Slava Dunaju! [lava tebi, Dunaj staroslavni, V srci naše doraovine slavne! Resni so ti bili časi davni, Boje ljute si prebil, težavne — Ti stojiš! — S ponosom nate zre Avstrijan, in v prsih se zažiga Ljubav mu, in srce njemu dviga Cast, ki ž njo zdaj svet poslavlja te. Slušaj glase srčnega pozdrava: Slava tebi, Dunaj slavni, slava! Ti raogočno raorje hiš, ki vanje Božji se naselil blagoslov, Tu bogastvo je doraa, brezdanje Tod zaklade čuva mnogi krov: Srca to so, ki gorko ogreva Bratoljubnosti jih žarek vroči; Radosti se, če ti sreča seva, S tabo v bedi solze grenke toči! Kje tako po svetu, koder plove Solnce blagotvorno nesebično, Bratu brat živi udan resnično, Žali čuti in skrbi njegove? Zlato mesto, kjer svoj dom postavil Sebi carski je preslavni rod, Tebe je za večni čas oslavil Blagi cesar naš in naš gospod. Preko mej domačih v daljne zemlje Širi glas navdušeno se vnet: Srečno mesto, milost te objemlje Carskega gospoda; srečni svet, Kjer ne vlada zakon krut in jezen, Saj tod gospoduje mnogo let Narodom cesarjeva ljubežen! Stolno mesto, tebi pomlad klije Lepše danes, kakor je nekoč: Tisoč, tisoč src gorko ti bije, Kras tvoj rase, rase tvoja raoč. 0, kako rai duša zate čuti, Sreča me obhaja, žal mi gine — Daj, ustvari meni, Bog, peruti, Da bora vzletel, dvignil se v višine In od tarakaj glase zval pozdrava: Slava tebi, Dunaj, slava, slava! — - Tara na jugu, kjer nebo je jasno, Zemljo gledam neopisno krasno: Do neba se dvigajo vrhovi, Bujno polje se ob njih prostira, Tla jim perejo morja valovi, Vanje mesto se in vas ozira . . . 0, to je doraači svet, preblaga Rodu našemu je tamkaj mati — Toda kaj v bridkosti hočem zvati, Saj si sto in tisočkrat mi draga! 0, Ljubljana bela, ki ovetoče Dvigala si krepko se na dan — Kar srao mislili, da ni mogoče: Kras je tvoj v temelji pokončan! Noč je grozna bila nad teboj, Kar je človek zgradil, to je palo; Ce bi mogel takrat, zval bi: Stoj — Jednega koncaj, Če hočeš —- mene, Drugo piisti, da jim bo ostalo! . . . Žal! — Namakal tla je solz nebroj, Beda Šla je v dome zapuščene . . . Kdaj li pride čas, da spet obrne Lice njeno grozno se od nas, Kdaj blaginja v nove hiše vrne Zopet se — o, kdaj ta pride čas ? Ne obupaj, naša ti Ljubljana, Mrtvo je brez upanja življenje — Kadar zima z vrtov je pregnana, Novo drevje okrasi zelenje. Solnce kliče ga na dan; glej, vstaja Cvet ob cvetu, in sladko navdaja Slast človeka, tiho hrepenenje . . . Solnce posvetilo je nate, Zibel naša, grad ti starodavni, Prišel je tolažit car te slavni, Tvoja beda trga Mu srce. 0, verjemi, kakor On, takisto Nihče ne občuti tvoje žali, Saj Mu skrb očetna v dušo cisto Kruto je zagnala svoje kali! Storil bo, da lepša bodeš vstala Bela zopet vrhu razvalin, S tabo rasla čast Mu bo in hvala, Večno živel bode Nanj spornin, Uvigni se! Naj Bog te blagoslovi! Vstani! — Tvoji so bodoči dnovi! Slušaj, Dunaj, tebi klic velja, Klic hvaležnosti, ki nas razvnema — In kot sen mi giblje v dnu srca, Slutnja tiha dušo mi objema. Blaga slutnja! . . . Nove gledam hiše, Prenovljene gledara božje hrame, Kjer trpin zdaj v gladu, strahu vzdiše, Pesem poje od radosti same. Kdo je storil to, kdo največ dal, Da je mesto vzraslo spet iz tal? Dunaj močni, ti si prvi storil, Zrtvoval si, kar le moreš dati, Na stežaj si vir dobrot otvoril — Kdo li rnogel več bi žrtvovati? 10« Slava tebi, Dunaj staroslavni, Ti pri krstu drugi si Ljubljani! Ona čast ti, ona slavo hrani, Ko ti časi bodo časi davni. 0, kako mi duša zate čuti, Radost me obhaja, žalost gine — Le za hip pripni mi, Bog, peruti, Da osrecen dvignem se v višine — Glase bom od tarakaj zval pozdrava: Slava tebi, Dunaj, slava, slava: Eng^elbert Gangl.