniža Slovenski jezik, literatura in računalniki. — SR 39 (1991), 165-181.
Bobrownicka, Maria: Napoleonov mit v poljski in slovenski književnosti. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 99-106.
Bogataj-Gradišnik, Katarina: Konvencije grozljive literature v slovenski pripovedni prozi. — V: K. Boga-taj-Gradišnik: Grozljivi roman. Lj. 1991,132-160.
Bonazza, Sergio: Prisotnost italijanske kulture na Slovenskem konec 18. in v začetku 19. stoletja. — SR 39 (1991), 347-353.
Bratuž, Lojzka: Slovenski rokopisi iz 18. stoletja. — Jezik in književnost (Trst) 2 (1991), 15-19.
Darasz, Zdzistaw: V iskanju identitete. Iz obravnave zgodnje faze razvojnega procesa slovenske vede o književnosti. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 13-18.
Detela, Lev: Pregled slovenske zdomske književnosti.
—	NRazgl 40 (1991), 485-487.
—	Značilnosti slovenskega zdomskega literarnega ustvarjanja. — Slovenski koledar 1991, 128-133.
Doncsecz, Ibolya: Miklova Zala v pismenstvu porab-skih Slovencev. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 285-288.
Festival umetniške ustvarjalnosti za mlade "Kurirček" (28; 1990; Maribor): Sodobna mladinska dramatika. Ur. Jože Filo. Mb., "Kurirček" 1991. 88 str.
Gabrič, Aleš: Med eno in drugo Sodobnostjo. — Sodobnost 39 (1991), 100-109.
Gällos, Orsolya: Nekatere značilnosti slovenskega romana v 70-ih letih. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 223-226.
Giesemann, Gerhard: Dostoevskij im Umfeld des slo-venischen Expressionismus. — Razprave SAZU. Razred H 14 (1991), 93-106.
—	Funktion und Funktionieren von Theater/Drama in der slovenischen Literatur anfang des 19. Jahrhunderts. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,75-85.
—	Novejši pogledi na slovensko književnost. Lj., Slovenska matica 1991. 234 str. (Razprave in eseji. 34.)
Glazer Alenka: Slovenska mladinska poezija od Slomška do Župančiča. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,186-197.
—	Slovenska otroška pesem v 19. stoletju. — Otrok in knjiga 31 (1991), 43-51.
Glušič, Helga: Slovenski sodobni roman zunaj matične Slovenije, —S S JLK 27 (1991), 115-122.
—	Ženska med izpovedjo in umetniško kreacijo. Mladje 1991, št. 71, 56-61.
Golubovič, Vida: Slovenskij avangardizm i russkij avangardizm. — Russian literature (Amsterdam) 29 (1991), Nr. 1, 67-78.
Gradišnik, Janez: Predvojna Sodobnost - liberalna revija? — Sodobnost 39 (1991), 546-548.
Ob: J. Prunk, Sodobnost 1990,866-869, in A. Gabrič, Sodobnost 1991,100-109.
Grafenauer, Bogo: Nekaj opomb k "Zadnjemu srečanju" s Tarasom Kermaunerjem. — Glasnik SM 14 (1991), 21-33.
Grafenauer, Niko: Sodobna slovenska poezija za otroke. — Otrok in knjiga 31 (1991), 67-71.
Grdina, Igor Kulturni utrip na Kranjskem med Trubarjem in Pohlinom. —Tretji dan 20 (1991), št. 5,29.
—	Poezija slovenskega zdomstva 1945-1965. (Razmere, temelji, usmeritve.) —Celjski zbornik 1991. Celje 1991, 157-184.
Hederlap. Maja: Slowenische Literatur in Kärnten. Über die Suche nach dem dritten Weg. —Kompara-tistik als Dialog. Literatur und interkulturelle Beziehungen in der Alpen-Adria-Region und in der Schweiz. Frankfurt/Main [etc.] 1991, 11-18.
Hladnik, Miran: Kmečka povest danes. — SSJLK 27 (1991), 137-147.
—	Povest. Lj., DZS 1991. 95 str. (Literarni leksikon. 36.)
Predvsem poglavji II. Slovenske razlage povesti in III. Razvoj povestnih form na Slovenskem.
—	Slovenska povest v mednarodnem kontekstu. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 241-246.
Jevnikar, Martin: Zamejska in zdomska literatura. — Mladika (Trst) 35 (1991), 50-54,84-86,111-112,136-št. 7ov.ni, 164, 191-194,218.
Just, Franci: Nekatere poti slovenske poezije 80. let k tradicionalnim verznim, kitičnim in pesemskim oblikam. — Mentor 12 (1991), 219-224.
Juvan, Marko: Literarnikanon. — Literatura3 (1991), št. 3, 116-135.
—	Uvod v medbesedilno branje (pesmi). — JiS 37 (1991/92), 53-61.
Kalin, Monika: Motiv drevesa v poeziji avtoijev Pesmi štirih. — JiS 36 (1990/91), 211-219.
Kermauner, Taras: Dokumenti, spomini in komentarji. —2000 1991, št 56/57/58, 193-255.
Tudi o povojni slov. književnosti in lit. revijah.
—	Poezija slovenskega zahoda. 2. del. Mb., Obzorja 1991. 292 str.
—	Ubiti se in biti kakor Bog. — Nova revija 10 (1991), št. 105/106, 95-138.
O povojni slov. dramatiki. — Odlomek iz daljše študije.
Kmecl, Matjaž: Cerkev in slovstvo. — Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje 1991, 377-392.
—	Slovenska književnost neposredno po zadnji vojni. — SSJLK 27 (1991), 123-135.
Komel, Mateja: Tuji horizonti križarske misli. — JiS
36 (1990/91), 187-195.
Koren, Evald: O prevajanju pesniških podob. — SSJLK 27 (1991), 179-195.
Kos, Janko: Ep in roman na Slovenskem. — SR 39 (1991), 371-389.
—	Problem časa v slovenski liriki. — SR 39 (1991) 1-14.
—	Razvojni premiki v slovenski literarni vedi. — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 23-43.
—	Teze o slovenskem romanu. — Literatura 3 (1991), št. 13,47-50.
Košuta, Miran: Bioi paralleloi. Über das Verhältnis zwischen der neueren italienischen und slowenischen
Literatur in Italien. — Komparatistik als Dialog. Literatur und interkulturelle Beziehungen in der Alpen--Adria-Region und in der Scweiz. Frankfurt/Main [etc.] 1991,121-137.
—	Krpanova sol. Nadaljevanje iz prejšnje številke in konec. — Mladje 1991, št. 70, 53-60.
Slov.-italijanski književni stiki.
—	Krpanova sol. Slovensko-italijanski in obratni literarni odnosi. — Jezik in književnost (Trst) 2 (1991), 33-52.
Lausegger, Herta: Koroško bukovništvo v povezavi s folkloristiko. — Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu 1991, 103-109.
Lukics, Istvän: Recepcija madžarske književnosti v Sloveniji v 20. stoletju. — SR 39 (1991), 71-83.
—	Slovenske usporednice Balada Petrice Kerempu-ha Miroslava Krleže. Sinteza i paradigma. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 227-232.
Moravec, Dušan: Schwentner in slovenska moderna.
—	Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 139-144.
Nartnik, Vlado: K izvoru in razvoj u povedke Zlatorog.
—	Nova revija 10 (1991), št 105/106, 151-158.
—	Od Desete hčere do Kralja Matjaža. — Slava 5 (1990/91), št. 2, 123-129.
—	Zvezdne poti. Poskusi novega branja slovenskih ljudskih pesmi. Kranj. Samozaložba 1991. 67 str.
Novak-Popov, Irena: Slovenska ženska lirika in mesto Ljubke Šorli v njej. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 175-185.
Osolnik, Vladimir: Kosovo in Slovenci. — Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Zgb 1991,297-309.
Paternu, Boris: Francoska revolucija in slovenska literatura. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,51-74.
—	Jezikovna misel v slovenski književnosti. — SR 39 (1991), 421-437.
