Odgovornost skupne odločitve
Manj kot mesec dni nas še loči od referenduma, na kate-rem se bomo odločali o uvedbi tretjega samoprispevka v našem mestu.
V preteklih desetih letih smo dvakrat odšli na glasovalna mesta, dvakrat smo se odločili ZA. Danes, ko razpravljamo na zborih krajanov in zborih delovnih Ijudi o programu tretjega samoprispevka, smo lahko precej ponosni. Sto zgrajenih objektov, oziroma, če smo natančnejši, nekajjihje še v gradnji, je sad naših skupnih hotenj, skupnih interesov, je odraz naše solidarnosti. Solidamost ni samo prazna be-seda, to so daries za nas tudi šole, vrtci, zdravstveni domovi in domovi za ostarele občane.
Zadovoljni smo s svojim ZA. Toda zadovoljstvo, ko se o njem pogovarjamo, ni in ne sme biti vezano le na lepe in dovršene objekte. To ne bi bilo prav, v tem ni smisla in cilja naših odločitev. Zadovoljstvo mora biti in ostati povezano z radostjo naših malčkov, naših šolarjev, naših starejših obča-nov, vseh, ki koristimo zdravstvene storitve, vseh, ki nam nove telovadnice omogočajo sprostitev...
To zadovoljstvo ostaja in je v nas vpeto kot tisto najgloblje fn najvrednejše spoznanje, za katerega se v družbenopoli-tični skupnosti odločamo.
To spoznanje imejmo pred očmi, ko bomo odločali o jutrišnjih še boljših pogojih našega življenja. Ob vprašanjih skupnih in specifičnih problemov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, pa imejmo pred očmi naslednj/ cilj : ZAGOTOVITI VSEM IN VSAKOMUR ENAKOVREDNE POGOJE IN MOŽNOSTI UŽIVANJA DRUŽBENIH VREDNOT VSAKDANJEGA ŽIVUENJA.
To je cilj, za katerega vsi nosimo odgovomost, cilj. ki se morda v današnjem gospodarskem trenutku zdi težje do-segljiv, pa nam je vendar tako blizu. To smo dokazali že dvakrat, zatorej nam je omahljivost zelo daleč.
JANJA DOMITROVIČ