To in ono. i. Slučajno mi je prišla 4. štev. „ Slovenskega Učitelja" v roke. Prebravši jo, sein se prepričal, da Slomškarji pač res potrebujejo rešetarjev. Ne čudite se tedaj, g. urednik, da se danes vpišem v družbo rešetarjev kot sitar. Pri sosedu sem si vzel skedenj v najem, rešeto imam že preskrbljeno in tedaj hajd na delo. Danes hočem prerešetati zmes, katera je nakupičena v -Slov. Učitelju". Ker sem uverjen, da vsi naši rešetarji rabijo navadno ono veliko rešeto, imenovano -redeseja" z velikimi luknjicami, skoz katere pade večkrat s plevelom tudi dobro zrno, tedaj se ho.em jaz pri mojem današnjem rešetanju poslužiti majhnega rešeta, imenovanega -sito", ki ima zelo majhne luknjice. Boljše bode, da mi ostane pri zrnju nekoliko plev, kakor pa, da mi s plevami izdrkiie preveč dobrega zrnja. Prosim g. urednik, potrpite pol ure in potem vam hočem sporočiti o uspehu reišetanja. — Evo me, _e sem tnkaj. Najprej sem vsipal na rešeto ,,Dva velika momenta". Ostala sta vkljub mojim presunljivim sunkom na rešetu. Čudil sem se temu, ker si početkoma nisem mogel tolmačiti tega fizi.nega pojava. Ali veste, g. urednik, zakaj sta ostala oba ,,cela" na rešetu? No zato, ker sta že preveč prerešetana. Slomškarji so pač vneti le za ,,metuzalemsko stare" re.i, kakor jih — ab — sam imenuje, ker namreč hočejo nazadovati, a ne napredovati. Na ta dva momenta treba še dandanes opominjati le Slomškarje, a ne u.itelje. Glavni pogoji uspešnega delovanja pae uČitelju pri pouku ne morejo biti pozabni. Ker mi ni bilo treba skednja pometati, sem se takoj lotil rešetanja »Nekaj o umetnosti pisanja". Rezultat je bil sledeči: Niti jedna -umetnost" mi ni ostala na situ. BNitkeu so se obesile, -stebriči" so se pod sitom postavili po koncu, popolnoma v smeri, kakor rdežek pada gori z nebes doli na zemljo" in po stebercih je plazila nkobilica" s ,,kapico" na glavi, opirala se spodaj na -kljukico" in obirala »petljo", pod katero je bila zasukana ,,kaca" v .zavijač", kadila iz -pipice" ter z nžago" neumorno obdelovala stebrice. Na hip so se ti -telovaani drogi" porušili, grozovite pošasti, predstavljajoče umetnosti o pisanju so izginile izpod sita in meni izpred oči. Pogledal sem v situ in v njem sem zopet našel le že zdavno prerešetana jedrca. Mislim, da se te -umetnosti", (metode) katera me spominja nekako na učitelje — mežnarje, niti Slomškarji ne bodo posluževali, k večjemu, da bode kateri od njih rabili le samo ,,kljuko", katero pač pri znanih gospodih kaj radi pritiskajo. Gg. tovariši, predstavljajte si učitelja, ki poteguje na šolski \abli črte od zgoraj navzdol ter neprenehoma kriči: -Dežek pada gori z nebes doli na zemljo". Kaj bodete porekli k temu? Gotovo bode marsikateri pritrdil, da je tak ucitelj zblaznel. Sploh omenjeni nvzorci" niso predvaje za risanje. Kateri učiteljev bode oblike slovenskih črk izvajal iz ravnih črt. S takim naravnim poukom bi se v mladih srcih zadušil vsak razvoj estetičnega čuta. Ker se v duhoviti razpravi vjema -nitka" s -stebričkom", tedaj žal, da ni -kljuki" še pridružena kvaka, ker tudi te dve simpatizujeta. Pri pouku bi se torej lahko reklo: ,,Kljuka gre za kvako." j.Junak", ta mi je všel. Najbrž je bil Slomškar, ker le ti se bojijo rešetarjev. G. Jaklič, če bodete Vaše Slomškarje pitali zanaprej s samo tako duševno hrano, potem pač iri dvomiti, da bi tudi od Vašega uredniškega duha zelo malo ostalo na rešetu in pa, da Vam bode še s časotna to majhno število Slomškarjev obrnilo hrbet. Pri rešetanju -Vrženjske" sem prišel skoraj docela v zadrego. Prikazale so se mi čudne prikazni in moj vedeževalni duh bi skoraj obnemogel. Pod sitom so ležale fraze, hinavstvo, jedna porcija ošabnosti in črez to nakopičeno -šaro" je bila deloma pokrita neka stara irhasta koža. Slična je bila kameljonovi. V situ pred menoj je ležalo odkrito krvavečo srce; utripalo je kakor nekdaj. Sklepal sem, bolje rečeno vedeževal sem iz vsega tega, da g. Vaudi ne narekuje postopanja srce, ampak njegoTe duševne spreminjave, povzročene vsled različnih zunanjih vplivov in prirojenih mu lastnosti. Končno še sem vsipal na sito Kosi-jevo ,,V obrambo". Početkoma sem dvomil, da bi se mi pri tem re.etanju trud splačal, pa naposled sem bil vendar precej zadovoljen. Stvarni dokazi so mi ostali na situ. Le nekoliko malenkostnih smeti, katerib še v zmesi zapaziti ni bilo, sem zagledal pod sitom. Te smeti je v Kosije-vem dopisu izmed vrstic težko izbrati, ker jih tudi neposredno ne zakriva rad, ampak jih hrani kot tajnosti v dnu svoje duše. Jedro njegove nobrambe*- je, da ostane nepristranski, ker trdi, da sta obe stranki zabredli predaleč na polzko pot prenapete strankarske politike. Ta trditev ni celo ovrgljiva; le to je treba pripomniti, da iz prenapete strankarske politike posameznikov ne smemo obsojati stranke, ne ovreči občnih načel in ne odrekati stranki prave smeri. Stranko je moči obsojati le po občnih načelih in po glavnem in zaradi tega obsojamo mi le rklerikalno stranko", stranko Slomškarjev, h kateri se Vi, g. Kosi (ne zamerite, da razkrijem to tajnost) kaj radi približnjete. To tajnost ste razkrili tudi sami s tem, da se zagovarjate v ,,Slov. Učitelju". Sicer Vam je kot treznomislečemu učitelju dobro znano, da bodo Slomskarji že v par letih s Preradovičem peli: nBože mili, kud sam zaso, Neznam puta, neznam gtaze" . . . a vendar Vas vle.e neka tajna sila k ti stranki. Obžalujcmo le, če bi Vas morali pri naši stranki pogrešati, kajti dobro nam je znano, da kdor ni z nami, ta je proti nam. G. urednik, prosim Vas, skrite me dobro pod s^pj plašč, da me ne bodo dosegle ,,karteče" in nšrapneliu vrženskega Kitchenerja, ki seje jel bojevati za ono temno stranko črne vojske, ki hlepi po slavi in nadvladi, za kojo hoče žrtvovati svoj ugled in neodvisnost ter ji pomagati na ono stopnjo oblastva, raz koje je kaj rada zaničljivo pogledovala na nas uboge učitelje. G. Vauda! Dewcta, ki sc bojuje iz domoljubja za neodvisnost, pač ne bodete poiazili, ampak padli bodete, poraženi v lastncm taboru kot ,,efijalt" nasprotne stranke. Na svidenje! Vaš udani Sitar.