Nemški prevod Der Sprachgedanke in der slowenischen Literatur v Münchner Zeitschrift für Balkankunde 7/8 (1991), 11-43.
—	Od Prometeja h Kristusu (v slovenski poetološki misli 19. stoletja). — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 45-54.
—	Vprašanje zavrtosti in prostosti v slovenski književnosti na Koroškem. — Sodobnost 39 (1991) 1-74.
Pavlič, Irena: Petöfi in Slovenci. — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 219-221.
Perčič, Tone: Dante pri Slovencih v obdobju pozne romantike in realizma. — Primorska srečanja 15
(1991), 727-734.
—	Recepcija Danteja v prvi polovici 20. stoletja na Slovenskem. — SR 39 (1991), 29-52.
Petrič, Jerneja: Resnična zgodba nekega življenja ali roman. "V močvirju velemesta" neznane pisateljice L. G. — Slovenski koledar 1991, 181-183.
Piijevec, Marija: Nekatere tipološke lastnosti slovenske književnosti v Trstu. — Sodobnost 39 (1991) 1069-1075.
Pibemik, France: Slovenski dunajski krog 1941-1945 Lj., CZ 1991.
Pogačnik, Jože: Entstehungstendenzen des älteren slowenischen Schrifttums. (Essay über die beschleunigte Literaturentwicklung.) — Münchner Zeitschrift für Balkankunde 7/8 (1991), 45-54.
—	Fenotip slovenstva u hrvatskoj književnosti. — Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Zgb 1991, 173-196.
—	Književnozgodovinske določnice Stiškega rokopisa — JiS 37 (1991/92), 45-52.
—	Pojem naroda v slovenskem razsvetljenstvu. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,79-87.
Poniž, Denis: Slovenska literatura v službi ideologije
—	izbrani primeri iz šolskih beril. — Vzgoja v javni šoli. Zbornik tekstov. Lj. 1991,50-58.
Saksida Igor: Nekaj vprašanj iz teorije mladinske književnosti. — Otrok in knjiga 31 (1991), 23-42.
Se bo nadaljevalo.
—	Verzno neujemanje - opredelitev pojava in njegovega učinka. — JiS 36 (1990/91), 196-210.
Scherber, Peter: Razsvetljenstvo, preporod, predro-mantika, tokovi in razlage pri formiranju slovenske nacionalne kulture. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 39-49.
Skaza, Aleksander: Literarne vede in raziskovalna dejavnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
—	JiS 37 (1991/92), 3-8.
Die slowenische Literatur in Kärnten. Ein Lexikon. Mit Beiträgen von Matjaž Kmecl, Franc Zadravec, Boris Paternu, France Bemik. Vorwort von Klaus Amann. Klagenfurt/Celovec, Drava 1991. 191 str.
Vsebina: M. Kmecl, Die slowenische Literatur in Kärnten - eni einführender Überblick; F. Zadravec, Die slowenische Gegenwartsüteratur in Kärnten -Anklage und Widerstand; B. Paternu, Hemmung und Freiheit in der slowenischen Literatur in Kärnten; F. Bernik, Die Stellung der slowenischen Literatur in Osterreich und Italien.
Smolej, Tone: Grški mit in slovenska dramatika.
JiS 3 7(1991/92),91-95.
Stanonik, Marija: Slovstvena folklora v zavesti slovenskega razsvetljenstva.—Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 113-139.
Štoka, Tea: Topographie der slowenischen Poesie der achtziger Jahre. — Le livre slovène 1991,3-16.
T. Q.: Naše stare piesmi. — Dom (Čedad) 26 (1991) št l,št 6-10, št. 13-22.
Toporišič, Tomaž: Slovenska literatura osemdesetih let? = Die slowenische Literatur der achtziger Jahre?.
—	Hitra cesta, dolga luč = Schnellstrasse, Femlicht. Lj.; Graz-Wien 1991, 116-137.
Str. 138-141: Bibliografije = Bio- bibüographien. — Vzporedno slovensko in nemško besedio.
Virk, Tomo: Die junge slowenische Prosa. (Die postmodernistische Kurzprosa der achtziger Jahre.) — Le
livre Slovène 1991, 37-50.
—	From literature to literature. — Litterae slovenicae 1 (1991), 202-210.
Slov. proza 1970-1990.
—	Postmoderna in "mlada slovenska proza". Mb., Obzoija 1991. 102 str. (Znamenja. 110.)
Zadravec, Franc: Slovenski generacijski romani. — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 55-67.
—	Slovenski roman danes. — SR 39 (1991) 391412.
—	Zavest o romanu in njegova "prva oseba" v današnji slovenski literaturi. — Literatura 3 (1991) št 13,51-56.
Srbohrvaški prevod Svijest o romanu I njegovo "prvo äce" u današnjoj slovenačkoj književnosti v Go-dišnjak Instituta za književnost 20, Sarajevo 1991 301-310.
Zorn Aleksander: The heady times of boundless literature.— Litterae slovenicae 1 (1991), 187-201.
Slov. mlada proza.
Zvonar, Ivan: Paralele i prožimanja u usmenom književnom stvaralaštvu sjeverozapadne Hrvatske i sjeveroistočne Slovenije. (Načrt za študiju.) — Vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 7. Lj. 1991, 85-97.
Žagar, Mateo: Književni jug i slovenska književnost.
—	Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Zgb 1991, 311-321.
ADAMIČ LOUIS
Glavan, Mihael: Adamičeva literarna in duhovna usoda. Mali esej ob 40-letnici smrti Louisa Adamiča
(1898-1951). — Rast 2 (1991), 385-391.
Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc: Pismo Louisu Adamiču. — Srce in oko 1991, 801-802.
Z dne 15. 5.1935.
Kuzmič, Mihael: Nekaj korespondence med Louisom Adamičem in Jožetom Hiheličem. — Slovenski koledar 1992, 196-200.
ALEŠOVEC JAKOB
Jenčič, Lučka: Pozabljeni Jakob Alešovec. — V: J. Alešovec: Ljubljanski misteriji. Roman. Celovec 1991, 123-129.
Lah, Andrijan: Pripovednik in humorist Jakob Alešovec. — Srce in oko 1991, 45-47.
Isto v: Kopitarjevi študijski dnevi. 1.1991,41-46.
AŠKERC ANTON
Aškerc, Anton: Zbrano delo. Šesta knjiga. Nezbrane in neobjavljene pesmi. Prepesnitve. Drame. Besedilo ur. in opombe napis. Vlado Novak. Lj., DZS 1991.490 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 167.)
bagAryjožef
Smej, Jože: Prekmurski pisatelj Jožef Bagäry in jubilej martjanske cerkve. — Stopinje 1991, 104-107.
BALANTIČ FRANCE
Kermauner, Taras: Ogenj, ki prečiščuje. Razprava o Balantičevi poeziji, umeščeni v kontekst nekaterih drugih poezij, Borove, Brejčeve, Beličičeve, Šalijeve - s posebnim ozirom na razmerje teh poezij do Boga. Celje, Mohoijeva družba 1991. 190 str.
Kostnapfel, Marija: France Balantič. Ein Beitrag zur modernen slowenischen Dichtung. München, Trofe-nik 1991.155 str. (Geschichte, Kultur und Geistes welt der Slowenen. 22.)
Str. 135-151: Bibliographie.
Pibernik, France: France Balantič in njegovo delo. — V: F. Balantič: Tihi glas piščali. Celje 1991, 135-139.
Trobevšek, Marko: Ples želja med zublji in odpovedjo. O posebnostih v erotični izpovedi Franceta Balantiča. — SR 39 (1991), 199-214.
BARTOL VLADIMIR
Košuta, Miran: Usoda zmaja. Ob svetovnem uspehu Bartolovega Alamuta. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 156-163.
Pogledi na Bartola. Ur. Igor Bratož. Lj., Revija Literatura 1991. 142 str. (Zbirka Novi pristopi.)
