Pesmi Dominika Hudnik JESENICE 1962 s številnimi vozli sem zavezana tako da vsaka lubenica poleg sladkega okusa zakotali še azbestni obraz popoldneva kjer mrtvi pernati petelin z rumenimi nožicami še vedno svojo žalostno težo obeša na mišice oboli mojih ust in sivih oči trg ki leži na olupljeni dlani mesta še vedno krasi rdečelasa glava moje pegaste botre ki me je v podobnem popoldnevu ko mi je bilo pet let peljala h krstu tja kjer je zdaj le še otroško podaljšana pot ukrivljena cerkvica kjer sem nastavljala svoja požrešna zrcala 284 285 Pesmi ko sem se bala smrti imela smisel za strašne krivice je botra potem ko je barantala za petelina ukazala nizkemu Srbu da je z nožem ki se nikoli ni in se ne bo dotaknil petelina razreza! kot struno napeto lubenico ki bi mi če bi jo jedla gotovo zapičila v grlo svoje drobne kokošje kosti GENEZA nekdo je prijel za meč in presekal na dvoje uho prva polovica sit volk druga koza cela vojak na levi volk vojak na desni ovca nekdo je prijel za meč in presekal na dvoje vodo zgornja in spodnja ustnica s katerima oseka in plima z daljno luno govorita nekdo je prijel za meč in presekal na dvoje smrt včasih ugriznil z njenimi zobmi včasih na njena usta nastavil svoj rog ČEVLJARNA čevljarna katere okno morje brede V BASKI slepi lok njene druge roke pa ne ve da v njem gnezdi kukavičje breme mojih ram edino kapljica vode ki hladi konico starčkovega nosu ima okus in vonj in težo vse drugo pa kot nebo ki gnezdi na figovih listih v ušesu istega starčka govor uspava smeh ki se vrti na zlatih krilcih muh za polmesecem starčkove glave drugo uho PO STOPINJAH po stopinjah ptic mačke v krošnji se strto srce vetra previja ko se dan vzravna že meče senco na zatišje sanj po stopinjah ptic mačke še prej pred koncem začetek v drugačni napihnjeni podobi skriti poldan v travi jutro žre 286 Dominika Hudnik vroč dan ropota s svojimi zlatniki po stopinjah ptic mačke na rezilu se zob časa sprehaja po stopinjah ptic mačke mleko in kri vsak po svoje se pretočita čez rob in si postavita krono na glavo po stopinjah ptic mačke sanje niso slap niti vrč niti črepinje jajce opoldneva ki ga konica glasu razbije sladkor korenčka goreči grm se bosta sesula čez čas zvesti mrtvi bombaž vajenemu ušesu vedno zveni uspavani sneg uspavani žolč NE TA ne ta ki je roka zvezde neka druga misel se začenja v temi z ozadjem pernatim ne ta ki gladi petelinov vrat golobov vrat s kovino zvezda ki med prsti na nogah na isti osi pod svojo sklonjeno glavo nosi Itako ali Betlehem ne ta ki ima brata Privid reda in kot pomlad svoj bledi obraz lahko zasenči z ušesi zajcev ZVESTI BOMBAŽ lahko zasenči z ušesi zajcev samo ne ta z ozadjem pernatim 287 Pesmi NA SVOJI na svoji dlani me sonce zjutraj DLANI utrujeno najde čeprav so nebeške višave v meni tema in svetloba nista sovražnici tudi ne na silo spravljeni nebeške višave o katerih govorim hodijo v veliki čredi pit vodo iz mojih dlani in za sonce vem samo zato ker je njihov pritlikavi pastirček ZJUTRAJ zjutraj se v temne kote sobe kot ranjen pes odvleče noč lahko da jo včasih tudi moje misli pri sebi gostijo