Vsebina: Janko Kos, Težave z Bartolom; Irena Novak-Popov, Citat perzijske književnosti v Bartolovem romanu Alamut; Tomo Virk, Lik Klementa Juga v delu Vladimirja Bartola; Drago Bajt, Problem Bartolove
esejistike; Boris Paternu, Vprašanje recepcije Barto-lovega Alamuta; Marko Juvan, Alamut - enciklopedični roman; Helga Glušič, Literarna oseba kot osrednji pripovedni element v Bartolovi in Zupanovi prozi; Tone Peršak, Fenomenalnost fenomena "Vladimir Bartol"; Lado Kralj, Bartol - Mrzel - Grum.
BELIČIČ VINKO
Pavček, Tone: Pesnik dveh pokrajin in ene poezije. — V: V. Beličič: Izbrane pesmi. Trst 1991, 87-98.
Str. 101-102: Življenje in delo Vinka Beličiča.
BOJETU BERTA
Bojetu, Berta: V tem norem svetu kupujem vedno znova iluzije. Pogovor s pesnico in gledališko igralko Berto Bojetu. Z njo seje pogovaijala Alenka Zor-Si-moniti. — Mentor 12 (1991), 126-129.
Borovnik, Silvija: Ženske letijo v nebo. Ob romanu Berte Bojetu Filio ni doma. -— Literatura 3 (1991), št. 13,59-61.
BOROVNIK SILVIJA
Benhart, František: Slovensko-češki popon ali Petkrat o ženski literaturi. — Sodobnost 39 (1991), 540-545.
O slovenskih (Katarina Marinčič, Tereza; Marjeta Novak, Posebne nežnosti; Silvija Borovnik, Strašljivke) in čeških avtoricah.
BREJC TOMAŽ
Gedrih, Igor: Temni modernizem Tomaža Brejca. — Sodobnost 39 (1991), 966-970.
BRENK KRISTINA
Brenk, Kristina: Kruh upanja. — Prosvetni delavec 41 (1991), št 16,7.
Intervju ob 80-letnici.
BUDALANDREJ
Kocijan, Gregor: Pripovedništvo Andreja Budala. — JiS 36 (1990/91), 97-104.
Isto v: Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,164-174.
CANKAR IVAN
Kermauner, Taras: Leon XIII. med Marxom, Cankarjem in Medvedom.—Za boljši družbeni red. Lj. 1991, 174-194.
Cankar, Ivan: Na klancu. Spremna besedila napisal Peter Kolšek Lj., DZS 1991, 178 str. (Zbirka Klasje. Letn. I.)
Str. 6-25: Kronološki pregled Cankarjevega življenja in dela; Ivan Cankar in njegov čas (preglednica); Uvodne opombe; Bibliografija.
Nartnik, Vlado: Ivan Cankar in Ilirija. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 285-290.
Stranj, Pavel: Ivan Cankar v Trstu. — Mladje 1991
št. 71,85-95.
Zadravec, Franc: Cankarjeva ironija. Murska Sobota, Pomurska založba; Lj., ZIFF 1991. 305 str. (Domača knj iževnost.)
CERAR FRANC
Cerar, Franc: S partizanom in jezuitom nekoliko drugače. Pol ure s p. Francem Cerarjempri Sv. Magdaleni v Mariboru, potem pa "izmenjava pisem". [Spraševal] Štefan Kališnik. — NRazgl 40 (1991), 290-291,300.
CIGLER JANEZ
Kmecl, Matjaž: Pisatelj Sreče v nesreči. Življenjepis Janeza Cigleija. — V: J. Cigler: Sreča v nesreči. Lj. 1991, 85-98.
ČERTOV JOŽICA
Poniž, Denis: Jožica Čertov in Jani Oswald. (Poskus umestitve v prostor sodobne slovenske lirike.) — Sodobnost 39 (1991), 309-316.
ČOP MATIJA
Pirjevec, Marija: Dante - Schelling - Čop.—Razprave SAZU. Razred 11 14 (1991), 213-220.
DEBELJAK TINE
Domovina in svet. Zbornik referatov s simpozija o dr. Tinetu Debeljaku. [Avtorji] Tine Debeljak ml., [itd.]. Lj., Karantanija 1991. 219 str.
Vsebina: Tine Debeljak ml, Moj oče in Skofja Loka; Helga Glušič, Tine Debeljak kot literarni zgodovinar; Ladislav Lenček, Dr. Tine Debeljak kot kulturni delavec v zdomstvu; Alojz Rebula, Tine Debeljak prevajalec Danteja; France Pibernik, Retrospektiva Debeljakovega zgodnjega pesništva; Irene Mislej, Likovna oprema Debeljakovih del - Bara Remec; Marko Jenšterle, Tine Debeljak in Edvard Kocbek, dve različni žrtvi revolucije; Vilko Novak, Moje sodelovanje s Tinetom Debeljakom; Stanko J anelič, Moja srečanja z Domom in svetom in s Tinetom Debeljakom; France Planina, Pismo zborovalcem na simpoziju o dr. Tinetu Debeljaku; Taras Kermauner, Od svete - katoliške in slovenske - vojne k maši zadušnici za vse ljudi.
Glušič, Helga: Tine Debeljak kot literarni zgodovinar. — JiS 36(1990/91), 110-113.
Jenšterle, Marko: Tine Debeljak in Edvard Kocbek, dve različni žrtvi revolucije. —Nova revija 10(1991), št. 108, 609-620.
Papež, France: Tine Debeljak (1902-1989). — Dom in svet. Zbornik IV Mb. 1991, 151-155.
DEKLEVA MILAN
Dekleva, Milan: Smo mreža, ki lovi jezike, in antena, ki jih oddaja. Pogovarjal se je Tadej Čater. — Literatura 3 (1991), št. 14, 36-43.
DETELA LEV
Virk, Tomo: Zgodnja proza Leva Detele. — V: L. Detela: Poslednja gora. Izbrana dela I. Lj. 1991, 207217.
ELSNER GROŠELJ MARKO
Elsner Grošelj, Marko: Hrepenenje po svetlobi. Spraševala je Suzana Diez. — Mentor 12 (1991), 269-273.
Intervju.
FATUR BOGOMIL
Cenda-Klinc, Marija: O pesništvu Bogomila Faturja.
—	Primorska srečanja 15 (1991), 779-780.
FELC JOŽE
Felc, Jože: Intervju Sodobnosti: Jože Felc. — Sodobnost 39 (1991), 475-485.
FINŽGAR FRAN ŠALEŠKI
Mahnič, Joža: Finžgarjevo ustvaijanje v Sori. — Kopitarjevi študijski dnevi. I. Lj. 1991, 47-52.
Novak, Mira: Dvajset let spominskega muzeja v Finžgarjevi rojstni hiši v Doslovčah.—Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik 6 (1991), 291-295.
Šifrer, Jože: Fran Šaleški Finžgaro svoji domačiji. Ob 120-letnici Finžgarjevega rojstva. — Prav tam, 227232.
FUNTEK ANTON
Grdina, Igor: Funtkov libreto Teharski plemiči. — JiS 36 (1990/91), 148-157.
GEISTER IZTOK
Geister, Iztok: Pogovor z Iztokom Geistrom. Spraševala je Manca Košir. — Nova revija 10 (1991), št 115, 1343-1348.
GESTRIN FRAN
Kocijan, Gregor: Po okusu bralcev. O Gestrinovi povesti Iz arhiva. — V: F. Gestrin: Iz arhiva. Povest. Lj. 1991,84-88.
GRAFENAUER NIKO
Snoj, Vid: Ontološka diferenca v poeziji moderne dobe. — V: N. Grafenauer: Tretja beseda Mb. 1991, 173-188.
—	Ontološka diferenca v poeziji modeme dobe. (Odlomek iz spremnega eseja h knjigi Tretja beseda Nika Grafenauerja) — Dialogi 27 (1991), št. 11, 36-40.
GREGORČIČ SIMON
Bratuž, Lojzka: Gregorčičeve prepesnitve svetopisemskih besedil. — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 271-280.
HADERLAP MAJA
Zadravec, Franc: Maja Haderlap. — Srce in oko 1991, 497-498.
HAMERŠAK JOŽE
Dolgan, Milan: Doživele urednika: dva Jožeta. Avs-troogrski podoficir Jože Hameršak — jugoslovanski podoficir Jože Moškrič. — Celovški Zvon 9 (1991), št. 32, 43-46.
HOFMANBRANKO
Kovič, Kajetan: In memoriam. Branko Hofman. — Knjiga 1991, 205-206.
HRIBOVŠEK IVAN
Kos, Dejan: Ivan Hribovšekin Friedrich Holderlin. — SR 39 (1991), 239-251.
IHAN ALOJZ
Dolgan, Milan: Predstavitev umetnega pesnika Alojza Ihana in ljudske pesnice Marije Tomac. ("Dogodek" na zborovanju slavistov 28. septembra 1990 v Ljubljani.) — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 252-263.
INGOLIČ ANTON
Ingolič, Anton: Nova obzorja ali: kako smo skočili v Dravo. Pogovor z Antonom Ingoličem. [Spraševala] Melita Forstnerič Hajnšek — Dialogi 27 (1991), št. 1, 9-22.
JALEN JANEZ
Šifrer, Jože: Ob stoletnici rojstva Janeza Jalna. — Mohorjev koledar 1991, 144-146.
JANEZ SVETOKRIŠKI
Janez Svetokriški: Sacrum promptuarium Janeza Sve-tokriškega. Izbr. in ur. Mirko Rupel. Nova izd. z uvodno besedo Matjaža Kmecla. Koper, Lipa 1991.
XXXVIII, 224 str.
Str. V-XII: Matjaž Kmecl, Ob tristoletnici izhajanja "Svetega priročnika '; str. XIII-XXXV1II: Mirko Rupel, Janez Svetokriški in njegovo delo.
JANUŠ GUSTAV
Zadravec, Franc: Gustav Januš. — Srce in oko 1991, 789-791.
JARC MIRAN
Surla, Andrej: Vezi Jarčeve povesti Jalov dom z njegovo pesniško besedo. — Slava 5 (1990/91), št. 2, 104-117.
JENKO SIMON
Bernik, France: O Prešernovi in Jenkovi Erotiki. — Kopitarjevi študijski dnevi. I. Lj. 1991, 19-24.
JESIH MILAN
Jesih, Milan: Milan Jesih o svojem prevodu Romea in Julije. Spraševala Majda Stanovnik. —15. prevajalski zbornik. V Lj. 1991,95-104.
KAČJANKO
Buttolo, Franca: Kontrapunkt vrednot v povesti Mo-loh Janka Kača. Ob stoletnici pisateljevega rojstva. — NRazgl 40 (1991), 710.
Isto v: Celovški Zvon 9 (1991), šL 33, 61-63. KLARIČ JANEZ
Pibernik, France: Zamolčana literatura. Janez Klarič.
—	Celovški Zvon 9 (1991), št. 32, 14-16.
KLEČ MILAN
Kleč, Milan: Jezik se odvija in človeka nekam pripelje. — Literatura 3 (1991), št. 12, 38-43.
Intervju.
KMET MARIJA
Buttolo, Franca: Samouničenje kot resnica transcendentalnega ateizma v romanu "V metežu" Marije Kmetove. Ob stoletnici rojstva pisateljice (18911974). — Celovški Zvon 9 (1991), št. 31, 62-64.
Sali, Severin: Pisateljica Marija Kmetova. Zapis ob stoletnici rojstva. — Rast 2 (1991), 383-385.
KOBLAR FRANCE
Mahnič, Joža: Delo Franceta Koblarja pri predvojnem Radiu. — Razprave SAZU. Razred II 14 (1991), 107-137.
Z objavo 8. Koblarjevih radijskih predavanj.
KOCBEK EDVARD
Gradišnik, Janez: Pričevalec svojega časa. — V: E. Kocbek: Dnevnik 1945. Lj. 1991, 5-13.
Inkret, Andrej: Kamen skala. Pojasnila in komentar.
—	V: E. Kocbek: Kamen skala. Lj. 1991, 75-91.
Inkret, Andrej, Peter Kovačič-Peršin: Paralelni intervju Sodobnosti: Edvard Kocbek naš sodobnik. Spraševal Ciril Zlobec, —Sodobnost 39 (1991), 565579.
Kermauner, Taras: Ob desetletnici Kocbekove smrti.
—	Celovški Zvon 9 (1991), št. 33, 39-48.
Kocbek, Edvard: Zbrano delo. Prva knjiga. Zemlja. Nezbrane pesmi 1929-1940. Mladostne pesmi. Dodatek. Besedilo pripr. in opombe napis. Andrej Inkret. Lj., DZS 1991. 410 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 170.)
Kovač, Stane: Edvard Kocbek v času. Troje obdobij, šestero (ali kdove koliko) pretresov. — NRazgl 40 (1991), 576-577.
Novak-Popov, Irena: Pesniške figure v spreminjanju poetike Otona Župančiča in Edvarda Kocbeka ob upodabljanju vojne. — JiS 37 (1991/92), 34-36.
Poniž, Denis: Premišljevanje o Kocbeku. — Celovški Zvon 9 (1991), št. 33,48-51.
Trstenjak, Anton: SpremnicaKocbekovih ranih pesmi za pot med Slovence. — V: E. Kocbek: Rane pesmi. Lj. 1991, 111-123.
KOKOTANDREJ
Zadravec, Franc: Andrej Kokot. — Srce in oko 1991, 700-702.
KOS JANKO
Koren, Evald: Komparatavistična vita Janka Kosa. — JiS 36 (1990/91), 158-162.
KOSOVELSREČKO
Berger, Aleš: Srečko Kosovel (1904-1926). — Vile-nica 91. Lj. 1991,299-300.
Str. 301-304: angl. in nem. prevod; str. 306-319; nekaj K. pesmi s prevodi v razne srednjeevropske jezike.
Čehovin, Lučka: Černigoj in družina Kosovel. — Primorska srečanja 15 (1991), 505-508.
Filipčič, Danica: Nacionalizem je laž. Paradoks v Kosovelovih konstruktivističnih pesmih z nacionalno tematiko. — Primorska srečanja 15 (1991), 523-526.
Kranjc, Bojan: Matematikov pogled naKons. 5. Interpretacija Kosovelove pesmi. — Primorska srečanja 15 (1991), 527-528.
Merku, Pavle: O Srečku Kosovelu. — Primorska srečanja 15 (1991), 498-499.
Milič, Jolka: Kaj je Kosovel zapisal. — Primorska srečanja 15 (1991), 511-514.
Pesem Na postaji
Piijevec, Marija: Recepcija Kosovelove poezije v Italiji. — Primorska srečanja 15 (1991), 501-504.
Skrinjar, Pavel: Kosovelova spominska soba. — Primorska srečanja 15 (1991), 509-510.
Škrinjar, Mateja: Podoba Krasa v Kosovelovi impresionistični in ekspresionistični liriki. — Primorska srečanja 15 (1991), 515-519.
Štrancar, Marjan: Kosovelov Kons. 5 — še vedno izziv učencu in učitelju. — Primorska srečanja 15 (1991), 532-537.
Vidmar, Marija: Problem ogledala v filozofiji, pri Kosovelu in v slovenski književnosti. — Primorska srečanja 15 (1991), 520-522.
Vrečko, Janez: Kosovelove pesmi v prozi. — V: S. Kosovel: Pesmi v prozi. Mb. 1991, 117-167.
Zlobec, Ciril: Dolgo odkrivanje Kosovela in nas samih. — Primorska srečanja 15 (1991), 495-497.
KOVAČIČ LOJZE
Koron, Alenka: Prispevki za žanrsko skico Ko-vačičevega pisateljskega opusa. — Literatura 3 (1991), št 13,62-74.
Poniž, Denis: Kristalna podoba jezika (esej o jeziku in jezikih v literaturi Lojzeta Kovačiča). — Sodobnost
39 (1991), 680-687.
KOVIČ KAJETAN
Kovič, Kajetan: "Tudi žalostna pesem pesniku prinese srečo.". (Pogovor Alenke Zor-Simoniti s pesnikom Kajetanom Kovičem.) — Mentor 12 (1991), 357-362.
KOZAK JUŠ
Kozak, Juš: Zbrano delo. Četrta knjiga. Celica. Špiri-don. Nezbrana proza tridesetih let. Dodatek. Ur. in opombe napis. Jože Munda. Lj., DZS 1991. 293 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 168.)
KRAKAR LOJZE
Krakar, Lojze: Intervju Sodobnost: Lojze Krakar. Spraševal Ciril Zlobec. — Sodobnosti 39 (1991), 9931004.
Poniž, Denis: Pjesničko hodočašče Lojza Krakara u Kelmorajn. — Zadarska revija 40 (1991), br. 1, 5-8.
KRAVOS MARKO
Kravos, Marko: Pesniški avtoportret. — Jezik in književnost (Trst) 2 (1991), 21-32.
KREFT BRATKO
Moder, Janko: Kreftov prevod Miss Jenny Love. — 15. prevajalski zbornik. Lj. 1991, 61-75.
KUHAR DRAGO
Kuhar, Drago: Kolobaijenje v Prekmurijani. Spraševal je Milan Skledar. — Mentor 12 (1991), 213-218.
KUMERDEJ BLAŽ
Pretnar, Tone: (Visoko)šolska aplikacija Kumerde-jeve metrike. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 233-249.
LESKOVECANTON
Dolenc, Jože: Anton Leskovec. (Ob 100-letnici rojstva.) — Mohorjev koledar 1991, 150-152.
Leskovec, Anton: Zbrano delo. Prva knjiga. Pripovedna proza. Jurij Plevnar. Drugi. Sovodenj. Dva bregova. Dodatek. Ur. in opombe napis. Dušan Moravec.
Lj., DZS 1991. 388 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 169.)
LEVSTIK FRAN
Kmecl, Matjaž: Levstikova tacenska zgodba. — Ko-pitaijevi študijski dnevi. I. Lj. 1991, 33-39.
LINHART ANTON TOMAŽ
Brlenič-Vujič, Branka: Model pučkog smijeha u Lin-hartovoj komediji "Dan veselja ili Matiček se ženi". — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,117185.
Stančič, Miijana: Anton Tomaž Linhart: Blumen aus Krain (1871). Njemačka suvremena književnost kao paradigma slovenskog predromantizma. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 187-194.
Šalamun-Biedrzycka, Katarina: (Še enkrat) primerjava med Linhartovim Matičkom in Beaumarchaisovim Figarom. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 163-175.
LOVRENČIČ JOŽA
Vovko, Andrej: Dr. Joža Lovienčič in njegov rodni Kred. — Primorska srečanja 15 (1991), 110-111.
LUDVIK DUŠAN
Ludvik, Dušan: Pogovor z Dušanom Ludvikom. Pogovarjal seje Stanko Janežič. — Dom in svet. Zbornik IV. Mb. 1991,34-44.
MAJCEN STANKO
Kermauner, Taras: Stanko Majcen - Bogar Meho in Marija. — Oznanjenje 11 (1991), 23-38.
MAKAROVIČ SVETLANA
Makarovič, Svetlana: Pogovor s Svetlano Makarovič. S — seje pogovarjala Nila Malečkar. — Nova revija 10 (1991), št. 116, 1501-1510.
MALOVRH MIROSLAV
Hladnik, Miran: Z romanom po strankarskem nasprotniku. — V: M. Malovrh: Opatov praporščak. Zgodovinska povest Lj. 1991, 156-163.
MARINČIČ KATARINA Glej pri Borovnik Silvija!
MASELJ PODLIMBARSKI FRAN
Grdina, Igor Fran Maselj in njegova zgodovinska povest. — V: F. Maselj Podlimbarski: Gorski potoki. Povest. Lj. 1991, 83-90.
MATIČIČ NADA
Konjar, Viktor, Nova slovenska proza: Stoletje v preseku. — Sodobnost 39 (1991), 1190-1194.
MEDVED ANTON
Glej pri Cankar Ivan!
MENART JANEZ
Menart, Janez: Pesnik je pravzaprav srečen človek. Pogovor z Janezom Menartom. [Spraševala] Jelka Šprogar. — Dialogi 27 (1991), št. 8,9-18.
MESSNER JANKO
Detela, Lev: Janko Messner, pričevalec o stiski. — Primorska srečanja 15 (1991), št. 119/120, 382-386.
Kmecl, Matjaž: Pesniška beseda za Janka Messnerja. Sedemdsetletnica. — NRazgl 40 (1991), 710-711.
Pavček, Tone: Messneijeva poezija zvestobe. — V: J. Messner: Pesmi in puščice. Lj. 1991, 135-139.
MOČILNIK KRISTIJAN
Zadravec, Franc: Kristijan Močilnik. — Srce in oko 1991,614-615,
MRZEL LUDVIK
Mencej, Martin: Srečanje z Ludvikom Mrzelom. — Borec 43 (1991), 204-206.
Mrzel, Ludvik: Luči ob cesti. Spremno besedo napis. Taras Kermauner. Gradivo za življenjepis prispeval Stanko Janež. Lj.,MK 1991. (KnjižnicaKondor. 258.)
Str. 211-263: Taras Kermauner, Med čistim humanizmom in krščanskim reizmom; str. 267-273: Stanko Janež, Ludvik Mrzel, iz gradiva za življenjepis.
MUSER ERNA
Janež, Stanko: Erna Muser. 1912-1991. — NRazgl 40 (1991), 412.
NAGLIČ MARTIN
Naglič, Miha: Martin Naglic, jezuit iz Žiro v. — Loški razgledi 38 (1991), 256-257.
NOVAČAN ANTON
Grdina, Igor Na mejah literature: Anton Novačan in Miloš Crnjanski kot pisatelja pričevalca o somraku nekega političnega življenja. —Celjski zbornik 1991. Celje 1991,85-91.
NOVAK BORIS A.
Novak, Boris A.: Moja domovina je slovenski jezik. Spraševala je Manca Košir. — Literatura 3 (1991), št. 13,37-45.
NOVAK MARJETA
Glej pri Borovnik Silvija!
NOVY LILI
Poniž, Denis: Pesniški svet Lili Novy. — Kopitarjevi študijski dnevi. I. Lj. 1991,53-59.
OSWALD JANI
Zadravec, Franc: Jani Oswald. — Srce in oko 1991 567.
Glej tudi pri Čertov Jožica!
PAHOR BORIS
Pirjevec, Marija: Pisatelj Boris Pahor med etničnim in ontološkim humanizmom. — SR 39 (1991), 413-419.
PARTLJIČ TONE
Partljič, Tone: "Deni me kakor pečat na svoje srce".
—	Gledališki list SNG Drama 70 (1990/91), uprizor 5, 181-182.
Predan, Alja: Misterij smrti - metafora življenja. — Prav tam, 183-184.
PIŠČANC ZORA
Humar, Kazimir: Zora Piščanc. — Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1991, 123-125.
POLANŠEK VALENTIN
Pretnar, Tone: Križ s križi kot križev pot. (O zgodbe-nem in obrednem členjenju Polanškovegaromana.) — SSJLK 27 (1991), 169-177.
POLDATONE
Pibernik, France: Zamolčana literatura. Tone Polda.
—	Celovški Zvon 9 (1991), št. 33, 22-23.
PREŠEREN FRANCE
Ivanovič, Radomir Globalne ideje romantizma u dje-lima Franca Prešerna, Petra II Petroviča Njegoša, Ivana Mažuraniča i Grigora S. Prličeva. —Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Zgb 1991, 147-172.
Kos, Janko: Prešeren in njegova doba. Študije. Koper, Upa 1991,246 str.
Lauer, Reinhard: France Prešerens Sonett An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten. Dankesgruss an Dr. Dr. Rudolf Trofenik, — Münchner Zetschrift fur Balkankunde 7/8 (1991), 75-83.
Neuhäuser, Rudolf: Sound and meaning in romantic poetry: Prešeren's Poezije. — Russian literature (Amsterdam) 30 (1991), nr. 1, 85-108.
Novak, Vilko: Kje počiva Prešernova družina. — Srce in oko 1991,66-67.
Papp, Janos: Adekvat elemek jelentkezese a magyar es a szloven nemzeti romantika irodalmaban (Vörös-marty: Zalan futasa — Prešeren: Kereszteles a Szavi-canal). — Nemzetközi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 281-283.
Adekvatne prvine v madžarski in slovenski nacionalni romantični književnosti
Prešeren, France: Krst pri Savici. Spremna besedila in opombe napisal Janko Kos. Lj., DZS 1991, 63 str. (Zbirka Klasje.)
Str. 4-33: Kronološki pregled Prešernovega življenja in dela; France Prešeren in njegov čas (preglednica); Uvodne opombe; Bibliografija.
Pretnar, Tone: O kitičnosti (in kiticah) Prešernovih balad. — Stih i žanr. Novi Sad 1991, 127-135.
Glej tudi pri Jenko Simon!
PRIBAC BERT
Kmecl, Matjaž: Bert Pribac iz Srgašev in Avstralije. — V: B. Pribac: Prozorni ljudje. Lj. 1991, 149-159.
PRIJATELJ IVAN
Prijatelj Golob, Maila: Pogovor z Mailo Prijalelj Golob. Z — se je pogovarjal Peter Vodopivec. — Nova revija 10 (1991), št. 109/110, 847-859.
PUNTAR FRANE
Fasvald, Irena: Frane Puntar. — Otrok in knjiga 32 (1991), 67-76.
Z bibliografijo.
Sajko, Rosanda: Frane Puntar - pisatelj nestereotipnih radijskih iger za otroke. — Otrok in knjiga 32 (1991), 62-65.
ROMUALD OMCAP
Križnar, Franc: Glasbena dramaturgija Škofjeloškega pasijona. — Loški razgledi 38 (1991), 131-170.
ROT ANDREJ
Rot, Andrej: Slovenec iz druge vrste. Pogovor s pisateljem, urednikom in kulturnim delavcem Andrejem Rotom. [Spraševal] Lev Detela. — Dialogi 27 (1991), št 7, 38-43.
ROTAR JANEZ
Osolnik, Vladimir: Janez Rotar. Zapis ob šestdesetlet-nici. — JiS 36 (1990/91), 220-222.
ROŽANC MARJAN
Košir, Manca: Napetost med jazom in sočlovekom pa da bi Ljubezen premagala Smrt. — 2000 1991, št. 54/55,32-41.
Kovač, Edvard: Konec neke kronike. — 2000 1991, št 54-55,16-22.
Kovačič-Peršin, Peter: Meditacija o bližini. — 2000 1991, št. 54/55, 23-28.
Marjan Rožanc. Izbr. in ur. AleksanderZom. Lj., Nova revija 1991. 162 str. (Zbirka Interpretacije. 1.)
Vsebuje: Jani Virk, Iskanje celovitosti sveta; Aleksander Zorn: Biti in ljubiti nemara pisati Tomo Virk, Vstajenje mesa kot osmišljena bolečina; Manca Košir,
Ženska ali iskanje Boga; Edvard Kovač, Oddaljena bližina. Rožančevo religiozno iskateljstvo; Marko Uršič, Samota in skupnost. Marjan Rožanc kot krščanski gnoslik; Marko Pogačnik, O pojmu "dobrega hudiča"; Drago Bajt, Rožančev športni esej; Goran Schmidt, Neznosnost ontološke svobode. Pogled na scenaristična dela Marjana Rožanca; Taras Ker-mauner, Rožanc v obdobju Revije 57 in Perspektiv; Marjan Rožanc, Večer s študenti na Gerbičevi Sla 14. 3.1985; Manca Košir, Razpetost med jazom in sočlovekom; Andrej Inkret, Pogovor z Marjanom Rožan-cem; Branko Hofman, Sem pač židovski starec; Življenjepis Marjana Rožanca.
Poniž, Denis: Trije spomini na Maijana. — 2000 1991, št. 54/55,6-15.
Senčar, Igor: Rožančevo iskanje Evrope. — 2000 1991, št. 54/55, 47-53.
Štante, Milan: Šel je (pred nami) na pot nevmitve ... Razmišljanja ob slovesu z Rožancem. — 2000 1991, št. 54/55, 42-46.
SIMČIČ ZORKO
Detela, Lev: Slovensko tujstvo. Ob sedemdesetletnici pisatelja Zorka Simčiča. — Dialogi 27 (1991), št. 11,
55-56.
Senčar, Igor: Nekdo z nevidnim pečatom. (Ob branju romana Zorka Simčiča: Človek na obeh straneh stene.) — Celovški Zvon 9 (1991), št. 33, 52-60.
SLOMŠEK ANTON MARTIN
Brumen, Vinko: Spremna beseda. — V: A. M. Slomšek: Blaže in Nežica v nedelskej šoli. Celje 1991, 320-330.
Glazer, Alenka: Slomškova pesem za otroke in mladino. — 130 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija. Mb.-Celje 1991,349-358.
Grmič, Vekoslav: Slomškovo prebujanje slovenske narodne zavesti in ustanovitev bogoslovnega učilišča v Mariboru. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991,263-269.
Janežič, Stanko: Anton Martin Slomšek (1800-1862).
—	Domin svet ZbornikIV. Mb. 1991. 130-136.
Križman, Mirko: Schilleijeva pesem Das Lied von der Glocke in Slomškova Zvonov pesm (Zvonov pesem). —13 0 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija. Mb.-Celje 1991,397-416.
Kumer, Zmaga: Slomšek in slovenska ljudska pesem.
—	Prav tam, 387-396.
Pogačnik, Jože: Kulturni pomen Slomškovega dela.
—	Maribor, Obzorja 1991. 167 str.
—	Slomškova koncepcija kulture. —130 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija. Mb.-Celje 1991,305-314.
Potrata, Majda: Slomšek in Volkmer. — Prav tam, 315-325.
Rajh, Bernard: Slomšek in slovenska abecedna vojna v prvi polovici 19. stoletja. — Prav tam, 383-386.
SMOLEJ VIKTOR
Dolenc, Jože: Prof. Viktor Smolej. Ob osemdesetletnici. Mohorjev koledar 1991, 162-164.
SNOJ JOŽE
Golež, Marjetka: Vloga ljudske pesmi v romanu Jožeta Snoja Fuga v križu. —Traditiones 20 (1991), 115-126.
STANIČ VALENTIN
Bratuž, Lojzka: Preporoditeljska prizadevanja Valentina Staniča in drugih goriških piscev. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 251-260.
STEGU VILI
Kodelja, Ambrož: Vili Stegu, duhovnik, pesnik, mislec. Pogovor je pripravil Jože Stegu. — Primorska srečanja 15 (1991), 493-494.
ŠALI SEVERIN
Filli, Marta: Moje srečanje s pesnikom Severinom Šalijem. — Rast 2 (1991), 380-383.
Šali, Severin: S pesnikom na večerni poti. Pogovor Ivana Gregoriča s Severinom Šalijem. — Prav tam, 257-265.
ŠAMPERL DRAGOTIN
Potrata, Majda: Lirika Janeza Dragotina Samperla. — Nemzetkozi szlavisztikai napok (Szombathely) 4 (1991), 263-268.
ŠIFRER TONE
Šifrer, Jože: Spomini na Toneta. —Srce in oko 1991, 642-646, 707-712.
ŠORLI LJUBKA
J. D.: Pesnica Ljubka Šorli. — Mohorjev koledar 1991, 164-165.
ŠTANCAR-MONOS MARIJAN
Kukovica, Tomaž: Metafora usode ali Monos v koncentratu. — V: M. Štancar-Monos: Soočenje. Celovec 1991,99-113.
ŠVAJNCER JANEZ J.
Glej pri Hrast Radovan!
TAUFER VENO
Pretnar, Tone: Bialoszewskiego i Taufera horyzonty jgzyka i granice textu. — Slava 5 (1990/91), št. 2, 130-137.
TAVČAR IVAN
Čar, Janko: K vprašanju rcdigiranjaTavčarjeve kratke proze. Primer Sarevčeve slive. — Razprava SAZU Razred H 14 (1991), 281-294.
Kocijan, Gregor: Slikovita preteklost. 0 Tavčaijevi povesti Janez Sonce. — V: I. Tavčar: Janez Sonce. Lj 1991, 123-127.
Jevnikar, Martin: Dramatik Josip Tavčar. — Koledar Goriške Mohoijeve družbe 1991, 130-131.
TOMAC MARIJA Glej pri Ihan Alojz!
TOMŠIČ MARJAN
Kermauner, Taras: Blagor ubogim na duhu. (Ob istrskih zgodbah Maijana Tomšiča.) — Sodobnost 39 (1991), 427-438.
TORKARIGOR
Šifrer, Jože: Zvezde so strjene kaplje krvi. Ob pesniški zbirki Igoija Torkarja. — Sodobnost 39 (1991), 840844.
TRUBAR PRIMOŽ
Rajhman, Jože: Primož Trubar (1508-1586). • - Dom in svet. Zbornik IV. Mb. 1991,119-123.
Žvanut, Maja: Primož Trubar kot varuh Pruneijevih otrok in zapuščine. — Zgodovinski časopis 45 (1991), 559-563.
UDOVIČJOŽE
Šega, Drago: Jože Udovič kot pripovednik. — V: J. Udovič: Spremembe. Lj. 1991, 197-208.
VALVASOR JANEZ VAJKARD
Stanonik, Marija: Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem duhovnem obzoiju. — Valvasorjev zbornik. Lj. 1990, 287-310.
VAŠTEILKA
Petrov, Nataša: lika Vašte (1891-1967). O življenju in delu. — Rast 2 (1991), 278-281.
VELIKONJA NARTE
Bratuž, Lojzka: Narte Velikonja ob stoletnici rojstva. —Koledar Goriške Mohoijeve družbe 1991,109-111.
Buttolo, Franca: Fantastikain realizem v noveli Zanka Narteja Velikonje. (Ob pripovednikovi stoletnici rojstva.) — JiS 37 (1991/92), 32-34.
Glušič, Helga: Pripoved Narteja Velikonje. — V: N. Velikonja: Ljudje in zanke. Gorica 1991, 233-247.
Lah, Andrijan: Ob stoletnici rojstva pisatelja Narteja Velikonje. — Srce in oko 1991,351-354.
Velikonja, Irena: Narte Velikonja. 1891-1945. — Primorska srečanja 15 (1991), 386-388.
Velikonja, Tine: Naš oče. — Srce in oko 1991, 348351.
VESEL JO VAN-KOSESKI
Grdina, Igor: Jovan Vesel Koseski, poet in glasnik slovenske meščanske dobe. — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 271-284.
Krakar, Lojze: Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseskega v ljubljanskih Kmetijskih in rokodelskih novicah (1844-1847). — Sodobnost 39 (1991), 971979.
VIDMAR FRANC-PUSTOTNIK
Dolenc, Janez: Ljudski pevec Pustotnik. — Loški razgledi 38 (1991), 248-253.
VIDMAR MAJA
Žeijal-Pavlin, Vita: Pomen rime v pesniški zbirki Maje Vidmar Razdalje telesa. — JiS 36 (1990/91), 235-237.
VODNIK VALENTIN
Szilagyi, Imre: V. Vodnik: Ilirija oživljena in S. Kis-faludy: Hazafiui szotat (Patriotski manifest, 1809). — Obdobje slov. narodnega preporoda. Lj. 1991, 227232.
Sundalič, Zlata: Pojem naroda v Vodnikovi poeziji. — Prav tam, 209-218.
VOLARIČ-FEO IVO
Volarič, Ivo Feo: Pesnik z ljudsko izobrazbo. (Pogovor z Ivom Volaričem Feom.) Pogovor pripravil Jožek Štucin. — Mentor 12 (1991), 61-63.
VOLKMER LEOPOLD
Potrata, Majda: Basni Leopolda Volkmeija. — Otrok in knjiga 32 (1991), 43-52.
VRAZ STANKO
Jež, Niko, Tone Pretnar: On Vraz's translation of the Polish poetry, folk songs and romantic poetic mythology into Slovene. — Etnološka stičišča 3. Lj. 1991, 17-21.
VUGA SAŠA
Vuga, Saša: Intervju Sodobnosti: Saša Vuga. Spraševal Ciril Zlobec. - -Sodobnost 39 (1991), 116130.
ZAGORSKI CVETKO
Glej pri Hrast Radovan!
ZIDAR PAVLE
Glušič, Helga: Zidaijeve pripovedi o Čarobnem otroškem svetu. — V: P. Zidar: Lev Pink, Muc Brbuc in Kukavičji Mihec. Lj. 1991, 241-246.
ZOIS ŽIGA
Bonazza, Sergio: Sigmund Zois als Übersetzer von Pavle Solarič. — Münchner Zeitschrift für Balkankunde 7/8 (1991), 54-74.
ZOREC IVAN
Hladnik, Miran: Recept mohoijanske zgodovinske povesti. — V: I. Zoreč: Beli menihi. 1. knj. Ustanovitev samostana. Lj. 1991,177-184.
ZORMAN IVO
Gobec, Edi: Slovenski ameriški slavček Ivan Zorman. — V: I. Zorman: Slovenski ameriški slavček Ivan Zorman. Ur. Edi Gobec. Celovec-Dunaj 1991, 11-41.
Glej tudi pri Matičič Nada!
ŽERJALALDO
Čater, Tadej: Pesniški svet AldaŽeijala. — Primorska srečanja 15 (1991), 112-114.
ŽUPANČIČ OTON
Mahnič, Joža: Kaj v Župančičevi liriki je pritegovalo skladatelje? — JiS 36 (1990/91), 105-109.
ANTOLOGIJE
Jutro pozabljenih. Antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih. Zbral in ur. France Pibernik. Celje, Mohorjeva družba 1991. 318 str.
Str. 9-12: France Pibernik, Pot do pozabljenih.
Panorama suvremene slovenske poezije 1960-1990. Izabrali i sa slovenskoga preveli Luko i Anamarija Paljetak. — Dubrovnik n. s. 2 (1991), št. 2,3-87.
Prelivanja. Zbornik literarnega kluba iz Nove Gorice. Odgovorni urednik Bojan Bratina Nova Gorica, Literarni klub 1991. 120 str.
Z bio- bibliografskimi podatki.
Vidčevo sporočilo. Slovenska nova proza Izbr. in spremno besedo napis. Aleksander Zorn. Lj., MK 1991. 233 str. (Knjižnica Kondor. 260.)
Str. 215-232: Aleksander Zorn, Opojni časi brezmejne literature.
METODIKA POUKA, UČBENIKI
Bržan, Alferija: Srečko Kosovel v srednješolskih učbenikih zadnjih 20 let. — Primorska srečanja 15 (1991), 543-544.
Cuderman, Vinko: Deseti brat - vprašanja interpretacije v srednji šoli. — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991, 231-238.
Črnič, Barica, Zdenka Hiti: Vaje iz slovenskega jezika za osnovnošolce. Lj., Krpan 1991. 88 str.
Fičur, Jolanda: Kosovelova poezija v integriranem pouku. — Primorska srečanja 15 (1991), 538-539.
Golob, Berta: Sporočanje (ob DZ za 4. in 5. razred).
—	Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,229-230.
—	Žive besede. 2. dopolnjena izd. Lj., MK 1991. 83 str.
Grosman, Meta: Književni pouk za učenca. — Prosvetni delavec 41 (1991), št 18, 8.
Hiša, hiška, hiškica Slovensko berilo za drugi razred osnovne šole. [Pripravili] Berta Golob ... [idr.]. Lj., MK 1991. 126 str.
Hojan, Tatjana: Fran Miklošič in slovenska gimnazijska berila. — Miklošičev zbornik. M b. 1991,223-231.
Izobraževanje za delo in življenje. Lj., Zavod Republike Slovenije za šolstvo 1991. 3 zv.
1.	Sporočanje na razredni stopnji osnovne šole. Delovno gradivo za posvet Teoretična izhodišča so napisali Martina Križaj-Ortar, Vika Slabe, France Žagar. Primere iz prakse so prispevali Danica Zupan [idr.]. 31 str.
2.	Sodobne oblike opismenjevanja. Delovno gradivo za posvet. Teoretična izhodišča so pripr. Danica Golli, Milan Adamič, Tereza Žerdin. Odmeve iz prakse so prispevali: Ana Kramarič [idr.]. 31 str.
3.	Slovenski jezik v osnovni in srednji šoli. Delovno gradivo za posvet o prenovi pouka slovenskega jezika 36 str.
Vsebuje: 1. del: Nekaj prispevkov k prenovi pouka slovenskega jezika v osnovni šoli so napisali Blanka Ciižek [idr.].—2. del: Gradivo za pedagoški delavnici sla prispevali: Boža Krakar-Vogel in Milena Blažič.
Jan, Zoltan: Kosovel pri učencih poklicnih šol ali interpretacija njegove lepljenke Zrcala. — Primorska srečanja 15 (1991), 529-531.
Katalog znanja za zaključni izpitiz slovenskega jezika in književnosti v štiriletnih srednjih programih, ki imajo 560 ur slovenskega jezika in književnosti. Pripr. Vlada Eržen [idr.]. Urednik Tine Logar. Lj., Zavod US za šolstvo 1991. 45 str.
Kordigel, Metka: Branje ali branje. — JiS 37
(1991/92), 75-82.
Kos, Janko: Aktualna vprašanja književnega pouka I
—	Vin. — Prosvetni delavec 42 (1991), št 4-11.
Kovačič, Dare, Tatjana Kadunc: Besedna in nebesed-na komunikacija v srednješolskem razredu: študija
treh primerov. — Sodobna pedagogika 40 (1991) 49-59, 156-170.
Kozinc, Alenka: Bralne sposobnosti in sporočanjske zmožnosti učencev v osnovni šoli. (Poskus analize, odmev iz prakse.) — Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Lj. 1991,239-249.
Krakar-Vogel, Boža: Prispevek k razčlenjevanju učne
ure iz književnosti. — JiS 36 (1990/91), 223-224.
Krakar-Vogel, Boža, Elizabeta Črnič, Renata Čam-pelj: Pouk književnosti v očeh učiteljev in učencev osnovnih in srednjih šol. —JiS 37 (1991/92), 37-40.
Mohor, Miha: Razvoj slovenskih osnovnošolskih glasil in mentorstva v njih. Mentor 12 (1991), 67-76.
Nadaljevanje iz prejšnjega letnika.
Mohočič Lipanje, Nives: Kosovel in osmošolci. — Primorska srečanja 15 (1991), 539-541.
Moljk, Fanči: Vesela šola slovenščine. Lj„ Zavod RS za šolstvo 1991. 117 str.
Morovič, Marjeta: Srečko Kosovel ob delu z nadarjenimi učenci. — Primorska srečanja 15 (1991), 542543.
Mrvar, Jelka: Dve poti do Kosovelove slutnje (pedagoški eksperiment). — Sodobna pedagogika 40 (1991), 189-194.
Slabe, Vika, Olga Kunst-Gnamuš: Skladnja. Gradivo za diferenciacijo jezikovne vzgoje. Lj., Zavod RS za šolstvo in šport 1991. 97 str.
Dopolnilo k učbeniku Slovenskijezik 5.
Skufca, Jože: Učenje slovenščine med počitnicami. — Rast 3 (1991), 82-86.
Jezikovne počitnice koroških otrok v Novem mestu.
Štrancar, Marjan: Kosovelov Kons. 5 — še vedno izziv učencu in učitelju. — JiS 36 (1990/91), 225-234.
Žagar, France: Slovenska slovnica in jezikovna vad-nica. 6. dop. in razš. izd. Mb., Obzorja 1991. 350 str.
Dodano poglavje Sporočanje (str. 327-346).
— Ustvarjalno pisanje in književne delavnice. — JiS
37 (1991/92), 86-89.
Dodatki za 1989-1990
JEZIKOSLOVJE
Čemigoj, Boris: Nemško-slovenski strojniški slovar. = Deutsch-slowenisches Wörterbuch für den Maschinenbau. Lj., Fakulteta za strojništvo 1990. 268 str.
Priestly, Tom: 'Our dialect sounds so stupid'. The importance of attitudes to so-called sub-standard lan-
guage codes as a factor in the (non) retention of Slovene in Carinthia, Austria. — Fourth international conference on minority languages, II: Western and Eastern European papers. Clevedon, Engl. 1990,135148.
Salnikov, Nikolaj: Die slowenische Frage: Sprache und kulturelle Identität — Nationalism in literature-Literarischer Nationalismus. Literature, language, and national identity. Frankfurt 1989,335-346. (Scottish studies. 8.)
LITERARNA ZGODOVINA
Detela, Lev: Slovenska literatura v svetu. — Dom in svet Zbornik HI. Mb. 1990, 169-177.
Pibernik, France: Medvojni Domin svet (1941-1944).
—	Dom in svet. Zbornik m. Mb. 1990,47-56.
CANKAR IVAN
Šundalič, Zlata: "Kurent" kao prošlo u sadašnjem. — Zbornik Pedagoškog fakulteta. Humanističke i društvene znanosti. 2. Osijek 1990,149-161.
ČAMPA IVAN
Dular, Jože: Meškova pisma Ivanu in Meliti Čampa. Dolenjski zbornik 1990. Novo mesto 1990, 253-258.
18 pisem iz let 1940-1943.
ČOP MATIJA
Rogulski, Piotr: Galicyjscy korespondenci Matii Čopa. — Przeglgd humanistyczny (Warszawa) 34 (1990), Nr. 10,139-140.
DULAR JOŽE
Glej pri Čampa Ivan!
JARC MIRAN
Godrih, Igor: Malo znana in neznana Jarčeva pesem.
—	Dolenjski zbornik 1990. Novo mesto 1990, 249252.
"Jazz-band" in "Iz cikla: Pisma Tebi. b.".
KASTELIC MIHA
Glavan, Mihael: Miha Kastelic. 1796-1868. Pesnik, urednik Kranjske čbelice, slovenski kulturni prerodi-telj. Ivančna Gorica, Turistično društvo 1990. 32 str.
MEŠKO FRAN KSAVER
Glej pri Čampa Ivan!
MINATTI IVAN
Spasov, Aleksandar: Samostoen, avtentičen poet -Ivan Minati. —Sovremenost (Skopje) 40 (1990), br. 3/4, 89-94.
I slo v: /. Minatti, Termitnik. Skopje 1990,5-12.
MODERJANKO
Moder, Janko: Pogovor z Jankom Modrom. Pogovarjal seje Stanko Janežič. — Dom in svet. Zbornik HI. Mb. 1990, 19-39.
VODNIK VALENTIN
Kos, Janko: Valentin Vodnik. Lj., Part. knjiga 1990. 222 str. (Znameniti Slovenci.)
METODIKA POUKA, UČBENIKI
Fatur, Silvo: Brvi, ne mostovi. Lj., Zavod RS za šolstvo 1990. 70 str.
— Književnost. Učbenik slovenske književnosti v srednjih šolah z italijanskim učnim jezikom = Libro di testo per la letteratura slovena per le scuole medie con lingua d'insegnamento italiana. Mb., Obzorja 1990. 204 str.

a y.
tis
|lsl
S- =2

O. i
Sigi? I
«es cm.s
f^B-sl
Sî E r 2
HIP sisli*
HaflS iBifl
liliji m 8 lil §
S " S E F . S S3" g a s
8 i 11n I " 8 g.» " g " q s: S w \g čl s P a 3 5,2 S-s _
S e -, g or 111 11 s; iitRÎ
g. s gig^. TS S" S!'? 3 'H
1 A ¡ 8¡ Bf- S
ï ï I'
5?' Bf - B< 3 s, í I g JL y:
f I - i
S ta	<
8.Ï- ¡-¡-s.
la "Il s
m
- cf.